Štev. 1260.	VI.	1926.
Oglasnik
lavantinske škofije.
Vsebina : 32. Ob sedemstoletnici smrti sv. Frančiška Asiškega. — 33. XXVIII. mednarodni evharistični kongres v Chikago. — 34. Bratovščina (apostolstvo) sv. Cirila in Metoda. — 35. Misijonski dan za duhovnike. — 36. Duhovne vaje za duhovnike v Gospodovem letu 1926. — 37. Naznanilo o sprejemu v škofijsko dijaško semenišče Maksimilijanišče-Viktorinišče za šolsko leto 1926/27. — 38. Uporaba cerkvenih dohodkov brez višjega dovoljenja — 39. Slovstvo. — 40. Škofijska kronika (Konec). — 41. Osebno naznanilo.
32.
Ob sedemstoletnici smrti sv. Frančiška Asiškega.
ANDREJ,
po usmiljenju božjem in milosti apostolskega sedeža škof lavantinski, apostolski administrator v Slovenski Krajini in Mežiški dolini,
vsem svojim dragim duhovnikom in ljubim vernikom izroča nadpastirski
pozdrav in blagoslov v Gospodu.
Preljubi verniki!
ansko in tudi letošnje leto sem Vam že ob raznih prilikah oznanjal željo sv. Očeta : kako praznujmo sveto leto s tem, da romamo v večno mesto Rim, se tam poklonimo namestniku Jezusa Kristusa, pomolimo v glavnih cerkvah in se tako udeležimo svetoletnega popolnega odpustka v spravo za naše grehe in za olajšanje naše vesti. Letos pa je sveto leto razširjeno na vse kraje, kjer katoliški kristjani prebivajo. Zato sem Vam oznanil in pojasnil, kako se udeležujte ali sami ali v spokornih procesijah, v pobožni molitvi in sprejemanju svetih zakramentov pokore in Rešnjega Telesa duhovnih dobrot in popolnih odpustkov, da najdete mir svojim dušam, se spravite z Bogom in z novimi močmi začnete delovati za večno zveličanje in za blagor svojih neumrljivih duš. Nič ne dvomim, da ste se mojemu povabilu z veseljem odzvali in se v svetem letu zopet z Bogom spravili in za eno stopinjo bliže proti nebesom dvignili.
Toda zdi se mi, da bi letošnje leto ne izpolnil dolžnosti, ki jih imam do Vas, ako bi Vam v posebnem listu ne vzel v misel spomina, ki ne sme mimo nas, ne da bi si ga v glavi obudili in se ž njim okoristili. V mislih imam namreč sedemstoletnico, odkar je zatisnil za vedno svoje telesne oči po vsem katoliškem svetu dobro poznani sveti Frančišek Asiški, ki mu pravimo tudi Serafinski.
Tudi Vi, predragi moji, ga dobro poznate, čislate in tudi posnemate. Zato Vam njegovega življenja ne bom na široko opisoval, pač pa Vam hočem v da-
našnjem listu nekoliko več izpregovoriti o njegovih svetih čednostih in dobrih delih.
V Asizih, v deželi Umbriji, v najlepšem kraju Italije je zagledal luč sveta 26. septembra 1182. Njegov oče je bil premožen trgovec in je hotel tudi svojega sina za ta stan vzgojiti. Toda previdnost božja je drugače ukrenila. Dne 24. februarja 1209 so mu v cerkvi Marije Angelske udarile na ušesa evangeljske besede (Mat. 19, 21): Ako hočeš popoln biti, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim, pa boš imel zaklad v nebesih; ter pridi in hodi za menoj.
Dal je slovo udobnemu življenju v premožni očetovi hiši in začel strogo spokorno življenje. Pred škofom Asiškim je celò slekel obleko in jo vrnil očetu, češ, da bo odslej s tem večjim pravom mogel imenovati Boga svojega očeta. Že l. 1208 je v njem dozorela misel, ustanoviti posebno družbo vnetih mož, ki naj bi z apostolskim siromaštvom, spokornostjo in pridigovanjem navajali ljudi na pot vzvišenih krščanskih čednosti. To je začetek Frančiškovega reda „manjših bratov“. L. 1209 mu je papež Inocencij III. ustmeno dovolil, da sme s svojimi sodrugi oznanjevati pokoro. Bratje Asiški so dobili malo cerkvico Marije Angelske pri Asizih, kateri je Frančišek dal ime Porciunkula t. j. delež. Nekoliko pozneje je na prošnjo svoje duhovne hčere Klare ustanovil slično družbo tudi za ženske. To je	drugi red sv. Frančiška,	ki se po sv. Klari imenuje red klaris.
L. 1221	je Frančišek dal pravila	tudi za	tiste, ki žive med svetom, pa vendar
žele hoditi po njegovih stopinjah. Tako je nastal tretji red sv. Frančiška. Želja za mučeništvom in nada, da pridobi za Kristusa tudi mohamedance, je leta 1219 gnala Frančiška v Egipet in v sv. deželo. Ko je pa videl, da to ljudstvo še ni zrelo za krščansko vero in da njemu samemu ni odločen venec mučeništva, se je vrnil	v Italijo	in tu oznanjeval	pokoro.	Kmalu je začel bolehati in ponoči od
3.	do 4.	oktobra	1226 je v revni	bajti pri	Porciunkuli izdihnil svojo dušo. Papež
Gregorij IX. ga je 1. 1228 prištel med svetnike.
Kratko je bilo Frančiškovo pozemeljsko življenje, učakal je komaj 45 let, a nad njim so se izpolnile besede Sv. Duha : Končal je zgodaj, pa j e dopolnil obilo let; zakaj njegova duša je bila Bogu všeč, zato ga je zgodaj vzel izmed hudobij (Modr. 4, 13).
Svetniki nam s svojim življenjem in smrtjo kažejo pot, po kateri je tudi nam hoditi, kakor nas opominja apostol Pavel : Ozirajte se na konec njihovega življenja, posnemajte njih vero (Hebr. 13, 7) Iz večnosti nam kliče sv. Frančišek besede istega apostola: Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov (I. Kor. 11, 1).
Sedemstoletnica Frančiškove blažene smrti naj ne mine le v zunanjih svečanostih in slavnostnih prireditvah, glavni smoter te pomenljive obletnice bodi znotranja verska poglobitev in resnična duhovna prenovitev. Prenovite se v duhu svojega srca ter oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični svetosti (Efež. 4, 23. 24).
e.	H
Mnogo je lepih čednosti, ki se kakor biseri svetijo v svetniškem vencu Frančiškovem, a med njimi se bliščita zlasti dve, ki sta napravili iz Frančiška velikega služabnika božjega in tvorita nekako jedro Frančiškovega življenja in Kristusovega evangelija, po katerem je Frančišek vpodobil svoje življenje. Ti dve prežlahtni cvetki sta: Ljubezen božja in pa zatajevanje samega sebe. Božji Zveličar sam je označil to dvoje kot bistven znak in pogoj, da kdo postane v resnici njegov učenec. Na vprašanje, katera je prva in poglavitna vseh zapovedi, je dal božji Učenik večno pomenljiv odgovor: Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje
misli, in iz vse svoje moči. To je prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Večja od teh ni nobena druga zapoved (Mark. 12, 29. 30).
Kaj se pa pravi ljubiti Boga? Tudi na to nam je Zveličar sam dal popolnoma določen odgovor: Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, tisti je, ki me ljubi (Jan. 14, 21). Enako pravi apostol ljubezni, sv. Janez: To je ljubezen, da hodimo po njegovih zapovedih (II. Jan. 6). Le v dejanju se kaže resnična ljubezen, kakor pravi sv. Gregor Veliki: „Dokaz ljubezni je izvrševanje dela“.1
Ljubezen pa zahteva spoznanje; ljubiti je mogoče le to, kar kdo spozna. A ko torej ljubi Boga le tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi, je potrebno spoznati Boga in njegove zapovedi, zato pravi Zveličar: To je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga in Jezusa Kristusa, katerega si poslal (Jan. 17, 3). Boga in njegove zapovedi pa spoznavamo le po veri, zato brez vere ni mogoče dopasti Bogu (Hebr. 11, 6). Vera pa je zopet iz poslušanja, poslušanje pa po besedi Kristusovi (Rimlj. 10, 17). In kdor je iz Boga, besedo božjo posluša (Jan. 8, 47). Božjo besedo poslušati pa moremo le, če jo kdo oznanjuje (Rimlj. 10, 14). Zato pravi Zveličar: Kdor vas (apostole) posluša, mene posluša (Luk. 10, 16) in kdor Cerkve ne posluša, je kakor nevernik in očiten grešnik (Mat. 18, 17). Tako torej resnična ljubezen do Boga vključuje v sebi tudi vero in zaupanje v Boga, poslušanje besede božje, ljubezen in spoštovanje do Cerkve, namestnice božje, ker po besedah sv. Ciprijana nihče ne more imeti Boga za očeta, če Cerkve nima za mater (De Unitate Ecclesiae num. 6).
Ta delavna in vseobsežna ljubezen je popolnoma prešinjala sv. Frančiška in prav radi svoje goreče ljubezni je dobil časten naziv „Serafski“. Iz dna njegove duše so vreli vzdihljaji, kakor: „Moj Bog in moje vse !“ — „Moj Bog, jaz te hočem ljubiti, jaz te hočem ljubiti !“ — „Moj Bog, sladka sila tvoje žarne ljubezni naj me odtrga od vsega, kar je pozemeljsko, naj me vsega užge, da umijem iz ljubezni do tebe, ker si ti umrl iz ljubezni do mene!“
Kako mila in prisrčna je njegova ljubezen do malega Jezusa v jaslicah ! Frančišek je vpeljal lepo navado, da se o Božiču napravljajo jaslice, ki božičnim praznikom podajejo neki milobni čar. — Nežna je bila dalje Frančiškova ljubezen do Jezusa v najsvetejšem Zakramentu. Zato je vedno skrbel za lepoto in snago hiše božje; sam je večkrat pometal cerkve in krasil oltarje, najrajši z belimi lilijami in rdečimi vrtnicami kot znamenjem sv. nedolžnosti in goreče ljubezni. Višek njegove ljubezni do Boga se pa kaže v ljubezni do trpečega Zveličarja. Kristusovo trpljenje je najljubši predmet njegovega premišljevanja, iz tega premišljevanja je zajemal moč za največje žrtve. Po ljubezni križanega Jezusa je postal Frančišek vreden, da mu je nebeški Seraf 14. septembra 1224, dve leti pred smrtjo, vtisnil petere rane Kristusove in so se tako na njem dobesedno izpolnile besede apostola Pavla : Jaz nosim znamenja ran Gospoda Jezusa na svojem telesu (Gal. 6, 17).
Ljubezen božja je gnala Frančiška, da je vse svoje moči posvetil razširjanju božjega kraljestva na zemlji po besedah Gospodovih: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse drugo vam bo navrženo (Mat. 6, 33; Luk. 12, 31).
V mladih letih, pred svojim spreobrnjenjem, je mladi, nadarjeni, življenja polni Frančišek sanjaril, kako bi se pred svetom proslavil, želel je postati slavljen in občudovan vitez, dočim je njegov oče želel, da bi postal, kakor on, ugle-
1 Probatio ergo dilectionis exhibitio est operis. (Hom. 30. in Evang.)
den in premožen trgovec. Frančišek pa je postal vitez božjega kraljestva. Oče je mislil, da mu je sin napravil sramoto. Bog pa je zvest v svojih obljubah. Ker je Frančišek iskal le božje kraljestvo in njegovo pravico, mu je bila navržena tudi čast in slava pred svetom. Ako bi bil ostal Frančišek posvetnjak, kakor je oče želel in kakor je sam v mladosti sanjal, bi se njuno ime komaj omenjalo v zgodovini, kot viteza božjega kraljestva pa ga je slavil ves svet in še dandanašnji ga občudujejo in proslavljajo celo največji učenjaki, ne samo katoliški, tudi drugoverski.
Ker je Frančišek iskreno ljubil Boga, ljubil in spoštoval je tudi Cerkev, namestnico božjo. Iz početka zasramovan in zaničevan, je kmalu pritegnil ljudi nase. S svojo besedo in vzgledom je prenovil krščansko življenje in ljudem obrnil pogled zopet na Boga, na dušo in večnost. Vse to je pa izvršil v ponižni poslušnosti do sv. Cerkve in njene od Boga postavljene oblasti. Pred Asiškim škofom se je odločil za popolno uboštvo in s svojimi prvimi sodrugi je ponižno pokleknil pred takratnega papeža Inocencija III. ter si izprosil dovoljenje, da sme oznanjati pokoro. Enako je storil pred njegovim naslednikom Honorijem III. ter dobil potrjenje svojega redovnega pravila. Svojim sobratom je rekel: „Bog nas je poklical, da služimo sv. veri ter da smo v pomoč škofom in duhovnikom sv. Rimske Cerkve.“ Še v svoji oporoki pravi, da mu je Bog dal toliko zaupanje do pravovernih duhovnikov sv. Rimske Cerkve, da bi jih spoštoval tudi takrat, če bi ga preganjali. Če bi bil tudi moder in pameten kakor Salomon, pa bi prišel k najpreprostejšemu in najsiromašnejšemu duhovniku, bi vendar brez njegovega dovoljenja ne hotel pridigovati v njegovi župniji.
Ker je Frančišek resnično ljubil Boga, je ljubil tudi svojega bližnjega, zakaj kdor pravi da ljubi Boga, pa sovraži svojega bližnjega, je lažni k, pravi sv. Janez (I. Jan. 4, 20). Prav posebno ljubezen je imel sv. Frančišek do revežev in trpinov. Že v mladosti, pred svojim spreobrnjenjem, dasi posvetnega mišljenja, je kazal usmiljeno srce do ubožcev in nikdar ni odrekel miloščine, če ga je kdo v imenu božjem česa poprosil. Le enkrat se mu je zgodilo, da je zatopljen v svoje delo v naglici odslovil berača, pa se je takoj skesal, tekel za njim in ga obdaroval.
Njegova močna ljubezen se je raztezala celo na stvari v zunanji naravi, zakaj on je v stvareh gledal nebeškega Očeta. Solnce, zvezde, živali, rastline itd. so bile zanj odprta knjiga, v kateri je čital čudeže božje modrosti, dobrote in vsemogočnosti. Zelo nežno je stvari zunanje narave imenoval svoje brate in sestre, saj so res stvari božje kakor mi.
Prav ta vsesplošna ljubezen dela Frančiška tako milega in prikupljivega.
Predragi v Gospodu!
Po besedah Kristusovih je ravnilo ljubezni do bližnjega, ljubezen do samega sebe: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. In: Karkoli hočete, da bi vam ljudje storili, tudi vi njim storite (Mat. 7, 12). Ljubezen do samega sebe je prirojena vsakemu bitju, pa tudi človeku. Toda je ljubezen do samega sebe, ki ne zasluži lepega imena ljubezen, temveč ime samopašnosti. sebičnosti in napuha. Tisti, ki je postavil ljubezen do samega sebe kot ravnilo ljubezni do bližnjega, je rekel tudi: Kdor hoče za menoj hoditi, naj zataji sam sebe, in vzame svoj križ nase in hodi za menoj. Zakaj), kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga bo izgubil ; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo ohranil (Mark. 8, 34. 35).
Temeljni pogoj vsega reda, napredka in vzgoje v človeški družbi je požrtvovalnost, samozatajevanje, premagovanje in strahovanje samega sebe. Človek si v sedanjem življenju ne more in ne sme vsega dovoliti, kar zaželi njegovo spa-
ceno srce, drugače spravi v nesrečo sebe in druge. Lažje je včasi premagati cela kraljestva, kakor samega sebe. K temu je potreba odločne volje in pa milosti božje. Pravi junak v premagovanju samega sebe je bil sv. Frančišek. Tudi on je imel hude boje sam s seboj; valjal se je nekoč celo po bodečem trnju, da bi zatrl meseno poželenje. Iz tega, da je imel samega sebe popolnoma v oblasti, je rastla njegova čudovita ponižnost. Ko so ljudje od vseh strani drli za njim in ga občudovali, so ga vprašali njegovi sodrugi, odkod vendar ta njegova privlačna moč. Navadnemu zemljanu bi se v takem položaju vzbudilo čustvo samoljubja in samodopadenja. Ponižni Frančišek pa je rekel : Božje oči so videle na zemlji velikega grešnika, mene, zato je Bog to slabotno orodje izbral, da izvede svoje velike cilje.
Svet misli, da je življenje, ki ne srka sladnosti tega sveta, brez veselja, polno otožnosti in mrkosti. Velika zmota ! Vsakdanja izkušnja nam kaže ljudi, ki kakor metulj letajo od cvetke do cvetke pregrešnega veselja, pa se kmalu pre-nasitijo, v najlepših letih postanejo medle sence in mnogokrat iz obupa nad seboj in svetom s samoumorom končajo življenje. Nasprotno vidimo Frančiška v največjih bolečinah in težavah veselega obraza.
Velika uganka v človeškem življenju je trpljenje, ki prej ali slej, v večji ali manjši meri zadene vsakega človeka. Na to uganko ne more neverni svet dati nobenega odgovora, ker ne pozna vdanosti v sveto voljo božjo in ne samozata-jevanja. V luči krščanske vere in božje ljubezni pa ima trpljenje vzvišen pomen: po trpljenju postane človek še bolj podoben Kristusu, „možu bolečin“. Ni učenec nad učenika (Mat. 10, 24), zato mora kristjan biti pripravljen, da bo trpljenje njegov delež na tem svetu, kogar namreč Bog ljubi, ga pokori, in tepe vsakega otroka, katerega sprejme (Hebr. 12, 6). Globoko veren kristjan pa dobiva tudi tolažbo, mir in veselje sredi naj večjih težav, nadlog in bolečin, zakaj Zveličar je obljubil svojim: Vi imate sedaj žalost, pa zopet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče odvzel (Jan. 16, 22). Vaša žalost se bo v veselje izpre-menila (Jan. 16, 20). Prav iz tega, da se tako bojimo trpljenja in tarnamo čez vsako zoprnost, se vidi, kako daleč smo se oddaljili od duha Kristusovega. Kako vse drugače sv. Frančišek in drugi svetniki ! Imel je v svojem življenju veliko težav in telesnih bolečin, pa je bil zmeraj veselega srca. Ko je v hudih bolečinah umiral, si je dal čitati iz evangelijev trpljenje Gospodovo, potem sta mu dva sobrata zapela njegovo pesem „Solncu“, v kateri je Frančišek čudovito lepo poveličeval dobroto božjo, in končno je sam zapel prelepi psalm 141: K tebi kličem, Gospod, rekoč: Ti si moje upanje, ti delež moj v deželi živih. Čuj mojo prošnjo, ker sem jako potrt. Izpelji me iz ječe, da bom slavil tvoje ime; mene čakajo pravičniki, da mi povrneš. Pe-vajoč je svetnik sklenil svoje življenje. Svojim sobratom je večkrat rekel: „Kratka je (grešna) slast, večna pa je muka. Malenkostne so na zemlji vse težave, večno pa je v nebesih veselje.“
Predragi verniki!
Dolgih sedem sto let nas loči od onega časa, ko je živel in umrl sv. Frančišek. Koliko izprememb se je izvršilo med tem v vseh panogah človeškega žitja in bitja! Z druge strani pa ima prav Pridigar Stare Zaveze, da nič ni novega pod solncem (Prid. 1, 10), zlasti je ostalo enako človeško srce, katerega misli so vedno obrnjene v hudo (I. Moj z. 6, 5). Iste pošastne strasti divjajo v človeku 20. stoletja, kakor 13. stoletja, ko je živel sv. Frančišek. Trinajsto stoletje ima mnogo svetlih strani : znanost in umetnost sta se visoko povspeli in ustvarili
dela, ki jih še dandanes občudujemo; nastale so takrat mnoge visoke šole, zacvetela so svobodna mesta, razvilo se je viteštvo, obrt in trgovina sta dvignili gmotno blagostanje. Toda poleg svetlobe se kaže tudi temna senca. Nevera in krivovera sta pod plaščem omike in naprednosti zastrupljali duhove, širili so se prevratni zmotni nauki, ki so ogrožali ves državni in družabni red, v širnih slojih se je razpasla grda razuzdanost in podivjanost, pošteno življenje je ginilo in propadalo, ljudje so se čisto zakopali v pozemeljsko uživanje, plesali okoli zlatega teleta, obrnili so svoje oči od višjih ciljev na zemljo in pozabili so na svojega Stvarnika. Sredi občne propalosti je Bog obudil ponižnega in siromašnega Frančiška, kakor drugega Janeza Krstnika, da je ljudem oznanjal pokoro in jih dramil iz grešnega spanja. Ko je molil v cerkvici sv. Damijana, je slišal iz križa božji klic: „Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo!“ Ta hiša je bila božje kraljestvo na zemlji, občestvo vernikov, znotraj in zunaj razmajano in opustošeno.
Frančišek je poslušal glas božji, pa je najprej prenovil svoje lastno življenje in ga upodobil po vzgledu božjega Zveličarja, potem je šel in začel obnavljati druge; z živo besedo in še bolj z vzgledom je oznanjal ljudem božje kraljestvo in njegovo pravičnost. Iz prva je žel zasramovanje in zaničevanje, a to ga ni oplašilo; spominjal se je besed Zveličarjevih: Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa mene zataji pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih (Mat. 10, 32. 33).
Kmalu so se pa pokazali uspehi. Ljudje so zopet začutili potrebo duhovnega življenja ; mnogi so zapustili svet in šli za Frančiškom, drugi so ostali v svetu, ali svoje življenje so poboljšali. Frančiškovi nauki so mogočno potresli duhove ter verskemu življenju, pa tudi umetnosti in znanosti dali nov polet.
Obrnimo sedaj oči v naše čase! Veličastno stoji pred našim duhom spokorna postava sv. Frančiška in nam daje prav resne opomine. Med našim stoletjem in pa stoletjem, ko je živel Frančišek, je veliko sličnosti, dasi ju loči celih sedem sto let. Kakor takrat, velja še v večji meri dandanes božji klic: „Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo !“ Ta razmajana, po dvomih razjedena, s pregrehami onesnažena hiša je duša modernega človeka. Izpolnjuje se dandanes napoved Zveličarjeva: Ker je hudobija obilno narastla, je ohladela ljubezen pri mnogih (Mat. 24, 12). To je čas, o katerem pravi apostol Pavel: Prišel bo čas, ko ljudje zdravega nauka ne bodo trpeli, temveč si bodo po svojih željah izbirali učenike, ki ščegetajo ušesa ; in bodo od resnice ušesa odvračali, k bajkam pa se bodo obračali (II. Tim. 4, 3. 4).
Mnogi so dandanes kristjani le po imenu, njih življenje pa je slabše, kakor življenje starih paganov. Nevera in krivovera, mlačnost in verska brezbrižnost povzročajo v dušah pravo babilonsko zmešnjavo in strahotno puščavo. Ljudje vedo, zakaj ima človek uro v žepu ali suknjo v omari, ne vedo pa mnogi ali vsaj nečejo vedeti, zakaj je človek na svetu, kaj je njegov namen. Mnogim je ugasnila zvezda, ki vodi v Betlehem, zato tavajo po Babilonu zmot, dvomov in pregreh. Kje je dandanes ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega? Saj celo čisto naravne ljubezni mnogokje ni. Kaj je bolj naravno, kakor rodbinska ljubezen med možem in ženo, otroki in starši, brati in sestrami? Pa kako je dandanes s to ljubeznijo? Žalostno sliko nam podaje strahotno rastoče število nesrečnih in ločenih zakonov. Koliko očetov in mater zanemarja vzgojo lastnih otrok, kolikokrat odrasli otroci naravnost robato in nečloveško postopajo s svojimi priletnimi in onemoglimi stariši, ki ne morejo živi v grob !
Ljudje mislijo dandanes, da so dovolj pametni, da ne potrebujejo več ne Boga, ne Cerkve, ne molitve, ne sv. zakramentov, ne razločujejo več med dnevi
Gospodovimi in delavniki ; kakor slepi drve ljudje za krivimi preroki v ovčji obleki, podpirajo in požirajo ničvredno časopisje, katerega vsa modrost obstoja v tem, da blati cerkvene služabnike, se norčuje iz verskih resnic in v ljudeh vzbuja najpodlejše nagone in strasti. Pa to vse pod plaščem naprednosti in omike! Kdor hoče o kaki stvari kaj govoriti, se mora najprej o njej poučiti. Le o verskih zadevah hočejo govoriti in drzno odločati ljudje, ki nimajo pojma o vsem tem. Ni verske resnice in svetinje, ki bi je ne bili gotovi ljudje že s svojim umazanim jezikom ali peresom oblatili, seveda, ker za to ni treba kake učenosti in trudapolnega razmišljanja.
Nevera pridiguje dandanes svobodo mesa, češ, le uživaj ! Samozatajevanja ne poznajo. Zato imamo vedno manj res moških, kremenitih značajev, ki bi znali sami sebe obvladati in se žrtvovati za višje cilje. Odtod razbrzdana pohlepnost za uživanjem, ki dobiva najogabnejši izraz v pijančevanju, tej kugi, ki upropašča ljudstvo gospodarsko, telesno in duševno, razdira rodbinsko srečo in vzgojo, polni jetnišnice, hiralnice in umobolnice. Zločinstva se strašno množijo in sicer največ v zvezi s popivanjem. Čimbolj se pa ljudje vtapljajo v mesene slasti, tem bolj gine pravo prisrčno veselje. Ni več pravega veselja do življenja in dela, ni več poguma, premagovati težave, ki se človeku v življenju stavijo na pot.
Današnja družba boleha, hudo boleha. Sredi te splošne nezadovoljnosti, pokvarjenosti, mrzlote in puščobe stopa pred nas podoba sv. Frančiška, ki nas opominja, naj obrnemo zopet svoj pogled v svojo znotranjost, v svojo dušo, in kvišku proti nebu, na Boga, na večnost, pa bomo našli zopet svoj mir in veselje. Frančišek je premagal trojno zlo, ki človeka peha v nesrečo: poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja.
Preljubi verniki !
Ob sedemstoletnici njegove smrti naj se ogrejejo naša srca na serafskem ognju njegovega plamtečega srca, spomnimo se, da je treba najprej iskati kraljestva božjega in njegovo pravico, le pod tem vidikom bomo znali prav ceniti in modro rabiti dobrine tega sveta.
Sedem sto let je poteklo od Frančiškove smrti, a Frančiškov duh ni umrl, on tudi dandanes prenavlja in presnavlja, če se mu le ne stavijo zapreke.
Tudi ozemlje naše drage lavantinske škofije je bilo že od nekdaj torišče delovanja Frančiškovega duha. Že v 13. stoletju, nekaj desetletij po smrti Frančiškovi, sta levo od Drave, takrat v solnograški nadškofiji nastala dva samostana Frančiškovega reda, namreč v Mariboru in v Ptuju Desno od Drave, takrat v oglejski patrijarhiji, je že v sredini 13. stoletja nastal minoritski samostan v Celju, kmalu potem tudi samostan klaris istotam. Koncem 15. stoletja je bil ustanovljen samostan Frančiškovega reda v Ormožu in postavljena krasna gotska cerkev. Ta samostan je zlasti v poznejših kužnih časih požrtvovalno deloval. Ko se je pri nas v 16. stoletju razširilo luteranstvo, so za obnovo katoliške vere v prvih desetletjih 17. stoletja bili ustanovljeni kapucinski samostani v Mariboru, Ptuju in Celju, v Slov. Bistrici minoritski, v Nazarju in Brežicah pa frančiškanski samostani. V 19. stoletju sta bila potem ustanovljena frančiškanska samostana pri Sv. Trojici v Slov. gor. in v Mariboru. Razen tega je Maribor dobil za vzgojo ženske mladine 1. 1864 zavod šolskih sester III. reda sv. Frančiška. Od teh samostanov so od starejših v dobi Jožefa II. mnogi bili ukinjeni, drugi še delujejo. Naj bodo tudi zanaprej ognjišča in svetišča pravega verskega bogoljubnega življenja in apostolskega delovanja !
Sv. oče Frančišek je pa poskrbel tudi za tiste, ki žive med svetom; ustanovil je zanje III. red.
Ta častitljiva ustanova naj bo duhovni kvas v naši škofiji, naj pospešuje ljubezen, gorečnost, pošteno krščansko življenje, zlasti pa telesna in duhovna dela usmiljenja. Tretjerednike obojega spola naj diči preprostost in dostojnost v obleki, zmernost v jedi in pijači, zvestoba in natančnost v izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, skrb za čast božjo in lepoto hiše božje, miroljubnost, potrpežljivost ljubezen. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in častili vašega očeta, ki je v nebesih (Mat. 5, 16).
Sedaj še nekaj. Ko sem se nekoliko natančneje oziral po naši škofiji, sem opazil, da je skoro po vseh župnijah, kakor duhovni vrtec zasajen tretji red sv. Frančiška. Mnogo ima članov, moških in ženskih. Vodijo ga pa zlasti zadnji čas z vso vnemo naši očetje frančiškani, pa tudi domači duhovniki. Preljubi ! Kaj bi Vam drugega ob tej priliki mogel naročiti, kakor svojo željo, da naj se od svetih Očetov papežev tako pogosto priporočani tretji red še bolj razširi po naši škofiji, naj se po njem še bolj razcveta živo krščansko življenje v dejanski ljubezni do Boga in do bližnjega.
Ako se bo tako po Frančiškovem duhu obnovilo versko življenje, se bo odpomoglo tudi tisti potrebi, ki dela posebne skrbi vašemu škofu in to je pomanjkanje dobrih duhovnikov. Duhovniki ne padajo iz neba, prihajajo iz ljudstva. Iz malopridnega, pitju in drugim pregreham vdanega ljudstva ne more kaj dobrega priti. Sv. Frančišek je zelo spoštoval duhovnike, on sam ni bil duhovnik, ampak le diakon, pa je s svojimi tovariši hotel pomagati škofom in duhovnikom.
Tudi vam, dragi starši, bodi čast in vam bo v zaslugo v večnosti, če svojega sina posvetite službi Gospodovi. Da iz otroka postane dober duhovnik, ga je treba že od mladega vaditi v bogoljubnosti, redu, premagovanju samega sebe. Koliko mladih ljudi se poizgubi, koliko jih po končanih študijah ne more najti službe, na njivi Gospodovi pa je žetev obilna, toda delavcev je premalo. Naj bodo te besede zlasti Vam zakonskim tretjerednikom toplo priporočene! Iz Vaših zakonov naj vzrastejo mladike zdravih otrok, katere boste s pobožno molitvijo in krščansko vzgojo darovali na oltar Gospodov, da bodo za Vas molili, ko Vas že ne bo več na svetu, in čast delali Slomškovi lavantinski škofiji. Prosim Vas, ne zabite teh mojih nadpastirskih besed.
Tako sem Vam orisal glavne čednosti sv. Frančiška in pokazal velik pomen sedemstoletnice njegove smrti za današnji čas. Uporabite, v Bogu ljubljeni verniki, to sedemstoletnico v svoj dušni prid, vsakemu posebej velja klic božji: „Pojdi in popravi mojo hišo!“ — svoje srce, saj se po besedah apostola Pavla naša srca tempel Sv. Duha (I. Kor. 6, 19). In kateri se bodo po tem vodilu ravnali, mir in milost nad njimi. Milost Gospoda, našega Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen. (Gal. 6. 17. 18).
V Mariboru, na praznik presv. Trojice, 30. maja 1926.
t Andrej,
škof.
Opomba. Zgornji pastirski list naj častivredni gg. dušni pastirji preberejo vernikom s prižnice ob dveh zaporednih nedeljah, ki se jim zdita za to pripravni, potem pa naj s prireditvijo primernih pobožnosti, n. pr. tridnevnice, misijona (kjer ga že dolgo ni bilo), duhovnih vaj i. dr. skrbijo, da bo Frančiškova sedem-stoletnica tretjerednikom in drugim vernikom v čimvečjo dušno korist.
33.
XXVIII. mednarodni evharistični kongres v Chicago.
Iz časopisja je znano, da se vrši letos od 20. do 24. junija v ameriškem mestu Chicago osemindvajseti mednarodni evharistični kongres. Po predpripravah in poročilih soditi, bo ta shod z ozirom na sijaj in slovesnosti najbolj imeniten od vseh prejšnjih kongresov, in ena naj večjih katoliških manifestacij.
Nas loči širno morje od kraja, kjer se bo shod vršil ; pa z vsemi udeleženci kongresa nas druži vera v pričujočnost Jezusa Kristusa v naj svetejšem Zakramentu.
Kakor smo se druga leta spominjali takšnih svetovnih shodov, tako se tudi letos priporoča čč. gg. dušnim pastirjem, da v pridigah 20. ali 27. junija 1.1. omenijo ta dogodek ter ti dve nedelji, ali tudi na praznik sv. Alojzija, priredijo kakšno evharistično pobožnost, n. pr. skupno sv. obhajilo, teoforično procesijo, molitveno uro pred izpostavljenim Najsvetejšim, ali kaj sličnega. Tako bodo dali vnetim častilcem presv. rešnjega Telesa priložnost, udeležiti se vsaj v duhu tega izrednega počeščenja presv. Evharistije, pa tudi duhovnih dobrot, ki so združene z mednarodnimi evharističnimi kongresi.
34.
Bratovščina (apostolstvo) sv. Cirila in Metoda.
Prav posebno pozornost in ljubezen moramo posvetiti svojim slovanskim bratom na vzhodu, ki so že tisoč let ločeni od vesoljne, katoliške Cerkve. Če kedaj, so časovne razmere sedaj ugodne in nekako silijo k temu, da se drug drugemu približamo, se med seboj spoznavamo ter s stvarnim pojasnjevanjem spornih točk poizkušamo doseči, da bo čim prej v Kristusovi cerkvi dosežena tista edinost, za katero je Gospod sam molil višeduhovniško molitev, „ut omnes unum sint“. Papeži poslednje dobe, Pij IX, Leon XIII, Benedikt XV in zlasti Pij XI pri vsaki priložnosti razodevljejo svoje hrepenenje po zopetnem zedinjenju vzhoda z zahodom ter pozi vijejo ves krščanski svet, naj z gorečo molitvijo, z deli krščanske ljubezni in z gmotnimi sredstvi pospešuje združitev razdvojenih bratov.
V lavantinski škofiji je nepozabni škof SlomšSk, poln ljubezni do slovanskih narodov, v tem zmislu ustanovil in uvedel znamenito, od Pij a IX leta 1852 potrjeno ter z odpustki obdarovano bratovščino sv. Cirila in Metoda, kateri je namen, Boga prositi, da zopet pripelje ločene brate v naročje svete katoliške Cerkve, pa tudi z nabiranjem doneskov delati za cerkveno zedinjenje.
Imenovana bratovščina ima pred seboj isti cilj ter rabi v njega dosego ista sredstva, kakor iz nje nastalo „Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki ima svoj sedež v Velehradu in naj bi se po sklepih V. katoliškega shoda v Ljubljani leta 1923, razširilo po vseh škofijah naše države. Zato ostane bratovščina kot Slomškova zapuščina nedotaknjena v svojem obstoju in v svoji veljavi.1
Da se doseže enotnost v apostolskem delu za cerkveno edinost, se je lavantinsko škofijstvo z dopisom od 27. avgusta 1924 obrnilo do predsedništva „Apo-postolstva“ v Olomucu s prošnjo za potrebne ukrepe, da bodo udje naše bratovščine obenem udje „Apostolstva“ ter deležni obojnih duhovnih dobrot in predpravic. V odgovor je došla listina z dne 19. maja 1926 štev. 285/26, katere prvi odstavek se glasi:
„Consilium centrale Apostolatus ss. Cyrilli et Methodii sub patrocinio beate Mariae Virginis in sessione sua die 19. mensis Maii a. c. habita considerans prae-
1 Oglasnik lavant, škofije 1924, V. 27 (str. 30).
ces supplices datas 27. Augusti 1924 nomine Confraternitatis ss. Cyrilli et Methodii a Revmo, ac Excelmo. Domino Mgr. Andrea Karlin, episcopo Davantino . . . unanimiter laudandam censuit ratamque habuit desideratam fusionem sive aggregationem praedictae Confraternitatis ss. Cyrilli et Methodii Maribori ad Apostolatom ss. Cyrilli et Methodii modo in precibus proposito, videlicet: Confrater-nitas ista recipiet statuta Apostolatus ss. Cyrilli et Methodii nuper Romae approbata retinendo . . titulum suum pristinum : „Bratovščina sv. Cirila in Metod a“. Eo ipso autem particeps fiet omnium privilegiorum ac gratiarum, quae concessae sunt vel concedendae erunt ipsi Apostolatu! a Sancta Sede.“
Na podlagi te listine je vodstvo MZLD, kateremu je bila začasno poverjena uprava imenovane bratovščine, prosilo za formelno ureditev zadeve, na kar je prejelo naslednji odlok:
Štev. 14/pr.
Vodstvu „Misijonske zveze lavant, duhovščine“ v Mariboru.
Z ozirom na vlogo z dne 3. junija 1926 dovolim, da po služabniku božjem škofu A. M. Slomšku v lavantinski škofiji uvedena „Bratovščina sv. Cirila in Metoda“ sprejme pravila „Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Marije“, kakor jih je pohvalila sv. kongregacija pro Ecclesia orientali dne 23. julija 1925 štev. 16297/25.
S tem potrdim v listini osrednjega odbora „Apostolstva“ v Olomucu z dne 19. maja 1926 štev. 285/26 izrečeno združenje „Bratovščine“ z „Apostolstvom“. Bratovščina naj se odslej imenuje „Bratovščina (Apostolstvo) sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Marije“.
Obenem imenujem v zmislu pravil, točka 7, III., škofijski odbor bratovščine, ki ga naj tvorijo p. n. čč. gg.: dr. Franc Kovačič, dr. Franc Cukala, Jožef Mirt in Janez Kupčič.
Imenovani naj določijo izmed sebe predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika ter dva delegata za osrednji odbor v Olomucu, naj si — če treba — kooptirajo nadaljnje odbornike ter mi svoje ukrepe predložijo v potrjenje, potem pa naj z vso vnemo gojijo in .širijo to častitljivo Slomškovo ustanovo.
V Mariboru, dne 4. junija 1926.
f Andrej,
škof.
Dolžnosti, ki jih nalaga bratoščina svojim članom po novih pravilih, so, izvzemši neznaten dostavek v vsakdanji molitvi, neizpremenjene, oziroma olajšane. Udje namreč molijo vsak dan 1 Očenaš in 1 Češčenamarijo s pristavkom: „Sveta Devica Marija, prosi za nas; sv. Ciril in Metod, prosita za nas !“ ter plačajo mesečno 0‘50 Din. ali letno 6 Din. članarine. Kdor ne zmore tega zneska, postane član, če plača tudi manj; prav siromašni smejo ostati v bratovščini celo tedaj, če ne morejo plačati nikakega zneska. V tem slučaju zadostuje, da opravljajo samo predpisane molitve.1 Duhovniki naj bi opravili vsaj enkrat v letu, če mogoče, ob prazniku Sv. Cirila in Metoda, sveto mašo na namen bratovščine ter za žive in mrtve ude.2
1 Bogoljub 1926. Štev. 6, str. 135.
1 Statuta Apostol atus ss. Cyrilli et Methodii. Olomucii 1925. Str. 3.
Nasprotno so duhovne dobrote in predpravice članov mnogo večje in obilnejše ko prej. Sveti Oče Pij XI. je namreč dne 11. marca 1926 podelil udom Apostol-stva sv. Cirila in Metoda naslednje odpustke in privilegije:
I. Popolni odpustek 1. na dan, ko se vpišejo v Apostolstvo; 2. na praznik sv. Cirila in Metoda ali v osmini tega praznika; 3. na praznik Brezmadežnega Spočetja D. M.; 4. na praznik Razglašenja Gospodovega; 5. na praznik sv. nadangela Mihaela; 6. na praznik sv. Jožefa; 7. na vsak praznik sv. apostolov; 8. v vsakem mesecu en dan, ki si ga sami izberejo; 9. ob zadnji uri.
Nepopolni odpustek 100 dni za bratovsko molitev Apostolstva in za vsako dobro delo v namer. Apostolstva.
II. Duhovnikom udom so še posebej podeljene slične pravice, kakor udom Misijonske zveze, namreč:
a) s samim znamenjem križa blagoslavljati svete predmete in s tem združevati apostolske odpustke;
b) s samim znamenjem križa podeljevati razpelom odpustke križevega pota za take, ki radi upravičenega zadržka ne morejo v cerkvi moliti križevega pota;
c) podeljevati škapulirje „sub unica formula, de consensu Ordinarii“;
d) podeljevati razpelom odpustke za zadnjo uro, ki jih morejo prejeti tisti, ki križ pobožno poljubijo ali se ga dotaknejo;
e) osebno pravico privilegiranega oltarja štiri dni v tednu za vse duhovnike, ki so vpisani v Apostolstvo;
f) subdiakoni, diakoni in duhovniki, ki so člani Apostolstva, smejo Matutin in Laudes anticipirati „statim post meridiem“.
Navedene milosti in pravice bodo gotovo razveselile naše duhovnike in jim dale novo podbudo, da bodo še z večjo vnemo podpirali prevažno delo za zedinjenje vzhodne in zahodne cerkve.1 Gospodje dušni pastirji so nujno prošeni:
1. Da ob bližajočem se prazniku sv. Cirila in Metoda znova proučijo lavantinsko sinodalno konstitucijo „De pia ss. Cyrilli et Methodii unione in dioecesi Lavantina redintegranda“ (1911, pag. 787—798) in pastirski list z dne 15. junija 1919 (Lav. škofije uradni list 1919. Štev. V. str. 50 nsl.)
2. Da razdelijo med vernike, zlasti med voditelje krščanskih organizacij, letno poročil o apostolstva in bratovščine „Kraljestvo božje“, III. zvezek, katerega nekaj izvodov bodo približno istočasno z „Oglasnikom“ župnijski uradi naravnost dobili in ki je prav pripravno, da vzbudi potrebno zanimanje za vzhodno vprašanje. P. n. gg. dekani pa naj blagovolijo to številko „Oglasnika“ nemudoma razposlati župnijskim uradom.
3. Na podlagi navedenih virov naj gg. dušni pastirji v primernih pridigah vnemajo vernike za apostolsko delo, opravijo v nedeljo po prazniku sv. Cirila in Metoda pred izpostavljenim Najsvetejšim skupno z verniki molitve za združitev vzhodne cerkve z rimsko-katoliško cerkvijo, ter priredijo običajno nabiranje doneskov za misijonsko delo na krščanskem vzhodu.
4. Glasom pravil postane duhovnih dobrot bratovščine deležen, kdor opravlja predpisane molitve, prispeva po svojih močeh primeren znesek za njene namene, in je v bratovščino vpisan kot član. Zato bodi posebna skrb gg. dušnih pastirjev obrnjena na to, da se bodo dali njihovi župljani kolikor mogoče mnogo-, če ne polnoštevilno vpisati. Naredijo naj si poseben zvezek (bratovščinsko knjigo), v katero naj sami po vrsti vpisujejo priglašence. Zaupnim, pri krščanskih organizacijah vodilnim osebam pa naj izročijo pole v velikosti zvezka oziroma knjige, da na nje vpišejo imena novih članov, ki so jih pridobili. Izpolnjene pole bi se mogle priklopiti zvezku ali knjigi, ako bi prepisovanje imen povzročilo preveč
1 Prim. Ljubljanski škofijski list 1926. Štev. 4, str. 68.
dela. V bratovščino naj bi zlasti gg. katehetje vpisovali mladino pred izstopom iz šole.
5.	Pri vpisovanju naj se priglašeni opozorijo, da znaša po pravilih določeni prispevek na mesec 50 para, na leto 6 dinarjev; da je dobro delo tem večje, čim več se daruje, da pa tudi vinar vdove v božjih rokah vodi do cilja. — Svojo tozadevno dolžnost izpolni, kdor se udeleži darovanja na bratovščinski praznik. Razen tega se morejo prispevki tekom leta, kadar je komu lažje mogoče, izročiti pristojnemu dušnemu pastirju. Hvaležno se tudi sprejemajo prostovoljni prispevki h kritju tiskovnih stroškov za glasilo „Kraljestvo božje“ (komad 2 Din.).
Do 25. julija vsakega leta (Šematizem lav. šk. 1926, str. 127) naj se naznani število (ne imena) dotlej priglašenih novih članov (letos obenem s številom prejšnjih članov v župniji), in naj se vpošljejo nabrani prispevki breziz-jemno v Maribor — ali škofijstvu, ali, dokler odbor bratovščine ni konstituiran in nima lastnih položnic, Misijonski zvezi lav. duhovščine. Položnice MZ so pridejane tej številki „Oglasnika“ in so vrhutega vsak čas na razpolago. Namen pošiljat ve naj se označi na sprednji strani položnice, (zadostuje n. pr. „C. M.“) — Vsi priglašeni člani bodo dobili nove sprejemne podobice s sliko sv. Cirila in Metoda in z izvlečkom bratovščinskih pravil.
V izpodbudo dosedanjim in nadaljnjim pospeševateljem bratovščine sv. Cirila in Metoda se priobčijo prispevki posamnih dekanij leta 1924 in 1925 (v dinarjih):
Maribor 1. dr. br. 66Ó; Braslovče 1513,- Celje 433; Gornjigrad 1368; Jarenina 675; Konjice 598; Kozje 937; Laško 967-90; Sv. Lenart v Slov. gor. 1099; Ljutomer 1878; Marenberg 256-25; Maribor d. dr. br. 443; Novacerkev 356 20; Ptuj 1260; Rogatec .192; Slov. Bistrica 808'75 ; Staritrg 402; Šaleška dolina 970; Šmarje 927; Velika Nedelja 1172; Videm 1563-50; Vuzenica 124; Za vrče 120; Mežiška dolina 565; Dolnja Lendava (Bogojina) 122; Murska Sobota 509 — skupno I)in. 19 919 60.
Od te vsote se je izplačalo 500 Din. za zastopstvo lav. škofije na Velehradskem kongresu leta 1924, 7000 Din. kot prispevek k shodu za proučevanje vzhodnega bogoslovja v Ljubljani leta 1925, 10.000 Din pa se je poslalo začetkom leta 1926 vodstvu Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Ostanek se prišteje k nadaljnjim zbirkam.
Z zedinjenimi močmi delajmo za poživitev in okrepitev bratovščine sv. Cirila in Metoda. Pokažimo, da znamo ceniti spomin in ustanovo našega Slomška. To bo brezdvomno eden važnih momentov pri preiskavah za njegovo beatifikacijo!
35.
Misijonski dan za duhovnike.
Unio Cleri missionaria (misijonska zveza duhovščine) za lavantinsko in ljubljansko škofijo priredita v četrtek, dne 1. julija 1926, pri Sv.Jožefu v Celju Misijonski dan za duhovnike.
Spored bo obsegal te le točke:
Predpoldne. Ob 8. uri meditacija (Jezus Kristus, kralj).
Ob !/2 9. uri sv. maša (daruje prezv. škof. lavantinski).
Po maši posvetitev Kristusu kralju pred Najsvetešim.
Ob 1/210. uri zborovanje s sledečimi referati:
a) Važnost in pomen družbe „Unio Cleri“ za katoliško cerkev.
b) Misijonsko delo po naših organizacijah.
c) Misijonska misel med protestanti.
Ako bi se snov ne mogla predelati v predpoldansltih urah, se bo zborovanje nadaljevalo ob 2. uri popoldne.
Opoldne. Skupno kosilo.
Popoldne. Ob 3. uri po pravilih vsako drugo leto predpisani občni zbor Misijonske zveze z volit vi j o škofijskega vodstva.
Ob Va 5. uri misijonska kateheza pri šolskih sestrah.
Ob V2 6. uri misijonska meditacija in sklepna pobožnost v kapeli (ravno tam).
Podrobnosti se bodo objavile po časopisju in event. posebnih vabilih. Spored je tako zasnovan, da bodo mogli udeleženci večinoma priti v Celje z zjutranjimi, odpotovati pa isti dan z večernimi vlaki.
P. n. gospodje duhovniki se vljudno vabijo, da se poslužijo lepe priložnosti ter se poučijo o važnosti in potrebnosti misijonskega dela.
36.
Duhovne vaje za duhovnike v Gospodovem letu 1926.
Lavantinska duhovščina se s tem obvešča, da se bodo za duhovnike naše škofije duhovne vaje letos vršila v dveh skupinah, in sicer od 16. do 20. avgusta v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru ter od 20. do 24. septembra v zdravilišču! kapeli na Slatini.
Tekoče leto 1926, za ves svet izven Rima sveto leto, naj zbere kar največ gospodov v krogu skupnih duhovnih vežb, da bodo za tem še z večjo vnemo vodili svoje vernike k misijonskim in k drugim podobnim pobožnostim. Častiti gospodje dušni pastirji se namreč hvalevredno trudijo, da potekom leta svojim ovčicam nudijo dovolj priložnosti v svrho notranjega obnovljen)a, pri tem pa ne smejo zanemariti svojega lastnega očiščenja in izpopolnjenja. Zato naj nikar ne prezrejo zgoraj navedenih milosti polnih dnevov duhovnih vaj, marveč naj rade-volje prihitijo na kraj duhovnega prenovljenja zlasti oni gospodje, ki že dolgo niso okusili sladkosti skupnih duhovnih vaj pod spretnim vodstvom med popolnim molkom in združeno molitvijo.3)
Ho die si voce m Domini audieritis, nolite obdurare corda vestra! (Ps. 94, 4.)
Prijave zastran udeležbe, prehrane in prenočišča naj se izvršijo pravočasno in, kakor doslej, po dekanijskem uradu. Bivanje pri zasebnikih ob času eksercicij naj se še bolj omeji, oziroma popolnoma opusti, ker ni v skladu z duhom tistih resnih dni.
Renovamini spiritu mentis vestrae et induite novum hominem! (Ephes. 4, 23.)
37.
Naznanilo o sprejemu v škofijsko dijaško semenišče Maksimilij anišče - Viktorinišče za šolsko leto 1926/27.
Glede sprejema v šli. dijaško semenišče za prihodnje šolsko leto 1926/27 se naznanja sledeče:
Pogoje za sprejem je škofijska sinoda 1. 1900 določila takole:
„§ 69. Alumni in seminarium non suscipientur, nisi qui legitimo matrimonio in dioecesi Lavantina oriundi, moribus probi, corpore sani, aetate non insto provectiores et sua indole et voluntate spem attulerint, eos ecclesiae Lavantinae sacro ministerio perpetuo se tradituros esse.“ (Actiones et constitutiones Syn. dioeces. anno sacro 1900 institutae et peractae, Pag. 456.)
*) Več o tem glej: Lavantinske škofije uradni list, 1919. Št. V. odst. 40., str. 55—57. — Gesta et statuta Syn. dioec. anno 1896 constitatue Marburgi, 1897. Cap. XV. pagi;. 350—358. Synodus dioec. Lav. anno 1906 concita et facta Marburgi, 1907. Cap. CXXI1. pagg. 409—418.
Z ozirom na to sinodalno določbo in na sedanje razmere veljajo sedaj sledeči pogoji:
1. poklic za duhovniški stan.
2. Prošnjiki morajo biti zakonski sinovi dobrih krščanskih staršev ter lepega vedenja.
3. Telesno zdravje.
4. Prošnjiki se le tedaj morejo upoštevati, če so z vsaj dobrim uspehom dovršili kak gimnazijski razred, ali če so z dobrim uspehom napravili izpit za I. gimnazijski razred.
5. Glede na starost imajo prednost tisti, ki po dovršenem VIII. gimnazijskem razredu še ne bodo prestopili 21. starostnega leta.
6. Vsak gojenec mora biti preskrbljen s potrebno obleko in perilom. Kaj mora vse imeti, se bo prošnjiku naznanilo, obenem z rešitvijo prošnje na priloženem „naročilu“. Stroške za učne knjige, šolske potrebščine, za zdravnika in zdravila morajo poravnati gojenci sami, oziroma njihovi starši ali namestniki.
7. Prošnji za sprejem naj se priložijo: krstni list, zadnje šolsko izpričevalo, ubožni list in zdravniško izpričevalo. Prosilci, katerih prošnje se ugodno rešijo, morajo podati pismeno izjavo ali obveznico, podpisano tudi od njihovih staršev ali od variha in sopodpisano od dveh zanesljivih prič, s katero se prosilci sami skupno s svojimi starši, oziroma varihom ali kakim drugim dobrotnikom obvežejo, da bodo preskrbovalnimi letnih Din. 4000-— povrnili semeniški blagajni, v slučaju, da bi gojenec iz lastne krivde ne postal duhovnik lavantinske škofije. V svoto Din. 4000'— se v takem slučaju seveda všteje znesek, ki se za gojenca morebiti plačuje v semeniško blagajno tekom vsakega šolskega leta. Obrazec za to obveznico se bo priložil rešitvi prošnje.
Prošnje za sprejem v šk. dijaško semenišče se morajo vložiti najdalje do 31. julija t. 1. potom pristojnih župnijskih uradov na šk. ordinariat v Mariboru. Župnijski uradi naj vestno poročajo o nravnem obnašanju prošnjikov, njihovi nadarjenosti, njihovih domačih, v kakšnem gmotnem stanju se nahajajo starši ali sorodniki prošnjikov in koliko bi mogli za gojenca letno prispevati. Tudi naj župnijski uradi poročajo, če so prošnjiki glede na zdravje in postavo po njihovem mnenju sposobni za vzvišeni duhovski stan. Nezadostno opremljene prošnje se ne bodo upoštevale.
Ker je še zmeraj velika draginja in ker šk. dijaško semenišče ne more izhajati s svojimi dohodki, bodo starši morali tudi letos, kakor doslej, za vsakega gojenca plačevati neki letni prispevek, čigar višina se bo določila za vsakega gojenca posebej z ozirom na njegove premoženjske razmere.
38.
Uporaba cerkvenih dohodkov brez višjega dovoljenja.
Dne 11. decembra 1925 se je prosilo, da naj ministrstvo za vere zviša času primerno zgoraj navedeno vsoto vsaj na 1000 Din. Na to prošnjo je isto ministrstvo glasom dopisa velikega župana mariborske oblasti v Mariboru z dne
5.	maja 1926 V. št. 50 3 semkaj naznanilo, da je bila ta zadeva urejena sporazumno na podlagi člana XXX Konkordata z dne 5. novembra 1855 med Sv. Stolico in bivšim avstr, cesarstvom. Vlada sama zdaj zadeve enostransko potom zakona rešiti ne more, ampak se bo to zgodilo sporazumno s Sv. Stolico, ko se uredijo razmere katoliške cerkve v naši Kraljevini.
39.
Slovstvo.
Život svetog Alojzija po Cepariu priredio dr. Josip Lang, posvečeni biskup. — Ta životopis je izšel v prvem natisu v Zagrebu 1. 1891. v 11 tisoč izvodih. Drugi ponatis je obsegal 10 tisoč izvodov. Letos pa v tretjem ponatisu — nekoliko pomnožena izdaja. Rokopis je prvotno sestavil pomožni škof, pobožni in učeni dr. Josip Lang. Kot vzgled mu je bil obširni životopis, ki ga je po raznih zanesljivih virih spisal ob koncu šestnajstega stoletja učeni jezuit Virgilij Cepari. Ta mož je bil glasovit bogoslovec in govornik pa se je za sestavo tega životo-pisa izredno potrudil, tako da se ta knjiga v svoji vrsti more imenovati klasična.
Sicer pričakujemo za letošnji jubilej tudi v slovenskem jeziku životopis Alojzijev. A vsejedno priporočamo knjigo našim duhovnikom, prepričani, da jim bo ugajala po vsebini in obliki. Kdor bi jo zaželel, naj se obrne v Zagreb k
00. jezuitom (Palmoticeva 33). Od tam smo jo mi dobili.
40.
Škofijska kronika.
(Konec).
b) duhovne vaje : 1. Sv. Benedikt v Slov. goricah od 26. do 28.3. 1925 za mladeniče. — 2. Frankolovo od 19. do 22. 12. 1922 ob petindvajsetletnici mladeniške in dekliške Marijine družbe. — 3. Gorn j igr a d od 22. do 25. 7. 1923 v proslavo tristoletnice smrti sv. Frančiška Šaleškega. — 4. Sv. lij v Slov. goricah od 5. do 9. 4. 1925 za mladeniče, od
10.	do 13. 5. 1925 pa za dekleta, združeno z evharistično tridnevnico. — 5. Jarenina 1. 1924.
— 6. Konjice od 16. do 21. 12. 1923 za mladino. — 7. Sv. Lovrenc na Dravskem polju od 17. do 21.2. 1926 za mladeniče. — 8. Sv. Magdalena v Mariboru od 29.5. do 1.6. 1924 ob tridesetletnici dekliške Marijine družbe. — 9. Maribor od 27. do 29. 11. 1924 za članice „Kršč. ženske zveze za Maribor in okolico“. — 10. Sv. Marija v Mariboru od 26. 11. do 3. 12. 1922 kot „delavske konference“, sicer pa vsako leto v sv. postnem času za člane in članice III. reda sv. Frančiška Asiškega. — 11. Marija Nazaret od 27. do 29. 1. 1923 za žene in dekleta, od 9. do 11. 3. 1923 pa za može in mladeniče. 12. Sv. Peter pri Mariboru od 16. do 19. 12. 1922 za mladino. — 13. Sv. Peter v Savinjski dolini od 27. do 30. 3. 1925 za može in žene. — 14. Ponikva od 29. 6. do 1. 7. 1923. — 15. Prihova od 21. do 23. 12. 1923 za može in mladeniče, od 12. do 16. 12. 1924 pa za žene in matere. — 16. Sv. Rupert nad Laškim od 19. do 22.11. 1925 za dekliško Marijino družbo. — 17. Slovenjgradec od
1. do 5. 4. 1925 kot postna pobožnost. — 18. Studenice od 31. 1. do 2. 2. 1924 za može in mladeniče. — 19. Škale od 4. do 7. 5. 1922 za dekleta dekanije Šaleška dolina. — 20. Sv. Tomaž pri Ormožu od 27. do 29. 6 1925 za mladino povodom dvajsetletnice Marijine družbe.
— 21. Velika Nedelja od 15. do 19. 3. 1925 za može in mladeniče.
c) tridnevnice: I. Sv. Andraž v Halozah od 25. do 27. 3' 1922 na čast Materi božji in sv. Jožefu, od 8. do 10. 12. 1922 na čast Sv. Duhu in Brezmadežni, od 17. do 19. 3. 1923 na čast sv. Jožefu, od 8. do 10. 12. 1923 na čast sv. Duhu, Brezmadežni in sv. Frančišku Sai., od 23. do 25. 3. 1924 na čast Sv. Duhu, prebl. Devici Mariji in sv. Jožefu, od 7. do 9. 12. 1924 na čast Brezmadežni in sv. Andreju apostolu, od 22. do 24. 3. 1925 na čast Mariji in sv. Jožefu, od 6. do 8. 12. 1925 pa Brezmadežni v čast : vsakikrat kot priprava na vreden prejem sv. zakramentov za velikonočni ozir. adventni čas. — 2. Sv. Anton na Pohorju od 11. do 13. 6. 1922 na čast presv. Srcu Jezusovemu in sv. Antonu Padov. v proslavo tristoletnice svete kongregacije „de Propaganda Fide“. — 3. Sv. Barbara v Halozah od 23. do 25. 3. 1924 na čast Brezmadežni. — 4. Sv. Benedikt v Slov. goricah od 20. do 22. 6. 1922 v podružnici sv. Treh Kraljev kot priprava na praznik presv. Srca Jezusovega, enako od 24. do 26. 6. 1924 in od 18. do 2o. 6. 1925. — 5, Brežice od 6. do 8. 6. 1923 na čast presv. Srcu Jezusovemu in sv. Frančišku Sai., od 2. do 4. 3. 1924 pa kot evharistična pobožnost. — 6. Buče od 27. dp 1. 3. 1926 na čast presv. R. Telesu za sveto leto. — 7. Dobje od 25. do 27. 2. 1924 na čast presv. Evharistiji. — 8. Dobrna od 14. do 16. 2. 1926 kot evharistična pobožnost. — 9. Sv. Frančišek K s a v. od 10. do 12.3. 1922 ob tristoletnici kanonizacije patrona župn. cerkve. — 10. Frankolovo od 23. do 27.6. 1924 na čast presv. Srcu Jezusovemu. — 11. Go to vi j e od
11.	do 13. 4. 1924, — 12. Griže od 12. do 15. 3. 1925 za mladeniče, od 15. do 17. 5. 1925 pa za dekleta. — 13. Hoče od 4.	do 6. 3. 1923 na čast presv. R. Telesu,	od	21.	do 23. 12. 1923
na čast bežjemu Detetu, od 4.	do 6. 3. 1924 pa povodom „Večne molitve“.	—	14. J arenina
od 5. do 8. 12. 1923 v spomin petindvajsetletnice mladeniške in dekliške Marijine družbe. — 15. Sv. Jedert nad Laškim od 5. do 7. 10. 1923 na čast sv. Frančišku Sai. — 16. Sv. Jurij ob južni žel. od 29. do 31. 1. 1926 na čast presv. R. Telesu. — 17. Konjice od 3. do 5. 4.
1922, 1923, 1924 in 1925 na čast presv. Evharistiji, od 29. 9. do 1. 10. 1922, od 5. do 7. 10.
1923, od 3. do 5.10. 1924 in od 2. do 4. 10. 1925 na čast Kraljici svetega rožnega venca, od 17. do 21. 12. 1922 za dekleta,	od	21. do 24. 12. 1922 za mladeniče, od	17.	do	21. 12. 1924 pa
za može. — 18. Kozje od 13.	do	15. 2. 1926 Najsvetejšemu v čast. —	19.	Ljubno od 7. do
9. 12. 1923 na čast sv. Frančišku Sai. — 20. Ljutomer zadnje tri dni pred pepelnico leta 1923, 1924, 1925 in 1926 na čast Najsvetejšemu kot zadostilna velikonočna pobožnost. — 21. Luče proti koncu 1. 1923. — 22. Sv. Lovrenc na Dravskem polju od 11. do 13. 12. 1925 v spomin petindvajsetletnice dekliške Marijine družbe. — 23. Sv. Lovrenc na Pohorju od 21. do 23. 3. 1923. — 24. Maribor od 29. do 31. 12. 1923 na čast presv. Evharistiji in sv. Frančišku Sai. — 25. Marija Nazaret od 22. do 25. 3. 1922 za člane in članice III. reda sv. Frančiška Asiškega ter za Marijino družbo. — 26. Sv. Mihael nad Mozirjem od 21. do 23. 12.
1923 sv. Frančišku Sai. v čast. — 27. Novacerkev od 21. do 23. 8. 1925. — 28. Sv, Peter pri Mariboru od 11. do 13. 2. 1923 in od 2. do 4. 3. 1924 na čast presv. R. Telesu, od 22. do 24. 2. 1925 na čast presv. Srcu Jezusovemu v najsv. zakramentu, od 14. do 16. 2. 1926 Naj svetejšemu na čast v proslavo svetega leta in sedemstoletnice smrti sv. Frančiška Asiškega. — 29. Sv. Peter v Gornji Radgoni od 2. do 4.3. 1924 na čast presv. R. Telesu ob slovesni blagoslovitvi dveh novih zvonov, od 15. do 17. 8. 1924 na čast prebl. Devici Mariji zlasti za mladino, od 22. do 24. 2. 1925 in od 14. do 16. 2. 1926 Naj svetejšemu na čast kot predpustna zadostilna pobožnost. — 30. Sv. Peter v Savinjski dolini od 1. do. 3. 4. 1925 za mladeniče. — 31. Sv. Peter in Pavel v Ptuju pred praznikom sv. Jožefa 1. 1925 za mladeniče. — 32. Polzela od 11. do 13.2. 1923 ob času „Večne molitve“. — 33. Ponikva ob južni železnici od 28. do 30. 6. 1926. — 34. Prihova od 3. do 6. 1.1926 kot priprava na sveto leto. — 35. Ptuj od 8. do 11. 12. 1923 na čast sv. Frančišku Sai. — 36. Reka od 30. 3. do 2. 4. 1924 kot priprava na adoracijo. — 37. Rogatec od 30. 9. do 1. 10. 1922, od 4. do 7. 10. 1923, od 2. do 5. 10.
1924 in od 1. do 4. 10.1925 na čast Kraljici svetega rožnega venca. — 38. Skale od 18. do 20. 9. 1925 ob času „Večne molitve“. — 39. Sv. Tomaž pri Ormožu od 1. do 3. 12. 1922 in 1923 za mladino. — 40. Trbovlje od 16 do 19.3. 1924 in od 1. do 3. 4. 1925 za može in mladeniče, od 4. do 7. 4. 1925 pa za žene in dekleta. — 41. Velika Poljana v Prekmurju od 19. do 21.6. 1925 na čast presv. Srcu Jezusovemu. — 42. Sv. Vid pri Ptuju od 9. do 12. 12. 1923 na čast sv. Frančišku Sai. — 43. Zabukovje od 6. do 8. 11. 1925 na čast presv. R. Telesu in sv. Lenartu, patronu župnijske cerkve. — 44. Zagorje od 24. do 29.5. 1922 ob romarskem shodu „Zagorsko“. — 45. Z a vrče od 14. do 16.9. 1923 na čast sv. Frančišku Sai., od 6. do 10. 12. 1923 na čast Sv. Duhu in Brezmadežni, od 3. do 5. 4. 1925 pa na čast presv. Srcu Jezusovemu in žalostni Materi božji. — 46. Zdole od 20. do 22. 11. 1925 v proslavo petdesetletnice posvečenja prezidane in prenovljene župn. cerkve sv. Jurija.
41.
Osebno naznanilo.
Umrl je Gašper Zernko, župnik na Hajdini, dne 31. maja 1926, v 63 letu starosti.
Tej številki „Oglasnika“ je pridejana položnica Misijonske zveze lavantinske duhovščine v svrho vpošiljatve prispevkov za Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Obenem s to številko se pošlje župnijskim uradom glasilo imenovane bratovščine za leto 1926 : „Kraljestvo božje“, III. zvezek. (Glej odstavek 34).
Lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru,
dne 12. junija 1926.
Izdaje lavantinski škofijski ordinariat. — Urejuje dr. Ivan Tomažič. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru.