D O p 1 S 1. Iz Šiuartina pri Kraiiji. V dan 6. t. m. je pohlevna družbica ljudskih učiteljev obhajala »pe ti n d vajsetletn ico« svojega službovanja. K tej redki slavnosti zbralo se je 22 ljudskih učiteljev, med katerimi so bili nekateri tudi že taki, ki so petindvajset let že davno prestopili, pa vender še niso praznovali »petindvajsetletnice«, ter so se svojira tovarišem pridrnžili kot stariši »jubilanti«. Če se »dvajsetletnice« že pri drugili stanovih rade obhajajo, koliko več pomena imajo pa take svečanosti gotovo še pri duhovskem in učiteljskem stanu! — Petindvajsetletna svečanost v Šmartinem bila je živo zrcalo prav ganljivega praznovanja. Ob 10. dopoludne je zvonilo v župni lepi cerkvi z vsemi štirimi zvonovi k sv. maši. Učitelji zbrali so se pri ovenčanem šolskem poslopji (kajti domači učitolj, g. N. Stanonik, je bil tudi mej petindvajsetletniki). Od tod so šli v cerkev, v katero se je mej tem zbralo innogo pobožnih sosedov in sosedinj. Sveto mašo pel je domači duhovnik prečastiti gosp. M. Z a r n i k, in na koru pri orgljah so prav primenio in lepo peli domači pevci in pevke. Po sv. maši je gospod duhovnik zapel »Te Deum« in mej bučcčim vbranim zvoncnjem peli se pevci in jubilanti (vsaj v duhu) ganljivo slovensko »Hvala bod' gospod Bogu!« — Kdor je že obhajal v tem ali v unem stanu svojo »petindvajsetletnico«, čutil je, kako ganljivo doni v uho in kako živo sega v srce »zahvalna pesem«. — Po sv. maši šli smo vsi v cerkvi zbrani učitelji k domačemu župniku, preč. gospodu Juriju Krašovicu, ki že vcč tednov leži bolan, in nas je hotel videti in z nami govoriti kot stari prijatelj Ijudskih učiteljev. Ganljive so bile besede, ki nam jih je blagi pobožni mož, kakor svoje poslednje sporočilo polagal na serce, trdivši, da ljudski učitelji imajo prevažno nalogo pri vzgoji nežne mladine in težavno delovanje, zatorej pa ima ta stan, ako ga učitelj zvesto opravlja, tudi plačilo — sladko zavest in mnogo veselja. S solznimi očmi poslovili smo se od dobrega starčka. Bog ga še vsaj nekaj časa olirani v korist in tolažbo vsem svojim! Potem šli smo v staroslavni Kranj in na pokopališče, kjer smo spominjali se naših slovenskih pesnikov Preširna in Jenko-ta, ter Se drugih naših prijateljev (Dagarina, Reša, Potočnika i. dr.). Ob 1 opoludne bil je vkupni obcd na Gašteji, na najlepšem Kraji v vrtu, odkoder je prelepo prezrenje v Kranj in v vso Gorenjsko stian. Tu so se vrstile navadne napitnice, katerib ne omenjam, a rečem, da so bili vsi govori usoljeni, posebno pa je nas zanimival govor našega J. Levičnika*) o starem pregovoru »Quem dii odere«. Nazadnje so učitelji pevci prav čvrsto zapeli nalašč za to slavnost zloženo pesem »K petindvajsetletnici« (glej prilogo zadnjega »Tov.«!) —¦ Že pozno v veuer razšli smo se s srčno željo, da bodemo, če Bog da, čez 10 let to lepo svečanost zopet tu ponavljali. — k. Iz Ljubljane. Učiteljska zborovanja. 4. in 5. t. m. bila so (kakor smo naznanili v povabilu k občniin zborom v »Uč. Tov.« v 15. dan preteč. m.) občni zbori in sicer 4. sept. zvečer ob 6. uri društvo »Narodne šole«, in 5. sept. »Vdovsko učiteljsko društvo« in »Slovensko učiteljsko društvo«. **) Pri zboni »Narodne šole« je bila razprava o »učencevih učnih pripomočkih« prav zanimiva. Obveljal je namreč predlog, da se bodo zanaprej v šoli rabile samo kamenitne (škriljaste) ploščico (tablice). Sklep računa (glej spredaj str. 284.!) se je odobril, ter se volil zopet dozdanji stari odbor. — Po zboru je bila v spodnjih čitalničinih prostorih zabava s petjem, kjer so se naši vrli čitalničini pevci s svojimi krasnimi zbori in drugimi spevi odlikovali. Vrstile so se tudi napitnice in zanimivi govori, vsi v izpodbudo značajnemu učiteljskemu stanu, vstrajnemu delovanju i. t. d. Drugi dan (t. j. 5. t. m.) je bila po stari navadi ob 8. uri v mestni farni cerkvi pri sv. Jakobu sv. maša, katero je bral prvosednik vdovskemu društvu, naš mnogospoštovani prečastiti gospod prošt dr. Jarc. Na koru so peli domači (Šent-Jakobski) pevci in pevke prav primerno izbrano mašo in druge pesmi kazaje zbranim učiteljem, kako se po neprestanem trudu lehko uredi krasno cerkveno petje. — Potem je v čitalničini dvorani zborovalo najpred vdovsko društvo, kateremu je predsedoval preč. g. prošt dr. Jarc. Predsednik naznani, da je c. kr. vlada dovolila in potrdila prenaredbo pravil, da namreč vdove učiteljev od časa, ko ta prenaredba pravil zadobi veljavnost, dobe pokojnine 100 gold. na leto, sirote, ki nimajo očeta, ne matere po 50 gold. in na pol sirote po 25 gold. podpore. Piemoženja ima društvo 41.909 gold. večinom v obligacijah. *) Ta zanimivl govor bode ,,Tov." posebej prinesel. Ured. **) 0 vseh teh zborih bode ,,Tov." natančneje spredaj poročal po stenogr. zapisnikih. Uredn. V odbor so bili izvoljeni: p. n. g. prošt dr. Jarc (predsednik), Andrej Praprotnik (podpredsednik), Matcj Močnik (tajnik in blagajnik), Blaž Kuhar, Ivan Tomšič, Ivan Borštnik, Josip Lcvičnik, Martin Zarnik, France Praprotnik in France Govekar. — V pregledovanje društvenih računov izvolijo se g. g. Leop. Belar, Feliks Stegnar in Andr. Žumor. Za tim zborom zborovalo je »Slovensko učitcljsko društvo, b katereinu je prišel tudi c. k. policijski nadkomisar gospod Parma. Najprod je zbrane učitelje (ki jib je bilo okoli 70) pozdravil predsednik tomu društvu uadučitolj g. Fr. Govokar. Potora so se zaporedoma obravnavale točke napovedanega dnevnega reda. Najbolj zanimiva je bila razprava o izpremembi šolske postave z ozirom na razmere slovenskega šolstva«. Po zelo obširnih in jako važnih razgovorih vzprejela se je po g. Gaberščeku nasvetovana resolucija: »Slovensko učiteljsko društvo« prosi slovenske državne poslance, da vplivajo pri sl. c. k. vladi na to, da se šolska novela le v toliko vzprejmo, v kolikor so ona ozira na občno šolsko potrebe vseh slovenskih pokrajin«. G. Stegnar je stavil predlog: »Z ozirom na to, da se zdanja sl. c. k. vlada in večina zdanjega državnega zbora prizadeva v jezikovem oziru vtsem avstrijskim narodom pravična biti, da torej materinski jezik pripoznava izvrstniin sredstvom k izobraževanju mladine; z ozirom na to, da se za gotovo pričakuje, da bodo zdanja sl. c. k. vlada tudi pri slovenskem ljudskem šolstvu prizadevala si materinskemu jeziku slovenskenni prednost dajati, kakor je isto izvrševala v prvih razredih pri srednjih šolah na Kranjskem, izraža »Slovonsko učiteljsko društvo« sl. c. k. vladi svoje zaupanje in zahvalo«. Ta predlog vzprejel se je jednoglasno z glasnim odobravanjem. — V odbor so bili voljeni: Andrej Praprotnik (predsednik), Jakob Predika (podpredsednik), Fr. Govekar (tajnik), Ivan Tomšič (blagajnik), Miroslav Anžlovar, Ant. Brezovnik, Blaž Kuhar, Fel. Stognar iuAndr. Žumer (odborniki). Zbor se je končal s trikratnim: Slava našemu presvetlemu cesarju Francu Jožefu! Zborovanje je trajalo od 10. ure dopokulne do Y22. ure popoludne. Potera je bil obed v čitalničini restavraciji, kjor so se vrstile napitnice, Nj. Veličanstvu cesarju, deželnemu predsedniku, občeljubljenemu gospodu A. Winkler-ju, kateri poslednji sta bili navdušeno vzprejeti. Vsa zborovanja in občevanja imela so značaj pravega spoštovanja in ljubezni do najvikšega vladarja in do slavnih šolskih oblasti, ter zrcalo pravoga, v duhu časa naprednega a praktičnega ljudskega učitelja. — Začetek vseh šol v Ljubljani bode 16. dan t. m. V ljudske šole vpisuje se za I. mestno šolo v licejalnem poslopji (v IV. razredu), za II. mestno šolo v šoli na Cojzovej cesti, v mestno dekliško šolo v redovti, v nunsko šolo pa pii nuuah. V soboto (v dan 16. t. m.) bodo sv. maše k sv. Duhu v stolni cerkvi ob 10. uri, v Šent- Jakobslri cerkvi in pri nunah pa ob 8. uri dopoludne. Mladino se zglaša dovolj. Bog daj srečo!