2DRAVSTV0 • ZDRAVSTVO
• NAŠA SKRB ZA OTROKE
Skozi vse leto
Tudi letošnji teden olroka je mind, a menkn, da je prav, če pregledamo, kaj vse bi še lahko nudili našim otrokom, da bi bili temelji njthovega živijenja zdravi in trdni. Kako bodo sker kos ogromnim naporom, ki jih čakajo v njihovem ustvarjalnem ob-dobju, ko bo človeštvo pisalo novo tisočletje.
Vsekakor jih že danes lahko zavarujemo pred šte-vilnimi boleznimi s ceplje-njem. Težko pa je reči, zakaj se je v miselnost staršev vce-pito prepričanje, kako odveč da je cepljen je otrok v sedanji moderni dobi. Res so minili časi, ko so se starši zavedali potrebe po cepljenju zaradi množičnega umiranja otrok za črnimi kozami, davico. Uspehi pri prepečevanju teh bolezni so verjetno uspavali tudi zdravstvene delavce, dao cepljen ju vedno manj govore. Postedice takega »spanja na lovorikah« pa bi se lahko kaj hitro slabo obrestovale. Od-stotek popolno cepljenih predšolskih otrok se namreč približuje tisti kritični točki, ko je že možen množičen pojav starih otroških nalezlji-vih bolezni.
Starši naj vedo, da smo imeli v Slo ven ij i že pred nekaj leti primere otroške paralize, da se oslovski kašelj vsako leto ponavlja v velikem šte-vilu in življenjsko ogroža do-jenčke, da za tetanusom otroci stalno obolevajo — vendar samo necepljeni, da smo imeli še letos množičen pojav ošpic v naših vrtcih. Precej obolelih se je morab zdraviti na klinikah. Mumps .se stalno ponavlja v posačnih primerih — je staršem znano, da lahko dečki po prebole lem mumpsu ostanejo sterilni? Samo o davici v Sloveniji ni več sledu, in to prav zaradi dobri precepljenosti.
Kaj se zgodi, če odstotek cepljenih pade pod kritično točko? Vsaka nalezljiva bole-zen se lahko pojavi znova. To je glavni razlog, da je zane-marjeni° množičnega ceplje-nja sih jodgovorno. Zaščita otrok mora trajati tako dolgo, dokler neka bolezen ni izko-reninjena. To se je doslej zgodilo npr. s črnitni kozami. Ko je svetovna zdravstvena organizacija objavila, da so
le-te iztrebljene, smo z mno-žičnim cepljenjem prenehali.
Tega doslej ni uspeko niti v boju proti TBC, otroški para-lizi, davici, tetanusu. Hiter življenjski tempo, organiza-cija bivalnega prpstora otrok, kolektivno življenje so pri-vedli do prave epidemije po-škodb. Vsaka rana pa je lahko vzrok tetanusa. Pri spoznava-nju, da je zaščita scepljenjem popolna, je zanemarjenje tega izzivanje nesreče pri lastnem otroku.
Današnji način življenja zahteva pogosta potovanja v predele, kjer so še daleč od zaščite otrok pred nalezlji-vimi boleznimi (Afrika, Aziia itd.).
Kdo bo jamčil za zdravje necepljenega otroka v teh predelih?
Nikakor ne, smemo mimo pomena precepljenosti prebi-vaLstva v morebitni vojni, ob naravnih katastrofeh. Bolez-ni, ki jih v tniru praktično ni, se v katastrofah ponovno po-javijo, imajo vse možnosti za hitro širjenje in za težke obli-ke. Tedaj namreč ne bo moč zagotavljati potrebnega ma-teriala, zdravstvepih delav-cev, prostorov, ne bo časa, da bi popravili nekaj, na kar smo pozabili v miru. Akcija za po-polno precepljenost otrok se torej vključuje tudi v sistem splošne Ijudske obrambe in družbene samozaščite, v ak-cije Nič nas ne sme preseneti-ti.
Z načinom, postopkom cepljenja starše seznanimo v otroškem dispanzerju že ob prvem obisku otroka v posve-tovalnicl Kdo naj bo cepljen in kdo ne, odloči sproti zdrav-nik in naj starši tega ne počno sami. Treba je torej priti na cepljenje ob napovedanem datumu. S tem se izognemo izostankom, penovnemu va-bilu ali celo neijubi prijavi sodniku za prekrške.
Dr.  MARIJAN MRAMOR