Impozantne učkeljske prireditve v Mariboru. Atariborski tovariši sprejemajo goste. — Odkritje spominske ploiče na krčevinski šoli. — Odlikovaubje tov. Pučelika. — Veličasten zbor 5 sreskih društev. — Slavnostna otvoritev UD. — Prva zakuska v UD. — Na grobu A. M. Slomška. — Fotografija in šola. (Reportažo o mariborskih učiteljskih prireditvah je prevzel načelnik našega Novinarskega odseka pri sekciji JUU tovariš Jože Zupančič iz Litije. — Op. ur.) Maribor, naša severna trdnjava, je doživel te dni prireditve, s katerimi je dokazal vso svojo trdno življenjsko silo in sposobnost za delo na vseh popriščih. Zivahno organizirano delo je bilo izvedeno v vseh obilico dela, da je našel prenočišče tudi stoterim neprijavljencem. Pa je Maribor, ki se je odel na poziv svojega župana v zastave in svečano odelo, sprejel gostoljubno vso armado popotnikov. V petek se je učiteljski prireditveni odbor sestal k poslednjemti sestanku. Z zaVidatija vredno železno disciplirt^ so Se dotnata Vse naše lAariborske tovarišice in tovftriši stavili na razpolago prireditVenemu odboru. Med smereh, tako na gospodarskem in prosvetnem, odlično. Zlasti pa so bile mariborske učiteljske svečanosti prispodoba veličine uspeha, ki ga doseže stan, povezan v jaki stanovsko-politični organizaciji. Prav nič ne pretiravam, ako trdim, da je primer mariborskih učiteljslcih svečanosti edinstven v listih kronike našega stanu. Niz prireditev, zasnovan s široko potezo, dokazuje vso podjetnost naši'h mariborskih tovarišev, uspeh, izveden do potankosti, kakor je bilo to določeno v programu, pa priča o žilavi preudarhosti tovarišev s severne meje in o si.jajnem podjetnem duhu, ki žanje priznanje ne samo v krogih članstva JUU, ampak tudi1 vse široke javnosti. Mariborski učiteljski dnevi so zlati listi v naših spominih, mariborski učiteljski dnevi naj «bodo mejnik v delu naše organizacije, mariborski učiteljski dnevi naj bodo pogon k novim sličnim uspeha polnim prireditvam jugoslovehskega učiteljskega udruženja. Prvi gostje prihajajo v Maribor. Že ves teden pred prvo nedeljo v letošnjem novembru je bila parola: v Maribor — k otvoritvi prvega Učitelj. doma na ožemlju dravske banovine. Vsi1 številni odseki ljubljanske sekcije JUU so kakor orjaški stroj stopili v akcijo: UPZ, EO, sekcijsko tajni- štvo i. dr Žlasti pa še prireditveni od- bori mariborskih tovarišev. Že v petek 5. t. m. so izstopali v Mariboru prvi gostje, ki so se poslužili četrtinske vozne olajšave. Stanovanjski urad je imel onimi, ki so sodelovali v odsekih, pa so bili najbolj ntumorni tov. Tone Hren, predsednik UD, predsednik mestnega JUU tovariš Hočevar, pri stanovanjskem odseku še tov. Spanger in tov. Dojčinovid, pri blagajniškem odseku tov. Vomer in tov. Černovškova, prehrano je vodil tov. Cvetko ml. in čestita vrsta ostalih vzglednih tovarišic in tovarišev, ki jim naj bo krasen uspeh priznanje za ves trud in žrtvovanje. Odkritje spominske plošče Mihaelu Neratu. S sobotnimi popoldanskimi vlaki se je zgnetla v Mariboru v glavnem že vsa številna učiteljska množica. Vse, kar čuti odločno ljubezen do stanu, je pohitelo v Maribor, doma so ostali le oni, ki jim važni in neodložljivi opravki niso dovolili pota k slovesnostim: gotovo pa je, da se je zbralo te dni y Mariboru toliko članstva JUU, kakor tega hi nihče pričakoval. Že mriogo pred 10. se je žgnetla v soboto na dvorišču osnovne šole v Krčevini stoglava družba. Ob šolski steni je bil zgrajen govorniški oder, ves v zelenju in zastavan, nad njim pa velika slika pokojnega krčevinskega šol. upravitelja Mihe Nerata, ob njegovm straneh pa sliki Nj. Veličanstev. Pod Neratovo podobo pa pripis: 1874. — 1909. t 2. 5. 1922. Ob krasnem jesenskem dopoldnevu — bližnja okolica je žarela v zlatih barvah — se je povzpel na govorniški oder šolski tipravitelj tov. Cvetko Franjo, tretji po vrstnem redu na tej šoli. Z redom sv. Save na prsih. Izrekel je dobrodošlico vsem tovarišem, zbrani šolski mladini, imenoma pa je pozdravil predstavnike uradov in organizacij, med drugimi: mariborskega šol. ^ačelnika g. dr. Ipavca, ki je zastopal kralj. bansko upravo, okoliškega sreskega načelnika g. dr. Makarja, senatorja dr. Miroslava Ploja, župana dr. Lipolda, ravnatelja učiteljišča dr. Kadunca, dr. Poljanca, urednika »Popotnika« g. Serikoviča, ostale predstavnike, posebno še učiteljskih organizacij, sekcijskega predsednika tov. Dimnika i. dr. — Po Cvetkovih pozdravnih besedah se je zahvalil v imenu kr. banske uprave sreski načelnik g. dr. Poljanec, ki se je spominjal dela in uspehov Mihe Nerata, velikega prosvetnega in nacionalnega borca, stavljajoč ga vsem za svetel vzor. Krčevinski pevski zbor »Luna« je zapel pod vodstvom agilnega glasbenika tov. Horvata pesem: »Zadoni nam!«... Na govorniški oder se je povzpel nato slavnostni govornik šol. uprav. tov. Pučelik. Uvodoma je pozdravil navzočo rodbino pokojnega Nerata, nato pa je v iskrenili, toplih besedah očrtal Miho Nerata, ki iriu je bil na krčevinski šoli ne samo §ef, terriveč tudi iškren tovariš in očetovski prijatelj. V jedi-ih besedah je podal zanimive življenjske črtiče o ustanovitelju krčevinske šole. Iz življenja in delovanja Mihe JVerata. Iz govora tov. Pučelika posnemamo: »Miha Nerat se je rodil v Hotinji.vesi in se je posvetil učiteljskemu stanu. Krčevina, , obmejni del Maribora, je imela prvo šolsko ustanovo že pred 90 leti, ki je stala na sedanjem Povalejevem posestvu.. V tisti zgradbi je pisal tudi Miklošič svoja dela. V teku desetletij se je šola često selila. L. 1874. je dospel Nerat v Maribbr z Vranskega kot nadučitelj. Pa so tu kmalu spoznali njegove pedagoške vrline in so ga tri leta kasneje imenovali za nadzornika v petih okrajih hkratu in sicer: za Konjice, Brežice, Kozje, Sevnico in Celje, koder je imel tudi svoj utad. Nerata pisarna ni dovoljno priklenila, on si je želel le v šolo. In res se mu je posrečilo, da so ga poslali spet nazaj h katedru, v »deželo nedolžnih otrok«, kakor je sam menil. Namestili so ga nazaj na Krčevino, kjer je imela šola kaj klasičen naziv: »Windische Vorstadtschule zur Hl. Ma- ria«. V kako žalostno stavbo se je povrnil, naj govori dejstvo, da so morali otroci in učitelj sedeti ob deževnih dneh v učilnici pod — dežniki. S stropov je kapljalo kakor skozi — rešeto ... Nerat si je zastavil za svoj življenjski dlj zgraditev nove krčevinske šole. Našel je razumevanje odločujočih činiteljev in 1. 1889. je že prejel ključe nove šolske staVbe. »Neratovo kraljestvo« — jo nazivamo še danes — je menil slavnostni govornik in pokazal na poslopje, ki je obdajalo zborovalce z dveh strani. Nerat je uvedel na novi šoli tako prisrčno in tovariško vzdušje, da je hvalil tedanji mariborski škof Napotnik krčevirtsko šoto na vseh vizitacijah kot šolo — harmonije. Nestor slovenskih pedagogov je postavil krčevinsko šolo tudi na trdna vzgojna in odlična pedagoška tla. Saj je prišla Neratova šola na glas, da je ena najboljših v vsej tedanji avstro-ogrski državi. Na zavodu so se oglašale ne samo razne avstrijske, došle so tudi razne inozemske, predvsem pruske in rajhovske komisije, ki so jo ocenile venglas: ustroj krčevinske šole naj bi služil vsem pedagogom za vzgled! Neratova slovenska šola pa je bila trn v peti vsem tedanjim oblastvom. Ko so Neratu obesili na zavod nemške paralclke, je moža, odličnega rodoljuba, zrušilo... leta 1909. je stopil v pokoj. Tedaj so hoteli zadati slovenski krčevinski šoli smrtni udarec. V sedanje poslopje so hamerjali naseliti nemško osnovno šolo, za slovensko šolo pa so kanili zgraditi novo poslopje, daleč izven mesta, da bi s tem pridobili vso slovensko deco za bližje nemške šole. Nerat in drugi slovensko čuteči krogi so vzdignili proti tem načrtom vihar, ki je odjeknil celo v dunajskem parlamentu. Krčevinska šola je ostala — slovenska! Vsaj na pol. V poslopje so priselili prejšnji slovenski še novo: nemško. Pisano zmes sta nudila oba zavoda zlasti v narodnostnem pogledu posebno med vojno. Na eni strani slpvanski, na drugi germanski duh. Ko je prišel v krvavih letMi vojne v Maribor nadvojvoda Albreht, si je ogledal med drugim tudi bbe krčevinski šoli. Na eni so ga sprejeli s pesmijo: »Heil dir im Siegeskranz ...«, pri sosedih pa so mu zapeli: »Bratje, Slovani smo!...« In za tiste čase tako značilna salomonska rešitev: prvim so sporočili: »iVajlepee je za doniovino — prepevati«, drugim pa: »Najlepše je za domovino — molčati!«  Prevrat je spodnesel vse. Upraviteljstvo krčevinske šole je prevzel tovariš Pučelik, mariborski krajevni šolski svet pa je prevžel kot gerent Miha Nerat. Ob prevratu so ugotovili žalostno dejstvo, da je dve tretjini slovenske dece pohajalo v nemške šole in so tako tonili v germanstvu. L. 1918. je rešilo narodnostno vprašanje mesta Maribora in usodo slovenske dece. Nerat, ki se je v mladi Jugoslaviji spet ves poživljen vrgel na delo, ni dihal dolgo svobode. Prav v času, ko je bil izvoljen za častnega občana in mu je izdeloval prof. Copič diplomo, je bilo po njem. Diplomo častnega občanstva pa so mu prislonili že — h krsti... Tov. Pučelik je končal: Popotnik, ki greš tod mimo, ozri se v to šolo, ki je bila trdnjava slovenstva v najhujših časih. Pokloni se manom njenega ustanovitelja Mihe Nerata. Slava Mihi Neratu! Na dvorišču so zadoneli pijetetni klici, nato pa se je vse pogreznilo v enominuten molk. Nadaljnji govornik g. Senkovič, urcdnik »Popotnika«, je ocenil Nerata, svojega prednika v uredništvu »Popotnika« s pedagoškega in literarnega gledišča. Poudarjal je zasluge Nerata kot urednika, ki je hvalil, kar je bilo po'hvale vredno, in je grajal, kar je bilo v takratnem šolstvu slabega. Neratovega »Popotnika« zasluga je bila tudi ta, da je gradil notranjo organizacijo našega šolstva, kar mu je zlasti uspelo, ko sta si »Popotnik« in »Učiteljski tovariš« razdelila delovno polje. Neratova zasluga je tudi ta, da je raziskoval pedagogijo velikih narodov, zasledoval stanje in napredek šolstva drugod in je v »Popotniku« seznanjal z zunanjim svetom naše ljudi. Šolski nadzornik g. Senkovič je končal: »Tebi, nepozabni Nerat, kliče slovensko učiteljstvo z vsemi svojimi prijatelji, ki so prihiteli v obmejni Maribor, za vse, kar si mu dal: Slava!« Prav globok vtis je napravila na vse navzoče, ki so kljub občutnemu mrazu vztrajalt na svojih mestih, deklamacija učitelja Cvetka Ivana. Mladi mariborski tovariš je nad vse vzorno podal prigodno pesnitev šol. upravitelja Fr. Cvetka, znanca in prijatelja Mihe Nerata, :n sedanjega upravitelja krčevinske osnovne šole. Deklamator je žel mnogo priznanja. Pesnitev so delili šolski otroci med vse navzoče, prebitek pa porabili v pokritje stroškov za Neratovo spominsko ploščo. Spet je nastopila »Luna«, pevski zbor tovariša Horvata, ki je občuteno in dovršeno zapela »Čolnič moj«. Zbor je bil nagrajen s ploskanjem, zatem pa je stopil na govorniško tribuno tov. Ivan Dimnik iz Ljubljane, predsednik sekcije JUU za dravsko banovino. Reprezentant slovenskega učiteljstva^ je poudaril, da prisostvuje današnjim mariborskim učiteljskim slovesnostim jugoslovensko učiteljstvo. Miha Nerat, naš vzornik, je bil odličen ne samo kot šolnik, temveč tudi kot organizator, in je ravno on sprožil misel za ustanovitev Zveze slovenskih učit. društev. Nato je predsednik tov. Dimnik očrtal pok. Mihaela Nerata podrobno kot velikega učiteljskega organizatorja. Svoj govor je zaključil: — Tebi. Miha Nerat, se klanja danes 23 tisoč organiziranega jugoslovenskega učiteljstva, v čigar imenu Ti kličemo: Slava! Vsa množica se je strnila s svojim predsednikom v izliv iskrenega počaščenja svojega velikega vzornika. Na spominsko ploščo je tovariš Dimnik položil lep lovorov venec s trakovi v državnih barvah. Odlikovanje tov. Pučelika. Pred nedavnim je odlikoval Njeg. Vel. kralj Aleksander tov. Pučelika z redom sv. Save V. razreda. Sreski načelnik dr. Milan Makar je porabil lepo priliko, ko se je zbralo v Mariboru učiteljstvo, da počasti s tem starega učiteljskeoa veterana, ki si je prislužil visoko priznanje. Z lepim nagovorom je pripel vladni zastopnik tov. Pučeliku red sv. Save, odlikovanec pa se je zahvalil za odlikovanje s prošnjo, naj se sporoči njegova vdanost na najvišje mesto. Odlikovancu so nato njegovi znanci in prijatelji iskreno stiskali roke. Prav prijetno je zajela vse beseda, ki jo je spregovoril h koncu proslave zastopnik SKJ br. prof. Struna, starosta mariborskega Sokola III. Uvodoma je ugotovil ozko vez med delom učiteljstva in sokolstva, ki šteje najboljše delavce ravno med ueiteljstvom. Posebej se je dotaknil dela pokojnega Mihe Nerata kot odličnega narodnega borca, ki si je prizadeval neumorno, da ohrani Maribor svoj slovenski značaj. Ob zaključku simpatičnifi besedi je br. starosta izjavil: Maribor mora dati delu in zaslugam Nerata, učitelja in Sokola, tudi javen dokaz zahvale, zato naj se čim prej imenuje ena naših cest: Cesta Mihe Nerata. Manom učitelja in Sokola Mihe Nerata pa kličem: Zdravo! Iskrene besede sokolskega predstavnika so žele splošno pohvalo. Pred spominsko ploščo. Z dvorišča, kjer se je vršila pietetna proslava Neratovega spomina, šlo je občinstvo skozi vežo, kjer so odkrili spominsko ploščo. Je iz marmorja. Pod sliko Mihe Nerata iz njegovih poslednjih let pa stoje naslednje besede: Šolski upravitelj gospod MIHAEL NERAT je ohranil narodni značaj tukajšnje šole, ki je bila do 1. 1919. edini slovenski šolski zavod v bližnji mariborski okolici, in je zaslužno deloval 36 let kot urednik pedagoškega lista »Popotnik« za narodno šolstvo vse Slovenije. To spominsko ploščo mu ob 10-letnici njegove smrti v globoki hvaležnosti poklanjata krajevni šolski odbor v Krčevini in slovensko učiteljstvo, včlanjeno v JUU, sekciji za drav- sko banovino v Ljulbjani. 1932. Vsa stoglava množica, ki je zapuščala zborovanje v Krčevini, je zavalovila skozi vežo, čitala gornje pomembne besede in občudovala krasni venec, darilo sekcije JUU, ki se je ves zlat lesketal v sončnem jesenskem dopoldnevu. Reka učiteljstva se je nato usmerila proti Narodnemu domu k zborovanju. Zborovanje 5 sreskih društev JUU. V okviru mariborskih učiteljskih prireditev se je vršilo v soboto tudi veliko stanovsko zborovanje sreskih društev JUU iz Maribora, Maribora - levi breg, Maribora desni breg, Sv. Lenarta in Slovenske Bistrice. Večina učiteljstva iz navedenih srezov se je ob 10. udeležila Neratovih pijetetnih slavnosti na krčevinski šoli. Ker se je ta prireditev zavlekla močno čez prvotno določeno uro, se ni moglo pričeti točno niti skupno slavnostno zborovanje, ki je bilo objavljeno za 11. uro. Prvi došleci s krčevinskih svečanosti so dospeli v Narodni dom nekaj pred 12. uro. Mahoma za njimi pa se je osredotočila v veliki dvorani Narodngea doma večstoglava armada učiteljstva. K zborovanju so pohitele tudi tovarišice in tovariši iz vseh predelov naše banovine, ki so došli v Maribor k ostalim slavnostim, da čujejo besede dveh učiteljskih voditeljev: tov. Dimnika iz Ljubljane in tov. Antona Hrena iz Maribora. Otvoritev po predsedniku zbora tov. Cirilu Hočevarju. Do zadnjega kotička natrpano dvorano, prav tako kakor tudi predvežje, mnogi pa so morali zaradi pomanjkanja prostora oditi, je pozdravil opoldne tovariš Ciril Hočevar, predsednik mariborskega sreskega društva JUU. Imenoma je navedel in pozdravil več odličnikov iz javnega življenja, ki so se udeležili mogočnega učiteljskega zbora ter vodilne osebnosti iz organizacijskega pokreta. Simpatično so bili sprejeti pozdravni telegrami, ki so jih poslali: predsednik JUU tov. Damnjan Rašič iz Beograda, načelnik prosvetnega oddelka za dravsko banovino g. Jos. Mazi, načelnik oddelka za osnovne šole tov. Andrej Rape, zadržani tov. Musek iz Ptuja in še nekateri drugi. Sledilo je poročilo pripravljalnega odbora glede prehrane, stanovanja in ostalih zadev, nato pa je podal predsednik zborovanja besedo tov. Dimniku, ki je očrtal položaj v naši organizaciji s posebnim ozirom na našo banovino. Po zaključnih besedah tov. Dimnika, za katere ga je poslušalstvo nagradilo s ploskanjem, je spregovoril še tov. Anton Hren, predsednik mariborskega Učiteljskega doma, ki je govoril med drugim tudi o prizadevanju učiteljstva za zgraditev lastnih učiteljskih domov. Maribor je stopil na čelu slovenskega učiteljstva. Lepo zborovanje je prav gotovo doseglo svoj namen. Mogočna udeležba je okrepila stanovsko zavest, iskrene besede govornikov, za katere jih je članstvo tako prisrčno nagradilo, pa so segle vsem v dušo. Podrobnejšc poročilo o zborovanju pa bomo prinesli v koloni med društvenimi poročili. Učiteljski dom slavnostno otvorjen. Kljub temu, da smo že po Vseh svetih, pa ima mariborsko solnce tako moč, da te neubranljivo potegne iz mesta v mehko okolico. Prav vesel sem bil, ko sem v petek popoldne pogledal na razpored prireditev in zvedel: novi Učiteljski dom leži zunaj iz mesta. Pred menoj so korakale številne družbe, namenjene tja, kakor jaz, mnoge sem prehitel, ko pa sem došel znanca, ljubljan&kega šol. nadzornika tov. Gruma, našega finančnega ministra pri JUU, sva stopila vštric in s suknjami na rokah koračila sredi vil in negovanih vrtov po glavni cesti proti Kamnici — med potjo prijateljsko kramljajoč. Le nekaj deset korakov z glavne ceste stoji dom. ki ga že poznamo iz časopisriih klišejev, da smo bili na pravem pa nam je pričala številna množica, ki se je zbirala pred hišo. Malce po 15. je stapil predsednik UD. tov. Hren s predsednikom sekcije JUU tov. Dimnikom in še nekaterimi drugimi gospodi na balkon. Predsednik UD tov. Hren pozdravlja. Z zanosnim glasom, kakor ga redka prilika zahteva je tov. Tone spregovoril: »Ob tem lepem dnevu, ko nas obseva mehko jesensko solnce, doživljamo svečan trenotek. Otvarjamo dom: sad truda, dela in žrtev.« V nadaljnih besedah in dobrodošlici vsem je še pozdravil sreskega načelnika g. dr. Ipavca, ki je znan tudi kot velik prijatelj učiteljskega stanu, županovega namestnika dr. Rodoška. šolske nadzornike tov. Koropca, Tomažiča, Gorupa, zastopnike sekcije i. dr. Nato je poudarjal tovariš Hren: Dom, ki ga otvarjamo, je namenjen naši deci. Zelimo boljšo bodočnost vsennu našemu stanu, ker smo prepričani, da bo imel takrat boljšo bodočnost tudi ves naš narod. Ob priliki, ko otvarjamo UD, odkrivamo tudi zunanji dokaz naše hvaležnosti stanovskim vzornikom. Vzor - vzorniki, čigar imena so vklesana v marmor ob vhodu v dom so: Engelbert Gangl, ponos in vodnik učiteljstva. Ob 50 letnici njegovega življenja je zbralo učiteljstvo lep znesek in ga je poklonilo UD. Tinček Vodenik, znani šaljivec, a ko je bilo potreba, resen in stvaren delavec. Anton Porekar, pokojni tovariš, katerega družina je tudi ob tem slovesnem trenotku med nami. Nadalje: Mihael Nerat, Betka Klampfarjeva, Tilčka Vodenikova ter kot poslednji Slavoj Dimnik, ki je umrl pred nedavnim in smo njegovo ime vklesali v UD, za katerega je delal tako neumorno, šele včeraj. Vsem ostalim, ki so delali za dom, pa naj govori za njihovo požrtvovalnost UD sam! Potem, ko je tov. Hren pozval vse navzoče še k nadaljnjemu delu za koristi stanu, je zaorila izpod balkona gromka pesem, ki jo je zapel zbor mariborskih učiteljev pod vodstvom tov. Horvata. Predsednik sekcije tov. Dimnik je obujal z balkona stare spomine na otvoritev UD v Zagrebu. Hrvate, ki jih je vodil takrat Davorin Trstenjak, je visoko prepletala stanovska« in nacionalna zavest. B^ograjski UD pa smo pomagali graditi ludi mi s svojimi prispevki. Na ozemlju naše sekcije otvarjamo šele prvi UD, zato iskreno čestita vsem, ki so ga pomagali graditi, posebno tov. Hrenu. (Prostor pred domom oživi — pozdravni klici.) Ko se je polegel vi'har navdušenja, je tov. Dimnik nadaljeval: Učiteljski domovi niso zgolj penzijonati in učiteijske pisarne, to so spomeniki naše stanovske zavesti in žarišča, iz katerih odseva delo v jugoslovenskem pravcu. Le vztrajno naprej! UD naj dvignejo ves učiteljski stan v naši državi. Gromko pritrjevanje je žel tov. Dimnik za svoja izvajanja, za njim pa je povzel bej sedo zastopnik g. bana sreski načelnik g. dr. Ipavec. Omenjal je zasluge odbora UD in predsednika g. Hrcna, ki so šli na delo že pred desetimi leti, vsem je pomagal neumorno podpredsednik g. Ivan Tomažič, mariborski šolski nadzornik. Z željo, naj bo dom vsem lepo in varno zavetišče, je končal svoja izvajanja, nakar je spregovoril g. dr. Rodošek, zastopnik občine in zadržanega župana takole: Danes imamo mnogo organizacij, ki žive nekatere zgolj na papirju. JUU pa dela vneto in nas vedno z uspehi preseneča. Z delom kaže JUU svojo notranjo moč. Naša mladina potrebuje dobre vzgoje, ki jo naj dobi v UD. Novi zavod je ponos tudi mariborskemu mestu. Po toplih besedah dr. Rodoška je tovariš Hren izjavil: »DOM JE OTVORJEN« in je povabil vse na ogled. Menda nihče od nas ni pričakoval, da je dom tako praktično urejen. Njegove vrline so mnogotere, najbolj te pa preseneča, da ni v njem nič kasarniškega, povsod veje topla domačnost. S higienskega pogleda je vse mo derno. Mladina ima zadaj za stavbo obširen vrt z igriščem, ping-pongom in drugimi1 zabavišči. V sobah niti ne bo prenatrpanosti; velike spalnice poznamo kot obupne iz vojaških časov, UD pa ima lične in mične sobice s 4 do 5 posteljami. Ta dom bo za učiteljsko mladež pravi raj, konkurenčna mesečnina ne bo odbila nikogar, UD — dom zdravja in zadovoljstva — naj da našemu stanovskemu pokretu dotok svežih, čvrstih sil. S ponosom nad uspehom naših mariborskih tovarišev smo zapuščali UD s trdnim sklepom: V vrsto Maribora naj stopi kaj kmalu tudi Ljubljana. Starejša sestra naj posnema zgled mlajše. Ljubljanci-zaspanci, na delo tedaj!... Prva zakuska v UD. Predsedstvo UD je povabilo po ogledu predstavnike raznih korporacij k mali zakuski v hišno obednico. Velika okna še podkrepc čut ugodja v vogalnem lokalu. Upravnik UD tov. Lovše je s svojo gospo soprogo, odlično gospodinjo in s pomočjo članov UD postregel z narezki in drugimi prigrizki. Tov. Hren je kot gazda otvoril vrsto napitnic z željo, naj bo UD stara slovanska gostoljubnost glavna zapoved. Iskrena domačnost je zajela vso družbo, stara učiteljska garda, kakor tov. Gnus. Kranjc iz Celja, in drugi, so bili mafaoma pomlajeni in so se raznežili ob veselem dejstvu, da imamo tudi Slovenci svoj učiteljski dom. Zastopniki JUU na grobu ' pedagoga A. M. Slomška. Na mariborskem pokopališču sniva svoj večni sen škof A, M. Slomšek, ki je legel v grob pred 70 leti. Slomškovo ime je tesno povezano z zgodovino slovenskega šolstva. Predstavnica učiteljstva. JUU, se je velikemu šolniku, pisatelju »Blažeta in Nežice v nedeljski šoli« že oddolžila s spominskimi spisi v raznih listih, ki jih izdaja, tako med drugim v »Popotniku« in v »Našem rodu«. Ni pa moglo naše učiteljstvo mimo lepe prilike, ko se je v impozantnem številu zbralo v Mariboru, da se ne bi tudi na viden način oddolžilo velikemu pedagogu. Večja učiteljska družba je odšla v soboto popoldne po ogledu UD na marifoorsko pokopališče. Deputacijo sto tvorili med drugim zastopnik sekcije JUU s tov. Kobalom, glavnim tajnikom, predsednik mariborskega JUU tov. Ciril Hočevar, za podeželska društva tov. Miloš Verk, predsednik šmarsko rogaškega sreskega društva JUU. tov. Leskovarjeva, tov. Štupca in tov. Viktor Grčar pa az mestno učiteljstvo. Ob grobu. ki hrani zemeljske ostanke odličnega slovenskega škofa, je izpregovoril tov. Viktor Grčar, ki je položil nato na njegov tjrob krasen venec, prepleten z državnim trakom. Tako besede tov. Grčarja kakor vsa pijetetna proslava A. M. Slomška je naredila na vse prisotne izreden utis. S klici: »Slava spominu šolnika Slomška!« je zapustila deputacija Slomškovo zadnje domovanje. Fotografija in šola. Sobota je bila res kakor pester urnik. Prireditve so se vrstile druga za drugo, tako, da si udeleženci niso utegnili prav nič oddahniti. Za 17. uro je bil napovedan skupen ogled fotoamaterske razstave v kazinski dvorani. Razstavo, ki vsebuje nad 200 slik najboljših jugoslovenskih fotoamaterjev, je prenesel iz Ljubljane Fotoklub. Agilni njegov tajnik gospod Karlo Kocijančič je dospel iz Ljubljane, da bi tolmačil učiteljstvu slike in imel informati-vno predavanje: »Fotografija in šola«. Zaradi premalega časa ni bilo predavanja in so se domenili z udeleženci, ki jih je *povedel v razstavno dvorano mariborski šolski nadzornik tov. Tomažič, naj izdela g. Kocijančič referat za Uč. tovariša. Na razstavi sodelujejo tudi nekateri naši tovariši. (Op. uredništva. — Značilno je, da sta bila doslej na razstavi prodana le 2 posnetka, Skerlepove »Marjetice«, in »Šolska hranilnica«, posnetek tov. Jože Zupančiča, ki je znan fotoamater in predsednik litijskega Fotokluba. Sliko »Šolska hranilnica« je kupila mariborska Mestna hranilnica.) (Nadaljnje poročilo v prihodnji številki.) Odbor Učiteljskega doma. Stopnišče v dom. Jedilnica. Učilnica. Kopalnica in umivalnica.