Duh časa. ii. Leta 1869. je zavladal današnji državni šolski zakon, ki so ga polagoma popolnjevali do najnovpjšpga časa. Povedali smo že, da je ta zakon za osnovne šole rodil mnogo dobrpga sadu, a resniea je tudi, da je v njpm preveč birokraškpga duha, ki nikakor ne odgovarja sedanjemu duhu časa. Potom splošae volilne pravice je prišel demokratizem do svoje veljave in moči, v tem duhu se bodo odsle.j urejevale politiške, narodoe, socialne, gospodarske in trgovske zadeve — izvzeto ne sme in ne more biti šolstvo Šolstvo sploh, posebno pa ljusko šolstvo, mora biti preurejeoo tako, da bo odgovarjalo ljudsikirn potrebam Solski uČDi načrti so prikrojeni za vse narode, sloje io stanove enako. Bes je, da je branje, pisauje s spisjem ia računstvo nekake splošne važnosti, ali res je tudi, da meščan ne rabi tega v življen.ju, kar rabi vaščan ali kmet, vaščan in meščan ne tega, kar rabi obrtnik in delavec. Bavnotako je samoobspbi umevno, da je treba nioškim marsikaj vedeti in znati, česar ženskam ni treba in obratno. Iz tega se lahko razvidi, da so splošni temeljni nauki potrebni, a ti naj se uporabljajo na podlagi potreb raznih stanov, krajev in časa. V ljudsko šolo je torej treba uvesti življenje in po možnosti omejiti suhoparno teorijo, ki učencem nikdar ne bo donašala koristi. Prva naloga za Tsakpga človeka je borba za obstanek. Mi vsi se trudimo, delarao in trpimo za obstanek, za vsakdanji kruh, za materijo. Materializem je s človekom tako ozko zvezan, da brez njega ni obstanka. Vsak pameten človek gleda, kako in po kaki najkrajši poti bi prišel do kruha. Kakšno pot mora torej ubrati ljudska šola? Menda pot, ki je najkrajša do kruha. V šoli se mora torej poučevati poleg neobhodno potrebnih in splošnih znanosti tudi to, s čemer se bavi ljudstvo dotičnega šolskega okoliša. Na kmetih naj bi bilo nekaj ur teoretiškpga pouka iz branja, spisja, računstva in realij, potem pa vsak dan praktiški pouk iz raznih strok kmetijstva za dečke, za deklice pa iz gospodinjstva. Uvesti bi bilo list, tednik, nalašč pisan za učence, ki naj piše o dogodkih, primernih otroškemu duhu. Te bi bilo razlagati, pojasnjevati, ponazorovati. To bi dalo šoli življenje, veselje, zanimanje, splošno omiko, obsežno obzorje. Stroške naj pokrivajo krajni šolski sveti, obrabljeni tedniki se dajo koncem leta vezati, se shranijo v šolski knjižnici za privatno pridnost učencev. Praktiški pouki bi bili na šolskem vrtu, v vzornem hlevu, pri oranju na njivi, ob košnji na travniku, na žagi, v mlinu, ob potoku, v gozdu, ob mlaki, pri prepadu, i. t. d. Na izprehodih bi se videlo tu gaščerico, lam gada, tu ptico, tam zajca, razne žuželkp, razne koristne in škodljive rastline, o katerih bi imel učitplj pouk s poDazorpvanjem v svobodni prirodi. Kar človek vidi to rado ostane, prazne besede pa minejo. Le življenje rodi življenje. Na podobfn način bi se uredilo šolstvo po mestih in trgih. Tam imajo učenci še mnogo večje obzorje, ker se lahko gre v okolico, kjer se vidi to kakor na kraetih, a vrhutega so tudi videti tu reči, kar je kmetiškim očem prikrifo; razne tvornice, železnica, razni stroji, mogočna poslopja, razni stanovi, obrti, izdelki i. t. d. Znano je, da je prva in najimenitnejša šola priroda ia življenje v nji. Kdaj je že spisal Komensky svoj nOrbis pictus". Kdaj je že odgojeval Bousseau svojega Emila v prirodi. Kolikokrat so pisali in govorili pedagogi o odgoji v prirodi! A vse zaman! Največji pedagog — naučna uprava — ostane birokrat, ki zapira učiteljstvo z ubogo mladino v zatohle prostore po več ur na dan. Ali naj ostane vedno tako ? Upamo, da ne! Prišel je nov duh časa, mi ga pozdravljamo z velikim veseljem. Naši poslanci, ki jih je poslala nova demokraška doba v parlament, naj ne preslišijo glasu užiteljstva, marveč stro naj železae okove mrtvila našemu ljudskemu šolstvu! Mi zahtevamo novega živIjenja v šolo, da povzdignemo narod na višek oraike in blaginje, a zahtevamo obenem tudi novega življenja sebi — kruba! To, kar smo povedali sedaj, bi bil le del preuredbe. Ljudska šola nima naloge samo učiti vede in znanosti, marveč mora tudi odgajati. Moogo napak je zapaziti v našem narodu. Ta je bogat, zato pa ošabeu, ponosen, nestrpljiv, oduren, zahteva, da bi se mu zaraditega vsi klanjali, ga častili, hvalili. Gorje, če se mu zameriš, osveta njegova te uniči! Drugi je učen, ima lepo službo, zato je ponosen, prezira vse. Tretji je na videz jako vljuden, zgovoren, prikupljiv, sladek kot med, da te s tem zvabi v svojo trgoviuo, pivnico ali na svojo stran zaradi dobička, če se mu ne vdaš, te ne pogleda več — hinavček! Ta je zopet na videz jako pobožen, pošten in odkritosrčen, a za hrbtom praska, obira, vidi vse črno in laže, da verjame samemu sebi. — Podobnih napak vidimo vse polno vsak dan. To so slabi ljudje, ki mora odgojevalec z njimi postopati previdno. Nihče noče biti slab v očeh drugih. Take napake moramo pobijati z raznimi zgledi. Zlasti je treba poudarjati, kako je lepo in prav, da občujejo tudi imoviti ljudje radi s preprostim Ijudstvom. Ni prav biti ponosen in ošaben zaradi bogastva, ker je to minljivo, že mnogo takih je prišlo na beraško palico. Vsi smo enaki. nLjubi svojega bližnjega kakor samega sebe!" je lep nauk in nebesa bi bila že na svetu, ako bi ga izpolnovali. V Ameriki, kamor hodijo naši ljudje zaradi zaslužka, ni sram bogatina sesti in jesti v društvu delavcev. — Na podoben naein se mora vcepljati mladini demokraški duh v srce. Obenem se mora gledati, da ne delamo v šoli med otroki nikdar izjeme zaradi bogastva in ugleda staršev. Vsi enako morajo biti čislani, pohvaljeni, grajani ali kaznovani. Ako se bogatinov sin sramuje sedeti poleg siromaka, mu povej, da je siromak človek, časti in spoštovanja vreden kakor bogatin. Ako bo učitelj vedno ravnal tako, ne bo njugovo delo zaman. Seme, vsejano v mlado otroško srce, skali v mladosti, obrodi pa v zreli starosti. Naša sveta dolžuost je torej, da mi kot odgojevalei našega Ijudstva ne hodimo več po zastarelih potih privilegiraucev in birokratov, marveč po poti, ki ga kaže moderni dub časa. Naše neprestane zahteve morajo biti od-lej, dati šoli novo moč naturnpga in živega življenja, odgoji pa svežega, edino pravega demokraškega duha! Bazume se, da s tem še nisrao pri kraju. Ljudska šola ne daje zadostnega znanja, ne popolni vseh strok, ki so potrebne za obstanek v človeški družbi. Treba je v tem smislu tudi raznih obrtnib. in meščanskih šol, ki jih je pri nas jako malo. Za kmetovalce so pa nujno potrebne kmetijske šole, ki jih mora biti pa več, ne pa samo ena za vso Kranjsko, kakršna je sedaj na Grmu. Tudi Gorenjsko, Notranjsko, slovenski del Goriške, Istre in Koroške bi morala imeti tako odgojevališče, urejeno z ozirom na potrebe kraja, podnebja in pridelkov. Glede slovenskih sredDJih šol in univerzp ne govorimo, ker teh niti nimarao. Kaj pa šolska uprava? človek res ne ve, kje bi začel in končal, a eno lahko reče: ta bi morala biti temeljito preurejena. Naša ljuba država, izjema vsph držav na svetu, je potisnila šolstvo v roke deželnih avtonomij, a vodstvo, komando, si je obdržala sama. Po naravnem zakonu plačuje gospodar ali podjetnik svoje delavce, a naša vlada gospodari nad Ijudskimi šolarni, jih nadzoruje, nastavlja učiteljstvo, revidira račune ia delovanje krajnih šolskih svetov i. t. d., a ne plača nič. Ali ni to protinaravno, mogoče edino v Avstriji? Dežele ali kronovine in občine kar zdihujejo pod težo šol.skpga bremena, in poleg tega mora učiteljstvo stradati. Država ne da prav nič. To je krivica vseh krivic! Poslanei, na noge, odpravite to sramoto, olajšajte ljudstvu breme ! Kdor gospodari, naj tudi plača! Država naj ¦vzame šolstvo v svojo upravo: šola naj se podržavi in učiteljstvo z njo! Marsikdo bo rekel, to pa že ne pojdp ! Ljudstvo bo moralo šolstvo plafevati tudi potem, in podržavljeno ueiteljstvo izgubi svobodo, birokratizem bo imel nad šolo še večjo moč kakor doslej. Ti pomisleki so ničevi! Država dobi dohodke mnogo lažji kakor dežele, ki jih skoraj nič nimajo. Državni viri dohodkov so ogromni. Ce porabi vsako leto 400 milijonov za vojaštvo, zakaj bi ne uporabila ravno toliko za šolstvo ali narodno prosveto, ki sta še imenitnejši, ker sta vir sreče in občne blaginje. Eesnica je, da je znal doslej birokratizem držati svoje uslužbence v šahu in redu. A šola -z učiteljstvom mora biti svobodna, ker se pod tiransko vlado odgojujpjo tirani in ne svobodni ljudje. Duh časa je poklieal na površje demokratizem. ta bo že znal ohraniti šoli in učitpljstvu svobodo vsaj v sedanji meri, če ne že več! Navedli smo le glavne točke, ki so nujno potrebne temeljite izpremembe. Predalež bi prišli, če bi hoteli vse navesti in utempljevati. Omenimo naj sarao še nekaj. Določiti se morajo pravice in dolžnosti učiteljstva, priti mora na dan pravični diseiplinarni šolski zakon! Učiteljstvo mora dobiti pravico voliti tudi svoje člane v deželni šolski svet, krajui šolski nadzorniki naj se odpravijo, ker nimajo pri šolstvu nič opraviti. Šolskim vodstvom naj se odvzamejo sedanja birokraška in mnogokrat prav nepotrebna dela. Oe \pa hočejo imeti šolske birokrate v sedanjem amislu, naj jib primerno tudi plačajo za to delo. Podržavljeno učiteljstvo mora biti stanu primerno plačano kot državni uradniki nižjih štirih plačilnih vrst. Šolski učni red se mora predplati, da bo priraeren duhu časa. Šolska poslopja morajo biti podobna šolam in ne stajam. Gospodar v šoli mora biti šolski voditelj in nihče drugi. Bazmerje med krajnim šolskim svetom in šolskim vodstvom se mora določiti natančneje. — Kadar pride čas, da se bo to vsaj deloma obračalo na bolje, bomo govorili natančneje, za sedaj naj zadostuje to. (Dalje)