Poletna pesem.
V isoko na nebu žari                                   Nabrusila srp li zaman
solnčna obla ognjena,                              ženjica mlada,
in k zemlji sto žarkov hiti                       in trudni trpin-vaščan
od solnčnega plamena.                            naj strada?
Drhti razbeljeni zrak,                               Naj rajši vesel bi zapel
in v strugi potoček sahne,                      in voz napravil,
v ta pokoj, ta mir težak                          in polno snopje vesel
ni sapica več ne dahne ...                   na kaščo spravil.
Prosi dežja škržat,        '                           Jeseni naj mlinar gluh
zabica božja tudi.                                     iz žita melje moke,
Kako pač oživel bi hlad                          da mati delila bo kruh
zemlji razbeljene grudi!  . . .                  med otroke ...                                M
Zgorelo bo žitno polj6,                           Naj hišni oče, zemlje orač,             M
zgorelo klasje.                                          vesel k družini sede,                         '
Priplavaj, oblak, črez gore,                    jn v kuhinji berač
že zadnji čas je!                                      zajema iz polne sklede.
Že zadnji tukaj je čas,                             Ko pride dolga zimska noč,
da zlato žito                                              sneg in zameije,
ženjici seže črez pas,                              k peči, pesmi pobožne pojoč,
da bo nam v snopje povito.                    zbrali se bodo kmetje.
Zagriznil kruh bo vsak in v govorici prijetni hvalil Boga, hvalil oblak v vročini poletni. —
Fran Žgur