Karl May; Zaklad v Srebrnem jezeru.  (Dalje.) »Zakaj —? Ali vam nisem pravil, da vesta rdečkarja za naš tabor! Rafterje nam naženeta na vrat! In ker si lahko mislijo, da bomo Brunsa pogrešali in zasumili, kaj se mu je pripetilo ter se pobrali, nas bodo napadli prej ko slej. Izgubljeni smo, če se brž ne umaknemo.« »In dolarji —?« »Dolarjem se bomo pač za topot odrekli —. Ni jjam uspelo —. Najpametneje je in —.« Umolknil je in naglo vstal. ^. »Kaj je —?« so ga popraševali. »Nič ni!« je dejal malomarno. »Pravkar sem se spomnil, da sem tamle pri konjih —.« Mignil je tovarišema na desni in levi. »Pojdita z menoj!« Kaj se je zgodilo? Cornel je sedel blizu mesta, kjer sta prisluškoval Veliki medved in Blenter. In Blenter je zagrešil usodno neumnost. Ko je pogledal po trampih, mu je oko obstalo na cornelu, — in kar otrpnil je. Strmel je v trampa in strmel, oči so mu žarele in plaratele, pesti je stiskal in škrtal je. Ves se je razburil, pozabil je na previdnost in se porival vse dalje. Ni opazil, da je pomolil glavo iz trstičja. Veliki medved je čepel za dva koraka v stran. »Nazaj!« mu je šepnil, ga zgrabil za nogo in potegnil za seboj. Pa prepozno je bilo, cornel ga je že opazil. Toda cornel je bil kolikortoliko izkušen westman, ni se izdal, naredil se je, kot da misli stopiti h konjem. »Za nami,« je šepnil tovarišema, »leži nekdo v trstičju, najbrž rafter. Ne sme slutiti, da sem ga videl. Prijeli ga bomo. Ko planem po njem, ga zgrabita tudi vidva! k Naprej!« Veliki medved pa se ni dal premotiti, vse preveč izkušen je bil v navadah divjega zapada. Videl je, da je cornel vstal in šepetal s tovarišema, videl tudi, da se je eden od njiju nehote okrenil, — pa uganil, kaj namerava cornel. »Brž —! Cornel te je videl!« je hlastnil Blenterju. »Proč odtod!« Obenem je že tudi smuknil po trstičju. Prav tedaj je zadonel za njim cornelov »Naprej!« Ozrl se \e. Trampi so planili po drvarju —. Veliki medved je izdrl nož iii mislil skočiti drvarju na pomoč, pa se je premislil. Sam je bil, trampov pa je bilo dvajset. Nič bi ne opravil, še njega bi bili ujeli. Bolje je bilo, da je pohitel h koči po pomoč. Umaknil se je iz trstičja in zlezel za grm ter čakal, kaj bodo počeli z Blenterjem. Trampi so mislili dati duška svojemu veselju nad posrečenim lovom, pa cornel jim je zabranil. »Tiho —! Ne vemo, če jih morebiti ni še več —! Pogledal bom.« Stopil je po trstičju, pa ni našel nikogar. Indijanec jc namreč po njegovih besedah naglo ko miš smuknil iz grma, splezal po pobočju in izginil v gozdu. Cornel se je vrnil k ujetniku, se sklonil k njemu in ga pogledal. In dolgo, prežeče ga je gledal, nič ni rekel, le poteze v obrazu so se mu poostrile. »Lopov,« je dejal, »zdi se mi, da te poznam —! Kje sem te neki že videl?« Tudi Blenter ga je spoznal, pa seveda niti trenil ni, čeprav mu je vrela kri po žilah. Prcmagal je zaenkrat sovraštvo in razburjenje ter se narcdil malomarnega. Nekje sem te že videl —!« je pravil cornel. »Kdo si? Eden tistih rafterjev tamle gori?« »Da.« »Čemu se plaziš tod okoli? Zakaj sl prisluškoval?« »Cudno vprašanje! Ali nismo na divjem zapadu, kjer sme vsak človek pogledati, kdo tabori v njegovi bližini —? Včasi je celo potrebno, dovolj ljudi se klati po divjini, ki se jih je trcba čuvati!« Cornel se ni zmenil za roganje, »Slišal si, kaj smo se pogovarjali,« je dejal, »in najbrž veš, kdo smo in po kaj smo prišli?« »Nič nisem slišal!« »Kako dolgo že tičiš v trstičju?« »Pri reki sem bil in domov sem bil namenjen,« je pravil drvar. Opazil je, da je Indijanec izginil, in ker ga cornel ni omenil, je zasodil, da tudi njegove sledi ni našel. »Videl sem vaš ogenj, saj je velik dovolj, in se splazil bliže, da pogledam, kdo tabori ob reki. Taka je navada na divjem zapadu. Pravkar sem prilezel v trstičje, nisem še utegnil prisluškovati, opazili ste me.« Mislil je, da ga cornel ni videl pri koči. Pa se je zmotil. Cornel se rau je v obraz nasmejal. »Sama laž! Praviš, da si bil na reki —. Ce pa sem te pravkar videl pri koči —! In ne samo videl, tudi slišal sem tc! »:w«|;r fl Priznaj, da si bil doma, ne pa na reki!« »Mi na misel ne hodi! Res je, kar sem rekel!« »Sam si?« »Čisto sam.« »In praviš, da nisi šlišal, kaj smo se menili?« »Besede ne!« »Kako ti je imc?« »Adams.« »Adams —?« je pomišljal cornel. »Adams —? Ne poznam Adamsa, ki bi imel tvoj obraz —. In tvoj obraz se mi zdi znan —.« »Nl mogoče! Nikdar se še nisva videla! Izpustite me! Nič vam nisem storil, upam, da ste pošteni westmani, ki pustijo poštene ljudi pri miru!« »Da!« se je rogal rdečelasi. »Pošteni ljudje smo vsekakor, zelo pošteni! Ampak eden izmed vas je prejle enega izmed nas zaklal in po postavah prerije moramo maščevati njegovo smrt. Kri za kri, življenje za življenje —! Bodi kdorkoli, pri kraju je s teboj!« I »Kaj —? Ubiti me mislite —?« f »Da! Prav kakor ste vi ubili enega naših!« »Ni res!« »Beži beži —! Sam sem videl in slišal! In ti tudi!« »Pa jaz ga nisem!« »Vseeno! Saj priznaš, da spadaš k družbi rafterjev, ki imajo tamle gori svojo kočo?« »Da.« »No in tisti so mi zaklali enega mojih. Maščevali bomo njegovo smrt. Tvoja smrt je torej sklenjena zadeva. Ne utegnemo se muditi s teboj, le o tem se bomo posvetovali, ali dobiš nož, kakor naš tovariš, ali pa te utopimo.« Obrnil se je k trampom. »Glasujmo! Zamašite mu usta, da ne bo kričal in privabil svojih ljudi! Kdor je za to, da ga vržemo v vodo, naj dvigne roko!« Večina je glasovala za smrt v vodi. »Dobro!« je dejal cornel. »Trdno mu zvežite roke in noge, da ne bo mogel plavati, pa brž z njim v reko in proč odtod! Njegovi ljudje utegnejo priti vsak hip!« Stari Blenter jc videl, da je pri kraju z njim. Na Velikega medveda ni upal več. Gotovo je pohitel h koči, pa četrt ure je bilo do nje in odkar so ga prijeli, ni minilo niti deset minut. Edino zadrževal je še lahko izvršitev smrtne obsodbe, medtem so le utegnili priti tovariši in če druga ne, so ga vsaj brž potegnili iz vode in morebiti šc rešili. Pripravljali so se, da mu zamaŠijo usta in ga zvečejo. Branil se je na vse kriplje, se premetaval in suval z nogami okoli sebe pa kričal vmes, da je odmevalo po gozdu. Rdečelasi se je ujczil. (Dalje sledi.)