442 Listek. Njemu, ki je naše društvo vzbudil v življenje, hočemo pokloniti „Lepos7ovni zabavnik" ter mu tako pokazati, kako je napredovala beletristika slovenska v zadnjih petdesetih letih. Ker tudi Vi, blagorodni gospod, v literaturi naši zavzimate odlično mesto, obrača se podpisani odbor do Vas s prijazno prošnjo, blago izvolite poslati v „Lepo-slovni zabavnik" donesek Svojega izbornega peresa in pripomozite nam izdati knjigo, dostojno svojega plemmitega namena. V »Leposlovni zabavnik* se sprejemajo samo spisi beletristične vsebine n. pr. pesmi, kratke povesti in novele, potopisi, črtice iz književne in kulturne zgodovine in prirodoznanstva, životopisni spomini o zaslužnih pesnikih in pisateljih slovenskih i. t. d. Rokopisi, ki naj ne bodo preobširni, pošiljajo naj se blagovoljno podpisanemu odboru, oziroma načelniku njegovemu g. dr. Jos. Vošnjaku v Ljubljano. Nadeje se, da ustrežete prijazni prošnji naši, priporoča se Vam, blagorodni gospod, z odličnim spoštovanjem Odbor »pisateljskega podpornega društva" Vašo Petričič, Dr. Jos. Vošnjak, Ivan Hribar, Fr^ Leveč, Ivan Tomšič. Ivan Vrhovec. Anton JRaič. Božidar Raic f Po daljnem bolehanji je dne 6. junija 1886. leta ob s/4 na 7 zjutraj v Ljubljani zatisnil oči svoje Božidar Raič, državni poslanec in župnik pri Sv. Barbari v Halozah, porojen 9. februvarija 1827. 1. pri Sv. Tomaži na Štajerskem, mož, katerega je ves slovenski svet visoko čislal, ljubil in spoštoval zaradi njegovega plemenitega srca, njegove slovanske gostoljubnosti, redke zgovornosti, mladostne navdušenosti, visoke učenosti. Življenje in delovanje tega političnega prvoboritelja, odličnjaka štajerskih Slovencev, pisatelja na glasu in narodnega do-brotvora opiše nam v prihodnjih zvezkih „Ljubljanskega Zvona" gospod, ki je pokojnika dobro poznal in dalje časa živel v njegovem obližji. Ivan Dolinar f. V nedeljo 6. junija t. 1. ob desetej uri dopoludne je na pošti naglo preminol Ivan Dolinar, urednik šaljivega „Jurija s pušo", bivši pr-vosednik ali odbornik mnogim domačim društvom, znani narodni buditclj, neustrašni prvoborec za naša prava v Trsti in njega okolici in vstrajni pospešnik vsega Slovanstva Gašparja Dolinarja, hišnega gospodai'ja in črevljai'ja ter Marije roj. Vilfanove sin porodil se je Ivan v 26. dan avgusta 1840. 1. v Skofji Loki hiš. štev. 83, učil se doma na osnovnem učilišči in potem v Ljubljani, kder je prebival pri sestri svoji Ani, a zaradi obilne odškodnosti se vrne kma]u domov učit se slikarstvu k rajnemu Subicu. V devetnajstem t. j. 1859. letu gre dobrovoljno v vojsko na Vlaško, kder se je desetnik v lovskem bataljoni hrabro boril in bil zaradi tega odlikovan s sreberno svetinjo, a bil je i ranjen, ujet in odveden v Pariz. Svoje vojne dogodjaje nam je za-nimljivo pripovedal »Samovič1' v podlistkih „Edinosti:'. 1881. in 1882. 1. »črtice (odlomki) iz mojega dnevnika." — Služil je potem v carinami ali dogani v Trsti, dokler ga niso imenovali uradnika delavskega podpornega društva; naposled je uredoval „Jurija s pušo" do svoje smrti Narodnostne razpore 1868. leta v Trsti so vzdramile in obodrile Dolinarja k smelemu borjenju proti tujinstvu, kadar so se s krvjo krstile razne čitalnice po okolici, za katere se je umrši neprestano trudil. Ivan si je stekel s svojo soprogo mnogo zaslug tudi z gledališkimi igrami, ustanovil je s pomočjo nekaterih drugih Listek. S°5 LISTEK. Stritarjevi zbrani spisi lepo napredujejo. Doslej je izšlo 6 suopičev, ki obse-zajo pesmi, kolikor jih je Stritar zložil približno do leta 1878. Pesnik je pesmi svoje zlasti iz mlajše dobe nekoliko prenaredil ter jim dal tako v vsakem oziru lepšo in dovršenejšo obliko. Dozdanji snopiči pa jasno kažejo po svoji vsebini, kakor po lepi zunanji obliki, da bodo Stritarjevi zbrani spisi knjiga, s katero se bode narod slovenski smel ponašati. Vse prijatelje leposlovja slovenskega pozivljemo znova na obilo naročbo Stritarjevih zbranih spisov. Viktor Dolenc f. Primorske Slovence in ž njimi vred ves narod slovenski je zadela huda nesreča. Umrl je po kratki, a težki bolezni za osepnicami šele v 45. letu dobe svoje v Trstu dne" 20. julija 1887. ob ij.i2. uri zjutraj vrli domoljub in pisatelj, gospod Viktor Dolenc, urednik »Edinosti«, lastnik tiskarne, predsednik delavskega podpornega društva, starosta »Sokola«, prvomestnik načelništva tržaške poddružnice Sv. Cirila in Metoda, podpredsednik političnega društva »Edinost« itd. itd. Porojen na Razdrtem leta i84i. iz znane Dolenčeve rodbine, dovršil je pokojni Dolenec nižjo realko v Gorici ter se pozneje odločil za trgovski stan. A dr. Karol Lavrič, ki je v Gorici spoznal izredno nadarjenost mladega moža, vplival je toliko nanj, da je najprej v Gorici, kjer je več let uredoval »Sočo«, in pozneje v Trstu, kamor se je preselil pred desetimi leti, vse svoje moči posvetil političnemu delovanju, kateremu se je udal z dušo in srcem. Živahen in odločen, priden in nadarjen je mladi publicist najprej s temeljitimi študijami v naVodno-gospodarskih in političnih strokah pridobil si prilično mnogo znanja ter je tako s čudovito vstrajnostjo nadomestil, česar mu ni dala nedostatna šolska omika; potem se je s svetim domovinskim ognjem lotil javnega delovanja, pri katerem si je v vsakem oziru zaslužil imd prvobori-telja slovenskega. Bil je zadnja leta v Trstu duša vsega narodnega življenja in ž njim, katerega je smrt pobrala v najboljših moških letih, izgubili so tržaški Slovenci glavo in voditelja svojega, kateremu ne vemo namestnika; kajti kje bi našli moža, ki bi bil tako delaven, tako zgovoren, tako vstrajen, tako požrtvovalen, tako spreten, tako odločen, živahen iu nadarjen, kakor je bil pokojni Dolenc ! In z vsemi temi lepimi svojstvi je združeval jako plemenito srce" in politikom nenavadno dobrodušnost. Blagi Viktor, slava tvojemu spominu! Z Bogom, zlata duša! Matej Brence f. Dne 18. t. m. je pri Sv. Gregorji nad Sodražico umrl v 31. letu dobe svoje mladi slovenski pisatelj gospod M. Brence. — Pokojni je bil dne 19. septembra 1. 1856. porojen v Hrašah pri Lescah, zvršil je gimnazijo 1. 1878. v Ljubljani in pozneje pravo-slovje na Dunaji. Bil je nadarjen mož in spisal je več krajših novel v Stritarjevem sZvonu« in »Kresu« ; bil je tudi sotrudnik našemu listu, ,,Slovenskemu Narodu", ,,Slovencu" in nekoliko časa urednik ,,Ljubljanskemu Listu". Zlasti v ,,Narodu" je prejšnja leta priobčil več krajših spisov pod imenom ,,Nivalis". Zadnje čase je bil uradnik pri trgovinski zbornici ljubljanski, a bolezen ga je prisilila, da je odšel k bratu svojemu, župniku svetogregor-skemu, kjer mu je sušica končala mlado življenje. Bodi mu lahka zemlja in blag spomin v Slovencih. Dva narodna praznika bode v spomin dveh velezaslužnih mož slavil narod slovenski meseca avgusta. Dne" 14. t. m. odkrije se namreč v Idriji na župni cerkvi Sv. Barbare plošča v spomin pokojnemu knezoškofu ljubljanskemu Antonu Alojziju Wolfu, ki je mladini naši ustanovil »Collegium Alovsianum«, izdal novi prevod svetega pisma ter založil zaklad za veliki slovar slovenski; a dne" 21. avgusta bode gospod profesor