SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXV (29) Štev. (No.) 24
ESLO'VENIA LIBRE
BUENOS AIRES 17. junija 1976
SLOVESNA POSVETITEV ŠKOFA ALOJZIJA AMBROŽIČA V TORONTU
Najbolj nevarna igra
Misli ob stoletnici Ivanu Cankarja
(Govor pisatelja Karla Mauserja na proslavi Cankarjeve stoletnice v Men-dozi):
Na dan 10. maja je minilo sto let, kar je bil rojen veliki umetnik slovenske besede Ivan Cankar. Ni dano vsakemu narodu, da bi iz njega zrastli velikani, vidci. — Slovenski narod je imel milost, da mu jih je dal Bog.
Bil je Prešeren, ki je slovensko besedo postavil na tisto raven, da je v poeziji zazvenela s taisto močjo kakor nemška in italijanska. Slovenska umetnost je dobila mesto v templju svetovne literature.
Ivan Cankar je bil, ki je s Klanca siromakov zavpil v svet slovensko bolečino, če porabim njegove besede, ki jih je zapisal -v črtici O prešcah. Njegove sanje so bile kakor pravljice, čudežno pisane, tako lepe in tako neverjetne.
Nikoli ni okusil belega kruha; toda mislim, da tudi sanjal ni o njem. Lica so mu bila bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje plamenov.
Cankar je pesnik slovenske bridkosti. Miloval je narod, ki je bil stiskan, in miloval posameznike, ki jih je življenje pognalo s ceste. Z veliko umetniško silo je kot z bičem udarjal po zatiralcih, po kraljih na Betajnovi in s hlapcem Jernejem prosil za pravico.
Razodetje, milost in mir mu je pomenila materina ljubezen. Kako čudovito je pisal o njej! V pismo, napisano z neokretnimi črkami, je mati pridala oguljeno desetico, zadnjo, ki jo je imela.
„Tista tenka, oguljena, srebrna desetica, ki jih že zdavnaj ni več,— pravi Cankar. Ko sem jo vzel v roko, me je obšlo kakor milost božja. Vse je vztrepetalo v meni, vzdignilo me'kvišku, kakor v plamenu ljubezni. Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me je kakor v vročici. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo sonce.“
Ivan Cankar je sovražil krivico in zavoljo tega vojsko, ki jo krivica rodi. V svojem najlepšem delu „Podobe iz sanj“, v Gospodu stotniku, ki je podoba smrti, gleda mlade vojake. Zapisal je: „Vsi obrazi so bili še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi. so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti. In stotnik zaznamuje naj lepše za smrt — tiste, ki s polnim srcem strme v veliko prihodnost.“
\
Ob vsej bridkosti, ki jo je umetnik Cankar razkrival, ob vsej jedkosti, s katero je tako rad bičal in bil slovenske grehe in napake, je bil Cankar vendar pesnik ljubezni. Na široko jo je razgrnil, ko je v Beli krizantemi zapisal: „Moje delo je knjiga ljubezni. — Odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti
V četrtek, 27. maja t. 1. — na praznik Gospodovega Vnebohoda — je bil v katedrali sv. Mihaela v Torontu posvečen v škofa g. Alojzij M. Ambrožič.
Prostorno cerkev je že pred četrto uro napolnilo kakih 1500 gostov. Prihiteli so povabljeni rojaki-Slovenci. V prvi klopi je sedela mati novega škofa osemdesetletna Ambrožičeva mama, obdana od svoje številne družine. Z njimi
Msgr. Alojzij Ambrožič
so bili škofovi prijatelji iz slovenskih in neslovenskih vrst, predstavniki oblasti in bližnji sorojaki iz stare domovine. Najbolj številno je bila zastopana duhovščina, kakih 350 jih je bilo, med njimi vsi slovenski dušni pastirji iz Toronta, msgr. Baznik in g. f. Božnar iz Clevelanda, dr. Zdešar iz Nemčije in pater Roman Tominc iz Ljubljane.
Točno ob štirih se je začela pomikati iz dvorane procesija z duhovščino na čelu. Posvečenja se je udeležil papežev pronuncij nadškof Angelo Palmas, 27 škofov in nadškofov, nad štiristo duhovnikov, dvajset protestantskih voditeljev, več predstavnikov pokrajinske in mestne uprave in nad sto predstojnic ženskih redov. Duhovnikom je v procesiji sledil pevski zbor tristo fantov iz glasbene šole sv. Mihaela, r.ato so sledili škofje in duhovniki, ki so bili določeni za različne službe pri obredu posvečenja.
Po evangeliju je stopil pred mikrofon predsednik kanadske škofovske konference škof iz Londona, Ont. prevzvi-šeni Gerald Emmett Carter. V svojem ogovoru je orisal dolžnosti škofovstva in nj egov izvor.
Po govoru se je začel obred posvečenja. Cerkev je s pesmijo „Pridi, sv. Duh“ poklicala Posvečevalca . sv. Duha. Notar, škofijski kancler preč. Leonard
J.	Wall je predstavil navoizvoljenega škofa in prosil, naj ga posvetijo. Posvečevalec je zahteval, da se prebere listina sv. sedeža, v kateri je sv. oče imenoval dr. Alojzija M. Ambrožiča za škofa. Notar je listino prebral, ljudstvo v cerkvi pa z navdušenim ploskanjem potrdilo imenovanje. Tako je bila izpričana enoglasnost Cerkve od vernikov do sv. očeta, škof posvečevalec je nato razložil dolžnosti in naloge, ki čakajo novega škofa. Javno ga je vprašal devet vprašanj, če je pripravljen te dolžnosti in naloge s pomočjo sv. Duha izpolnjevati do smrti. Kot v. pomoč njegovim obljubam je zbrana družina vernikov poklicala vse svetnike s petjem litanij.
svoje življenje. — Kaj bi ti še dal?“ Pustil nam je veliko upanje, ki naj bo na vaši preprosti, pa prisrčni proslavi kakor geslo na banderu: ,,Ne, ne, ta narod ne more umreti in ne bo umrl. Vse preveč je lepote v njem in lepota je neumrljiva, je večna!“ ■— ----------
Ko so zamrli klici k svetnikom, se je začelo polaganje rok na glavo novega škofa. To so storili v tihi zbranosti vsi škofje. Polaganju rok je sledilo polaganje knjig sv. pisma. Nato je škof-posvečevalec molil posvetilno molitev; del te molitve so v zboru molili vsi škofje. Po molitvi je bil novi škof maziljen, kar pomeni obogatitev z duhovnimi dobrinami; da ga opomni na njegovo glavno službo, učenje božje besede, mu je posvečevalec ponudil knjige sv. pisma; dalje je dobil škofovski prstan kot stalen spomin zvestobe Cerkvi, škofovsko mitro in je v roke vzel škofovsko palico — pastir človeških duš.
Novi škof je bil posvečen. „Aleluja" je zadonela po katedrali in vsi škofje so obieli svojega novega brata. Tako so bili obredi posvečenja končani, škof-posvečevalec je z novim škofom nadaljeval sv. mašo. Po obhajilu je pevski zbor pel „Magnificat“, novi škof pa je s posvečevalcem obšel vso cerkev in prvič delil škofovski blagoslov. In za konec je še sam spregovoril. Njegov govor je poln ponižnosti in trdne vere. Obrnil se je k Bogu Očetu, k sinu Jezusu, ozrl se je v sv. Cerkev in v škofovsko službo ter izrazil svoj strah zaradi lastnih, slabosti in hudobije sveta.
Petje pri maši in posvečenskem o-hredu je bilo nekaj edinstvenega: dva svetova sta se združila v njem — stari in novi. Fantovski zbor je zapel vstopno pesem, „Ali Creatures of Our God an.(j King.“ Združeni slovenski cerkveni zbori iz velikega Toronta so pa čudovito lepo zapeli Kimovčevo „Ti si Peter.“ Tudi med obhajilom, ki je trajalo zelo dolgo, saj so vsi navzoči prejeli sveto obhajilo, so isti zbori lepo zapeli tri slovenske pesmi: Englehartovo „Ko bi jaz zvonček bil“, Vodopivčevo „Nočni obisk<T~in L. Mavovo „Ave, Jezus.“
Za zaključek vseh slovesnosti, ki so trajale dve uri in pol je cerkev stoje zapela kanadsko himno „O, Canada.“
SPREJEM V DVORANI
Slovesnosti v cerkvi je sledila večerja za duhovnike, družino in za ožje sorodnike novega škofa v veliki dvorani hotela „Four Seasons-Sheraton Hotel“ v središču Toronta. Med večerjo je bilo več pozdravov, v katerih so pronuncij, dva duhovnika in torontski nadškof Filip Pocock omenili ljubezen in spoštovanje, ki ga imajo duhovniki in ljudstvo do novega škofa. Na koncu se je novi škof zahvalil vsem navzočim in vsem, ki so mu v življenju pomagali, da je postal duhovnik in mu zvesto stali ob strani.
Svojo mater je pozdravil v slovenščini. Povedal ji je, kako močno jo ljubi in kako je hvaležen njej in svojemu pokojnemu očetu za vse, kar sta storila in kar sta pomenila zanj v življenju. Zahvalil Se je tudi svoji domovini Sloveniji, kjer je preživel prvih petnajst
New York Times je pod zgornjim naslovom objavil pretekli petek, 11. t. m. članek izpod peresa C. I. Sulzber-gerja, ki ga je ta poslal omenjenemu dnevniku iz Miinchena in ki se v celoti nanaša na problem razvoja v Jugoslaviji in okoli nje v zvezi s spremembami, pred katerimi se neposredno nahaja ta država spričo Titove starosti odn. možnosti njegove nenadne smrti. Članek se nam zdi vreden prevoda, ki ga na tem mestu dajemo našim bralcem :
„Največja nevarnost na evropskem obzorju je vsekakor Jugoslavija, ne pa Italija, Portugal ali Španija. Medtem ko se o stvari malo govori, pa jo že dolgo smatrajo za skoro neizbežen vir bodoče napetosti.
Razlogi so jasno razvidni. Dokler Tito ni izpeljal Jugoslavije iz neposrednega sovjetskega območja leta 1948, se nobeni vzhodnoevropski državi ni porodila misel o begu izpod sovjetskega go-spodstva ali da bi ji to uspelo. Od takrat sta to poskušali Madžarska in Češkoslovaška, Kitajski in Albaniji pa je to tudi uspelo. Poleg tega pred Titovim uporom ni nihče resno pomislil na •komunistično desviacijo od moskovske dogme.
Dandanes je precej doktrinarne neodvisnosti v kitajski, jugoslovanski, albanski, italijanski in španski partiji in Francozi to boječe poskušajo storiti. Vse to vsekakor ne more biti povšeči Kremlju.
Eden mož — Tito — je vir moskovskih problemov, tako političnih —T zapustil je sovjetsko varstvo in proglasil svojo državo za neuvrščeno — in ideoloških — jasno je dokazal, da je več po-v socializem kakor pa samo tista, ki jo hodijo Sovjeti. Zato se Rusi čutijo skoro dolžni znova pridobiti si kontrolo nad Jugoslavijo in njeno dogmo.
Že leta 1972 sem vprašal Henryja * V
let svojega življenja, in Kanadi, ki mu je postala druga domovina,, mu dala možnost, da se je mogel izobraževati in razvijati svoje življenjske zmožnosti, ne da bi ga pri tem silila, da postane kaj drugega, kakor je bil in je: Slovenec. Na koncu je še izrazil svojo globoko občudovanje in hvaležnost do Cerkve za Železno zaveso, ki je morala toliko pretrpeti, in je kljub temu ostala zvesta Kristusu in njegovemu namestniku v Rimu. V tistih deželah je Cerkev ostala edina prava branilKa človeškega dostojanstva in upanje ljudi na boljše čase.
NOVI ŠKOF SE JE PREDSTAVIL SLOVENCEM
V nedeljo 30. maja je dr. Alojzij Ambrožič prvič stopil pred slovensko skupnost kot škof. Popoldne ob 4 je imel litanije Matere božje in blagoslov v cerkvi Brezmadežne s čudodelno sve-
Kissingerja, če misli, da bo Kremelj poskušal razdrobiti Jugoslavijo po Titovi smrti. „Popolnoma se strinjam,“ je odgovoril. „Prav gotovo se bo to zgodilo.“ Tedanji vodja CIA-e Richard Helms je bil prav tako zaskrbljen. Leta 1972 je izjavil, da Washington ve, da Rusi hočejo Jugoslavijo spraviti nazaj v svoj tabor, toda ni jim mogoče prestrašiti Tita ali pa ga preslepiti, dokler je živ.
Daši se o stvari veliko ne govori v Jugoslaviji, mi je Titov bivši privrženec in njegov sedanji nasprotnik Milovan Djilas dejal: „Rusija upa priti do Sredozemlja skozi Jugoslavijo in upa uporabiti v tem svojem naporu dejstvo, da se proglašamo za del marksistično-leninističnega sveta. Lahko da bodo prosili Jugoslavijo za oporišča. Toda to se ne bo zgodilo. Izgubili so bitko za Jugoslavijo leta 1948.“
Smrtnonevarna igra, ki jo igrajo Jugoslovani in Sovjeti, je izredno zapletena in polna trikov. Leonid Brežnjev je nedavno odpovedal Titov obisk, ki ga je imel v načrtu, ker Beograd nasprotuje predlagani evropski komunistični vrhunski konferenci, ker se Jugoslavija krčevito oklepa svoje neodvisne linije. Kljub temu se mirni vojaški stiki med sovjetskim in jugoslovanskim šefom štaba, gralom. Kuliko-vim in gralom. Potočarjem, normalno nadaljujejo,
To je samo po sebi nerazumljivo, ker se jc leta 1968 od nekega češkoslovaškega ubežnega generala izvedelo za ruski tajni načrt Polarke o invaziji v Jugoslavijo skozi Avstrijo, pri čemer naj bi uporabili češkoslovaške oddelke, če bi prišlo do „nezaželenega razvoja“ po Titovi smrti. Še več, bilo je medtem že več od Sovjetov podpiranih poskusov razkrojiti Jugoslavijo od znotraj.
Leta 1974 je Tito potrdil obstoj pro-sovjetskih „kominformističnih“ skupin v črni gori in Sloveniji. Lanskega novembra je jugoslovanski predsednik javno obtožil Moskvo, da podpira neo-stalinistične elemente v njegovi državi. Javna tajnost je, da Kremelj pomaga in podpira protititovsko jugoslovansko skupino v Kijevu, ki ima oddelke v Pragi in Budimpešti.
Bivši jugoslovanski polkovnik Mileta Perovič je vodil kijevsko , organizacijo od leta 1960 naprej in so, ga leta 1974 črnogorski „kominforjnigtjčni“ zarotniki imenovali za „glavnega tajnika“ nove jugoslovanske KP. O Peroviču so nedavno poročali, da se je mudil v Pragi in v Izraelu.
Tito sam se čuti močno prizadetega ob govoricah o zarotah in protizaro-tah in od časa do časa dolži tuji tisk, da „poroča o bajkah.“ Toda očividno dobro ve, kaj se dogaja. Njegovi agenti so ugrabili visokega prosovjetskega zarotnika iz Romunije leta 1975, ga dolgo zasliševali in je bil končno sojen in camera (tajno).
V zvezi s tem dogajanjem je zanimivo citati opozorilo, ki ga je nedavno objavilo beograjsko komunistično glasilo Borba. Glasilo piše, da bo Jugoslavija lahko „spremenila svoje stališče do prepovedi razširjanja jedrnega orožja,“ kajti sedaj je možno izdelovati takšno orožje „za nekaj sto dolarjev, namesto nekaj sto milijonov, kakor je bilo to v preteklosti.“
Nato dodaja: „Ceneno in lahko iz-delovano mini-jedrno orožje, s katerim je možno uničiti celotne edinice ali centrale sovražnika, bo resno vplivalo na kogar koli, ki bi koval invazijo naše države.“
Za dodatek pa je možno citirati Titovo izjavo letošnjega aprila, ko je o-menjal svoj tajen razgovor s Hrušče-vom tik pred rusko invazijo Madžarske leta 1956. Tito je takrat dejal svojemu gostu: „Vojaška intervencija bo napravila več škode kakor koristi.“ Nato je predlagal: „Poiskati je treba drugačno rešitev, osloniti se na delavske svete; te je treba pripraviti, da začno o-borožene akcije.“
Ali Brežnjev misli na ta Titov nasvet?“
(Nad. na 2. str.)
Brzojavne čestitke Narodnega odbora
Ob priliki posvetitve škofa Alojzija Ambrožiča, je predsednik Narodnega odbora za 'Slovenijo poslal novemu škofu Slovencu sledečo brzojavno čestitko:
DR. LOJZE AMBROŽIČ
C JO ST. AUGUSTINE SEMINARY
SCARBORO, ONTARIO, CANADA
PREVŽVIŠENI!
VAŠI SLOVENSKI ROJAKI, KI SO PRED TREMI DESETLETJI SKUPAJ Z VAMI IN VAŠO DRUŽINO ZAPUSTILI SVOJO DOMOVINO, IŠČOČ MOŽNOSTI SVOBODNEGA ŽIVLJENJA V NOVEM SVETU, VAM ZA DAN, KO STE DOSEGLI POLNOST SVEČENIŠTVA, ISKRENO ČESTITAMO.
PREVIDNOST VAS JE POSTAVILA NA MESTO, KJER VAM BO DANO SKRBETI ZLASTI ZA ONE, KI MORAJO ŽIVETI IZVEN OKRILJA CERKVE, KJER SO BILI KRŠČENI IN KRŠČANSKO VZGOJENI. MED TEMI JE TUDI TISOČE SLOVENSKIH LJUDI.
PROSIMO VAS, DA V SVOJIH MOLITVAH IN DELIH NE POZABITE NANJE, KAJTI HOČEJO OSTATI ZVESTI BOGU IN NARODU ZA VEDNO.
Z.4 NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO PREDSEDNIK, MILOŠ STARE
BUENOS AIRES, 26. MAJA 1976
ZSSR POSEGA NA DRUGE CELINE
Mednarodni Heden
Ako kupuješ, česar ne potrebuješ, boš kmalu prodajal, kar potrebuješ.
Obrambni ministri NATO so se v Bruslju zbrali na dvodnevno konferenco, na kateri so proučili naraščajoče sovjetsko oboroževanje in preusmerjanje sovjetskih oboroženih sil in oboroženih sil njenih satelitov v napadalne namene.
V skupnem poročilu po koncu dvodnevnega zasedanja obrambni ' ministri NATO ugotavljajo, da z zaskrbljenostjo zahodnoevropske države opazujejo krepitev sovjetskih ofenzivnih sil na vseh področjih vojaškega udejstvovanja, kar dokazuje, da se ZSSR pripravlja na direktne ali indirektne vojaške posege kjerkoli na svetu.“
Omemba „indirektnih“ sovjetskih
Minulo soboto, 12. t. m. je urugvajska vojska odstavila dosedanjega predsednika Bordaberryja in postavila za začasnega predsednika, njegovega podpredsednika, 79-letnega Alberta Demi-chellija.
Bordaberrjr (48) je postal predsednik leta 1972 in s pomočjo vojske zavladal kot absolutistični . vladar leta 1973, da je uničil tupamarsko komunistično zaroto spremeniti Urugvaj v južnoameriško Kubo.
Urugvajske oborožene sile so imele namen postopoma upeljati demokracijo,
(Nad. s 1. str.)
tinjo, nato pa sprejem v dvorani. Zbralo se je toliko vernih ljudi, da so bili vsi prostori premajhni. Težko bi bilo zapisati, kdo vse je prišel k sprejemu. Še težje zabeležiti kraje id koder so prišli Slovenci. Dejstvo, dk je iz povojne slovenske emigracije, iz begunske skupnosti izšel nov škof, ki bo imel na skrbi toliko vernikov različnih narodnosti v razsežni torontski nadškofiji, je dvignilo verne Slovence, da so se mu prišli poklonit in izrazit svoje navdušenje nad njegovo visoko službo.
Sprejem so‘ organizirali slovenski duhovniki v Torontu. Slavnostni govornik je bil župnik pri Mariji Pomagaj g. Tone Zrnec. Pozdrave iz Slovenije je novemu škofu prinesel oče frančiškan Roman Tominc, prijatelj Ambrožičeve družine. Poklone in pozdrave od izseljeniških duhovnikov je izročil dr. Zdešar iz Nemčije. On mu je tudi izročil pozdravno pismo škofa dr. Leniča. Pozdrave slovenskih organizacij je prebral P. čekuta. Popoldanski sprejem je vodil duhovnik g. France Turk. Nazadnje je z izrazi hvaležnosti nagovoril zbrane še prevzvišeni škof dr. Alojzij Ambrožič; prisrčno jim je povedal, da se
vojaških posegov se nanaša, ugotavljajo opazovalci, na kubansko vojaško intervencijo v Angoli, ki je bila izpeljana s pomočjo sovjetskih vojaških prevoznih sredstev.
Britanski obrambni minister Roy Masón in zahodnonemški obrambni minister Georg Leber sta na zasedanju izjavila, da NATO ni zadovoljivo interveniral proti kubanskemu posegu v Angolo, ameriški obrambni minister Donald Rumsfield pa je ugotovil, da kubanske čete ne odhajajo iz Angole in da se je ZSSR spremenila iz konti-.nentalne sile v pomorsko silo, ,,ki lahko projicira svoje sile preko toplih morij na druge celine.“
čemur pa se je Bordaberry upiral. Rezultat je bila njegova odstavitev.
Urugvajske oborožene sile nameravajo znova upeljati v državi tradicionalni dvostrankarski politični sistem. V dveh mesecih tudi nameravajo postaviti novega predsednika države. Komunistična partija bo predvidoma ostala prepovedana tudi pozneje.
Urugvaj bo vladal, kakor doslej Bordaberry, tudi Demichelli s pomočjo vojske in 25 članskega državnega sveta.
v slovenski družbi še vedno najbolje počuti.
O ŠKOFOVEM GRBU
Še besedo o grbu škofa Ambrožiča, ki vsebuje prvine dveh svetov:
Polje v obliki ščita je razdeljeno z grškim križem, — CHI — Christos — je začetnica Kristusovega imena v gr-kem jeziku. Osnovna barva polja je zlata, križ je pa rdeče pobarvan. Rdeča barva pomeni Kristusovo človeško naravo, zlata pa njegovo božanstvo (božjo naravo).
Čebelni panj na sečišču prečnic predstavlja sv. Ambroža, iz čigar imena je izpeljan priimek Ambrožič, lilija predstavlja sv. Alojzija. — Alojzij Ambrožič. Lipova lista pomenita Slovenijo, rojstno domovino novega škofa, javorjev list pa Kanado.
Geslo „Jezus je Gospod“ je najstarejša izpoved vere. Z njo so prvi kristjani izpovedovali vero v Jezusovo vstajenje in njegovo vesoljno vladarstvo.
Novemu škofu, ob priliki posvetitve, iz srca čestitajo in mu želijo obilico božjega blagoslova, rojaki po vseh celinah. čestitkam se iz srca pridružuje tudi Svobodna (Slovenija.
ANDREJ AMALRIK, znani sovjetski zgodovinar in nasprotnik sovjetskega režima, ki je v svoji knjigi „Ali bo ZSSR preživela leto 1984?“ napovedal propad komunističnega režima in je dobil za to pet let ječe, pozneje pa je bil še večkrat aretiran in zaprt, je dobil od sovjetskih oblasti sporočilo, da bo dobil zase in za svojo ženo dovoljenje za odhod iz ZSSR.
SOVJETSKA ŽETEV žita bo predvidoma tudi letos za 10 do 15 milijonov ton nižja od načrtovanih 60 mi lijonov ton, kar bi zadostovalo za notranjo potrošnjo. Sovjetski „gospodarski strokovnjaki“ spet zavračajo krivdo za znižano žetev na „slabo vreme.“ ZSSR bo tako spet prisiljena kupovati žita za svoje državljane na „kapitalističnem Zahodu.“
JAPONSKA je kot 100. država nedavno podpisala leta 1968 sklenjeno mednarodno ppgodbo o preprečevanju razširjanja jedrnega orožja.
JUGOSLOVANSKI komunistični diktator Tito se je mudil na tridnevnem obisku v turški prestolnici Ankari, kjer se je s turškimi državniki razgovarjal med drugim tudi o turško-ciprskem sporu.
NA ZASEDANJU M ED A MERI ŠKE ORGANIZACIJE v čilskem San-tiagu je ameriški delegat Kissinger predlagal pogostejše sestanke organizacije, dalje razpust nekaterih „specializiranih“ pododelkov organizacije, spremembo finančnega sistema podpiranja organizacije, da ZDA ne bodo morale „večno“ plačevati dve tretjini stroškov in uvedbo načela „splošnega članstva“, da se bodo lahko včlanile tudi majhne karibske države.
pyy- .■.«wnwa.X'.-JBULUaianTl»’—J.llll
MADŽARSKI VERNIKI IN VERSKI LISTI
„Verski tisk je dragocena pomoč duhovnikom pri pastoralnem delovanju. Zato si dušni pastirji na Madžarskem zelo prizadevajo za razpečevanje verskih listov,“ pravi odgovorni urednik glasila madžarskih škofov „Magyar Kurir“ dr. Istvan Szantay v članku o madžarskem verskem tisku, ki sta ga obiavila nemški list Zeitschrift für Publizistik in Kirche und Welt.
Največjo naklado ima madžarski verski list Uj Ember (Novi človek), ki je tednik in izide v 75.000 izvodih. Mesečnik Vigilia izide v 10.000 izvodih. Ljubljanskemu Bogoslavnemu vestniku odgovarja glasilo madžarskih katoliških teoloških strokovnjakov Teologia, ki izide v 4.000 izvodih po štiri številke na leto.
Magyar Kurir izhaja kot razmnože-nina v 750 izvodih in ga dobivajo župnijski uradi.
V nakladi 15.000 izvodov izhaja štirinajstdnevno tudi list Katolikus Szo (Katoliška beseda). T'o je glasilo tiskovnega oddelka katoliške komisije za mir.
Novi urugvajski predsednik
DVOSTRANKARSKI SISTEM
Slovesna posvetitev škofa Alojzija Ambožiča
v Torontu
Star pregovor
Italija je polna sovjetskih agentov
Oriana Fallaci se je nedavno pogovarjala za rimski „L’Europeo“ z vodjo ameriške tajne službe Williamom Col-byjem glede preiskave v zvezi z dejavnostjo CIA in njenim podkupovanjem vplivnejših ljudi iz javnega življenja tudi v Italiji. CIA je zaradi te javne preiskave izgubila veliko sodelavcev.
Oriana Fallaci : „Samo agente ali tudi kliente?“
William Colby: „Tudi kliente. Nekateri so nam rekli: Za božjo voljo, ne dajte nam ničesar več, ker boste drugače potom spet kaj povedali. Novi ljudje in ljudje, s katerimi sodelujemo že dolgo, čutili so, da smo jih izdali. Pri CIA smo si močno prizadevali, da bi ohranili njihove imena v tajnosti, in rekel bi, da smo zmagali. Toda publiciteta okoli te zadeve nam je vseeno povzročila veliko škodo. To so stvari, ki se KGB (sovjetska obveščevalna služba) ne dojagajo. V Italiji je kup agentov KGB. Seveda so med njimi tudi Italijani. KGB je v Italiji zelo dejavna, razen tega pa lahko računa še na italijansko komunistično partijo. Njena dejavnost je zelo dinamična. Vendar nihče ne zahteva od KGB, da bi razkrila imena svojih agentov, svojih klientov ali svojo dejavnost. Nihče od nje ne zahteva, da hi ravnala demokratično in liberalno. KGB nihče ne očita krivde, o KGB se ne razkriva ničesar; ne tistega, kar je res, ne tistega, kar je laž. Kdo je že obtožil KGB, da se meša v notranje zadeve naše države?“
Oriana Fallaci : „Motite se, gospod Colby. Sveta, resnica je, da nočemo ne vas ne njih. Dovolj vas imamo enih in drugih.“
V ASUNCIONU V PARAGVAJU je neki ustaški atentator po pomoti u-bil tamkašnjega urugvajskega poslanika Abdalo. Paragvajska policija je a-tentatorja, ki je nameraval ubiti jugoslovanskega poslanika, aretirala.
William Colby: „Dobro, dobro. Zakaj potem ne govorite o denarju, ki ga italijanski komunisti zaslužijo s trgovino z vzhodno Evropo? Vse blago, ki prihaja ali odhaja prek trgovine s Sovjetsko zvezo, odpravljajo agencije, ki dajejo določen odstotek italijanskim komunistom. To je dober sistem. Zapleten, toda dober. Trideset let so ga izpopolnjevali. Kaj bi rekli, če bi Amerika trgovala z Italijo na ravni vlad in bi dajala od tega določen odstotek kakšni stranki?“
Oriana Fallaci: „Ali CIA ne razmišlja, da bi ravnala prav tako? Mar ne razmišljajo o tem poslaniki, kot je Martin? Ali ne razmišljajo tako podjetja kot so Lockheed, Gulf ali Esso?“
William Colby: „Nekam čudno razmišljate in posredno sklepate, da sc drugi zgolj pridni otroci, dobri, čisti in izbrani ljudje. Sovjeti dajejo določen odstotek od svoje trgovine z Italijo do ločenim osebam, ki ta denar potem posredujejo italijanski komunistični partiji, vi pa pravite: to je isto. Da, to je isto, kot so delali na Poljskem, da je lahko poljska KP prišla v vlado in potem na oblast. Vedno se začne tako: komunistični partiji pomagajo, z denarjem’, partija pride v vlado, potem pride na oblast in tam ostane. Toda gorje, če ne ostane takšna, kot hoče Sovjetska zveza! Pride odposlanstvo iz Moskve, sede za mizo s centralnim komitejem in mu razloži, da je “boljše, če bi se obnašali, kot je treba”. Ali hi želeli, da se to zgodi v Italiji? In vzemimo, da je korupcija v Italiji na eni strani in pika, vzemimo tudi, da so komunisti v Italiji dobri in nedolžni ljudje. Ali bi jih zaradi tega že pustili v vlado? Imenujte mi eno državo, ki je bila komunistična in zdaj ni več! Državo, kjer je KP prišla na oblast in se je potem umaknila po pravilih demokratične igre ter pustila pravico do vlade kakšni drugi stranki. Imenujte jo! Eno, vsaj eno!“
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1973-1975
bo kljub izrednim finančnim težavam kmalu izšel. Obsegal bo nad 450 strani s številnimi ilustracijami. Bo najobsežnejši od vseh dosedanjih. Posvečen je tridesetletnici našega odhoda v svet.
Dokumenti, razprave, članki in pregledi obravnavajo slovensko problematiko, doma, v zamejstvu in v zdomstvu. Nazorno je prikazana pot naše emigracije od begunskih let do pogleda njene rasti in ustvarjalne moči ob tridesetletnici odhoda v svet.
Cena zbornika v Argentini je le 1.400.— pesov (brez poštnine). Da bo omogočen čimprejšnji izid te reprezentativne knjige naše ideološke emigracije, naj tisti, ki to morejo, plačajo v naprej celotno ceno, vsaj do sred$ julija. Kdor ne bi mogel plačati celotne cene, pa naj plača čim prej 800.— pesov, ostanek 600.— pesov pa bo plačal ob prevzemu knjige.
Harmonija narave in zvoka
(Od našega dopisnika v Gorici)
Že Alessandro Manzoni je v svojih .Zaročencih“ mojstrsko opisoval lepote velikega italijanskega jezera. Vasi in naselja drvijo od strmih gorskih pobočij naravnost v modro jezersko gladino. To je Lago di Como, veliko in prostrano jezero, ki v začetku v dveh rokavih, nato pa v enotnem vodnem toku teži proti severu. Alpski lok, ki od blizu in daleč obdaja to čarobno pokrajino, daje všemp. prekrasen okvir. Od daleč, še tja v pozno pomlad, segajo zasneženi vršaci švicarskih in lombardskih Alp, medtem ko se ob prijaznem nabrežju samega jezera že bohoti mediteransko bujno rastlinje: palme, oljke, azaleje v aristokratskih vrtovih gosposkih vil v Cernobbio ali Bellagio. . .
Človek se lenobno sprehaja ob dolgem in poetično razraslem „Lungola-go“, ki še iz mesta Como širi vse tja do Villa Olmo, mogočne in monumentalne baročne rezidence tik ob jezeru. Nekdanje mecenske družine, ki je to palačo gradila, ni več. Danes je ta sedež premnogih kulturnih, zlasti glasbenih pobud, ki jih mesto Como prireja vsako leto. Turist in ljubitelj muzike pa ima v teh vrtovih nad samim jezerom možnost, da se duhovno razvedri in tudi sam intimno zbere v umetniške meditacije.
Večerni dah je že zavel skozi meh-
kobno eksotično floro, ki obdaja baročno palačo renesančnih plemičev, vso svečano razsvetljeno v pričakovanju večernega koncerta. Rahlo in pritajeno šumenje valov je opominjalo mimoidoče, da smo pravzaprav ob širni vodni ploskvi, ki je podnevi prepolna hudomušnih galebov. Bela jadra številnih čolnov so sedaj temna, in skoraj grozljivo plahutajo v tej tajinstveni melodiji voda in ob neslišni spremljavi bližnjih gora. Le od zunaj brzeči avtomobili vsako toliko prekinejo to naravno idilo, ko vozijo proti palači koncertne obiskovalce.
V blesteči dvorani je že polno ljubiteljev glasbe, ki napeto pričakujejo nastop temperamentnega južnoameriškega kitarista. Ko se virtuoz spusti v svojo igro, se takoj pokaže vsa njegova umetniška osebnost. ,Ne gre pri tem za kako lahko glasbeno soarejo, pač pa za pravi biser igre na ta plemeniti instrument, ki je dedič renesančne lutnje. In tudi ta večer naš Ali-rio ubira svoje strune ter skoraj ustvari vtis, da gre za pravega srednjeveškega renesančnega trubadurja. Rezko in žlahtno zvenijo njegove strune, brenkalo odgovarja v vsej svoji topli resonanci — Resonet in laudibus.
Kitara poustvarja nato ves čar kla-vičembala in njegove elegantnosti, na-
to spet spominja na značilne virginali-ste elizabetinske dobe, ko je po angleških gradovih odmeval tako tipičen glas tega barvitega glasbila! In spet smo lahko prisluhnili mehkim hai-monijam latinskoameriške glasbe, ki so v prstih in brenkanju slavnega kitarista zadobi-le pravo entuziastično lice.
Na resnobnem zidanem dvorišču mestne palače Gernezzi se je izbrana publika v pričakujočem vzdujšu ozirala po obokih, izpod katerih hi imel priti godalni kvartet. Ansambel je priznano evropsko glasbeno telo, ki je po svojih koncertih zaslovel zlasti kot izvajalec nove glasbe. In res, tudi tu smo imeli na sporedu predvsem moderna dela: Schoenberg, Berg, Hindemith — dodekafonija in neoklasika sta si tu podali roko. Drzni akordi in nenavadna polifonija sta se nekam asketsko razlegali med temi masivnimi zidovi, ki so verjetno še kljubovali nekdanjim podvigom Viscontijev. . Antika in moderna sta se približali!
Od daleč je s posebnim občutjem možno ogledovati blesk luči na pročelju veličastne gotsko renesančne stolnice v Comu. V zapletenih arhitektonskih igrah se tu prepletajo svetniki, zmaji, navadne kamnite figure, arabeske, fantazmagorije. Nad pročeljem letajo in skovikajo sove, okoli novejše kupo-
le pa piha izza vil v visokem Bruna-teju zadnji večerni piš.
Notranjost katedrale je že polna in 'vsi pričakujemo uvodnih akordov, ki naj povedejo poslušalca v lirično Hánd-lovo oratorij sko stvaritev. Izza barvastih steklenih oken zre na sodobno publiko — morda radovedno, morda pomilovalno — serija menihov, mučencev, devic, prerokov, očakov. Misliio si: „Kaj ti moderni človek, ki se ubijaš v atomski energiji in železobetonu, kaj nam moreš? Si mar večji, pomembnejši od nas? Bolš dlje živel? ¡Ne, ne...“
Dirigent je dvignil taktirko ter začel slovesno uvodno fugirano predigro. Luči se ugašajo, le mistična vijoličasta svetloba z velikih oken in skozi rozeto daje vsemu irealno podobo.
Parnik „Alej fcrndro Volta“ lahno brzi po jezerski gladini. Na levi in desni strani vedno ista privlačna pokrajina. Brez posebnih skrbi se potniki o-zirajo zdaj na to, zdaj na drugo stran. Od daleč se začenjajo dvigati kot v zastoru meglene gmote in zavijajo vso jezersko pokrajino v leonardovsko atmosfero. Tudi luči mesta Como, ki še razsvetljujejo nabrežje, vedno bolj izginjajo in komaj še brlijo. Nočni hlad začenja prešinjati potnike, ki se bodo počasi eden po eden izkrcali ob drugem bregu, kjer se bohoti pravlična „Villa d’Este“. Spomin na vse to pa je vseeno topel in presega vsak vodni hlad...
A. Bratuž
Bbsodba Srebotnika
Petčlanski kazenski senat je v Novi Gorici obsodil domobranskega poročnika Janeza Srebotnika na sedem let strogega zapora. Srebotnik je bil leta 1944 domobranski poveljnik v Idriji, po umiku pa je živel v Beiruthu v Libanonu. Leta 1975 julija so ga ob obisku aretirali v Ljubljani in ga postavili pred sodišče, kjer so mu naprtili enajst kaznivih dejanj; obtožili so ga vojnega hudodelstva po členu 125 jugoslovanskega zakona, ki ne zastara.
Delo z 21. maja piše, da je „mila sodba vzbudila mnogo grajanja, češ da je bil proces blag in neutemeljeno human...“ Tožilec ¡Silvester Vremec je priznal, da se Srebotnik ni neposredno „umazal s krvjo,“ toda „odgovoren je za dejanja, ker jih ni preprečil. Dejanj, ki jih je storil, pa mu ne moremo niti pozabiti niti odpustiti“ je zaključil Vremec.
Branilec Andrej Stanovnik je omenjal pomanjkljive dokaze in da „udarci, ki so bili dokazani Srebotniku, ne morejo biti kvalificirani kot vojni zločin.“ Glede enajstih dejanj pa je menil odvetnik, da so premalo dokumentirani in tudi priče da povedo premalo. Omenil je tudi, da so Srebotniku Nemci u-bili mater, očeta odpeljali v internacijo, njega samega pa vtaknili na silo v uniformo. Višek pa je gotovo smrt Srebotnikove žene, ki je ob moževi aretaciji dobila živčni zlom in za posledicami tega umrla.
Stran 3
wy €>wicc
LJUBLJANA — Na ljubljanski u niverzi bodo še pred počitnicami ustanovili marksistične centre, ki naj nare-de „univerzo res marksistično.“ To bo pač temeljna naloga teli marksističnih centrov. Najprej bodo ustanovili centralni center na univerzi, potem pa še posamezne centre na raznih fakultetah. Naloge pa so: boj za marksistično u-niverzo, boj proti antimarksističnim prizadevanjem, zavračanje katederske-ga pouka in akademizma kot smer pedagoškega in znanstvenega dela na u-niverzi. Razen tega vključuje boj pro ti dogmatizmu, pozitivizmu, in faktografiji v posameznih vedah in seveda „kritično analizo“ nemarksističnih teorij. Po novem torej na ljubljanski univerzi ne bo mesta za •— znanost...
BREŽICE — Brežiška Agraria, ki je največji pridelovalec cvetja v Sloveniji, je v brežiškem gradu in okoli njega pripravila hortikulturno razstavo.. Udeležilo se je razstave več društev in podjetij, tako iz Ljubljane, Zagreba in Vipave.
LJUBLJANA — Na podlagi sklepa pete seje centralnega komiteja partije in komiteja predsedstva Centralne konference Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) bodo zaradi izboljšanja uprave morali uslužbenci v raznih, u-pravnih organih na stalno idejnopolitično izpopolnjevanje. Tako je sklenil sekretar I(zvršnega) K(omiteja) predsedstva CK ZKS Franc Šetinc. Posebno aktivi Z (veze) K(omunistov) v u-radih se bodo morali čimprej usposobiti za samostojneje reševane aktualnih družbenih vprašanj...
LJUBLJANA ,— Okrožno javno tožilstvo v Ljubljani je 23. maia vložilo pri preiskovalnemu sodniku zahtevo po uvedbi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande zoper Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Oba sta bila aretirana in zaradi „zagotovitve uspešnega postopka“ sta ostala v priporu. Blažič, ki je bil rojen leta 1928, je po poklicu časnikar, Miklavčič, rojen 1912, pa sodnik.
MARIBOR — Vsak zaposleni Mariborčan bo moral za slovensko cestno posojilo vplačati polovico mesečne plače. Predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva so namreč že prej seznanili prebivalstvo, da bi morali po razdelilniku zbrati v Mariboru 107 milijonov novih dinarjev. Za vpisovanje cestnega posojila so v podjetjih pripravili 420 vpisnih mest, 40 v Krajevnih skupnostih, nekaj pa v bankah in na poštah.
ŠKOFJA LOKA — V Škofji Loki so 21. maja spet odprli prenovljeno Gorenjsko predilnico. Sedaj bo zmoglivost predilnice zvišana od 1000 ton na 3000 ton preje. Kljub temu pa se bo število zaposlenih zmanjšalo za 26, „kar je posebno ugodno zaradi pomanjkanja delovnic moči na škofjeloškem“, kakor pripominja ljubljansko Delo.
Iz Mendoze
Spomin vojnih žrtev — Cankarjeva
Z velikim in zares iskrenim veseljem smo prejeli vest, da se je Karel Mau-ser, ki je z gospo in bratom Otmarjem na obisku v Argentini, radevolje odzval naši prošnji in se odločil, da nas s svojima spremljevalcema obišče.
Dospeli so v petek, 28. majnika na mendoško letališče, kjer so jih sprejeli in pozdravili zastopniki Društva Slovencev in prijatelji.
V soboto dopoldne so si gostje ogledali mendoško okolico in obiskali bodego Arizu. Popoldhe pa se je odpeljal K. Mauser v naš Dom. Tam se je hotel najprej sestati z najmlajšimi v šolskem tečaju, katerim ga je med pevsko učno uro predstavil prof. B. Bajuk. Raz ložil je malim gostovo osebnost. Pisatelj je v kratkih besedah pozdravil o-troke in jim predvsem na srce polagal željo, da naj nikdar ne opuščajo slovenskega branja, da naj ljubijo slo vensko besedo in knjigo. Otroci so mu nato zapeli še nekaj pesmic.
Zatem je Mauser odšel v sosednjo sobo, kjer so ga pričakali naši srednješolci. Tečajni vodja inž. agr. _ Marko Bajuk ga je pozdravil, nato pa je prof.
B. Bajuk, ki vodi v tečaju jezikovne ure, razložil namen in naloge, ki jih ima naš tečaj za srednješolce. V tem smislu je prosil za besedo K. Mauser- ■
SLOVENCI V ARGENTINI
»g
LENDAVA — Lendava, ki teče skozi Lendavo, velikokrat preplavlja obrežne kraje. Po veliki poplavi leta 1972 so se odločili za umetno pregrado, ki naj bi varovala Prekmurje ob hudih deževjih. Leta 1973 so pripravili načrte, letos pa bo pregrada že služila svojemu namenu. Opravljajo že zadnja velika dela na pregradi, ki je med Domijanei in Krašiči v murskosoboški občini. Pregrada bo na 145 hektarih zemljišč zadrževala tri milijone kubičnih metrov, pri maksimalni zajezitvi pa celo 5,6 milijona kubičnih metrov vode. Nasip iz zemlje je dolg 700 metrov.
LJLBLJANA — Na evropskem tekmovanju v znanju francoščine je v jugoslovanski skupini dosegla prvo mesto Mateja Dudek z II. gimnazije v Ljubljani, tretje pa Danja Silovic s slovenske gimnazije v Kopru. Obe sta za nagrado povabljeni na desetdnevni o bisk Pariza.
LJUBLJANA — Četrta številka revije „Jezik in slovstvo“ začenja zapis
0	profesorici slavistike Mariji Borštnikovi ob njeni sedemdesetletnici, ki jo dopolnjujejo njena razmišljanja o lastnem življenju, in delu. Jože Koruza je priobčil razpravo „K problematiki slovenskega preroda,“ o razmerju med tragedijo v Evropi in pri Slovencih piše
1	aras Kermauner, slede še razni krajši prispevki.
BOHINJSKA BELA — Nov most čez Savo Bohinjko so 29. maja izročili prometu na cesti iz Bele na Kupeljnik. Most je dolg ~40 metrov, začeli so ga graditi lansko jesen poleg starega, raz padajočega mostu.
Umrli so od 21. do 26. maja 1976:
LJUBLJANA: Ana Cerar; Andraž Šribar, talilec v livarni; dr. Vlasta Ko-zak-Bizjak, zobozdravnica; Lucija Sa-šek r. Les; Angela Zajc, up. učit.; Ciril Perme, 62. Pavlina Žibert; Franc Brezovar, up.; Franc Dolničar, v p. mes. mojster; Marija Purkart, 70; Fr. Snoj, up. jermenar; Minka Zavašnik r. Knez, 74; Jože Zavašnik, 77, up. tobačne tov.; Božena Bilzjan. r. Krašnja; Borut Finžgar, časnikar; Minka Kamnikar r. Židan. Gvido Burger, inž. raziskovalec Tekstilnega instituta v Mariboru; Lado Jug; Pavla Krivenko r. Hobiteh, 79.
RAZNI KRAJI: Marija Pešič, Celje; Marija Končan, Vrhnika, Mirko Lah, inž. 60, Murska Sobota; Oskar Mlakar, up., Trbovlje; Radoslav Kaj-■ žer, up., Ptuj; Fran Mikuž, Borovnica; Marija Maček Šentjakob ob Savi; Anton Černuta, cestar, 50, Log pod Mangartom. Franc Kepec, up., Dolsko; Primož Bitenc, strojnik, Tacen; Miha Požar, up., Šentvid pri Lukovici; Vera černak, Dobrava pri L.; Milan Rome, strojni tehnik, Dol pri Hrastniku; Franc iSlimšek, up. strugarski mojster, Šempeter pri Celju; Tončka Zvonar r. Jeler, Jesenice;.Franc Bajec, up. papirnice, Količevo, Dob; Mara Že le, Prestranek; Jože Lavrič, up., Sp. Draga pri Ivančni gorici. Franc Cestnik, up., Laško; Justina Krivec r. Leban, up., Sevnica; Ignac Grum, up. sedlar in tapetnik, borec ja severno mejo, Logatec; s. M. Vida Mencin, šolska sestra, Repnje; Janez Cvara, Za mostec; Viktor Pavlič, Stari trg.
ŽUP. ANTON STANONIK - 80-letnik
Kdor ga vidi, ko pride v slovenska središča v San Justo in Ramos Mejia za svete ure pomagati spovedovati, ali na duhovniške sestanke zadnjo sredo v Slovensko hišo, bi mu nihče ob njegovih lahnih korakih ne prisodil, da je dopolnil te dni svojih 80 let. Pa je res. Rodil se je na Trati nad Škofjo Loko
30.	maja 1896, študiral gimnazijo v št. Vidu nad Ljubljano v škofovih zavo dih m po končanem bogoslovju bil 29. junija 1922 posvečen v duhovnika. Ka~ planoval je na Dolenjskem, v Beli krajini in najdal je v Vodicah pri Kamniku odkoder je odšel za župnika v Zgorni Tuhinj, odkoder so ga pregnali Nemci v Srbijo. Ko se je vrnil v Ljubljane je po kratkih mesecih službovanja nastopil begunsko pot preko Avstrije v Italijo, kjer je bil par let v zdravili šču Arco di Trento, odkoder je odšel v Španijo in od tam je prišel v Argentino, kjer ie bil kaplan v Vlila Balles-ter, nato dolga leta kaplan v bolnišnici v Haedo. Zadnja leta pa uživa po-' koj, pa vendar še pridno pomaga z ma-ševaniem na argentinskih župnijah in spovedovanjem med Slovenci, 'želimo inu, naj ga Bog ohrani čilega in delavnega do biserne maše in še čez.
Čestitkam njegovih duhovnih sobratov, prijateljev in rojakov, ob tako lepem življenjskem jubileju, se pridružu-. je tudi Svobodna Slovenija.
IVANKA LOBODA — umrla
3.	junija 1976 je umrla po težko prestani operaciji gdč. Ivanka Loboda. Vsi smo jo bolje poznali pod imenom „teta Johanca“. JZibel ji je tekla pred 75. leti v lepi Dolski fari pri Ljubljani. Zgodaj v življenju je okusila trdoto življenja kot starejši otrok številne kmečke družine.
Med komunistično revolucijo- je bila v službi na Okrožnem uradu za Zav. del. v Kranju. Od blizu je doživljala strahote nemške okupacije. Zverinska ugrabitev in mučeniška smrt brata Jožeta po komunistih leta 1943; izselitve njene lani umrle sestre Francke in sina Marijana po '.Gostapit ter stalna borba z rdeče usmerjenimi delovnimi tovariši v službi ,ie ni nikoli premotilo, da ne bi izpričevala svoje protikomunistične miselnosti.
Vsi, ki smo jo poznali, smo lahko občudovali njeno ljubezen do bttžnjega; njeno katoliško zavest in zvestobo do katoliške Cerkve in njenih pastirjev. Vse življenje je bila zavedna Slovenka; velik zgled so ji bili naši veliki Slovenci kot: škof Slomšek, dr. Ev:'Krek,"tir.
A. Korošec, škof B. Jeglič in škof G. Rožman.
Preživela je vse bridkosti Vetrinja in begunskega življenja v Lienzu ter Spittalu. Z družino svaka M. Amona —je eni igri rala v Argentino. Tukaj je živela zadnje leta na domu svoje sestre Marije vdove Amon.
Rada se je udeleževala vseh slovenskih prireditev, prebirala je vso našo tiskano besedo. Zelo jo je zanimala naša slovenska problematika ter se ie veselila vsakega uspeha naše slovenske protikomunistične emigracije v Argentini ali koderkoli po svetu. Njen spo min in bistrost duha, katerega smo vsi občudovali, se je odražal vse do zadnjega trenutka njenega življenja.
4.	junija 1976 smo jo. položili na olivoško pokopališče k njenim domačim ob veliki udeležbi prijateljev in znancev. V Argentini zapušča pokojna . Ivanka Loboda poleg svoje sestre Marije še nečake: Loboda Marijana, Amona Marijana, Janeza in Petra z nji hovimi družinami. Ne moreš počivati
v lepi slovenski zemlji po kateri si toliko hrepenela, zato naj ti bo lahko svobodna argentinska zemlja!
Izrazom iskrenega sožalja vsem prizadetim, se pridružuje tudi Svobodna Slovenija.
Dne 10. junija je po hudem trpljenju umrl v bolnišnici Santojano v Liniersu Ivan Kopač. Kdo ga ni poznal ? Kdor je kdaj obiskal Pristavo v Cas-telarju, je o-hranil v spominu majhnega, pa zelo u-služnega, vedrega, vedno nasmejanega in postrežlji-vega moža. Bil je v resnici dober in plemenit človek.
Ivan Kopač je bil sin kmečkih staršev, rojen 14. januarja 1917 v Prikrnici v župniji Moravče. Ljudsko tšolo je dokončal v Moravčah. Bil je zelo nadarjen in umen, a do študij zaradi neugodnih gospodarskih razmer ni mogel priti. Fant je rad in mnogo bral in se sam izobraževal. Dejansko pa je njega, kakor ogromno večfno naših kmečkih fantov, izobraževala in tudi izobrazila mladinska organizacija, najprej Orel in pozneje Zveza fantovskih odsekov. V organizacijah se je telesno utrdil, discipliniral in izobrazil, da je imel z'drav pogled na socialne razmere, kritičen odnos do marksizma, spoznal in prisvojil si je katoliški socialni nauk in jasnost in zvestobo katoliškim načelom. Postal je zgrajen fant.
Tudi njemu je druga svetovna vojna prevrnila vse lep.e načrte. Pred nemškimi nacisti se je moral leta 1941 umakniti v Ljubljano in tukaj ga je doletela komunistična revolucija. Kopač je bil zgrajen katoliški fant in je neustrašeno stopil v vrste protikomunističnih borcev in se udejstvoval v široko razpredeni protikomunistični akciji. Zadrževal se je v Rokodelskem domu in ga tudi umor Fortunata Majdiča ni oplašil.
Ob koncu vojne se je kot begunec zatekel v Avstrijo. Begunska leta je preživel skupaj s svojimi starši in sestrami najprej v begunskem taborišču Lienz na Vzhodni Tirolski in kasneje v iSpittalu ob Dravi na Koroškem.
V Argentino je prišel 3. decembra 1948. Poročil se je 24. septembra 1950 z go. Albino Rožnik iz Notranjih goric pri Brezovici pri Ljubljani. V srečnem zakonu mu je žena podarila pet hčera in enega fanta. Za družino je skrbel z vso ljubeznijo in njemu lastno požrtvovalnostjo. Postavil je udoben domek v Castelarju zraven Pristave; gospodarsko je bil samostojen.
Imel je delavnico za izdelovanje lesenih okenskih zaves.
Vedno pa je še našel čas za delo v slovenski skupnosti in Slovenska -pristava v Castelarju mu je bila drugi 'dom. (Njej je posvetil ves svoj prosti čas in moči. Bil je že od začetka, ko je Pristava postala slovenska last, med tistimi možmi, ki so se za Pristavo zavzeli, da ni propadla in se na njej niso naselili urinjenci. Od ustanovitve naprej je bil odbornik ¿Društva slovenska pristava. Kot mravlja priden, je prijel za vsako delo, vsaki prošnji je z veseljem ustregel, do gostov je bil ljubezniv in potrpežljiv, vedno nasmejan. Bil je res dober in plemenit človek in imel mnogo prijateljev, ki so ga cenili in spoštovali.
'Srčika njegovega zanimanja in dela je bila slovenska šola na Pristavi. Mnogo let in do smrti je bil predsednik krajevnega šolskega sveta. Učiteljstvu je bil vedno v pomoč, za ¡šolo je očetovsko skrbel in večino dela sam opravil, saj je znano, da otroci zna-
jo napraviti škodo in Ivan je vse sproti sam popravil. Ljubezen do rodnih otrok je prenašal na slovenske šolarčke na Pristavi.
Bil je tudi član drugih naših organizacij in član zaupniškega zbora Slovenske krščanske demokracije (SlLiS).
Že pred meseci pa smo opazili, da peša. Polastila se ga je zahrbtna bolezen, rak na pljučih. Vdano je prenašal hude bolečine. Vdan v voljo božjo^ in krepčan s svetimi zakramenti je v četrtek 10. junija v snu iz te doline trpljenja prešel v večni mir. Ni stopil prazen pred Boga. Njegova dobra dc-la so šla pred njim in z njim. Imel ¡e veličasten pogreb. Od ure, ko so ga položili v njegovem domu na mrtvaški oder, pa do popeba, so se neprestano vrstili prijatelji in znanci, da se zadnjič od njega poslovijo. Mašo zadušni-eo je na Pristavi opravil msgr. Anton Orehar ob somaševanju župnikov: Matija Lamovška s Pristave; Franca Hi-mmelreicha, župnika fare, pod katero spadajo pristavčani; Antona Pintariča, župnika v Barrio Jufre; Franceta Berganta, dušnega pastirja San Martina m moravskega rojaka; prelata Franceta Novaka, župnika v Ituzaingo. Med maso se je v lepem govoru od rajnega poslovil _ msgr. Orehar, ki je tudi med boleznijo duhovno oskrboval in tolažil. Na grobu pa se je poslovil od pokojnega Ivana v imenu Pristave Fr. Pernišek, ki je rajnega poznal še iz mladinskih organizacij. Orisal je njegovo življenje in delo, se mu za vse zahvalil, želeč mu večni mir in blaženo večno radost, žalujoči družini pa je v imenu odbora Pristave, slovenske šole in pristavške srenje izrekel globoko sožalje.
Težko prizadeti družini izreka iskreno sožalje tudi Svobodna Slovenija.
MSGR. OREHAR OBISKAL ROJAKE V MENDOZI IN SAN LUISU Mendoza
Kakor ^ druga leta, je msgr. A. Orehar po lujanskem romanju odšel v Men-dozo, kjer je imel 13. in 14. maja duhovno obnovo, kjer se je zbralo veliko rojakov. V soboto 15. maja je najprej obiskal ljudsko šolo sv. Cirila in Me toda, za zvečer pa so ga povabili fantje in dekleta, da so se na sestanku pogovorili o njihovih organizacijskih problemih. V živahnem razgovoru je hitro minilo par ur. Nedeljsko jutro ni nič dobrega obetalo za romanje v Lulunto, kraj blizu Mendoze, kamor zadnja leta zaradi miru rajši romajo kot na Challao. Kljub temu se je nad vs veliko število romarjev zbralo pred cerkvijo, v procesiji odšlo v cerkev, kjer je imel msgr. Orehar sv. mašo in pridigo, med katero je lepo prepeval domači cerkveni zbor pod vodstvom prof. B. Bajuka. Po opoldanskem odmoru so se vsi še enkrat zbrali v cerkvi, kjer je bila najprej pridiga, nato pete litanije in posvetitev Marijinemu Brezma dežnemu Srcu. Tudi sonce se je prikazalo in ogrevalo romarje na povratku v Mendozo.
San Luis
V ponedeljek 17. maja je odšel msgr. Orehar v San Luis, kjer je vedno gost v župniji Karmelske Matere božje, pri kateri deluje slovenski dušni pastir g. Franc Novak,, ki je hkrati kaplan v provincialni, bolnišnici. V naslednjih dneh sta skupaj obiskala škofa kraja msgr. Juana Laise, rojake in slov. du-hovnike, ki delujejo v tamošnji škofiji in sicer najprej župnika Avguština Jambroviča v San Justo Daract, za tem g. Al. Zupančiča v San Francisco ter župnika g. Janeza Ogrina v ‘Quinesu. kjer po smrti brata Toneta, živi tudi mama ga. Ogrinova. Ob vrnitvi sta ob spremstvu matere obiskala grob rev. Toneta Ogrina, ki je umrl v jutru ve
(Nad. na 4. str.)
proslava — Obisk Karla Mauserja
ja, ki je razvijal misli o pomembnosti obvladanja domače besede.
Čas je bežal in Mauser se je z gospo in svojim bratom Otmarjem podal še v tretjo sobo. Toplo pozdravljeni so gostje posedeli — oh pevskem zboru in poslušali našo pevsko vajo.
Končno pa je bil za mladino pripravljen ob pogrnjeni mizi intimen razgovor s pisateljem in bratom Otmarjem. V živahni in preprosti besedi je pisatelj mladim razvijal navduševalne misli, tako da je vse navzoče razgibal v živahno razpoloženje in razgovor, kateremu je svoj delež pridal tudi Otmar Mauser.
V nedeljo dopoldne so gostje v spremstvu prijateljev odbrzeli med orjaške Ande. Vsi trije Gorenjci, vzrastli pod našimi alpskimi vršaci, so presenečeni uživali nad orjaško masivnimi andski mi velikani.
Popoldne ob 6 smo napolnili „našo“ kapelo jpni testnih mercedarkah. V spremstvu argentinske in slovenske zastave so naši mladi v sprevodu prinesli na oltar iz Doma podobo Marije Pomagaj. Med prihodom je zbor zapel t.isto ganljivo; „G bodi med nami, ljub ljena Mati!“
G. Jože Horn je daroval mašo za vse naše žrtve svetovne vojne in revo-
lucije. V svojem nagovoru je povzel mašno misel zahvale in veselja ob Kristusovem vnebohodu za njegovo zmago smrti in odrešenja človeštva. Njegova zmaga je tudi naša zmaga. Ob Kristusu pa danes slavi zmago tudi na tisoče slovenskih žrtev, ki so svoje življenje z mučeniško smrtjo darovali za Kristusa. Danes se jim hvaležno klanjamo, ker častno zastopajo slovenski narod in so nam zgled ter kažipot, da dosežemo isto zmago.
Po sv. opravilu smo se pa vsi zbrali v dvorani našega Doma.
Na odru nas je pozdravljala velika slika Ivana Cankarja, ki jo je za prireditev napravil Rudi Hischegger.
Društveni predsednik Stane Grebenc je po pozdravu vseh navzočih posvetil pozdravne besede trem gostom, predvsem Karlu Mauserju. Potem, ko je opisal njegovo delo, je dejal:
„Vsi še vedno željno pričakujemo, da izide kakšno novo pisateljevo delo. Saj ga tako radi preberemo! Nobena razprodaja knjig ni med nami tako lahka, kot so dela K. Mauserja. Tudi njegove članke po časopisih in revijah najprej brez odlaganja prebiramo. Ni to le prazno hvalisanje, ampak gola resnica. Gospod u pisatelju k tako uspešnemu delu čestitamo in mu želimo, da bi še mnogo let vršil poslanstvo kulturnega ustvarjalca niecl našim narodom. Poznejšim rodovom bo s tem zapustil
pravilno sliko slovenskega človeka, ki je živel v 20. stoletju.
Vse, kar čuti njegovo srce, je izraženo v kratkih in jasnih stavkih, ki so ne le prijetni za branje, ampak tudi predvsem koristni nauki za življenje.
V prvem delu naše današnje proslave smo se pri sveti maši spomnili vseh, ki so darovali svoja življenja v času revolucije.
Zdaj pa se bomo tukaj spomnili pisatelja Ivana Cankarja, čigar stoletnico rojstva obhajamo letos. Ivan Cankar, eden največjih mojstrov naše besede nam bo po posredovanju naše mladine razodel svoje čuteče srce, s katerim je tako nežno ljubil svojo mater in ves slovenski narod.“
Na oder je nato stopil Karel Mauser, ki je po navdušenem pozdravljanju vseh navzočih povedal nekaj besed o Ivanu Cankarju. Njegov govor objavljamo na prvi strani.
Nato je Mauser s kratkimi uvodnimi besedami predstavljal odlomke, ki so jih beroč recitirali predvsem naši srednješolci.
Poslušali smo iz Cankarjevih mladostnih spominov odstavek o „Jedelj pomaranči“ (Marko Bajuk) ; o „Dateljnih z nove maše“ (Damjan Hirsehegger); „Skodelico kave“ (Irena Grebenc); „Tuja učenost“ (Helena Hirscheger); „Gospod stotnik“ (inž. agr. Janez Grintal); „Nedelja“ (Tončka Šmon) in „Na po-
slednjo pot“ Mati.— Domovina — Bog (inž. Jožko šmon). V naše veliko zadoščenje so vsi po vrsti svoje odlomke prebrali v doživeti in prepričevalni obliki, kakor jih je pripravil Rudi Hirscheger.
V	zadnjem delu je nastopil pevski zbor. Za uvod je Helena Bajda recitirala iz Cankarja „Nebesa pod Triglavom.“ Zbor pa je zapel Volaričevo „Slovenski svet“. Gdč. Anica Grintalova nas je potem povabila, da smo prisluhnili ptičkam, kaj nam pojo o naši domovini v Klemenčičevi „O poglejte, ptičke.“ Ob Cankarjevi besedi „Tisoč let že krvaviš. . .“ smo poslušali še Pre-mrlovo „Himno svobodnih Slovencev“ in za sklep v Prešernovi „Zdravici“ napili slovenski deželi in .vsem miroljubnim narodom sveta.
Sledila je skupna večerja, med katero je K. Mauser na posebno prošnjo mladine lastnoročno podpisal več stenskih slik, ki so v naši dvorani in prikazujejo izbrane motive iz naše domovine ob najpomembnejših izrekih pisatelja samega.
V	ponedeljek popoldne nam je po
prisrčnem slovesu številnih prijateljev, mladih in starih, z letališča El Plume-rillo železni ptič iztrgal z obema spremljevalcema dragega prijatelja, ki nam je tako prirastel k srcu, da je za njim v višino pošiljalo tiho željo: Na svidenje !	Bb.
SLOVENCI V ARGENTINI
(Nad. s 3. str.)
like sobote. V soboto zvečer je msgr. Orehar imel za rojake duhovno obnovo v karmelski cerkvi, v nedeljo zjutraj so pa kljub precejšnjemu mrazu šli na romanje v bližnji Vulcan, kjer so imeli sv. mašo s pridigo in posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Na državni praznik so mislili slaviti srebrno sv. mašo g. Zupančiča, pa je bilo nemogoče zaradi maše, ki jo je župnik Al. Zu pančič moral opraviti v svoji župniji. Po 11 dneh se je delegat vrnil nazaj v Buenos Aires.
BARILOCE
Petindvajset let Slovenskega planinskega društva v Argentini
V soboto, 29. maja, je Slovensko planiško društvo slavilo petindvajsetletnico svojega obstoja.
Prireditev se je vršila v slovenskem Stapu, ki so ga ob prejšnji mladinski veselici fantje in dekleta uredili, da lahko znova služi za naše slovenske sestanke, le da je Stan za sedanje razmere občutno pretesen.
Poleg okusne večerje, ki jo je že kot svoje dni lepo pripravila ga. Pepca Bavdaževa, je program vseboval razne točke, ki so se nanašale na planinsko zgodovino bariloške „šume“. Naj prej so zapela dekleta Lučkinega pevskega zbora (Arnškove in Jermanova) občuteno in izglajeno nekaj pesmi, med njimi „Oj Triglav, moj dom.“ Potem smo v daljši projekciji sledili šumskim dogodivščinam v dobi, ko so stareiš' slovenski smučarji in plezalci dosegli naivec uspehov. Diapozitive so spremljalo . priložnostne recitacije, ki so jih bral: Grega Arko, Senja Omerzu in Martin Jerman. Francu Jerman je po dolgih letih spet enkrat pokazal dva štora filma, ki prikazujeta odpravo na Tros Pifos, pa prenašanje in blagoslo-\ / p .ega križa na Cerro Capilla. 1 pr lekciji so je odrezala mladina di v prijetnem prizorčku, ki so ga čisto sani. svitavi!:, pokazala, kako so „kr itjc“ gradili slovensko stezo. P -srečene domislice so predvsem odgovarjale zabavnim dogodivščinam pred. četrt stoieí'a. Igrali so: Tonček in Grego. Arko. Nejček Razing'er in Sandi Omerzu. Za zaključek so še možakarji za peli tri pesmi in potem je tajnik Blaž Razinger, ki se je skupno s svojo družino in Jožetom Burjo brigal za organizacijo prireditve, razdelil spominske diplome še živim ustanovnim članom (Vojko Arko, Dinko Bertoncelj, Janez Flere, Milan Godec, Davorin Jereb, France Jerman, Blaž Razinger, Bara Remec) in pa tud' tistim članom iz prvega leta, ki so izpolnili svoj srebrrn
OBVESTILA
SOBOTA, 19. junija:
V	Slomškovem domu ob 20. spominska proslava našim junakom. Sodelujejo .Slomškova šola, mladinske organizacije, mladinska godba in „Fantje na vasi.“
V	Slovenski hiši sestanek SIvAD-a.
Po Šmartnem svetu
NA PRVENSTVU ZDA je 20-letni študent Earl Bell dosegel nov svetov ni rekord v skoku s palico z višino 5,67 m. Prejšnji rekord je imel njegov rojak Dave Roberts s 5,65.
V	Bidgošču pa sta na poljskem prvenstvu atleta Kozakievvicz in šlusarsky postavila v isti disciplini evropski r kord s 5,62.
NA PRVENSTVU SLOVENIJE v ženski športni gimnastiki, ki je bilo 30. maja v Ljubljani, si prvo in drugo mesto delita sestri Maja in Jasna Dokl. Maja je bila že lani tudi državna prvakinja, dočim je Jasna šele letos tekmovala v najvišjem razredu. Zbrali sta po 36,30 točk za vaje: preskok, bradlja, gred in parter; Jasna nastopa za Nevo mesto, dočim tekmuje Maja za Zeleno jamo.
V	CLERMONT-FERRANDU v Franciji se je 30. maja končalo damsko evropsko prvenstvo v košarki, ki so ga ponovno — in to trinajstič osvojile igralke Sovjetske zveze. Drugo mesto je zasedla ekipa čekpslovaške, tre tje Bolgarija, četrto Francija, peto Jugoslavija. Za Jugoslavijo pa slede še Poljska, Italija, Madžarska, Romunija, Španija, Nizozemska, Belgija in Zvezna nemška republika.
CELJANKI MAGDA URH IN JANJA MARINC sta novi svetovni prvakinji v kegljanju damskih dvojic. Tekmovali so na prvenstvu na Dunaju reprezentanti iz 11 držav. Med posamezniki je osvojil prvo mesto — že tretjič — Nikola Dragaš, šesto mesto pa je zasedel ljutomerčan Miro Steržaj, ki je bil pred leti tudi svetovni prvak med posamezniki.
jubilej z društvom (Lojze Bavdaž, Lojze Grzetič, Jožko Simčič in Anton Zidal-). Prav tako smo se spomnili z enominutnim molkom vseh, ki bi zdaj izpolnili 25 let, a so predčasno zapustili ta svet in se preselili v boljše življenje (Tonček Pangerc, Slavko Adamič, Jo že Polegek, Boris Černigoj, Janko Habjan, Vojteh Budinek). Po uradni prireditvi se je razvilo še nekaj proste zabave v prijetni družabnosti.
VA
Ob 19.15 sv. maša nato predavanje „O potrebi odprtosti“ (Tine Debeljak).
NEDELJA, 20. junija:
V	Slovenskem domu v San Marti nu ob 10 spominska proslava.
V	Slomškovem domu ob 9 sv. maša za slovenske protikomunistične borce.
V	cerkvi sv. Jožefa v Lanusu, kjer je grob pokojnega msgr. Janeza Hladnika, bo v nedeljo 20. junija ob 17. uri, ob 11. obletnici smrti dobrotnika vseh Slovencev in ustanovitelja Slovenske vasi, sveta maša, h kateri vabi društvo Slovenska vas.
V	Slov. domu v Carapachayu po sv.
maši družinsko kosilo - asado.
SOBOTA, 26. junija:
V	Slovenski hiši ob 20 tretji kulturni večer SKA. Predaval bo dr. Tine De beljak: Sipomini na Srečka Kosovela (ob 50-letnici smrti) .
V	Slomškovem domu očetovska proslava v priredbi Slomškove šole.
NEDELJA, 27. junija:
V	Slovenski hiši proslava šolskih otrok s skupno sv. mašo in igro.
V	Slovenskem domu v San Martinu po sv maši ocetni sestanek. Vabljeni vsi očetje.
V	Slomškovem domu po slovenski maši informativni sestanek o aktualnih problemih in še posebej o zadrugi. NEDELJA, 4. julija:
V	Slovenski hiši ob 9.30 mladinska maša; po njej zvezni mladinski sestanek.
Slovenski oddelek univerze bo imel doslej predavanje vsako drugo soboto od 16. do 19. ure v Slovenski hiši. Začetek 26. t. m. Predavala bosta: prof. dr. Vinko Brumen in prof. dr. Tine Debeljak. Vabljeni tudi nevpisani sluša^ tel ji.
Vokalna skupina “Karantanija” bo
imela v mesecu juniju naslednje koncertne nastope: v soboto 19. junija ob
19.30	v Biblioteca Popular Bernardino Rivadavia (Aristóbulo del Valle 191, Martínez); v sredo 23. junija ob 19 in v nedeljo 27. ob 18 v Teatro Gral. San Martín (Corrientes 1530, deveto nadstropje, Buenos Aires); ter v petek 25. t. m. ob 19.30 v Escuela Superior de Periodismo (Moreno 1921, Bs. Aires).
Planinsko društvo Bariloče javlja, da planinski Stan v zimski sezoni ne bo odprt za obiskovalce. Ta ukrep je društvo podvzelo iz razlogov, ker barilo-ško članstvo uporablja Stan pozimi za krajevne športne namene. Med zimskimi obiskovalci pa smo šteli zadnja leta samo ljudi, ki niso člani društva in dostikrat sploh niso poravnali prenočnin.
Zveza slovenskih mater in žena vabi vse žene na zanimivo predavanje ge. Mire Eckerjeve v Slovenski hiši v sredo 7. julija, ob ■ 17.. »ti.

					
um
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
EZEIZA
C. SPEGAZZM SAN JUSTO
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) 2AMOMA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
Udobno stanovanje z električno lučjo in tekočo vodo nudimo, po-Čenši meseca septembra, za stalno bivanje ob krasni morski obali v Mar Chiquita, blizu Mar del Píate, starejšima upokojenima zakon- ■ čelna za čuvanje hiše in vrta. Po- j trebna dela za časa naših obiskov | plačamo po dogovoru. Želimo go- j spo, ki obvlada slovensko doma- j čo kuhinjo, in nudi najboljše re- j ference. Ponudbe na tel. 255-0590 j in 255-1850.
Prof. tir. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20 Zahtevati določitev ure na privatn
telefon 628-4188.
JOŽE DOBOVŠEK ml.
ODVETNIK
Somellera 5507	Uradne ure
tel. 601-0643	16—20
Capital Federal
ESL0YBQA LIBRE
Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina
T.	E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj m Tone Mizerit
£ C ec O D ^ -v?	FRANQUEO PAGADO Concesión N" 57-7R
	TARIFA REDUCID/ Concesión N”
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 1.311.428	
Popavitajte naročnino Svobodne Slovenije!
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.-—■ (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISU® RAUL CASCANTE
üScrlbano Público Cangallo 1642 Buenos Air»«, Pta. baja, one. ¿
T. E. 35-8827
Predno kupite kaj na obroke, ali prosite posojilo drugod, posvetujte
se prej z nami!
KBEDITNA ZADBUGA “SLOGA” 25. z o. z.
Bme. Mitre 97 — Ramos Mejla — T. E. 658-6574 Uradne ure; ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15—19.
IN NE POZABITE: V SLOGI JE MOČ!
Dne 10. junija 1976 je dotrpel in odšel k Bogu po večno plačilo naš zvesti in dolgoletni član ter dobrotnik, gospod
Ivan Kopač
Bil je neutruden in požrtvovalen delavec za koristi slovenske skupnosti, zlasti poln ljubezni do mladine. Ohranimo ga v hvaležnem spominu in molimo za pokoj njegove duše.
Dobri Bog naj mu vsa njegova dobra dela bogato poplača, Castelar, 12. junija 1976
Društvo Slovenska: Pristava
Ludvik Puš	'	(67)
NA DOLGO POT
Kakor svetal sončni žarek ob hudi uri je posvetila ta novica v skoraj brezupni položaj hopfgartenskega faj-moštra. Kar prerodilo ga je, je bil čisto drugačen. Verjel je zatrjevanjem izvedencev, ki jih je osebno poznal, a da bi se mogel tudi sam prepričati, se je o prvi priliki odpravil v Salzburg, da bi z nekaterimi govoril, dobil nekaj informacij v livarni glede rokov dobave m način odplačevanja, pa še druge take reči, zlasti, da bi na licu mesta videl izdelek in tudi slišal don takega zvona. Vrnil se je dobre volje, Skicali smo na kratek rok sejo farnih ključarjev in še nekaterih vplivnih faranov, katerim je zadevo razložil, navedel ceno za 1 kg teže in prosil za njih sodelovanje, če se sklene nabava novih zvonov. Pri takih sejah je v tistem času vedno obveljalo, kar je predlagal župnik, zlasti na Tirolskem. Ker je bil župnik navdušen za naročilo zvonov in je menil, da bo njihovo odplačilo sam s kooperatorjem začel veliko akcijo od vasi do vasi in od hiše do hiše, je bilo soglasno sklenjeno, naj se celotna akcija začne nemudoma. Edino, kar so ključarji predlagali, je bila želja, naj veliki zvon ne bo lažji od prejšnjega in naj ima isti don. Duhovni gospod jim je to pogojno obljubil in tako se je odprlo novo obdobje
mojega delovanja na Tirolskem.
Preden je napravil končni korak glede nabave novih zvonov, se je župnik hotel prepričati, kakšen bo denarni odviz njegovih faranov.
Naslednjo nedeljo je zatorej stopil na prižnico in oznanil, da je farni odbor sklenil nabavo novih, velikih zvonov, a preden jih bo on naročil in sklenil z livarno pogodbo, mora imeti od celotne župnije obvezno obljubo, da bo vsak v fari prispeval po svojih sposobnostih primeren znesek, nekaj pa dal na roko takoj. V ta namen bosta on in kooperator v prihodnjih dneh in tednih obiskala vsako hišo v fari. S tem bo sprožena akcija, in ko bo imel v rokah obvezno izjavno vsakega, in dovolj podarjenega denarja za naplačilo, bo zvonove naročil. Čim boljši bo odziv, tem večji in lepši bodo zvonovi.
Kakor se* vidi, je bil župnik zelo previden. Pravil je pozneje, da je imel r,a prejšnji fari slabe, ¡skušnje v tem oziru, ki se jim je sedaj na vsak način hotel izogniti. Ko je spomladansko sonce povsod polizalo sneg in led in so se pota dovolj posušila, sta se duhovnika podala na pot, in sta romala dan za dnem ter se zvečer trudna in ubita vračala. Tako naporno je bilo plezati dan na dan najprej navkreber, nato se motati prek hudourniških s ka-
menjem zasutih grap od hofa do hofa, zvečer pa se dričati v dolino, da se je župnik kesal, da se je spustil v ta naporni posel.
Toda uspehi so bili nad vsako pričakovanje veliki. Izkazalo se je,1, koliko pomenijo osebni stiki — vedno in povsod. Duhovnika sta prinašala na listah zelo čedne številke obvezanih zneskov in mnogo suhega denarja. Izročala sta vse imeni, ki sem prevzel celotno knjigovodstvo in na posebnem računu vodil denarno poslovanje s fondom za zvonove. Še preden sta obšla najbolj oddaljene in odročne predele župnije, je bilo že toliko denarja podpisanega in deloma nabranega, da je bil uspeh akcije zagotovljen.
Ko je bila končno vsa fara obhode-na, se je župnik globoko oddahnil:
„Hvala Bogu, da je konec! S kooperatorjem sva na koncu moči. Nikdar več bi se ne lotil takega težkega posla.“
Rekel je, da bo vsaj en teden počival, a sklepa ni držal. Preveč je bil v ognju za nove zvonove, da bi takoj naslednji dan ne bil snoval naprej. Prišel je k meni v pisarno in mi rekel:
„Kakor kažejo številke v knjigi, je denarno vprašanje novih zvonov rešeno. To je fundament, sedaj pa moramo zidati. Naprošeni ste sedaj, da vi kot muzikaličen mož predlagate, kako naj bodo novi zvonovi uglašeni. Ali tako, kot so bili stari, ali kako drugače, morda lepše in bolj muzikalično? Prosim vas, da to skrb prevzamete in mi pove-
ste svoje izvedeniško mnenje. To mora biti določeno najprej, nato pride vse drugo.“
Katera naloga bi mi mogla biti bolj ljuba in prijetna od te? Sicer nisem bil izvedenec v zvonoznanstvu, toda tu ni šlo za nič drugega kot za golo fnu-zikalno vprašanje uglasitve. Spomnil sem še na kanonika in stolnega prošta F. Kimovca, ki je bil strokovnjak v zvonovih, kako je pred leti — mislim, da je bilo kmalu po prvi vojni, ko je bilo naročanje novih zvonov v visokem razmahu — pisal o raznih zadevah v zvezi z zvonovi in kako je poudarjal, da do tedaj veljavna harmonična u-glasitev za zvonove ni najboljša. Dokaz je bil zelo preprost, takorekoč na dlani: harmonija je istočasno so-zvočje dveh, treh ali več tonov. (Tale odstavek bodo s pridom brali, kateri so vsaj nekoliko podkovani v glasbeni teoriji; kogar pa ta reč nič ne zanima, bo pač preskočil.) Bistvo harmonične glasbene oblike je torej istočasnost zvokov: če npr. na klavirju udariš hkrati tri tone, dobiš neko harmonijo. Kimovec pravi, da že sam značaj zvonov ne prenese istočasnega udara vseli zvonov hkrati. Karakteristika sestave tona (glasu) je pri zvonu tako izredna — zaradi velikega število so tonov, ali alikvotnih tonov, ki spremljajo temeljni ton in mu dado poln in prijetno mogočen don -—, da mora zapeti vsak zvon sam, sicer bi se spremljajoči alikvotni zvoki več zvonov pobijali med seboj in povzročili akustično zmešnjavo, če bi udarili vsi
istočasno. Iz tega razloga je pri zvonovih zaporedje udarov (čeprav si sledijo zelo hitro) condition sine qua non za popolen akustičen učinek zvonjenja. Zaporedju tonov pa pravimo — melodija ali viža. Viže so lahko mnogo bolj različne kot akordi. Ideja novega ugla-ševanja zvonov sloni na melodiji, nudi več izbire v tonih in podira streotipno uglasbitev v durskem ali molovem tri-zvoku, s pridodatno oktavo malega zvo-i na k velikemu, če so štirje.
Takšna je bila moja muzikalna ideja o. uglasitvi zvonov, ko sem župniku obljubil, da bom prevzel to nalogo in mu v nekaj dneh svetoval novo, drugačno tonovsko razmerje med posameznimi zvonovi. Gospod je bil nad „novim“ in „drugačnim“ zelo navdušen, njegov duh je imel velik smisel za lepoto in prirojeno iskanje drugačnih, posebnih oblik v lepotnem izražanju.
Na ponovni seji farnega odbora so sklenili, da fara naroči šest novih zvonov. Pomislite: kar šest, v zvoniku pa je visel sedmi! Določili so tudi, da veliki zvon ne sme biti manjši in višjega tona, kot so bili prejšnji veliki zvonovi ; naj ima zatorej isti ton. Župnik se tem sklepom ne samo ni protivil, marveč jih je sam sestavil in predlagal. Izračunal je približno, koliko bo šest zvonov stalo in je videl, da ima žago' to vi j enega denarja dovolj. Jaz sem mu sicer s svojim predlogom račun nekoliko zmešal, a ga ni motilo.
(Bo šef