178
Stare pripovedke slovenske.
Nabral na Dolenskem Fr. Peterlin.
Rojenice.
Ko se človek rodi — pravijo pripovedke starodavne — sedijo za mizo rojenice, ki sodijo, kaj bode počel v živenji svojem, ali bode srečen ali ne, kaj bode važnega dovršil v živenji, kake smrti bode umrl itd. Pravijo, da so jih v starih časih ljudje vidili kot tri bele žene sedeti za mizo, ki so glasno pripovedovale vsem pričujočim, kaj bode z novorojenim človekom se godilo na svetu. V tistem času je toraj vsak vedil, kaj ima čez-nj priti; bili so po takem nekteri stariši svojih otrok zelo veseli, nekteri, se ve da, pa zelo žalostni; kajti naprej so vedili, kaj se bo ž njimi hudega ali dobrega zgodilo. Zategadel sedaj le nevidno pridejo k rojstvu in se vsedejo za mizo, da bi ne bili starši nesrečnih otrok prežalostni in starši srečnih pre-veseli. Zato pravijo, je dobro kruha na mizo djati tak čas, da rojenice pri kruhu sede in boljšo srečo nagovore. *) Preprosti narod tudi trdi ali prav za prav le s pravlicami dokazuje, da sreča, ki jo rojenice nagovore, nikakor ne zapusti človeka.
Pravijo, da so sv. Matija rojenice nagovorile, naj bi očeta in mater ubil. Mati njegova je bila žalostna, in vselej se je zjokala, kadar mu je kruha dajala. Nekega dne jo Matija praša, zakaj da se joče, kadar njemu kruha daje. Mati mu odgovori: „0 kaj bi se ne, dragi sinček! ko se spomnim, da tistemu kruh lomim, ki me bo ubil." »Kaj jaz bi vas ubil?" — zavrne Matija. „Da, sinek moj! taka je; o tvojem rojstvu so že rojenice povedale, da boš mene in očeta ubil. In kar rojenice namenijo, temu se nihče ne more ustavljati" — odgovori mati. »Tega pa le nočem!" — reče blagi Matija — »rajši grem križem sveta, kot da bi svoje starše umoriti imel." Res je šel Matija v daljno deželo in nihče domačih ni vedil, kam. Srečen je bil v daljni deželi, vse ga je rado imelo in spoštovalo; zelo je obogatil, in ker je bil tudi lepe postave, je dobil hčer nekega grofa za ženo in grad za doto. Dolgo je živel s svojo mlado ženo v sreči in miru. Enega dne se podd na lov; gospo in več druge družine pa doma pusti. Ko prvič lov zastavijo, vjemo namesti zajcev tri mlade fantičke. Otroci govore: ,,Kaj pa vi grajščak tu delate? pri vaši ženi doma so pa drugi!" Matija se nasmeja ter reče: „Poberite se spred mene, paglavci! Kaj vi o teh rečeh veste." — Drugič lov nastavijo, in vjamejo tri mladenče, ki pravijo: „Grrajsčak, kaj vi tukaj delate? domd pri vasi gospej so pa drugi!" Matija reče: „E, mladost je norost; kdo bode norcem verjel." Tretjič lov nastavijo, pa vjamejo tri može.   Stari možje tako govore: „Kaj se mudite vi
*) Po nekterih   krajih  na Dolenskem imajo  ae to navado r   kruh na mizo devati ob porodu, in trdno se držijo tega.
Pis.
na lovu, v vaši hiši so pa pri vaši ženi drugi!" „Starim ljudem vera gre" — si misli Matija in gre domu. Ko domu pride, pa hajd! naravnost v spavnico. Ko vanjo stopi, zagleda na postelji dva; ves togoten popade meč ter odseka obema glave, pa še ne pogleda ne, čigave so. To storivši, ves preplašen zapusti sobo, in že ga peče doprineseno hudodelstvo. Na pragu ga sreča žena njegova, ki mu reče: „Pa ravno danes te ni toliko časa domii. Kaj neki si tako dolgo delal na lovu? Jaz pa doma sama gostijo pripravljam, kajti tvoj oče in mati sta prišla; trudna od pota sem ju djala na najino posteljo spat." „Ojmene!" — zaklikne Matija — „obedvema sem glave odsekal." — Mati in oče sta namreč skrbela, kako se godi njenemu sinu. Po-praševala sta dolgo in naposled zvedila, kje da je in kako se mu godi. Radovala sta se, svojega sina srečnega viditi; — a ravno to je dalo priložnost k spol-njenju rojeničine obljube.
Matijata je vest neizrečeno pekla; sklenil je pokoriti se za svoj greh; al menil je, da ni več pokore za-nj, kajti hudoba, ki je popred lagala v otrocih, miadenčih in starcih vidno, mu zdaj nevidno na srce govori. Ker je bil pa blazega srca, ker je do ubijanja vedno le dobre dela opravljal in še umora se je le v naglosti udeležil, se je Bog usmiljeno na-nj ozrl. Zasliši enega dne glas: „Matija! zidaj rimski most, da boš greha prost!" On slusa ta glas, ter prične zidati. Al kar podnevi sezida, mu hudoba ponoči podere. Delj časa dela tako — in že je mislil obupati, pa zopet zasliši glas, ki mu veleva, naj obljubi hudobi tri prve romarje, ki bojo šli po mosta. On stori tako, in zidanje je šlo spešno od rok, al muči ga misel, kakošne romarje mu bo dal. Zopet ga potolaži glas, ki mu veli: „Ko bo sezidan most, potoči tri kugeljce po njem in zaženi za njimi tri peske opravljene, s torbicami na vratu ter s privezanimi palčicami — in to bodo romarji. Ko je most sezidan, stori Matija res tako. A hudoba se razjezi in pol mosta odvali, ki ga potem niso nikoli mogli dozidati. — Pravijo tudi, da ima sv. Matija na podobi zato „žatlako" namalano, ker je ž njo očetu in materi glave odsekal.