V rdečeni »ra|u« — Roman iz sovjetakega kmetskega življenja 15 Nataša je ob vstopu v sobo zagledala šestorico boljševiških delavcev. Sedeli so za mizo. Vsak je imel pred seboj steklenico vina. Steklenice so bile že na pol prazne. Vino je delavce precej ogrelo. Trije so že kazali tisto hrupno veselje, ki je last na pol pijanih ljudi. Delavci so bili tako zatopljeni v popivanje, da niso opazili Nataše, ko je šla skozi pobo v kuhinjo, v kateri je bila Karina. Starka je za delavce pripravljala južino. Na krožnik, ki je bil poln olja in kisa, je dajala boljševiške konzerve. Karanzin je po Šubinovem ukazu pred eno uro prinesel več konzerv in hleb kruha ter je Karini naročil, naj pripravi tovarišem delavcem malico. Šubin se je hotel prikupiti sodrugom iz Jaske, zato je skrbel za njihove želodce. Poslal jim je tudi šest steklenic vina s Krima, ki so si ga rdečkarji že pred malico privoščili. Karina je Natašo z veseljem sprejela, ker je potrebovala pomoči. Ko je pripravila malico za tovariše delavce, ji je rekla: »Nesi v sobo južino! Potem pa bova obe nesli južino našim ljudem, ki so na dvorišču.« Nataša je prej pri prehodu skozi sobo opazila, da so delavci pijani, zaradi tega jo je Karinina želja vzaemirila. Pijanih rdečkarjev se je bala, a vkljub temu ni ugovarjala. Molče je vzela podstavek in šla v sobo. Sodrugi so z veselimi vzkliki sprejeli bogato naložen podstavek, ki ga je Nataša nesla proti mizi. Iz oči jim je sijala požrešnost. V tej komunistični družbi res ni moglo biti drugega veselja, kakor Veselje, ki sta ga nudila dobra jed in pijača. Eden izmed njih, človeče rdečih las, pegastega obraza, malih zvijačnih oči, pa je ime! drugo poželjenje. Zdelo se je, da se zelo zanima za Natašo. Ko se je deklica ravno poleg njega sklonila na mizo, da bi odložila podstavek, jo je pograbil okrog pasu. Nataša je vzdrhtela in jezno vzkliknila: »Pusti me pri miru!« »He, he, he! Lepa deklica!» se je zarežal rdečelasec. »Komunistični delavec ti izkazuje čast, če te objame, a ti se jeziš!« Nataša ni odgovorila. Zbrala je moči in se s silo iztrgala iz rdečkarjevega objema. Potem je naglo zbežala v kuhinjo. Delavci so prasnili v smeh. Rogali so se rdečelascu zaradi neuspeha. »Ivan, nimaš sreče!« ga je posmehljivo potrepljal po rami sosed. »Lepi deklici se ne dopade barva tvojih las in tvoje brade,« ga je podražil drug delavec. Rdečelasca so pikre besede in smeh tovarišev razdražile. Vstal je in se tolkel po prsih. »Vkljub vsemu sem večji komunist ko vi vsi!« se je fiirokoustil. »Kaj? Kaj?« so užaljeno zavpili tovariši. Rdečelasec je uvidel, da tovarišev ne sme še bolj razdražiti, zato je hotel stvar obrniti na šalo. »Seveda sem večji komunist!« je dejal prisiljeno veselo. »Pri meni so še lasje in brada komunistični.« Sodrugi so se zasmejali in so rdečelasca še dalje dražili. »Kaj ti pomagajo komunistični lasje in brada, če pa deklica rdečelascev nima rada!« Rdečelasec je požrl jezo. Samozavestno je pogledal po tovariših in trdo rekel: »Videli boste, ali nima rada rdečih las! Tako jo bom omehčal, da bo sedela pri meni in jedla z nami!« »To je pa pametna misel!« je pripomnil najmlajši delavec, ki se je tudi začel zanimati za Natašo. »Pokliči deklico!« Tedaj se je oglasil suh dolgin: »Niste resni! Pravi komunisti ne smejo vedno misliti na ljubimkanje.« »Tovariš, ne mislimo na to. Samo povabiti hočemo eno kmetico, da bo jedla v družbi delavcev, članov komunistične stranke,« je odgovorilo rdečelaso človeče. »Ivan, pusti nas pri miru s svojo muhavostjo!« se je spet oglasil dolgin. »Preveč krimskega vina si pil in ne veš, kaj delaš.« Ivan se ni zmenil za tovariševe besede. S trdovratnostjo pijanca je vztrajal pri tem, da uresniči svojo misel. Deklica je lepa In on si je zabil v glavo, da mora sedeti poleg njega. Odrinil je stol in z negotovimi nogami odkolovratil proti kuhinji. Spremljal ga je smeh tovarišev. Nataša In Karina sta slišali ves razgovor. Obe sta se tresli od razburjenja in strahu. Pobegniti nista mogli, ker je bil drugi izhod iz kuhinje na taki strani, da bi ju rdečkarji opazili. Tako sta trepetaje čakali na nadaljnji razvoj dogodkov. Karina se je bridko kesala tega, da je prej Natašo poslala v sobo. Rdečelasec je odprl vrata in se bližal Nataši, ki se je stiskala h Karini. Nataša ga je ostro pogledala. Boljševik se je neumno zarežal In dejalt »Pojdi k nam za mizo!« »Ne -grem!« »Rečem ti, pridi k nam!« »Ne grem!« »Pazi!« Karina se je nagnila k Nataši in ji na uho zašepetala: »Pazi, da ga ne izzoveš! Vidiš, pijan je. Bog ve, do kakšne nesreče lahko pride, če ga razdražiš.« »Kaj si rekla svoji hčerki?« se je rdečkar zadrl nad Karino. »Ni moja hči.« »To je vseeno, ali je tvoja hči ali ne. V sovjetski republiki ni niti matere niti hčere, tu so samo svobodne žene.« Nato se je spet obrnil k Nataši. »Pozivam te, svobodna žena, da prideš k nam svobodnim komunističnim delavcem!« »Nataša, pojdi za čas k njim!» je polglasno rekla starka. »Drugače se ga ne boš odkrižala.« »Kaj hočete od mene?« je vprašala Nataša rdečelasca. Ta se je priliznjeno zarežal. »Draga, lepa golobičica, vabim te na dobro južino, ki si nam jo prej prinesla.« Nataša se je še obotavljala. Gledala je na potisnjeni lobanji rdeče lase, zabuhli obraz, umazano, rdečo brado Polaščal se je je gnus ob misli, da bo morala sedeti poleg tega človeka in v družbi njegovih tovarišev, ki gotovo niso boljši od njega. Vprašujoče jo pogledala Karino. V njenih očeh je zagledala tiho prošnjo. Sedaj se je odločila. Počasi je šla proti vratom. Rdečelasec jo je prijel zmagoslavno za roko in se zasmejal. »Lepa golobičica, vedel sem, da te bom ukrotil. Le pridi, pridi! Saj bo to častno zate, da boš sedela med komunističnimi delavci!« Nataša je molčala. Mirno je pustila, da jo je pijanea peljal k mizi. Trije od petorice, ki so sedeli za mizo, so brezbrižno pogledali Natašo. Oni že niso mislili nanjo. S takim ognjetn so razpravljali o nekih političnih stvareh, da za njih ženska lepota ni imela čara. To so bili trije postavni možje, močnih živcev, ki so se zabavali samo s čitanjem časopisov in se zanimali za napredovanje petletke. Ostala dva, ki sta sedela na isti strani mize ko rdečelasee, pa sta poželjivo gledala Natašo. Ta dva sta s smehom, namigovanjem in pogledi še bolj ko pijani rdečelasec izdajala svojo pokvarjenost. Nataši sta med seboj napravila prostor. Rdeoelasec pa je zahteval, da mora sedeti poleg njega. Nataša je stala poleg mize. Sklanjala je glavo in drhtela. Njen obraz je zalila rdsčica. Ni vedela. kaj naj stori. Na sebi je čutila poželjive poglede. Rdečeiasec in tovariša so se suvali, posmehovali m delali nesramna pripombe. Deklica je vsa prsplašena pogledala one de- lavce, ki so politizirali. Iz njenih oči ^je zrla prošnja, toda oni se niso zmenili zanjo. Za njih je pomenila politika vse, za vse drugo so bili slepi in gluhi. Rdečelasec je nekaj časa čakal na to, da se bo Nataša sama vsedla. Ko pa se deklica ni zganila, jo je prijel za roko in potegnil k stolu, ki je bil zanjo pripravljen. »Sedi, golobičica moja!« se ji je odurno režal. »Nič se ne boj! Rdeči delavci smo fini ljudje.« Nataša je uvidela, da se ne bo rešila vsiljivca, zaradi tega je sedla. Rdečelasec jo je še dalje mučil. Na krožnik je nametal kose kruha in mesa. Krožnik je -postavil pred njo in rekel: "»Golobica moja, jej! Rdečelasi komunist je dobrosrčen in ti privošči, da se naješ!« »Hvala lepa, ne bom jedla! Nisem lačna,« je odkimala Nataša. Trije lopovi so se zarežali. Rdečelasec je vzkliknil: »Kmetica, pa ni lačna! Glej čudež! Kako to? Saj vendar nenehoma vpijete, da stradate! Ali je torej tisto vpitje laž, ali pa ti lažeš, ko praviš, da nisi lačna? Vzemi in jej!« Nataša je povešala glavo in molčala. Tresla se je ko jagnje, ki je zašlo med volkove Rdečelasec je postajal nestrpen. »Kaj čakaš?« je vprašal osorno. »Ali te je morda strah jesti in piti z nami?« jo je vprašal drugi. Ivan je zgrabil njeno desnico in jo dvignil proti krožniku. Nataša je zamahnila z roko in jo hotela iztrgati. »Pusti me!« je vzkliknila. Eden izmed onih, ki so politizirali, je sedaj jezno udaril po mizi in zavpil nad rdečelascem: »Ali nam boš dal mir s svojimi neumnostmi! Pusti to ženšče, naj gre!« Ta se ni zmenil za tovariševe besede. V glavo si je vtepel, da Nataša mora jesti in od tega sklepa se ni dal odvrniti .Eno roko je ovil okrog Natašinega vratu, z drugo pa je pograbil kos kruha in ga je hotel strpati v njena usta. Tovariša sta se smejala. V tem trenutku je stopil v sobo Fedor. Nataša ga je opazila in mu zaklicala: »Fedor, brani me! Reši me!« Rdečelasec se je obrnil proti mladeniču in mu grozeč rekel: »Ne drzni se približati, kmečki pes!« Fedor je zardel od jeze. Stisnil je pesti in skočil proti rdečelascu. »Pusti deklico!« je zavpil nad njim. »Ha, ha, ha!« se je ta zarežal. »Kaj si rekel? Kaj hočeš? Le pri...« Dalje ni mogel govoriti, ker ga je Fedor medtem zgrabil za grlo in ga tako stisnil, da mu je dih zastal. Njegove roke so izpustile Natašo. To se je tako naglo odigralo, da se ostali rdečkarji v prvih trenutkih niso zavedli, za kaj gre. Ko pa so videli, da rdečelasca mladenič stiska za grlo in ga trese ko kako ščene, so vstali in obkolili Fedorja in svojega tovariša. »Nataša, beži!« je zaklical Fedor, ne da bi izpustil rdečkarja. Nataša je bežala proti vratom, ki so se odpirala na dvorišče. Pri vratih se je ustavila, da bi videla, kaj se bo zgodilo s Fedorjem. Petorica je medtem navalila na Fedorja. Divje so ga tolkli s pestmi, ga lovili za grlo, roke in noge. Fedor se jih je nekaj časa otepal, toda njegove moči so vse bolj pešale. Borba je bila za Fedorja brezupna. Sicer se je še junaško branil, toda jasno je bilo, da bo zdaj-zdaj omagal. »Ivan, daj mi nož, da spuatim kri temu psu!« je zavpil eden izmed boljševikov. Rdečelasec je ležal na tleh in Fedor je klečal na njegovih prsih. Roke pa je imel proste. Iz žepa je potegnil precej velik žepni nož. Ko je Nataša slišala besedo nož, je zbežala na dvorišče. Ljudje so sedeli in ležali. Eni so dremali, drugi so se pogovarjali. Nataša je dvignila roke proti nebu in zavpila: »Na pomoč! Na pomoč! Boljševiki so napadli Fedorja in ga hočejo ubiti! Tam v sobi so!« Natašin obupni klic je silno odjeknil in segel v najtemnejše globine kmetskih duš. V ljudeh je vse zadrhtelo: mišice, misli in jeza. Petdeset ljudi je poskočilo. Vsi so hiteli proti hiši. Iz njihovih prsi se je izvil krik, ki so ga dolga leta dušili: »Vstaja! Vstaja!« Možje so z zaletom vdrli v sobo. »Vstaja! Vstaja!« je zaklical Fedor. Rdečkarji so ga pritisnili k mizi in se stiskali okrog njega. Eden ga je davil. Drugi mu je mašil usta. Tega je Fedor tako vgriznil v roko, da je divje zavpil. Drugi pa so ga trdo držali za roke in noge. Ivanov nož, ki ga je stiskala močna roka, pa je iskal mesto, kjer bi se zasadil v mladeničevo telo. Kmetje so se zagnali proti rdečkarjem. Ko so ti zagledali razburjeno množico, so izpustili svojo žrtev. Razkropili so se in iskali izhod ko podgane, ko pri brodolomu voda vdira v ladjo. E-1cn Jzmed njih je zakričal: (Dalie sledi)