118 na Kranjskem ni več govora. Najbolje pa bi bilo, ako bi bil pustil to pri miru in bi bil čas dejanja konec XVIII. stoletja. Končna sodba je kratka : Veseli bi bili, ako bi bili dobili Linhartovo \eseloigro nepremenjeno ali zmerno jeziko\no popravljeno ; s tem pa, kar je Govekar napravil iz „Županove Micike", ne moremo biti zadovoljni Ivan Grafenauer. Josip Freuensfeld-Radinski: Zvezde ugašajo .. o Pesmi, Uiedila Fran Cvetko in Vekoslav Spindler. Založil Fran Cvetko, učitelj pri Sv. Andražu v Slov. goricah. Natisnil Anton Slatnar v Kamniku. — V teh časih je preplavljeno polje naše literature z ljudmi, ki nimajo nobenih posebnih talentov za beletristiko, so se pa tekom let privadili in priučili po takem in takem trudu toliko, da so napisali nekaj po teoretičnih pravilih izvršenih verzov, oziroma povesti, ki jim je našlo milostno oko urednikov — to, če se pomisli, kakor je tudi smešno, je v teh časih tako navadno kakor naravno — nekaj prostora po svojih beletrističnih listih. In dogodilo se je čudo, ki pa ni že več čudo, ampak v teh časih čisto navadna stvar, kakor je tudi nenavadna in sama po sebi ne čudna ali nikoli opravičena. Niso se priljubili ti lite-ratje urednikom s svojo umetnostjo — ta je sploh daleč od njih kakor morje od Kranjske — sam6 uredniki so se navadili nanje, sami niso vedeli zakaj, bili so jim najljubši ljudje na svetu. To je tudi za sedaj zelo resničen slučaj, in imena kakor Vojanov in Spindler in Regali in Turna in Gangl, kakor tudi Nataša in Valenčič in neki Rozman in menda tudi Jakob Stoka govorijo jasno o tem. To je bilo in bo menda tako pri nas in gotovo je, da na tak način ne bo nikoli zmanjkalo slovenskemu narodu pisateljev in poetov. V to druščino bi uvrstili, ali morda bi dvignili za las nad njo Josipa Freuensfelda Radinskega. Rojen je bil maja meseca 1. 1861., umrl je decembra 1. 1893. in je bil tako dober in prikupljiv človek na svetu, da so se našli med njegovimi drugovi taki, ki so zbrali njegove pesmi in ne samo, da so jih zbrali, tudi založili so jih. Ta zbirka ima naslov „Zvezde ugašajo ..." Bogve zakaj tak naslov! Ali je Freuensfeld med tistimi zvezdami, ali so njegove pesmi tiste zvezde — jaz mislim, da ne bi tega pogodili niti tisti, ki so ta naslov priredili! No, besede so lepe, lepo se slišijo in tako je prav. Knjiga ima poljudno pisan uvod, ki pripoveduje o življenju in smrti Freuens-feldovi, na koncu navadno stvar o njegovih verzih in popolnoma na koncu svečan nagovor vsem zavednim Slovencem in učiteljem in učiteljicam še posebe, da naj se spominjajo njega, ki je posvetil vse svoje moči mladini in pro-sveti svojega naroda Pesmi pa so — ne oziraje se na to, kakšne da so — že urejene dobro. Ima cela knjiga nekakšno celoto, se pričenja z erotičnimi verzi, potem slede pesmi o domovini, potem o materi in naposled balade in romance, ki nimajo v sebi nobene originalnosti in so tudi večjidel preveč razvlečene. V prvem ciklu je res zelo mnogo sentimentalnih pesmi, a prav malo takih, ki imajo v sebi tisto, kar gre človeku do srca in je pogoj prave lirične pesmi. Tuintam, redkokje zazveni lep stih, potem teče v verzih naprej kronika Freuensfeldovega življenja. — Menda je opravičena misel, da je pesnik zelo skrbno zapisal vsako svoje znatnejše čuvstvo, ki je bilo najbrž zelo žalostno ali zelo veselo, a je izgubilo na popirju pol žalosti ali veselja. Tako je bilo gotovo zelo lepo in toplo tisto čuvstvo, ki ga je imel o domovini, a na popirju je zgubilo dober del lepote in toplote: Nad njivo v sinjem zraku pleheče sokol sivi, med žitom prepelico ugledal je na njivi. In ljubka prepelica ne gre mu iz spomina .. Zakaj pač vedno mislim o tebi domovina?. . Nekoliko več čuvstva je v pesmih o materi, za katerimi slede potem že omenjene balade in romance To bi povedal človek o teh verzih z umetniškega stališča, če bi imel v mislih in spominu pri tem pesmi nekaterih naših resničnih poetov. Če pa ne pomisli človek na to, so to pesmi, ki jih pač ne moremo povzdigovati visoko, pa jim tudi ne odrekati vse vrednosti. Zazveni tuintam verz, človek si domisli, da je bil Freuensfeld „še čisto mlad, ko je to pisal, da je z njim legla v grob velika nada." Naju so ločili za vselej.. . Jablana pred našo hišo cvete, pojeta si ptička dva na njej: vejic nosi eden, drugi plete ... Naju so ločili za vselej . . Pa ni bil za poeta ob smrti več tako mlad; dalo je srce, kar je imelo, ni moglo dati tistega, česar je pogrešalo in želelo vse svoje življenje. P. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Anton Koblar. Letnik XV. V Ljubljani 1905 Str. 184. — Pod istim urednikom je izšel že 15. letnik te publikacije. Vsebina je večinoma zgodovinska, deloma tudi priro-dopisna. Oglejmo si posamezne članke! — 119 Metel čica v šoli. Viktor Steska. (1 - 38). V slovenskem slovstvu je znana črkarska pravda. Da je pa ta abecedna vojska zašla tudi v šolo, in da so naposled šolske oblasti odločile ta boj, utegne biti marsikomu neznano. Tu pa nastopajo skoro vsi šolski nadzorniki na Kranjskem in nam izražajo svoje misli o metel-čici in bohoričici. Njihova izjava je bila smrtna obsodba metelčici. — Dva slovenska ex-jezuita ob koncu XVIII. veka. Dr. Fran Ilešič. (38 — 41). Pisatelj podaja življenje-pisne podatke Maksimilijana Moravčarja in Ivana Moraka. — P. Gabriel Gruber. V. Steska. (41 —46) Ta spis je mal spomenik ob stoletnici smrti moža, kateremu se ima Ljubljana mnogo zahvaliti. Nanj spominja Gruberjev kanal in Gruberjeva hiša (desni del Virantove hiše). Umrl je kot jezuitski general v Peter-burgu leta 1805. —Valentin Mencinger, ljubljanski si i kar (1 7 0 2 — 1 7 5 9). Viktor Steska. (49 — 77) Valentin Mencinger je najznamenitejši domači slikar. Rojen je bil na Bohinjski Bistrici in je umrl v Ljubljani Njegovih slik, ki se nahajajo na Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem, omenja pisatelj okoli 200. — Ivan Tkalci č. Janko Barle. (77 — 84) Te vrste so posvečene neutrudnemu hrvaškemu zgodovinarju Tkalčiču, ki je izdal poleg mnogih drugih spisov še enajst zvezkov tičočih se zgodovine zagrebškega mesta od 1. 1093. do 1526. — Pohlinova „Bibliotheca Carnioliae" v rokopisu licejske knjižnice. Dr Ivan Prijatelj (84 91). Ta spis izpopolnjuje podrobno študijo dr. Frana Ilešiča v „Zbor-niku" Slov. Matice in obravnava o postanku rokopisa v ljubljanski licejski knjižnici. - Iz stiškega arhiva. Ivan Vrhovnik. (91 — 98). Pisatelj priobčuje dve slovenski prisegi iz 1. 1760. in nekaj zanimivih drobcev iz davčnega zapisnika zatiškega iz 1. 1751. — Preiskovanje voda za pitje in domačo porabo na Kranjskem. Dr. E. Kramar. (102 — 152). Na kmetiško-kemičnem preiz-kuševališču v Ljubljani ste je preizkusilo od 1. 1898. dalje okoli 230 voda. V tem spisu je tabelarni izkaz o 194 preizkušenih vodah. Da pa postane izkaz bolj umljiv, nam razlaga pisatelj v uvodu nekatere pojme in pojasnjuje preizkuševalne metode. — Collegium C a-rolinum Nobilium v Ljubljani. V. Steska. (153 - 157). V Ljubljani so sezidali od 1. 1708. — 1717. hišo, ki je bila namenjena za vzgojo duhovnikov pa tudi svetnih stanov. Hiša še stoji in je sedanje bogoslovno semenišče. Pričujoči spis pojasnjuje usodo tega zavoda do 1. 1785. — Gašpar Svab. Ivan Vrhovnik. (157 — 162). — S 1 o v e ns k i knji- ževni trg pred sto let i. Ivan BVrhovnik (162 — 168). „Temeljito slovstveno zgodovino slovensko bo mogoče spisati šele tedaj, ko bomo imeli dovolj monografij'1, pravi dr. Glaser. Resnično. V ta namen sta oba navedena spisa dobrodošla. — Nelson v Ljubljani. V. Steska. (168 — 171). Povod temu spisu je bila stoletnica Nelsonove smrti (21. oktobra 1805). — Poleg teh spisov prinašajo „Mali zapiski" mnogo zanimivih podrobnosti in poglavje „Slovstvo" opozarja na spise o slovenskih pokrajinah. Naročnina 4 K. Udje „Muzejskega društva" plačajo 6 K in dobivajo poleg Izvestij še „Mitteilungen des Musealvereins fiir Krain". Kalen dar najszvejsega szrca Jezuso-voga na 1906. to navadno leto. III letni tecsaj. Na szvetlo dan od szombotelske cerkvene stam-parije. — Čeravno je žalostna osoda ogrskih Slovencev v somboteljski škofjji, vendar niso še popolnoma izgubljeni. Izpričuje nam to, da ima naša Mohorjeva družba med njimi okrog 230 članov, a tretje leto izhaja med njimi slovenski koledar, katerega urejuje župnik in dekan v Tišini dr. Frančišek Ivanoczy. Koledar, malo manjši od Mohorjevega, je dobro urejen, ima več nabožnih, poučnih in zabavnih spisov in lepe slike. Koledar na več mestih poudarja slovenski jezik, a o duhovnikih pravi: „Dii-hoven pastir, steri ne bi razmo jezika szvojih farnikov popolnoma, nikak ne more szpuniti szvojo duzsnost. Apostolje, kam stecs szo prišli predgat. gucsali szo ltidsztvi po njegovom jeziki i ne po szvojem... Najveksa neszpamet-noszt, csi ne hudo nakanenje, je zseleti, naj sze recs bozsa glaszi vu jeziki, steroga liid-sztvo ne razmi." Ko bi se le duhovne i posvetne oblasti na Ogrskem tega držale in pošiljala med razne nemažarske narode duhovnike in učitelje, katere bi narod razumel! Koledar ima na prvi strani prav lepo barvano sliko: „Szpravna daritev Jezusova", potem sledi koledarski del. V zabavno-poučnem delu je na prvem mestu pesemca „Prošnja", v katerej prosi pesnik od božjega srca več duhovnikov, potem je dober članek o pobož-nosti k Jezusovem srcu, na tretjem mestu je pa opisan župnik Štefan Hant6, „steri szo sze batrivno vojiivali za voro, za jezik in druge pravice našega szlovenszkoga naroda." Zabavno poučni povesti sta: „Brezov Ivan" in pa „Ka szpravla na nikoj Szlovenca". Opisani so še štirje slovenski duhovniki, med katerimi je posebno pohvalno, kar se omenja o Štefanu Vernu: „Bili szo tudi jako dober szlovenec, zato kde i kda je mogocse bilo, naj raj szo szlovenszki gucsali i csi szo med pravo szlo-