Žrebljički ali lisičice.
,,Iz česa iu kak<5 naj ti daues, drago mojo dete, juhe skubam, ker zadnji prah moke je užč pošžl in nihče se nfi usmili najiue revščiue ?" Tak6 je necega poletnega dnš tožila uboga vdova, ki je na svojem ognjisei le malo kdaj zakurila, navadno takrat, kadar je kaj krompirja kuhala. Njen priden sinek Ivauko bi jej bil rad pomagal, zatd je po ubožnej izbi na vse strani stikal, da bi kaj tacega našel, kar bi se daio prodati; ali razven posteljnaka, stare polomljene uiize, črvive skrinje in čruega okajenega razpčla v kotu na steni, ni bilo ničesar v biši več, da bi imelo kako vrednost. Naposled se nekaj sp6mne. — V tetnuein kotičku izbe je ležalo kupček starih, zarujavčlih žrebljev, ki so bili pa užč večjidel vsi zakrivljeni iu polomljeni; te žreblje so mati še le pred kratkem iz necega starega zaboja, ki so ga v kurjavo raz-sekali, tja iztresli. Te žreblje pobere zdaj Ivanko v svojo kapo in hajdi ž ujimi h kovaču, mislžč si, da jih ta gotovo kupi, ker kovač starega ždeza vedno potrebnje. Ali kovač ni imel časa, da bi bil poslušal ubozega dečka, še manj pa da bi si bil ogledal njegovo blag<5, zat<5 mu reče, naj nese, kar iuia k oneinu prekupčevalcn v vasi, ki se z nakupovanjem in prodajanjem starega blagd peča. Ubogi Ivanko nekoliko poparjen pri teh kovačevih besedah, nese zdaj svoje stare žreblje dalje. Prekupčevalec nekako zaničljivo pogleda dečkovo blag6, potem mu pa reče: nJaz od koviu kupujem saino baker, cin in svinec, k večjemu še kako porabljivo staro železo, a tvojih starih žrebljev, ki nimajo nobene vrednosti, kupiti ne morem." — Tak6 se je moral ubogi Ivanko do-in<5v povruiti, brez da bil kaj opravil. Od tekanja speban in slab od gladii sede v travo ob eesti, da se malo odpočije. Bilo je tu med travo tudi ne-koliko poljskih cvetic. Tako sedžč, položf glavo na zeleuo grivo (trato), poleg sebe dene kdpieo z žreblji, ter kmalu sladko zaspi. Solnce rnu je prijazno v lice sijalo. Poljski murni so veselo okoli njega skakljali in cvrčali svoje pesence radovedno gledajoč spečega dečka. Še celd pisani metuljčki so zapustili svoje cvetice in obletavali ga. V cvetnih čašicah nežnih cvetfc pa je postalo vse živo in veselo. Male stvarce prekrasuih ličic in vitolasih glavic lazile 80 iz njih.    Na tihem so so  se mu približevale in do njega dospevši
141
plesale so veselo okoli njega ter ga giadile po cvefcočih licih bJad&S ga z rahlira pihlanjem. Zdajci stopi jedna teh lepih malih stvarčic k spečemu dečku in mu rahlo zašepeče na uh6: nLe bodi zmirom tak<5 priden dragi Ivauko, podpiraj svojo dobro matar in Bog te bode rad imel in te ne bo nikoli zapustil. Uže zdaj ti bo Bog pomagal s teni, da ti bomo mi cvetični duhovi izpremenili tvoje ničevo blagd, ki ga imaš \ kapi, v samo čisto in dobro blag6." — To izgovorivši vzame mali cvetlični duhovec Ivankovo kapico in raztrosi vse stare ničvredne žreblje okoli po zelenej grivi. V tem se deček prebudi; — ali kako se začudi, ko ugleda med zeleao travo vse polno mladih, čvrstih ifl jedljivih gob rasti, ki so bile skoraj do malega njegovim žrebljem podobne, imajoč ravno tako krive Štorčke in žrebljem podobne klobučke. Da, še cel6 barva teh gobic je bila rujava kakor železna rjl Zdelo se je Ivanku, da se mu sanja, dokler se ni prepričal, da je njegova kapa zares prazna. Ko se deček popolnem zavti, vstane ter biti nabirat lepih gob in kmalu si jih nabere toliko, kolikor jih je moglo v njegovo kapo. Potem jih nese veselo svojej materi dom<5v. Mati so tak&j poznali, da so to dobre in vžitne gobe, zato so jih sebi in Ivanku v okiisno jed pripravili.
Tako je Ivanko še v poznejših letih se sporainjal avojih sladkih sanj, in bil je vedno dober sin svojej ubožnej inateri, zat6 se mu je fcudi vedno dobro godilo. A gobe lisičice štejemo še dandanes med 6ne dobre vžitne gobe, ki so mnogim ljuderu v hrano.                                                                  Jos. Vidic.