NAČINI DOKUMENTIRANJA NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE
Izvirni znanstveni članek | 1.01
Izvleček: V članku avtorja predstavljata vrste dokumentiranja v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kakršne bi v idealnih razmerah in pogojih dela morale biti in znova spet postati. Dokumentiranje pri varstvu nepremične kulturne dediščine vključuje tudi evidentiranje, pregledovanje arhivskih virov, terenske raziskave, fotodokumentiranje ter geodetske in arhitekturne izmere v povezavi z varovanjem kulturne dediščine in spomenikov arhitekturne dediščine in tudi vseh drugih oblik, ki se pojavljajo v prostoru. Prispevek posebej poudarja pomen arhitekturnih izmer in vrednostnih meril dediščine, ki so razvidne prav v konservatorskih načrtih; ti pa so ena temeljnih nalog konservatorjev.
Ključne besede: evidentiranje z dokumentiranjem, kulturna dediščina, arhitekturne izmere, konservatorski načrt, večdisciplinarnost
Abstract: Presented are documentation methods at the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia that should (again) be implemented in ideal circumstances and work conditions. In conservation, the documenting process of the conservation of cultural heritage, monuments classified as architectural heritage, and all other objects that occur in a given area, also includes registration, examination of archival sources, fieldwork, photo documenting, and geodetic and architectural measurements. The paper particularly emphasizes the importance of architectural measurements and value criteria for heritage, all of which are contained in the conservation plan; the conservation plan is one of the most fundamental tasks of conservators.
Key Words: recording and documenting, cultural heritage, architectural measurements, conservation plan, multidisciplinarity
Uvod
Namen prispevka je predstavitev več disciplinarnih vidikov ob temeljnem raziskovalnem delu v konservatorstvu na ravni varstva kulturne dediščine v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju: ZVKDS) oziroma na njegovih regionalnih enotah, kjer delajo konservatorji različnih temeljnih disciplin. Osnovno raziskovalno delo konservatorjev je evidentiranje dediščine in dopolnjevanje in ohranjanje njene celostne in celovite dokumentacije. K temu moramo prišteti še analitične obdelave posamičnih stavb ali območij, ki so najvidnejše pri pripravi ali izdelavi konservatorskih načrtov in projektov ter konservatorskih načrtov za prenovo. Zadnji so sestavni del prostorskih aktov, tj. Občinskih prostorskih načrtov in Občinskih podrobnih prostorskih načrtov.1 Če se osredinimo na izdelavo temeljnega dokumenta za obnovo izbrane stavbe, je konservatorski načrt (prej konservatorski program) tiste vrste dokumentacija, ki vsebuje celovito presojo izbranega širšega območja do stavbe, ki je nastala v tem prostoru. Poleg analitično opisnega dela je njegov sestavni del načrt, arhitekturni posnetek stanja stavbe, vsebuje pa tudi usmeritve za obnovo sestavin izbrane stavbe. Sestavni del
Veljavna zakonodaja pozna dve vrsti konservatorskih načrtov. Za posamične stavbe in tudi za varstvena območja se izdeluje konservatorski načrt. Njegov predhodnik je bil konservatorski program, ki je bil v osnovi raziskovalna konservatorska naloga. Obsegal je dejstva iz zgodovine stavbe, zgodovine načina življenja uporabnikov ali lastnikov dediščine in usmeritve za njeno obnovo. Sestavni del je bil tudi kon-servatorsko-restavratorski projekt, ki je določil usmeritve za morebitne poslikave, njihovo obnovo ipd. ter usmeritve za ohranjanje arhitekturnih elementov izbrane stavbe. Konservatorski načrt vsebuje pravzaprav iste sestavine kot nekdanji konservatorski program. Konservatorski načrt za prenovo obravnava večje območje in je sestavni del prostorskega akta, bodisi Občinskega prostorskega načrta (OPN) ali Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN). V obeh primerih je za področje varstva kulturne dediščine treba izdelati tudi strokovne podlage.
konservatorskega načrta je lahko tudi konservatorsko-restavra-torski projekt, ki je delo konservatorjev-restavratorjev, pa tudi strokovnjakov s tehničnih in drugih naravoslovnih področij. Konservatorska dokumentacija nepremične kulturne dediščine je zahtevno opravilo. Vanjo se vključuje več vrst različnih tehnik in načinov dokumentiranja. Eden med najbolj poznanimi je zagotovo fotografija, lahko so dodane skice in risbe pogledov na stavbo ali območje. Del dokumentiranja je tudi raziskava načina življenja in dela nosilcev kulturne dediščine s topografiranjem dediščine (kartografija), raziskava pojavnosti vseh kulturnih sestavin izbranega prostora, pregledi arhivskega, pisnega in ustnega gradiva, analiza sestavin delov stavbe ali območja ipd. Vse je namenjeno obnovitvenim postopkom in vodenju obnove, kar je naloga odgovornega konservatorja z regijskih enot centralnega ZVKDS.2 Pa vendar je zanimivo, da je v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1/ 2008) zapisan stavek, da je konservatorski načrt potreben vedno, kadar se posega v strukturne elemente spomenikov. Pri tem pa termina dediščina ni v zakonu, kar je nenavadna dikcija, saj izdelavo konservatorskega načrta določijo odgovorni konservatorji. Ti so zaposleni v regijskih enotah ZVKDS in vodijo tako postopke obnov kakor konservatorski nadzor. Po novem zakonu o varstvu kulturne dediščine konservatorji ne pripravljajo konservatorskih načrtov, razen v izjemnih primerih, z odobritvijo generalnega direktorja. Glede na to, da je priprava konservatorskega načrta temeljno raziskovalno delo konservatorjev, je nenavadno, da je konservatorjem odvzeto to osnovno opravilo, ki vključuje tudi dokumentiranje
Uporabljeno je drugačno poimenovanje, kot je značilno za ZVKDS, ki ob svojem imenu raje uporablja dokaj nepoveden izraz »območna enota«. Vse območne enote so namreč postavljene pokrajinsko (regijsko) in pokrivajo t. i. neformalne pokrajine: Gorenjsko, Dolenjsko z Belo krajino, Štajersko, Koroško in Prekmurje, kjer delujeta podružnici mariborske enote, Sredozemlje, Celjsko-Savinjsko dolino, Primorsko in območje Ljubljane z mestom in okolico do Kočevskega in Krškega.
37
0
(M
Dr. Mojca Tercelj Otorepec, univ. dipl. etnol. in univ. dipl. sociol. kult., konservatorska svetovalka, ZVKDS OE Kranj. 4000 Kranj, Tomšičeva ulica 7, mojca.tercelj@zvkds.si; Jon Grobovšek, univ. dipl. inž. arhit., višji konservator, ZVKDS OE Kranj. 4000 Kranj, Tomšičeva ulica 7, jon.grobovsek@zvkds.si.
4
m
D E
5
las
Gl
2
Slika 1: Vertikalna reza objekta Pipanova 2 v Šenčurju.
Vir: Izdelek študentov arhitekture (mentor: dr. Peter Fister, asistent: dr. Ljubo Lah),
2008- 2009 (arhiv Fakultete za arhitekturo).
Slika 2: Analiza naselja Šenčur.
Vir: Izdelek študentov arhitekture (mentor: dr. Peter Fister, asistent: dr. Ljubo Lah), 2008- 2009 (arhiv Fakultete za arhitekturo).
38
0 2
m Q UJ CO
izbrane stavbe (Tercelj Otorepec 2013b). Skladno z zakonom so v tem primeru konservatorji odgovorni za nadzor pri obnovi, pri pripravi konservatorskih načrtov pa vodijo evidenco raziskav, ki jih opravljajo drugi, ki niso konservatorji (?), ali pa tisti, ki so opravili konservatorski izpit, nimajo pa praktičnih izkušenj niti licence za delo z nepremično kulturno dediščino in s spomeniki z vsaj 10-letno prakso pri obnovah kulturnih spomenikov ali dediščine (!).
Pri nepremični kulturni dediščini je dokumentacija osnova ne le za obnovo, temveč za vsak poseg v kulturno dediščino ali kulturne spomenike, tudi za t. i. kulturnovarstvena soglasja za odstranitev in arheološko raziskavo, ki jih izdaja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (ZVKD-1 2008: 31. čl.). Pred odstranitvijo mora investitor, lastnik ali uporabnik nepremične kulturne dediščine ali kulturnega spomenika ZVKDS posredovati arhitekturno izmero, tj. arhitekturni načrt dejanskega stanja stavbe. Različne vrste opravil konservatorjev pri varstvu kulturne dediščine je na teoretični ravni prvi predstavil Ivan Komelj. Navedel je tudi metode dela za vsa strokovna področja od umetnostne zgodovine, etnologije, zgodovine in drugih; v grobem jih je razdelil po vrstah spomeniškega gradiva in po načinu metodološke obdelave:
-	dokumentacija (inventarizacija, topografija in obdelava);
-	pravno varstvo (vpisovanje, vodenje registra in uresničevanje varstvenih zahtev za njegov fizični obstoj);
-	praktično (fizično) varstvo;
-	teoretično varstvo (znanstvena teorija varstva);
-	popularizacija kot izdajateljska dejavnost (Komelj 1975: 55-65).
V prispevku o dokumentiranju kulturne dediščine obravnavava predvsem opravila iz prve alineje in posledično tudi izdelavo konservatorskih načrtov. Meniva, da je slednje glavno opravilo vseh konservatorjev v današnjih regijskih enotah ZVKDS. Na teh območjih konservatorji svoj teren najbolje poznajo in ga lahko zelo dobro tako analitično kot sintetično oziroma na teoretični in empirični ravni obdelajo, tudi ko gre za pripravo vsaj analitičnih delov konservatorskih načrtov z arhitekturnimi izmerami, ki so glavni del dokumentacije izbranega kulturnega spomenika ali
registrirane nepremične kulturne dediščine. Konservatorski projekt oziroma konservatorsko-restavratorski projekt je del konservatorskih načrtov (Pravilnik o konservatorskem načrtu 2009); te lahko pripravijo drugi pripravljavci projektne dokumentacije, ki imajo opravljen državni izpit za področje konservatorstva za nepremično kulturno dediščino in pridobljeno licenco za delo, ali Konservatorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dejstvo pa je, da priprave konservatorskega načrta ne more določati ZVKD-1, temveč ga določijo vedno in le odgovorni konservatorji, ki na področju kulturne dediščine in kulturnih spomenikov z regijskih enot Zavoda vodijo postopke obnove z nadzori vred.
Načini dokumentiranja kulturne dediščine
Vrste dokumentacij
Pri raziskovanju in varstvu nepremične kulturne dediščine dokumentacijo sestavljajo:
-	opisna evidenca nepremične kulturne dediščine z osnovno fotografsko dokumentacijo, kar je sestavni del registra kulturne dediščine (register vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije);
-	topografske obdelave enote ali območij nepremične kulturne dediščine s kartografiranjem, skicami in risbami, tudi s podrobnejšo fotografijo okolja, zunanjega videza stavbe in njene notranjosti;
-	analitične raziskave načinov življenja nosilcev in uporabnikov nepremične kulturne dediščine z vsemi kulturnimi pojavi v dediščinskih prostorih. Njihov sestavni del so vrednostni kriteriji (kriteriji vrednotenja oziroma merila za odbiranje dediščine od nedediščine), ki jih obravnavajo humanistične, družboslovne in tehnične discipline v konservatorstvu;
-	načrti, tj. arhitekturni posnetki stanja ob določenem času, izdelani lahko z ročnimi ali geodetskimi meritvami, fotogrametrijo ali trirazsežnim laserskim skeniranjem.
Evidenca nepremične kulturne dediščine z osnovno fotografsko dokumentacijo za vpise v register kulturne dediščine je opisana in predstavljena v tej številki Glasnika SED v članku Aleksandre
Slika 3: Fotodokumentacija z vrisom posnetkov v tlorisu.
Vir: Konservatorsko restavratorski projekt Ljubljana - Plečnikova hiša, EŠD: 345,
2008 (arhiv RC ZVKDS Ljubljana).
Slika 4: Opis rezultatov naravoslovnih raziskav fasadnih ometov.
Vir: Konservatorsko restavratorski projekt Ljubljana - Plečnikova hiša, EŠD: 345,
2008 (arhiv RC ZVKDS Ljubljana).
Renčelj Škedelj, zato ne ponavljamo dejstev v zvezi s postopki vpisa v register in dokumentacijskim delom. Topografske obdelave so del priprave evidenc z lociranjem kulturne dediščine na topografskih in ortofotografskih kartah. Pri tem so pomembni pravilni zarisi na dejansko parcelno številko nepremičnine s statusom nepremične kulturne dediščine, lahko tudi z njenim vplivnim območjem. Tretji korak je osnovna fotografska dokumentacija. Izvedejo se tudi analitične raziskave načinov življenja nosilcev kulturne dediščine in spomenikov z vidika vrednostnih meril, ki jih je v temeljnem delu o načinih vrednotenja opredelil Vito Hazler (1999: 155—215). Že mnogo let prej je sistem dokumentiranja predstavil Peter Fister, ko je na ravni Zavoda ne le obravnaval, temveč izvedel urejanje dokumentacije za varstvo arhitekturne dediščine, v sistemu topografskih kartonov za dokumentacijske sklope (Fister 1979: 75-82). Vzorčni model izdelave konservatorskega načrta za enoto dediščine, kulturni spomenik lokalnega pomena je bil izdelan v ZVKDS, Območna enota Kranj, za Kmečko hišo Pipanova 2 (EŠD 734) v Šenčurju.3 Iz vsega povedanega lahko izluščimo bistveno delo konservator-jev ZVKDS, ki obsega:
-	raziskovalno delo: terensko evidentiranje in dokumentiranje kulturne dediščine v povezavi z raziskavami načina življenja njenih nosilcev;
-	interpretativno delo: vrednotenje in razvrščanje kulturne dediščine in spomenikov, pojasnjevanje vloge dediščine za pripravo prostorskih aktov za varstvo, pojasnjevanje vzrokov za akte razglašanja in vlog za varovanje širšim skupnostim, ipd.;
-	aplikativne naloge: ustrezno vključevanje dediščine vseh vrst stanovanjskih, gospodarskih in drugih sestavin kulturnega okolja v sedanji prostor, izobraževanje vseh akterjev, mentorsko delo z mlajšimi, ipd.;
Glej Grobovšek (2011). Modelu je sledila diplomska naloga etnologinje Barbare Klanšek (2012) o kulturnem spomeniku Stari grad - Logarjeva hiša v Kamniku (Novi trg 5), natala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (mentor: Vito Hazler, strokovna sodelavka: Mojca Tercelj Otorepec, odgovorna konservatorka, ZVKDS OE Kranj).
-	publicistično delo: skrb za širjenje etnološko-konservator-skih in drugih spoznanj tako v stroki kot širših skupnostih, v katerih delajo etnologi konservatorji in drugi strokovnjaki (arheologi, arhitekti, krajinski arhitekti, umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, ponekod tudi geografi ali sodelavci z drugih področij, na primer z varstva narave in projektantskih organizacij);
-	upravne naloge: priprave podlag za vpis v register kulturne dediščine in razglasitvene akte, izdaja kulturnovarstvenih pogojev in soglasij (Tercelj Otorepec in Koželj 2013: 22).
Konservatorski načrt
Izdelava konservatorskih načrtov je kompleksna naloga, ki jo danes jemljemo prepovršno. Konservatorji ZVKDS morajo pri svojem delu nenehno sodelovati, torej uveljavljati interdisciplinarnost v njeni najosnovnejši in konkretni obliki. Brez interdisciplinarnega dela enostavno ne gre. Vsaka stroka ima svoj specifičen pogled na enoto kulturne dediščine in njene lastnosti in vsak pogled je lahko dragocen prispevek k celoviti podobi o njej. Konservatorji so vložili stoletje svojega dela v ohranjanje kulturne dediščine,4.od dejanskega ohranjanja na terenu do zapisovanja in tudi z arhivskimi viri. Naročanje izdelave pomembnih dokumentov o dediščini zunanjim izvajalcem je neprimerna praksa, ki si je ZVKDS s stoletno zgodovino ne sme privoščiti. Izkušnje nam kažejo, da je treba za dokumentiranje vedno uporabiti metodo, ki nam v danem trenutku napoveduje najboljši rezultat. Nižanje meril in sprejemanje približkov ni ustrezna praksa za strokovno službo, ki skrbi za nacionalno kulturo in kulture etničnih skupin oziroma za pomemben del nacionalne kulture v Sloveniji. Pri pripravi konservatorskega načrta se moramo zavedati, da ima vsak objekt lastnosti, ki so lahko značilne le zanj. Raznovrstni pristopi in pogledi na razumevanje enote kulturne dediščine privedejo do različnih pristopov k njeni obravnavi, pa tudi do različnih končnih rezultatov. Matične stroke (arhitektura,
39
Avtorja opozarjava na visoko obletnico delovanja ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki je leta 2013 praznovala stoletnico.
0 2
4
5 D E S
4
40
etnologija, umetnostna zgodovina, zgodovina idr.) posamično enoto dediščine lahko vidijo popolnoma različno. Razumljivo in dobro je, da so enote obravnavane z več različnih zornih kotov. Zelo pomembno pa je pri skupnem delu različne poglede uskladiti, tako da je skupen rezultat uporaben za nadaljnjo obravnavo. Usklajevanje mnenj, določanje prioritet ter iskanje skupnih imenovalcev in končnih usmeritev je dolgotrajen proces, ki je nujen za kakovostno ohranitev kompleksnega kulturnega spomenika s pisano sestavo elementov. Le tako lahko dosežemo temeljito obravnavo enote in zagotovimo njeno ohranitev v najčistejši obliki tudi za prihodnost.
Pomembno je tudi sodelovanje z visokošolskimi izobraževalnimi ustanovami. Služba varuhov kulturne dediščine bi morala aktivneje vstopiti v proces izobraževanja bodočih strokovnjakov. Nujna je predstavitev postopkov od izbire enote kulturne dediščine do vrednotenja, prek dokumentiranja in usmeritev za določene posege in za nadaljnji razvoj kot tudi spremljanje izvajanja kon-servatorsko-restavratorskih postopkov in posegov. Vsi postopki bi morali biti del terenskega izobraževalnega procesa skupin bodočih strokovnjakov. Obnova, revitalizacija, rekonstrukcija in podobno so posegi, ki bi morali biti inter- in večdisciplinarno zasnovani, tudi v izobraževanju. Zaradi vključevanja izobraževanja bi postopki trajali dlje, vendar bi bil prenos znanja kakovostnejši. Zavedati se moramo, da bodoče strokovnjake na različnih področjih lahko pripravimo na bodoče delo le z izobraževanjem in vključenostjo pri obravnavah konkretnih primerov.5
Izbrani primeri konservatorskih načrtov
Konservatorski načrt: Šenčur - Kmečka hiša Pipanova 2 (EŠD 734)
V primeru obravnave kulturnega spomenika v Šenčurju z evidenčno številko dediščine (EŠD 734), Šenčur - Pipanova 2, je prikazano sodelovanje različnih strok in visokošolske vzgojno-iz-obraževalne ustanove. Odkrivanje preteklih dejstev, zapisovanje stanja, združevanje dejstev in priprava na usmeritve za nadaljnje posege in postopke za revitalizacijo objekta so naloge, ki smo jih izvedli ZVKDS OE Kranj, Restavratorski center in Fakulteta za arhitekturo6 (slika 1). Pri pripravi končnih projektov so sodelovali tudi projektanti in občina. Raziskave, pogoji in postopki nadaljnjih obdelav niso uporabni, če niso usklajeni tudi z investitorjem, uporabnikom in projektantom. Kompleksnost povezovanja kulturnega spomenika z njegovo uporabo se pokaže šele, ko ga skušamo povezati z zahtevami sodobnega časa, uporabnimi lastnostmi in možnostmi. V primeru omenjenega objekta je bil poudarek na neprecenljivih vrednostih s stališča etnologov konservatorjev in arhitektov konservatorjev. Lastnosti samega objekta, njegova postavitev v prostor in pomen v bližnji in širši okolici so usmerjali obravnavo spomenika in njegove okolice (slika 2).
o
(M
m Q UJ CO
5	Na primer mentorsko delo s pripravniki za konservatorje v območnih enotah ZVKDS, s študenti z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Oddelka za geografijo, Fakultete za arhitekturo, Fakultete za gradbeništvo ipd. na praksah v ZVKDS (glej Tercelj Otorepec 2013a).
6	Odgovorna konservatorka, konservatorska svetovalka Mojca Tercelj Otorepec kot nosilka s področja etnološkega konservatorstva, s sodelovanjem arhitekta, višjega konservatorja Jona Grobovška iz ZVKDS v Kranju, Restavratorski center, Oddelek za arhitekturo s konservatorsko svetovalko Ireno Potočnik.
Konservatorski načrt: Ljubljana - Plečnikova hiša (EŠD 345) V Restavratorskem centru ZVKDS je skupina strokovnjakov z različnih področij pod vodstvom arhitektke in konservatorske svetovalke Irene Potočnik izdelala Konservatorski načrt za Plečnikovo hišo v Ljubljani. Elaborat je dober primer konservator-skega načrta, ki vključuje vse sestavine spomenika, obdelana je Plečnikova stanovanjska hiša in z njo neločljivo povezana oprema prostorov z ohranjenimi arhitektovimi osebnimi predmeti in vrtom. Za izdelavo elaborata so bile opravljene meritve stavbe, na podlagi katerih je bil izdelan arhitekturni posnetek stanja kompleksa, vključno z detajli vseh tipov stavbnega pohištva. Izdelana je bila tudi obsežna in temeljita fotografska dokumentacija zunanjosti, vrta in notranjosti kompleksa (slika 3). Pregledana je bila nosilna konstrukcija objekta, odvzeti so bili vzorci za naravoslovne preiskave (slika 4). Pregledano in popisano je bilo rastlinje na vrtu in na stavbi, z raziskavo in analizo je bilo tudi ovrednoteno. Sprejete so bile odločitve o posegih v vrt in na fasadah objekta. Na podoben način so bile obravnavane sestavine spomenika (les, naravni in umetni kamen, opeka, kovina in štuk). Izpuščeni niso bili niti posebni ometi. Ker sta stavba in njena oprema, ki je avtorsko delo, neločljiva celota, so bili v kon-servatorskem načrtu obravnavani tudi muzejski predmeti. Plečnikova hiša je muzej in pri obnovi je za ohranitev razstavljenih predmetov treba ustvariti primerne razmere. Rezultati meritev vlage in temperature v določenih prostorih so bili posredovani projektantom, da bi primerno načrtovali posege. Opravljeno delo in rezultati so bili osnova za nadaljnje delo, tj. za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Strokovna služba ZVKDS je uspela speljati celoten proces, od pregleda arhivskih podatkov, dodatnih raziskav, ocene stanja, sodelovanja in zbiranja mnenj različnih strok, prek usklajevanja mnenj do priprave projekta za posege.
Arhitekturna dokumentacija
Osnovni rezultat arhitekturnega dokumentiranja je v večini primerov arhitekturni posnetek ali načrt trenutnega stanja. V grobem to drži. Arhitekturne risbe tlorisnih rezov, vertikalnih prerezov, fasad, detajlov in konstrukcij v analogni ali digitalni obliki so sestavni del arhitekturnega posnetka. Vprašanje je, kako pridemo do teh načrtov.
Osnova za pridobivanje podatkov, s katerimi lahko izdelamo arhitekture posnetke, je dobro poznavanja enote, razpoložljivih podatkov, želja uporabnika posnetkov, želenega rezultata in metod zajema podatkov. Enote, ki jih obravnavamo, že same po sebi v veliki meri nakazujejo izbiro metode, ki je najprimernejša za zajem podatkov. V procesu izbire upoštevamo enostavnost in dostopnost metode, uporabo sredstev, materiala, čas na terenu, čas za kabinetno obdelavo podatkov, prilagodljivost in ponovno obdelavo zbranih podatkov. Ves čas se moramo zavedati, kaj obravnavamo, zakaj in kako bomo to obdelali ter kakšen bo končni rezultat (Grobovšek 2012).
Različna oblika, zahtevnost detajla in velikost enot dokumentiranja zahtevajo različne metode pridobivanja podatkov. Ni metode, ki bi enakovredno nadomestila vse druge. Najstarejša metoda, to so ročne meritve, je enostavna in priljubljena. Merski trak, papir in svinčnik imamo vsi. Prednost je neposredni stik z enoto dokumentiranja in takojšnja interpretacija podatkov na terenu. Slabosti sta poznejša interpretacija zbranih podatkov, ki so lahko za
druge uporabnike nerazumljivi, in zapis podatkov v dveh dimenzijah. Kljub temu so dobre skice nepogrešljiv dokument. Celoten postopek merjenja je prilagojen končnemu rezultatu, kar pomeni, da želeno merilo izrisanega načrta določa natančnost meritev. Zato pa so lahko neizmerjeni detajli za vedno zgubljeni. Geodetske meritve so nadgraditev ročnih. Z inštrumentom lahko postavimo enoto dokumentiranja v prostor v pravilnem razmerju z drugimi prostorskimi elementi. Geodetske meritve tudi pomagajo pri vključevanju ročnih meritev v posnetke in združevanje več ločeno merjenih enot ter za izmero težko dostopnih točk. V primerih posedajočih in deformiranih objektov so geodetske meritve nujne. Ročne meritve v takšnih primerih niso tako natančne in zanesljive. Nobena od teh metod pa žal ne omogoča ponovnega ovrednotenja pridobljenih surovih podatkov. Fotografija, povezana z geodetskimi meritvami, je naslednji korak v dokumentiranju enot kulturne dediščine. Fotogrametrija je metoda, ki zahteva natančnejšo izvedbo postopkov in več pozornosti pri merjenju. Podatki za izdelavo arhitekturnega posnetka se pridobijo z ovrednotenjem posnetih fotografij. Prednost te metode je, da omogoča ponovno ovrednotenje surovih podatkov. V primeru stereosnemanja, kombinaciji dveh posnetkov, je mogoče z ovrednotenjem pridobiti podatke o tretji dimenziji, globini. Fotogrametrija je uporabna v večini primerov težko dostopnih enot. Omogoča brezkontaktno pridobitev surovih podatkov in njihovo obdelavo. Tudi v tem primeru je pomembna predhodna določitev merila snemanja in končnih rezultatov.
Trirazsežno lasersko skeniranje je metoda različnih načinov zajema podatkov, pri čemer ima vsak svoje prednosti in namen. Vsi načini omogočajo pridobitev podatkov v treh dimenzijah in skoraj takojšno virtualizacijo enote snemanja. Rezultat snemanja je oblak točk ali ploskovni model. Lasersko skeniranje, združeno s fotografijo, omogoča hitrejše doseganje vzporednih, nekoč težje dosegljivih rezultatov, kakor na primer izdelava orto fotografij. Lasersko skeniranje je najprimernejše za enote nepravilnih oblik in razpršenih volumnov. Povsod, kjer so meje med ravninami težko določljive ali pa so razlike med sosednjimi točkami minimalne, vendar ne zanemarljive, je lasersko skeniranje trenutno najprimernejše.
Pri vseh metodah velja pravilo: kakovostna oprema, natančno izpeljani postopki, izkušeni izvajalci in rezultat je boljši. Vedno se moramo zavedati, da je trenutna izvedba meritev lahko zadnja.
Hranjenje dokumentacije
Arhiviranje arhitekturne dokumentacije je v današnji digitalni dobi problem. Papirnati dokumenti so enostavno berljivi in lahko dostopni (z nekaj omejitvami). Digitalni podatki in mediji so po eni strani enostavno dostopni vsem, kar sproži vprašanja o avtorskih pravicah. Postavlja pa se tudi vprašanje berljivosti in dolgotrajnosti nosilcev in oblik zapisa. Analogen zapis podatkov (npr. papir) je še vedno najobstojnejši in najberljivejši. Diskete, magnetni trakovi, zgoščenke ali drugi sodobni mediji so problem zaradi spreminjanja standardov zapisovanja kot tudi zaradi nenehnega razvoja samih medijev. Skrb za hrambo dokumentacije zahteva nenehno posodabljanje zapisov in nosilnih medijev. Vse oblike hranjenja mora spremljati dokument s spremljevalnimi podatki, ki opišejo načine zajema, postopke obdelave, programsko opremo in tudi namen uporabe. Med spremljevalnimi podatki je treba navesti tudi, ali so dokumenti le delno obdelani ali pa obdelani s posebnim namenom.
Sklep
V članku skušava o dokumentaciji nepremične kulturne dediščine in kulturnih spomenikov predstaviti delček najpomembnejših opravil, s katerimi naj bi se ukvarjali tudi konservatorji na regijskih enotah ZVKDS. Dokumentiranje nepremične kulturne dediščine in spomenikov je kompleksno delo, ki zahteva najprej obvladovanje metod in tehnik dela vsake discipline posebej, nato pa še združevanje različnih vidikov posamičnih disciplin v celoto. Vse to je potrebno za obnovitvene in prenovitvene posege na nepremični kulturni dediščini in spomenikih, pa tudi za njihovo prezentacijo in popularizacijo.
Sprva so pri varstvu kulturne dediščine poudarjali evidenco najpomembnejših zvrsti dediščine; v ospredju varstvene skrbi so bile predvsem sakralne stavbe z nekaterimi grajskimi kompleksi. Prvi zakon o spomeniškem varstvu je izdala Demokratska Federativna Jugoslavija 31. julija 1945; bil je podlaga za ustanovitev prve ustanove za varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem. To je bil Zavod za varstvo in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti. Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je 19. maja 1948 sprejela prvi zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (Tercelj Otorepec in Koželj 2013: 12). Vidiki varstva so se razširili na vsa področja, tudi na strokovno področje arheologije, arhitekture, etnologije, krajinske arhitekture in zgodovine. Sodobno konservatorstvo je danes usmerjeno prav v združevanje različnih vidikov temeljnih disciplin v ZVKDS; predvsem je poudarjen pomen ohranjanja in raziskovanja nepremične kulturne dediščine skupaj z nosilci - lastniki in uporabniki. Zavod je bil že ob ustanovitvi zasnovan kot interdisciplinarna ustanova. Dejstvo pa je, da se v praksi večdisciplinarni pristop ni uporabljal prav pogosto. Je pa takšen pristop cilj, ker meniva, da so kakovostno varstvo, ohranjanje in naposled tudi obnavljanje glavni cilji varstvene dejavnosti in konservatorjev v njej. Konservatorji pri vsakdanjem delu uporabljajo izsledke matičnih strok in jih morajo znati prenesti na raven konservatorstva ob sodelovanju različnih temeljnih disciplin. Avtorja predstavljata del konser-vatorjevih glavnih opravil, ki so združena pri dokumentiranju nepremične kulturne dediščine in kulturnih spomenikov. Tako je predstavljeno sodelovanje med etnološkim in arhitekturnim konservatorstvom, ki je v osnovi različno. Etnolog konservator v izbranem prostoru raziskuje vse sestavine prostora, tj. materialne, družbene in duhovne pojave. Dediščino vrednoti s stališča vsakdanjega načina življenja ljudi v prostoru ter hkrati z evidenco in osnovno fotodokumentacijo interpretira tako nepremično kot nesnovno kulturno dediščino. Raziskave so uporabne za pripravo analitičnih delov konservatorskih načrtov, ki se nanašajo tako na stopnjo ohranjenosti materialne substance kot družbeni kontekst, v katerem je nastala dediščina. Ob tem je treba izdelati tudi posnetek dejanskega stanja izbrane stavbe, več stavb v 41
širšem varovanem območju ali posnetek celotnega območja. Ta -
kompleksni del ponavadi pripravijo arhitekti konservatorji, ki poleg dokumentiranja izvedejo tudi analizo stanja, ohranjenosti objekta in raziščejo tipologijo objektov na določenem ožjem območju v povezavi s širšim območjem. Na osnovi teh raziskav c^ predlagajo možnosti obnove in smeri poteka nadaljnjih del. Vse skupaj prilagodijo skupnemu cilju, ki je ohranjanje starega in združevanje z novim. Avtorja sva v prispevku poleg osnovnih dokumentacijskih metod na primeru izdelanih konservatorskih
načrtov dveh kulturnih spomenikov, v Šenčurju in v Ljubljani, predstavila del dokumentacijskega dela konservatorjev ZVKDS v Kranju in v Ljubljani s sodelovanjem arhitekturnega oddelka Restavratorskega centra. Za sklep lahko poudariva, da je takšno sodelovanje osrednjega pomena za strokovno boljše pristope k varovanju, ohranjanju in ustreznim obnovam nepremične kulturne dediščine in predvsem kulturnih spomenikov ne le državnega, temveč tudi lokalnega in regionalnega pomena.
Literatura
FISTER, Peter: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana: Partizanska knjiga Ljubljana, 1979, 75-82.
GROBOVŠEK, Jon: Preventivno fotogrametrično snemanje gradu Snežnik v okviru nacionalnega projekta IZMERE. Geodetski vestnik 46/4, 2002, 379-390.
GROBOVŠEK, Jon: Dokumentiranje kulturne dediščine. V: Milan Selan idr. (ur.), 17. posvetovanje Sistemi za upravljanje z dokumenti, Kranjska gora, 24.-26. september 2008. Ljubljana: Media.doc - Društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2008, i19-I23.
GROBOVŠEK, Jon: Dokumentiranje kulturne dediščine: Priprava, potek in rezultati = Documentation of cultural heritage objects. Knjižnica 56/3, 2012, 149-159.
GROBOVŠEK, Jon: Arhitekturna dediščina in ustvarjalna svoboda projektantov. Urbani izziv: Posebna izdaja 3, 2013, 23-28.
HAZLER, Vito: Podreti ali obnoviti?: Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba Rokus, 1999, 155-225.
KOMELJ, Ivan: Očrt sistematike dejavnosti varstva spomenikov ali poizkus metodologije spomeniškega varstva: Prvi poizkus koncepta. Vestnik 4, 1977, 55-65.
TERCELJ OTOREPEC, Mojca: Regionalizacija in etnološko konservator-stvo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2013a (doktorska disertacija). TERCELJ OTOREPEC, Mojca: Uvod v etnologijo s petimi primeri. V: Dnevi evropske kulturne dediščine 2013. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2013b (tipkopis, pripravljeno za objavo).
TERCELJ OTOREPEC, Mojca in Zvezdana Koželj: Etnološko konservator-stvo in varstvo dediščine na Slovenskem. V: Mojca Tercelj Otorepec (ur.),
Etnološko konservatorstvo in varstvo dediščine na Slovenskem. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2013 (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; 47), 8-25.
KLANŠEK, Barbara: Logarska hiša pod kamniškim gradom: Konservatorski načrt za obnovo hiše Novi trg 5 - Kamnik. Tunjice: [B. Klanšek], 2012 (diplomsko delo).
Viri
GROBOVŠEK, Jon: Model Konservatorskega načrta za Šenčur - Kmečka hiša Pipanova 2 (EŠD 734). Kranj: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Kranj, 2011 (arhiv).
TERCELJ OTOREPEC, Mojca: Konservatorska izhodišča za obnovo Bali-jeve kajže, Moravče, Detelova ulica 2 (EŠD 12744). Kranj: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Kranj, 2006 (arhiv). TERCELJ OTOREPEC, Mojca: Konservatorski program k prenovi z revitalizacijo kulturne dediščine/spomenika: Cerklje na Gorenjskem, Petrovčeva hiša (EŠD 21787). Kranj: Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Kranj, 2007 (arhiv).
TERCELJ OTOREPEC, Mojca idr.: Konservatorski načrt: Šenčur - Kmečka hiša Pipanova 2 (EŠD 734): Vzorčni model izdelave konservatorskega načrta. Kranj; Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Kranj; OE Restavratorski center, 2011 (arhiv).
Arhivski viri
Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Kranj. Arhiv Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Arhiv Restavratorskega centra ZVKDS v Ljubljani.
Normativni viri
Pravilnik o konservatorskem načrtu. Ur. l. RS, št. 66/2009. ZVKD-1: Zakon o varstvu kulturne dediščine. Ur. l. RS, št. 16/2008.
42
o
(M
m Q UJ CO
Methods of Documentation of Immovable Cultural Heritage
Documentation of immovable cultural heritage and historic monuments is one of the complex tasks of the conservators employed in the seven regional units of the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia. Basic documentation is an integral part of the register of cultural heritage. It comprises photography, field photography and cartography, architectural plans, geodetic surveys, and other field data. A particularly challenging conservation task is to document historic monuments for which conservators have to design conservation plans for the restoration of historic monuments or sites. Using the example of two historic monuments, the authors discuss a segment of such documentation. Their text finds the common ground between two basic disciplines, architecture and ethnology, with a particular emphasis on methods and techniques of research and professional work required in the making of conservation plans and conservation/ restoration projects of conservation of historic monuments. This type of work should become one of the major tasks of regional conservators rather than merely of external collaborators or the Restoration Centre. It should be carried out in cooperation with educational institutions, particularly when it comes to locally listed historic monuments and locally and regionally distinctive cultural heritage. An important element of this process is to educate and instruct all age groups of the population about cultural heritage and its conservation in the entire territory of Slovenia.