DUHOVNO, ŽIVLJE LA VIDA ESPIRITUAL A VIDA ESPIRITUAL THE SPIRITUAL LIFE ^3 leto IV Ano °KTOBER 1936 BUENOS AIRES DUHOVNO ŽIVLJENJE izhaja mesečno DAVID DOKTORIČ in JOŽE KASTELIC Condarco 545 (Okraj Flores), telef. 63 - 2435. Hladnik Janez, Caseros 2780. — telef. 61 - 4221. Obletnico evharističnega hongresa proslavimo na AVELLANEDI 11. OKTOBRA. Pridite tedaj iz vseh strani na obisk k našim Avellanedcem, da damo hvalo Jezusu za odrešenje, ki ga nam je pridobil in za Najsvetejši Zakrament, ki ga nam je dal. Popoldne 13. okt. bomo praznovali isti spomin v Villa Devoto. Srebrna masa Ni se še zgodilo, da bi se po naše tak dogodek slavil v tej deželi. Kar trije slovenski duhovniki pred oltarjem in s slovensko mašo! Pač ne bo nihče izostal, komur jo le mogoče priti, kdor ima le še kaj vero, naj jo pokaže to dan. 25. okt. ob 10. se vrši slovesna SREBRNA MAŠA na Paternalu. Daroval jo bo častiti g David Doktorič. Vrši se na A v. del Čampo 1653. Cerhveni pevci Le skup! Mnogi imate dober dar glasu, mnogi ste bili povci že doma na koru! Pridite, oglasite se, da se eerkeveni pevski zbor še pomnoži. Pridružite se njim, ki zvesto vstrajajo kljub oviram in doprinesitcl nekaj v božjo čast. da se naš zbor še pojavi za velike slovesnosti, ki so pred nami: za srebrno mašo in za Lujan. Javite so pri pevovodji g. Cirilu Jekšetu Donato Alvarez 2661 (Patcrnal). POŠILJANJE NAROČNINE NAŠEMU LIST: Buenos Aires — Baneo Gormanico, A v. L. N. Aleni 150. Buenos Aires — Baneo Holandčs — Brno. Mitro 234. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj ona nam izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Jugoslavija: Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Miklošičeva cesta, s pripiombo: za Duhovno življenje, Buenos Aires. Brasil: Baneo Germanieo, Rio de Janeiro, Rua Alfandega 5 — Baneo Germanieo, Sao Paulo, Rua Alvarez Pentcado 19 — Baneo Germanieo, Santos, Rua 15 de Noviembre 164 — Baneo Holandes, Sao Paulo, Rua Alvarez Pentcado 23. Paraguay: Baneo Germanieo, Asuncičn, Callo Preš. Franco csq. Chile. Chile: Baneo Germanieo de la A. S., Santiagb. Calle Huerfanos 833 — Baru-o Germanieo, Valparaiso, Calle Pratt 23S. Holandsko: Hollandsehe Bank — TJnie N. V., Kcercngracht 432, Amsterdam, Holandia. Nemško: Deutsch-Siidanicrikanisclic Bank A. G., Molirenstrasso 23, Berlin. POZDRAVLJEN! Za izseljeniškega dopisnika je bil imenovan g. DAVID DOKTORIČ. Z veseljem smo ga pozdravili 19 sept. zvečer, ko je stopil na tukajšna tla, kjer upamo, da bo veliko dobrega storil v prid izseljencev. G. Doktorič je bil rojen 1887. Bil je posvečen v ma-šnika v Gorici. Bil je osebni tajnik nadškofa Sedeja, potem kaplan na Placuti in ravnatelj Alojzijevišča. Od leta 14 do 18 (v času vojske) je bil za vikarja v Gaberju. Po vojski je bil spet poklican v nadškofijsko pisarno. Pozneje je bil tajnik Goriške zadružne zveze, predsednik Katoliške tiskar ne, dokler ga niso 1928 izgnali iz Gorice. V Ljubljani je potem vodil narodno obrambno društvo Stražo. Nato je bil žup nik v Radomlju pri Kamniku. Zadnji čas je deloval kot tajnik banovinskega sosveta za primorske izseljence. Vse njegovo delo je bilo torej posvečeno primorskim Slovencem. In tudi sem je prišel, da bi čim več za svoje rojake storiti mogel. Letos je srebrni jubilej njegovega mašništva- V znamenje hvaležnosti za žrtev, ki jo je storil s svojim prihodom med nas mu bomo priredili tudi tukaj slovesno Srebrno mašo na Paiernalu 18. okt. ob 10 h. iz dalje k Sred hrupnega mesta, kjer vodi življenja me cesta, objela nemirna me noč. Se vzdignil v višave, nad meglene dobrave moj duh hrepeneče zletel. Grcnkost je otiral se plaho oziral, kje sladke spomine bi vjel. Bes v snu nad vasico sem rojstno poletel daleč čez široko morje. Na cvetnih vrtovih, na belih zidovih oko se mi vstavilo je. tebi želim. . . Srce je vzdrhtelo, se bolj zaželelo vrniti sc v sredo krasot, katere zastonj sem brez mira, pokoja izkal po svetu drugod. Le za trenutek ta sladki občutek v srcu ustavil se je. potem pa odjadial čez širno morje, čez visoke gore A meni je pustil le tožno srce. Anton Podlogar. OSEMSTOLETNICA. 15 in Iti aug. se je vršila' veličastna proslava SOOletnica stiškega samostana in obletnica evharističnega kongresa. Pred podobo stiske Žalostne Matere božje je obnovilo sklepe evharističnega kongresa 25 tisoč vrinkov s škofi: dr. Jegličem, dr. Tomažičem, dr. Rožmanom in dr. Srebrničem s Krka. Veliko oiličnih osebnosti je pohitelo v Stično že v soboto in se je udeležilo nočne procesije 8000 fantov in mož. Glavne slavnosti so bile v nedeljo. Na širokem m prostornem samostanskem dvorišču pod velikim belim križem je bila slovesna služba božja. Cerkveni govor je imel ljubljanski škof dr. G. Rožman. Prireditev so počastili minister dr. A. Korošec, ban dr. Natlačen, divizijski general Nedeljkovič, ljubljanski župan in cerkveni 1 er javni odličnjaki v spremstvu zastopnikov številnih organizacij. Slovesni službi božji je sledilo manifcstaeijsko zborovanje, katerega je otvoril predsednik Kat. akciji; g. elr. Žitko, ki je predlagal z ljudskim navdušenjem sprejete brzojavke: sv. Očetu Piju XI., kralju Petru II. ter knezu namestniku Pavlu. V nedeljo popoldne se je vršila, ob pokanju topičev glavna jubilejna procesija, katero je zaključila himna “Povsod Boga”. V sprevodu je bilo 100 konjenikov in tisoč kolesarjev. Maj gre mimo tvojih tal Jutro na morju Krasno je vstajalo mlado jutro novega dne. Že oh pol 5 zjutraj je bil Janez na krovu. Ravnokar je mlada svetloba odrezala morje od neba. Pod mračnimi oblaki se je vrezal oster svetlobni pas in je skozi njega vdirala vsak hip močnejša luč. Mogočno je šel dan vse više in više, vse bolj nizko tja na zapad se je umikala noč in že sta se na še medlem obzorju motno prikazali dve ladji, ki sta hiteli v obratni smeri. Vse bolj ognjena je postajala luč mladega jutra, ki je začela z zlatom oblivati samotne meglice, ki so blodile po jutranjem nebu. Prekrasen prizor, ki ga je škoda zaležati. Pohitel je zato Janez pod krov, da zbudi prijatelje. Jože je bil že na nogah in je takoj hitel, da vidi lepoto mladega jutra na morju. Tonetu pa ni bilo mnog0 do tega. Še je Jože Toneta po-ščegetal v podplat in mu ponagajal: Solnce zgodaj gori gre, pastirji jokajo, Solnce zgodaj gori gre, pastirji jokajo, Radi bi še spančkali, pa vstati morajo. . . Pozdravilo ga je krasno jutro! Vse svetlobe so se prelivale čez nebo od temne modrine na skrajnem zapadu mim() ognjeno-rdečih oblakov, ki jih je oblivala jutranja zarja do zlate luči, ki je na vshodu že odpirala vrata za sončen vshod. Molče sta motrila čudovito lepoto, ki se jima je razodevala. Janezu je vstala misel in se menda prelila v Jožeta, zakaj kot na takt sc jima je izvilo polglasno Ko dan se zaznava, danita priplava se sliši zvonenje čez hrib in čez plan. Obmolknila sta. kot da prisluškujeta pesmi jutranjega zvona, pesmi, ki je kot srebrn glas prišla z voščilom srečnega novega dne, ki ga je Marija doma vsako jutro voščila. . . Zaman sta hrepenela v daljo, le motorji so peli, vrvi so brnele in morje je pošumevalo in mornarji se čistili krov... pesmi jutranjega zvona sta zastonj hrepeneče prisluškovala. Ni se oglasila kpsa, ki bi jo sosed klepal, niti ni kosila v mlado deteljo, ni. se oglasilo mukanje govedi... Niti ni bilo čuti samotnega koraka, ki bi hitel k maši... Le na nebu je vstalo jutro, lepo prelep,, kakor doma, kakor tedaj, ko ga je doživel Janez visoko gori v planinah, gori na Kamniškem sedlu, sredi črede ovac... Vstala mu je v misli pesem o oni deklici, ki je s hrepenenjem poslušala pesem iz doline in Ko bi mogla, ko bi mogla, rada šla bi spet nazaj, rada spet bi čredo pasla, kot jo pasla je nekdaj Tedaj se je zlila solnčna luč čez modrsno gladino. V svem sijaju je zrastlo iz morja zlato solnce in poljubilo na zapadu otoke, ki jih doslej nista opazila. Kakor privid se jima je videlo in neverjetno sta se začudila, kakor da m> zrastlv iz tal slovenske planine, snežno bleščeč v jutranje solnce... Visoko gori v nebo je rastla mogočna gora in menda ni prevara... sai je to sneg! Sneg kot doma na naših planinah... Res je bil sneg, ki je prav prejšnji dan v času nevihte pokril sneženo kapo, kakor v pozdrav, ki ga je našim znancem še poslala domovina, zakaj dežela, kamor je vodila njihova pot ne pozna snega. Neverjetno se jima je zdelo to. Bil je rez izreden pojav, pa vendar ne čudež, zakaj najvišja gora Kanarskih otokov, mimo katerih so pluli je visoka skoro štiri tisoč metrov. Počasi se je primotal tudi Tone iz svojega gnezda in kar žal mu je bilo, da ni prišel preje. Zakaj me nisi vrgel iz postelje, je malovoljno zagodrnjal. Ali bi mi vsaj plahto potegnil, da hi se pošteno zbrihtal. Jaz sem od doma takega vajen... Jože pa mu je spominil: kdor dolgo leži, kosilo zamudi... Pa Toneta je nevolja kmalu minila v prijetnem zadoščenju, da vse ga le ni zamudil. /e mu ie silila v jezik pesem in je začel požvižgavati ono: pa bom šel na planine, na visoke gore pa bom slišal zvoniti zagorske zvone... Nič jili ne boš slišal ne, ga je podražil Jože. Saj še križa nisi naredil. Tone se je pa tudi znašel in je zamujeno popravil. Res sem ga pozabil. Pa le zato, ker nisem na svoji postelji spal. Tako je človeku res vse narobe. Nisem med pobožnimi, z Rogom se pa tudi ne maram kregati. Samo če me ne bo kak hudič premotil... Vse je mogoče, zakaj pravijo da je Argentina njegova dežela, da jo je sam vrag naredil zato, da svetu pamet meša... Hog v o kaj nas čaka, j c nadaljeval Janez. Upamo seveda le v najboljše, ali kdo ve?... Kaj bi!. . . Za polno mizo seveda ne bomo sedli! Pa, če sc je oni -- neki Jurič doli iz Bele Krajine — pohvalil, da vsak dan enega konja zasluži. . pa, ni smerit, da ne bi mi vsaj eno kozo, je menil Jože... Za pridne roke dela menda ne bo manjkalo. Samo da bi človeka ne zadela kaka nesreča- Pravijo da je zemlja nezdrava... Pa, kaj bi si človek grenil: V božjih rokah smo, tako je hotel Janez ta razgovor zaključiti, ko je prihitel znanec mornar Pepo: Dobro jutro Bog dai, od liubcc sem fraj... budi četrti soreml jcvalec se je tedaj približal, sedaj že povsem dober. Prejšnje dneve ga je morska močno zdelavala. Vas skrbi Amerika, kajne? ic prešel Pepo v resno besedo, ko je videl njihove zamišljene obraze. Bo že Peg dal. da bo prav, je bila misel vseh, ki jo je Jože povedal, ne da bi opazil, kdaj se je približal znani Janezov sobni tovariš, ki je malomarno nadaljeval: kaj bo dal Rog? Prav briga se on za koga. Za delavca in majhnega človeka nima on nič. Bog je samo za bogate in za tepce. Bogati so si ga zmislili zato, da z njim strahujej > siromake in tepce V Ameriki je svet že bolj pameten in tam Boga že več ni... Neprijetno so dimile naše fante take besede. Doslej jih še ni nobeden nikjer slišal, čuden človek, ki kaj takega trdi! Kdo pa potem takem vodi svet. če ga ne Bog, sc iv oglasil Jože. Kdo neki. Svet gre sam naprej, narava sama! — je bil odgovor . Jako lepo. Narava sama. Čisto prav. Saj tudi ladja gre sama. Kdo jo pa poriva, je nadaljeval Janez. Jasna stvar. Stroji jo ženo. Vijaki. Stroji teko in ladja gre dalje, je pojasnjeval spet tržačan. Seveda motorji! Kdo jih je pa naredil. Ali so kar sami zrastli v ladji? jv imel Janez besedo. Kar nevoljen je postajal tržačan: napravili so jih seveda ljudje. Pa kaj nas to briga. Svet ni ladja in ga ne ženo stroji. To jv narava, ki vse dela. 1 urej kot nekaka masina. Kako pa je ta ntašina taka postala in kako je začela voditi svet? Meni se že vse bolj pametno vidi, Priznati, da je to mašino stvarstva, narave ali kakorkoli že kdo svet imenuje, napravil Bog: — kot pa verjeti, da jc vse to samo po sebi slučajno nastalo. Pač čudni ljudje, katerim se zdi neumnost verjeti v Boga in božjo previdnost, pametno pa sc jim zdi trditi, da je svet sam od sebe, čeprav vemo, da še konjska figa ne pride na cesto sama od sebe. listi, ki je sit, lahko meče skledo pod mizo. Spominjam se zgodbe, kako so se vozili po ženevskem jezeru v Švici neki učenjaki. Strašno modri so bili in eden drugemu dokazovali, da ni Boga. Tako zelo s0 bili zamišljeni v to dokazovanje, da niso opazili. kdaj sc je jezero razburkalo. Čolnar je opozoril na nevarnost. Šest modrijanov je postalo šest bojazljivcev. Nevarnost je bila resna in tedaj so v stiski vsi klicali Boga na pomoč. Preje so Boga tajili, ko so bili v stiski so ga pa le klicali napomoč.. . Čolnar sc jim je moral kar smejati, če tudi je bil položaj zelo resen. Ali neki nemški modrak — kako se že imenuje? Tako nekaj s šopom, da Schopenhauer, — ki je tudi Boga tajil. Potem je bil pa nevarno bolan in je Boga klical. Zdravnik se je ponorčeval iz njega, češ: kaj sedaj je Bog1 Preje si trdil da ga ni! Preje sem bil zdrav in ga nisem rabil, bolezni pa že vidim, da brez Boga ne morem prenašati... 'Pako je Janez iasno izpodbijal modrovanje nevernega sopotni ka meneč: verjeti trditvam, ki jih brez dokaza postavljajo brezbožni učenjaki, to. kaj ne, je v redu? To je menda modrost, vredna človeka, kaj ne? Držati se tega, kar nas vera uči, čeprav je dokazano z dokazi ki jih še nihče izpodbiti ni mogel; čeprav nam samo cera dober odgovor da in pravico prisodi brez razlike revežu in bogatemu, učenemu in neukemu... to jc seveda človeka nevredno... Kaj ne! Sveto pismo pa pravi: “Neumnež trdi, da ni Boga’’ in še takole dopolni te besede: Nespametni so tisti, ki Boga ne poznajo. Njihova grda poželjivost jim je zavezala oči, da ne morejo videti tega, kar je”. 'Pako so naši fantje trčili prvič z ljudmi, kateri so se nabrali misli nasprotnih tistim, ki so vodile njihovo mladost. Da, tako jc življenje Kot ognjena peč, ki človeka pvctaplja kot rudo. Kar je nežlahtnega v rudi zgori ali se izloči kot žlindra. . . Pa kakor tudi so bili Janezovi odgovori jasni in prepričevalni, tovarišen se je vseno začel pomalen zajedati dvom v dušo in se je njihov pogovor na ta najgloblja vprašanja večkrat povračal. Janeza nobeni ugovori niso spravili v zadrego, ker je oni boj za vero v svojem srcu že srečno dobo jeva! in imel o vsem zadosti, jasnosti, da je razgalil prazne ugovore, katere je iznašala nevednost in zloba. Pa, najvažnejše, kar jih je zanimalo, je bila pač misel v bodoč nost, ki ji plovejo nasproti. Najbolj modro, kar storiti moremo je, da se. jezika učimo, da nas ne bodo prodali, je svetoval Janez, ki se je že dotlej naučil 200 španskih besed iz knjige. Že je poskušal zlagati besede v stavke, samo to ga je imelo, če besede iz njegovih ust sploh imajo kaj podobnega španskemu. Tovariši so bili Janezove misli veseli in so odslej imeli skujmo šolo. Janez je bil za profesorja, tovariši pa učenci. Nekateri dovtip so najiravili iz španskih besed in so se do sita nasmejali, nekaj jim je j a tudi v glavi ostalo. Sklanje, spn-ge, zaimke! Tako so se pripravljali za vstop v deželo lepih sanj. Janez. (dalje sledi) V Lujtin Naše slovensko romanje v Lujan se vrši zadnjo nedeljo v novembru 29. novembra. Ob 10 h. bo naša velika maša. Tojilo ste povabljeni vsi Slovenci, da jioromate ta dan na božjo pot k Materi Božji. Ne moremo na Sveto Goro, ne na Brezje, ne na Višarje. Naj poromajo naše želje tja, naše prošnje bomo pa povedali Mariji v Lujanu. Ne gre le za zunanjo svečanost, ne za izlet, gre za to da bi bili vredni Marijine pomoči, kakor jo prosimo z molitvijo: Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri! Vsi ki imate plemenito srce za stisko in nesrečo bližnjega, premislite, da je najvecja stiska in beda tista, ki grozi v večnosti... 7.ato storite vse kar morete, la bo poromalo k Mariji čim več rojakov. Tam pa naj jim Marija izprosi milost, da bi spoznali. kaj je za človeka prava sreča, da se lešijo jiravi čas največje nesreče. Nismo še odločili načina, kako se bo potovalo. Ali z vlakom ali z omnibusi. Naprošeni ste, da sporočite svoje želje glede tega Nadaljnja navodila slede v prihodnji številku Duh. Ž. Brez vizuma Da bi tudi tisti bolje spoznali izseljeniško življenje, ki ga niso okusili, pa si žel'jo iz mirnih in tihih domačih krovov v široki, bogati in moderni svet, v hrupna mesta polna smeha in veselja, nepreglene ravine plodnega polja, koder na stroju sedeč obdelujejo zemljo, žanjejo žito tako, da iz stroja padajo vreče polne žlahtnega božjega daru. . . /lato sem napisal te vrste. Da pri nas v Argentini je tako. . . pa vendar še nismo tako daleč, da bi kar pečene potice tekle iz stroja, ki žanje.-. In še marsikatere dobrote, o kateri smo sanjali tedaj, ko nas je tujina klicala, zastonj iščemo v tuji zemlji... Pač pa mnoga razočara nja! In če sc komu sreča nasmehne, je pot do nje teška, čez toliko zaprek in ovir, pridobljena z žrtvami, ki iih pero komaj more opisati . P0 šestmesečni brezposelnosti v Montevideo, ko sem skusil tudi, kaj se pravi lačen biti, sem; se odločil, da poskusim priti v Argentino. 'J oda, od kod vzeti 41 pesičkov (1000 Din ) za vizum? in za karto! To je denar, ki bi se lahko tudi v kaj drugega obrnil. Sila kola lomi, zato sem poskusil, kako bi šlo “brez pravice’. Kar skrivaj, tihotapsko čez mejo iz Urugvaja v Argentino. Zmenila sva se z znancem Ivanom in sva jo ubrala. Imela sva vsega en desetak denarja. Največ sva računala na srečo. Ivan je doma doli nekje od Kuipe, Belokranjec, ki je pred nekaj meseci prišel po srečo v to zemljo. Krepko sva vzela pot pod noge. Se isti dan 17. jul 1931 sva premerila pes ves Urugvaj od Montevideo do Fravbentos, ki leži ob veki Urugvaj. Malo nižje sc ta zlije s Varana in naprej teče kot Rio de la Plata, ki je najširša reka na svetu. Samo širok veletok naju je še ločil od •'obljubljene dežele’’ Argentinije. Dober piavač bi sc te vode ne ustrašil, a vsakdo ima strah pred “zelenci” ki budno čuvajo, da se ne bi tujec vtihotapil v deželo. Pa bila je zima in šotori obmejnih čuvarjev vidni. Šele tretji dan sva izvohala primerno rešitev iz položaja. Ob 2 h. popoldne sva stopila na trhel brod pijanega Urugvajca. Sicer sc je nama ta čas zdel malo prikladen, toda zaupala sva nekaj tudi drugim. Poleg “kapitana" sta bila na ladiji še dva tudi pre- cej “okajena” pomočnika. Svojo duhovitost so zajemali iz zelenke, ki so j c ponudili tudi nama, a sva jo odklonila sluteč, da vtegneio imeti z nama kake postranske namene... Bili so ti možje tudi skrajno radovedni, kaj vse imava s seboj. Seveda sva jim dopovedala, da nimava nič denarja, a oborožena sva pa kot dva hajduka..'. V resnici sem premogel jaz brezkoristen nožek, ki bi bil nevaren le vjetemu vrabcu. Po triurni vožnji po reki navzgor naju s > postavili na breg z zagrtnviiom, da tukaj in nobene nevarnosti in da prideva kaj kmalu v mesto Gualeguavchu. Z veselim upanjem sva stopila na za žel jena argentinska tla. Pa sva se prevarala v misli, da je nevarnost minila, ker se je šele pričela. Sedla sva in učeno razgrnila zeml jevid. Karta je neka zala, da sva blizu nekega gozda, ne daleč od človeškega bivališča. Kes e še v mestu ali je že zunaj. Stvar ie nekoliko kočljiva. Sobota' zvečer, in kako priti tja! me vežejo opravki na tukajšno cerkev. Upam, pa da mi ne bo nemogoče. In sva se dogovorila, kako naj uredi z župnikom. In je prišla sobota. Pol 8' h naj bi bila poroka. Pa smola ti grda! Zbolel mi je tovariš, prvi kaplan svetega Antona... in so- bota zvečer! prilika, ko sc vedno kaka izgubljena ovca povrne da spet sklene prijateljstvo z Bogom, Že sem zaključil in se spravil da grem... še za večerjo ni bilo več časa, čeprav je kunama godrnjala, da za pomije ne bo kuhala... Pa me še vstavijo ljudje na pragu. Za krst — po argentinsko eveda — Za krst? Kje pa imate otroka? Sedaj takoj V zadregi so se spogledali. In je odgovoril eden, da sedaj takoj... Sitna zadeva! Pa, dolžnost je dolžnost. In sedem, da vpišem, meneč da otroka že bodo prinesli pravi čas, če so botri tiftaj. Ime? — Priimek? -—• Rojen? 15. jan. 1921. Sedaj sem pogledal jaz. In popraskal sc za uho. Torej 15 let star... No, za to zemljo nič čudnega. Saj sem prejšnji teden krstil in da! prvo sveto obhajilo in poročil in jim otroke krstil, kar štirim mamicam, štirim sestram. 1 oda, ljudje božji, za krst se mora fant vendar pripravljati. Mora se naučiti katekizma, da bo vedel kaj pomeni biti katoličan in da bo kot tak živel, ker samo biti krščen in zapisan še ni le-giteinacija za nebesa- Vero je treba držati iti po njej živeti. In po krstu naj prejme tudi prvo sveto obhajilo in to sc mora zgoditi zjutraj ne zvečer. Prvo sveto obhajilo je že prejel! Iti še ni krščen? Tako?... Spet nekaj novega. Toda gospod, nima časa zato da bi se učil. Danes, nocoj smo prišli k krstu. Če ga krstite, prav, čc ne pa gremo. Da, tako, kot da je krst dobrota za mene, ki mi teko dragoceni trenutki in bo iz tega nastala kdove kako zadrega in nemara še jeza... Pa jim sedaj obrazloži in dopovej ljudem, ki o veri nič drugega ne vedo kot tisto, kar berejo v časopisju, ki čez lakomne gospode kritizirajo, ki v veri gledajo svojega sovražnika, kateri jim omejuje pravice do veselja tega sveta... Pa jim dopovej, kaj ie krst in kaj je vera in kaj zakramenti... Oni so prišli zato, ker fant ne more dobiti službe, zato ker ni krščen. .. Naj pride gospod župnik, tako sem presodil, naj uredi zadevo on. Jaz je ne morem in niti nimam časa. Piitro sem pojasnil župniku stvar in že tekel, da morda le ne zamudim. Srečo sem imel. v' kolektiv, na Pl. Once — listek — na vlak — in že smo šli —■ pa je vlak drvel kar naprej. O, pcsjan ti grdi! Da bi ga koklja brcnila... tako sem klel... same dostojne... pa potiho. Pa, mirna kri je vredna več kot nervozni živci. Zato sem lepo hladnokrvno prevdaril, kaj storim. Naročil bom taksi v 1 .iniersu, kjer sc menda le vstavimo. Pa ga naroči, če ga najdeš? Kadar ga iščeš, ga kar gotovo ni Šel sem gor, šel sem dol po trgu. Polno voz, a vsi so imeli “libre” obrnjeno nazaj... Končno vendar. Ženin in nevesta in svatje! vse pripravljeno. Prijatelji in prijateljice, radovedna zijala in kopica nadležnih otrok, ki si skrbno čuvajo pravico da izpulijo kak grošek poročencema. Tudi fotograf je upal, da pride na svoj račun. Cerkev lepo razsvetljena. Župnik je nevoljno gledal na uro. Pol 8 h. .. Vse luči gore. . . Elektri k a teče, števec kaže više... Nestrpna sta postala nevesta in ženin, nestrpni svatje. Župnik pa ie že stopil pred oltar in iih klical, naj pridejo. . . Počasi, počasi ie polzel paičolan za nevesto, a strašno hitro je ginila razdalja, ki jih je še ločila od oltarja.. . morda le pride gospod. Morda zadnji trenutek. Tako si,sta želela oba. da bi si po slovensko povedala, da si hočeta 1 -iti dobra žena in dober mož, da bi iu vsaj v tem trenutku razveselila zavest, da zanju domovina ni še popolnoma umrla Da bi pred slovenskim duhovnikom sklenila zakonsko zvezo. Ura je bila tri četrt. Ženin in nevesta sta stala pred oltarjem. Poroka -c je začela... Saj ne bo gospoda. tako je ugotovil g. župnik. Vstavil se je ta hip taksi pred cerkvenimi vrati. Izstopil sem, poravnal račun. Radovedno so se obrnili navzoči nazaj... Župnik me ni videl. . . Nisem mogel storiti več, kot vsaj toliko, da sem prisostvoval kot nema priča. Bridko mi je bilo, da jima ni mogla izpolniti velika želja, ki sta jo imela. Pa sem imel vsaj to veselic, da ju vidim poštena ir. dobra, ki svoio z\ ezo sklepata tudi pred Bogom, ne kakor tisti. ki jih je tudi naših nekaj, kateri sc odstavljajo v Stvarnikovo službo, da z Bogom su stvariaio neue budi. na hočejo to delati brez Boga... Brez Boga hočejo kozi življenje. Pa ne Domislijo, kako bo tedaj, ko bodo brez Boga tudi življenje končali. Ženin in nevesta imata pa v - aj to zavest, da sem bil priča. Hladnik Janez. Resnica vas bo osvobodila I. A era je najprej in predvsem lista vez, ki veže posamezno dušo človeško z Botrom. Koše. vera mora torej razsvetliti duha posameznega človeka, ukazi božji v zapovedi morajo najprej dati smer volji posameznega človeka, milost božja mora delovati in zveličati najprej posamezne duše človeka. Vsak posameznik mora najprej moliti Boga v duhu in resnici, najprej mora vsak sam po sebi ustvariti čisto srce predno gre za tem, da znova pozida zidove jeruzalemskega mesta in spremeni svet v velikem, je pa zopet zakon narave ta, da to, kar nosi človek v svojem srcu, pokaže tudi na zunai. Prav zato bi bilo protinaravno, če bi kdo hotel biti v svoji notranjosti kristjan, na zunaj pa pagan, v domači hiši katoličan, na ulici pa svobodomislec. Če bi kdo hotel kot zasebnik s Kristusom zbirati, kot državljan pa raztresati. Pač je mogoče v hiši menjati in nositi drugačno suknjo kot na ulici, nikakor pa se. ne sme zgoditi podobna sprememba z verskim poklicem. Vsak kdor hoče biti v resnici vernik, mora biti v samem sebi enoten in celoten kršč. značaj. Resnica je tudi. da ' era ne sme biti gola zunanjost: Vernik Kristusov ne sme biti kakor farizej, ki bi razkazoval svojo pobožnost na vogalih cest in javnih potov, še manj sme biti vera reklamno sredstvo za. gospodarski profit. Naš Gospod je namreč govoril farizejem, ki so se držali črke le po zunanje in brez duha, pomenljive besede: In kadar molite ne bodite kakor hinavci, ki namreč radi molijo stoje v shodnicah in uličnih vogalih. da se pokažejo ljudem. Resnično povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k očetu na skrivnem, in tvoj oče, ki je usmiljen, ti bo povrnil. Toda iz teh besed nikakor nc sledi, da ne bi smeli svoje vero in dobrih del pokazati tudi na zunaj. Saj govori isti božji Zveličar. Tak0 naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. In še pravi: Kdor bo .mene spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom. «‘Napačno bi bilo, če bi kdo trdil, da je vera samo zadeva njegovega srca in da nima z' javnim življenjem ničesar opraviti. In še bolj napačno bi bilo, če bi tcdd trdil: Vera je čisto zasebna zadeva človekova, tak0 da si jo vsakdo prikroji, kakor sam hoče. Zc iz besedi našega božjega Odrešenika sledi, da mora vere in življenje po veri in zapovedi prešinjati tudi vse naše javno življenje. Isto pa tirja tudi dobrobit vsake urejene države, pa tudi dobrobit vse človeške družbe. II. Po vsakdanji skušnji in po skušnji zgodovine poučeni sme-thO reči, da je raVnd globoka Vera državljanov, ki naj prešinja ne Sämo Xasebtiö, ätitpak tudi javno življenje, najbolj potrebni in državotvorni element sleherne' države in reda v državi. Življen-Ski princip države je, spoštovanje prava, avktoritete, pokorščina hftprain postavam, poštenost, zvestoba, odkritosrčnost, zmernost, čistost, ljubezen dö bližnjega, smisel za skupnost itd. skratka na-tiravni fed. Nravni red pa sloni na veri, kakor hiša na temelju. Takoimenovana brezverska in neodvisna morala je nesmisel. Možno je sicer postaviti in uzakoniti gotova pravila, ki so potrebna za ohranitev posameznikov in človeške družbe, možno je* tudi človeka pregovoriti, da ista v lastnem interesu izpolnjuje, možno ga ie k temu ž grožnjami prisiliti, toda nemogoče pa je brez vere v tioga prepričati ga, da je to v vesti dolžan storiti. Mogoče je tudi, da je kak posameznik, ki se dela kot da nima nobene vere, vendarle dostojen človek, ki v ugodnih splošno kršč. razmerah ali v razmerah kršč. tradicije ne pozna ne tatvine in ne goljufije, ne umorov in ne prešestvovanja, — kakor je tudi mogoče, da je kak posameznik, ki sicer živi versko življenje, pa ga živi le po zunanje, velik podlež; —toda, da bi množico ljudi mogli za dolgo časa držati na pravi poti brez kršč. nravnosti, to je izključeno. Ni namreč zadosti, da državna oblast daje postave za podložnike, glavno (e, da jih v vesti zaveže, da te postave tudi v vesti izpolnjujejo. Praz zato je dejal že pesnik Horacij: “Kaj koristijo prazne postave brez nravnosti, kaj naj ohrani človeka neomajnega na poti čednosti sredi vrvenja razburkanih strasti. Kaj naj n. pr. pripravi človeka, da se bo pokoril državni oblasti? AH strah pred policijo in ročnimi granatami? Toda policija ni vedno navzoča in ročne granate. . . Spoštovanje do avtoritete sloni ali na četrti hožij zapovedi ali pa n?, lončenih nogah. Četrta božja zapoved je pä Zopet v bistveni zvezi s prejšnjimi. Državna oblast torej, ki noče ničesar slišati o prvih treh božjih zapovedih, s tem zataji spoštovanje do svoje lastne avtoritete. Z naravno doslednostjo hudo državljani kakor države prej ali slej odgovorili državni oblasti: Če Bog ni zate več nobena avtoriteta, potem tudi ti za nas nisi nobena avtoriteta. Na drugi strani pa dajejo ravno desetere božje zapovedi meje vladajočim slojem, da ne zlorabljajo svoje oblasti in varujejo državljane pred presilnim pritiskom od strani državne oblasti. Vera s svojimi božjimi zapovedmi je torej obstoju urejene države nujno potrebna. — In kaj naj daje v državnem življenju! državljanom moč, da bodo spoštovali državne zakone? To morejo storiti le resnice, ki niso podvržene časovnim spremembam. Kjer sc danes izpodkoplje vera v božje resnice, tam bodo jutri ljudje tembolj gotovo izgubili zaupanje v človeško besedo in človeško postavo. Od dvoma na božji besedi je prav kratka pot tudi do dvoma nad vsemi načeli, ki jih izmišlja in ustvarja človeška modrost. Z množico ljudi polnih dvomov in nezaupanja pa ni mogoče ustvariti in še manj vzdržati urejeno življenje v državi. Zato morajo biti poleg državne ustave in državnih postav, ki se neprestano spreminjajo in razveljavljajo, poleg kulturnih iednot, ki pridejo pa zopet izginejo tudi vrednote, ki so odmaknjene časovnim spremembam in človeški samovolji. In prav to so one kršč. resnice, ki jih izpovedujemo v apostolski veri in ki kljubujejo že tisočletja vsem časovnim spremembam. In kaj naj n. pr. daje v dejavnem življenju moč prisegi, da bo prisega res prisega! Kako smešno je, da je v mnogih državah današnje dni izbrisana vsaka sled na Boga, a na drugi strani stavi država državljanom pred oči prisego, ki naj sloni na veri v Boga. In kako smešno je šele, če --e v tej in oni državi, ki noče poznati Boga, zahteva naj državljani dajejo Bogu kar mW gre, pa tudi cesarju kar mu gre, da naj torej podložniki zaradi Boga plačujejo davke. — In kaj naj nagiblje človeka k temu, da bo višje cenil svojo dolžnost, kot lastno korist ter njej na ljubo žrtvoval v sili vse, če treba tudi lastno življenje? Vsak človek hoče zadovoljiti hrepenenje po sreči in če mu je odvzeto upanje na posmrtno srečo, potem je naravno, da se vrže s silo svojega srca v vživanje posvetnih dobrin in da jih doseže, ne bo ravno izbirčen v sredstvih. Da! Nravnost brez religije je norost. Saj tudi skušnja dokazuje, da vsak narod in vsaka država, ki pride ob vero, ishira tudi vsled svoje moralne gnilobe. Zato pravi papež Leon XII].: Pravijo, da ima država sama v sebi zadosti moči, zato hočejo naj se izloči iz javnih vprašanj vsak ozir na vero. In res so v državnem in javnem življenju sledi verskega življenja vedno redkejše. Toda ne mislijo na usodne posledice takega početja. Čim ne Lo več božje sankcije, nravnega zakona, bo propadla tudi avtoriteta državnih zakonov in pravičnost. Avktoriteta in pravičnost pa sta najmočnejši in najpotrebnejši vezi vsega socialnega življenja. Poleg tega pa: če bodo ljudje z religijo izgubili upanje večnih dobrin, bodo želino zahtevali po zemeljskih dobrinah, vsak jih bo skušal kar največ prilastiti; posledice pa bodo: Zavist in mrž.nia, upornost, blazne prevratne ideje: brez miru na zunaj, brez miru v notranjščini od zločinov razdejano družabno življenje”... “Vera,” govori isti papež na drugem mestu, “daje vladanem nasproti podložnikom čut pravičnosti in ljubezni; ista daje podložnikom nasproti vladarjem čut zvestobe in vdanosti; ona je, ki daje, da so zakonodavei pravični in pošteni, zastopniki ljudstva, sodniki nepristranski, vojaki pogumni do heroizma, religija daje ubogim spoštovanje do lastnine drugih, imovitim pravo rabo bogastva”. (Dalje sledi) Janez Filipič Novoporovencu Angola Blažko in Karol Bovcon. Prekmurski kotiček Jesenski spomini Tu v toj srečnoj zemli, gde nam vedno sunce sija in nepo-znaino razločka med zimov in poleti, se nam lahko pripeti, da po-zabirno na prošle čase, katere tečas ker smo bili doma, ne smo znali ceniti; smo je vzeli kak nekaj “sakdanešnjega”. . . Zares je povsod lepo, gdje se lahko živi, ali doma je tudi lepo bilo, če glih ka smo, da je leto slabo bilo, malo s strahom zimo pričakovali: ali teh časov se samo nehvaležniki spominjajo kak nekaj groznoga, vse ka smo pa lepega doživeli nam ostane kak večni spomin. Kak je bilo veselo pogledati na vrt- listje na drevji se začelo žuliti, jaboka in hruške pa . k a univerza prireja tu svoje “Cours des vaeances”. Ker nas loči le majhna razdal ja ud krvi in dima polne Špani je, sem povprašal, če bi mogel priti v stik s kakim Špancem. Hitro sem ga našel. Grem k nji mu na stanovanje v College Dinuy. ter se predstavim. “Mathias Sinchez. akademik, Salamanque”. Odložil je pismo, ki ga je dobil pravkar iz Španije, črno oei se mu za iskre, rdečiva ga oblije. “Glejte, moja ljuba domovina je sedaj strašna mišnica. Najraje bi vam sploh ničesar ne govoril o strahovali, ki sc ram godijo, ker se bojim, da mi ne boste verjeli. Kdor ne vidi, ta težko verjame. Naj vam povem nekaj o sebi. če dovolite. Bil sem vzgojen v katoliškem internatu. Ko sem priši 1 na univerzo, so me prevzela komunistična gesla — skoraj vsi smo drli za njimi — postal sem elan in agitator “Freute Populäre”. Prirejali smo shode, zborovanja, po žadu jih volitvah smo bili kar pijani. Vse se je stopnjevalo, vozili smo se po mastili, mestecih in začeli so sv krvavi plesi: razbijanje, požiganje cerkva, pretepi, kri. V Voh očiji sem gledal, kako so moji tovariši mesarili iu k egu fasish-i. Tedaj st- mi je za studil o, uprlo. Pro testiral sem proti takemu počet ju, opustil blaga jniške funkcije, ki sem jih vodil (komunistična st ranica nas je zalagala z veliko količino denarja) m sv a mil aomov. Takoj so mi očitali, da s.• in bil le fašistični špijon. Zagrozili so mi z maščevan je m . A .juliju je završalo po vsej Španiji <« vojaškem uporu. Vse je bilo zmedeno nemirno. Ker, sem bil o pozor ji-n. Ti me komunisti nameravajo ubiti, sem pol-' gnil. Sedaj je Salamahipie rešena, je v rokah upornikov. In kot da bi se bal, da ga. prehitim s kakim vprašanjem, jv nadaljeval: “Vidim, da me čudim gledat e. zakaj sem tu v tu ji i'i. V i ne veste, kako ljubim svojo nesrečno domovino Španijo. Rad bi s povrnil, rad bi pomagal onim, ki hočejo pognati vsiljivo komunistično bando, ki nam. jo to ih sreče prinesl i, nazaj v Moskvo, pa ne dobim dovoljenja .. Pomislit v, ogenj so vrgli med nas, nas razdvojili, nam dajali denar, orožje, in mi se sedaj kol j mo med seboj za tuje i ut ei ose, ali ni to strašno ? Veste, Moskva bi s«‘ rada vsedla na Gibraltar. Dardanele že drži... Sedanj: položaj vam sedaj v tujini bržkone ni dobro znan! “Pav, kolikor zvem iz časopisja in pisem, ki jili dobivam od doma. Pravkar so mi pisali, da ljudstvo skoraj povsod željno čaka na prihod uporniške aojskc kot na neko odrešitev. Kaj pa jo prav za prav po vaš' m mnenju povzročilo to nesrečno prelivanje bratske krvi? “O, to so velike reči. Govoril sem vam že o vmešavanju Moskve v našo notranjo politiko. In sedaj gre za to, ali Španija še ostane Španija ali ne. Ves upor je le političnega značaja in ne socialnega, ne kakršnegakoli drugega . Komunistični agenti so vrgli ..ud nar. udarna gesla, ki zelo vlečejo, pa nič ne pomenijo. Mnogo se jih je ujelo, ali bolje, se nas je ujelo. S pomočjo “Freute Populäre” so hoteli ustanoviti zvezo Pirenejskih sovjetskih republik, za katero sem se se prod tr ini meseci tudi jaz navduševal... In Maroko bi bil izhodišče komunističnega prodora v Afriko... Za ta cilj je bilo treba zn voiucionirati armado, jo “očistiti”, odstraniti in pobiti nezanesljive oficirje, pobiti vse nasprotne politične voditelje...” V komunističnem dnevniku “Humahit"" sem bral, da je vaša revolucija generalov proti španskemu ljudstvu in da se v Španiji sedaj bije odločilni boj med demokracijo in fašizmom. “Povejte vašim ljudem, kaj jim govori bivši komunist, ki je ravno na te fraze nasedel. Komunisti sc povsod proglašajo z.o zagovornike demokracije, pa bi bilo bolje, da bi o tem molčali. Veste, ravno to je mene najbolj odbilo. Deklamirali smo o demokraciji in svobodi, praktično pa smo jo izvajali tako, da smo tistim, ki so bili po svojem svobodnem prepričanju nam nasprotnega mnenja, upihnili življenje. Komunist pojmuje demokracijo in svobodo tako, da smeš postati komunist. Vsako drugo mnenje uniči tudi s silo.” V časopisju je sedaj mnogo polemik, tičeeih so francoskega predloga o r.cvmešavanju tujih držav v španske notranjepolitične zadeve. Kaj pravite vi o tem ? “Zdi se mi, da so predmet teh pogodb bolj politični interesi med temi državami kot Španija. — Orožje bodo pošiljali v Španijo vsi, če sklenejo deset pogodb ali nobene. Najlepši dokaz za to imate tu v Franciju. Vlada govori o lievmešavanju, Front Populaire (Ljudska fionta) pa prireja zbirke za španske strojnice; minister Dell)os vabi k nevtralnosti Italijo, “Huma-nite” (pariški komunistični dnevnik, op. ur.; pa zbira prispevke za vojni avion Iliadi iškim komunistom; g. lihim vabi k nevtralnosti Nemčijo, toda na nedeljskem mirovnem (!) kongresu v Parizu ga je sprejela množica z vzkliki: kanone z.a Španijo!” Kaj pa španski katoličani. Na čigavi strani so? “O tem je težko govoriti, ker je revolucija političnega značaja, oni pa hočejo biti nad vsako politiko. Takšno je njihovo ofieielno stališče. Vem pa, da se mnogi junaško bore pod zastavo generala Franca. Med komunisti jih ni, saj je zadnje boljševiško divjanje bilo v največji meri naperjeno proti njim. Fred kratkim sem bral, dat sta škofa v Biseagi in, Navarri izdala za svoji škofiji skupno pastirsko pismo, v katerem izjavljata, da katoličani pod nobenimi okoliščinami ne morij») nuditi roke komunistom in se na bojnem polju boriti pod rdečo zastavo.” Danes sem se seznanil s šestimi Španci iz San Sebastiana. Eden je član Gil Koblesove Action Populär. Ta mi je v glavnem potrdil gornja izvajanja, glede katoličanov pa je izjavil, da vladajo med njimi in fašisti precejšnja trenja glede rocialne reforme in glede avtonomističnih gibanj v nekaterih pokrajinah. Kekel je, da bi se n. pr. Kan Sebastian, -ki je pretežno katoliški, že davno predal upornikom, če bi general Mola pristal na avtonomistične zahteve, ki jili San Sebastian stavi. Kekci jo nadalje, da si katoličani ne želv na noben način komunistične zmage, pa tudi v primeru uporniške zmage njihov položaj ne bo rožnat. V tej revoluciji da imajo ie izbirati med večjim in manjšim zlom. Matej Poštuvan • Jugoslovanski kulturni vrt v Clevelandu Clevelandska mestna občina je dala velik prostor na razpolago vsem tamkajšnjim narodnostim, da si vsaka priredi svoj del po svojem okusu. Slovenska kolonija je tam jako močna, šteje kakih 30.000 Slovencev in so se tako ojunačili naši rojaki, ia se tudi izkažejo. V skupnim jugoslovanskem kub urnem vrtu bodo Srbi postavili spomenik pesniku Petroviču Njegušu. Hrvatje se pa še sedaj niso odločili, ali bodo ali ne v skupnem “jugoslovanskem vrtu”. Med Slovenci je tudi bi! nekaj časa boj o tem, katera osebnost naj dobi spomenik. Boj je bil za škofa Baragu in pisatelja Cankarja. Sedaj so zaključili tako, da bodo poslinili spomenike kar treni, da ne bo nikamor zamere. Poleg Baiage in Cankarja, katerih spomeniki so bili poslani v dar iz domovine, postavijo spomenik tudi Gregorčiču Brezdvoma bo ta park poslal naz.animivejša točka Clevelandskega mesta. Naš oddelek bo urejen zelo lepo. Dovršeno bo delo že letos. Pozdrav iz severa Že vevkrat sera sc namenil Vam! pisati par vrstic, toda sem vedno odnašal češ boni jutri in tako me je zaneslo nekaj radi odnašanja nekaj radi dela, da je šele danes prišel tisti odlašani jutri. Jaz se nahajam v najsevernejšem mestu Argentine in se rado- sedaj hvala Bogu popolnoma zadovoljen. Pokrajina tu je zelo zelo podobna naši lepi Vipavski. Klima izvrstna, čeprav dnevi v poletju malo vroči, so pa noči radi velike višine (1258 m. nad, morjem) in pa radi bližnjih gorskih velikanov (580(1 m. visokih) precej hladne in se mora celo poletje rabiti vsaj eno “Frazado”. Edino malo nerodno je, ker se mora vedno rabiti klasični “Mos(|U(1ero” kajti komarjem, ki jih je sicer prav malo, ni tu prav nič zaupati, ker je dovolj da eden “piči” pa je že gotov “Chuclio” (malarija) . Seveda bolj hudi so na “Coye” kateri se le za bolj velike praznike umivajo, toda zaupati jim ni, in k sreči da jih črt z dan ni, ter seveda, tudi no ponoči pri luči. Drugače pa je podnebje zelo milo in zrak čist kot na našem Čavnu... Ljudje so tu kakor povsod drugod, pač pa se odlikujejo po svojoj naravnosti fantastični pobožnosti, in morda se ne bom motil ako rečeni da tukaj naredijo v< č devetduovnic kakor pa v polovici republike. Celo znameniti “Coya” (Indijanec iz obmejnih krajev Bolivije) ko pride v Jujuy, se ne pozabi pokloniti mogočni zaščitnim. Jujuy a “Kraljici Kožnega venee in Bele reke” v katero imajo tako otroško zaupanje, kakor ga res le živa vera zmore. Kad bi videl kaj bi rekli naši slovenski “Vscvedeži” iz Bs. Airesa, ko bi videli na Rožen vensko nedeljo pri procesiji, kako se Indijanec v “Poneliu” naravnost trže z milionarjem (kakor je Tramontini) da bi nesel nekaj časa Kiji “de ln Virgi n de Rosario y Riu Blanco”. Toda pustimo to. V splošnem moram reči, da je ljudstvo tu brez razlike sloja zelo verno. Značilno pa je tudi to, da se nikdo pa liajsibode še tak socialist, komunist ali brezbožneš, no drzne reči najmanjše žal besede, ko vidi kakega “Cura” kaj šile da bi ga počastil z “Črnim hudičem” kakor žali Bog je baje zlasti nekaterim naših Slovencev navada v Bs. Airesu. Z našim “Pravzvi-šenim” se razumemo izvrstno, in možak pravi da ga ni kakor je Slovenec; liudimarja, rad bi ga videl kakšno mnenje bi imel od nas Slovencev, ako bi se znašel v kaki “Oštariji” na Paternalu. Naj Vam še omenim da Duhovno [življenje v d e h Ivam v redu ter sem ga. zelo vesel in nič manj novice, da se je zbralo kar ,800 Slovencev k službi božji v Saavedri, lepo število jih je bilo toda še vedno malo, no sčasoma bode že seme padlo na rodovitna tla. Dal Bog. Sedaj pa naj bode dovolj teh čenčarij, in Vam pošiljam jaz kakor tudi moja žena piav izkrene pozdrave ter enako tudi vsim rojakom ki so ostali zvesti, načelom ki jih je mati učila. Udani Vam Jujuy, 9 septembra 1936. Slavo in Slava Troha, NIKAR NE POZABI DENAR POŠLJEŠ DOMOV hitro in z najmanjšim stroškom VLOŽIŠ fiA V NAJBOLJŠO HRANILNICO kjer je varen in Ti daje dobre obresti! NAJCENEJE KUPIŠ LADIJSKE PREVOZNE KARTE za najboijše in najhitrejše ladije katerekoli družbe po resnično niških cenah! Vse to nudi edino priznani prijatelj Slovencev v Argentini Slovenski Oddelek Banco Holandes Unido SUCURSAL BUENOS AIRES CANGALLO 360 (dokler ne dogradimo lastne hiše na 25 de May o in Bartolome Mitre). Vaša lastna korist zahteva da se posvetujete z nami osebno ali pismeno, na kar vam bomo radevolje takoj odgovoriti. Vor italijansko - slovenski in slovenski') - italijanski slovar V založili A. Vallardi v Milanu je izšel obširen italijansko -slovenski ter slovensko - italijanski slovar, ki ga je sestavil Giovanni Andlovič. Že samo t i dejstvo, da je izšel v Italiji slovar, ki ima namen posredovati med obema sosednima narodoma ter vzdrževati kulturne zveze je razveseljivo dejstvo, še predvsem pa, dr je izšel tak slovar, kot ga imamo pred seboj in kakršnega bi si mi sami ne mogli privoščiti, Pomislimo samo, da ima celotna knjiga nič manj kot 1574 strani, kar priča tako o bogastvu našega slovenska ga jezika, kakor Uidi na drugi strani italijanskega. Delo, ki si ga je naložil g. Androvič s pomočjo gdč. Amelije Tavam v Gorici, je biio ogromno, saj je izkoristil skoro vsega našega 1'leteršnika ter ga tolmačil na italijansko Sicer je prvi italijanski , - slovenski slovarček izšel že 1. 1507. kot prva knjiga katoliške protireformacije, ki ga je spisal tudi Italijan fra Alessio de Sommar.pa, in je tudi pozneje izšlo več jezikovnih pomagal, kot zadnji slovar p. Valjavca, ki je bil d;izdaj še najboljši, toda takega, Kot ga je zdaj sestavil Italijan Androvič ter ga je izdala .Milanska privatna založba, mi še dolgo ne bi mogli dobiti. Sai je t(J de'o dvajsetih let. A uvodu namreč pravi sestavljalec, da ga je že leta 1911. k tej misli nagovarjal pokojni dr. Janez Krek, “resnična avtoriteta, o kateri se ne da prerekati”, ter kot dokaz navaja celo pismo % dne 26. decembra 1915, v katerem mu Krek piše: Jaz vem. da bo slej ko prej prišlo do intenzivnega sodelovanja med nami in Italijani in prosim Boga, da bi se to čimprej zgodilo x' interesu obeh narodnosti . .” Sicer si dr. Krek tedaj, ko ie dajal g Androviču metodološke in jezikovne nasvete pri sestavi tega slovarja, ni predstavljal te tragedije, ki nas je Slovence zadela s tem, tla smo prišli v tesnejši politični dotik z Italijani, toda njegova misel kulturnega sodelovanja dveh sosednih narodov je rodila obilen sad, čeprav šele po dvajsetih letih. Danes morda bolj ko kdaj koli prej čutimo potrebo po kulturnih vezeh ter je samo hudo, da nam je umrl dr. Alojzij Res, ki je tako spretno znal držati most med obema narodoma. Čutimo pa, da se Italijani še bolj zavedajo dolžnosti poznati jezik in delo svojih sosedov, čeprav ne vemo, kaki cilji jih pri tem vodijo. Isto je tudi s tem slovarjem, ki ga bodo prav tako s pridom rabili vsi Italijani, ki imajo dela v Julijski Benečiji, kot Slovenci, ter ga zato moramo samo toplo pozdraviti. Androvič je napisal kot uvod slovarju tudi 47 strani obsegajoč predgovor, v katerem skuša Italijanom predstaviti Slovence geografsko, politično in kulturno-zgodovinsko. Takoj v prvem stavku pove, da ta jezik “govori okrog dva milijona prebivalcev na ozemlju med visoko ravnino južne Koroške in Štajerske, med kotlino ob dolnji Muri (Nur?) in Dravi, med Julijskimi Alpami in Istrijo, ter se sklanja po strmih hrbtih Kranjske, da se končno prelije po nizkih gričkih v Hrvatsko”. Ko tako obzirno naznači mejo slovenskega jezika, registrira polemiko med prof. V. Skokom, ki določa slovenskemu jeziku samo vlogo kot dialektu ter med “Ljubljanskim Zvonom” in “Dom in svetom” na drugi strani, ki stojita trdno na stališču slovenskega jezika, kar je tudi avtorjevo mnenje. Nato poda v kratkih besedah kulturni razvoj Slovencev cd Brižinskih spomenikov dalje. Slovarju je pridal tudi slovnico slovenskega jezika v glavnih obrisih, tabelarične preglede sklanjatve samostalnikov, pridevnikov, zlasti glagolov. Skratka: v jedrnatih primerih vse, kar mora tujec vedeti o slovenskem: jeziku. Pripominjam pa, da ima več starinskih oblik, kot plur. travni,-g pri travnicih, oblacih, junacih ; dolgi in dolži itd. Glede tvorjenja besed iz enega debla se je držal metode, ki mu jo je nasvetoval' še dr. Krek. da namreč prisili bralca, da sam tvori besede iz danih osnov, ki jih slovar samo nakazuje. Slovensko - italijanski del, ki sledi, obsega nato nič manj kot 816 strani, ter ima na koncil tudi dodatek slovenskih geografskih imen ter njih italijansko obliko (Trst-Trieste itd.). Italijansko - slovenski del obsega 710 strani ter ima nasprotno dodana italijanska mesta v slovenski obliki (Trieste - Trst, Tarvisio -Trbiž itd.). Besedni zaklad ic zelo bogat ter izbran; včasih je naravnost zvorno slovenski. Tine Debeljak. FOTO SAVA SAN MARTIN 608 (križišče Tucuman) Domov ne moreš. Vsaj verno svojo shko lahko pošlješ. Oglasi se pri nrs! — Fotografije vsake velikosti. Povečave. —■ Razvijanje, — Hitro in točno. Po slovansko,. Kongres pen - kluba. Pcnklub je mednarodna organizacija pisateljev. Na letošnjem kongresu j c bilo zastopanih 52 narodov. Tudi naš narod je bil deležen te časti. Zastopani niso bili Nemci, Kusi. Čehi in Komuni. Tudi Austrija ni imela zastopnika. V teku razprav so si najbolj kazali jezike Francozi kot zastopniki demokracije in Italijani, ki so oznanjali fašistične ideale. Najhuje so padli po Nemcih — pa največ zato, ker je Židom Hitler nekoliko usta zavezal in, inošničke zategnil. Bolgar in Oger sta napadla Jugoslavijo, češ, da omejuje svobodo njihovemu jeziku. Naši delegati so smatrali za primerneje dogovoriti se zlepa z Italijani glede slovenske knjige v Italiji. Preteklo leto je bil prav na intervencijo Marinettija izpuščen na svobodo pisatelj Bevk. Tudi letos so obljubili, -da bo storil ita-ljanski pcnklub, kar sc bo dalo, v prid slovenski besedi in črki. Upamo, da se bo dalo kaj, ker je Marinc.tti, predsednik ital j. pen-kluba, senator. Nekateri so želeli, da bi naši udarili tudi z betom, pa v e meda take stvari rodijo le slabo kri. Z lepa sc v takih razmerah gotovo več doseže kot z grda. Naš delegat, g. ravnatelj Golja je s svojim obiskom počastil P ros v. društvo in skupno prireditev 6.9. v Acevedo, kjer je tudi podal štiri svoje pesmice in sporočil pozdrave iz domovine in jih tudi sprejel, da jih domovini izroči. Bil je zelo vzhičen nad velikim številom Slovencev, ki so se zbrali tako številno v tujem mestu, tako daleč od doma. 9. 6- zvečer sta gospa in gospod arhitekt Sulčič priredila “umetniški večer’’ na čast našim delegatom. Poleg delegatov sc je zbralo tudi precej drugih odličnih oseb. tudi iz tukajšnjih krogov. Delegati so bili za prijetni večer zelo hvaležni. 17. 9. so odpotovali z francosko ladijo “Čampama”. Pozdrav čez morje Dne 0. sept., ob priliki odkritja spr menika črnogorskemu pesniku Petroviču Njegušu v clevelanskem kulturnem parku je tamkajšnja radio oddajna postaja podala lep jugoslovanski program, ki so ga prinesle tudi mnoge druge radio postaje v državi. Posebno zadoščenje našim rojakom na severu je bilo, ker so program prenašali tudi v domovino. To se je zgodilo prvič. Kdaj bomo pa mi mogli poslati pozdrave čez morje? Cerkveni vestnik Služb,-I božja v oktobru: ■1. okt. Maša na Saavudri ob pol JI h. večernice na Paternalu ob 4 h. 11. okt. Maša na Avellancdi oh 10 li. Večernice v Villa Devot o ob 4 h. IS. okt. Maša na Paternalu olj 10 h Večernice v Saavedri ob 4 h. 25. okt. Maša v \ illa Devoto ob pol 11 li. Večernice na Avillanedi ob 4 h. Xa Paternalu je služba božja na Av. del Čampo 1053. Na Isaavedri v cerkvi kolegija na Av. del Tvjar, Na A*ellanedi v kapeli Manuel Estevez 030. V Villa Devoto v cerkvi Versalles (vs:|uina Hrurelas in Marco Sostro (0115). Dopoldansko službo božjo bo vršil navadno g. Doktorič. Popoldansko boni opravil jaz. Na Avellancdi že poje nov harmonij. 7 veliko požrtvovalnostjo so prispevali. Naj vsem darovalcem poplača Bog Treba je nabrati še 100 pesov. Harmonij stane namreč 300 pesov. Zato prosim, da bi še kdo kaj pripomogli. Hladnik Janez. Listnica uprave in uredništva G Jožo Ka*telic, izseljeniški duhovnik, s? jo spot vrnil po enoletni odsotnosti. Z veliko požrtvovalnostjo se j«1 prizadeval za koristi slovenskih izseljencev v Franciji in pozneje 3 leta v Argentini. Z novimi skušnjami obogaten se je spet vrnil med nas s pomočnikom g Doktoričem. Spoznal je da je treba med tukajšnje slovenske izseljence sina sončne Primorske in je pridobil za to 'epo misel g. Dokroriea, ki j c večini Primorcev že od doma poznan. Za tiskovni sklad so prispevali: Dr. Veljanovič 4. p. Šemo!e 2 p. Leban, Vodopivec pr. 1 p. Po 0.50 Kodrič, Kouh, Krpan. Drugi 2 pesa. Krščeni so bili Marta Klena Jakončič in Vladimir Osvald Ivan Alassikiexvez. Pročili so se Marija Pisot in Janko Pečenko ter Angela Blažko in Karel Bovcon. Naslov g Doktoriča ii g Kasteloea Jožeta je: Oondareo 545. Tel. 63-2435. Hladnik Janez. 4. okt. maša mi Sauvedri Slovenski ježih v goriških in tržaških cerkvah Dno 2G. avgusta je goriški kvestor poklical k sebi župnika stolnice in cerkve sv. Ignacija (na Travniku), kjer je doslej bila pridiga in petje v slovenskem jeziku. Izjavil jima je, da v goriškem mestu prepoveduje slovensko pridige, petje in sploh rabo slovenskega jezika v cerkvi. To je utemeljeval, češ, da vsi ljudje znajo italijansko. S tem bo prizadetih okrog 10.000 slovenskih vernikov v Gorici. Do sedaj so svetne oblasti uradno prepovedalo slovenski jezik v Slov. Benečiji (32.000 duš), v Trstu (50.000 duš) in tukaj 10.000 duš), tako da jo v uzcmlju, kjer je okrog 100.000 Slovencev, popolnoma prepovedana raba slovenskega jezika, kar je v oproki s členom 22 konkordata, ki dovoljuje rabo manjšinskega jezika v krajih, kjer biva prebivalstvo neitalijanske narodnosti. Prebivalstvo in duhovščina napeto pričakujeta, kako bo cerkvena oblast odgovorila na ta najnovejši prelom konkordata. Kakor smo k tej vesti naknadno zvedeli, jo bila v Trstu raba slovenskega jezika v cerkvi res prepovedana. Toda ta prepoved je medtem bila že preklicana in so v nedeljo v Trstu že zopet imeli službo božjo s slovensko pridigo in slovenskim petjem. Zato upamo, da bo gorenja prepoved tudi v Gorici preklicana. Glas domovine in celega sveta slišite z Supcrheterodincm ultramodernim za samo 100 pesov. Aparat za tukajšne postaje 85 pesov. Garantiramo jaki glas in dobra delo. Popravila — transformacije reformiranje elektro in latiiotelefonični laboratorij LEO LAH in JOSE R. CASAL Bonato Alvarez 585, depto. 3 Buenos Aires Zahtevajte naš bezpiačni obisk. Slovenska 'kulturna kronika Dne G. sept. se je v dvorani Accvedo vršila napovedana skupna prireditev. Sodelovalo ni prosvetne društvo I. Na prireditvi je nastopil z nekaterimi svojimi pesnicami tudi slovenski zastopnik Pen kluba, gledališki ravnatelj iz Ljubljane Pavel Goba. Na lepo uspeli prireditvi se je zbralo kakih 800 ljudi. Istočasno se je vršila obletnica bazoviških žrtev v prostori Prosvetnega društva, pa vsakoletni navadi. Kdc je odgovoren, da niso nastopila skupno vsa štiri društva, je teško odločiti. Gotovo je, da ni vsa krivda na eni strani. 13. sept. je Slov. Prosv. Društvo priredilo v svojih prostorih igrokaz “Veseli čevljar”. VPRAŠANJE PRIMERNEGA DARILA REŠENO Zaroka Poroka štorklja Prvi dan v šolo Dobro spričevalo Sv. Miklavž Božič Novo Leto Sv. Trije Kralji Rojstni dan God Hranilček in hranilna knjižica naše banke z začetno vlogo od PET PESOV je najprimernejše darilo v sedanjih težkih časih, in ob enem najtrajnejši spomin na darovalca. Banco Germänico DE LA AMERICA DEL SUD Av. L. N. Alem 150 - BUENOS AIRES = 25 de Mayo 149-59 HRANILNICA- DENARNE POŠILJKE -VOZNE KARTE - IZSELJENSKA POŠTA Naše uradne are: od 8'ž do 7 zvečer; ob sobotah do 12lA.