Sonet.
Pogled na Montmartre.
JLzdavna nosil sem ta sen v očeh . . . Kipenje svetih kupol v mrtvi slavi za božjim grobom v tajni razsvetljavi me je omamilo v mladostnih dneh.
Kaj vedel sem takrat še, kaj je greh, in, Nazarenec, krona ti na glavi — a slutil sem, da čaka vseh v daljavi nas bolečina ... In — obraz na tleh —
sem čutil v srcu za nekrivdo kes in prosil sem te, o Jeruzalemec, v tolažbo, kadar bom izmučen ves.
Ta sen me ni izpustil iz objema.
Si ga izpolnil, Nazarenec, zdaj,
da gledam v solncu kupol teh sijaj?
Oton Zupančič.
A-
»Ljubljanski Zvon" 6. XXVI. 1906.                                                                                      21