ski proizvodnji so zbrani koristni podatki o polizdelkih. Analize brona, s katerimi so določali primesi ter skušali ugotoviti izvor kovine, niso prinesle željenih rezultatov. Ugotovili so, da je mešanje in pretaljevanja stari kosov kovine zabrisalo vse sledi izvora. Poglavje o teri sigilati, ki gaje napisala Rajka Makjanič, je v popolnem nasprotju s prvim delom, in sicer po dobri tehnični opremi in odlični študiji. Obravnavana je uvožena fina keramika od konca 1. st. pr. Kr. do začetka 5. st. Kata- log je jasen, natančen, s kakovostnimi risbami. V natančni študiji so analizirane oblike, sestava keramike, žigi, mere, delavnice. Najobsežnejše poglavje je posvečeno italski sigi- lati, kije tudi najmočneje zastopana. Sledijo obravnave pri- merkov iz južne Galije, Lezouxa, vzhodne Galije, Rheinza- berna, Westerndorfa in Pfaffenhofna, za njimi afriška sigi- lata, panonske in mezijske delavnice reliefne keramike, pa- nonske delavnice žigosane keramike in na koncu korintska reliefna keramika. Ugotovitve so zelo pomembne za razu- mevanje trgovine v Sisciji in na širšem območju Panonije. Dalo se je rekonstruirati sorazmerne količne uvožene kera- mike v posameznih obdobjih. Ugotovljeno je bilo, na pri- mer, da so uvažali tero sigilato iz Italije v "valovih". Rajka Makjanič je tako zapolnila veliko vrzel v objavah, hkrati pa je njena študija korak naprej v raziskavah keramične pro- dukcije ter trgovskih povezav. Očitno je bil namen knjige dvojen: temeljna objava tere sigilate ter pregled arheološke problematike in drobnega gradiva iz Siscije v svetovni literaturi. Žal je bil koncept že v osnovi ali šele v izvedbi popolnoma zgrešen. Prvi del s slabim sli- kovnim gradivom in nezanimivo študijo ne prinaša nič no- vega niti poznavalcu niti nekomu, ki si želi samo osnovne informacije. Bolj smiselne bi bile kakovostne primarne ob- jave v domačih hrvaških revijah z daljšimi povzetki v svetov- nih jezikih. Pomanjkljivosti kažejo tudi na slabo uredniško politiko serije (ni recenzentov in profesionalnega tehnične- ga urejanja). Da bomo knjigo še zelo pogosto vzeli v roko in citirali, je edinole zasluga Rajke Makjanič. Njeno delo bi zaslužilo samostojno objavo, ki je ne bi bremenil prispevek Remze Koščevič. Jana HORVAT Ljiljana Bjelajac: Amfore gornjeg Podunavlja. Arheolo- ški inštitut Beograd, Posebna izdanja 30. Beograd, 1996. 144 strani, 4 tabele črno belih fotografij. V kratkem uvodu avtorica spregovori o pomenu študija amfor, kot temelju ekonmskih in trgovinskih raziskav v an- tiki. Na kratko pojasni proizvodnjo transportnega posodja, postopke izdelave in žigosanje posodja, oziroma označeva- nje s tituli pieti in tituli puneti. Napisi se največkrat nanaša- jo na lastnika proizvajalca, včasih pa označujejo tudi vsebi- no. Amfore so bile transportno posodje za tri osnovne antič- ne prehrambene izdelke vino, olje in garum včasih pa tudi za suho sadje, sol in posebne vrste salsamenta ali žit. Sledi zgodovina raziskav in klasifikacije amfor ter omembe nekaj pomembnih študijskih srečanj na to temo. Žal med našteto osnovno literaturo ni pojasnjen osnovni princip raziskav po- sameznih avtorjev in njihov temeljni doprinos, kar je pose- bej važno pri upoštevanju posameznih klasifikacij. Objavljeno gradivo izhaja iz najdišč gornjemezijskega dela Podonavja iz 1. do 6. stoletja, za kar se je avtorica odločila zaradi ugodnega stanja raziskav na gradivu tega področja in zaradi geografske lege posameznih najdišč ob reki Donavi, kar je nedvomno odločujoče vplivalo na živahno antično tr- govinsko izmenjavo in posredno na številnost tovrstnih najdb, saj je največji potrošnik vina, olja in garuma prav vojska sta- cionirana v taborih ob donavskem limesu. Obdelano gradivo obsega v največji meri najdbe iz Vimi- nacija in Singiduna. Na predelu beograjske trdnjave so v zadnjih desetletjih sistematično raziskali velik del tabora legije IV Flavije. V študijo so bile vključene tudi slučajne najdbe ter gradivo posameznih posegov iz civilne naselbine. Zaščitne- ga značaja so bile raziskave Kostolca in Viminacija, veliko gradiva pa izhaja iz derdapskega predela iz časa gradnje hi- droelektrarn, ko je bil socialističnemu napredku žrtvovan velik del te obale in najdišč ob njej. Takrat so raziskali antične trdnjave med Golubcem in Kladovim. Najdišča Taliata, Ve- liki Milanovac, Cezava - Novae in Transdierna - Tekija so raziskani samo sondažno. Iz druge etape gradnje derdapskih elektrarn pa izhaja gradivo iz najdišč Karataš Diana, Kostol Pontes, Mala vrbica in Kur- vingrad, Rtkovo, Vajuga, Milutinovac, Prahovo - Aquae, in druga. Najštevilnejše gradivo izhaja torej iz Viminacija in Singi- duna in je bilo večidel že objavljeno skupaj z ostalo kerami- ko. Statistične raziskave iz mnogih razlogov niso bile mogo- če. Edina precizna statistika je bila opravljena na gradivu iz Svetinje iz areala zgodnjebizantinske trdnjave v Viminaciju, kjer je bilo odkritih enajst tisoč odlomkov in prepoznanih (le) sedem tipov. Avtorica je amfore razdelila po prizvodnjih centrih, kar je glede na negotovo provenienco nekaterih tipov seveda ne- navadno in vnaša v študijo dodatne nejasnosti. Med zahod- nomediteranske prišteva italske in španske, slede vzhodno- mediteranske z egejskimi in maloazijskimi, ter pontske in afriške amfore. Obenem pa je avtorica obdelala tudi večjo skupino posodja lokalnega izvora, posebno skupino pa tvo- rijo amfore neznanega izvora in neidentificirane oblike. Za vsak posamezni tip je dodana karta zgornjemezijske- ga limesa z označenimi najdišči. V katalogu je dodan opis gline, barve po Munslu in opis tehničnih podorbnosti. Am- fore največkrat izhajajo iz široko datiranih plasti in le za redke je bilo mogoče natančnejši časovni okvir, ki je zato toliko dragocenejši! Med zahodnomediteranske amfore prišteva Bjelajčeva devet različnih tipov, zastopanih z majhnim številom primerkov in se bolj ali manj ujemajo z uveljavljenimi klasifikacijami (npr. po Dresslu, Lambogli, Peacocku in Williamsu, Keae- yu, Rileyu) kijih ponesrečeno izenačuje z nepriznanimi klasi- fikacijami in splošnimi objavami gradiva (Kelemen, Popihan, Hayes), kar vnaša dodatno in nepotrebno nepreglednost. K tipu I so uvrščene amfore oblike Dressel 6B. Avtoričin opis ne ustreza splošnim značilnostim oblike (M. B. Carre, Les amphores de la Cisalpine et de I'Adriatique au debut de l'empire, Mel. Ec. franc. Rome 97, 1985, 207-245), prav tako tudi ne trditev, da anlize gline tovrstnih amfor niso bi- le opravljene (T. Bezeczky, Amphorae from the Amber Rotite in Western Pannonia, BAR Int. scr. 386). Čeprav se avtori- čin tip nanaša na tip Dressel 6B nekajkrat razpravlja o tipu Dressel 6 nasplošno, tako npr. ko govori o transportu vina in olja. Najdbe iz zgornjemezijskih najdišč so v glavnem da- tirane na konec I. in prvi desetletji 2. st., kar se dobro uje- ma z najnovejšimi ugotovitvami T Bezeczkega v članku Amp- horae and amphora stamps from the Laecanius workshop, Jour. Rom. Arch. 8, 1995,41 -64. V katalogu nas začudi predvsem dejstvo, da takorekoč ni prepoznan noben žig Lajkanija Ba- sa. Kljub temu moramo dodati, da sodi žig FELIX (kat. št. 9, si. I, 9) po študijah Tassauxa med izdelke Lajkanijevih de- lavnic in je bil prepoznan na Stalenskem vrhu in drugje. Iz Poetovija je objavljen v CIL III, 12010. Tip II je identičen tipu Schorgendorfer 558, znani sta dve varianti. Pogosto se njih pojavljajo napisi, ki se običajno glasijo OLIVA NKiRA/AI.BA EXDULCIS EXSELLENT. Tri am- fore istega tipa z napisi so znane tudi iz slovenskih najdišč: iz Ptuja, Celja in Ljubljane, najdišče NUKII. Na obravnavanem podonavskem področju se pojavlja amfora Schoergendorfer 558 v plasteh iz 2. st., v Singidunu celo v drugi polovici. Tip III naj bi bil istoveten tipu italskih amfor z ravnim dnom tipa Forlimpopoli. Že na prvi pogled je jasno, da je posodje na sliki IV temu tipu le podobno, niso pa to prave amfore Forlimpopoli (T. Aldini, Arch, class. 30, 1978, 242 ss., klasifikacijo je dopolnila C. Panella, Le anfore italiche del II secolo d. C., v: Actes Siena, Coll. de I'Ec. fran$. Rome 114, 1989, 135-178). V tipu IV je avtorica združila obliko Dressel 2-4 in Dres- sel 43, kar je seveda napačno. Amfore Dressel 2-4 so po grš- kih vzorih izdelovali v Italiji, Španiji in Galiji, Dressel 43 pa so izvorno iz Krete in Francozi jih običajno imenujejo Cretoise 4, (C. Panella, Oriente et Occidente: considerazioni su alcune anfore "Egee" di eta imperiale a Ostia, Bull. corr. hell. Suppl. 13, 1986, 609-637). Posodje na sliki V se ne ujema z nobe- nim naštetih, še najbolj je podobno rodoškim, npr. si. V, 36. in najlažje mu najdemo sorodnike med amforami iz črno- morskih najdišč, npr. Tanais (T. M. Arsenjeva, C. A. Nau- menko, Usadbi Tanaisa, 1992, t. ris. 21). Tip V je korenasta amfora Camulodunum 182, (podrob- no predstavljena v W. Reusch, Kleine, spitzkonische Amfo- ren. Ein Beitrag zur romischen Schwerkeramik. Saal. Jb. 27, 54-62,1970). Zanimiv je podatek, daje tovrstna amfora znana iz plasti Viminacija iz konca 2. in začetka 3. st. Proizvodni centri so bili v Egiptu, torej vsekakor ne v zahodnem Medi- teranu, služila pa je po vsej verjetnosti za suho sadje, najbrž predvsem za datelje. V skupini tipa VI najdemo španske amfore za garum ob- like Dressel 7-11. Opisi značilnosti so ohlapni. V mezijskih najdiščih so amfore te vrste datirane v prvo polovico 2. st., vendar na si. VII prikazane amfore ne sodijo k tipu Dressel 7-11. Podrobnejša analiza napisa in oblike je bila nedavno objavljena tudi iz našega prostora.(T. Bezeczky, Gari flos his- panici, v: Ptuj. arh. zbor., 1993, 241-250). Amfore oblike Dressel 38 so skupina posodja bolj znana pod imenom Bcltran II A. Zanje je značilno široko odprto ustje in votel, koničen zatič. Spada v skupino španskega posodja za ribje omake. Iz podonavskega področja je poznano nekaj Iragmentov, ki jih avtorica le negotovo pripisuje tej obliki. Velika skupina španskih amfor za olje oblike Dressel 20 je uvrščena k tipu VIII. Nekatere so s pečati. Večina odlom- kov pripada kasnejšim primerkom iz srede 2. in 3. st., kar potrjuje trditev T. Bczeczkcga. Posodje na sliki IX sodi po mojem mnenju k obliki Pelichet 47 ali t.i. galoise 4, ki so prihajale iz Galije od konca 1. pa vse do konca 3. st.(F. Lau- benheimer, F. Widemann, Latelier d'amphoras a Corneil- han. Revue d'Archeometrie 4, 1977, 59-82). K tipu XI sodi mlajša različica amfore oblike Dressel 20, l i. Dressel 23. Na sliki X je ustje amfore, ki je še najbolj podobno obliki Almagro 51 A (najboljši pregled za obliko Dressel 20 in 23 v S. Martin-Kilcher, Die romischen Ampho- ren aus Augsl und Kaiseraugst, Forschungcn in Augst 7, 1987). Sledi skupina vzhodnomediteranskih amfor. V tem po- glavju se L. Bjclajac dotakne balkanskih trgovskih in pro- metnih žil z. Mcditeranom. Najpomembnejša trgovska pot je bila Donava s pritoki, manj važne poti pa so vodile skozi doline I'imoka in Moravč ter iz Jadranskega morja preko Ulpijane in Naisa. Med vzhodnomediteranske amfore sodi rodoška vrsta poi- menovana Camulodunum 184, za katero avtorica napačno trdi, da so jih imitirali v Italiji. To velja seveda za amfore oblike Kos (Koan type v angleški literaturi). Primerki dati- rani v 3. st. so slej ko prej le ostanki iz starejših plasti. •ip XI je amfora oblike Dressel 43 ali Kreta 4, na sliki XII pa so ilustracije posodja sorodne vrste, saj konice roča- jev ne presegajo ustja posode (Toniolo jih imenuje posodje rodoške tradicije: A. Toniolo, Le anfore di Altino, Societž archeologica Veneta 14, Padova, 1991, str. 63, si. 115). K tipu XII je avtorica uvrstila obliko Kapitan II, posodo za vino iz srednjega cesarstva, ki se pojavlja tudi na sloven- skem ozemlju. Izdelovali so jo verjetno na otoku Kos. Tip XIII je zgodnejša oblika tipa XIV, ali bolj znane LR 3 oblike, ki se pojavlja do 4. st. enoročajno, kasneje pa dvo- ročajno. Zanjo je značilna bogato sljudnata glina in nare- brena površina. Posoda je sorazmerno majhna, vretenaste oblike, je prav tako egejskega ali maloazijskega izvora in v literaturi pogosto poimenovana egejski (enoročajni) vrč. Na slovenskih najdiščih je zelo pogosto zastopana, znana je npr. z Emone, Hrušice itd. V tipu XV so združene amfore LR 4 (tip Gaza) in LR 5- 6. Oblike se seveda jasno razlikujejo, kar je razvidno tudi iz priložene slike XVI, in tokom treh stoletij pozne antike tu- di spreminjajo. Pogosto so prisotne na poznoantičnih naj- diščih, tudi pri nas niso neznane. Poznamo jih iz Pirana, Ko- pra (Kapucinski vrt). Mosta na Soči, starejši primerki iz 4. st. pa se pojavljajo tudi v Celju in na Ptuju. Tip LR 5-6 ni tako pogost in se od prejšnjega loči po obliki in fakturi z izrazito dvobravno glino. Poznamo jo tudi iz Emone. To po- sodje je egipčanskega izvora. Amfora št. 71 iz najdišča Aqu- ae je iz zgodnjih justinjanskih plasti. Gotovo je najdragocenejši prispevek L. Bjelajac poglav- je o pontskih amforah, ki obsega tipe od XVI do XXVIII. Opirala se je na zahodu malo poznano romunsko, rusko in bolgarsko literaturo, ter bogata najdišča v vzhodnih deže- lah. Iz te skupine se tudi na zahodnem Sredozemlju pogo- sto pojavljajo oblike LR 1 in LR 2 in tip Keay LIII (podrob- na in zelo pomembna je nedavna Bonifeyeva datacija in kla- sifikacija oblik poznih amfor na gradivu iz Marseilla, M. Bonifay, D. Pieri, Amphores du Ve au Vile. a Marseille: nouvelles donnees sur la tipologie et le contenu, Jour. Rom. Arch. 8, 1995, 94-130). Prav tukaj moramo opozoriti na najnovejša spoznanja, da amfora LR 1 izhaja iz Cipra in obal Male Azije. P. Art- hur pa je dokazal, da je vrč Keay LIII iz Kalabrije (P. Art- hur, Some observations on the economy of Bruttium under the later Roman empire, Jour. Rom. Arch. 2, 1989, 133-142). Vsi trije tipi so pogosti na naših poznih najdiščih, največ- krat skupaj z poznimi oblikami špateje. T. npr. jih srečamo v Piranu na Sv. Juriju in v Židovski četrti, v Kopru med gra- divom izkopanim na trgu Garibaldi, na Vrtovinu, v Predja- mi. Križni gori, Črnomlju pri Sv. Duhu, Mengšu, Kranju Kie- selsteinu, Bašlju itd. Ob številnih najdbah v Podonavju in na naših notranjih in ne le obmorskih najdiščih, smemo domnevati tudi dotok blaga po rečnih poteh vzdolž Donave in Save. Tip XXIV, znan tudi kot Radulescu 11, je mala posodica enaka trem znanim amforam iz ptujskega tretjega mitreja. V Podonavju se pojavlja že v V. st., karakteristična pa je pred- vsem za 6. in 7. st. Žal nobena ne izhaja iz datirane plasti. Tip XXV do XXIX so afriške amfore, med nje je avtori- ca prištela najprej LR 7 egipčanskega izvora, vendar temu tipu pripisan odlomek na sliki XXIX najverjetneje ne sodi mednje. Tip XXVI je le ena izmed variant prej omenjnega. Tip XXVII neposrečeno združuje oblike poznih cilindričnih amfor in t.i. špatejona (o zadregah z imenom spateja J. Freed, The late scries of Tunisian cylindrical amphoras at Carhagc, Jour. Rom. Arch. 8, 1995, 155-191), kjer so tudi objavljeni resni pomisleki k Keacyevim variantam tipa XXV in XXVI. Prav zaradi združevanja žc klasificiranih oblik se avtori- ca ni mogla izogniti napakam v katalogu. Tako je npr. na si. XXXII žc na prvi pogled ustje špatejona oblike Keay XXVI, varianta S, značilen za 4. in zg. 5. st. znan npr. tudi iz Emo- ne, Rodika, Ajdovščine itd. Gotovo je zelo dragocen tudi prispevek v poglavju o am- forah lokalne proizvodnje (tip XXX do XXXIV), četudi je- za nekatere lokalna proizvodnja nedokazana. Znan jc na- mreč primer najdbe amfor v pečeh Ravene, pa vendar jc dan- današnji jasno, da amfor oblik LR 1, LR 2 niso proizvajali v Raveni). Zadnja skupina so neopredeljeni kosi. V zaključku skuša L. Bjelajac orisati gospodarsko zgo- dovino tega področja, ki pa je zaradi zmotnega združevanja posameznih tipov različnega izvora malce popačen. Prav ta- ko tudi ne drži, da so s smolo premazane amfore vedno slu- žile le za vino, vemo, da so uporabljali nasmoljeno posodje lahko tudi za posebne vrste garuma. Posebej močan uvoz je bil po najdbah sodeč iz pontskega področja, četudi mu av- torica zmotno pripiše kar devet tipov. Zgornja trditev ned- vomno drži, saj je afriški import v resnici le pičel, kar je ugotovila že tudi K. Slane v recenziji knjige Andersen Jovanovič o ke- ramiki iz Stobija, pripravljena za 9 J our. Rom. Arch. Na naj- dišču Bosman predstavljajo afriške amfore vsega le 12 % amforičnega gradiva. Lokalni proizvodi so dovolj bogato zastopani saj je zna- nih in raziskanih kar 14 lončarskih in 11 opekarskih peči v Viminaciju ob reki Mlavi. Produkcija je bila tu najbogatejša tekom 2. in 3. st. Iz istega najdišča izhaja tudi glazirana am- fora tipa XXXIII iz 4. st. V bizantinskemu obdobju pa lo- kalna produkcija skoraj domala zamrla, kar avtorica razla- ga z močnim importom iz pontskega področja že od 4. st. dalje. To je seveda nedvomno v tesni povezavi z vojaško zgo- dovino provinc. Prav v bizantinskih utrdbah pa je zastopa- nost amfor zelo visoka. V Dodatku je objavljen seznam raziskanih vojaških po- sotojank na limesu, od koder izhaja objavljeno gradivo. Kratka zgodovina raziskav in bibliografija izčrpna predvsem za vzhodne dežele daje knjigi posebno vrednost. Sledi angleški prevod, seznam uporabljene literature in štiri tabele črnobelih foto- grafij. Dobrodošla bi bila tudi podrobnejša karta! Vemo, da je cenjena in mednarodno poznana avtorica L. Bjelajac umrla preden je uspela dokončati pričujoče delo. Knjigo je za tisk priredila S. Nikolič-Dordevič in zelo ver- jetno je, da je prišlo do mnogih neljubih napak prav zaradi prerane smrti avtorice. Posebej pri literaturi je očitno, da so mnoga dela navedena, pa vendar niso upoštevani njihovi re- zultati! Seveda je v besedilu tudi nekaj bralcu neljubih stva- ri, kot npr. številke na tabelah so pomešane, kar vnaša do- datne težave pri iskanju. Za številčenje slikovnega gradiva in tipov so dosledno uporabljene okorne rimske številke, kar povečuje možnost napak (J. Freed predlaga tudi za Keaye- vo tipologijo uporabo arabskega številčenja! Jour. Rom. Arcli. 8, 1995, 155-191.) Vse to pa delu ne jemlje velike vrednosti, saj je prvo te vrste na področju gornje mezijskega Podonavja. Vsakdo, ki se je kdajkoli bavil z amforami, ve kako silno težko je iden- tificiranje odlomkov, posebej še, če je dobra literatura tež- ko dosegljiva, bogate muzejske zbirke zahodne Evrope (Os- tia, Akvileja, Kartagina, Rim) pa takorekoč nedostopne. Oprav- ljeno delo je prelomnica v študiju rimske keramike in vsa- kemu, ki bo prišel za L. Bjelajac bo lažje. Ker pa vemo, da je za podobno delo potrebnih veliko let trdega dela, je praznina, ki je nastala za avtorico pričujoče- ga dela toliko večja in bolj boleča. Verena VIDR1H PERKO Eva Garam: Das awarenzeitliche Grdberfeld von Tiszafilred. Cemeteries of the Avar period (567 - 829) in Hungary, Vol. 3. Akademiai kiado, Budapest 1995. 697 str., 257 sl„ 252 tab., 2 prilogi. Velikopotezno zastavljena monografska serija, ki naj bi objavljala avarskodobno gradivo Madžarske in jo jc s prvi- ma dvema knjigama o področju Baranje začel Attila Kiss, je nato za dolgo časa zastala. Sedaj je pred nami tretja knjiga izpod prizadevnega peresa Eve Garam, Attilove sodelavke v Narodnem muzeju v Budimpešti. Na prvi pogled opazna sprememba v konceptu serije je prehod z angleškega na nemški jezik. Resda je angleščina najbolj poznani svetovni jezik, a obstajajo področja za katera nima svoje terminologije. Tako je tudi zgodnjesrednjeveška arheologija srednje in vzhodne Evrope. In kot se mi je potožil Attila, je imel izredne pre- glavice z izumljanjem angleških besed, končni izdelek pa je bil slab in vsem težko razumljiv. Zato sedaj kot sourednik (skupaj z avtorico) napake ni hotel ponoviti in se je raje od- ločil za terminološko mnogo prikladnejšo nemščino. Knjiga je bila napisana do aprila 1985 in je torej do izida minilo 10 let, kar pa njene aktualnosti ne zmanjšuje. Tiszafiired leži na severovzhodnem Madžarskem in je po mojem vedenju trenutno največje objavljeno avarsko gro- bišče, saj se številka grobov ustavi šele pri 1282. Da je že samo izdelava kataloga veliko delo, je povsem očitno. Zato je skopost opisnega dela razumljiva, čeprav bi si želeli vsaj še podatke o grobni jami in legi okostja. Le-te ne nadomeš- čajo niti nekatere risbe grobov, ker se je avtorica odločila le za izbor robov s številnejšimi pridatki. Ostajamo odvisni le od njene statistične analize in kart razprostranjenosti, ki slede katalogu. Prav tako nas ne razveseljujejo risbe, ki so močno shematične, z močnim črno-belim senčenjem, dosledno brez prerezov, z zelo redkimi stranskimi pogledi in popolnim za- nemarjanjem barv steklenih jagod. Temu ne odpomorejo ni- ti razmeroma kvalitetne fotografije nekaterih podrobnosti grobov in izbranih predmetov. Idealna je seveda objava ste- klenih jagod v barvah, z uporabo ustrezne rasterske skale (povzete iz heraldike in veksikologije) pa jih je mogoče po- vsem korektno predstaviti tudi v črno-beli risbi. Kdor bo to- rej želel ponovno podrobno proučevati gradivo s Tiszafure- da, se depojskemu delu z originali ne bo mogel izogniti. Glavni poudarek je avtorica dala analizi gradiva, kar pri skoraj 10 000 predmetih ni bil majhnen podvig. Urejena je klasično po posameznih skupinah podatkov o pokojnikih, grobovih, predmetih. 91 grobov, ki ležijo pod drugimi gro- bovi, ali pa so jih le-ti poškodovali, daje možnost dobre no- tranje opore za izdelavo relativne kronologije najdišča, ki jo je avtorica s pridom izkoristila in tudi didaktično nazor- no predstavila. Prvotno zamišljenemu računalniškemu raz- vrščanju gradiva, se jc morala odpocedati, ker ni imela na voljo ustrezne opreme. Po mojem mnenju je morda tako še bolje, saj bi neizdelana metoda matematičnih algoritmov, na kaerih slonijo programi, ki so trenutno največ v rabi, lah- ko naredila več zmede kot koristi. Tako se je dela lotila roč- no. Seveda se ni izognila fascinaciji pašnega okovja, ki so najlepše in najbolj številno ter dovolj časovno občutljivo avarsko gradivo. Izdelala je podrobno klasifikacijo, ki jo pomotoma imenuje tipologija, kar je napaka, ki jo še vedno dela 99,99 % arheologov. Nekaj boljše poznavanje Klejnove monogra- fije o tipologiji, bi arheološki skupnosti močno koristilo. A do tedaj bo preteklo še mnogo vode. Vrnimo se h knjigi. Sledilo je kartiranje tako dobljenih "tipov". Časovno pove- zovanje na podlagi prostorskega prekrivanja posameznih skupin, ki ga je uporabila avtorica, je tvegano početje, pri grobišču, kjer je očitna dolgotrajna uporaba istega pokopališčnega pro- stora. Končni povzetek jc vendarle korekten, iz celotne analize je očtna le časovna delitev na pločevinate in vlite okove, re- snica, ki je že dolgo znana. Na podoben način so obdelani uhani, najbolj pogost pri- datek v ženskih grobovih. Zanimiva je analiza polmeseča- stih uhanov z zvezdastim priveskom. Po mnenju Čilinskc gre za nakit, ki gaje mogoče povezovati s Slovani. Za Tiszafiired ji Garantova nasprotuje, češ, da gre le za uvožene predmete v uporabi avarskih žena. S tem smo pri diskusiji, ki ne bo doživela konca, dokler ne bodo razčiščena teoretična i/ho-