Pokojnemu č. g. Jožefn Virku y spomin! II. Rodili so se pokojni g. Jožef Virk dne 10. marca 1. 1810. v staroslavni fari Dob pri Viru, od koder tudi njih rodbinsko ime izbaja.^Ta fara leži ob veliki cesti, ki iz Ljubljane na Štajersko pelja. Spadala je takrat vsa krajnska dežela pod oblast ceaarja Napoleona L, ki je v Ljubljaui za vso ilirsko kraljestvo posebno francosko vlado ustanovil. Pokojni so zato radi v šali večkrat rekli: njaz nisem kar bodi, ker sem Francoz iz Ljubljane". Huda leta, ki so kmalu potem nastala, bilasojim vedno še globoko v spominu, ter so radi o njib pripovedovali. Nau6ili so se od njih zadovoljnosti, ki jih do groba ni zapustila. Ko 1. 1821, modroslovske šole dovršijo, jib mi6e stopiti v duhovski stan. Ali 7 doma6i akofiji bilo je takrat toliko bogoslovcev, da so novoposve6eni rnešniki po ve6 let morali 6akati, preden so kakšno službo dobili. V semeniš6u so komaj 6etrtoletniki prostora imeli, vsi drngi so navadno po mestu stanovali. Najbistrejše glave so bile tako piimorane po sosednih škofijab prositi, da jib sprejmejo med bogoslovce. Prišlo je ista leta lepo število bogoslovcev iz Kranjskega 7 našo škofijo, ki so veliko dobrega v cast božjo in 7 slavo naše škofije storili. Naj omenim pred vsemi pokojnega preč. g. Jožefa Rozmana, čast. korarja Lavant. cerkve, konjiškega nadžupnika, vele6. g. Jožefa Florijančiča, gornjegraškega nepozabljivega dekana, čast. g. Gregorja Pevica, nekdajnega župnika pri Novištifti. Mnogo pa jib je iz tiste dobe, ki še sedaj neutrudeno delajo v vinogradu Lav. akofije. V mešnika so bili pokojni g. Virk na god sv. Ignacija (31. julija) 1. 1836 posve6eni. Kje da so prvo dubovsko službo nastopili, mi ni znano. Toliko vem, da so v Vnzenici bili takrat kaplan, ko so pokojni knez in škof Anton Slomšek bili tatn nadžupnik. Pokojni g. Jože niso mogli nikoli dopovedati, kako vesclo da je bilo takrat v Vuzenici! Ko so bili v Gornjemgradu kaplan, bili so prav nevarno na pljučab zboleli. Zdravniki so jim prorokovali rani grob. Bog je pa bil ž njimi drngače sklenil. V6akali so še potem blizu 40 let, 6e tudi vedno slabotnih prs. Mnogo let bili so kaplau pri slovitem g. Zafronu, župniku v Grižah. Tukaj se je njib srce ljubezni ynelo do prelepe cerkve Matere božje v Petrov6ab. Še kot župnik so mnogo let bodili romarjem v Petrovče slavo Marijino oznanovat. L. 1848. bili so kaplan v Olitnji. *) Brž ko ne ao od tam prosili in dobili prvo svojo faro pri Materi božji na Kalobji. Fara je težavna, pokojni pa niso bili 6vrstega zdravja, in vendar so a pomočjo Matere božje 10 let tamkaj sre6no prestali. Mislim, da najve6 Marijinih pesmic so tamkaj zložili. Najlepša izmed vseb paje menda ona nMariji v slovo." Le po Marijini pomoči, kakor so radi rekli, bili so tam srečno smrtne bolezni ozdra^ljeni. L. 1861. mesca septembra preselili so se iz Kalobja k av. Dubu v Loče. Nastopili so to faro v jako nevgodnih okoliš6inab. Njih krotko in ponižno vedenje, njib gorečnost za božjo 6ast in izveličanje duš, njih vsestranska požrtvovalnost, njib nenavadna priljudnost in rekel bi, prirojena jim lastnost, pri vsaki stvaii kakšno boljšo stran na dan spraviti, pridobila jim je ono ljubezen vseh faimanov, kakor tudi ono spoštovanje sosedov in prijateljev, ki se je na den njihovega pogrcba tako sijajno razodevala. Ako jim je tudi manjkalo onih izvanrednib močij, kterib bi jini bilo treba izvršiti nazore, za ktere se je njib blago srce toliko navduševalo, zasluži vendar njih neumorljiva delalnost posnemovanja, njih gore6a Ijubezen do mile naše domovine pa vsestranskega občudovanja. Nektere tedne pred svojo smrtjo zapeli so svojemu 6. g. kaplanu v slovo pesmico, ki bode Ločkim farmanom ob enem tudi v spomin na preč. svojega župnika Jožefa Virka kot slovenskega pesnika. Zadnja kitica je kakor nalasč za den pogreba aestavljena. Tako se glasi: rZdaj zvonovi zazvonite — Grozno žalostno slovo, — Naae solze pa nosite — K Jezusu, v sveto nebo! — Tam naj bodo Vam v plačilo, — Gospod (Jožef) ljubljeni; — Nam pa v srčno tolažilo, — Ko zatianemo o6i!" J. Voh. *) Tam so zložili šaljivo peaem na narodno stražo 1. 1848 s pripevkoni: ,,doma ostan, —pa Sotlo bran'!" ki je osmesene tako hiido bila razjarila, da si pokojni dolgo časa niso med nje upali. Pisatelj.