JURAJ JURAJEVIČ Dovški Bržot pripoveduje 2. SMRT IN VOZNIK. I. reden je stekla gorenjska železnica, pelje nekoč star voznik, ki je bil doma iz Kranja in se je pisal za Velkavrha, s parom konj težko natovorjen. voz iz Ljubljane na Jesenice. Št. Vid, Medvode, na levi Škofjo Loko, na desni Mavčiče ima že za seboj, zdaj vozi proti Kranju, kjer meni prenočiti. Vsakdo se rad ustavi tam, kjer mu je tekla zibelka. Zmra* čilo se je že, kar pa starega voznika ni motilo. V dobri uri in pol že dospe z vozom v mesto, potlej bo pa pri kozarcu žlahtnega bizeljčana v gostilnioi ,Na gričku pri Tičku' brez skrbi užival blagodat odpočitka po trudapolnem dnevu. Kar se mu sredi pota nenadoma pridruži visoka, bela žena, da sain ni vedel, od kod se je vzela in ga ustavi: »Ali smem sesti na voz? Tudi jaz grem v Kranj1.« Staremu vozniku Velkavrhu se zdi neznanka silno čudna. Rad je ne bi jemal na voz, zato udari po konjih in ji nič ne odgovori, toda težki voz obstane sredi ceste kakor pribit, konji se ne zganejo. In visoka bela žena ga zaprosi: »Daj, pelji me vsaj nekaj časa proti Kranju; konji ne bodo nič težje vozili ko doslej, ako še jaz prisedem.« »Kaj praviš?« vpraša zdaj nerodno stari voznik čudno neznanko, kakor da bi je prej še ne bil slišal in zakašlja brez prave potrebe. »I no, če bi se šla lahko peljat, če smem prisesti; lahka sem, same kosti so me, ne bo teže.« »Ta je suha ko smrt, teže res ne bo, naj pa prisede!« si misli voznik in reče: »No, pa prisedi!« Visoka, bela žena sede na voz poleg starega voznika. »Djo!« požene zdaj ta, konji potegnejo, voz zdidra dalje po beli cesti. Konji zdaj res uiso težje peljali ko prej, še čutili niso, da je prisedla nenavadna žena k vozniku na voz. Temu se ta čudi, zato pripomni: »Žena,- velika si, a teže pa res nimaš nobene; prav nič se ne pozna, da sem še tebe vzel ne, v Kranju v gostilnici ,Na gričku pri Tičku' misliš prenočiti; ali ni res?« »To je, da! Mislim, da bi se ondi ustavil in prenočil. Kako, da • tudi to veš?« »Duhovi vse vemo.« ¦ " - ¦ Zdaj privozita do hiš. Stari voznik se nekoliko oddahne. Seve, tudi sedaj mu ni bilo všeč, da se je ta večer vozil v takem spremstvu, pa kaj je hotel! Zdaj mu reče božja dekla Smrt: »Kjer se boš ustavil čez noč v Kranju, tam bo gospodar nocoj umrl.« 27 »Pa vendar ne! V gostilnici ,Na gricku pri Ticku' je gospodar se hrust, da bi se sel lahko z medvedom metat. Ta prav nic ne misli na smrt.« »To rada verjamem. Ali od vekomaj mu je ze odloceno nocojsnje moje za ljudi tako zalostno in bridko opravilo v tej gostilnici. Pri= pravi ga na smrt!« »Kako?« »Ti ze se povem.« »Kako pa naredis, da bo umrl tak junak?« »Vidis, takole: ko se bo pri mizi s prijatelji razgovarjal, dobro jedel in pil, pristopim k njemu. Ti me bos videl, ko bom stala pri njem, drugi me ne bodo opazili. Narahlo ga bom potapljala po rami in gospodar bo rekel: »Meni pa postaja slabo!« Ti pa hitro prigovarjaj: »Po gospoda posljite, smrt bo!« Gospodar bo ugovarjal: »Ne, ne! Ni treba! Ah, saj mi ni vec slabo!« Ti pa le sili in sili. Potlej ga boni sunila v hrbet, dregnila pod rebra: leci bo moral v posteljo. Takrat se bolj prigovarjaj: »Takoj posljite po gospoda, mudi se, smrt bo; hitro, hitro, da ne bo prepozno.« Ce ne bodo hoteli, jih moras mocno siliti.« Smrt je utihnila, stari voznik pa je vprasal: »Kako bo pa potem?« - »Potem? Bos ze videl, kako se bo naprej godilo,« odgovori Smrt. Videlo se je, da nerada se nadalje o tern govori. A stari voznik je bil zdaj radoveden in je se vprasal: »No, kaj bo z njaim, z gospo? darjem?« Zastonj se je vozila Smrt, zato je se rekla: »Kaj bo z gospo* darjem? Nic hudega ne bo, samo umrl bo.« Med takim pogovorom se pripeljeta v Kranj do gostilnice ,Na gricku pri Ticku'. Tam se ustavita in stopita z voza. Pa ko stopi voznik na tla, Smrti ni bilo nikjer vec. Izginila je brez sledu, kakor se je bila tudi prikazala staremu Velkavrhu, da sam ni vedel, ne kdaj ne kako. Voznik dene konje v hlev, jim da jesti, potlej pa stopi v gostilnico, da se malo okrepca. Bogati ostir ,Na gricku pri Ticku' v Kranju je imel hiso na dva konca in v obeh je bilo polno veselih gostov. V onem koncu hise proti hlevu se je mudil med njimi tudi gospodar, preljubljeni Ticek, in pridno tocil sladko vince iz Gadje peci, zlahtnega bizeljcana in zna= menitega jeruzalemcarva iz Slovenskih goric. Posebno ta vecer je bil prav razigran; pogovarjal se je venomer s prijatelji, zbijal sale, da • so se vsi za trebuhe drzali, in odzdravljal zdaj temu, zdaj onemu, ki ga je klical pit. »Hej, gospod Ticek, se k meni pojdi pit, potlej pa povej, da bodo vsi slisali, kako je bilo zadnjic v Ljubljana, ko sva na cesti na mitnici ukanila iblajtarja,« zavpije zdaj izza omizja v kotu ostirjevih prijas 28 teljev eden, oče Rožica izpod Šmarjetne gore pri Kranju, tisti, ki ima čebel nič koliko in zadene zajca pri prvem strelu, četudi ga dobro nie vidi, da ga le pes prepodi, kakor pravijo. »Hola — hej! Oče Rožica nima nič vinca, pa kliče pit! Oštir, vina gor!« pripomni možakar, ki je sedel na desni strani očeta Rožice in srebal vino. »Žolna, ali si mi ga že mar ves bokal polokal?« zarentači dobro= voljni oče Rožica v neprehudi jezi in pokliče še eno mero bizeljčana Brž, ko je posoda z vinom na mizi, nalije oče Rožica polne čaše in zopet zakliče: »No, ljubi naš prijatelj Tiček, zdaj pa le pojdi pit in poglej, koliko imaš prijateljev: polno mehurčkov se je naredilo vrhu vina v kozarcu.« »He — hej, prijateljev pa dosti! Vsi smo si prijatelji, ali ni res, ljubi gostje?« vzklikne veselo oštir Tiček. »Tako je, tako je!« gromko zadone klici vsevprek po pivnici, oštir pa gov-ori dalje: »Vsi smo si prijatelji, to stoji; Bog je pa naš najboljši prijatelj, ki nam daje to žlahtno kapljico v naše veselje. Na zdravje nas vseh!« ' »Živio, živio!« kličejo veselo gostje, oštir Tiček pa prime kozarec v roko in ogleduje iskro vince pri luči. Tisti, ki je sedel na desnici . očeta Rožice in pil ta večer na njegov račun, reče glasno: »Le pijte ga, le pijte, gospod Tiček, kaj bi ga gledali! Oče Rožica ga vam ni nalil oez roko ali pa z levico, kar bi pomenilo razžaljenje, ampak s pravo roko in iz pravega srca, ker smo si prijatelji.« »O, vem, vem!« izusti oštir prijazno, potlej pa toliko, da si ustna zmoči in položi zopet kozarec na mizo. »Kaj bi tisto, ta večer ni pokušnje! Izpij, ti rečem, božja kapljica je to!« sili oče Rožica. In ko Tiček res iznrazni kozarec na dušek, sili zopet oče Rožica: »No, no, gospod Tiček, ljubi naš prijatelj, zdaj pa le povej, kako je bilo v Ljubljani, ko sva ukanila in opeharila mitničarja.« »Dej, povej, Tiček, kako je bilo,« silijo vsi gostje. »Bom pa povedal! Posebnega ne boste nič zvedeli, to vam že naprej povem,« se vda veseli gospod Tiček splošni želji. »Posebnega nič? Kako da ne! Ves dan smo se takrat smejali s prijatelji v Ljubljani, da so nam solze silile v oči, pa ne bo nič posebnega?« ugovarja oče Rožica. »No, pa le govori, Tiček!« Kakor bi odrezal, utihnejo gostje in napno ušesa. In Tiček prične: »Dosti prijateljev imava z očetom Rožico v našem mestu, pa tudi ' v Ljubljani in drugod se jih nama ne manjka. Pravijo, da prijateljevo srce najlaže navežeš nase s kapljico žlahtnega vinca. In take misii sva bila tudi midva z očetom Rožico, preden sva se odpeljala s poštnim vozom v Ljubljano. Zato je pa vsak od naju natočil za svoje Ijub« ljanske prijatelje bariglico bizeljčana.« 29 »Sam si napolnil obe bariglici, kaj bi tajil? Po tri bokale in pol sta držali,« poseže vmes oče Rožica. »No, to je pač vse eno, kdo je natočil, a resnica je, da je nesel vsak od naju bariglico dobre kapljice svojim ljubljanskiin prijateljem,« pristavi oštir Tiček in potlej nadaljuje: »Prijatelji so pa ovohali, kdaj se pripeljeva s pošto v Ljubljano, in so naju prišli čakat prav pred prelaz čez železnico iz Šiške v prestolico. Tam pa stoji, kakof veste, mitnica. Prijateljem sva pokazala bariglici in takoj so se ju lotili, eni na tej, drugi na drugi strani mitnice. Mitnicar je vpil: »Mitnino pla* čajte, od bokala je toliko in toliko, prej ne boste pili!« Prijatelji so ugovarjali: »Počakajte, da poizkusimo prej, kakšna roba je!« Mitničar je kričal, da ne, prijatelji pa, da da, in tako bi se kmalu vnel prepir. Takrat pa prikoraka po šentviški cesti na mitnico dijak s precejšnjo culo pod pazduho, ki so mu jo doma napolnili z brašnom, da se bo laže učil in da ne bo stradal v Ljubljani. Strogo oko mestnega čuvaja ga zagleda takoj in mitničar zakliče: »Kaj1 neseš?« »Kaj vem? Kar so mi mati natrpali v tole culico!« »Ali si dijak?« »Seveda sem.« »Pojdi!« Mitničar ga je naglo in milostno odpustil, zakaj zagledal je bil Boltarjevo Miciko iz Vodic onostran šmarne gore, ki se je mahoma prikazala na mitnico z veliko zavezano košaro vrhu glave. Micika je bila videti tako mladostna, da bi ji človek prisodil komaj osemnajst Iet, pa je bila že pet let omožena in mati dvema stasitima dečkoma. Brž ji zakliče -mitničar, ki je sodil, da je Micika še dekle: »Punca, kaj se gunca?« In kaže na košaro vrhu glave. Micika, jezna, da 30 nagovarja mitničar s punco, da za odgovor: »Vse sorte!« »AH je veliko?« »Saj vidite! Na glavi nesem, to ne bo veliko.« Najini prijatelji to in onostran mitnice so pili tačas vino, dobrega bizeljčana, in se sladko muzali. Ena bariglica je bila že skoro prazna. Grdo je pogledoval mitničar na vinske bratce, pa tudi na Boltarjevo Miciko iz Vodic in ni vedel, koga bi se prej lotil. Z Miciko, je menda sodil, bo prej) gotov kakor z nami, zato je postopal poslej z njo čisto uradno. In vnel se je z rastočo napetosfjo inl jezo na obeh straneh med njima besedni prepir.'