MLA Št. 23. V Ljubljani, dn& 9. junija 1949 Leto XI. Boris Debeli" užene eusarie I0™, Trenutki negotovosti so, hvala bogu, trajali le kratek čas, a odgovor na vprašanje, ki je mučilo »Neustrašno četvorico«, je bil tako presenetljiv, da bi se enakega nihče niti najmanj ne nadejal V grmovju je zašumelo, pod težkimi koraki so pokale suhe veje in prikazal se je Boris Debeli. Pomislite: Boris Debeli, tovariš, ki so ga naši nepremišljeni junaki tako omalovažujoče zavrnili! Njegov okrogel obraz se je zadovoljno režal tovarišem, Id so ga debelo gledali. »Človek!« mu je za-klical Marko, »kako pa ti prideš sem?« — »S kolesom in po svojih nogah«, se je zasmejal debelinko. »Do griča na oni strani obale sem kolesaril, nato pa prekoračil plitvino«. Toda Vaclav še vedno oni bil zadovoljen, še vedno mu ni bilo vse razumljivo: »Kje je pa ravnatelj? Ali sta prišla skupaj?« Boris se je namuznil, nato pa z vidnim ponosom poudaril: »Trd si, poglavar »Neustrašene četvorice«. Mar še nisi slišal nikoli, da bi kdo mogel posnemati tuj glas? Ko bi me prej ne napodili tako naglo in ko bi bili sprejeli mojo ponudbo, bi sedaj že vedeli, da je Boris Debeli izvrsten trebušni govornik. Ravnateljev glas pa ni težko posnemati in kakor vidite, mi je poskus uspel na vašo srečo, kakor sem si želel.« Naši štirje prijatelji so čutili, kako so ga polomili, ko so Borisa Debelega postavili pred vrata. Da bi skrili svojo zadrego in da bi mu izkazali svojo hvaležnost so ga objemali in trepljali po rami, da bi se bil revež zaradi prevelike hvaležnosti spet kmalu znašel na tleh. Prvi je prekinil to objemanje Marko z vprašanjem, ki je bilo menda vsem enako pri srcu: »Bog ve, kje neki je naša jedača?« — Res, to so bržkone lopovi odnesli s seboj!« je pripomnil Igor! »videl sem, da so imeli košaro v čolnu, ko so odrinili nazaj v dijaški dom.« »No, nam pač ne preostane drugega, kot da zaključimo svoj izlet brez malic!« je do kratkem premoru žalostno ugotovil Marko. Toda kazalo je, da hoče Boris Debeli še bolj otežiti vest na- ših prijateljev zaradi njih netovariške-ga početja. »Le ne tako jokavo, ljubljenčki«, je pokrovitel jsko zavrnil Marka, »vidite, včasih je tudi lastnost, da zmore kdo uro daleč zavohati slastno in obilno papco, dobra. Pojdite z menoj na drugo stran otoka, tam imam za vas še majhno presenečenje. * Dečki so se brž oblekli in majhna četa z Borisem kot vodjo je nastopila pot. radovedno pričakujoč, ali se bodo uresničile radostne slutnje, ki jih je vzbudil debelinko s svojimi zagonetnimi besedami. (Dalje prihodnjič) IZ KRAJEV, KJER ŽIVIJO SLOVENCI Toni Mešelcov: d divji leni Na Tolminskem, tam, kjer se prevesi cesta iz Volč proti Ročinju, čemi lična vasica Čiginj. Prebivalci so delavni, mirni in nekateri vzorni gospodarji. Z Volčani in Kozarščani so si vedno v dobrih odnosa jih, v kolikor jih žene ne vežejo v tesnejše sorodniške vezi. Svoje dni je prebivala v kotlini nad vasjo divja žena. Pravili so ji »divja baba«. Nekaterim je bila v 3trah in grozo, pridnim Čigincem pa zelo naklonjena. Večkrat jim je pomagala z dobrimi nasveti. Če je zakričala: »Sej v breg. sej v breg!« so jo ubogali, ker so vedeli, da bo deževno leto. Ko so slišali povelje: »Sej v dolini, sej v dolini!« so vedeli, da jim je pričakovati suhega leta in so sejali po dolini. Vsako leto je bil prideiek obilen. Kmet Juanet je oral na polju. Delo mu pa ni šlo uspešno izpod rok. Venomer mu je pri vpregi nekaj nagajalo. Na, končno se mu je še pregel zlomil. Jezen misli pustiti delo. Tedaj zasliši glas: »Kmet Juanet, vij trto drgabet, vzemi črnega trna pregel, da bo .stalo stanabet!« Ni se ustrašil. Poznal je glas »divje babe«. Dobrohotno mu je svetovala, naj vzame močno trto »drgovito«, pregel pa naj bo iz trdnega črnega trna, da bo potem vprega stanovitna. Svefoslav Minkov: Živel je nekoč velik lažnik. Tako velikega še .dotlej ni bilo na svetu. Ce ti je voščil »dober večer«, se ti je prav gotovo hotel zlagati, zakaj vsi drugi ljudje so takrat govorili »dobro iutro«. Tudi če te je v spanju s kom pogovarjal. se ni mcgel premagati, da ne bi izustil kakšne debele z dolgim repom. Nekega dne je cesar tiste dežele dal razglasiti širom svojega cesarstva, da bo dal onemu ki najde resnico in mu jo pokaže, sto zlatih cekinov. In m no p i so se razšli na vse štiri strani, da bi poirkali resnico. Tudi 1 riznilv se je napotil čez reke in doline, da bi poiskal resnico. »Sto zlatih cekinov ni kar tako,« je dejal sam zase. »Za takšno plačilo je že vredno, da se malce ogledaš po svetu.« Resnica pa — kakor vse dragocene reči — je b;la tam nekje na koncu sveta, v kolibi starega čarovnika, ki je prebival v gluhem gozdu. Mnogo ljudi je hodilo skozi ta gozd in se zaustavljalo pred čarovnikovo kolibo; toda njena vrata so ostala zaklenjena. kakor da ni žive duše v njej. Naposled je prišel tudi lažnik. Komaj pa je prišel do kolibe, že so se mu vrata kar sama odprla. Na prag je stopil stari čarovnik, se nakašljal in dejal: »Vem, čemu si prišel. Glej, tebi bom dal resnico, ker vem, da je ne boš zadržal zase.« Ko je izpregovoril te besede, je stopil v kolibo in prinesel iz nje zlat vrč. »Vzemi tale vrč, je dejal lažniku, »in ga ponesi v cesarjevo palačo. Ko stopiš pred cesarja, obrni vrč z dnom navzgor in karkoli bo padlo iz njega, ti brž zakliči: »Glej, častiti cesar, to je resnica!« Lažnik pograbi zlat vrč in jadrno pohiti v cesarsko palačo. A spotoma ga ie premagala radovednost in pokukal ■■■швшнннпннпнв je v zlat vrč in ko je videl, da je prazen, pomisli sam pri sebi: »Morda je to čarovnija in bo resnica šele pozneje skočila iz vrča.« In še bolj je pohitel. Ko pa je dospel pred palačo, je stopil predenj vojak s puško v roki in mu zapovedal počakati, kajti cesar je bil komaj vstal in zdaj zajtrkuJe mleko in meden kruh. I »Niti minute ne morem čakati!« zavpije lažnik. »Mudi se mi, takoj moram v palačo!« Cesar kajpada ni bil tako star in je imel zatorej še zdrava ušesa. Takoj je zaslišal prepir in je šel pogledat, kaj se je zgodilo. V eni roki je držal mleko, v drugi pa meden kruh. »Česa želi ta človek?« je vprašal, ko je zagledal lažnika. Lažnik pa se je priklonil, dvignil zlat vrč in rekel: »Našel sem resnico, častiti cesar in sem prišel, da ti jo pokažem!« »Prav, pusti ga, naj vstopi,« se obrne cesar k svojemu zvestemu vojaku, ki je stražil pred palačo. In vojak je pozdravil s puško, lažnik pa je stopil v cesarjevo spalnico. V njej je bilo nešteto čudovitih reči, najbolj čudna pa je bila majhna ura, ki je visela nad cesarjevo posteljo. Bila je podobna hišici in je imela vse polno okenc. Skozi vsako okence je vzletal pisan metulj in nekam izginil, ▼ istem času pa je v hišici zvenelo nešteto čarobnih kraguljčkov. Lažnik je onemel stal pred čarobno uro in bi nemara še dolgo tako stal in občudoval pisane metulje in žvenket čarobnih kraguljčkov, da ga ni cesar udaril po ramenu in ga spomnil, čemu je prišel. »Da pogledam, kakšna je resnica!« mu reče in se vsede pred veliko stekleno mizo. In lažnfk stopi k mizi, obrne zlat vrč navzgor in še preden je videl, kaj bo padlo iz njega, zavpije: »To je resnica, častiti cesar!« Iz vrča je padlo drobceno makovo zrnce, se po točil o po mizi in se ustavilo na robu. »Kaj je to?« je vprašal cesar. »Oreh, častiti cesar!« brž odgovori lažnik, ker ni mogel verjeti, da bo za tako drobno zrnce res dobil sto zlatih cekinov. »Oreh?« zakliče cesar in skoči s stola. »Ne, jabolko!« se popravi lažnik, ko je bil pomislil, da tudi oreh ni dovolj velik za bogato plačilo, ki ga čaka. »Kakšno jabolko?« je dejal cesar. »Poglej bolje!« ___ »O, jaz bedak!« se zasmeje lažnik. »Res, niti oreh, niti jabolko, temveč buča! In kakšna buča! Vse svoje življenje nisem videl lepše in debelejše buče!« Cesar ni odgovoril, stopil je naprej po sobi in trikrat zaporedoma zaploskal z rokami. In v tistem hipu so se odprla desetera vrata in skozi vsaka vrata so stopili v sobo dvorjani in vojaki. »Dajte temu človeku toliko batin, kolikor zlatih cekinov je hotel prejeti!« reče cesar jezno in pokaže na lažnika. »Trikrat se mi je hotel zlagati, ker ni maral priznati, da je resnica lahko tudi čisto majhna in priprosta kakor prose-no zrno!« »Usmiljenje, častiti cesar!« je zavpil lažnik in tresoč se strahu padel na kolena. Toda vojaki so ga zgrabili in ga odnesli iz sobe. Dvorjane pa so oblile solze in v znak žalovanja so si povezali brke z črnim trakom, kajti cesarske paliee so bile drenove in človek ni mogel prenesti njih udarcev. In ko je cesar ostal sam v sobi, je pobral z mize proseno zrno, si ga položil na dlan in odprl okno. Brž je priletel neznaten vrabček in veselo pozo-bal zrnce s cesarjeve roke. In ta božja ptica je bila vredna resnice, kajti njeno veselje je bilo stokrat večje od prosenega zrna. t&o P. B., dijak kl. gimn. v Ljubljani: Prvikrat na morju Nekega dne sem šel s prijatelji k zdravniku. Ta je odločil, da gremo na morje v Kaštel pri Splitu. Zelo sem bil vesel, da bom le enkrat videl naš lepi Jadran. Na dan odhoda smo se zbrali v deč-jem domu pod Gradom. Od tu smo se peljali z avtobuso mna glavni kolodvor. S prijatelji sem poiskal kupe, v katerem smo nestrpno čakali odhod vlaka. V Kaštelu smo bili drugi dan. S kolodvora smo šli v tamkajšnjo šolo, kjer smo prebivali ves mesec. Vsi utru jeni od dolge vožnje smo šli ležat. Prvikrat sem videl morje, vse je bilo čudno. Potem je bila naša kolonija vsak dan živahnejša. Igrali smo odbojko in nogomet. Mi Ljubljančani smo napovedali nogometno igro Trbovelj- čanom. Naš golman imenovan »planič-ka« je izvrstno branil. Tako smo jih lahko premagali. Največ veselja sesm imel, ko smo se hodili kopat. Vozili smo se s čolnom. Na morju sem se tudi navadil plavati. Nekega dne sem se peljal s šestimi tovariši v Split. Tam smo si ogledali Dioklecianovo palačo in šli na grič, ki se imenuje Marjan. Šli smo tudi v starodavno mestece Solin, kjer smo si ogledali razvaline iz rimske dobe. Ko smo si vse ogledali, smo jo mahnili proti Splitu. Od tam smo se peljali nazaj v Kaštel Stari. Spominjam se tudi viharja, ki je divjal neko noč. Tako je kmalu minil mesec in smo odpotovali nazaj proti beli Ljubljani S. F. — dijak: Manza Lopata je ugledna vaška osebnost. Hanza Lopata je grobar. Brez Hanze bi te morda še pokopali ne bi. Zato pa tudi stoji pri vsakem pogrebu na vidnem mestu — blizu duhovnika. Pri vsakem pogrebu se pokaže njegova generalska sposobnost. Poveljuje štirim grobarjem in le po njegovi zaslugi pride krsta nepoškodovana na dno. »Levo, desno, naprej, nazaj, dol!« poveljuje ter viha podjetno brči-ce, in to tako podjetno, da se človeik komaj obrani smeha, vkljub resnosti pogrebne svečanosti. Poleg grobarskega oprarvlja Hanza Lopata še drugi, morda še važnejši poklic. Hanza je namreč preglednik mr-ličev. Le njemu se imaš zahvaliti, da te ne pokopljejo živega. Kajti Hanza je v tem poslu zelo zanesljiv. Nihče, pri katerih je »konštantiral« smrt, mu še ni pripravi! neprijetnega presenečenja, da bi znova oživel. Pred nekaj leti so gospodje v mestu pozvali Hanza Lopato, da pokaže pred njimi svojo sposobnost. Ta izpit, na katerega je še sedaj ponosen, je napravil, kakor je sam dejal, najbolje izmed vseh drugih s »komaj zadostnim« uspehom. Gospodom je šlo kar na smeh, t^.ko je znal! Da, da, taki izpiti niso mačje solze. Zato pa tudi lahko razumemo njegovo ogorčenje, ko je neki dan prijokal njegov nadebudni sinko domov, ter si božal tisti del telesa, na katerega mu jih je naložil učitelj, ker je trdil z vso vnemo, da so prebivalci Ljubljane mo-stičarji. Nesramnost, da si drzne kaj takega! Sina grobarja in mrliškega preglednika našeškati! Temu je treba zadoščenja. Pa klobuk s klina in hajdi v mesto. Kar k nadzorniku jo je mahnil. Lepo mu je razložil kako in kako je. Seveda ni pozabil povedati, da je diplomiran grobar, mrliški preglednik in tudi ne. kako je delal izpit in še in še. Grajal je nov način učenja. Tedaj ko je hodil v šolo še on, so se naučili mnogo več. Nadzornik posluša, možak mu oosta-je že kar sumljiv. »Kdaj ste rojeni?« ga vpraša. «Jaz rojen? Hm, veste, s to stvarjo je pač križ! Dolgo je že od tega in kdo bi si vse te »cifre« zapomnil!« Nadzornik razume mahoma vse, prijazno ga odslovi in mu obljubi, da vse uredi. Hanza Lopata pa odhaia vesel, zadovoljen po prašni cesti domov. »Ej, ste videli, kako so bili gospod prijazni z mano. Ja, seveda, moral ie biti, proti meni, Hanzi Lopati, grobarju in pre-gledriku mrličev! Nalepi zgornjo sliko na staro dopisnico ali na kos lepenke in jo izrezi. Potlej jo poslikaj z barvicami. Čim bolj bo pisana, tem lepša bo. Tudi kolo nalepi na lepenko in ga izreži. Skozi sredino kolesa in skozi voz napraviš pri- merno luknjo; na sliki smo označili to mesto s črno piko S pisarniško zaponko, kakršno vidiš na sliki, pritrdi kolo na voziček in igračka za mlajšo sestrico je gotova. Stana Vinšek- Pojdi vendar kdaj v pomlad na obisk tja v ptičji grad! Ptički bodo vsi veseli gostoljubno te sprejeli. Vetrič pot ti bo pokazal in ti vljudno vse razkazal — ti pa vse lepo poglej Tamkaj glej, te z golih vej prosijo še bosi kosi. Daj beračkom par drobtin! Hvalo ti bo iz višin pel škrjanček. Mali čižek, neugnanček rad bi se s teboj igral. Lišček, glej, je priskaklja! iz grmičja ti nasproti da na vsaki ti peroti kaže mavrico prekrasno. A tedaj trdo in glasno trka žolna trdorepa: »Jaz sem lepa! Kaj bo lišček, pisan pišček — mene, mene le poglej, pa povej ni li res najlepše prepletena mi obleka rdeča, črna in zelena? Zdaj zapoje kukavica — a sinica se ji smeje z veje: »Kaj le kukaš brez prestanka! Raje spleti si, ciganka, lastno gnezdeče in krov in poberi se domov!« Tam iz globočine gaja vedro ščinkavec nagaja: »škorci norci škorci norci!« Slišijo to škorc; kraj to'muna, pa zjezé od repa se do kljuna: ne, kaj takega ne onrosti|o — koj za ščinkavcem se zanodHo! To ti čivkania je in čpb'iania petja, žvižganja in prhutanja! Smeje gozd se, sonce, trate criči sam vesel se smeješ tu med pti"; Pojdi vendar kdaj v pomînd na obisk tia v ptičii 2rad' Dragi striček Matiček! Danes se prvič oglašam v Tvojem kotičku. Pošiljam Ti pet skromnih pregovorov: Kdor laže, tudi krade. Minuta, ki je minila, ne bo se povrnila; kar časa zamudiš, na veke ga zgubiš. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. Kadar stari govore, mladi naj molče! Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne. Iskrene pozdrave prejmi od zveste čita-teljice »Mladega Jutra« Srimšek Marije, učenke III. razreda višje ljudske šole v Slov. Bistrici mesto. Dragi stric Matic! Prvič se je moje pismo oglasilo pri Tebi. Upam, da Ti bodo ugajali moji pregovori. Kdor visoko leta nizko pade. Laž ima kratke noge. Vsakdo pometaj pred svojim pragom. Kdor prosi, zlata usta nosi. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Te lepo pozdravlja bralka »Mladega Jutra« Jančič Nadežda, učenka II. razreda višje ljudske šole v Slov. Bistrici. Dragi stric Matic! Tudi jaz sem se udeležila Tvojega novega natečaja. Zbrala sem pet slovenskih pregovorov, katere tu napišem: Priden človek ima kruha, glad mori lenuha. Prebrisana glava In pridne roke so bol i še blaeo kot zlate gore. Večkrat so Iz šale nesreče že nastale. Obljuba dela dolg. Kdor knšček kruha zametuje, drobtine večkrat paberkuje. Mnogo, mnogo pozdravčkov Ti pošilja Stana Pastor, učenka IV. razr. osnovne Soie v Stranjah pri Kamniku. Dragi stric Matic ! Danes se prvič oglašam v »Mladem Jutru«. Upam, da ne bo romalo moje pismo v požrešni koš. Tu Ti pošiliam pet slovenskih pregovorov: Kdor se s pametio skrega, ne spravi čolna do brega. Kdor si z igro čas svoj trati, nrazno slamo mlati. Kdor svoiih želj ne premaerire. sam sebi smrtno sulico ku-1e. Lačna vranq se ne zmeni za strašilo. R