YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXXV - leto 1989/90 št. 7-8 Jezik in slovstvo Letnik XXXV, številka 7/8 Ljubljana, maj-junij 1989/90 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk). Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani. Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12. Uredniški odbor: Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah (slovenska slovstvena zgodovina). Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec (slovensko jezikoslovje), Alenka Sivic-Dular (primerjalno slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel (didaktika jezika in književnosti). Lektor in korektor: Jože Sever. Tehnični urednik: Andrej Verbič. Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič,, France Vumik in uredniki. Fotostavek: Studio Vojc, Ljubljana. Tisk: Partner Grosuplje. Opremila inž. Dora Vodopivec. Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12. Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265. Letna naročnina 30,00 din, polletna 15,00 din, posamezna številka 3,75 din. Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 4,00 din. Za tujino celoletna naročnina 50,00 din. Rokopise pošljite na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12. Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje. Naklada 2400 izvodov. Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija oproščena plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Vsebina sedme in osme številke Razprave in članki 161 Hermina Jug-Kranjec, Pomenskost naslova in okvirja v Pregljevem Bogovcu Jerneju 177 Majda Potrata, Značilnosti verzifiakcije Leopolda Volkmerja in njen odmev v slovenski literarni zgodovini Razgledi 185 Marija Stanonik, Janez Vajkard Valvasor in slovenska folklora Ocene in poročila 188 Jože Pogačnik, Strokovno vzorno slavistično delo 191 Igor Grdina, »Prikaz in pokaz na leposlovnem polju« 193 Andrijan Lah, Gregorčič med Znamenitimi Slovenci 194 Alenka Šivic-Dular, Slovanski lingvistični atlas 197 France Novak, Marjeta Humar, Cvetana in Miloš Tuvzes, Zborovanje jugoslovanskih leksiko-grafov in leksikologov v Zagrebu 199 Marjan Štrancar, Non multa - sed multum Hermina Jug-Kraiyec Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 886.3 Pregelj 1. 7 Bogovec Jernej .08 POMENSKOST NASLOVA IN OKVIRJA V PREGLJEVEM BOGOVCU JERNEJU Naslov Naslov igra v pomenski zgradbi romana pomembno vlogo, saj deluje kot strnjena oznaka celotnega dela. Poudarja problemsko osredinjenje na eno samo, glavno književno osebo, obenem pa jo tudi pomensko opredeljuje. Tega se je zavedal tudi urednik Pregljevega ID France Koblar, ko je zapisal: »Posamezni načrti kažejo tudi, kako je pisatelj omahoval, kakšen zunanji poudarek naj bi dal svojemu delu in kako naj bi se to pokazalo v naslovu.« (Pregelj 1964: 412). Zanimivo pa je, da se s podrobnejšo razlago naslova Koblar ne ukvarja, niti v toliki meri ne, kot je to naredil avtor sam, ko je v drugi knjigi IS v slovarčku na strani 252 kratko pojasnil: bogovec = prerok (prim. Pregelj 1928). Pojasnilo se ujema s podrobnejšo razlago besede v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika (Bezlaj 1976: 30): bogovec (m.), g. bógovca »vedež, prerok«, v starejši literaturi; v. 16. st. Bogouci (Dalmatin), f. bogo-vavka (v 16. st.), bogulja (v 17. st. Kastelec); v. bogovdti, -ujem »čarati« (Trubar, Dalmatin); bogova-nje in copranje (Dalmatin). (...) Prim. stč. bohynnik »čarovnik«, bohyhovati »čarati«, (...). Kalk po lat. divinare »čarati«, divina »ve-deževalka« (Machek, 37). Pleteršnik navaja ob slovenskem samostalniku bogovec kot edini nemški prevod »der Wahrsager«, kot vire pa Diet., Cig., Dalm., Kast. Glagolu bogovati pripisuje dva oz. tri pomene: 1) als Gott herschen, 2) wahrsagen Guts., Jar., Trub., Dalm., Bok; tudi vermuthen, erathen Meg. - prim lat. divinare C. (Pleteršnik 1894:41). Glonarjev Slovar slovenskega jezika navaja (brez navedbe virov) pomena »bogoslovec« in »čarovnik« (Glonar 1936: 10). Povojna slovenska pravopisa, ki sta vrsto let opravljala tudi del nalog manjkajočega sodobnega slovarja slovenskega knjižnega jezika, in leta 1970 izšli SSKJ 1 pa beležijo pri razlagi besede bogovec pomenski premik, do katerega ni moglo priti drugače kot z etimološko neutemeljeno razlago naslova Pregljevega romana, pojmovanega izključno kot besedilo o protestantskem duhovniku. Dokaz za to je zebeležen v SP 1951 : bogovati -lijem vedeževati, bogovec -vca m vedet, protestantski duhovnik: Pregljev roman Bogovec Jernej (podčrt. H. J. K.), bogiilja -e ž vedeževalka; bogovščina -e ž malik. V SP 1962 sta ob samostalniku bogovec navedena pomena vedež in protestantski duhovnik, izpuščena pa je pripomba o Pregljevem romanu. 161 SSKJ ima le še eno samo, dvodelno razlago: bogovec -vca m star. duhovnik, predikantA Na to, da samostalnika bogovec ne moremo razlagati kot sinonim za duhovnika, opozarja v razpravi o poimenovanjih duhovnikov v slovenski književnosti tudi Fedora Ferluga Petronio, vendar odgovornost za napačno rabo besede pripiše Preglju. Domnevano nekritično rabo si razlaga kot eno od značilnosti Pregljevega »baročnega stila«.: »Della letteratura protestante slovena dobbiamo inoltre segnalare un termine attestato unicamente in Dalmatin, che non compare nel significato di sacerdote dallo scrittore espressionista sloveno Ivan Pregelj (1883-1960) nell' intitolare uno dei suoi romanzi piu significativi, il Bogovec Jernej, pubblicato nel 1923. Il romanzo é ambientato in epoca protestante e ne e protagonista Jernej, un predicatore protestante. E questa la causa che induce Pregelj a caratterizarlo con un' espressione dell' epoca, non curandosi affatto pero se un tale termine venisse usato realmente dai protestanti sloveni del Cinquecento per indicare il loro pastore. Ma non ci si deve meravigliare delle scelte singolari che Pregelj faceva in campo lessicale, anzi era questa una delle caratteristiche del suo stile cosiddetto »barocco«. In verita bógovec viene usato da Dalmatin nella traduzione di un passo dell' Antico Testamento (Genesi 41,8), dove si parla dell' interpretazione dei sogni del faraone che convoca a sé tutti gli indovini ed i saggi d' Egitto. Ecco il passo in questione nella traduzione greca dei Septuaginta: ... xal a7iooTeiAa(; exdAeoev navxac, touc; tE,r]yy]xac, AiyuTiTou xai navxag Toix; ootpouc; autoC e nella traduzione latina della Vulgata: ... misit ad omnes coniectores Aegypti cunctosque sapientes E Dalmatin traduce fedelmente (B 1,26 b): Tedaj /e je Pharao obudil, inu je vidil, de je tu ena sajnja bila. Inu kadar je v'jutru bilu, je njegou duh shalosten bil, inu je vunkaj po/lal, inu je pustil s'vabiti v/e Bogouce v'Egypti, inu v/e Modre, inu je nym /voje /ajne povedal. (Izpuščen prevod v italijanščino, op. H. J. K.) Come si vede non vi e in questo passo traccia alcuna di termini che significhino »sacerdote« o »pasto-re«. (Prim. Ferluga-Petronio 1984: 58-59.)2 ' Na to sem opozorila že v članku Poetika in semantika Pregljevega romana Bogovec Jernej. Pregljev zbornik, 1984. Prim. še Fran Ramovš, Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika, v: Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prva knjiga. V Lj. 1943, str. 352-359. Tuje na str. 354 obravnavano tudi geslo bggovec. V gradivu za SSKJ je šest izpisov leksema bogovec: »Pri vhodu se prikaže bogovec Aristander, starejši, suhljat človek, skrivnostnega videza.« (V. Kavčič, Aleksander Veliki. Igra v dveh dejanjjih z epilogom.) - Izpisano dvakrat, prvič iz Problemov 1967, drugič iz knjižne izdaje 1972,45. »Zaratustra bogovec, Zaratustra begovec, ne nestrpen, ne brezpogojen, človek ki ima rad poskoke in odskoke (...)!« (F. Nietzsche, Tako je dejal Zaratustra, Prev. J. Moder, Ljubljana 1974, 298.) »Nekoč je (Tiberij, oče Tiberija in Gaja Grakha, op. p.) ujel na svoji postelji dvoje kač. Ko so si bogovci ogledali ta čudež, so ga posvarili, naj (...)«(Plutarh, Življenje velikih Rimljanov. Prev. A. Sovre, Ljubljana 1950, 77.) »Predvsem je bil bogovec Jernej duhovnik.« (J. Vidmar, Ivan Pregelj, Izbrani spisi II - Bogovec Jernej. Balade v prozi.-V: LZ 1929, 244.) »Bogovec Jernej je roman iz slovenske reformacijske dobe.« (J. Vidmar, Literarne kritike, Ljubljana 1951,292.) V prvih štirih izpisih je leksem uporabljen v staroegiptovskem, staroperzijskem in rimskem kontekstu časa pr. n. št. Že iz ožjega sobesedila je razvidno, da se pomeni ujemajo tako s Pregljevo razlago (bogovec = prerok) kot tudi z razlagami, navedenimi v članku. Tudi izpisa iz Vidmarjeve kritike z ničimer ne podpirata drugačne razlage. 2 »Omeniti moramo še en termin iz slovenske protestantske literature, izpričan samo pri Dalmatinu, ki se ne pojavlja v pomenu duhovnik, ampak »vedeževalec«, ki pa ga je uporabil v smislu duhovnik slovenski ekspresionistični 162 Stvar je še precej bolj zapletena, kot to domneva avtorica, pomembno pa je, daje prav s citiranim odlomkom iz Geneze mogoče dokazati, kako premišljen in utemeljen je bil Pregljev izbor naslova. Že na začetku citirano pisateljevo pojasnilo v slovarčku, da namreč samostalnik bogovec pomeni preroka, ne dopušča nikakršne domneve o tem, da bi to besedo v romanu utegnil uporabiti kot sinonim za duhovnika. Odlomek iz Geneze pa nas obenem opozarja, da je bila tako Dalmatinova kot tudi Pregljeva odločitev za leksem bogovec globlje motivirana. Beseda namreč združuje v sebi vrsto pomenov, katerih smisla v današnji jezik ni moč prevesti z enobesedno ustreznico, komajda opisno. Prav tako kot ne moremo z eno besedo zadovoljivo označiti ljudi, o katerih ta odlomek iz Geneze govori.^ Iz sobesedila je razvidno, daje faraon dal poklicati strokovnjake, za katere je domneval, da so sposobni razložiti njegove nenavadne sanje: poleg modrecev še ljudi, ki jih prevodi iz hebrejskega izvirnika bolj ali manj (ne)določno označujejo. Bolj od Luthrovega prevoda, ki na tem mestu uporabi izraz Wahrsager (vedeževalec), sta za naše raziskovanje zanimiva grški prevod ter latinski prevod v Vulgati. Prvi uporabi grški samostalnik egnvnrnc (ekseget), kar prvotno pomeni razlagalca oz. tolmača božjih izrekov in prerokb, pozneje tudi razlagalca kakega besedila, zlasti biblijskega (Prim. Verbinc 1968: 167-168) drugi coniector, kar pomeni razlagalca sanj. Prvotni grški pomen besede ekseget je »posrednik med bogom in ljudmi«; značilno zanj je, da človeške lastnosti združuje z božanskimi, torej nadnaravnimi, kot so: sposobnost videnja, razlaganja, prerokovanja. Prvotni namen uporabljenega grškega poimenovanja odgovarja vsoti pomenov, ki jih vsebujejo današnji samostalniki prerok, videč, vedež, razlagalec; v družbenem kontekstu starega Egipta pa je vanj vključen tudi pomen duhovnik, saj je bilo to področje razlaganja izključna domena višje duhovščine. Po vsem tem lahko rečemo, da je bila Dalmatinova odločitev za besedo bogovec v obravnavanem besedilu Geneze nadvse ustrezna, saj je ta a) združevala pomene vede(ževa)nja in prerokovanja, razen tega pa je že s svojo tvamo (glasovno oziroma pisno) podobo ^opozarjala na zvezo nosilca poimenovanja z bogom/ /bogovi b) nosilca poimenovanja ločila od svetopisemskih profetov, za katere je Dalmatin kot oznako dosledno uporabljal samostalnik preroki,in c) obenem poudarjala širši, zunaj krščanski kontekst dogodka, o katerem poroča odlomek iz Geneze. pisatelj Ivan Pregelj (1883-1960) kot naslov enega svojih najpomembnejših romanov - Bogovca Jerneja - objavljenega 1923. Roman se dogaja v protestantskem okolju in glavna oseba je Jernej, protestantski predikant. Zato ga je Pregelj karakteriziral z izrazom tiste dobe, ne da bi se prepričal, ali so slovenski protestanti v 16. stol. ta termin v resnici uporabljali za poimenovanje svojega pastorja. Vendar se ne smemo čuditi Pregljevemu posebnemu izboru na leksikalnem področju, kajti to je ena od značilnosti t. i. »baročnega« stila. V resnici je Dalmatin rabil izraz bogovec v prevodu Starega testamenta (Genezis 41,8), kjer se govori o razlagi faraonovih sanj, ko faraon pokliče k sebi vse vedeževalec in modrece Egipta. Navajam odstavek v grškem prevodu Septuaginte: (...) in v latinskem prevodu Vulgate: (...) In Dalmatin je prevedel (...) Kot vidimo, v tem odstavku ni sledu o besedah, ki bi pomenile »duhovnika« ali »pastorja«. (Prevod: M. Kranjec.) 3 Zadrego najbolje ponazarja prevod Svetega pisma v slovenščini. Prevajalci so problem rešili tako, da so na tem mestu uporabili samostalnik pismouk, torej oznako za starojudovskega razlagalca Tore oziroma Svetega pisma (prim. Biblični leksikon 1984: 547). 163 Mnogopomenskost te razmeroma redko rabljene besede pa je pritegnila tudi Preglja. Z njo je našel idealno simbolno oznako glavne književne osebe, ki deluje na vseh ravninah branja. Na zgodovinski - protestantski - ravnini nastopa kot jezikovna, tj. leksikalna in obenem tematska stilizacija, na preostalih dveh ravninah pa predvsem kot tematska stilizaci-ja. Besedilo iz Geneze, v katerem je v Dalmatinovi Bibliji uporabljena beseda bogovec, razkriva namreč na eni strani popolno nemoč poklic(a)nih razlagalcev faraonovih sanj - v teh sanjah je simbolno izražena volja bogov in usoda egiptovskega ljudstva - na drugi strani pa moč preprostega, v trpljenju prekaljenega in dozorelega človeka (Egiptovskega Jožefa), da izključno s človeškimi, ne nadnaravnimi, sposobnostmi razloži nenavadne faraonove sanje ter prepreči katastrofo, ki grozi egiptovski deželi. Obe nasprotujoči si vlogi je pisatelj v romanu združil v eni sami osebi, Jerneju Knaflju, ki kot protestantski duhovnik ne more oziroma ne zna - ne zase ne za druge - zadovoljivo razložiti božje besede, se notranje zlomi in omaga, čeprav na zunaj ostaja vse do konca zvest protestantskemu verskemu gibanju. Kot človeku pa mu je dano spoznati osnovno življenjsko resnico, ki jo je kot duhovnik v nenehnem boju z verskimi nasprotniki in s samim seboj spregledal v božji besedi in jo zaman poskušal odkriti v Luthrovi razlagi. Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je trenutno zopet ugasnilo. Obnemoglo so prhutale misli za duhom in so imele samo še besedo. Prekleta beseda, pirjevica brez zrnja. Komaj tista posveti, ki je trpka in iz mesa; tatje, prasci, psi. Ko golči o duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne bode, ne budi. »Camalis saeculi et verbum,« je dočustvoval bogovec. »Kako bom učil, če sam nimam jezika? Dachs ni rekel neumno. Norski smo mi in papežniki. Beseda nam je Bog.« 251^ O tej - nasprotujoči si, a obenem tudi dopolnjujoči se - bivanjski dvojnosti, ki jo je pisatelj podelil glavni književni osebi, priča tudi naslov Bogovec in človek, ki ga je pozneje nadomestil z bolj zgoščeno oznako Bogovec Jernej, kar je mogoče pomensko razložiti na dva načina. Besedna zveza, sestavljena iz dveh samostalnikov, od katerih je eden jedro, drugi določilo, je nosilka dveh pomenskih informacij: informacije »bogovec, ki se imenuje Jernej«, torej »bogovec, ki je obenem tudi človek«, hkrati pa tudi informacije »Jernej (= človek), kije bogovec«. Naslovov s takšno povednostjo je v slovenski književnosti precej, nosilec oznake pa je z njimi dvojno določen. Prolog in epilog kot sestavini okvirja romana Analiza nadpovedne zgradbe besedila zelo razločno kaže, da je homološka povezanost idejno-tematske in izrazne ravnine v romanu motivirana s pomensko zasnovo besedila. Sporočilo, ki ga posreduje avtor, lahko razumemo in zadovoljivo razložimo le, če upoštevamo skupno, enotno oblikovanost obeh ravnin, kot se z jezikom uresničuje v pripovedi. Kot prvi vzorec pri raziskavi oblikovanosti pripovedi sem izbrala okvir romana. Razlogov za tak izbor je bilo več: 1. Prolog in epilog, ki v tem primeru tvorita okvir književnega dela, sta del tako imenova- 4 Strani so citirane po Ivan Pregelj: Izbrana dela III. Celje 1964. Vsa krepko tiskana mesta v citatih je poudarila avtorica članka. 164 ne zunanje oblikovanosti, to je razmeroma lahko določljivi in opisljivi prvini književnega dela. 2. Prolog je tako s tematsko zgostitvijo kot z oblikovalnimi postopki vzorec celotne zgradbe romana, epilog pa njegov idejni povzetek. Zato nam raziskava okvirja ponuja tudi že prvi, orientacijski prikaz strukturiranosti romana. 3. Prolog kot uvod in epilog kot zaključek tvorita skupaj z osrednjim delom značilno tridelno zgradbo - parafraza, eksplikacija, alegorija - ki v pripovedi deluje tako s svojo stili-zacijsko kot s simbolno vrednostjo. Gledano s stališča semiotike je okvir vsota oblikovalnih postopkov, s katerimi pisatelj prek pripovedovalca - v tem primeru tretjeosebnega in vsevednega - uvede naslovnika v svet književnega dela, ga prestavi iz »zunanjega v notranji vidni položaj« (Prim. Uspenski 1979: 193-195) in ga po končani pripovedi zopet pospremi v vsakdanjost. V njem se srečamo z dvema pomembnima razsežnostma skupne pomenske zgradbe književnega dela: s pragmatično, tj. z razmerjem med književnim delom kot sporočilom ter avtorjem in naslovnikom kot udeležencema književnega sporočanja, ter s sigmatsko razsežnostjo, t.j. razmerjem med književnim delom in dejanskostjo. Oblikovanost prologa Osnovna oblikovalna načela, značilna za roman kot celoto, so razvidna že iz zgradbe prologa. Ta je dvodelen, predstavlja dvoje svetov: veliki svet, makrokozmos, navpično obsežen z dvojico nebo - zemlja, vodoravno pa z razsežnostmi srednjeevropskega prostora, in mali svet, mikrokozmos, zamejen in zaznamovan s slovenskimi razsežnostmi. Oba svetova sta med seboj metonimično povezana in prikazana po načelu sinekdohe: kot del za celoto. Kot del za celoto pa je v prologu predstavljen tudi skoraj dve stoletji obsegajoči preddoga-jalni čas, ki je prikazan ne v časovnem zaporedju, tj. postopnosti važnejših dogodkov in pojavov, marveč kot vzporedje oziroma hkratnost izključno negativnih stanj. Vsi opisani dogodki so postavljeni na na videz isto časovno ravnino. Pisatelj s pripovednim načinom, ki izraža glediščno točko tretjeosebnega pripovedovalca, oblikuje iluzijo ustavljenega časa. Ves prvi del prologa je podoba sveta v pričakovanju konca, mozaično sestavljena iz niza delnih slik - slik v sliki, kot bi jih poimenoval B. Uspenski - perifrastičnih prikazov nebesnih in zemeljskih znamenj, ki napovedujejo konec sveta, ter opisov življenjskih usod posameznih »bogovcev« in »vidcev«. Osnovni zgradbeni načeli tega dela sta simultanost in statičnost. Tehnika pripovedovanja v slikah, ki jo pisatelj uvaja v tem delu prologa in je značilna tudi za vso nadaljnjo zgradbo romana, omogoča fantazmagorično spetje prerokb pnundus symbolicus) in resničnosti (mundus veritas). Objektivni upovedovani čas - zgodovinski čas kot kolektivni spomin, merjen z astronomskim časom - neopazno prehaja v subjektivni čas izročila svetopisemskih prerokb Stare in Nove zaveze (predvsem preroka Danijela in Janezovega razodetja) in doseže na osi časovnega razvoja skrajno točko, čas tik pred napovedanim koncem sveta. Tu se čas ustavi. Iluzija ustavljenega časa, ki omogoča »preživljanje prihodnjega v sedanjem in obratno« (Smimov 1979: 338), nastopa v večpomenski zgradbi romana kot skupni imenovalec vseh ravnin branja, saj omogoča poljubno prestavljanje z ene ravnine na drugo. V mitološko oblikovanem ekspresionističnem modelu sveta pa ustavljeni čas preneha biti iluzija in odraža posebni način človekovega doživljanja časa tik pred katastrofo. 165 Predstava ustavljenega časa se hkrati oblikuje tudi na izrazni ravnini pripovedi, kjer sta hkratnost in statičnost dogodkov izraženi s skladenjskimi in besednimi sredstvi. Pisatelj ju upove z naštevanjem znotraj povedi in v nadpovednem besedilu ter z anaforičnim in drugačnim ponavljanjem ključne besede biti_kot polnopomenskega glagola s pomenom obstajati, trajati ali kot vezi, ki poudarja trajanje in nespremenljivost stanja, izraženega z določilom. Tudi drugi nedovršni in redki dovršni glagoli so izbrani tako, da že sami izražajo takšno stanje ali pa poudarjajo stanje, ki logično izhaja iz dejanja, označenega s tem glagolom ali pa upovedenega z naslednjim. Bogovci so sami trpeli iz Pisma (...) 214 Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki seje bil izkotil (...) 213 Rekli so in verjeli, daje izpolnjenje Danijelovih maozim, (...) 213 Upovedovalni čas - preteklik pretežno nedovršnih glagolov, ki označujejo stanje - deluje dvojno. Na denotativni ravnini ustvarja vtis pripovedovalčeve in naslovnikove odmaknjenosti od pripovedovanih dogodkov (to odmaknjenost neposredno izraža tudi priredna zveza glagolov rekli so in verjeli), na konotativni ravnini pa z ukinitvijo časovne postopnosti postavi naslovnika neposredno v pripovedovani čas, podobo sveta tik pred koncem. Celotno besedilo prvega dela prologa tvori en sam, 48 vrstic obsegajoč odstavek, sestavljen iz 22 prostih in zloženih povedi. Grafične členitve, ki bi signalizirala enote pripovedi, daljše od povedi in krajše od celotnega besedila tega dela prologa, ni. Nadomešča jo ritmična členitev, ki temelji na skladenjski zgradbi in besedni zapolnitvi povednega in nadpovedne-ga besedila. Signal konca posamezne pripovedne enote in začetka druge je sprememba vzorca, s katerim je povezano nadpovedno besedilo. Vendar meje niso ostre, vzorci prehajajo drug v drugega. Prvo pripovedno enoto tvori niz sedmih enostavčnih povedi, med seboj povezanih tako, daje tema vsake naslednje povedi enaka temi predhodne. Gre za modifikacijo enega od osnovnih tipov tematičnega zaporedja, za tako imenovano pahljačasto navezovanje v zaporedju tema - tema (TT). V nasprotju z navezovanjem rema - tema (RT), značilnim za tradicionalno prozo, kjer se povezanost besedila uresničuje v glavnem na sintagmatski osi -povezujejo se med seboj odvisni deli - je v zaporedju TT povezanost paradigmatična; med seboj enakovredni, priredni deli so povezani v skupno paradigmo. Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je »jeza stare pravde« in »žalost ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. 213 Tl-7 črna leta. lakota, kuga. Bil(a) je/so vojska. Turek. »jeza stare pravde« in »žalost ubogega Konrada«, znamenja na zemlji in na nebesih. Vzorec pahljačastega navezovanja povedi, kot eden glavnih tematizacijskih vzorcev modeme proze, ni nov. Nahajamo ga v Bibliji, predvsem v psalmih, prav tako tudi v prote- 166 stantski in baročni književnosti, tudi tu predvsem v poeziji, pa tudi v retoriki kot pogosto uporabljeni govorniški obrazec. Zato ta način povezovanja nadpovednega besedila razen najpomembnejše vloge - oblikovanja skupnega pomenskega polja besednih prvin v pripovedi - opravlja še dodatni vlogi signala opisovane dobe, obenem pa prenosnika na druge ravnine branje. Prva paradigma, ponavljanje iste teme (T 1-7), se v besedilu uresničuje kot anafora, in sicer s ponavljanjem polnopomenskega glagola biti s pomenom obstajati. Druga paradigma, ki se oblikuje v tem nizu povedi, pa je ponavljanje ene od pomenskih sestavin - arhesema -skupne vsem remam v nizu stavkov oziroma povedi. Arhesem je tu negativni pomen, ki vse osebkove dele obravnavanega niza povedi druži v skupno pomensko polje. Medtem ko je medpovedna povezanost znotraj niza, ki tvori pripovedno enoto, paradig-matska, so posamezne enote med seboj povezane na tradicionalni sintagmatski način. Pri tem gre za prepletanje nadpovednih pomenskih enot, kar je opazno posebej na stiku prve in druge ter druge in tretje enote v prologu. Dvodelna rema v zadnji povedi prve enote (znamenja na zemlji in na nebesih) oziroma s samostalnikom v množini izražena rema v zadnji povedi druge enote (bolezni) se namreč razcepita in tvorita sintetično povezani temi naslednjih povedi, ki jima je kot dopolnilo pridružena še tretja tema z istim jedrom (še druga znamenja; še druge bolezni). Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob rimski palici in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, kije bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danijelovih maozim, prilika gnusobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gube. Se druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moški polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen, izvirajoča iz hotljiv6sti, je bila umazana, sramotna bolezen, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: španska, galijska, napoljska rana in še veselih, obešenjaško šalečih se imen v vinski robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil umazan lek: emplastrum, quod fît ex medulla cervi, in qua coquuntur vermes terrae cum modico sublimato - sublimatno vino z žafi-anom in lajnasto mastjo kuhanih zemeljskih glist. Se druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači - podgrom, bolezen nezmernih v misli - melan-holija.213 Členitev po aktualnosti - vzorec TT v okviru pripovednih enot, vzorec RT pa za medsebojno povezovanje enot - je edini način povezovanja nadpovednega besedila v prvih treh pripovednih enotah prvega dela prologa. V vsem doslej obravnavanem besedilu ni najti niti enega besednega povezovalca nadpovednega besedila, prav tako kot ne moremo govoriti o ujemanju kot načinu medpovednega povezovanja tega odlomka. Pomensko polje vztrajanja, izraženo v prvi enoti s polnopomenskim glagolom biti_v pomenu obstajati, se v drugi in tretji enoti še razširi; tokrat biti ni samo polnopomenski glagol, ampak tudi vez, ki poudarja trajanje in nespremenljivost pojava oziroma stanja, izraženega z določilom. Prav tako se na celotno obravnavano besedilo širi tudi arhesem negativnega pomena samostalnikov, ki tvorijo reme posameznih povedi, in njihovih določil. 167 Bolni so bili vsi: 2~ r^^^^iV^^J^F , .. , — I— učenci in učitelji: beani v beanijah,- I_ 2 _I bakalavreji, 3 magistri, _I veščaki v Pismu, - textuales in 3 locales, _I Erazem v učeni oholosti, -. Urh v divji strasti, 3 Martin v jezni besedi. _I V Četrti pripovedni enoti se trajnosti opisovanih pojavov in stanj pridruži še občutek njihove vseobsežnosti in brezizjemnosti, izražen s celostnim zaimkom vsi^ in poudarien ter razložen z dvema pristavkoma, v katerih se razveže v niz določnejših podob, ki urejene in stopnjevane po logiki reformacijske hierarhične lestvice ohranjajo obenem tudi sintetično dvojnost, upovedeno in pojasnjeno v prvem pristavku (bogovci in vidci iz Knjige, učenci in učitelji). V zadnji tretjini tega dela prologa se z opisi življenjskih usod utemeljiteljev protestantizma začne oblikovati pomensko polje človekove nemoči, da bi kakorkoli - četudi samo z razlago napovedanih dogodkov - vplival na njihov red in potek. Tudi ta paradigma, ki notranje povezuje sicer priložnostno sintagmatsko (vzročno-posledično z nadpovednim veznikom zato, pa tudi z ujemanjem) povezano besedilo, se oblikuje pretežno na izrazni ravnini: s figuro zanikane ponovitve (antistazo), s poudarjeno naklonskokostjo (glagoli ne moči, hoteti/ne hoteti, morati), z glagoli domneve in nepreverienega prepričanja, ki vključujejo anticipacijo (verjeti), ter z zanikanimi glagoli, ki izražajo neizvršenost dejanja (ne potrdi). Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je zato verjel, ker ga dati ni mogel, da ga dati noče. Zato paje bilo žalostnim, ki so hoteli imeti čudež in znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da je jedel, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ... Razsvečujoča luč temu svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusob in grozot, oznanjenih v Izaiji, Danijelu, Ecehijelu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu, Antikrist z zaduštvom, svečenjem in z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in je na moči pribival in ni hotelo biti konec preizkušnjam in ni bil še red, da vstane sodeč na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal Ijubé-je babelske hčere, poluverce in razločenike kakor pirjevico in smotláko ... 213-214 Petim pripovednim enotam na izrazni ravnini odgovarjajo tri enote na idejno-tematski ravnini oblikovanja besedila. I. del: opis stanja tik pred katastrofo, sestavljen iz metaforično-metonimično-simboličnega prikaza neke zgodovinske resničnosti, II. del: naštevanje in razlaga apokaliptičnih znamenj in III. del: nemoč bogovcev in njihovih učiteljev ter spoznanje o popolni človekovi negotovosti in odvisnosti od usode. Sorodnost s tridelno zgradbo besedil naših protestantskih piscev - tematska delitev na uvod, razlago in pouk oziroma parafrazo, eksplikacijo ter alegorijo (prim. Pogačnik 1968: 139-144) - nikakor ni slučajna. Način pripovedovanja deluje kot stilizacijsko sredstvo, 168 signal opisovane dobe. Ker pa je tridelna tematska zgradba besedila značilna za manieri-zem v najširšem pomenu besede in jo nahajamo tudi v Bibliji, baroku in ekspresionističnih besedilih - nastopa v romanu, tako kot številni drugi stilemi, obenem kot stilem prenosnik na druge ravnine branja. Enako so zgrajeni tudi posamezni deli. —-\ Bila so črna leta. skupni metafor, opis-parafraza p Bila je lakota.--- Bila je kuga. .- analitični opis Bila je vojska. - osnovan na metonimiji .Bilje Turek. -^ in simbolu - eksplikacija I—Bila je »jeza stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. skupni simbolni opis - alegorija J V parafrazi pripovedovalec s preprosto, iz ljudskega slovstva znano in že frazeologizirano metaforo epitelom (črna leta) prestavi naslovnika iz zunanjega sveta v svet romana. Eksplikacija, ki analitično pojasnjuje in dopolnjuje parafrazo, temelji na metonimiji, prenosu z enega predmeta na drugega, z dela na celoto in obratno. Obenem pa ta opis razmer deluje tudi na simbolni ravnini, ko s podobo štirih apokaliptičnih jezdecev povezuje zgodovinsko izpričane dogodke 15. in 16. stoletja s prerokovanimi dogodki iz Janezovega razodetja. Kot opomin ga dopolnjuje alegorija, moralistični prikaz opisanih pojavov kot znamenj, ki napovedujejo konec sveta. Tematično zgradbo tega dela pripovedi dopolnjujeta in poudarjata skladenjska in besedna zapolnitev besedilnega vzorca. Obe temeljita na delnem oziroma popolnem vzporedju posameznih členov nadpovednega besedila. Ta členski paralelizem (parallelismus membro-rum), značilnost stare hebrejske poezije, predvsem pa Knjige psalmov, ustvarja svojevrstno ritmično strukturiranost pripovedi. Enakomemost kot anafora ponavljajočega se glagola biti prekinja figura z vrednostjo poliptotona (ponavljanje glagola v različnih spre-gatvenih oblikah), ki obenem povezuje oziroma ločuje parafrazo, eksplikacijo in alegorijo. Bila so črna leta // Bila je lakota. Bila je kuga. itd. // Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Medtem ko je v prvem delu simbolna podoba apokaliptičnih jezdecev uresničena le kot asociacija na konotativni ravnini razbiranja, tvorita v drugem delu simbolni podobi iz Danijelovih prerokb in Janezovega razodetja središče prav tako tridelno zgrajenega besedila, pri katerem je razen enake tematske členitve kot v prvem delu opazna še posebna oblikovna predstavitev »vsebine«: besedilo je oblikovano kot literarni emblem. Za geslo emblema pisatelj uporabi zadnjo poved prvega dela pripovedi. Kot smo videli že pri analizi izrazne ravnine, gre v zgradbi nadpovednega besedila za značilno verižno povezanost pripovedi. II. a) Bila so znamenja na zemlji iti na nebesih. geslo Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki seje bil izkotil ob rimski palici in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, kije bila razodeti enajsti rog. dvojna slika (Danijel, Razo- detje)^ 169 Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, daje izpolnjenje Danijelovih ma- ozim, prilika gnusobe, blodnje in raalikovstva v Rimu s krono v tri gube. misli - Luthrova razlaga b) Še druga znamenja so bile bolezni. parafraza Bolezen bolne sle je bila, moški polt, kije imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen, izvirajoča iz hotljivosti, je bila umazana, sramotna bolezen, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: španska, galijska, na- eksplikacija poljska rana in še veselih, šalečih se imen v vinski robatosti svetega Gro-bijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil umazan lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum módico croco - sublimatno alegorija vino z žafranom in lajnasto mastjo kuhanih zemeljskih glist. c) Še druge bolezni so bile: parafraza Bolezen nezmernih v pijači - podgrom, bolezen nezmernih v misli - melanholija, eksplikacija Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, učenci in učitelji: beani v beanijah, bakalavreji, magistri in veščaki v Pismu, textuales in locales, alegorija Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezni besedi. III. Bolni so bili vsi: /...................................../ Martin v jezni besedi. parafraza Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo; vittemberški 1 a b o d je pel o j a g n j e t u , ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino sveta nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil sreč- eksplikacija nejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pelje kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je zato verjel, ker ga dati ni mogel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim /............................................../ kakor pirjevico in smotlako ... alegorija Učinek prevaranega pričakovanja ob spoznanju »in ni bil še red, da vstane sodeč na mavri« ponovno sproži ustavljeni čas, ki tokrat steče kot zgodovinski čas, obsežen v zakjuč-nem delu življenjskega časa glavne književne osebe; ta se ujema s časom agonije slovenskega protestantizma. Pripovedovalec uvede vanj naslovnika že takoj na začetku tega dela prologa, in sicer z jezuitsko uprizoritvijo svetopisemske zgodbe o Savlu in Davidu kot paraboličnim prikazom slovenske zgodovinske resničnosti na prelomu 16. in 17. stoletja. Takrat so igrali gojenci jezuitov ali »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskem škofom, igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi vojaki »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mimo grem odtod.» Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je uslužbil papežnikom. 214 Prislov takrat, prvi besedni povezovalec nadpovednega besedila, izraža časovo povezanost - hkratnost - stanja na koncu prvega dela prologa z dogajanjem v drugem delu kot neposrednim uvodom v romaneskni prostor in čas. Razmeroma preprosti izraz tega dela us- 170 merja celotno naslovnikovo pozornost na ravnino tematske oblikovanosti, ki je prav tako kot v prvem delu prologa tridelna, sestavljena iz: I. paraboličnega prikaza slovenske zgodovinske resničnosti, predstavljene z uprizoritvijo zgodbe o Savlu in Davidu, II. podrobnejše osvetlitve dejanskih razmer in posredne predstavitve glavnih književnih oseb v pogovoru med škofom Hrenom in jezuitom Koprivcem ter III. škofovega pisma baronici Juditi, ki pospeši tragični razvoj dogodkov. V protestantskem književnem ustvarjanju je David simbol mladega protestantizma (FrenzeP 1970: 142-145), v jezuitski priredbi svetopisemske snovi pa je že skoraj premagani protestantizem simbolično upodobljen v liku Savla. Za naslovnika, ki pozna literar-nozgodovinski kontekst oblikovanja te - ob nastanku romana še splošno znane - svetopisemske snovi, je to obenem tudi prvo opozorilo na relativnost moralnih in etičnih norm v času in prostoru, s tem pa tudi na možnost različnih perspektiv v romanu. Načelo menjave igralcev v vlogah Savla in Davida, ki je z dramatskim preoblikovanjem svetopisemskega besedila še posebej poudarjeno, ima simbolni pomen za celotno idejno zgradbo romana. Pisatelj na to še posebej opozarja, tako s pripovedovalčevo podrobno razlago uprizoritve, kot tudi z dialogom med škofom in Koprivcem. (Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je uslužbil papežnikom.) »Koga oponaša?« je vprašal škof. »Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et contionator Miklavž Koprivec. »Njegov red je blizu,« je prikimal vladika. »Blizu,« je prikimal menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave, »vzrasla inuje Estera.« »Saj ji je Judita ime, Judita Strmolska,« je menil škof. Menih je nemo prikimal. Čez trenutek pa je dejal: »Sina so mu šolali deželani, da bi očetu za naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne bo učakal.« »Ali mu je umrl?« je vprašal škof. »Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradcu,« je odgovoril jezusovec. Škofje živahno planil: »Kako je vendar to mogoče?« »Deus permisit,« je odvrnil mimo menih Koprivec. »Ad majorem Sui gloriam.« »Fiat, fiat, amen, amen!«je zarajal škof. 214-215 Dialog med-Hrenom in Koprivcem pa je obenem zanimiv tudi kot model neenakopravnega dialoga, značilnega tudi za pomensko zgradbo osrednjega dela romana in prav tako epiloga. Koprivčeva prevlada nad škofom izhaja iz njegove boljše obveščenosti in poznavanja najnovejšega položaja v boju s protestanti. Prevlada se kaže v mirni premišljenosti, navidezni čustveni neprizadetosti in dostojanstvenosti jezuitovih izjav, ki pa združene učinkujejo kot popolno nasprotje pričakovani meniški skromnosti. Učinek povečuje naraščanje škofovega zanimanja od radovednosti do razvnetosti in naivno izraženega veselja nad nasprotnikovim porazom. Vse to je v pogovoru mojstrsko upovedeno s povedki in njihovimi 171 določili v spremnem besedilu, ki replike dialoga povezuje v samostojen kratek dramski prizor. Zadnji odstavek prologa - kot sklep popoldanskega razgovora - pa živahnega in v zaveznikov! navzočnosti nebrzdanega Hrena razkrije kot hladnokrvnega, preračunljivega in izredno nevarnega nasprotnika protestantizma. Vrh tematskega razvaja tega dela prologa -Hrenovo pismo baronici Juditi, ki sproži prej simbolično nakazani razvoj dogodkov - je na izrazni ravnini poudarjen s posebno figuro nadpovednega povezovanja besedila - ana-diplozo. Vedro je odšel od igre. Celó popoldansko nejevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu.215 Oblikovanost epiloga Podogajalni čas, opisan v epilogu, je v primerjavi s časom prologa oblikovan kot hiazem, kar se da izraziti, če upoštevamo raziskavo Marjana Dolgana (Dolgan 1983: 192), tudi kot asimetrična opozicija ab // ba. prolog (preddogajalni čas) epilog (podogajalni čas) l.del 2. del parabolični uvod v zgodbo prikaz zunanje o Jerneju Knaflju resničnosti l.del 2. del epilog zgodbe parabolični 0 Jerneju Knaflju prikaz zunanje in notranje resničnosti V prvem delu epiloga so opisani dogodki neposredno po bogovčevi smrti. Zgodba romana, ki seje pravzaprav končala že z Jernejevo smrtjo,^ dobi tako še dodatni zaključek, ki še enkrat potrdi to, kar smo že ugotovili: da namreč bogovčeva smrt ni bila ne tragična ne neju-naška. Mrtvi bogovec, čigar zunanji bivanjski prostor se je - kot ugotavlja že M. Dolgan (Dolgan 1983: 129) - pred smrtjo skrčil na ležišče v »svinjaku« nekdanje vlačuge Mrete, je tudi še posmrtno moralni zmagovalec. Groteskni prizor, ko zasledovalci končno odkrijejo zasledovanega bogovca, je na ravnini idejno-tematskega oblikovanja zgrajen na kontrastu med zunanjo bedo in navidezno pohujšljivostjo bogovčeve smrti, ki je prikazana izključno skozi oči njegovih preganjalcev, ter med že upovedeno »notranjo resnico« njegovega umiranja. Wassermannovi lovci so obstopili Mretino kočo. Prvi je sunil v vrata, da so zazevala in dejal: »Tako. Zdaj ga imamo.« »Pustite ga meni,« je vzkliknil hripavo stari Wassermann. Bilje pobit in zdelan od nočne poti. Strjena kri mu je ležala v razpraskanem obrazu. Kraj vrat je omahnil lovcu, ki gaje podpiral, iz rok. »Lepo družbo si je izbral,« je rekel o bogovcu lovec, ki je prvi vstopil. »Lotriška baba leži pri njem.« Sunil je ženo z nogo, da se je prebudila in zastrmela. Potem je spoznala, stegnila roko čez mrtvega in prosila: 5 »U književnem delu efekat okvira može da nastane pri najrazličitijim prelazima na spoljnju tačku gledišta, pogo-tovo ako ti prelazi nisu reverzibilni na osnovu same prirode sižea; na primer, ako pogine pretežni nosilac autorove tačke gledišta. (Prema tome, pogibija glavnog junaka - nosioca autorove tačke gledišta - prirodno se doživljava, u načelu, kao znak zavtšetka celog dela.)« Uspenski 1979:206. t. 172 »Pustite ga.« »Kajpak,« je odvrnil lovec in se sklonil nad bogovca. Njegov drugje pobral kelih. Cerkvenec od Cm-groba je vstopil in mrmral svoj navadni pozdrav: »Bog daj dobro jutro vsem skupaj.« Prvi lovec seje zasmejal trpko: »Pa je vendar ušel.« »Ušel?« je zahlipal Wassermann ob podbojih na vratih, omahoval in vstajal. »Ves mrzel je že,« je menil lovec in se okrenil, da bi šel iz prostora. Wassermann je_tedaj telebnil v hišo in ležal na kolenih ob mrtvem bogovcu. Sopel in hlipal je besno; glupo je strmel: »Antikrist... requiescat...« Hlastal je za besedo kakor jecljajoči, trpel je za strašno uročno kletvijo. Kar je našel, je bila le otroško smešna krilatica bukovskih šol: »Requiescat in pice!« Cerkvenec od Cmgroba pa je verjel, da učitelj moli, in je odgovoril vemo: »Amen!« 336-337 Ta del epiloga je tudi z upovedovalnim časom - preteklikom - povezan z osrednjim delom pripovedi. Poleg drugega dela prologa in prizora v zvoniku kranjske cerkve je eden od zunanje najbolj razgibanih delov romana. V njem je cela vrsta glagolov, prislovov in prislov-nih zvez, ki izražajo izjemno telesno in čustveno aktivnost književnih oseb, tudi tokrat kot posledico afektnih stanj, kar je še posebno opazno pri najbolj prizadetem med bogovčevi-mi zasledovalci - učitelju Wassermannu. Vse to pa so predvsem zunanja znamenja, ki opozarjajo na to, da je pri oblikovanju grotesknosti tega dela epiloga bistveno soudeležena jezikovna, tj. izrazna ravnina besedila. Grotesknost sporočila namreč ni vsebovana toliko v samem oblikovanju posameznih delov sporočila kot v neskladju med ravnino oddajanja in sprejemanja sporočila, torej v pragmatični pomenski sestavini besedila. To je dobro vidno v obeh dialogih, s katerima se prav tako značilno in simbolično, kot se je z dialogom začela, sama zgodba tudi konča. Tudi tu je, prav tako kot na začetku romana, dialog neenakopraven. Tudi tu izvira nadrejena vloga enega od govorcev iz njegove boljše poučenosti. Groteskno in simbolično obeh dialogov temelji na tem, da se govornika ne razumeta in zato tudi ne sporazumeta, da torej govorita drug mimo drugega. V prvem dialogu - pogovoru med enim od zasledovalcev in učiteljem Wassermannom - deluje groteskno nasprotje med dobesednimi in prenesenimi pomeni. Branje je dvoravninsko: na ravnini tradicionalne »logične« zgradbe besedila pride do nesporazuma zato, ker lovec svoj del sporočila oblikuje metaforično, kot evfemizem, Wassermann pa, ki še ne ve, da je bogovec mrtev, ga v afektu razume dobesedno. Ko je po lovčevem dodatnem pojasnilu že videti, da sta se govorca končno le sporazumela, pa se naslovnik ove, da do nesporazuma pravzaprav ni prišlo med obema književnima osebama, ampak v njegovi zavesti, da seje ujel na klišeizirani obrazec znane besedne igre. To, kar je prebral, so le zunanji pomeni. Resnično groteskno temelji na pomenskem prerniku med tradicionalno oblikovanim in ekspresionističnim sporočilom, v katerem ni več metaforičnih, ampak so samo še dobesedni in simbolni pomeni, ki naslovniku posredujejo notranji pomen, smisel sporočila. V sobesedilu celotnega romana je namreč tudi ta dialog mišljen dobesedno, vse, kar je v njem povedano, je mišljeno in povedano dobesedno. Torej je pisatelj, ko je preko pripovedovalca oblikoval lovčevo repliko, mislil in povedal ušel je in ne umrl je, s tem pa poudaril poraz Jemejevih zasledovalcev, in tudi Wassermann je lovčevo sporočilo tako dojel. V globinski pomenski zgradbi romana je ta dialog predvsem dialog med pisateljem in bralcem kot zunanjim tvorcem in naslovnikom sporočila. V drugem dialogu.ki poteka med učiteljem Wassermannom in cmogrobskim cerkovnikom, je grotesknost vsebovana v rabi latinščine, s katero sta govorca nadomestila sporazumevanje v matemem jeziku. Nobeden od njiju je namreč ne obvlada v dovoljšnji meri, da 173 bi se lahko z njo nemoteno izražal in sporazumeval, zato prav tako, kot je to v prvem dialogu, govorita drug mimo drugega. Povedali smo že, da opravlja epilog v tridelni zgradbi besedila v romanu vlogo, ki jo v protestantskih besedilih opravljala alegorija, da je obenem tudi kratek nauk oziroma pouk naslovniku. V tem smislu sta tako prvi kot drugi dialog obenem tudi neposredno opozorilo naslovniku, da umetnostna sporočila niso enopomenska in da tradicionalni načini branja ter razlaganja besedil niso vedno pravi. Do pomot in zato napačnega razumevanja prihaja predvsem takrat, kadar ne obvladamo »jezika«, v katerem je sporočilo posredovano. Kot nadpovedno besedilo je pripoved prvega dela epiloga oblikovana kot tradicionalno zaporedje dogodkov, s filmsko naglico posnetih na kolut ubesedenega časa, ki se pravzaprav vrti v prazno, saj se je z bogovčevim življenjskim časom iztekel tudi dogajalni čas. In kakor se v prologu z jezuitsko uprizoritvijo in dialogom med Hrenom in Koprivcem ustavljeni čas hipno sproži, tako se z VVassermannovo kletvico in »cerkvenčevim« naivnim odgovorom prav tako hipno spet dokončno ustavi. Naslovnik je ob tem bogatejši za ugotovitev, da je bilo bogovčevo spoznanje strogo osebno in zasebno in da ga je ta ponesel s seboj v smrt. Razen Mrete - tudi njena sprememba je prav tako samo osebna in zasebna, kot je bogovčeva - se svet ni niti za malenkost spremenil.^ Je prav tak, kot je bil na začetku, in prav tak je tudi čas: neprekinjeno prehajanje iz - v, negotovost, trpljenje kot kazen za greh, pa vera, ki pomaga trpeti, pa dvom in iz trpljenja izvirajoča upornost, pa spet greh in kes in usmiljenje ... Takšno je sporočilo drugega dela epiloga: Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo otročnic. Kadar tonejo žene v krčih in grozah, pogledujejo za belim likom na križu. Če vidijo, ne trpe, če ne vidijo, trpijo dvakrat. Tiste, ki videti nočejo, trpijo trikrat... Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo otročnic. Belo telo visi na črnem lesu, skrivnostno kakor krizamnik nad očetom in materjo z dojencem! Kdo je hotel sneti krizamnik z nad očeta, matere in do-jenca? Utrgal je, da krvave raztrgane stopala. Veter se trga mimo in joče: »Schelm, arger Schelm!« Sredi samotnih zimskih polj ob samotnem razpelu otročnic pravijo, da straši. Tilen Čatuljica, bajajo, ne najde miru. Iz groba vstaja pod križ in veka v strašnem usmiljenju: »Ljudje božji! Obrišite mu vendar solze. .. 337 In posebej, čisto na koncu te že znane paradigme, na izrazni ravnini prav tako kot v prologu poudarjene z anaforičnim ponavljanjem tokrat cele prve povedi v odstavku, s figuro zanikane ponovitve, s stopnjevanjem pomenov in z retoričnim vprašanjem - sam zase, ločen od vsega drugega - je zadnji del epiloga, ponovitev parafraziranega odlomka o ljubezni iz Visoke pesmi. Kot dokončni zaključek romana in kot svetel kažipot v nespremenljivosti na videz spreminjajočega se sveta: Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen kakor grob. In grob je neumrljiv.. .337 6 Znotraj institucionalno urejene družbe opisanega časa so mogoče le zunanje spremembe, kot je spreobrnitev barona Nikolaja, ki se iz pokrovitelja preganjane vere spremeni v uglednega predstavnika zmagovite vere, ne da bi in da ne bi trpel njegov človeški in družbeni ugled. Bogovčeva sprememba je mogoča le zunaj legalnega prostora, na družbenem in moralnem obrobju, ki je v romanu simbolizirano z Mreto in njenim prebivališčem. V sakralni prostor povzdignjeni svinjak in (pro)padla ženska kot edina pomočnica pri cerkvenem opravilu, kjer ženska po tradiciji nima kaj iskati, sta do skrajnosti napeti ekspresionistični prispodobi prevrednotenja (navideznih) vrednot v kriznem času obenem pa tudi zelo opazna vzporednica k podobnim evangeljskim položajem in njihovim rešitvam. 174 z epilogom se oblikuje svojevrsten, a izredno pomemben paralelizem med zgodovinskim dogajalnim in ekspresionističnim oblikovalnim časom romana. Kot dogajalni čas ni več optimistični čas začetnega in zrelega protestantizma, zato tudi oblikovalni čas ne sovpada več s časom optimistične vere v novega človeka, značilne za zgodnji ekspresionizem. Takšno preseganje začetnega modela nakazuje že zaključek osrednjega dela romana,'' potrjuje pa ga epilog. Obenem pa se Pregelj s svojimi idejnimi rešitvami odmika od slovenskih religioznih ekspresionistov - med njimi bi lahko iskali vzporednice le s Kocbekom ter Majc-nom - in približuje eksistencialni problematiki tistega dela slovenskega ekspresionizma, katerega najbolj značilna predstavnika sta pesnik Srečko Kosovel in dramatik Slavko Grum. V takšnem kontekstu pa je roman tako smiselno nadaljevanje cankarjanske, s Pohujšanjem in Hlapci utemeljene družbeno-politične satire in groteske, kot tudi izraz osebno doumljene, pregljevsko interpretirane evangeljske misli. Predvsem v tem pa je njegova aktualna vrednost. Literatura France BEZLAJ 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga. A-J. Ljubljana. Marjan IX)LGAN 1983: Kompozicija Pregljevega pripovedništva, Koper. Fedora FERLUGA-PETRONIO 1984: La chiesa in Slovenia. Trieste. Elisabeth FRENZEL 1970: Stoffe der Weltliteratur. Stuttgart. Joža CLONAR 1936: Sovar slovenskega jezika, Ljubljana. Maks PLETERSNIK 1894: Slovenško-nemški slovar, Ljubljana. Jože POGAČNIK 1968: Zgodovina slovenskega slovstva i. Maribor. Ivan PREGEU 1928: Izbrani spisi. Drugi zvezek: Bogovec Jernej. Balade v prozi. Uredil in opombe napisal Ivan Pregelj, Ljubljana. 1964: Izbrana dela III. Uredil in opombe napisal France Koblar, Celje. _^ 7 Pri književnih osebah v obravnavanem romanu se srečujemo s pojavom, ki ga ekspresionizem označuje s topo-som »notranje spremembe« človeka kot ene od možnih oblik ekspresionističnega ustvarjanja »novega človeka«. Pri Mreti se ta sprememba izvrši preprosto, nezapleteno, tako kot jo pisatelj simbolično prikaže s slačenjem starih in oblačenjem novih oblačil. Pri bogovcu pa je notranja sprememba šele zadnje dejanje na naporni poti iskanja in dvomov. Pregljev »novi človek« je stari človek, ki je s pomočjo prastare, a prezrte in neupoštevane resnice o odrešujoči moči ljubezni našel notranje ravnovesje in dosegel pomirjenje s samim seboj. Ta notranja sprememba povzroči, da je znova sposoben doživljati svet v normalnih razsežnostih, da se ponovno vzpostavijo pravilna razmerja med njim in predmetno-pojmovnim svetom, soljudmi in ne nazadnje tudi Bogom. »Slutnja ekspresionistov«, da zahteva »novi človek najprej novo žensko« (Scherber 1984: 444), je prav tako rešena v tem okviru, le da se ne spremeni samo ženska, marveč predvsem bogovčev odnos do nje. Tudi smrt postane samo normalen zaključek življenja in prehod v nedoumljivi on-stran. Težišče je s tem izrazito preneseno v to-stran, kar še bolj poudari nesorazmerja med idealnim in dejanskim, tako v okviru obeh ver kot tudi v ureditvi civilne družbe. Zato bogovčeva sprememba z le-temi nima nič skupnega; prav nasprotno, v sklopu njihovih praktičnih moralnih in etičnih meril je povsem nerazumljiva, celo nemoralna in pohujšljiva. 175 SSKJ 1970: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga. A-H. Ljubljana. Peter SCHERBER 1984: Formen der Textverarbeitung im slovenischen Expressionismus - V: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 441-450. (Obdobja 5.) 1. P. SMIRNOV 1979: Barokko i opyt poetičeskoj kultury načala XX v. - V. Slavjanskoe barokko. Moskva, 335-361. Boris Andrejevič USPENSKI 1979: Poetika kompozicije. Semiotika ikone, Beograd. (Biblioteka Sazvežda 66.) France VERBINC 1968: Slovar tujk, Ljubljana. Summary UDK 886.3 Pregelj J. 7 Bogovec Jemej .08 THE SIGNIFICANCE OF THE TITLE AND FRAMEWORK IN PREGEU'S NOVEL BOGOVEC JERNEJ The article deals with the significance of the title and formal narrative framework in the structure of Pregelj's Bogovec Jernej. The title has, as a concise description of the protagonist, an important role in view of the structure/meaning of the novel. Its meaning can only be explained in a satisfactory manner with taking into account the text of the Genesis (Genesis 41,8): Dalmatins translation of the Bible only in this instance uses the lexeme »bogovec«. This text, together with the writer's esplanation in the second volume of his Selected Essays (bogovec = a prophet) and the examples from other Slovene texts in which this lexeme has been used, proves that one cannot explain it as a synonym for a Protestant priest, for it encompasses the meanings of a prophet, an exeget - the disseminator of the Holy Word, as well as that of a priest. Pregelj through a third person and omniscient narrator introduces the reader in the romanesque time/space and finally sees him back to reality after the finished narrative. The author of the article is particularly concerned with the thematic and expressive/stylistic form of the prologue and epilogue, especially the sygmatic and pragmatic dimension of the text. The subject of research are the ways in which the pre-eventful and post-eventful time/space are presented and communicated to the reader. 176 Majda Potrata Pedagoška fakulteta v Mariboru UDK 886.3.09-1:929 Volkmer L. ZNAČILNOST VERZIFIKACIJE LEOPOLDA VOLKMERJA IN NJEN ODMEV V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI Novejše raziskave slovenske književnosti so v marsičem spremenile poglede na vlogo in vrednost posameznih pojavov predvsem v času njenega konstituiranja. Ob tem so nakazale vprašanja, povezana s tistim delom slovenske književnosti, ki je iz različnih vzrokov ostajal zunaj osrednjega zanimanja slovenske literarne vede. V njihov okvir sodi tudi ugotavljanje značilnosti verzifikacije Leopolda Volkmerja (1741-1816), začetnika posvetne ver-zifikacije na slovenskem Štajerskem. Pogledi nanjo so se oblikovali iz dveh nasprotujočih si sodb, iz Prešernove zavrnitve Volkmerjevih pesmi v izdaji Antona Janeza Murka in Slomškove o Volkmerjevem pomenu za slovenski jezikovni prerod v času močnega po-nemčevalnega pritiska in o vzgojni vrednosti njegovih basni. Značilnosti Volkmerjeve verzifikacije Pregled Volkmeijevega edinega posvetnega tiska Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave' ter rokopisne zbirke Zmes za pevca P razkriva oblikovno raznovrstnost njegovih pesmi. Pri Volkmerju ni opaziti posebnega omahovanja pri uveljavljanju silabotoničnega verzne-ga sistema. Devetintrideset pesmi, obsegajočih 2121 verzov (Hvala 320 in Zmes 1801 verz), kaže različno metrično strukturiranost, čeprav prevladujejo jambski in trohejski verzi, po čemer se Volkmerjeva verzifikacija bistveno loči od Vodnikove. Zastopanost posameznih stopic naj ponazori preglednica. Hvala kmetičkega starla Zmes za pevca I Skupaj stopica pesmi verzi % pesmi verzi % pesmi verzi % jamb 19 896 49,75 19 896 42,24 trohej 1 216 67,5 13 815 45,25 14 1031 48,61 daktil 4 58 3,22 4 58 2,74 amfibrah 1 104 32,5 1 32 1,78 2 136 6,41 2 320 100 37 1811 100 39 2121- 100 Prevladovanje dvozložne mere je značilno tudi za Volkmerjevo cerkveno verzifikacijo, saj je od 5360 verzov iz rokopisne zbirke Pesme k božji službi v rimski katholšski Cirkvi^ kar 3559 jambskih (66,39 %), 1561 trohejskih (28,85 %) in le 176 daktilskih (3,28 %) ter 79 amfibraških verzov (1,48 %). 1 Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807. V Marburgi, se neide per Josephu Martinu Merzinger Bukvarju. Pritiskana pri Fr. Schiitzi. 2 Zmes za pevca I. del. Pisano v Farofi svetega Verbana pri Ptui 1814. 3 Pesmi k božji službi v rimski katholšski Cirkvi vekši Tal iz Nemškega ino Latinskega na Slovensko prestavlene. Pisano v tem Farofi s. Martina pri Wurmbergi. 1805. 177 Po silabični zgradbi prevladujejo sedem- in osemzložni verzi, krajši ali daljši so prej izjeme, ki jih najdemo pri verzih dvozložne in trozložne mere. število verzov Skupaj trohejski jambski daktilski amfibraški število v.% 4-zložni verzi 2 2 0,09 5-zložni verzi 60 16 76 3,59 6-zložni verzi 172 64 16 252 11,88 7-zložni verzi 499 246 745 35,13 8-z!ožni verzi 278 362 640 30,18 9-zložni verzi 164 164 7,73 !0-zložni verzi 10 34 22 66 3,11 11-zložni verzi 10 24 36 104 174 8,20 12-zložni verzi 2 2 0,09 1031 896 58 136 2121 100 Sedmerci so realizirali kot četverostopični akatalektični trohejski ali tristopični heperkata-lektični jambski verzi, osmerci pa kot četverostopični katalektični trohejski ali jambski verzi. Praviloma ni kratkih in dolgih stopic v enem verzu, izjema je le pesem Matica ali nori Rat, kjer uvodnemu daktilu sledijo trije troheji. Daljši verzi so metrično raznovrstni, toda prevladujoči pri trizložni meri, zato še bolj izstopa jambski enajsterec, uporabljen v treh pesmih. Enoličnost prevladujočih metričnih vzorcev je Volkmer razbijal z različnimi kombinacijami verzov, s čimer je povezan različen obseg rimanja, in z odstopanjem od metrične sheme. Iz različno strukturiranih kitic izvirajoča oblikovna raznovrstnost vendarle kaže nekaj skupnih teženj. Od štirih do dvesto oseminosemdeset verzov obsegajoče pesmi so večinoma členjene na enake kitice, enokitičnih je le pet pesmi. Kljub očitani gostobesednosti četrtina pesmi ne presega dvajset verzov. Pogostnost posameznih vrst kitic prikazuje preglednica. jamb trohej daktil Amfibrah skupaj pesmi verzi pesmi verzi pesmi verzi pesmi verzi pesmi % verzi % dvovrstičnice 22 22 1,04 štirivrstičnice 5 68 3 84 1 4 9 23,1 156 7,36 šestvrstičnice 3 108 6 576 3 54 12 30,7 738 34,79 sedemvrstič- nice 1 42 1 2,6 42 1,98 osemvrstični- ce 10 656 3 344 2 136 15 38,4 1136 53,56 dvanajstvr- stičnice 1 12 1 2,6 12 0,56 petnajstvrstič- nice 1 15 1 2,6 15 0,71 19 896 14 1031 4 58 2 136 39 100 2121 100 Samo v eni pesmi je šestvrstičnici iz devetercev dodan še dvovrstični refren iz osmercev (Zakon ali čudovita Glihinga). , 178 Osemvrstičnica, ki je najpogostejša kitica tudi v Volkmerjevih cerkvenih pesmih, pogosto razpade na dve štirivrstičnici. Enokitično pesem Celica ali mladenstlivo Pitanje je mogoče šteti za pesem iz petih trivrstičnic, kakor jo je zapisal Murko. V štirinajstih pesmih so verzi medsebojno povezani s prestopno rimo, v petih z oklepajo-čo, v treh s parno zaporedno in v po eni z zaobmjeno ter verižno. V petnajstih pesmih je rima v kiticah zapletena, pri čemer so kombinirane prestopne in parne zaporedne rime v različnih variantah. Ker se v kiticah menjujejo katalektični in akatalektični ali katalektični in hiperkatalektični verzi, se v verznem izglasu menjujejo krepke in šibke rime. Samo v štirih pesmih so vsi verzni izglasi krepki in v eni šibki. Pri šibkih rimah ni opaziti nobenih posebnosti in odstopanj, pri krepkih pa tudi za Volkmega velja, da je upošteval stranski naglas, zato so nepopolne moške rime pogost pojav, ki ga srečamo prav tako v njegovih cerkvenih pesmih. Pri uresničevanju metrične sheme je mogoče opaziti odstopanja, ki so povezana predvsem z donaglaševanjem breznaglasnic na metrično krepkih mestih in raznaglaševanjem nagla-šenih enozložnic najpogosteje v verznem vzglasu. Tudi drugih odstopanj je v vzglasu več kot v sredini verza. Odstopi v verznem izglasu so povezani predvsem z večzložnimi besedami in že omenjeno nepopolno moško rimo. V Volkmerjevih verzih ni opaziti izrazite težnje po oblikovanju stalne cezure, izjemoma je dosledno uresničena (5/4) v pesmi Zakon ali čudovita Glihinga, razloka pa v Pervi Pesmi od Kmestva (6/5), tako daje v predelani obliki pri Ahaclu^ dolgi verz razbit na dva kratka. Verz je v večini primerov skladenjsko sklenjena celota, torej je praviloma stavek, prestopi so pogostejši le v tistih pesmih, kjer je kitica zgrajena iz distihov (Stari ali negdašno Veselje) ali pa se v dialogu skuša približati proznemu ritmu. Opisane značilnosti razkrivajo odsotnost klasičnih mer in zanemarljiv delež amfibraških verzov, ki so pri Vodniku prevladujoči. Veliko več sorodnega ima Volkmeijeva verzifika-cija z Jamikovo, v kateri po Prunčevih^ analizah prav tako prevladujejo pesmi v dvozlo-žnih merah s krepkimi in šibkiki rimami v prestopni razvrstitvi. Erik Prunč vidi v Jamiko-vi poeziji zavesten odmik od klasicistične tradicije in približevanje romantičnemu verzifi-kacijskemu standardu. Nedvomno je Volkmeijeva uvedba jambskega enajsterca potrditev Prunčeve ugotovitve tudi zanj. Oba sta dobro poznala sočasno nemško poezijo in v njej našla oblikovne in miselne zglede. Zvrstno-vrstno raznolikost Volkmerjevih pesmi je napovedal naslov rokopisne zbirke. Ker je še vedno prevladujoča težnja združiti v pesmi koristno z zabavnim, je najpogostejša literarna vrsta basen (več kot polovica besedil), najpogosteje snovno zajeta iz literarnega izročila. Basni se zaradi poučnosti približujeta refleksivna didaktična pesem (Vrabel ali nagla Sodba, Kruh ali človečja Hudobija, Matica ali nori Rat) in epigram (Žena ali možja Po-koršina, Pisker ali nora Glava (...). Pretežno zabavi namenjene so sejmarske pesmi v nizkem slogu (Čujež ali najeti Pes, Moistrie ali levi Žep, Zakon ali čudovita Glihinga) in pivska pesem (Ters ali priazni Napitek), čeprav se tudi vanje prikrade poučnost (Stari ali negdašno Veselje, Druga Pesem od Tobaka). V ljudskem izročilu znane šaljivke zastopa Kositva ali prazni Strah, hvalo kmečkega stanu pa Perva pesem od Kmestva. Osebno izpovedni sta refleksivni pesmi Lipa ali slatka Kerčma ter Hrast ali žalostno Ločenje. Matija Ahacel: Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene 1. V Celov-ci 1833, str. 48. 5 Erik Prunč: Pesniške in jezikovne strukture pri Urbanu Jamiku. -V: XX. letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu 1976/77, str. 96-113. 179 Upoštevanje načel klasicistične poetike je mogoče povezati s klišejskimi apostrofami in razmeroma dosledno upoštevanimi načeli premišljene in jasno izpeljane zgradbe pesmi. Veselje z oblikovanjem se kaže zlasti v krajših pesmih, saj zasledimo celo carmen figura-tum (Mravlja ali podvučen Človek), pogosto pa simetrično in paralelno zgradbo, podkrepljeno z glasovnim figuriranjem v verznem vzglasu (iteracije) in izglasu (rima), na primer Vrabel ali nagla Sodba, ali s kontrastom (Vrana ali preoblečeni Kmet). V epigramih se pokaže Volkmerjev smisel za lapidamo izražanje. Prevzemanje snovi iz izročila in preoblikovanje iz proze v poezijo potrjuje njegove klasicistične nazore o pesnjenju. Slabše je upoštevano načelo enotne perspektive, saj se v enem besedilu odična perspektiva prelomi v elegično (Hrast ali žalostno Ločenje), še pogosteje se ob njej pojavlja ironična (Druga Pesem od Tobaka, Moistrie ali levi Žep). Tudi razmeroma svobodna izbira motivov kaže na opuščanje predsodkov o neprimernosti snovi (oda drevesu, psu...). Naslavljanje pesmi, pogosti obrati na bralce / poslušalce, retorične figure in vzorec shola-stične pridige v zgradbi povezujejo Volkmerjevo verzifikacijo z baročno retorično prozo in poezijo. Ta tradicija je zastopana tudi v izbiri snovi in žanrov (hvala kmečkega stanu, sej-marske pesmi). Vendar pa v izpeljavi eksemplarične kazni ni več toliko grozo vzbujajoče drastike, ker Volkmerjev razsvetljenski humanizem raje pusti odprt konec ali pa kazen usmeri samo na grešnike iste vrste. Primarni verizem, pogost tudi v komparacijah, raste iz njegove sposobnosti za opazovanje naravnega in delovnega okolja in se povezuje s sodoživljanjem socialnih in moralnih stisk kmečkega človeka, tako da se skozi prevladujoči družbeni determinizem in z njim povezan fatalizem zaiskri sem in tja tudi socialna poanta in kritična podoba sveta. Iz Volkmerjevih pesmi se poleg razsvetljenskih idej o osrečujočem altruističnem delu, o razumnem obvladovanju senzualnosti, o smotrni urejenosti sveta, postavljanju pridnosti, delavnosti nad talent, priznavanju avtoritete razuma in ne moči oglašajo tudi misli, izvirajoče iz stanovske pripadnosti, ki daje prednost tradicionalni krščanski morali pred etiko zgodnjega kapitalizma, čeprav je s svojim delom podpiral reformna prizadevanja prosvet-Ijenih vladarjev in se s tem vključeval v demokratičnejši družbeni model. Redkejše so pesmi, v katerih je njegov pogled na svet sproščenejši, ker ga ne blokira poklicna morala (Ters ali priazni Napitek) in je v pesmi spretno prikrita erotika. Kljub izraziti pragmatičnosti v odnosu do poezije je Volkmer prvi pri nas pojmoval pesem kot govorico srca in s tem so povezane predromantične prvine (poudarjena čustvenost, ljudskost, narava). Zato se ob izrazito racionalistično zgrajenih pesmih pojavljajo nizi svobodnih asociativno povezanih doživetij in podob iz narave (Lipa ali slatka Kerčma). Kljub prevzemanju nekaterih oblikovalnih postopkov iz literarne tradicije in ustnega izročila si je prizadeval za individualni pesniški jezik, vendar pri tem pogosto ostajal na pol poti, ker je jezikovna raven zaradi prevzetih besed iz nižjih jezikovnih plasti preveč neizdelana, da bi lahko močneje vplivala na osrednji književni standard. Odmev Volkmerjeve verzifikacije Razmeroma skromen delež natisnjenega v primerjavi s tistim, kar je ostalo v rokopisu, daje misliti o omejenih možnostih za pisno razširjanje Volkmerjevih pesmi. Vendar so njegove predvsem petju namenjene pesmi vseeno našle pot med ljudi, saj »Njihove fabule ino pesmi, polne lepih naukov in nedolžne šale, še zdaj vsi štajerski Slovenci od vseh najrajši pojejo, ker so v prosti slovenščini spisane, ino nje vsi pevci lahko zastopijo«.^ Iz ohra- 6 A. J. .Murlax Kratto življenje Leopolda Volkmera. - V: Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske ško-nje Fabule ino Pesmi. V Gradci 1836, str. XV. 180 njenega rokopisnega gradiva v mariborski Univerzitetni knjižnici je mogoče posneti, da so bili glavni ohranjevale! Volkmerievega knjižnega izročila duhovniki in redki učitelji, ki so s prepisovanjem razširjali njegove posvetne in cerkvene pesmi. Prepisi so pogosto povezani z natisom, tako da so izobraženi prepisovalci poskrbeli za pisno, ljudstvo pa za ustno izročilo. V Cvetkovem prepisu^ je med štirimi besedili tudi Pesem od Kmestva s pripisano letnico 1795. Iz obsežnejšega rokopisa neznanega prepisovalca^ seje ohranilo šest obravnavanih pesmi, vendar samo tri popolne (Lisica ali kisla jagoda. Celica ali mladenstlivo pitanje, Kositva ali prazen strah. Slovo od mojega hrasta. Hrast ali gnusna nezahvalnost in Pesem od lipe). V Slovenski veseli Franca Peserla^ so štiri pesmi (Lesica ali kisla jagoda. Celica ali mladenstlivo pitanje. Slovo od mojega hrasta in Hrast ali gnusna nezahvalnost). Med Jurjevimi pesmimi'" je prepis Pesmi od kmeta, v Sorčičevem rokopisu'' pa Pesmi od kmetstva, Napitne pesmi in Pesmi od tobaka. V rokopisu iz leta 1830'^ je prepis Pesmi od tobaka. Neznani prepisovalec'^ je prepisal v bohoričici 36 Volkmerjevih pesmi, od tega jih je od tukaj obravnavanih 27. Najobsežnejši je Schmutzov prepis'"* Murkove izdaje v gajici, omeniti pa še kaže Slomškov prepis'^ basni Stari Sivec. Posamezne Volkmeijeve pesmi so bile objavljene v pesmaricah in berilih. Pesem od Kmestva je nekoliko predelana izšla v Dajnkovi zbirki Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (1827)'* in v Ahaclovi pesmarici Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane (1833),'^ obe je prepesnil tudi Štefan Modrinjak,'* Pesem od Kmestva seje ohranila v ustnem izročilu in se razširila celo na kajkavsko območje. '^ Volkmer je Zmes za pevca verjetno pripravil za natis, če sodimo po nagovoru. Pesmi so se širile v prepisih in ustno. Anton Korošak je vse Volkmegeve pesmi poslal Petru Dajnku in ta jih je »keliko njih je cesarsko-kralovsko predno preglediše knjižno dovolilo, tudi vu mojo zbirko vzel«.^" Dajnko Volkmerjevih pesmi ni označil, spremenil jim je naslove in jih predelal. Na osem Volkmerjevih pesmi v Dajnkovih Posvetnih pesmih (1827) je opozoril že Jožef Pajek, vendar jih je več.^' Če upoštevamo le prvi del Zmesi, so Volkmeijeve Neradovolen kosec (Kositva ali prazni Strah), Napitna pesem IV (Ters ali priazni Napitek), Lipa (Lipa ali slatka Kerčma), Hrast in Podert hrast (Hrast ali žalostno Ločenje), Ne- ^ Ms 44/1 Štiri pesmi Leopolda Volkmerja (v prepisu Franca Cvetka). 8 Ms 44/4 Osem pesmi Leopolda Volkmerja (v prepisu neznane roke). 9 Ms 46/2 Franc Peserl: Slopvenska vesela, ali popevke ino pesme slovenskega naroda. 10 Ms 127 Jurjeve pesmi. Šoštanj 1829. " Ms 128 Franc Sorčič: Prepis treh pesmi Leopolda Volkmerja. 12 Ms 129 Zbirki slovenskih pesmih 1830. (Prepisi neznane roke pesmi Franca Cvetka in drugih, nenavedenih avtorjev). 13 Ms 140 Leopold Volkmer: Hrast ali gnusna nezahvalnost (in 34 drugih pesmi v prepisu neznane roke). 14 Ms 191 Leopold Volkmer. Fabule ino Pesmi (Po izdaji Antona Murka iz leta 1836 v gajici prepisal J. Schmutz in dodal še 8 pesmi. 1882). 15 Ms 123 Anton Martin Slomšek: Slovenstvo. Celovec, po letu 1822. 16 Peter Dajnko: Posvetne pesme med slovenskim narodom na Štajarskem. V Radgoni 1827, str. 9 (Kmetički stan). 17 Matija Akacel: Pesme po Koroškim ino Stajarkim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene L V Celovca 1833, str. 48 (Kmetiški stan). '8 Stanko Kotnik, Jože Pogačnik: Štefan Modrinjak. Maribor 1974, str. 78 (Kmetički stališ) in 104 (Popevka od tobaka). '9 Fran Ilešič: Hrvatska dobrovolja i popevka Od kmetskoga stališa preštimanja. Zagreb 1938. 20 Kot pod 11, str. VIL 21 Jožef Pajek: Leopold Volkmer, veseU pesnik Slovenskih goric. Maribor 1885, str. 12. 181 hvalen vuk (Vuk ali gerdi Lon), Skopi pes (Derži ali vmerjoča Skopost) in Lesica ino grozd (Lisica ali kisla Jagoda). Motivno podobnih pesmi pa je še več. Knjižno izdajo Volkmerjevih pesmi je pripravil Anton Janez Murko 1836. Razvrstil jih je v dve skupini, napovedani že v naslovu,^^ podrl Volkmerjevo zaporedje in nekatera besedila izpustil. Iz prvega dela Zmesi niso bile objavljene Kositva ali prazni Strah, Žena ali možja Pokoršina, Jaice ali caglivi Mladenčič, Pisker ali nora Glava, Oče ali lastni Sin, Zakon ali čudovita Glihinga in Terdnovec ali dober Rat. Objavljenih besedil je petinsedemdeset, toda zadnji dve pesmi nista Volkmerjevi. Murkova objava Volkmerjevih pesmi je spodbudila nekaj objav posameznih pesmi. V drugi izdaji Ahaclovih Koroških in štajerskih pesmi (1838) je basen Sivec ali srečna Pod-ložnost dobila naslov Star konj in podnaslov Štajarska pravlica. Sledil je še natis v tretji (1852) in četrti izdaji (1855). A. M. Slomšek je za Drobtinice (1853) pripravil Volkmerjev življenjepis in ga ilustriral s štirimi pesmimi, in sicer sta iz Zmesi Pesem od lipe (Lipa ali slatka Kerčma) in Slovo od hrasta (Hrast ali žalostno Ločenje). Pesem od lipe je sprejel Fran Miklošič v Berilo za osmi gimnazijalni razred (1865). V Macunovi Književni zgodovini slovenskega Štajerja (1883) so bile objavljene tri kitice iz pesmi Moistrie ali levi Žep. Vse pesmi iz prvega dela avtografa je objavil Jožef Pajek v Popotniku 1885 (od 1. do 23. številke) in pripravil ponatis v samostojni knjigi še v istem letu. Ker je ugotovil, da »Mur-kovo izdanje ni dosti zvesto«,^^ je objavil pesmi iz Zmesi jezikovno in po zaporedju nespremenjene, ni pa ohranil vizualne podobe kitice. Sledita Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave po izdaji iz leta 1807, nato pa pesmi iz Murkove izdaje; upošteval je tudi prepise Jakoba Košaija. Dodal je še Zimmermannovo čestitko, tako da je vseh pesmi 81. Pajek je posodobil samo pravopis, zaradi doslednega upoštevanja predlog pa kažejo pesmi neenotno jezikovno podobo. Objavljene so bile še nekatere pesmi iz Zmesi. Jakob Sket je v Slovenski slovstveni čitanki (1893) natisnil Lipo ali sladko krčmo. Sinico ali kaštigano prevzetnost in Sivca ali srečno podložnost,^"* Štrekelj pa je Zakon ali čudovito glihengo (št. 8341) uvrstil med stanovske pesmi v IV. zvezku Slovenskih narodnih pesmi. Prav to pesem je skupaj s smiselnim prevodom v nemščino objavil Josef Mati v svoji študiji.^^ V Cvetniku slovenske vezane besede Alfonza Gspana so med petimi Volkmetjevimi pesmimi tri iz Zmesi, to so Lisica ali kisla jagoda. Lipa ali sladka krčma in Hrast ali žalostno ločenje. Prav tako v rokopisu je ostala Volkmerjeva antologija Dragana Šande, pripravljena 1943. v Beogradu in shranjena v mariborski Univerzitetni knjižnici. Iz Zmesi je vanjo uvrščenih triindvajset pesmi. Prvi obsežnejši pregled Volkmerjeve posvetne verzifikacije, ki ga je pripravil Anton Murko, je bil sprejet zelo različno. France Prešeren je Murka ošvrknil z epigramom^^ in sonetom,^'' ki sta bila resda objavljena dosti kasneje (1881 in 1900), vendar je ostra sodba o Volkmerjevih pesmih kot o čenčah in neslanih pesmih vplivala na marsikatero kasnejše 22 Fabule in pesmi. 23 Pajkovo pismo Matiji Murku 22. 2. 1885, shranjeno v NUK (signatura Ms 1119, 1032, št. 2). 24 Jakob Sket: Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Na Dunaji 1893, str. 140 do 144. V drugi izdaji čitanke (I906)je objavljena samo Lipa (na str.145). 25 Josef Mati: Leopold Volkmer und Andrej Gutman als sattirisch-»realistische» Gestalter des steirisch-slowenischen Bauern der Slovenske gorice. V: Studia Slovenica Monacensia in honorem Antonu Slodnjak septuage-narii. Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. München 1969. 26 France Prešeren: Izdajavcu Volkmera fabul in pesem. -V: Zbrano delo 1. Ljubljana 1965, str. 116. 27 France Prešeren: Izdajavcu Volkmerjovih fabul in pesem.-V: Zbrano delo IL Ljubljana 1966, str. 18. 182 mnenje. Prešeren je bil razočaran nad Murkom, ki je poprej tako visoko ocenil njegovo poezijo, in je zato izdajo Fabul in Pesmi štel za njegovo blamažo.^s Ostri sodbi se je pridružil Stanko Vraz, čeprav je vzroke za odklon\lpo stališče do Volkmerja pri njem potrebno povezovati tudi z razhajanji ob jezikovnih vprašanjih. Drugače pa je sprejel Volkmeijeve pesmi Anton Martin Slomšek, ker jih ni presojal po njihovi estetski vrednosti, ampak je upošteval razmere, v kakršnih so nastale, in ker se je zavzemal za poljudnejši tip književnosti. »Da domorodni pisec kaj velja, mora vse šege, dobre in slabe navade, vse čedne in nečedne lastnosti svojega ljudstva dobro poznati, poznati žile domačih občutov; kinč njegove besede ima biti domač ne kuplen; mora pa tudi vedeti pravo mero omike matemega jezika, da ga zamorejo njegovi rojaki v razumenju dohajati. Le kdor domače lepo posneti -verlo ptuje blago pa čedno podomačiti zna, on zasluži slavno ime domorodnega učenika, kakor ga rajni Volkmer po vsej pravici zaslužijo. Njih beseda ni scer dosti vglajena, ker ga ni bilo, kdor bi njo bil likal; pa je zadosti prijazna in domača, kakor se čuje v Slovenskih goricah. Nove slovnice in oblik v njihovih pesmih ne bodeš najdel, pa za toliko lepšo množino zemov zdravega nauka in vence slovenskega duha zalih cvetlic.«^^ Kljub temu je po Slomškovem mnenju bila Volkmeijeva pesem namenjena različnim naslovnikom in ne le preprostemu ljudstvu: »Vsi radovedni so čakali ne le kmetovski ljudje, nego tudi duhovski in deželski gospodje, kaj bodo novega g. Volkmer nakovali.«30 Fran Miklošič je v Slovenskem berilu (Dunaj 1865) v glavnih obrisih povzel Slomškovo oznako, medtem ko je Janežič Volkmeiju očital »Škoda, da so s tolko ptujim duhom navdane«.^' Avtorii slovstvenih pregledov so večinoma prevzemali Murkove in Slomškove ugotovitve (Jakob Sket, Jožef Mam, Karol Glaser). Ivan Macun^^ jg ^[?^1 vzrok za odklanjanje Volkmerjevih pesmi v jeziku, sicer pa je menil: »Volkmeoeve pesmi v daljni razvitek naše literature neso kaj segale, ker so veliko predolgo ležale v prahu, ko je veliko veči duh na Kranjskem, akoravno takrat le samo za literate pomolil visoki svoj duh naime Franc Prešeren. Temveč pak se mi zdi, da so delovale v samem narodu ter čisto staro narodno poezijo izpodrinile veči del po unih krajih, tako da so se poznej lahko v samem narodu šopirile pesmi, kako so jih neki učitelji in posebno Vrbnjak še veliko slabeje zlagali pol cerkvenega, pol posvetnega praznega zadržaja.»33 Večje zanimanje za Volkmerja je spodbudila izdaja njegovih pesmi leta 1885. Jožef Pajek je natančno pregledal ostalino in sestavil Volkmegev življenjepis, popisal njegovo delo in skušal pesmim določiti čas nastanka in poiskati snovne vire. Izid jezikovno nepopravlja-nih pesmi je posebej pohvalil Stanislav Škrabec.^"* Ivan Grafenauer je zapisal, da je bil Volkmer »čisto osamljena prikazen in torej brez na-daljnega vpliva na razvoj slovenskega pesništva«,^ ^ čemur je ostro nasprotoval France 28 France Kidrič: Prešeren I. Pesnitve. Pisma. Ljubljana 1936, str. 310. 29 Slomšek: Leopold Volkmar, slavni pesnik slovenskih goric. -V: Drobtinice. Celovec 1853, str. 120. 30 Kot pod 11. 31 Anton Janežič: Kratek pregled slovenskega slovstva z mahm cirilskim in glagolskim berilom za Slovence. Celovec 1857, str. 142. 32 Ivan Macun: Književna zgodovina slovenskega Štajerja. V Gradcu 1883, str. 70. 33 Kot po 17, str. 71. 34 Stanislav Škrabec: Dr. Jožef Pajek: Leopold Volkmer. -V: Jezikoslovni spisi I. zvezek. Ljubljana 1918, str. 277. 35 Ivan Grafenauer Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. Ljubljana 1909, str. 12. 183 Kidrič,36 ki ga je štel v generacijo, pri kateri so se začele klesati prve preporodne črte, čeprav seje vanj usmerjal bolj instinktivno.^'^ Kidričev pogled na Volkmerja se v marsičem ujema zu Legiševo sodbo, da je bil Volkmer slab zgled za nadaljevalce posvetne verzifikacije v severovzhodni Sloveniji. Janko Glazer^^ je spodbijal predvsem Legišev očitek »omejene okorelosti in nazadnjaštva«^^ ter presojanje o Volkmerjevem pomenu samo iz evropskega in osrednjeslovenskega konteksta. Potrebo po realni oceni Volkmeijevega mesta v razvoju slovenskega slovstva je večkrat zapisal Anton Slodnjak. Temeljna lastnost njegove verzifikacije je stvaren in resničen »neposreden besedni izraz duševnega dogajanja in razpoloženja, ki ne razodeva nobene niti družbeno konvencional-ne (meščanske) niti umetne literarne stilizacije.«^^ Jože Pogačnik je za Volkmerjev standard postavil ljudske popevke, vendar ga je na nekaj mestih prebil, zato spada v slovstveno zgodovino.'" O Volkmerjevi organski povezanosti z razvojem slovenske posvetne verzifikacije je pisal tudi Štefan Barbarič, ki ga je štel za »prvi dokaz, da je slovenska periferija začela pesniško polnovredno živeti«.''^ Tema sodbama se pridružuje Alfonz Gspan, saj je prepričan, daje bil slovstveno bolj izobražen, kot dopušča ustaljena predstava v literarni zgodovini, in ga ni mogoče šteti le za poučnega ver-zifikatorja, temveč mu je bilo veselje do zlaganja pesmi prirojeno.'*^ Opravljeno delo me prepričuje, da moramo kljub številnim upravičenim pomislekom o vrednosti Volkmerjeve verzifikacije in o njenem odmiku od osrednjega knjižnega standarda na njegovo delo gledati iz specifičnih zgodovinskih razmer, v katerih se je z odločitvijo za pokrajinski knjižni jezik uprl prodirajoči germanizaciji in tudi kajkavizaciji severovzhodne Slovenije, čeprav je kasneje njegovo pokrajinsko zaznamovanost razvoj zavrnil. 36 France Kidrič: Izbrani spisi III. Ljubljana 1978, str. 174. 37 France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana. 1929-1938. 38 Janko Glazer: Legiša Lino, Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko čbelico (1806-1828). -V: Časopis za zgodovino in narodopisje 34/1939, str. 120-122. 39 Lino Legiša: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko čbelico (1806-1828). Ljubljana 1938, str. 20. 40 Anton Slodnjak: Delež Štajerske v slovenski književnosti. -V: Študije in eseji. Maribor 1966, str. 130. 41 Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva 2. Maribor 1969, str. 205. 42 Štefan Barbarič: Slovenska razsvetljenska književnost v luči zvrstne poetike. -V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kuUuri. Ljubljana 1979, str. 86. 43 Alfonz Gspan: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, II. knjiga. Ljubljana 1979, str. 423. Summary UDK 886.3.09-1: 929 Vokmer L. THE CHARACTERISTICS OF LEOPOLD VOLKMER'S VERSIFICATION AND ITS RESOUNDING IN SLOVENE LITERARY HISTORY Recent research of Slovene literature has in many ways changed our views on the role and value of individual phenomena especially at the time of its inception. It also indicated the questions connected with that part of Slovene literature, which for various reasons remained outside the central interest of Slovene literary science. The description deals with the characteristics of Leopold Volkmer's (1741-1816) versification, the beginner of secular versification in the Slovene region of Štajarska. Two conflicting views formed these appreciations, namely Presem's rejection of Volkmer's poems, edited by Anton Janez Murko, and Slomsek's view on its significance for Slovene language transition at the time of strong germanizing pressure, as well as on the educational value of his fables. 184 JANEZ VAJKARD VALVASOR IN SLOVSTVENA FOLKLORA Na različnih mestih je bilo že zapisano, kako dragoceno je gradivo, ki ga je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske ohranil Janez Vajkard Valvasor, tudi za slovensko slovstveno folklori-stiko. A kljub temu se zdi, da slavni kronist v tem pogledu še ni doživel celostne ocene, saj je le-ta temeljila zgolj na ravnini besedila, to je le ene ravnine slovstvene folklore, medtem ko sta bili ravnini teksture in konteksta spregledani. Sistematičen pregled Valvasorjevega najobsežnejšega dela dokazuje, da je njegova pomembnost za slovstveno folkloristiko večja, kot smo bili pripravljeni priznati doslej, bodisi da gre pri tem za množino slovstve-nofolklomih enot - saj jih je našteti več sto - ali za kakovost njihove interpretacije. Čeprav se J. V. Valvasor ni odločil za pisanje v slovenščini, je tujerodni fevdalec toliko obvladal jezik prebivalstva, čigar deželo je popisoval, da se je lahko z njim pogovarjal in še celo več. Ne more, da ne bi pravzaprav potožil, kako malomarno se govori slovenski jezik, namreč, da se hudo meša z nemščino in v tej zvezi posebej na več mestih omenja Bitnje na Sorskem polju, kjer seje bil pred stoletji naselil nemški živelj. Govor prebivalcev v eni od vasi v Tuhinjski dolini se mu zdi razjKJtegnjen in počasen in se kar malo ponorčuje na njihov račun, za Kraševce pa pravi, daje njihov govor precej trd in ponekod težko razumljiv. To in še druge označbe idiomov, ki sodijo v ravnino parole (nasproti ravnini lan-gue), dokazuje, da Valvasor nikakor ni bil gluh za slovensko jezikovno oblikovanje. To potrjuje tudi njegova terminologija za predmete v posameznih poglavjih knjige (rastline, živali, kamenine itd.) in rekla in pregovori kot največje enote, ki jih še prenesejo jezikovni slovarji in hkrati najmanjše v sistemu slovstvene folklore. Valvasorjeva Slava... vsebuje marsikakšno reklo, vendar ga nekajkrat že latinski citat izda, od kod prihaja; pač pa je zanesljivo slovenskega izvira, kadar so popisane okoliščine, v katerih se uporablja ali je celo, izjemoma, navedeno tudi v slovenščini. Tako Valvasor malce šegavo razloži, zakaj pravijo, da je v mestu Kranju več vina ko vode, ob opisu, kako na Krki in Kolpi lovijo rake, postane jasna geneza rekla: »Šeu je rakam žvižgat« in ob pogostih pretepih podložni-kov na njihovih zabavah, si je gospoda zapomnila: Če hočeš kožo celo obdržati, ne smeš se v kmetov ples mešati. S tem že prihajamo na prag verzificirane folklore, a njeni raziskovalci so nekako razočarani, da ji je Valvasor posvetil komaj kaj pozornosti. In vendar je njegova zasluga, da vemo, kaj so zakričali otroci, ko so nekoč videvali leteti žerjave na jug, kako so klicali murna iz luknjice v Beli krajini in lovili pijavke v močvigu, ko je odteklo Cerkniško jezero. Te drobne informacije so najširše, kar jih je zmoglo v slovenščini Valvasorievo pero, drugače pa je ohranil pričevanje o kolednicah o božiču in svečnici in o pogostem petju pesmi o Pe-gamu in Lambergaiju. Tako smo se približali epiki, ki je v slovenski slovstveni folklori veliko bolj kot v pesmi aktualna v nevezani besedi, v prozi torej. Od njenega žanrskega sistema so v Slavi... daleč največ zastopane povedke, po številu so prejkone najpogostnejše prav kratke o nastanku imen za posamezne zemljepisne točke, razvrstiti pa jih je mogoče glede na interferenco med slovenščino in nemščino (Kočevje - Gottschee...), po legi kraja (na Školju - na ska- 185 lah), rastlinah (Limbarska gora - lilija), živalih (Kozji hrbet - koza), verski dejavnosti (Škofja Loka - (brižinski) škofle...) itd. Valvasorjeva Slava je polna dokazov, kako se je njen avtor trudil dognati razne posebnosti v naravi. Zelo veliko se ustavlja ob jamah, sem in tja se v katero tudi spusti in v zvezi z njimi je vrsta pričevanj, ki jih ima sam za verodostojne, pa so le del slovstvene folklore. Posebno sugestivna so tista o posameznikih, ki so padli v jamo in jim je zgled polhov, ki so lizali neke kamne, ukrotil lakoto. Še drugi motivi se navezujejo na jame, morda je tudi tisti o paru volov, ki pade v globino in potem pride na dan v izviru kakega potoka le njun jarem, tu prvič zapisan. Tudi na vodo se nanaša marsikatera pripoved, in to o nekaterih jezerih, ki se skrivajo, kadar jih kdo želi najti, o zvončkljanju v njih, najbolj znana pa je tista o povodnem možu v Ljubljanici, ki je zagrnila tudi ljubljansko razposajeno Urško Šefeijevo. Drugo bajno bitje, ki je navadno povezano z vodo, je zmaj. Nedaleč od Pleterij je nekoč v močnem dežju ob bliskanju in grmenju padel na tla veliki zmaj, a brez peruti, le ostuden smrad seje širil od njega, da se mu nihče ni hotel približati. Za ta dogodek najde Valvasor naravno razlago -nemara je šlo za meteor - pač pa se strinja s tistimi, ki tudi jamske duhove - škrate, npr. v idrijskem rudniku razlagajo le s prebujno domišljijo. V zvezi s kameninami je omeniti še njegovo poročilo o votlem kamnu in črni snovi, ki ji domačini pravijo »premogova kri«, v apotekah pa prodajajo pod imenom Drachen Blut. Vrsto rastlin (ceptec, dresen, desveta srajčica, praprot) predstavi kot pripomoček, s katerimi nežni spol mami moške, pripoveduje o borovem drevesu, ki je v pomoč pri zdravljenju otrok, o orehovem grmu, ki je zmeraj enak in o zares nenavadnem orehu v Lokvah na Krasu, saj v eni noči ozeleni, vzcveti in obrodi. Imenujejo ga »Suetiga Juuana Oreh. Od živali so v Valvasorjevih očeh zbudili največ radovednosti polhi in v zvezi z njimi je otel pozabe marsikatero dogodivščino, ki je postala del folklorne tradicije. Čudimo se, da vrabci ne delajo škode medijskemu prosu, k čemur jih je menda zarotila neka žena, o mežnar-ju, ki ne rabi pastirja, ker okoli cerkve, ki jo oskrbuje, volk nikdar ne napada živine itd. Če smo doslej sledili pojavom na sinhroni ravnini, sledijo odslej dogodki na diahroni osi. Med njimi so prve zgodovinske povedke. Morda je najbolj častitljiva, že zaradi starosti, tista o mutcu osojskem, tj. poljskem kralju Boleslavu, ki seje po strahotnem uboju poznejšega svetnika, škofa Stanislava spokoril tako, da je kot neznani mutec opravljal najnižja dela v samostanu in se šele tik pred smrtjo razkril, kdo v resnici je. Prav tako ali še bolj žalostna je zgodba o dveh bratih iz današnje Brestanice (Rajhenburg), saj sta po smrtnem sovraštvu drug drugega pogubila, ko sta hkrati streljala drug na drugega. Podobno in na široko se Valvasor razpiše o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem, ki je svojim zalezoval-cem povzročal nemalo nevšečnosti, dokler ga ni izdal njegov lastni sluga in je umrl v prav klavrnih okoliščinah. Enako natančno in z osebno naklonjenostjo je popisana žalostna usoda prelepe Veronike Deseniške; na drugi strani je Lažnivi / Hudi Kljukec, zgodovinska oseba, Janez Košir, ki je s propadlimi študenti in potepuhi osnoval roparsko tolpo, nekakšno predhodnico rokovnjačev. Po sporu s tovarišijo se je pogodil z oblastjo za spregled kazni in nato kot krčmar in padar živel na Jami pri Kranju. Ta njegova življenjska zgodba se je močno sfolklorizirala, njen nosilec pa uvrstil med najbolj popularne v slovenski folklori. Nasprotno je žalostno končal stari ranocelnik Martin, ki je iskal zaklad v razvalinah Malega gradu v Kamniku, in tudi kamniška Veronika ni imela sreče. Lepo in postavno žensko bi že skoraj rešil trpljenja do sodnega dne mladenič, ki jo je že dvakrat poljubil, a ko se je tedaj na pol spremenila v kačo, seje zgrozi! in pobegnil. Tedaj je nesrečno bitje za-vekalo in izginilo. Kakor koli že, mesto Kamnik ima v grbu žensko s kačjim repom med vrati. 186 Valvasorjevo delo je tako pomemben vir tudi za razne uvere in vražljive povedke. Od bajnih bitij, s katerimi je imel opraviti slovenski človek njegovega časa, omenja poleg drugih še istrske strigone/vedavce, ki pijejo otrokom kri, šentjanževce, ki se z njimi bojujejo, boginje, tj. žene, ki znajo najti ukradeno ali izgubljeno blago, copmice in čarovnice, ki delajo slabo vreme in druge preglavice in na koncu, a ne nazadnje je prišteti še hudiča /satana/ vraga, kije neke vrste poglavar vseh teh personificiranih pojavov. Drugačne po strukturi in sporočilu so legende, ki se pač upirajo pravkar predstavljenemu demonskemu svetu. Sem je prišteti tudi pripoved o knezu Ingu, kako je pogostil kmete z izbranimi jedmi in pijačo, medtem ko je plemiče ponižal na pse, ko jim je postavil zanikrno pripravljeno hrano pred vrata. Na njihovo začudenje jim je razložil, zakaj je bil tako ravnal. Klasični sta legendi o svetem Maksimiljanu Celjskem in sveti Emi Krški in pripovedi o čudežih v nekaterih cerkvah Vojvodine Kranjske (npr. Dobrova pri Ljubljani, Nova Štifta pri Gornjem gradu). Za nekakšno antilegendo pa bi mogli imeti pripoved o pobož-njaku, ki je rakom prilepljal voščene svečice in tako skušal pridobiti okoliško prebivalstvo, da bi na določenem kraju zidali cerkev. Seveda se mu zvijača ni posrečila. Še hujša je tista o luteranu, ki je soho svetega Jurija nagovarjal, kot da je živa in ko pač ni reagirala, odsekal glavo. Kmalu nato je sam doživel enak konec. Kot vir za svoje delo J. V. Valvasor upošteva lastno opazovanje, zapisano pričevanje ter pripovedovanje, pri čemer pa loči tako, na katero se upa zanesti, in drugo, do katerega je bolj zadržan. Rad se sklicuje na avtoritete, ki so bližje njegovemu stanu: grajski gospodje, duhovniki, zdravniki, skratka, ne nazadnje izobraženi ljudje. Tudi diferencirana terminologija omogoča sklepanje, da je J. V. Valvasor skušal ločevati pripovedi na podlagi dejstev (Erzählung) od drugih, ki so sad domišljije (Fabelai, Fabelwerks). Še posebej je treba opozoriti na pojem Mährlein, ki ga sorazmerno pogosto rabi. Zdi se, da to ni isto kot današnja nemška Märchen, pravljica, ampak čenča, čveka, mamja. Imata torej nemški Mährlein in Märchen in slovenska mar-nja skupen koren, nemško »trocken Mährlein« in naša »prazna mamja« pa enak pomen? Da se bolj zanese na lastno opazovanje pojava, kakor posredno pričevanje o njem po pripovedovanju drugih, potrjuje tudi Valvasorjevo stališče, da se je pri poslušanju veliko bolj mogoče prevariti kot pri gledanju. Zato je skeptičen do govoric (Gerücht), po drugi strani pa se vendar sklicuje tudi na tradicijo, dobesedno, ko piše, da se pripoveduje »per traditio-nem« ali po ustnem izročilu, daje hudi duh oviral zidanje gradu Kamen in da «stara tradicija« ve povedati, kje je sveti Marko prevajal evangelij. Na več mestih prepričljivo zavrne praznoverie, toda še vedno mu je zapadal tudi sam. Je bil pač otrok svojega časa. A prav zaradi ohranjanja njegovega duha je Valvasoqeva Slava... tako pomembna za slovstveno folkloristiko, saj daje priložnost za slutnjo, koliko bolj sklenjene in debelejše so bile plasti, ki so ustvarjale duhovno zaledje za slovstveno folkloro in da je to, kar živi danes, po tej plati res samo ostanek, razbitina nekdanjega sveta. Poleg tega je iz vrste navedenih primerov mogoče ugotavljati, kako so nanjo gledali njeni nosilci in njihovi gospodje, saj je prav zaradi te diferenciacije tudi Valvasor sam imel težave pri svojem delu: na prošnjo, naj mu pomagajo pri zbiranju gradiva, je tudi zato ostajal praznih rok, ker so fevdalci nižji sloj prezirali, duhovščina pa je zavračala tisto duhovno substanco, ki se je zapirala v praznoverie in vražljivost. S formalnega vidika je Valvasogeva Slava... pomembna zato, ker omogoča primeriavo med golim diskurzom, ko gre npr. za poročanje o kaki uveri, na dm-gem mestu pa je ena in ista snov oblikovana na način slovstvene folklore, torej umetniško ali vsaj umetelno. Omogoča torej razločevati med jezikovnimi stmkturami in tistim agregatnim stanjem, ki jih je Andrée Jolies poimenoval kot preproste oblike. ^^^^^ Stanonik Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, Ljubljana 187 STROKOVNO VZORNO SLAVISTIČNO DELO E. Prunč: Urban Jamik, Tekstologische Grundlagen und lexikologische Untersuchung seiner Sprache, MD Celovec 1988 Urban Jamik (1784-1844) je za svoje zgodovinsko, narodopisno in jezikovno delo črpal iz miselnih razsežnosti slovenske inačice razsvetljenstva, kot pesnik pa je bil najbolj izrazit v plasteh, ki so bile predromantičnega izvira. Starejša literarna zgodovina mu je priznavala določeno ustvarjalno vlogo v svojem času, sodobne ocene pa so v njegovem delu že spoznale pomembno vlogo, ki jo ima njegova lirika, skupaj z Vodnikovo in Modrinjakovo, v predromantični stilni usmeritvi. Takšne ocene so bile izrečene na podlagi manjšega dela gradiva, ki je bilo dostopno za študij, pa tudi to gradivo je bilo večji del tekstološko nezanesljivo ter zato ni omogočalo vsestranske znanstvene analize, ki mora izhajati iz avtentičnega besedila. Kljub temu da je bilo to vprašanje v raziskovalni zavesti stalno navzoče, se vseeno dolgo ni našel človek, ki bi vrzel zapolnil, kar pomeni, se lotil dela s sodobnimi prijemi in z ustrezno metodo. Eden od razlogov za omenjeno zamudo je bil očitno tudi v tem, da je za poprečno predstavo Jamik predvsem dialektalni (koroški) pesnik, katerega jezikovni standard je ostal baje zunaj razvojnih tokov knjižnega jezika. Podobne usode je bil deležen tudi Š. Modrinjak, medtem ko je V. Vodnik, čeprav med vsemi najmanj talentirani pesnik, s sprejemom v Zbrana dela že bil ustoličen za slovenskega klasika. Krivico, ki jo je doživljalo Jamikovo delo, je. še ne tako davno, popravil avstrijski slavist koroškega (slovenskega) rodu Erich Prunč. Pri celovški Mohorjevi družbi je namreč 1988. leta objavil delo z naslovom Urban Jamik: Tekstologische Grundlagen und lexikologische Untersuchung seiner Sprache. Ta izdaja je šla. na žalost, mimo pozornosti slovenske javnosti, čeprav zasluži izjemno pozornost in veliko priznanje. Delo je trodelno. razdeljeno je v naslednje knjige; I. Kritische Edition der Gedichte und Übersetzungen (352 str.) II. lVortschai:analyse (272 str.) III. Konkordanz der Gedichte und Übersetzungen (630 str.) Delo je na osebni ravnini utemeljeno v dveh razlogih; prvi je zadovoljstvo, da Jamikovi stihi med ljudstvom še vedno ži\ e. drugi pa je nezadovoljstvo, da slovenska književna zgodovina po dveh stoletjih od pesnikovega rojstva še vedno ni našla do njega »adekvatne perspektive«. Prunčevo več kot desetletno ukvarjanje s predmetom obravnave je sedaj dostopno javnosti, kateri želi prikazati »tekstološko bazo in jezikovnozgodo\inske osno\e« za estetsko razčlembo pesnikovega opusa, hkrati s tem pa zgraditi tudi »metodično bolj ustrezen« preučevalni prijem za tako imenovano starejšo slovensko književnost. Avtor namreč izhaja iz prepričanja, ki ga tudi določno formulira že kar na začetku: slovenistika doslej nima še nobene prave kntične izdaje teksta. F. Kidrič ali serija zbranih del sta utemeljila kompromisno prakso, ki niha med zahtevami kritične izdaje in jezikovnim okusom bralcev (sodobni jezikovni standard), rezultat tega je, da so izdaje »za jezikovnozgodovinsko raziskovanje praktično neuporabne«. Za starejšo literaturo je to vprašanje še težje, ker praviloma takih izdaj sploh ni. Avtor navaja le A. T. Linharta (njemu seje 1988. leta pridruži! le še V. Vodnik), omenja pa tudi kar nekaj faksimilira-nih in poljudnih izdaj, v katerih seveda tematiziranih vprašanj ni treba ali ni mogoče reševati. Teksto-loška raziskava Jamikovega pesništva je torej zares morala začeti od začetka in si je bila kljub zaledju v svetovni tekstološki literaturi prisiljena na ustrezni strokovni ravni zgradili svojo metodološko mrežo in utemeljiti svoj raziskovalni sistem. Uresničevanje načrta se začne z vprašanjem o dosedanjem raziskovanju in virih. V tem okviru je pomembno spoznanje, da od, na kakršen koli način izpričanega, korpusa Jarnikovih pesmi ni dostopno 188 kar sto enot. Za oceno tega pesništva pa je bilo enako usodno, da so književni zgodovinarji tudi od znanega gradiva poznali komaj del, zato se je zavest o estetski vrednosti tega pesnika v predromantič-ni slovstveni usmeritvi razvijala le počasi. Poglavje o Jamikovi biografiji je umirjena stmitev vseh podatkov, ki so preverljivi, zgrajeno pa je na spoznanju, da sta pesnikovi temeljni karakterološki posebnosti marljivost in zdržljivost. Po selektivni bibliografiji publikacij slede načela, po katerih so v osrednjem delu knjige priobčeni teksti. Avtor uporablja dve poglavitni tekstološki premisi, in sicer tako imenovano editio princeps ter načelo avtorjeve poslednje volje (roke). Kombinacija je logična posledica stanja v Jamikovem opusu, saj bi bilo kakršno koli drugo načelo, ob pomanjkanju biografskih in drugih podatkov, gola špekulacija. Po posebnem sistemu je izvedena transakcija tekstov iz bohoričice in metelčice v sodobni pravopisni sestav; tako dobljeni teksti pa so, na podlagi pretehtane razčlembe vseh relevantnih dejavnikov, razporejeni po časovnem zaporedju nastanka. Poglavitni del prve knjige sta zgodovinsko-kritična izdaja in komentar k pesmim in prevodom. Objavljenih je 58 pesniških enot in pet prevodov. Kakšno težaško delo stoji za sprejeto in natisnjeno obliko, odlično ponazarja komentar. Ves ta del preučevanja je zgled, kako naj bi se tej reči streglo (izročilo teksta, konjekture, komentar v ožjem pomenu besede, objave). Ob večini pesmi je na ta način nastala v sebi zaključena in znanstveno pomembna razprava (ob pesmi Mirjt, na primer, kar 37 tiskanih strani takega komentarja). Prvo knjigo sklepa seznam literature in popis kratic. Druga knjiga fWortschatzanalyse) ima tri problemsko zaokrožene celote. Prvi del je načelno teoretične narave, v drugem delu sta leksikografski opis in leksikološka analiza Jamikovega besedja, tretji del pa prinaša statistične podatke o obravnavanem leksikološkem sestavu. Poglavitno nalogo te raziskave vidi avtor v tem, da Jamikovo besedje zgodovinsko ustrezno uvrsti v slovenski standardni besedni zaklad ter ga utemelji v njegovi komunikativni in stilistični funkciji. Tudi pri tej usmeritvi avtor ugotavlja oteževalne okolnosti v dosedanjem razvoju slovenistike. Zgodovina slovenskega jezika je nacionalna znanost, ki je bila, po njegovem, vedno označena z dvema funkcijama, in sicer s preučevanjem jezika ter z načrtovanjem jezika (jezikovna politika). To je povzročilo, da so ugotovitve in metode jezikovne analize vedno določene tudi z jezikovno-političnimi in polemičnimi cilji, kar je ohranjalo in ohranja »predzgodovinske ideološke implikacije«. Avtor se želi izogniti takšni dvojnosti in jo zamenjati z dejstvi, ki izvirajo iz »dokumentiranih statističnih ugotovitev«. Ustaljeno tezo o Jamikovem jeziku je formuliral I. Grafenauer; pesnikov jezik je proglasil za mešanico med »kranjskim knjižnim jezikom« in ziljskim narečjem (z velikim številom nemških izposojenk). E. Prunč meni, daje ta teza napačna in ji zato zoperstavlja svojo. V njej ne upošteva glasovni, pisni in morfološki sestav, temveč se osredotoča zgolj na Jamikovo leksiko, katere načelna sistemska odprtost omogoča večjo regionalizacijo in individualizacijo jezika. Njegova razčlemba postavlja naslednja vprašanja: a) mesto in vloga Jamikovega besedja v zgodovini slovenščine, b) prispevek h graditvi standardnega besedja, c) statistični delež standardnih, regionalnih in individualnih jezikovnih prvin, č) pomenska vrednost nestandardnih leksemov in d) priprava podlage sodobnemu bralcu, da Jamikovo pesništvo lahko estetsko doživi. Korpus za takšno analizo predstavljajo vsi znani Jamikovi teksti, prevodi pa le fakultativrio. Ta korpus je primerjan s Pleteršnikom, s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika in s Slovenskim pravopisom (1962), za temelj analize pa je sprejeto sociolingvistično izhodišče, daje na začetku XIX. stoletja ob splošnoslovenskem standardu hkrati tudi več regionalnih standardov, ki so »relativno samostojni elastično stabilni (sub)sistemi«. Gre seveda za hevristični model, ki naj bi ga prihodnje raziskave ali potrdile ali ovrgle. Na takšni podlagi sta izvedena obsežen, temeljit in izredno zanimiv leksikografski opis ter leksikološka analiza Jamikovega besednega zaklada (str. 26-202). Račun je pokazal, da je v danes znanem pesnikovem opusu skupno 6518 besed, leksemov pa le 1916, kar pomeni, da se en leksem ponavlja poprečno 3,43-krat. To poprečje Jamika postavlja v krog piscev, kakor so Prežihov Vo-ranc, C. Kosmač in I. Pregelj, medtem ko so Jurčič (6,96), Prešeren (5,98) ali Levstik (5,19) v tem pogledu kategorije za sebe. v interpretaciji podatkov, ki jih je analitično ugotovil in izračunal, avtor izhaja iz predpostavke, da je za ustrezno literarno interpretacijo nekega teksta potrebno spoštovati jezikovne lastnosti, ki so vla- 189 dale v času njegovega nastanka. V zvezi z Jamikom to pomeni, da sta predočena dva aspekta v svojem teoretičnem in praktičnem uresničevanju - aspekt splošnoslovenskega in aspekt koroškega (regionalnega) standarda. Iz tega izhaja prva ugotovitev, ki pravi, da je struktura besednega zaklada v vsakem pogledu ustrezna kriterijem in razvojnim silnicam, ki so veljali za jezik in književnost na začetku XIX. stoletja. Problemi, ki se pojavljajo v oblikovanju pesnikovega leksikalnega sistema, izvirajo iz omejitev, ki so jih postavljala jezikovnozgodovinska, sociolingvistična in strukturalna nasprotja v slovenskem standardnem in literarnem jeziku. Za Jamikov besedni zaklad namreč velja, da razodeva ko-eksistenco jezikovnozgodovinskih in jezikovno-geografskih in heterogenih prvin, katera ni vedno funkcionalno utemeljena. Poglavitni problem je v integraciji izvorno narečnega in regionalnega pred-in standamega besedja v leksikalni sistem splošnoslovenskega standarda. Vključevanje regionalne jezikovne dediščine je bilo skladno s predstavo o normiranju splošnoslovenskega standardnega jezika, naletelo pa je na ovire sociolingvistične in komunikacijske narave. To velja predvsem za neologizme, katerih pa je po številu občutno manj, zato so doslej veljavne ugotovitve za to področje napačne. Prav vprašanje regionalizmov je avtoria prisililo, da raziskovanje s prve polovice XIX. stoletja razširi tudi na sodobni standardni jezik. Sodobni bralec, čigar jezikovna kompetenca ni ustrezna današnjemu standardu, občuti namreč velike komunikacijske meje, ki onemogočajo ustrezno estetsko recepcijo. Ta ugotovitev velja tudi za Jamikovo oceno v zgodovinsko-kritični zavesti. Le-ta bo v prihodnosti morala vzeti v poštev avtorjev sklep, da je »Jamikova besednoustvanalna in leksikografska storitev v zgodovini slovenskega knjižnega jezika doslej raziskana le nezadostno in da je ostala v glavnem podcenjena«. Tretja knjiga, ki je najbolj obsežna, prinaša tako imenovano konkordanco Jarnikovih besed in prevodov. To je pravzaprav gradivo, ki je rabilo za analizo v prejšnjih knjigah, hkrati pa tudi osnova za analize, ki bodo sedaj lažje in bolj utemeljene (stilistične, verzološke, estetske in podobno). Tri knjige, ki jih je E. Prunč posvetil U. Jamiku, so z vsem navedenim komaj globalno opisane. V njih je namreč toliko dragocenih podrobnosti, da jih z obsegom omejena ocena ne more izčrpati. Gre za temo, s katero je avtor intimno zrastel, zato ji posveča celoto svojih raziskovalnih sposobnosti in intelektualne doganljivosti. Pmnč je namreč že pred to objavo s svojimi publikacijami opozagal, da raste v resnega raziskovalca predvsem starejših obdobij slovenske književnosti, v tem okviru pa zlasti še tako imenovanega »koroškega kompleksa«. Posamezni njegovi prispevki so razodevali, da gre za uspešno sintezo zahodnoevropskega znanja o književnosti in za njeno izvirno preskušnjo na slovenskem gradivu. Tako gradivo kot avtor sta izpit opravila z odličnim uspehom. E. Prunč pa za delo, o kate rem gre beseda, zasluži celo oceno magna cum laude, in sicer iz naslednjih razlogov.: a) S svojim prispevkom o U. Jamiku je razgrnil nekaj bistvenih razsežnosti slovenske predromantike; ko izide še monografija pokojnega J. Koruze o pesniškem almanahu Pisanice, bodo temeljne analize dostopne, na njihovi podlagi pa bo mogoče ugotavljati skupna izhodišča in idejno-estetsko podobo omenjene literarne usmeritve, ki je mnogo bolj pomembna, kakor pa bi lahko sklepali po tistem, kar se o njej danes piše in uči. b) Prireditev tega dela, ki obsega literamokritično izdajo in analizo leksike, je metodološko vzoma. Avtor ve za mero, ker je svoje delo premislil in ga opravlja v skladu z najboljšim znanjem, ki ga nudita sodobna književna in jezikovna znanost. Posebej še to velja za tisti del knjige, ki je tekstološke narave; Jamik je namreč dobil v celoti in v posameznostih pravo kritično izdajo, ki naj bi jo temeljito preštudirali predvsem vsi naši prireditelji različnih zbranih del. Po seznanitvi z opisanim delom najbrž nihče več ne bo podvomil, daje, ob Vodniku, v ustrezno edicijo slovenskih pesnikov in pisateljev treba vključiti tudi Jamika (in seveda Modrinjaka), pri vseh treh se začne slovenska posvetna poezija. Od E. Prunča pa je pričakovati, da objavljenim trem knjigam pridmži še četrto: idejno-estetski oris Jamikovega pesništva. S tako knjigo bi bilo Prunčevo temeljno in pionirsko delo v današnji slovenistiki zaokroženo in dokončno. Jože Pogačnik Pedagoška fakulteta Osijek 190 »PRIKAZ IN POKAZ NA NA^EM LEPOSLOVNEM POLJU«* v založništvu Znanstvenega inštituta ljubljanske Filozofske fakultete je z letnico 1989 pred nedavnim izšla najnovejša knjiga Borisa Paternuja. Njen naslov je Modeli slovenske literarne kritike (Od začetkov do 20. stoletja). Nikakor ne gre za nekakšno zgodovino slovenskega literarnega kriticizma, čeprav se tudi tej na koncu koncev delo ne izogiba; osrednja pozornost je vendarle namenjena literarni kritiki kot reakciji na posamezne podvige slovenske poezije, ki živijo v naši zavesti kot klasični (Prešeren, Levstik, Jenko, Gregorčič, Aškerc, Cankar, Župančič), torej ne vsakršni literarni kritiki, temveč le tisti, ki sojo izzvali najvišji dosežki slovenske besedne umetnosti v široko pojmovanem 19. stoletju, se pravi od Zoisa do nastopa modeme. Paternujev namen je potemtakem pregledati - kar testirati - obnašanje (literarnega) ustvarjanja iz ustvarjanja, kakor je kritiko razumeval Oscar Wilde, v primerih, ko je izhodišče temu početju vrhunska literatura, se pravi, ko je kritiško delo na resnični preizkušnji: ko se mora dvigniti na neko nevsakdanjo raven kultumosti, če hoče biti resno in smiselno, torej neod-večno. Gre za skrbno izbran izsek tako iz ustvarjanja kot iz ustvarjanja iz ustvarjanja: slovenska kritika v redkih trenutkih najhujših preizkušanj, ki so terjali odprtost glave tudi tedaj, ko so bila usta zaprta. Nazorno povedano: dr. Leopold Lénard je bil v primeru Fany Hausmanove čisto pameten, celo strpen in do neke mere tudi miselno prodoren človek, toda ob Ivanu Cankarju je krvavi pot potil, ko je bil soočen s pomembno literaturo. Toda ne le on, tudi Fran Levstik ob Simonu Jenku ni vedel, kam bi del, ob Stritarju celo ne, kaj bi del, medtem ko je bil z literarnimi palčki suvereno obračunal kakor Krpan z Brdavsom. In če se je brez dvoma lepi pameti Frana Levstika tako zalomilo pri ustvarjanju iz ustvarjanja, kako je potem bilo šele z Jožefom Babnikom, Franom Malavašičem ob Prešemu in z Luko Svetcem ob Jenku, da dalje ne naštevamo, ker je vse, kar je o tem potrebno reči, v Patemu-jevi knjigi pozapisano brez odvečnih besed. Verjetno ne more biti dvoma, da se najnovejše Patemujevo delo kritično navdihuje ob estetiki recepcije Hansa Roberta Jaussa in konstanške šole - toda z izkušnjo, ki jo ima za sabo, je poudarek vsekakor na kritičnem, ne na prevzemanju. O tem govori že slog razpravljanja, ki je bralcu za znanstveno besedilo skoraj neverjetno prijazen, z zelo mnogo tistega, čemur se pravi esprit, in ki je konstanški suhopamosti popolnoma tuj: med slovenskimi literarnimi zgodovinarji je bila podobna priljudnost dana pravzaprav le še Ivanu Prijatelju, medtem ko so drugi prevečkrat zmogli, kakor Anton Slodnjak, le nekaj zanosa, če niso zapadli močem ozvezdja Franca Kidriča, utapljajočega svoja sicer tehtna razpravljanja v dolgočasnosti, ki jfe največji greh vsakega, ne le literarnega pisatelja. Zato je 500 zvezkov naklade Patemujeve knjige odločno premalo; govori pa o nerazumni, a po svoje seveda povsem razumljivi odrinjenosti humanistike, ki brez kriticizma ne more, in njenih ustanov - ki ravno tako ne morejo brez tega - na rob slovenskega javnega življenja: odkar so Feničani izumili denar, družbi res ni težko pokazati, kaj ji je pomembno in kaj odvečno. v opusu Borisa Paternuja Modeli slovenske literarne kritike nikakor niso osamljeno delo: na neki način ji tematsko delajo družbo Estetske osnove Levstikove literame kritike (izšlo 1962) in Slovenska literarna kritika pred Levstikom (izšlo 1960). Toda pomenijo tudi nekakšno zbimo besedilo za več posamičnih študij (zlasti o pesniškem delu Franceta Prešerna in Simona Jenka) našega 19. stoletja, ki so tako povezane prek recepcijske estetike, ali točneje prakse, kajti ni šlo zgolj za estetska merila. Slovenska kritiška vest in zavest je v 19. stoletju nihala med dvema vrednotenjskima kriterijema, med pragmatičnim narodnostnim moralizmom in avtonomnim estetskim: gesli »pro domo« in »pro veritate« sta naravnali poetiko po etiki, ki jo je bolj ali manj oglati kritik razvideval zdaj iz tega zdaj iz onega pesniškega podviga, le tu in tam se je kdaj razlegel po našem svetu razsoden klic, kakor Zamikov: »... postavi se na evropsko stališče, kadar bodeš imel zopet pero pod palcem in kazalcem, hoteč presojati lepoznanske plodove,« ki ni veljal le enonočnemu »očetu naroda« (razglašenemu v neki gostilni, očitno v precej privzdignjenem stanju, po smrti Janeza Bleiweisa pl. Trsteniškega) Luki Svetcu-Podgorskemu, temveč tudi širše in dalje. • Naslov je izposojen pri Antonu Jegliču, poznejšem knezoškofu ljubljanskem (ocena Stritarjevih pesmi v Zgodnji Danici). 191 Paternu opazuje velik nihaj od Rizzijeve prodorne in imena literarnega kriticizma vredne kritike Prešernovih Poezij v nemščini (a z zgodnjim prevodom v slovenščino) preko domačijskih brambovcev, ki so šli v drugo smer in iz vrst katerih se je nato razvilo po smrti Janeza Bleiweisa, ki je bil še zgolj konservativen, ne pa tudi klerikalen, še militantnejše brambovstvo pod praporom katolicizma Antona Mahniča, do povrnitve k pravi literarni kritiki, to pot že v izvirniku slovenski, ki jo napovedujejo Josip Stritar, Anton Aškerc (deloma zapadeta pozneje nasprotni smeri) in Janko Kersnik, uveljavita pa jo ob prvi Cankarjevi in Župančičevi pesniški knjigi nato Etbin Kristan in Ivan Robida, prvi bolj nagonsko, drugi povsem razvidno in zavestno. V optiki »oddaljenega pogleda« Borisa Paternuja se prikažejo zanimive reči: z razdalje Fran Leveč in Anton Mahnič nista kdove koliko narazen, njune mere, točneje uteži, niso od literarnega sveta in so tuje bistvu literarne umetnine. O nji tudi nič ne povedo, zato pa toliko več o bralskem obzogu na eni strani zamaknjenjskega navdušenja in na drugi dogmat-sko-ideološkega motrenja. Nemška kritika se kaže slovenski literaturi kot literaturi mnogo odprtejša, tudi slovenskosti v nji ni nasprotna, kakor je razvidno iz Rizzijevega in Dežmanovega kriticizma (na liberalni strani), navsezadnje pa tudi iz nenavadnega dejanja Taaffejevega ministra Feliksa barona Pina, ki si je ob kurioznem navdušenju nad mičnimi slovenskimi pomanjševalnicami vzel čas tudi za čisto resno in tehtno prevajanje Prešernovega soneta Memento mori v nemščino (na konservativni strani nemške mišljensko-nazorske mavrice). Slovenska tako liberalna kot konservativna in nato tudi katoliška kritika seje izgubljala v prisojanju palme veličastja zdaj veselovski poeziji oriovskega pogleda zdaj prešemovski labodjega občutenja, ki ga v drugi polovici stoletja povedno nadomesti v simbolični označitvi golob, kar tudi na ravni publicistične metaforike govori o popolnoma izvenpesniških merilih celo za vrednotenje prešemovskega izročila: labod je nasproti orlu vsekakor nosilec vrednot avtonomne poezije, medtem ko golob le neke druge, v najboljšem drugovrstne idejnosti. Preko svoje ravni pač nihče ni mogel. Le redki preko danosti, v kakršne so bili rojeni in ki jih je videti v slovenskem 19. stoletju zlasti v narodni ogroženosti. Toda Paternu po vsej pravici namigne, da ni le naše prejšnje stoletje takšno, tudi še pozneje bomo v slovenski literarni kritiki srečevali takšno ali drugačno brambovstvo, ki bo v imenu neminljivih resnic zdaj v tej zdaj v oni barvi in morali z žugajočim prstom posegalo v literarno življenje in smrt na Slovenskem. V njegovem delu je moč zapaziti tudi nastanek prvih skupin, ki so imele svojo kolektivno pamet in predvsem nespamet; v dvajsetih letih našega stoletja je to privedlo do tehtnega samospraše-vanja Frana Albrechta, če ni morda beseda kritika v etimološki zvezi z besedo klika ... Prav je imel Koseški, ko je zapisal, da »iz maliga stvar naraste velika in slavna«. Po vsem izrečenem moremo ob koncu zapisati, da gre sicer za neobsežno, komaj dobrih 60 strani dolgo knjigo, ki pa s prodorno zgoščenostjo pomeni razviden korak naprej v razpravljanju o slovenskih literarnih zadevah. Je zgodba o do sedaj pri nas še neizrečenem, in to na prav takšen način. Če je Enciklopedija Slovenije količkaj resno podjetje, vsekakor ne bo mogla biti v škripcih glede avtoma gesla o literarni kritiki - tako slovenski kot na Slovenskem -, zakaj Patemujevi Modeli slovenske literarne kritike od začetkov do dvajsetega stoletja govorijo preko v podnaslovu zaznačenega časa, in posegajo s svojim razumevanjem in razvidevanjem marsikdaj zelo zelo nerazveseljivih stanj stvari tako v predzgodovino naše kritike, ki gre vsaj do Trubarja nazaj, kakor v dvajseto stoletje. Igor Grdina Filozofska fakulteta v Ljubljani 192 GREGORČIČ MED ZNAMENITIMI SLOVENCI Janez Dolenc: Simon Gregorčič, Ljubljana, Partizanska knjiga 1989,235 strani Ob Prešemu, Župančiču in Kosovelu je med slovenskimi pesniki najbrž ravno Gregorčič doživel največ zanimanja med publicisti, esejisti in znanstveniki. O tem pričajo knjige A. Burgarja (1907), D. Stnbmyja (1922) in - najpomembnejša - F. Koblaija (1962). Slednja je v bistvu monografija k zbranemu delu Simona Gregorčiča (v 4 knjigah), ki ga je tudi pripravil France Koblar. Za zbirko Znameniti Slovenci je nameraval napisati monografijo o Gregorčiču A. Slodnjak, a gaje smrt prehitela. Tako se je lotil nove predstavitve Gregorčiča Slodnjakov bivši študent in naš slavistični kolega Janez Dolenc. V skladu z namenom zbirke, ki terja poljudno in nazomo obravnavo, je Dolenc dobro opravil svoje delo. Očrtal je pesnikov rod, poudaril Gregorčičevo povezanost z rodno pokrajino in prepleteno ustrezno orisal njegovo življenje in delo. Obravnavo vseskozi spremljajo odlomki iz Gregorčičevih pesmi, kar je obenem smotrno in poživljajoče (ali koristno in prijetno). Čeprav niti malo ne podpiram dogmatično-verskih Mahničevih nazorov, se mi zdi, da moramo vendarle Mahniča v nekem smislu »rehabilitirati«. In to ravno v liberalnem smislu, v smislu dopuščanja raznih mnenj. Mahnič - glede pogledov na umetnost pravi platonist - je imel seveda vso pravico misliti o Gregorčičevi(h) pesmi(h) po svoje. Pesimizem, panteizem, budizem in podobno lahko razbere v pesmi Človeka nikar navsezadnje kak drug bralec, npr. tudi jaz; razlika je seveda v tem, da se je to Mahniču zdelo grešno, napačno itd., meni (nam) pa povsem neproblematično in sprejemljivo, za estetsko vrednost pesmi pa sploh nepomembno. Umetniški teksti pač dopuščajo različne razlage, nobena pa ne more biti edino zveličavna. Dolenc navaja v knjigi Koblarjevo, ki je ravno tako ena od mogočih. Celo avtorieva poznejša razlaga lastne pesmi ne more biti obvezna za druge bralce. Besedilo namreč zaživi svoje življenje in je na razpolago različnim razumevanjem, sodbam in obravnavam. Kolikor je gotovo bila Mahničeva ideološka kritika za Gregorčiča neprijetna, pa ga vendarle ni življenjsko ogražala (v inkvizicijskih in stalinističnih časih so bili za »nepravovema« mnenja pisci kaznovani celo s smrtjo!). Še drobnejša pripomba h Gregorčičevi pesmi Cesarju Frančišku Jožefu I. ob slovesni priliki njegovega prihoda v Gorico 4. aprila 1875 vedno zvesta Slovenija. Morda bi le bilo vredno zabeležiti dejstvo, da Koblar te pesmi (in še dveh tovrstnih cesarsko slavilnih) ni uvrstil v Zbrano delo, izšle pa so v antologiji Slovenska muza pred prestolom (1989), ki jo je pripravil Marjan Dolgan (pri njem je naslov te pesmi nekoliko drugačen: Njihovemu apostolskemu veličanstvu presvetlemu .. o slovesni priliki Njihovega...). V poglavju In šel od sela bom do sela navede Dolenc izdaje Gregorčičevih pesmi do današnjih dni. Knjigo pa sklene avtor s poglavjem Še duh njegov živi med nami; tu gre predvsem za razgled po tem, kako zlasti na Primorskem še vedno skrbno gojijo Gregorčičevo izročilo. Še praktičen utrinek o Gregorčičevem izročilu v osnovnošolskih berilih. Pred kratkim sem v analizi teh beril odkril,' da npr. v nobenem ni Gregorčičeve pesmi Soči! Avtor monografije je do »svojega« pesnika razpoložen navdušeno in slavilno, kar pa se mi zdi - kljub morebitni občasni nekritičnosti - bolje kot obratno (npr. Zadravčeva obravnava Gradnika v isti zbirki). Andrijan Lah Ljubljana 193 SLOVANSKI LINGVISTIČNI ATLAS Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas. Serija fonetiko-grammatičeskaja, Vypusk 1, Ref-leksy *e, Serbskaja akademija nauk i iskusstv, Belgrad 1988. Leta 1988 sta izšli dve publikaciji iz projekta slovanskega lingvističnega atlasa (Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas - OLA).' Pobudo zanj sta dala na 1. mednarodnem slavističnem kongresu v Pragi (1929) A. Meillet in L. Tesniere, a je bil med osrednje slavistične načrte sprejet šele na 4. mednarodnem slavističnem kongresu v Moskvi (1958). Delo za OLA je potekalo v več telesih, npr. v komisiji za OLA pri mednarodnem slavističnem komiteju (v prvih letih je bila njena naloga sestaviti vprašalnik OLA, določiti mrežo eksploracijskih točk, izdelati fonetično transkripcijo), v mednarodni delovni skupini za OLA in v nacionalnih komitejih za OLA, ki so prevzeli delo v svojih okoljih. O tem več desetletij trajajočem projetku je bila slovenska javnost obveščena bolj skopo in nesistematično.2 Neposredni rezultat dela je bil natis knjig s fonološkimi opisi govorov, zajetih v atlasu, in njihovo di-ahrono razvojno projekcijo. Tudi ta dela, ki doslej žal niso izšla za vse slovanske jezike,^ so precej obogatila naše poznanje slovanskih govorov in njihovega zgodovinskega razvoja ter so dragoceno pomagalo ne le za dialektologe, ampak tudi za jezikovne zgodovinarie, leksikologe, etimologe itd., olajšujejo nadaljnje delo pri atlasu in omogočajo preve^anje zbranega gradiva in njegovega razvoja do sodobne glasovne oblike. Ker je za človeka, ki ni poseben strokovnjak/dialektolog, oziroma nima na voljo izvirnih podatkov, to gradivo težko preverljivo, bi bilo zelo koristno spodbujati izid podobnih del še za druge slovanske jezike. Prav tako se je izkazalo za koristno v fonološke opise uvrščati tudi pona-zarialno besedno gradivo. Projekt je bil zasnovan kot splošnoslovanski, vendar pa v tem zvezku ni bolgarskega gradiva; bolgarska stran je odstopila od sodelovanja zaradi samostojne obravnave makedonskega gradiva. Politični poseg v projekt lahko samo obžalujemo, ker škodi stroki, in upamo, da se bo v novih, morda bolj sproščenih političnih okoliščinah spremenilo tudi stališče do makedonskega vprašanja in da se bodo Bolgari vrnili k temu projektu. V prikazu se bom omejila na nekatere točke v zvezku z refleksi za ki ga je v sodelovanju z založbo Minerva izdala Srbska akademija znanosti in umetnosti (SANU), vendar pa z moralno in gmotno pomočjo vseh jugoslovanskih znanstvenih akademij. Končna redakcija tega zvezka je bila naložena jugoslovanski komisiji za OLA konec 1984. leta, kmalu potem pa so bili posameznim slavističnim središčem (Skopje, Beograd - Novi Sad, Zagreb, Ljubljana) razdeljeni v pregled in redakcijo zemljevidi, ki so jih že izdelali ruski, poljski, češki in jugoslovanski strokovnjaki. Tako razdrobljeno in tudi na večje število avtoqev razdeljeno gradivo seveda potrebuje enotenja načinov podajanja in tudi enotenje obdelave, samo gradivo pa se praviloma navaja takšno, kot so ga poslale posamične nacionalne komisije; to delo je opravljala redakcijska skupina, ki sojo sestavljali naši vidni dialektologi. Ni naključje, da se serija začenja z refleksi za é, saj je med vsemi glasovi prav é doživel v slovanskih govorih najbolj raznovrsten razvoj in se njegovi refleksi gibljejo od najnižjih do najvišjih samoglasnikov, od enoglasnikov do dvo- in triglasnikov, zelo različni pa so tudi foi^ološki položaji teh refleksov. 1 Poleg navedenega še Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas. Serija leksiko - obrazovatel'naja. Moskva, 1988 2 Izčrpno je o tem pisal T. Logar, Slovanski lingvistični atlas, 2. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 3.-15. julij 1989, Ljubljana 1989. 3 Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora, obuhvačenih Opšteslovan-skim lingvističkim atlasom, ANUBiH, Posebna izdanja, knj. 55, Odjeljenje društvenih nauka, knj. 9, Sarajevo 1981; F. Michalk, Wolfgang Sperber, Wopisanje fonologiskich systemow narecow serbskich informaciskich dypkow w Slowianskim recnym atlasu, Letopis Instytuta za serbski ludospyt, ijad A. č. 30/1. Budysin 1983, 1-24; Z. Topoliii-ska, Opisy fonologiczne polskich punktów «Ogólnoslowianskiego atlasu jjzykowego«. Zeszyt I. Kaszuby, Wielko-polska, Šl^k. PAN. Instytut Jfzyka Polskiego. Prace Institutu Jfzyka Polskiego 43. Wroclaw-Warszawa-Kraków-Gdaiisk-Lodž, 1982.; A. Basara, J. Basara, isto, Zeszyt II. Matopolska. Prace Instytutu Jjzyka Polskiego 49:1983: H. Zduiiska, isto, Zeszyt III. 1984. 194 Pa tudi že o praslovanskem e obstaja izredno obsežna literatura. Za naprej se pripravljajo natisi zvezkov z refleksi za slovanski j in 9. Zvezek se začenja z rusko pisanim uvodom (ruščina je delovni jezik vseh publikacij OLA) in kratkimi povzetki v srbohrvaščini, francoščini in angleščini. Bralca seznanjajo z metodologijo obravnave, s problematiko pri razvoju é (vplivi soglasniškega okolja na razvoj é, razmerje med naglaševanjem in razvojem é, vpliv kolikosti na razvoj S), razločki med posameznimi slovanskimi areali glede pomembnosti tega ali onega dejavnika. Nato je podan sistem 70 znamenj, ki pokriva vse fonetične realizacije é v slovanskih jezikih, upošteva pa tudi kvantiteto in tonem naglašenega refleksa. Sočasno se v znamenjih opozarja na nezlogovnost (znamenjeA ) ali na zlogovnost (znamenje w ) prvin samoglas-niškega refleksa, podana so znamenja za zamejitev manjšega /večjega jezikovnega ozemlja s tipičnim pojavom (npr. ozemlje ustaljenega naglasa, mehkosti/ mehčanosti soglasnikov pred refleksom za S), podana so načela za sestavo komentarjev ob zemljevidih itd. Sledi sistem fonetične transkripcije, kjer so razložene in opisane temeljne prvine za zapisovanje besed, ki bralcu omogočajo ustvariti predstavo o domnevni glasovni sestavi / glasovni stvarnosti iz zapisa. Ta del je sorazmerno kratek, vendar pa izredno pomemben, saj samo ustrezen zapis omogoča avtentično podajanje narečnega gradiva, od tega pa sta odvisna njegovo vrednotenje in sistematizacija. Prav tako je vsakomur, ki seje kdaj srečal s podobnimi vprašanji, jasno, koliko izčrpujočega in nadrobnega študija je treba za predstavitev glasovnih vrednosti v takšni shemi. Sledi seznam 853 točk, v katerih so zapisovali gradivo (mreža), tako, da uporabnik vsak trenutek lahko poišče tudi ime kraja, od koder izvira zapis. Slovenskih točk je 21 ; to je veliko, če primerjamo skupno »slovansko« površino s slovensko. Prevladala so jezikovna merila, tj. izredna narečna razčlenjenost slovenskega ozemlja. Določeno je bilo, da bo mreža zajela samo prvotno slovanska in zgodaj kolonizirana ozemlja, zato npr. ni zapisov govorov z Daljnega vzhoda, iz Sibirije, jugovzhodnega, vzhodnega in severovzhodnega evropskega dela SZ, iz dela Ukrajine, Donbasa: Zapisani pa so slovanski govori v Italiji, Avstriji (Koroško, Gradiščansko), na Madžarskem, v Romuniji, Grčiji, Turčiji in tudi Albaniji (le ena točka - Boboščica), če se še danes tam tudi govorijo. Videti je torej, da pa so zajeta tudi ozemlja, kolonizirana v begu pred Turki, medtem ko npr. češki, slovaški, rusinski govori na južnoslovanskem ozemlju niso upoštevani. Prav temu merilu je videti, da atlas spremlja predvsem razvoj avtohtonega (ne očitno kasneje od drugod priseljenega) slovanskega idioma. Seznam krajšav in kratic vsebuje vse, kar se tovrstnega v tem zvezku uporablja; prav gotovo bi bilo treba uvrstiti še pers (zemljevid 30), knj. ,kniga' (ob r. kn. .knjiga'), manjkajo pa tudi okrajšave bolj splošne narave, npr. g. (r. god), t. e. (r. to est) ob sr. (r. sravni) itd. Nedosledno se uporabljajo okrajšave za slovnične pojme v komentarjih ob zemljevidih. Ni razumljivo, zakaj npr. besede kvétg. lési, mesece, zvérS, koleno imajo podatke o sklonu in številu, npr. besede snégS, dédS, péna, séno itd. pa ne. Osrednji del sestavljajo jezikovni zemljevidi za 65 slovanskih besed (ali njihovih paradigmatskih oblik), kjer so refleksi č iz popisanih besed predstavljeni z znamenji, ki omogočajo hitro optično predstavo o terenskem stanju v slovanskih govorih. Besedje, kije bilo kartografirano, je levo od zemljevida razvrščeno po številkah krajev, tako daje mogoče reflekse v besedi in njihovo kartografirano ustreznico primerjati. Ti seznami narečnih glasovnih oblik so številčno in po natančnosti zapisa najpopolnejša dostopna dokumentacija za vsako obravnavano besedo. Poleg glasovnih refleksov é je tudi že iz tega zvezka deloma razvidna močna razširjenost posamezne besede (kar bo sicer v središču pozornosti leksikalnih zvezkov). Če beseda kje ni znana, je to zaznamovano z vodoravnimi črticami. Tudi napotki na komentar so že kartografirani z zvezdico ob ustreznem znamenju / številki točke. Skratka, praviloma je vse, kar vsebuje zemljevid, zapisano tudi v pripadajoči mu legendi.* Združevalna za vse narečne oblike je praslovanska rekonstrukcija, ki je hkrati zanje tudi genetično izhodišče; fonem ^*je zmeraj v poševnih oklepajih. Ker se izhaja iz vprašalnika za OLA (1965), ni posebej pojasnjeno načelo, po katerem so bile izbrane prav te praslovanske besede. Večinoma gre za dvozložnice, nekaj je trozložnic, štirizložnice so izjema, ki sodijo v osnovni besedni fond in se v slovanskih jezikih praviloma ohranjajo. Večinoma se je ^ nahajal v katerem od zlogov osnove, dva primera ga imata v izglasju in pet primerov v vzglasju. Primeri ponazarjajo é pod različnimi vrstami slo- 4 F. Benedik, Slovanski lingvistični atlas, SR 37/1-3, 1989, str. 263-270. ......^.....mL vanskih tonemov ali pa v nenaglašenem položaju. Za praktično rabo je vsekakor pomanjkljivo, da ni rekonstruiran tudi naglas (in tip praslovanskega naglasnega vzorca) in da se samo ponekod vključuje v karto komentarjev. Izbira besed z izglasnim -é je težavna, ker prav v tem položaju prihaja do fonetično nepravilnih / nepričakovanih refleksov, ki jih smemo šteti na analogne. Medtem ko je števnik dive izbran posrečeno, saj se -e ohranja v zvezi z ženskimi samostalniki tudi tam, kjer dvojine kot slovnične kategorije ni več, oziroma je odporen zoper analogne spremembe, mi je izbira D. sg. os. zaimka mUné manj razumljiva. Namreč, na izglasje so mogoči analogni vplivi, prim. enklitični mi, analogne spremembe doživlja tudi osnova, prim. rriin- : men-, beseda pa tudi naglasno ni povsem jasna. Posebno vprašanje je povezano z é-, saj se je v tem položaju razvijal protetični jé-, potem pa je ta glasovna skupina lahko prehajala v ja- (enako tudi v sredini besede, prim. stojali). Na tej točki se je prekrila s psi. a-, ki je prav tako razvil protetični ja-, in psi. vzglasno skupino ja-, v nekaj mlajšem obdobju pa je znova prihajalo do oženja skupin ja->jé-. V atlas je uvrščenih pet primerov: jédR, jédli,jédJ6,jémi,jéxal6{k infin. jéxati). Rekonstrukcija glag. debla ;^xa- je mogoča zaradi ukr. ixa -, medtem ko pri tej osnovi ni najti tipičnega areala, kot ga poznamo iz drugih primerov: ves južnoslo-vanski prostor ima jaxa - (ali pa nekaj, razvito iz te oblike), enako tudi del poljskega ozemlja, v etimoloških slovarjih pa zaradi povezovanja z lit. joti, jóju prevladuje mnenje, da gre za prvotno aor. deblo *i-a-. Morda bi tak vokalizem podpirali tudi glagoli ma-xa-ti, ba-xa-ti, pa-xa-ti itd. Če ta etimologija drži, potem stanje, ki podpira rekonstrukcijo oblike jéxa-, pomeni že mlajšo glasovno inovacijo. Bralec ima razmeroma malo neposrednih možnosti za preveqanje zapisov gradiva v OLA. Pozoren postane šele takrat, kadar se konkretni refleks é loči v drugih besedah istega govora. Za psi. vžtr5, ima v OLA točka 148a (Pajngart na Gradiščanskem) zapis vijtr, ki je kartografiran, kot bi se glasil vietg (razlika med refleksoma ie in vj^e je, da prvi kaže na padajoče naglašeni kratki refleks z dvema samo-glasniškima sestavinama, drugi pa na kratki padajoči refleks z nekoliko oslabljenim prvim samoglas-niškim delom). Primerjava z drugimi besedami in njihovimi kartografiranimi ustrezniki, npr. cvie.t, 'sieno, tiesto, 'die^, koleno, pove, da je kartografirani zapis vietr verjetno napaka. Zato je dragoceno, kadar gradivo lahko preveqamo tudi s fonološkimi opisi, ker zaradi sistematične obravnave glasovja istega idioma in zgodovinske projekcije postane stanje preglednejše. Ker v OLA, str. 294, stoji vj^etr, tj. tudi z naglasnim znamenjem na drugem mestu kot v OLA, ostane še vedno nejasno, kateri zapis je res pravi. Primer res ni usoden, vendar bi ne bilo napak, ko bi se komentar dotaknil tudi morebitnih neujemanj / različnosti v razmerju do FO. Podobno je na točki 147a (Čemba na Gradiščanskem): zanjo se navaja refleks 'si:no<*séno, pri čemer je i: redni in najpogostejši refleks za č:, medtem ko FO, str. 288, za Čembo navajajo le refleks 'sieno, ki je sicer redkejši, a ga najdemo še v besedi 't\e:lo (OLA), za katero imajo FO, str. 288, refleks s kra-čino 'ti^lo. Vzroki za takšno stanje pa bralcu, ki bi gradivo želel uporabiti za študij naglasa in kvantitete, ostajajo nejasni. Ko se za Čembo v OLA navaja beseda g'ni:zdo<. * gnezdo namesto grii:zdo (FO), gre - se zdi - za napako v OLA, saj je za sh. govore značilen prehod gn->gA-. Resda očitek ne sodi v zvezo z refleksi za č, saj gre le za razvoj soglasniškega sklopa gn-. V točki 7 (Srednja vas v Bohinju) je za psi. s^sédhv OLA naveden refleks 5Ó .sed (toda redni me :dv9d<,* edvédó s ponaglasnima < kratkega é), medtem ko sta v FO, str. 75 in 77, navedeni obliki só:$ed in so:s9d, prva ob ponazaoanju razvoja o:, druga pa ob ponazarjanju razvoja iz ponaglasnega é. Bralcu ni jasno, ali gre v govoru morda za redni / neredni dvojnici, ki bi ju bilo treba uvrstiti tudi v OLA in v komentaqu morebiti opozoriti nanju. Jasno je, da bi bilo treba za izčrpne komentarje neprimerno več prostora, kot ga je komentarjem dodeljeno, zato bi bil potreben preciznejši odgovor in trdnejše usmeritve glede komentaqev. Ponekod bi jih bilo treba mogoče celo opustiti s sklicevanjem na že obravnavano mesto, drugod pa seveda ne. Na točki 73 (Gorana, Črna gora) ima OLA pravilni refleks za é kot e-jevski glas, npr. cve.t, 'se.no, 'te-:sto, 'mesec, 'pena, ko'l'eno, se pa v štirih primerih najde refleks e:i (v tej glasovni obliki je tudi kartografiran), npr. sneig, pe:jsak, 'ce.ili, 'l'esjyi. Primeri nimajo komentarja, le ob 'l'e.jyi se komentar dotika mehčanja / prek •/-je-. Ostaja nejasno, ali gre za drugotni/neorganski^ ali pa morda za prvotni tri-glasnik. 196 Večkratna ponovitev komentarja od prehodu /> j na točki 56 (Lastovo) tudi v starih skupinah U- verjetno ni potrebna, očitati pa smemo, da tudi ni usklajena. Ob geslu Ičs je rečeno, da se tako razvija vzglasni li>l'->j-, pri geslu lito>jito piše, da je j- rezultat zlitja 1 + ie<ž, pri geslu kolino>kojino pa da gre za razvoj I'. V resnici gre povsod za nadaljnji razvoj mehčanega soglasnika. V točki 56 (Lastovo) se mehča tudi dč->d^e->d'e-, npr. d'kd