Vloga zunanjetrgo-vinskega sektorja
Zapis iz pogovora z direktorjem sektorja v ŽK Žito Blažem Vebrom
Začetki vključevanja ŽK Žito v mednrodno poslovanje se-gajo v leto 1969, ko je bilo doseženo sodelovanje s firmo Bo-hringer ix ZRN. Ob reorganizariji ŽK Žita leta 1973, ko so na-stajali tozdi, pa se je ta zunanjetrgovinska služba razvila v sek-tor. Od leta 1978 spada zunanjetrgovinski sektor v tozd Bla-govni promet
Naloge z zunanjetrgovin-skega področja so danes raz-deljene in organizirane v treh oddelkih: uvoznem, izvoz-nem in deviznem. Ker pa je zdaj vse bolj poudarjen izvoz, se pripravlja reorganizadja zunanjetrgovinskega sektor-ja, s katero bi naj bile predv-sem okrepljene aktivnosti za dosego večjega izvoza. Ure-sničenje tega pa ne zavisi samo od organizacije zuna-njetrgovinskega sektorja, marveč od celotne Žitove ak-tivnosti, s katero naj svoj proizvodni program podredi zahtevam izvoza.
Medtem ko sta se mlin-sko-predelovalna industrija in pekarstvo od nastanka do danes razvijala z namenom, da bi zadovoljevala potrebe ožjega domačega in le delno jugoslovanskega tržišča, se je tudi konditorstvo razvijalo izključno za potrebe jugoslo-vanskega tržišča — vse do 1. 1978, ko se je za to dejavnost že pokazala večja potreba po izvozu.
Iz tako zasnovane usmer-jenosti je v DO Žito izhajal v preteklem desetletju tudi odnos do izvoza, z edino iz-jemo tozda Imperial tz Kr-škega, ki je uvidel to nujnost že v začetku 70-ih let.
Izvažati pa so pričeli tudi drugi Žitovi tozdi: Šumi, Mlini in de-lovna enota Pekatete v pkviru tozda Pekarne Ljubljana. Vendar so bili to le posamičm poskusi.
Z uveljavitvijo novega zakona o deviznem poslovariju in decen-tralizacijo deviznega poslovanja pa se je začel tudi odnos do izvoza postopoma spreminjati.
Vsakoletne potrebe po uvozu narekujejo tudi določen izvoz, ki ga seveda naenkrat ni mogoče uresničiti tako iz proizvodnega — za zadovol jevanje potreb na tu jih tržiščih — kot tudi z dohodkov-
nega vidika.
Kratkoročno je ta proces zelo zahteven in celo boleč, ker sprva prinaša iz znanih razlogov velike izgube pri dohodku, dolgoročno pa lahko rodi pozitivne rezultate, kajti proizvodi živilsko-predelo-valne industrije postajajo za sve-tovno tržišče vse bolj iskani in za-nimivi. Zato pa mora Žito zahte-vam prilagajti tudi svojo proi-zvodnjo.
Zahteve tujih tržišč so zelo ra-zlične in podvržene specifičnim predpisom glede vsebine posa-meznega izdelka, konzervansov, barve, izgleda, velikosti, deklara-cije in embalaže. Zaradi vsega tega je zelo težko artikel, ki je iz-delan za domače tržišče nepo-sredno prodati na tuje. Poleg tega ima večina tržišč posebno zaščito pri uvozu kmetijskih in živilskih izdelkov, kar se dodatno obre-menjuje donosnost izvoza.
Kljub vsem tem omejitvam je Žitu dosedaj uspelo prodreti s svojimi izdelki na nekatera po-membna tuja tržišča. Tako izvaža posredno ali neposredno na tT-žišča EGS, Anglije, ZDA in v arabske države, občasno pa tudi na klirinško področje. Posebej je treba poudariti, da sloni večina izvoza na trajnejšem sodelovanju s tujimi prtnerji in da so enkratni posli le izjeme.
Osnovna tendeoca Žita pri izvozu je postopno osvajanje po-sameznih tržišč, da bi si dolgo-ročno pridobilo potrošnike svojih izdelkov, ki so lahko edini porok za bodoči izvoz. h. dosedanjih iz-kušenj je mogoče ugotoviti, da so izdelki iz žvečilnega gumija in bonboni že našli svoje potrošnike in da v vrsti izdelkov, v katero se uvrščajo, že uživajo ugled kvali-tetnih izdelkov. Žito postaja na mednarodnem tržišču š svojim izvoznim asortimentom, ki vklju-čuje že več kot 50 izdelkov, znano kot soliden proizvajaleo in doba-vitelj, ki se bo z nadaljnjim prila-gajanjem proizvodnje zahtevam tega tržišča lahko razvil v po membnega in trajnega dobavite-lja v razne dežele sveta.
IVAN CIMERMAN