104
postaja zopet rusko v polnem pomenu be sede . . . Njegova mrtva abstraktnost se čim dalje bolj   izgublja in življenje   in   umetnost si   podajata   roke   po
dolgi ločitvi------—
Prva dela Čehova
— njegove humoreske
—  so kratke črtice iz življenja vseh ljudskih slojev, kakršnih Rusi do tistih dob še niso bili čitali. Te karakteristične, tipične sličice, v katerih se zbirajo najrazličnejše barve današnjega Rusa, so nastale v malo potezah pod mojstrovo roko. Šaljivo je razčlenil s svojim peresom vse, kar ga je zanimalo, v najmanjše delce njegove ničevosti.
Toda humor, ki je odpiral tem njegovim prvencem pot v satirične časopise, ni bil pristen. Če upoštevamo to, da je mladi Cehov služil že s temi svojimi prvenci kruh za celo obitelj, da se je moral šaliti in kazati veselo lice, dočim mu je bila duša cesto polna trpke   bolesti,   se   ne
moremo izpodtikati nad   prisiljenostjo,   ki označuje   večino   njegovih humoresk.
Humor in satira sta pri   Čehovu   zastirala tragiko izgrešenih potov in izgubljenega življenja,   ki se skriva

katerega se je lotil, in nekaka šola, v kateri se je uril in pripravljal za bodoče umotvore,
OGRSKO ŽEN1TOVANJE.
za povodi našega smeha ob čitanju njegovih    ki so morda že tačas dozorevali v njegovi prvih  del. A to je  bila le  polovica  dela,    duši. —  Iz vseh  malih  sličic, katere nam

105
nudi njegova analiza ruskega življenja, lahko seštejemo celotno sliko ruske sedanjosti, pre-
tresljivo  vsled  svoje  puščobe in praznote, mračno vsled brezupnosti, ki jo preveva.
Vedno mračnejše in otožnejše je postajalo duševno razpoloženje pisatelja in vedno intenzivneje se je zaključevalo v hrepenenju po jasni, beli cesti, ki bi privedla trudnega potnika izven vsakdanje, malenkostne ničevosti, s katero je prepojeno naše obližje. Disharmonija med sanjami, upi in hrepenenjem človeške duše in med bridko, sirovo realnostjo, ob kateri se razbija naša sreča, ginejo naši ideali in katera požira toliko nadobudnih mladih moči v svojo brezdanjo, blatno globočino, doni že iz njegovih humoresk in   narašča   v   glasen
protest proti krivici življenja   v   poznejših
zbirkah „Mračni ljudje",  „V mraku" in »Slike  in  povesti",  v vseh  njegovih   večjih
povestih, kakor „Duel", „Palača št. 6", „V globeli" in v njegovih dramah, izmed katerih so najboljše „Utva", „Stric Vanja" in „Tri sestre". Vedno in povsod vsaj ena izmed delujočih oseb zastopa to turobno misel, in če se zaglobimo v katerokoli delo Čehova, se moramo nehote čuditi, koliko tragike nas srečuje v življenju nas samih in našega bližnjega. Do zaključka in do odgovora na vprašanje: Je-li mogoče zaceliti te rane? Čehov
JAROSLAV VESIN.