Živi pod osmo rejdo stare italijanske vojaške ceste na Staro Utro, na blizu 800 metrov višine ali do­ bre pol ure hoje od asfalta. Hiše s ceste nisva videla, ker se skriva za robom. Živi sam z dvema kozama, elektriko pridobiva iz bližnjega potoka, telefon sicer ima, ampak ga bolj redko vklaplja. Raje se meni po pošti, po tisti brez predpone e­, najbrž tudi iz stano ­ vske zavesti, saj je v nekem obdobju ob poletjih nado­ meščal lokalnega poštarja. V dolino gre po opravkih enkrat na teden, vse potrebno (potrebuje pa malo) prinese domov v nahrbtniku: 1,7 km po svoji cesti in potem do trgovine v Trenti še 2,5 km po glavni soški cesti. V mladosti je pasel ovce po planinah nad obema bregovoma Soče, zlasti na Trebiščini, in pozna okoli­ ške hribe kot svoj žep. Čeprav jih ima že 73, ga je tež­ ko dohajati. Naj mu kar piševa in se zmeniva z njim za kakšno turo. Domačin je najboljši vodnik In sva se zmenila, da se dobimo na njegovem ovinku okrog sedme zjutraj. Začelo se je neobetavno. V spo­ minu sva imela, da je cesta dovolj široka in lepo vzdr­ ževana. Ravno daniti se je začelo, ko sva zapeljala na­ njo. Začetek je razbrazdan, seveda, zato da bi lovci, ki jo upravljajo, odvrnili nespretne voznike, ki bi imeli višje gori potem težave z obračanjem in parkiranjem. Ampak mi to znamo, pa tudi pričakovati ni, da bi sep­ tembra sredi tedna turisti ali lovci rinili sem gor. Mir­ no se lahko zapeljeva do osmega ovinka ali še kaj više in si tako prihraniva nekaj štorkljanja po cesti. S šo­ ferske perspektive se je cesta izkazala za precej ožjo, kot se nama je zdela peš pred nekaj tedni, usodni pa so bili za šofersko planinstvo prečni jarki za odvaja­ nje vode in tlakovane poglobitve, kjer cesta prečka strme draste. 3 Dvakrat sva s trebuhom pogarala 4 po pukljih pred jarki, čez tretjega pa se ni več dalo. Mora­ la bi vzeti s sabo kakšno kamro ali brjonko, 5 da bi jo na kritičnih mestih polagala pod kolesa. Pa takega plo­ ha nisva imela niti ga ni bilo nikjer ob cesti, obzida­ ni s škarpami, da bi si ga izposodila v ta namen. Nič ni pomagalo, po polžje je bilo treba nazaj, z odprtimi vrati prtljažnika, da na dva metra in pol široki cesti ne bi podrsala avtomobila še po levi ali desni strani. Na tretjem ovinku sva se odločila za obračalni manever. S kamni sva razširila ovinek za nujno potrebne centi­ metre in se oddahnila, ko se nama je srečno izšlo. Par­ kirala sva na drugi rejdi. Tri četrt ure nama je vzel po­ 1 Ovinek. Vse razlage besed so iz slovarčka v knjigi Miroslava Kajzlja Bovško: Od doline do planine: Oris tradicionalnega gospodarjenja (2011) na straneh 366–68, ki črpa tudi iz Slovarja bovškega govora Barbare Ivančič Kutin (2007) in iz avtoričinih dodatnih pojasnil. 2 Del planinskega pašnika s stanovi in stajami; France Bezlaj razlaga besedo kot krčevino ali pašnik, mogoče pa ima izvor v izrazu jutro, ki pomeni površinsko mero za posest, oral. 3 Drča. 4 Podrsati. 5 Debela deska ali ploh. PLANINSKA DOŽIVETJA Mira in Miran Hladnik Srečali smo se pod devetnajsto rejdo. 1 Oni trije so se vračali s Srebrnjaka, midva pa sva se umikala iz spopada z ruševjem med Starim Utrom 2 in Plešivcem. Pozornost je vzbujal z dolgo sivo grivo pod čepico s ščitnikom. Po turi sva na njegova dva "klienta", Heleno in Domna, ki sta v poletnem času njegova prva soseda v dolini, naletela v gostilni Metoja v Trenti in ob požirkih piva, ki je šumelo po presušenih grlih, sta nama povedala to in ono o svojem vodniku. Ime mu je Lojz Hosner, po domače Podskalar ali iz Podskale. Stezosledec z osme rejde Po pozabljenih stezicah nad Trento Pastirček Lojz Hosner iz petdesetih let Vir: Miroslav Kajzelj: Bovško. Debora, 2011, str. 109. 50 skus posiljevanja ceste, ki je bila narejena le za topove, z osebnim avtom. Medtem se je naredil lep dan. Peš je šlo laže in komaj kaj počasneje kot z avtom. Lojz nama je že prihajal naproti. Na njegovi rejdi sva ob skladovnicah drov 6 in dilj, 7 zloženih med konfini in nad škarpo, kjer je ob ragljah 8 dozoreval fižol, poča­ kala, da je stopil na domačo prestajo 9 po nahrbtnik. In potem smo ob kramljanju napravili še tiste tri kilome­ tre do 24. rejde, kjer se vozna cesta (ja, vozna – kakor za koga) neha. Lojz je z vozišča odstranjeval kamne, ki so se zvalili nanj, in veje, ki bi v temi lahko ovirale korak. Pokazal je poko, iz katere prileze modras, kje gnezdijo taščice, kje je medved odstranil skalo, da je lahko prišel do medu v osišču. Nad devetim ovinkom je pod cesto še en hram. Prebivalci so se že zdavnaj izselili v tujino in le občasno pride kdo naokrog. Lojz zna pokazati, kje je bila ob hiši nekoč njivica. Ob poti so ležala lepo omajena 10 debla smrek, ki jih je napa­ del lubadar in jih je pripravil, da jih ob prvi zmrzali po drasti spravi v dolino. Bo kdo odkupil bukova drva, ki jih je lepo nacepljena zložil v skladovnico? Ne ve, mo­ goče bodo ostala kar tam, sam ima okrog hiše že do­ volj lesa za kurjavo, sicer pa je hiša na prisojni legi in je januarja lahko zelo toplo čez dan, medtem ko je v do­ lini senčno in mraz. Ne, v dolino se že ne bo selil, tam se pozimi še nogavice ne posušijo, če jih sezuješ. Na 6 Drva. 7 Deska. 8 Prekla za fižol. 9 Prestaja se imenuje stalno bivališče, ki je nastalo iz gudrta, staje ali hleva, ki je stal na poti med dolino in planino. 10 Olupljena. 19. ovinku je napravil klop, kjer se pohodnik spoči­ je, potem ko si je iz izvira pod ovinkom natočil vode. Obujanje spominov in zgodovine Cesto so za vojaške potrebe zgradili Italijani pred dru­ go svetovno vojno, v letih 1939–1941. Z nje bi topo­ vske krogle neslo naravnost na mejni prehod na Vr­ šiču, ampak tam so bili ob koncu gradnje že Nemci namesto Jugoslovanov, nanje pa menda ne bodo stre­ ljali. Po drugi svetovni vojni se je zarasla, zdaj pa jo vzdržujejo in uporabljajo lovci, ki so na balvanu na opuščeni planini Berebica (na enem zemljevidu so zapisali Verevica, na drugem kar Veverica, drugje spet Novo Utro) pod 20. ovinkom postavili veliko lo­ vsko opazovalnico. Planina je delovala samo med le­ toma 1928 in 1932. Na cesto zaidejo tudi gorski kole­ sarji, vendar še zdaleč ne množično. Štori odrezanega mladja sredi poti pričajo, kako hitro lahko lepa cesta postane težko prehodna. Mestoma je cesta travnata. V mokrem to ni najboljše za vožnjo, ob nalivih pa za­ radi trave cestišče ostane nepoškodovano. Proti vrhu je graditeljem začelo zmanjkovati cementa in so ka- šte 11 v ovinkih zložene kar na suho in dovolj mojstr­ sko, da jih je zob časa načel samo na posameznih kri­ tičnih mestih. Na 24. ovinku smo cincali, ali krenemo levo na Sre­ brnjak ali naprej desno po ostankih ceste do plani­ ne Staro Utro in od tam na Trentski Pelc. Obe poti sta približno enako dolgi, prva gre po strmih tra­ vah, druga med ruševjem in po skalah. Trentski Pelc 11 Oporni zid brez malte. Bavški Grintavec, Srebrnjak, Trentski Pelc in Plešivec Foto: Oton Naglost 51 marec 2017 PLANINSKI VESTNIK (na starem zemljevidu 2109 m, na novem 2116 m) je nekaj metrov višji in razgled ima lepši, povzpnimo se torej nanj, na Srebrnjak (2100 m, po novem 2092 m) pa ob naslednji priložnosti. Med pogovorom proti Trentskemu Pelcu Zadnji kilometer ceste je vsekan v prepadna pobo­ čja, ki padajo s Pelca, in je tako zasut, da je po njem mogoče le še s kolesom, pa še to po Lojzovi zaslugi, saj je v splazeni odsek izkopal poličko. Lovska koča na Starem Utru je primerna za počitek. Še po drugi svetovni vojni se je tu dogajala sečnja ali vrharjenje, 12 zdaj pa lovci pokosijo travo le na poti, da ob dežju ali jutranji rosi mokrota ne pride prehitro v čevlje. Koča stoji malo više od ostankov predhodnice, ki jo je pred prvo svetovno vojno zgradil Anton T ožbar mlajši, sin znamenitega Antona Tožbarja, ki mu je medved od­ bil čeljust in je tak, brez spodnjega dela glave, živel še dve desetletji. Naročnik gradnje je bil tržaški botanik, planinec in lovec Bois de Chesne [izg. bwa d šên], či­ gar družina je pobegnila iz Francije zaradi svojega hu­ genotstva. Znan je kot ustanovitelj botaničnega vrta Juliana v Trenti. Zelo dobro bi se nama zdelo, če bi se za resnično izkazala najina domislica, da se po njem imenuje rama pod Srebrnjakom Za česnom (na no­ vejšem zemljevidu Za česmom), pa onomastik Silvo Torkar svari, da to skoraj gotovo ne bo držalo. Več o koči je Lojz povedal Miroslavu Kajzlju za knjigo Bov- ško (str. 343). Od koče vodi slabo vidna potka, ki jo Lojz mimogre­ de označuje tako, da s škarjami krajša veje borovcev, kjer preveč silijo vanjo. Nekateri domačini kritično 12 Košnja, žetev trave po gorskih travnikih. komentirajo to njegovo početje, češ da bo pa zdaj lah­ ko vsaka žaba lezla sem gor, ampak končno gre le za najnujnejše posege v svetu, ki je bil svojčas prepreden z ovčjimi stečinami in človeškimi stezami. Dvesto metrov nad kočo pridemo do razcepa. De­ sno kaže prirezano ruševje proti Plešivcu, ki sva ga zadnjič neuspešno naskakovala, ker so naju možici zapeljali v napačne smeri, levo pa po vodoravnici in tudi malo navzdol do melišča pod Trentskim Pelcem. Nad njim gre pot po prečkah nad skoki do žleba, kjer je treba malo poplezati, recimo, da je nekakšna dvoj­ ka. Tu je pred leti obilnejša Tržačanka tako nerodno obvisela na borovčevi veji v kaminu, da se je Lojz po­ šteno namučil, preden jo je snel z nje. Vodnik ob poti pokaže, kje je v poležani travi počival gams, z ostrim očesom najde celo odlomljen pobarvan noht nezna­ ne planinke. Zaradi sledosledskih sposobnosti (naj­ brž pa tudi zaradi dolgih sivih las) mu je nekdo ob­ čudujoče rekel, da je kot Indijanec, in zdi se, da mu vzdevek ni odveč. Sem je v šestdesetih letih vodil fo­ tografa Jaka Čopa, ki je prežal na lepe posnetke po ne­ vihtnem vremenu. Tudi sam se je svojčas ukvarjal s fotografijo. V petdesetih letih je bil Lojz tu pogón, pa­ stirček, in je hodil vsaka dva dni po ovce prav na vrh Pelca in Srebrnjaka. Vrh Grapa pripelje na severovzhodni greben Pelca. Tik pod vrhom sva na skoku za boljše počutje okrog skale vrgla vrv, Lojz pa si je, tako kot tudi na drugih strmih mestih, čez spretno pomagal s svojo več kot dva me­ tra dolgo pohodno palico, s katero je bil podoben blo­ škemu smučarju na suhem treningu. Mislili smo, da smo sami na gori, a smo se motili. Z vrha je sestopal samohodec iz Kopra, ki se je do Starega Utra povzpel od Cerkve po lovski poti. Zadnjič sva šla tudi midva po njej in je res krajša od te po cesti. Le na enem kon­ cu, kjer je gozd polomljen od plazu, je težje sledljiva. Razgled z vrha je bil lep: Srebrnjak, Bavški Grintavec, Pelci nad Klonicami, Jalovec, Vršič, Prisojnik, Razor, Goličica, Gamsovec, Pihavec, Triglav. Čas za malico in počitek. Imava slabo navado, da na turah ne pijeva veliko, ampak asket Lojz pije še manj, jé pa skoraj nič, če je že treba, še najraje kakšno sladkarijo. Okrog Sre­ brnjaka so se začele preganjati megle, nebo je prekri­ la koprena, sestopiti bo treba. Pod Starim Utrom smo v travi poiskali bližnjico, ki se spušča naravnost dol čez strma pobočja in se izteče na ovinek pri studencu. V zgornjem delu jo je eden od lovcev na zaraščenih mestih obnovil, tam, kjer prečka grapo Srednik, pa se za nekaj časa izgubi. Med sestopom se je spet popolnoma zjasnilo. Lojz naju je pospremil do avtomobila – prav nič ni kazal utrujenosti, čeprav tura s svojimi 1500 metri vzpona sploh ni tako kratka – za povabilo na večerjo pa se je vljudno zahvalil. Poklical naju bo oktobra, ko bo lepo vreme, da se povzpnemo še na Srebrnjak. Res je to storil, ampak so prišle vmes druge reči. Na­ slednje leto, Lojz, prav? m Lojz si je čez spretno pomagal s svojo več kot dva metra dolgo pohodno palico, s katero je bil podoben bloškemu smučarju na suhem treningu. Foto: Miran Hladnik 52