572 »ULYSSES« - USODA ROMANA Habent sua fata libelli. Ko je avtor našega lonuuia James Joyce, eden izmed štirih aiig-leških pisateljev, ki so imeli po mišljenju poznejših kritikov v času med obema vojnama največji vpliv na svoje mlajše sodobnike in na razumnike na obeh straneh Atlantika (ostali trije so bili Virginia Wooll, Edward Morgan Forster in Aldous Huxley), prišel poleti leta 1920 z obsežnim rokopisom svojega »Ulysisa« v Pariz, si skoraj ni mogel obetati, da J)o za delo našel založnika. V njem je bil še živ spomin na težave, ki jih je imel z objavo svojega prvenca v prozi »Dubliučani«, ki ga je bralo in odklonilo kar dvaindvajset založnikov, preden se je našel nekdo, ki ga je hotel tiskati, toda ko je bilo delo slednjič natisnjeno, se je prav tako našel ljubezniv človek, ki je vso naklado pokupil in jo dal v Dublinu zažgati. Ko bi ne bilo prijateljev pri neki londonski založbi, bi bil tudi »Portret umetnika kot mladega moža« ostal le v rokopisu. Tudi glede na »Ulyssa« je imel že nekaj izkušenj. Enajsto poglavje iz knjige je bilo izšlo v »Mali reviji«, ki sta jo urejali Margaret Andersonova in Jane Heapova; in urednici sta se morali zagovarjati pred sodiščem, ker ju je tožila zaradi objave tega odlomka neka družba za zaščito nravnosti, posledica pa je bila, da je sodišče tisto številko revije zaplenilo ter prepovedalo nadaljnje objavljanje romana v reviji. Toda Joyceov prijatelj, ameriški pesnik Ezra Pound, in njegova »dobra sreča«, kakor je pozneje sam napisal, sta ga v Parizu seznanila z zelo sposobno in odločno žensko, Sylvio Beachovo, ki je že nekaj let vodila majhno angleško knjigarno in knjižnico z imenom Shakespeare & Co. Vrla ženska je tvegala, česar si niso upali poklicni založniki, sprejela rokopis in ga dala natisniti v neki francoski tiskarni v Dijonu, seveda z izvirnim angleškim besedilom. Tako je dobil Joyce prvi tiskani izvod »Ulyssa« v dar na svoj štirideseti rojstni dan, drugega feruarja 1922. Toda zdaj so se težave šele začele. Večje pošiljke knjig, ki so jih poslali z ladjo v Veliko Britanijo in Združene države, da bi tam prišle na knjižni trg, so oblasti v New T&rku in Folkestonu zasegle in sežgale. Avtor ni mogel dobiti zakonite založniške pravice za svoje delo, sloves knjige pa se je tačas čedalje bolj širil, tako da je to izrabilo nekaj špekulantov, ki so dali potem knjigo skrivoma natisniti in so jo razpečavali po-d roko, ne da bi bilo treba avtorju za to karkoli plačevati. Ta nečedna dejavnost je sicer izzvala protest, ki ga je podpisalo sto šestinsedemdeset pisateljev, vendar je ta protest zalege! prav toliko kot vsi drugi protesti, ki jih podpišejo pisatelji, in avtor ni bil zaradi tega nič na boljšem, dokler se ni znana ameriška založba Random House spustila v boj na newyorškem okrožnem sodišču ter dosegla, da je sodišče ovrglo prepoved, zaradi katere se »Ulysses« ni smel tiskati in prodajati v Združenih državah, ker ga je bila cenzura obsodila, da sodi v pornografsko literaturo. Nato je založba z avtorjevim privoljenjem delo zakonito izdala in to je bila tudi prva izdaja »Ulyssa«, od katere je imel Joyce gmotne koristi. Zdaj prištevamo »Ulyssa« med klasična dela moderne literature. To je torej zgodba, ki bi lahko imela tudi naslov »Od grmade do Olimpa«. Nekoliko nas tudi spominja na zgodbo izumitelja prvih mehaničnih statev v sedemnajstem stoletju. Statve so zažgali, izumitelja baje zadavili in vrgli v vodo, da ne bi njegova iznajdba prevrnila dobrega starega reda. Ne glede na to pa je industrijska revolucija šla svojo pot. Joyceovo knjigo so Angleži in Amerikanci zažgali, ne glede na to pa je opravila revolucijo v literaturi in lepo število poznejših Nobelovih nagrajencev se je ob nji učilo in na njenih osnovah gradilo dalje. Seveda anglosaksonski puritanci Joycea niso zadavili — ta metoda se ni več ujemala s sodobno zakonodajo — in tako je lahko še sam osebno doživel svoj prav. Misel ali obliko, za katero je dozorel čas, ni mogoče ne zapreti v ječo ne sežgati na grmadi ne kako drugače potlačiti. Spričo tega so lahko cenzura in ugledni kritiki še tako rohneli in očitali Joyceu, zdihujoč za dobrimi starimi časi zlatega veka angleškega romana v viktorijanski dobi. da žal na 573 pozna osnovnega pravila dobre literature, po katerem mora pisatelj pisati razumljivo, in da se tudi sicer nič ne ozira na preizkušena pravila tradicije. Njegovo pisanje da je nerazumljivo in kaotično, mučno tudi zaradi tega, ker njegove osebe mislijo stvari, o katerih vendar nihče ne govori v spodobni družbi, povrhu pa pisatelj uporablja besede, ki bi jih noben pošten človek nikdar ne izgovoril, čeprav — kakor pravi pogumno in mcK\ro ameriški sodnik John M. Wool'Sey, ki je oprostil »Ulyssa« krivde, češ da je opolzka knjiga — so to besede, ki jih pozna vsak moški in skoraj vsaka, tudi spodobna ženska. Najširšega kroga bralcev »UIysses« menda še danes nima, ker je kljub sijajno, napisanim stranem, v katerih je čutiti preblisk resničnega genija, v resnici težavim in za marsikoga neprijetna knjiga, toda kakor mnogo velikih in težavnih knjig v zgodovini človeške misli in leposlovja, ki jih je prav tako do kraja prebralo razmeroma le malo ljudi, je vendar opravil svoje Ulysses« pa živi, ne samo kot knjiga, temveč tudi kot simbol neke zmage. Mira M i h e 1 i č e v a 575