Prvo sebi, potlej meni. Ali nisem vljuden dovolj? Hitite!
Stražnik (se ogleduje, nato): Pello duos... daj sem, pa se strpi! (Gre.)
Šapla (sam pri sebi): Sem zaprt, pa sem častno. Fossa novissima — brlog, tranča pa še ne. In to bo mojih današnjih ječ že deveta posoda. Le drage so. Bogme, šole niso poceni. (Iz cerkve se. oglase orgle, utihnejo. Redki molilci prihajajo iz svetišča, starke, starci, gospa z otrokom i. dr.)
2.  prizor:
Hčerka (gospe): Mutter lieb! Zakaj pa ima novi cesar ček toliko imen?
Gospa (Blaža Taškarja žena): Spodobi se pač.
Hčerka: Kako se pa kaj spodobi, Mutter lieb?
Gospa: Imenitno je.
Hčerka: Oh, jaz nisem pa nič imenitna. Samo Rozalka mi je ime.
Gospa: Saj si imenitna! Mar nisi moja miška, mucka, tička in cvetka?... Hitive, mein Lieb! (Greste.)
1.  starka (Meta): Ta košatost! Kakor da ne vemo, koliko ji dedec na občini zasluži. Fej, hi-navka in javna grešnica. Kako seje s svojo nečedno. Pa da si taka še v cerkev upa...
2.   starka (Urša): Saj je res Taškarica. Pa še pankrta vlači s seboj. Le čigav je? Tolmajnarjev, pisarjev.
1.   starka: Pravijo, če je in če baba sama ve. Pa ne ve. Ta pismarski Jurij ni prvi, ki hodi vahtmajstru v zelje. Uh, ta neumni Blaž, ta glava vse mestne straže! Svoje babe ljubejev ne vidi in ne voha.
2.  starka: Koliko je strašnega greha dandanes po sveti.
1.  starka: Le strpimo se. Udarila bo šiba božja. (Greste. Streli.)
i. starček: To neumno streljanje, kakor da smo v vojskah. Le kdo bo spet to plačeval.
2.   starček: I nu, cesarju velja, Bog jim daj sreče! Pred dvajsetimi leti sem jih videl, ko so bili v Ljubljani. Strašno dober gospod so. Moj Bog, pa kaj so odtedaj že hudega prestali. Že tretjo ženo imajo.
1.   starček: Mu že ni vdovištvo po volji. Naj prestaja —
2.   starček: Lepo te prosim! Kaj vdovištvo. Skrbi pa žalosti pa tak strah. Toliko sovražnikov imajo, Turke, Francoze, lutrajnarje in klavince pa še grofa Butjana pa barona Steklega.
1. starček: Kako si dejal? Ali misliš mogoč-njake v Ogrih? Kaj še niso vsem glav odsekali, kakor so jo Hrvatom? (Gresta.)
3.  prizor:
(Z desne, kjer se nahaja v samostanskem poslopju ječa ali karcer za »boljše« šolske pored-neže in ki ima med dijaki ime: Refugium peccato-rum — pribežališče grešnikov, se oglasi zdajci pesem.)
Jurij   Gabr. Semenič   (poje   tegobno,   zanosno):
Posito, da ved krajica je bila in bo modrost, branim thesin:  Je resnica,
Matija Jama, Sava pri Radovljici
da še božjega ni lica mimo njenega sladkost: Salve virgo Catharina!
Šapla (na levi): Dobro, brat trpin Jurij Gabrijel, dobro. Tvoj okus, moj okus, kakor je prav. Tebe vzdiga Katarina, mene greje mera vina. (Počne peti): Vitrum meum gloriosum... (Utihne.) Hudič! Miruj, Benedikt! (Oprezuje proti ozadju.)
4. prizor:
(Iz cerkve sta stopila razrednik p. Bernard Geiger in korektor Janez Krst. Klasiber in gresta v nemem pogovoru rahlih kretenj proti samostanskim vratom.)
Šapla: Prekleto! Kje se oščaja Matej. Anti mi ne bo, živina, požrl oba vrča? Korektor je blizu in ura moje ječe tudi. Pa ne grem v svobodo, dokler ne izpijem še devetega vrča. Trikrat tri, to je moje geslo in moja moč. Trikrat tri, kolikor imajo v Ljubljani visoke hiše oken. He, oča Matej! Previdno!
Stražnik (z vinom): Tu smo. Vrč je poln.
Šapla: Custos fidelis. Zvesta starina vse ljubljanske varnosti, gratias tibi ago. (Vzame vrč.)
Stražnik: Hie Laibach. Naj tekne, študent naš, Benedikt!
Šapla:   Že   tekne   in  teče.   (Molči,   začne   nato
Omnes  docti sint  vinosi et potantes animosi, docet Aristoteles. (Vsi učeni vina pijte, v vinu sil si pridobite, Aristoteles uči)
(Korektor in redovnik posluhneta. Klasiber se poslovi od svojega predstojnika in prihiti na levo k »brlogu«.)
Klasiber (lep, tegobno resen človek, s knjigo pod pazduho, resno in trpko): Gospod poet Benedikt Šapla. Prepovedane so neumne pesmi in za zaprtega šolarja dvakrat nedostojne.
141