Aljoša Bavec1
Strukturne značilnosti in delovanje nekaterih peptidnih antibiotikov
Structure-activity Relationships of Some Peptide Antibiotics
IZVLEČEK_
KLJUČNE BESEDE: struktura - peptidni antibiotiki - farmacevtska biokemija
Peptidni antibiotiki so po zgradbi zelo raznolika skupina antibiotikov. Poznamo linearne, ciklične, takšne z dodatnimi kemijskimi substituentami, vezane v obroču ali na obroč, in takšne brez njih. Skoraj vsem skupna lastnost je njihova amfipatičnost. Primarna struktura linearnih peptidnih antibiotikov pomeni niz aminokislin, ki si sledijo v zaporedju. Daljši monomerni peptidni antibiotiki ponavadi v vodni raztopini zavzamejo sekundarno strukturo alfa-helik-sa, krajši pa obliko naključnega klobčiča. V stiku s polarnimi ali nepolarnimi površinami, na primer s fosfolipidnim dvoslojem, pa se struktura molekule uredi in delež alfa-heliksa se poveča oziroma molekula pridobi različne deleže sekundarnih struktur. Amfipatičnost se najbolje izrazi v obliki alfa-heliksa tako, da so vzdolž osi molekule na eni strani nanizane hidrofilne, na nasprotni strani pa hidrofobne aminokisline. Zaradi dodatnih kemijskih neaminokislin-skih skupin je alfa-heliks manj pogost pri cikličnih peptidnih antibiotikih. Pri njih se oblikujejo večja hidrofilna in hidrofobna področja, ki so organizirana v nekakšne ploskve ali liste, ki se med seboj izmenjujejo in so podobna beta-strukturi. Omenjene strukturne lastnosti je treba upoštevati pri pridobivanju oz. kemijski sintezi novih peptidnih antibiotikov.
ABSTRACT
KEY WORDS: structure - peptide antibiotics - pharmaceutical biochemistry
Peptide antibiotics are a very heterogenic group of antibiotics. Among them we differ cyclic, linear, non-substituted or substituted peptide antibiotics. The main feature of almost all peptide antibiotics is their amphiphilicity. Primary structure of linear peptide antibiotics is defined as the covalent backbone structure of polypeptide chains, including the sequence of amino acid residues. The predominant structure of long length antibiotic peptides in an aqueous medium is the helical structure called alpha helix. Short length monomer peptides have very little secondary structure and exist mainly as a random coil. A typical amphipathic alpha helix is characterized by a flat hydrophobic and hydrophilic face along the axe of the molecule that interacts with polar and non-polar surfaces, like phospholipid bilayers, by packing around them in rigid, well-ordered, alpha helical arrangements. Cyclic peptide antibiotics show little potency for alpha helical conformation since they adopt bulky non-peptide groups. Rather, they express polar and non-polar regions that alternate with each other, form 'leafs' that resemble on beta sheets. Knowledge about structural characteristics of peptide antibiotics is very important for the development of new class of highly efficient antibiotic drugs.
1 Asist. mag. Aljoša Bavec, univ. dipl. biol., Inštitut za biokemijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana.
UVOD
Prvo opredelitev antibiotikov je leta 1942 postavil mikrobiolog S. A. Waxman, leta 1989 jo je dopolnil W. K. Joklik. Ta pravi, da so antibiotiki kemijske spojine, ki jih proizvajajo mikroorganizmi, ali podobne snovi, pridobljene z delno ali popolno sintezo, ki v majhnih koncentracijah zavirajo rast ali uničujejo druge mikroorganizme.
Vsi antibiotiki niso enako dobri. Lastnosti dobrega antibiotika so, da ima baktericidno in ne bakteriostatično delovanje, mikroorganizmi nanj ne smejo postati odporni, imeti mora široko območje delovanja, ne sme povzročati stranskih učinkov, kot so alergije, okvare ledvic, jeter in kostnega mozga, spremembe črevesne flore, in mora biti dobro topen v vodi. Zaradi naštetih lastnosti se danes v medicini in veterini od približno 7000 znanih naravnih antibiotikov uporablja le nekaj sto. Antibiotiki, ki se uporabljajo, so proizvod majhnega števila bakterij in gliv iz rodov Penicillium, Cephalosporium, Micromonospora, Streptomyces in Bacillus.
Po svoji kemijski zgradbi so antibiotiki zelo raznoliki. Najbolj uporabljeni so beta-laktamski antibiotiki, npr. penicilini in cefalosporini. Njihova značilnost je štirič-lenski betalaktamski obroč. Med derivate aminokislin zraven omenjene skupine be-talaktamskih antibiotikov uvrščamo še kloramfenikol in peptidne antibiotike. Gliko-zidni antibiotiki predstavljajo sorazmerno veliko skupino aminoglikozidnih antibiotikov, nukleozidnih antibiotikov, makrolidov in linkozamidov. Ostale, po kemijski strukturi heterogene antibiotike, pa uvrščamo med policiklične antibiotike (tetraciklini), polietre, poliene in ansamakrolide (1).
Antibiotiki učinkujejo na dva načina. Lahko popolnoma uničijo mikroorganizme ali pa le zavirajo njihovo rast. Delujejo tako, da poškodujejo plazemsko membrano (peptid-ni antibiotiki), ustavijo sintezo celične stene bakterij (penicilini, cefalosporini), zavirajo prevajanje obveščevalne RNK v beljakovino (tetraciklini), preprečujejo podvojevanje DNK ali prepis DNK v RNK (nukleozidni antibiotiki - citostatiki).
Manjša odpornost mikrobov proti peptidnim antibiotikom
Največ težav pri uporabi naravnih antibiotikov povzroča pojav odpornosti (rezistence) in tolerance mikroorganizmov proti antibiotikom. Razvoj novih antibiotikov gre v smer s kemijsko sintezo spremenjenih naravnih, t. i. polsintetičnih antibiotikov, ali popolnoma sintetičnih antibiotikov, proti katerim so mikroorganizmi manj odporni. Zelo presenetljivo je dejstvo, da se mikrobi vedno hitreje prilagajajo na nove antibiotike, tudi takšne z izredno kompleksno kemijsko strukturo. Zdravljenje s cefalosporini tretje generacije se zdi neuspešno. Tudi kombinirano antibiotično zdravljenje, skupaj z betalaktamskimi in aminoglikozidnimi antibiotiki, se velikokrat izkaže za neučinkovito (2). Mikroorganizmi postopoma postajajo odporni proti vsem antibiotikom, tudi takšnim, za katere je še do nedavnega veljalo, da ni mikroba, ki bi nanje postal odporen. Na primer, glikopeptidni antibiotik vankomicin, ki se že več kot dvajset let uporablja v medicini pri zdravljenju strepto-koknih okužb, je še do nedavnega veljal za antimikrobno snov, na katero streptokoki ne morejo postati odporni. Bakterija Streptococcus pneumoniae, pogost povzročitelj meningitisa in sepse, pa je v dobrih dveh desetletjih pridobila toleranco in odpornost proti vanko-micinu (3). Kakor koli, kaže, da ravno novi peptidni antibiotiki obetajo največ pri zdravljenju bakterijskih okužb.
Za pridobivanje in sintezo novih peptid-nih antibiotikov moramo vedeti, katere so glavne strukturne značilnosti, da molekula pridobi lastnosti antibiotika.
STRUKTURA PEPTIDNIH ANTIBIOTIKOV
Glavna strukturna značilnost skoraj vseh pep-tidnih antibiotikov, ki se uporabljajo v klinični praksi, je amfipatičen značaj molekule (4,5).
Amfipatične snovi so sestavljene iz polarne ali nabite regije in regije, ki ima nepolaren značaj. V vodi amfipatične snovi s svojimi polarnimi ali nabitimi regijami reagirajo s topilom, nepolarni deli molekule pa se raje izogibajo topilu in agregirajo v manjša nepo-larna območja. Primer amfipatičnih snovi so detergenti (6).
Amfipatični peptidi imajo delno polaren in delno nepolaren značaj. Običajno pride njihova amfipatičnost najbolje do izraza, kadar so v obliki alfa-heliksa tako, da so vzdolž osi molekule na eni strani nanizane hidrofilne, na drugi strani pa hidrofobne aminokisline (7). Amfipatičnost pa se lahko izrazi tudi v obliki dipola. To pomeni, da ima peptid na N-terminalnem delu bazično, kationsko polarno glavo in dolg nepolaren aminokislinski rep na C-terminalnem delu molekule. V stiku z nepolarnimi ali polarnimi površinami se molekula peptida orientira tako, da se veže s hidrofobnimi deli na nepolarno, s hidrofil-nimi pa na polarno površino.
Amfipatični peptidi so lahko naravni ali umetni. Izraz naraven peptid uporabljamo takrat, ko imamo v mislih peptide, sintetizirane v bioloških sistemih, ali biološke peptide, sintetizirane umetno, s peptidnim združeval-cem (sintetizer) ali ročno. Izraz umeten peptid uporabljamo za peptide, ki niso biološkega izvora in jih pripravljamo le sintetično. Največkrat so izpeljanke naravnih peptidov. Od naravnih peptidov se lahko razlikujejo samo v eni aminokislini. Takšna zamenjava ima navadno majhen vpliv na strukturo, vendar pa lahko zelo spremeni biološko funkcijo peptida. Takšen je MAS 17 (8), neaktivni analog mastoparana (sestavina osjega strupa), ki ima na mestu šest lizin namesto levcina.
V bioloških sistemih število aminokislin v peptidu obsega od 2-3 do nekaj 1000 (6). Majhni peptidi (od 2-3 do 50 aminokislin) v vodnih raztopinah zaradi premajhnega števila aminokislin praviloma ne zavzamejo pravilne sekundarne strukture. Največkrat zavzamejo obliko naključnega klobčiča ali random coil obliko (9). V stiku s površino, na primer z lipidnim dvoslojem, ali pri di-, tetra-merizaciji monomernih peptidov (slika 1) pa se atomi v molekuli uredijo in delež alfa-he-liksa se poveča (10) oziroma molekula pridobi različne oblike sekundarnih struktur.
Peptidni antibiotiki so praviloma kratki amfipatični peptidi, ki imajo lastnosti antibiotikov. Imajo majhno molekulsko maso in so sestavljeni iz aminokislin, tudi neobičajnih, npr. D-alanina, D-valina ali dihidroalanina. Za njih je značilna odpornost proti proteolitičnim encimom. Glede na kemijsko strukturo jih delimo v dve skupini: linearne in ciklične.
Slika 1. Amfipatični linearni peptid melitin, sestavina čebeljega strupa, v vodni raztopini zavzame strukturo dveh alfa-heliksov na koncih molekule, spojenih z beta-zavojem. Na sliki je prikazana kristalna struktura dimera iz dveh monomer (zelen in moder) melitina. Aminokislinsko zaporednje monomera meliti-na je naslednje: Gly Ile Gly Ala Val Leu Lys Val Leu Thr Thr Gly Leu Pro Ala Leu Ile Ser Trp Ile Lys Arg Lys Arg Gln Gln. Nepolarne aminokisline so podčrtane. Polarne, bazične ali kisle aminokisline niso podčrtane. Aminokislina L-prolin (Pro) predstavlja mesto, kjer sta dva alfa-heliksa v monomeru ločena zbeta-zavojem (16).
Linearni peptidni antibiotiki
Linearni peptidni antibiotiki so sestavljeni iz niza aminokislin, ki ima začetek in konec. Za njih veljajo kemijske lastnosti amfipatičnih peptidov. Daljši monomerni linearni peptidni antibiotiki v vodni raztopini ponavadi zavzamejo strukturo alfa-heliksa (slika 1), ki je termodinamsko najbolj ugodna sekundarna struktura (npr. gramicidin A, B ali C), krajši pa zavzamejo obliko naključnega klobčiča. Nekateri izmed linearnih peptidov pa imajo bolj kompleksno primarno in sekundarno strukturo, npr. nizin Z. Kristalna struktura nizina Z ni znana. Zaporedje aminokislin v peptidu je iz 34 aminokislin. Vsebuje v glavnem hidrofobne aminokisline (Ile, L-izolevcin; Leu, L-levcin; Pro, L-prolin; Gly, L-glicin; Met, L-metionin; Val, L-valin), ki so potrebne za pravilno oblikovanje pore v hi-drofobnem okolju plazemske membrane bakterij. Aminokislini L-lizin (Lys) in L-histi-din (Hys), ki se štirikrat pojavita v peptidu, pa data antibiotiku pozitiven naboj in skupaj s hidrofobnimi aminokislinami amfipatičen značaj molekuli. Poleg neobičajnih aminokislin (dihidroalanin in dihidrobutirin) pa v strukturi nizina Z nastane pet neobičajnih tioetrskih vezi (Abu-S-Ala: P-metillantionin, Ala-S-Ala: lantionin; S: žveplov atom tioetr-
167
ske vezi). Le-te stabilizirajo peptid in onemogočajo formiranje alfa-heliksa ter favorizirajo strukturo beta-zavoja. Tako kompleksna struktura nizinu Z omogoča dobro odpornost proti delovanju mikroorganizmov (11).
Ciklični peptidni antibiotiki
Ce ciklizira samo del peptida (npr. bacitracin, vankomicin), ali pa kar cel (npr. valinomicin) govorimo o cikličnih peptidnih antibiotikih. Nekateri ciklični peptidni antibiotiki, na primer valinomicin, aktinomicin C in vankomicin, imajo poleg aminokislin prisotne tudi neami-nokislinske kemijske skupine, dvovalentne katione, aromatske obroče, maščobne kisline ali sladkorje, kar še bolj poudari njihovo strukturno zapletenost. Ciklični peptidni antibiotiki zaradi cikličnosti in dodatnih neaminokislin-skih skupin praviloma ne tvorijo alfa-heliksa. Zato pridobijo amfipatično strukturo na drugačen način kakor zgoraj opisani linearni peptidi. Nasprotno amfipatični strukturi linearnih peptidov, ki imajo vzdolž osi peptida na zunanji strani hidrofilno površino in znotraj peptida hidrofobno površino, imajo ciklični peptidni antibiotiki večja samostojna polarna in nepolarna področja. Le-ta so lahko organizirana v nekakšne hidrofilne in hidro-fobne ploskve oziroma liste, ki se med seboj izmenjujejo, podobno kot pri glikopeptid-nih antibiotikih tipa vankomicin (slika 2). Tu sedem aminokislin s petimi aromatskimi obroči predstavlja hrbtenico molekule. Na njo pa so vezane najrazličnejše kemijske substi-tuente, npr. metilne in hidroksilne skupine ter sladkorji (5).
DELOVANJE PEPTIDNIH ANTIBIOTIKOV
Večina peptidnih antibiotikov deluje nespecifično, podobno kot kationski detergenti. Vežejo se na fosfolipide plazemske membrane bakterij in zaradi amfipatične narave lažje prodirajo v fosfolipidni dvosloj. Preko fos-folipidnega dvosloja tvorijo štiri-, šest- ali osemmerne agregate iz monomernih pepti-dov v ionske kanale - pore (slika 3), in tako povečajo prepustnost plazemske membrane, kar vodi v osmotsko neuravnovešenost in smrt celice (4). Nekateri izmed njih pa delujejo bolj specifično. Na primer širokospektralni
A
Slika 2. Kristalna struktura cikličnega glikopeptidnega antibiotika vankomicina. A: Dimer glikopeptidov. Vezavo obeh monomerov vdimer omogočajo hidrofobne interakcije aromat-skih obročev in vodikove vezi atomov kisika, dušika in vodika peptidne vezi. B:Monomer. Spodaj levo (terminalna karboksil-na skupina in hidroksilne skupine aromatskih obročev) in zgoraj levo (hidroksilne skupine derivata glukoze) predstavljajo izrazito hidrofilna področja. Vmes je hidrofobno področje aro-matskih obročev in ogljikovega polipetidnega skeleta molekule. Rdeča barva: kisik; modra: dušik; siva: ogljik; zelena: klor. Rdeča barva predstavlja hidroksilne ali/in keto skupine v peptidni vezi, modra barva pa amino skupine ali/in dušike vpeptidni vezi (17).
antibiotik vankomicin se vedno veže na isti površinski receptor, glikolipid v plazemski membrani bakterij, imenovan lipid II (12). Le-ta je potreben za pravilno sintezo celične stene bakterij. Torej z vezavo vankomicina na lipid II se ustavi sinteza celične stene in nastopi smrt bakterije. Se bolj zanimiv pa je na novo odkrit linearni peptidni antibiotik nizin Z (11), ki ga proizvajajo nekateri sevi bakterije Lactococcus lactis. Podobno kot vankomicin se tudi nizin Z specifično veže z lipidom II, vendar ne zavre sinteze bakterijske celične stene, temveč s tvorbo por poveča prepustnost plazemske membrane, podobno kot kationski detergenti. Nizin Z je nekakšen funkcionalni hibrid vankomicina in kationskih detergentov, torej ubijalska kombinacija specifičnosti in sposobnosti tvorbe por v plazemski membrani bakterij. Ravno slednje pa je razlog, zakaj je peptid tako dobro aktiven, deluje namreč pri nanomolarnih koncentracijah.
Klinična uporaba peptidnih antibiotikov
Danes je poznanih kar nekaj peptidnih antibiotikov, vendar je v medicini njihova uporaba omejena zaradi njihove toksičnosti za človeški organizem. Uporabljajo se bolj kot lokalni antiseptiki na koži in sluznicah in le izjemoma za pravo antibiotsko kemoterapijo. Peptidni antibiotiki so velike molekule. Ker se v črevesju slabo absorbirajo, jih uporabljajo za zdravljenje okužb v črevesju. V klinični praksi se največ uporabljata dve skupini polipeptid-nih antibiotikov: polimiksini in glikopeptidni antibiotiki. Ciklični polimiksini, zlasti polimik-sina B in E, se uporabljajo pri zdravljenju hudih okužb s Pseudomonas aenginosa (okužbe oči in sečnih izvodil), če je bolnik alergičen ali preobčutljiv na penicilinske antibiotike. Po-limiksini se uporabljajo lokalno pri okuženih ranah, opeklinah, pri vnetju sluhovoda in očesne veznice. Pri nevtropeničnih bolnikih jih uporabljajo za dekontaminacijo črevesja. Ba-citracin se uporablja pri zdravljenju gnojnih ran, ki so posledica streptokoknih in stafilo-koknih okužb. Polimiksin tirotricin se veliko uporablja v veterinarski praksi pri preprečevanju materničnih okužb po porodu in pri zdravljenju vimenskega vnetja pri kravah. Med glikopeptidnimi antibiotikiki se največ uporabljata vankomicin in teikoplanin. Upo-
Slika 3. Krstalna struktura osmih monomer alfa-hemolizina predstavlja beljakovinski agregat, ki tvori ionski kanal - poro v fosfolipidnem dvosloju. A: Pogled od zgoraj. Z leve zgoraj proti desni zgoraj se vrstijo posamezni monomeri v barvah -zelena, svetlo modra, temno modra, oranžna, rumena in svetlo zelena. Luknja na sredini predstavlja kanal, poro v membrani. B: Pogled s strani. 'Klobuk gobe', ki se zoži v kanal oziroma poro (18).
rabljata se pri zdravljenju srčnih obolenj, zlasti stafilokoknega endokarditisa, in ostalih streptokoknih okužb (sepsa, možganski abces, pljučnica) ter enterokolitisa, ki ga povzroča Clostridium difficile. Teikoplanin veliko bolje učinkuje na streptokoke, vankomicin pa na stafilokoke, ki so brez koagulaze (13, 14). Glikopeptidni daptomicin pa se zlasti uporablja pri zdravljenju hudih okužb z bakterijami
170
Staphylococcus aureus in S. epidermidis, ki so odporne proti penicilinom in vankomici-nu (14). Nekateri izmed peptidnih antibiotikov so citostatiki in se uporabljajo pri zdravljenju rakavih obolenj, rabdomiosarkoma in nefrob-lastoma. Takšen je aktinomicin D (15).
SKLEPI
Kljub temu da imajo peptidni antibiotiki različno zastopanost polarnih, nepolarnih, kislih in bazičnih aminokislin in da v vodni raztopini zavzamejo različne oblike sekundarne ali terciarne strukture, je skoraj vsem skupna lastnost amfipaticnost.
Dobra lastnost peptidnih antibiotikov je njihova baktericidnost, slabost pa toksičnost za človeški organizem, kratka življenjska doba peptida v človeškem telesu in ozko območje delovanja, praviloma samo proti grampozitivnim bakterijam. Amfipatična struktura peptida, ki je prisotna pri večini peptidnih antibiotikov (vankomicin, nizin Z), je potrebna za baktericidnost. Vendar pa ponekod sama amfipatičnost ni dovolj za baktericidnost. Potrebne so tudi druge specifične strukturne lastnosti peptida. Na primer, točno določen geometrijski razpored aminokislinskih radikalov v prostoru omogoča vezavo peptida na receptorsko molekulo. Ce ni predhodne vezave antibiotika, ni
baktericidnega delovanja. Primer je nizin Z. Poznamo tudi takšne peptidne antibiotike, ki nimajo izražene amfipatičnosti, na primer hi-drofobni gramicidin A, in so baktericidni. Zelo majhne so strukturne razlike med toksičnimi hemolitičnimi peptidi, kakršna sta čebelji meli-tin in osji mastoparan, in peptidnimi antibiotiki. Ravno slednje pa je treba upoštevati pri sintezi novih peptidnih antibiotikov. Baktericidnost in toksičnost sta v nekakšnem premem sorazmerju. Bolj ko je antibiotik baktericiden, bolj je toksičen za človeški organizem, in obratno. Zgornja trditev pa očitno ne velja popolnoma za nizin Z. Kemijska sinteza antibiotika s tako kompleksno strukturo je izredno zahtevna in tehnološko draga, a še vedno vredna novih raziskav. Torej je prihodnost iskanja oziroma izdelave novih antibiotikov ravno v peptidnih antibiotikih, ki imajo lastnosti nizina Z: specifičnost, majhna toksičnost in baktericidnost. Kljub temu, da se nizin Z zaradi svoje majhne toksičnosti in baktericidnosti že skoraj 50 let uporablja kot sredstvo za konzerviranje v prehrambeni industriji, še niso izolirali mikroorganizma, ki bi bil odporen proti temu antibiotiku. Ravno slednje pa ga uvršča v sam vrh zanimivih antimikrobnih snovi in odpira nove razvojne možnosti ter uporabo že nekoliko pozabljenih peptidnih antibiotikov v medicini človeka in živali.
LITERATURA
1.	Walker JB. Methods in enzymology, Antibiotics. In: Hash JH, editor. Aminoglycoside antibiotics. New York, London: Academic Press Inc; 1975. p. 429-65.
2.	Jarque I, Sanz MA. Application of the concepts of evidence-based medicine to the evidence on the treatment of febrile neutropenia. Enferm Infecc Microbiol Clin 1999; 17 Suppl 2: 95-102.
3.	Novak R, Henriques B, Charpentier E, Normark S, Tuomanen E. Emergence of vancomycin tolerance in Streptococcus pneumoniae. Nature 1999; 399: 590-3.
4.	Saberwal G, Nagaraj R. Cell-lytic and antibacterial peptides that act by perturbing the barrier function of membranes: facets of their conformational features, structure-function correlations and membrane-perturbing abilities. Biochim Biophys Acta 1994; 1197 (2): 109-31.
5.	Barna JCJ, Williams DH. The structure and mode of action of glycopeptide antibiotics of the vancomycin group. Annu Rev Microbiol 1984; 38: 339-57.
6.	Leninger AL, Nelson DL, Cox MM. Principles of Biochemistry. In: Neal V, editor. Water: Its Effect on Dissolved Biomolecules. 2nd ed. New York: Worth Publishers; 1993. p. 87.
7.	Schafmeister CE, Miercke LJ, Stroud RM. Structure at 2.5 A of a designed peptide that maintains solubility of membrane proteins. Science 1993; 262: 734-8.
8.	Vitale N, Mukai H, Rouot B, Thierse D, Aunis D, Bader MF. Exocytosis in chromaffin cells. Possible involvement of the heterotrimeric GTP-binding protein G(o). J Biol Chem 1993; 268:14715-23.
9.	Podo F, Strom R, Crifo C, Zulauf M. Dependence of melittin structure on its interaction with multivalent anions and with model membrane systems. Int J Peptide Protein Res 1982; 19 (5): 514-27.
10. Bavec A, Jureus A, Cigic B, Langel Ü, Zorko M. Peptitergent PDj affects the GTPase activity of rat brain cortical membranes. Peptides 1999; 20:177-84.
11.	Breukink E, Wiedemann I, van Kraaij C, Kuipers OP, Sahl H, de Kruijff B. Use of the cell wall precursor lipid II by a pore-forming peptide antibiotic. Science 1999; 286: 2361-4.
12.	Sheldrick GM, Jones PG, Kennard O, Wiliams DH, Smith GM. Structure of vancomycin and its complex with acetyl-D-alanyl-D-alanine. Nature 1978; 271: 223.
13.	Pittet D, Harding I. Infective endocarditis and glycopeptides. J Infect 1998; 37 (2): 127-35.
14.	Marolt-Gomišček M. Glikopeptidni antibiotiki. In: Rutar S, editor. Antibiotiki in kemoterapevtiki v vsakdanji praksi. 1st ed. Ljubljana: Založba Tangram; 1992. p. 92-96.
15.	Wolden SL, Anderson JR, Crist WM, Breneman JC, Wharam MD Jr, Wiener ES, et al. Indications for radiotherapy and chemotherapy after complete resection in rhabdomyosarcoma: A report from the Intergroup Rhabdomyosarcoma Studies I to III. J Clin Oncol 1999; 17 (11): 3468-75.
16.	Terwilliger TC, Eisenberg D. The structure of melittin. I. Structure determination and partial refinement. J Biol Chem 1982; 257: 6010-5.
17.	Schafer, M., Schneider, T. R., Sheldrick, G. M.: Crystal structure of vancomycin. Structure 1996; 4:1509-15.
18.	Song, L., Hobaugh, M. R., Shustak, C., Cheley, S., Bayley, H., Gouaux, J. E.: Structure of staphylococcal alpha-he-molysin, a heptameric transmembrane pore. Science 1996; 274: 1859-66.
Prispelo 6. 10. 2000
171