SVOBODNA SLOVENIJA AÑO XXXV (29) Štev. (No.) 20 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 20. maja 1976 Svoboda tudi KJE JE NEČEDNA IGRA? Procesi „In camera“ v Jugoslaviji za samomor? partija ni domovina dolge vrste protirežimskih zarotnikov Pred kratkim se je Salvador de Ma-dariaga, na povabilo domačih kulturnih krogov, vrnil v rodno Španijo. On, eden največjih sodobnih mislecev, je v dvaindevetdesetem letu starosti zaključil štiridesetletno prostovoljno izgnanstvo, v katero ga je peljala želja po čim popolnejši svobodi. Salvador de Madariaga je star liberalec (bil je predsednik liberalne Internacionale), kateremu je svoboda smisel življenja. Z žalostjo ugotavlja zaton svobode v današnjem svetu'; celo sama beseda „svoboda“ izginja iz vsakdanje uporabe modernega človeka. Trdi, da se namenoma opušča to besedo in se jo zamenjuje za izraz: demokracija (le pomislimo na „socialistične demokracije“ na evropskem vzhodu). In ko Madariaga to ugotavlja, poje lepe speve svobodi: „Svoboda je zrak, ki ga diha duh, demokracija je le sistem praktičnih postopkov, ki jih je treba sprejeti, a tudi spreminjati. Demokracija je samo sredstvo in forma, medtem ko je svoboda bistvo in cilj.“ Kot ljubitelj svobode Madariaga strogo odklanja komunizem. Smatra, da je maksizem-leninizem najhujša bolezen za človeškega duha. V političnem ustroju držav trdi, da komunizem nima pravice do politične svobode, kajti tudi nobena komunistična stranka ne dopušča svobode drugim strankam. „Dokler komunistične države ne dopuščajo svobode, je komunisti tudi zase ne morejo zahtevati.“ Meni tudi, da tiste socialistične stranke, ki se povezujejo s komunisti, igrajo vlogo koristnih budal. Vendar gre v svojem zanosu svobode Madariaga še dlje, in trdi, da je vsaka država pač tudi svobodna, da pusti delovanje komunističnim strankam. „In če neki narod,“ pravi dobesedno, „izbere na volitvah komunizem, to je, če ponori, kaj hočemo storiti ?“ Tu se pa seveda ne moremo strinjati z Madariago. Nekaj je vendar treba storiti. Ne bodimo tako naivni, da bi mislili, da komunisti resnično spoštujejo pravila, demokratične igre, kakor jih spoštujejo druge stranke. Celotni zgodovinski razvoj zadnjih desetletij je pokazal, da iz komunizma ni povratka, ko enkrat ta pride na oblast. Za vsak narod in za njegovo svobodo je komunizem smrt. In kakor vsak skuša preprečiti človeški samomor, koliko, bol j je človeštvo dolžno preprečiti kolektivni politični samomor, kot je to pot v komunizem. Madariagove 'besede! nam .obujajo spomin na nedavne izjave severnoame-rikega kanclerja Kissingerja. On je zatrjeval, v razlago zunanje politike te velesile, da se bo ZDA z orožjem postavila v bran povsod, kjer bo komunizem s silo skušal zavzeti oblast. Kjer pa bodo zmagali na volitvah, je dejal, tam pa se ne bomo vmešavali. Pustimo trenutno teorijo nevmeša-vanja, pa poglejmo praktično kako, z orožjem ali brez njega, komunizem prodira povsod. Poglejmo skrajni vzhod, ki je padel v komunistično omrežje, ko se je svobodni svet naveličal borbe. Poglejmo Afriko: nekateri jo že imenujejo „rdeči kontinent.“ Spomnimo se Angole in tistih, ki so se tam borili za svobodo, pa bili opeharjeni in zapuščeni od njih, ki so jim obljubljali pomoč. O-zrimo se v krvaveči Libanon; kako dolgo bodo vzdržale sile svobode? Po poglejmo še Evropo: Italija, Španija, Portugal. Pravici nevmešavanja odgovarja tudi dolžnost. In kdo bo tako naiven, da bo verjel v nevmešavanje s komunistične strani ? Kaj drugega je sicer legija plačancev, ki na zahodu izpodkopava temelje svobodi, kaj neštete gverilske skupine, ki pripravljajo pot rdečim oblastnikom. . . ? Ali naj res mirno spimo, medtem ko kujejo okove za vse narode sveta? Kaj ni preteklo soboto 15. t. m. ameriški podpredsednik dejal, da „se nahajamo pred novim in mnogo bolj zapletenim načinom imperializma, neko zmesjo carizma in marksizma, s kolonialističnimi priveski.“ Svoboda za smrt? Svoboda za samomor? Ne! Madariaga je dejal, da je svoboda V našem listu smo že poročali o napadih, ki jih je bil deležen goriški Katoliški glas, s strani komunističnih o-blasti v 'Sloveniji. V ljubljanskem Delu so se že ponovno obregali ob svobodno pisanje tega zamejskega tednika in v afero skušali potegniti tudi „Družino“. V tej zvezi pa je presenetilo pisanje primarija dr. Zalokarja, ki je bilo objavljeno v Delu z dne 3. aprila in ki se glasi: Delo poroča 24. 3. 1976 o belogardističnem pisanju Katoliškega glasu, ki izhaja v Gorici. V njem je bilo več člankov, ki pomenijo napad na Jugoslavijo. Nekoga, ki se zanima za razvoj in bodočnost zamejskih Slovencev, zadeva ne more pustiti neprizadetega. Kajti dobro za zamejstvo je v veliki meri odvisno od tesnega sodelovanja z matično 'domovino. Pisanje v Katoliškem glasu pa zabija klin med prizadevanji to in onstran meje. Vrh tega ga zabija tudi med zamejce same, čeprav vemo, kako jim je potrebna enotnost; končno pa loči med seboj tudi katoličane. Prav v Gorici poznam nekaj katoliških intelektualcev, o katerih sem prepričan, da se s takim pisanjem ne strinjajo in upam, da ga bodo tudi sami obsodili in preprečili. Na tak način je postal Katoliški glas velika nevarnost za naše ljudi v zamejstvu, ko je dal svoje strani na razpolago emigrantskim hotenjem. Razlog za nevarnost pa ni le v tem, da zabija klin. še huje je, da s svojim pisanjem nadaljuje pisanje v kakem medvojnem Slovencu ali Slovenskem domu. Nadaljuje torej tam, kjer so belogardisti morali nehati leta 1945. Že takrat njihovo delo ni bilo drugega kot nož v hrbet našemu človeku. Postali so navadno orodje fašizma in nacizma. Pisanje v Katoliškem glasu kaže, da danes ne mislijo drugače. Zopet iščejo zaveznike, ne da bi jim bil mar pouk zgodovine, ki je vedno znova pokazal, da jih ti zavezniki izrabljajo za svoje cilje in jim življenje Slovencev in drugih Jugoslovanov ni nič mar. Ti zavezniki sc jih tako zdaj kot v preteklosti kosali, npr. na kakih mirovnih konferencah. To bi storili zopet, če bi u-strezalo njihovi veliki politiki. Iskati v tuji politiki pomoč, je miselnost, ki ji ne kaže ponovno nasedati, saj je že nekoč pripravila dovolj zla. Ta nečedna igra meče senco na svetla dejanja primorskih duhovnikov v času fašistične Italije in ne pomeni drugega kot izdajo tudi njihovega dela. Ob tej priliki naj omenim, da sem v zadnjih letih zelo jasno, javno in v pismu vabil in opominjal ljubljansko nadškofijo, da se distancira od svojih predhodnikov, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem in zapravili ugled Cerkve. Žal opominov niso poslušali, čeprav so podobni nasveti prihajali tudi od nekaterih duhovnikov. V zadevi Katoliškega glasu imajo ponovno priložnost, da se distancirajo od enega in drugega, se pravi od belogardizma med vojno in neobelogardizma, ki hoče zasejati razdor v vrstah zamejcev. Gospodom, ki govorijo latinsko, bi na koncu rad dal še en nasvet, ki sodi k dobri vzgoji: Kdor živi v okviru • tuje države, naj o svoji domovini upošteva rek: De patrio nihil nisi bene. prim. dr. Julij Zalokar Begunje LE ENOGLASNO PETJE Katoliški glas je seveda na gornje pisanje dr. Zalokarja odgovoril v štev. 16 z dne 15. aprila t. 1. Takole piše uredništvo: Dragi g. doktor! Nekoliko nas je iznenadilo Vaše pismo v Delu dne 3. aprila in v Primorskem dnevniku dne 6. aprila. Kot izobražen in dobro vzgojen mož bi to pismo lahko poslali tudi na Katoliški kot zrak za duha. A tudi v imenu svobode se ne smemo pustiti zadušiti. Nihče nima pravice, nikomur ne smemo pustiti svobode, da nam odvzame ta zrak, to bistvo, ta cilj človeške osebe in človeške družbe. e. t. glas, saj o njem pišete. V zapadnem svetu smo namreč vajeni na taka pisma uredništvu, ki jih naši časopisi tudi objavljajo. Vidi se, da živite v drugačnem svetu. To se pozna iz celotnega tona in vsebine Vašega pisma. Če bi živeli v pluralistični družbi, bi takega pisma gotovo ne napisali. Tako pa ste vajeni, da vaše časopisje poje le enoglasno in se vam zato zdi vsako večglasno petje že nevarnost za zbor. V vašem primeru nevarnost za zamejce. Mi smo pa prepričani, da je prav raznolikost oziroma pluralizem mnenj, pogledov, dela za slovensko skupnost v zamejstvu vir življenjske sile in odpornosti. Prepričani smo, da bi tisti dan, ko bi vsi zamejski Slovenci peli le enoglasno po taktu PCI in PSI, bil tudi konec njihove narodne identitete. Po slovensko bi morda še nekaj časa govorili, slovenski pa ne bi čutili več. V tem prepričanju nas potrjujejo dogodki iz leta 1948-49. Ali si to želite ? Iz pluralizma mnenj in pogledov, ki je naraven v zapadni demokratični družbi, izhaja tudi različnost pogledov na stvarnost v domovini in s tem v Jugoslaviji. Pa naj gre za sedanjost ali preteklost. V tridesetih letih demokratične svobode v Italiji smo se že tako vživeli vanjo, da so nam tuji sleherni miti in tabuji. Tuja nam. je postala beseda: „II duce ha sempre ragione.“ S svojo pametjo in po svoji vesti si prizadevamo iskati resnico in se truditi" za vsestransko dobro našega zamejskega ljudstva, vsaj toliko, kakor tisti, ki jih vi imate za vele-Slovence. (V oklepaju povedano: oni so za svoje vele-slovenstvo plačani, mi pa zaslužimo le vaše in drugih očitke, pa še kaj hujšega od drage domovine.) Vam se zdi naše pisanje neobelogar-dizem, emigrantska hotenja, iskanje tuje pomoči in še marsikaj drugega grdega. Toda pri vsem tem se vprašujemo: Ali imate možnost brati Katoliški glas, da ste si ustvarili take sodbe o njem? Med našimi naročniki vas namreč nimamo. Ga morda tu pa tam berete v kaki knjižnici ali veste o njem le to, kar je pisalo Delo? To bi bilo premalo za nepristransko sodbo. Zato zaključimo: „De mortuis non nisi bene.“ Tako se namreč pravilno' glasi latinski pregovor, ki ga navajate. „O mrtvih samo dobro.“ Če bi bila naša domovina mrtva (česar Bog ne daj !), bi o njej pisali samo dobro. Toda ona je živa in želimo, da bi bila zmeraj bolj živa in srečna. Prav zato se strinjamo s Franom Levstikom, ki je v svojemu listu ^Pavliha“ postavil za geslo: „šibati nemškutarje in narodnjake, če bodo delali napake.“ Vemo, kaj je Levstika zaradi tega zadelo. Tedanji narodni prvak dr. Costa je o njem rekel: „Krepieren soli, der Hund.“ Pogine naj, pes. Podobne zgodbe so se pozneje v slovenski politični in kulturni zgodovini še večkrat ponovile- in se žal še ponavljajo. Tudi Cankar jim ni ušel, kakor jim niso ušli v teh časih nekateri drugi pesniki in pisatelji, žal nam je le, da ste v vrste takih „prvakov“ stopili tudi Vi. Še bolj nam je žal, da kličete na pomoč še druge, zlasti ljubljansko nadškofijo. V ustavi SR Slovenije ste zapisali, da je Cerkev ločena od države, to je od politike. Zakaj sedaj pozivate Cerkev, da bi se znova mešala v politiko? Nam se to ne zdi pošteno. Zato pustite, naj tisti: „Pogine naj, pes“ ostane v ustih in praksi tistih, od koder je prišel v slovensko stvarnost. JASEN ODGOVOR V odgovor dr. Zalokarju se je oglasil tudi zamejski pisatelj Vinko Belieič. V pismu, ki ga je Kat. glas objavil dne 29. aprila, pravi sledeče: Dr. Jurij Zalokar, primarij v gorenjskih Begunjah, ni neznano ime. Brali smo njegove, sestavke verskega in versko-nacionalnega značaja v Prostora in času (dokler ga ni zatrl totalitarizem), v Družini in še kje. Predaval je v Gorici, videli smo ga v Dragi. Zanimanje za zamejske Slovence nam ga je Ž izjemo komunistične republike Slovenije v titoistični Jugoslaviji se po skoro vseh ostalih republikah te države že celo letošnje leto vršijo procesi proti „protidržavnim elementom.“ Jugoslovanski partijski tisk označuje obtožence s „stalinisti“, „hrvaškimi nacionalisti“ in „srbskimi četniki“ ter ;.',lbanskim(i iredentisti,“, nekatere pa naziva enostavno „zahodne imperialiste“. Že na 14. zasedanju prezidija CKKP Jugoslavije lanskega 15. oktobra so sklenili, da bo treba „ostreje nastopiti proti zunanjim in notranjim sovražnikom“ režima. V prvi vrsti so jugoslovanski partijski ukrepi, se pravi nastopi jugoslovanske UDBe naperjeni proti Sovjetom naklonjenim partijcem v državi, ki imajo stike z jugoslovanskimi komin-formističnimi emigranti v ZSSR. Moskva te partijske emigrante nenehno materialno vzdržuje, da bi jih porabila po Titovi smrti. Zunaj sovjetskih meja pa je Moskva organizirala dve protititovski partijski središči: eno za železno zaveso v Pragi na Češkoslovaškem, drugo v zahodni Evropi v Parizu. Praška skupina jugoslovanskih stalinistov je manjša in služi poleg središča za protititovsko propagando med sovjetskimi sateliti tudi za zvezo s pariško skupino. Pariško skupina sta poživila jugoslovanska stalinista dr. Mileta Perovič in prof. Bogdan Jovovič, ki ju je Moška iz Kijeva poslala v Francijo sredi lanskega decembra. V Pariz sta prinesla „partijski program“ in „partijske statute“ tkim. „nove“ prosovjetske jugoslovanske partije, ki je bila ustanovljena, kakor smo svoječasno poročali v našem tedniku, spomladi leta 1974 v črnogorskem jadranskem pristanišču Baru. Titova tajna policija je za „kongres“ v Bara hitro izvedela, a je zadevo po Titovem ukazu držala v tajnosti, dokler ni polovila in zaprla 32 udeležencev „kongresa.“ Kakor je znano, jih je prikupilo. „Nov, pogumen, bister, iskren Slovenec in kristjan,“ smo govorili in se čutili močnejše. Izkazalo se je pa, da je bil tisti občutek varljiv. Pisanje časnikarja Borisa Kutina o „sovražnem odnosu Katoliškega glasa do Jugoslavije“ v ljubljanskem Delu je dr. Zalokarja spodbodlo in vrgel je na papir nekulturen napad na goriški tednik. Toda ni mu bilo dovolj, da ga razglasi le po velikem bobnu (Delo, v soboto 3. aprila 176): v razglas ga je poslal tudi malemji bobnu (Primorski dnevnik, v torek 6. aprila 1976). Ko človek bere Zalokarjeve žolčne, vzvišene in grozeče besede, se najprej vpraša: Kaj ga je nagnilo, da se je šel tako poniževat? Mu je bilo namignjeno, naj useka, ali je usekal iz lastnega nagiba? Vedel je vsekakor, da nič ne tvega, saj se naslanja na mogočno steno. Niti tega ni tvegal, da bi moral brati odgovor na svoje besede v istih dveh dnevnikih, saj sta del stene, na katero se naslanja. Jaz vem, kaj ob tem odgovarjanju dr. Zalokarju tvegam. A ni me strah: naslanjam se na resnico in na svojo vest. In zaradi tega se čutim v družbi tistih, ki žive na robu: ali so brez domovine ali v zaporih ali v umobolnicah ali obrekovanju izpostavljeni ter v o-samitvi na molk obsojeni; čutim se med svobodnimi, ki ne morejo vedno molčati na zagrizeni lajež privezanih. Odgovarjam v listu, ki se ne ponaša ne z naklado ne z obsegom ne z najbolj kvalificiranimi peresi — ima pa neko prvenstvo: edini na skupnem slovenskem prostora je ohranil svobodo pisati vso resnico, s čimer je seveda povezana tudi možnost zmote. Saj kdor je del svobode prodal ali iz strahu zatajil, bo razglašal uradno resnico, ki bilo 29 obsojenih na tajnem procesu na 4 do 14 let ječe, 3 pa na 1 do 3 let. Imena obsojencev niso objavili, razen treh oseb, ki pa so bile vse za zunanji svet brezpomembne. Moskva je takrat na vse načine za-nikavala, da bi imela kakršne koli zveze z obtoženci odn. z njihovim „protidržavnim“ delovanjem. Nasprotno je obtoževala zahodni tisk, da hoče s svojim pisanjem poslabšati odnose med Moskvo in Beogradom. Eden od najvažnejših prosovjetskih jugoslovanskih partijcev, polkovnik Vlado Dapčevič, ki je takrat živel v Franciji, je prav tako zanikal časnikarjem, da bi bil imel stike z „zarotniki“. Kmalu zatem je odletel „na obisk“ v Bukarešto, kjer je izginil iz hotela, nakar je lanskega decembra Titova policija uradno objavila, da je bil „zajet na jugoslovanskem o-zemlju pri sovražnem dejanju proti Jugoslaviji.“ Doslej še ni bilo poročil iz Beograda, da bi se proces proti Dapče-viču začel, dasi je bilo objavljeno, da bo sojen „in camera“, kar v komunističnem režimu pomeni „tajno.“ Vrsta procesov, vseh „in camera“, je bila letos že v Beogradu, Novem Sadu, v Prištini na Kosovu, v Zagrebu, v Banji Luki v Bosni, itd. Nekateri še trajajo, druge partija pripravlja. Imen obtožencev ne objavljajo, tudi števila večinoma ne. Le iz pridevkov, ki jih partijski tisk daje obtožencem, zunanji opazovalci ugotavljajo, v katero skupino protirežimskih zarotnikov spadajo. Beograjska „Pravda“ jih je razdelila v štiri skupine: kominformiste, djilasi-ste, rankovičevce in zahodne imperialiste. Moskovska agenta dr. Perovič in prof. Jovovič sta iz Pariza razvila tako močno protititovsko propagando, da je končno Titova vlada protestirala pri francoski vladi, zlasti ko sta med drugim objavila, da je Tito ukazal „izgnati ali zapreti nad 200.000 partijskih članov, lojalnih Moskvi.“ Francoska vlada ju je končno izgnala ter je dr. Perovič odpotoval v Izrael, prof. Jovovič pa v London. je nezmotljiva, ker je zaščitena, tudi če je laž. Zgodovina uči, da je neresnica kaj slabo orožje za obrambo države in domovine. Domoljubje se ne da izsiliti z zapovedmi in grožnjami. Država, ki neljubo resnico zatira z zakoni, ne more veljati za idealno. Lani sta v Trstu pri belem dnevu izšli dve malce nenavadni, vendar pošteni slovenski knjigi: ni mogoče, da dr. Zalokar ne bi vedel, kaj Ju J"e v Jugoslaviji doletelo. Resnica je lahko nevarna samo nekomu, ki se je boji. Dr. Zalokar pravi, da je „v zadnjih letih zelo jasno, javno in v pismu vabil in opominjal ljubljansko nadškofijo, da se distancira od svojih predhodnikov, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem in zapravili ugled Cerkve“, nič pa ne pove, ali je kdaj (po Kocbekovem zgledu v znanem lanskem intervjuju) neko drago institucijo povabil in opomnil, naj se distancira od pokola deset tisoč slovenskih domobrancev po zmagi 1945. leta. Jasno, ne bo majal stene, na katero se naslanja... Tudi dr. Zalokar naskakuje s pre-skušenim naročenim geslom: Domovina nad vse! žal pa je beseda „domovina“ med tistimi, ki jih je moč grdo zlorabljati. In danes govori v imenu domovine oblast, ki se ne more hvaliti, da bi bila izraz ljudske volje, saj se ta pokaže le na svobodnih volitvah. Ne bomo torej ginjeni padali na kolena vsakič, ko bo kdo zavihral s praporom domovine. Takemu vihranju so se znali z jedkimi besedami upreti Prešeren, Levstik, Župančič, Cankar — in kdo se bo upal trditi, da so bili slabi Slovenci? Bili so čvrsti Slovenci, bili so svobodni Slovenci! Slovenstvo so imeli v srcu, ne na papirju. Kogar je strah, kogar skuša oportunizem, naj jih bere, pre-(Nad. na 2. str.) VOLILNI BOJ V ITALIJI PAPEŽEVA IN ŠKOFOVSKA OPOZORILA Nueva forma de imperialismo Numerosas advertencias se han formulado últimamente, referentes al poderío soviético, que amenaza seriamente a Occidente. Así el comandante de la RAF y uno de los máximos jefes militares de Gran Bretaña, sir Andref Humphrey, advirtió acerca da un aumento “alarmante” del poderío militar soviético, e instó al gobierno a poner fin a las reducciones del presupuesto de defensa. “Rusia gasta más en investigaciones militares y desarrollo de sus resultados que todo el mundo occidental”. Por su parte el vicepresidente norteamericano, Nelson Rockefeller, al hablar en Francfort, Alemania Federal, advirtió que Occidente se halla frente a un intento de .“organizar el mundo en un nuevo imperio en el que nunca se pondría el sol soviético”. Dijo que “estamos frente a una nueva y mucho más compleja forma de imperialismo, una mezcla de zarismo y marxismo con connotaciones colonialistas”. Rockefeller exhortó asimismo a los países de la NATO a emprender una rápida reestructuración de su poderío naval, ante lo que describió como “empuje expansionista” de Moscú. “Los Estados Unidos —aseguró'— harán su parte para contribuir a la defensa global del mundo libre”. Italijanska KP se je s polno paro pognala v volilni boj in vztrajno predlaga vsem italijanskim strankam u-stanoviti po volitvah „vlado enotnosti in solidarnosti vseh demokratskih in ljudskih sil.“ Italijanska KP ima v načrtu pritegniti v svoj sklop političnega zavezništva katero koli italijansko politično skupino, da bi tako potolkla demokristjane in se končno povzpela na oblast. Vodja italijanske KP Belinguer je v nastopnem volilnem govoru v Rimu pozval demokristjane, naj „iznajdejo kaj novega za Italijo, če znajo“ in trdi, da partijska ponudba o skupni vladi vseh strank ni „makiavelični trik, temveč resna stvar. Demokristjani se bojijo enotnosti, ker bi izgubili svoj privilegirani položaj,“ je kričal Berlinguer. „20. junija morajo Italijani napraviti konec tem privilegijem.“ Demokrščanska stranka odklanja tudi sedanjo partijsko ponudbo. Kakor je znano, so demokristjani odklonili že 1. marca 1976 je govoril na ameriški radiotelevizijski postaji /BBC Sol-ženicin, govor, ki ga je ponovil 1. maja. KJE JE NEČEDNA IGRA? (Nad. s 1. str.) misija, posnema! Življenje je prekratko in prehudo, da bi mogel dostojen človek skozenj „z gobcem pri tleh“, kakor bi dejal Kosovel. „Dobro za zamejstvo je v veliki meri odvisno od tesnega sodelovanja z matično domovino.“ To dvorezno misel, s katero se je lani v Trstu začela gonja zoper knjigo o Kocbeku, letos pogreva dr. Zalokar. Toda Slovenci v Avstriji in Italiji, dasi ob grenkem kruhu manjšine, žive v pluralistični družbi, kjer ni ena barva zveličavna, druge pa pogubne. Drznejo si kritično presojati razmere tudi v matični domovini. Le-ta se bo pokazala mati, če bo božala vse zamejske glavice, najsibo rdečelase, ru-menolase ali črnolase — narava ljubi pač raznolikost. Če bo božala samo ene, bo mačeha, bo navadna trgovka, ne mati. Samo mati pa ima pravico pričakovati ljubezen od svojih otrok! Mogoče sem se razgrel — kakor da bi hitel v strahu pred koncem dneva. No, zaenkrat je sonce še nad obzorjem, dušljiv unisono še ni nastopil v vseh slovenskih javnih občilih. Če bom dočakal tisti sivi somrak, bom ko Macduff v MACBETHU si potisnil klobuk na oči, da skrijem solze. prejšnjo komunistično ponujeno roko za „zgodovinski kompromis“ skupnega de-mokrščanskega in komunističnega vladanja. Položaj za nekomuniste in protikomuniste v Italiji postaja še nevarnejši, ker se pojavljajo nekatere ugledne italijanske osebnosti, ki se prijavljajo kot „neodvisni kandidati na partijski listi.“ Med take politično-ideološke zmedence npr. spadata italijanski delegat za industrijo in tehnologijo pri SETu Altiero Spinelli ter upok. letalski general Nino Pasti, ki na partijski listi kandidirata za senat kot „neodvisna“ kandidata. Papež Pavel VI. je odločno obsodil kandidiranje katoličanov na partijski listi, ker sta si marksizem in katolicizem diametralno nasprotna. „Takšni katoličani izdajajo svoje brate po veri,“ je izjavil Pavel VI., medtem ko jih je italijanska škofovska konferenca opozorila, da je „njihova izbira v odkritem nasprotju s krščanskim izročilom.“ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a* Govor je izšel v posebni brošuri, ki ga je izdala gori navedena postaja. Tu podajamo nekaj njegovih glavnih misli, ki jih je razvil v gori omenjenem govoru: „Kar me boli,“ je izjavil Solženicin, „da sem ugotovil, da so se razmere v teku dveh let, odkar sem prišel na Za-pad, popolnoma spremenile. Takrat je moč Zapada v primeri s Sovjeti nudila svetu upanje za mir, varnost, pravico in prostost. To je nam vsem v Rusiji,“ nadaljuje Solženicin, „dalo moč, da smo se borili za prostost. Toda danes je neverjetna kapitulacija Zapada ljudem v Rusiji vzela vsak zagon, da se nadalje borijo, ugasnila je vsako upanje, da bo zasijala luč svobode tudi Rusiji. Da, po koncu zadnje vojne, je moja generacija naravnost oboževala Za-pad. V Zapadu smo gledali sonce prostosti, videli smo našega zaveznika, ki nam bo pomagal, da se bomo otresli suženjstva, toda vsi ti upi so kopneli iz dneva v dan. ¡Zadnji dve leti smo doživeli zelo tragične rezultate. Zapad ni pripustil komunizmu samo 5 ali 6 dežel, ampak vse svoje postojanke y svetu. S tem je Zapad ojačil že oslabljene Sovjete. Vi /še uživate svobodo, toda le za kratek čas. Zapad se ne zaveda, da sedaj Sovjeti razpolagajo, poleg ogromne vojne mašinerije, še z drugim bolj močnim orožjem, ki ga Zapad niti od daleč ne pozna, propagando. Da Zapad ogreje javnost tudi za najvišje ideale, potrebuje eno ali dve leti, Sovjeti to dosežejo z enim samim poveljem časo- Portngal se odloča za svobodo PREDSEDNIŠKE VOLITVE 27. JUNIJA Medtem ko se Italija hitro bliža svoji politični smrti, če se bo večina vo-lilcev odločila za komunistično partijo, pa so Portugalci dokazali svetu, da jim je ljubša svoboda in da je poleg tkim. „ljudske demokracije“ možnih več drugih demokratičnih oblik vladavine. Po komunističnem porazu na nedavnih parlamentarnih volitvah so se portugalske nekomunistične stranke sedaj odločile, da bodo podprle na predsedniških volitvah, ki bodo na Portugalskem 27. junija t. 1„ desničarskega kandidata, grala. Antona Ramalha Eanesa, ki mu je lanskega novembra uspelo zadušiti komunistični zarotniški poskus pre-vzema oblasti v državi. Portugalski socialistični vodja Soa-res je dolgo okleval, a se je končno odločil, da se je javno izrekel za Eane-sovo kandidaturo, kakor sta to storili drugi dve najmočnejši portugalski nekomunistični stranki, tako da je Ea-nesu praktično zagotovljenih nad 75% glasov. Portugalska komunistična partija se je seveda izrekla proti Eanesu ter podpira levičarskega admirala Azeveda. Svoje kandidate so postavile tudi druge majhne marksistične skupine, med njimi tkim. Mednarodna komunistična liga in Revolucionarna delavska stranka, ki kandidirata Vieira da Silvo. AMERIŠKIM ZNANSTVENIKOM v Chicagu je uspelo filmati atom v gibanju. Filmali so uranski atom s pomočjo elektronskega mikroskopa, s sko-ro milijonsko povečavo. Prvič so fotografirali uranski atom pred estimi le-grafirali uranski atom pred šestimi le- pisju in radiu v teku enega dneva. Včasih se ¡Sovjeti poslužujejo tudi navideznega popuščanja, da tako dosežejo svoj cilj. Po Helsinkih, zapadni časnikarji uživajo več prostosti in več možnosti gibanja po deželi, toda to za ceno, da se vsi zločini, vsa preganjanja, ki se sedaj vrše v Rusiji, pokrijejo s plaščem molka. In od tega čašo zapadno časopisje niti ne omenja grozovitega preganjanja, ki vlada v Rusiji po tem podpisu.“ Govor tega ruskega misleca čudovito spominja na razmere in dogodke, ki so se odigrali med vojno in po vojni v Sloveniji. Tudi Slovenci so oboževali Zapad in vse trpljenje vojne jim je blažil up, da jim Zapad prinese svobodo. In kot rusko ljudstvo, so bili tudi Slovenci puščeni od zapadnih demokracij na cedilu, ostalo jim je samo razočaranje in bridkost. Mednarodni teden IZVRŠNI ODBOR Pen kluba s sedežem v Haagu (PEN je kratica za mednarodno organizacijo pesnikov, esejistov in wovelistov) je začasno izločil iz članstva čilski Pen klub, „ker je čilski delegat zanikal, da bi bili čilski pesniki, esejisti in novelisti preganjani iz ideoloških razlogov.“ Resolucijo o izločitvi čilskega Pen kluba so predložili delegati iz ZDA, Madžarske, Vzhodne Nemčije, Zahodne Nemčije in Nizozemske. Za izločitev je glasovalo 21 delegatov, eden je glasoval proti, 4 so se vzdržali glasovanja. Čilski delegat je protestiral in izjavil, da v Čilu nekateri pisci niso preganjani zaradi ideoloških razlogov, temveč zaradi njihovega prevratniškega delovanja. AMERIŠKI SENATNI ODBOR za obveščevalno službo je objavil, da ameriška vojska „še vedno vohun: Ameri-kance doma in v tujini.“ Objavil je imena nad 100.000 ameriških državljanov, ki da „so tarče ameriške vojaške špijo-naže“ in našte-l načine, ki jih vojska uporablja, da izsledi osumljence. Opazovalci tudi tu z začudenjem spremljajo delovanje tega senatnega odbora, ki je bil nedavno na podoben način razgalil druge ameriške obveščevalne organizacije, med njimi CIA-o, s čemer dela velike usluge sovjetskim in drugim komunističnim obveščevalnim služ- bam. V. ANGOLI komunistični režim doslej ni mogel zadušiti protikomunistične gverile in boji med angolskimi komunisti, ki jim še vedno pomagajo kubanske oborožene sile, ter protikomunistično gverilo še vedno trajajo. Kubanci so v zadnjih tednih utrpeli hude izgube ter npr. v pristanišču Pointe Noire stoji zasidrana ladja za prevažanje zmrznjenega mesa, v kateri so v ledenicah shranjena trupla že nad 1500 kubanskih vojakov, pobitih v omenjenih akcijah, ki čakajo na prevoz na Kubo, kjer jih nameravajo pokopati. Goriška in Primorska SESTANEK MANJŠINSKIH STRANK V Vidmu (Udine) so se zbrali zastopniki manjšinskih strank v Italiji. Sestanek je bil na sedežu Furlanskega gibanja (Movimento Friuli), udeležili so se ga poleg Furlanov še člani Slovenske skupnosti in predstavniki Tren-tinsko-tirolske ljudske stranke (Parti-to del Popolo Trentino Tirolese), ki so zastopali tudi Južnotirolsko ljudsko stranko (Suedtiroler Volkspartei). Prisotni deželni in pokrajinski predstavni-niki omenjenih strank so predvsem proučevali sedanji politični položaj v Italiji s posebnim ozirom na narodne in jezikovne manjšine. Razpravljali so tudi o bližnjih volitvah in o možnih povezavah med manjšinskimi strankami. Predstavniki manjšinskih strank so v svojih pogovorih večkrat omenili neobčutljivost italijanskih vsedržavnih strank za manjšine in njih osnovne pravice na kulturnem, socialnem in gospodarskem polju. OPERA „KAČJI PASTIR” Znani slovenski tržaški skladatelj Pavel Merku je dokončal svojo prvo o-pero, „Kačji pastir“, za katero je besedilo napisala Svetlana Makarovič po preoblogi svoje izvirne pravljice. Besedilo nove opere je Merku tudi prevedel v italijanski jezik. Novo opero bodo v kratkem uprizorili v tržaškem gledališču „Verdi“, režiral jo bo Giorgio Pres-burger. OSNOVNA ŠOLA FRAN VENTURINIJA Osnovno šolo v Boljuncu so 25. aprila poimenovali po domačem glasbeniku Franu Venturiniji. Doprsni kip je iz-, delal kipar France Gorše. Po blagoslovitvi kipa se je razvil še kulturni spored z nastopi otroškega pevskega zbora „Fran Venturini“ z Domja, pevskega zbora „France Prešeren“ iz Bolj unča ter harmonikarskega ansambla Mladinskega doma iz Bolunjca. Še vedno uživate svobodo, toda le še za kratek čas SOLŽENICINOVO OPOZORILO Tine Debeljak: (16) Nekaj novejših knjig in publikacij Jože Bajec: Slovenski časniki in časopisi Uradnik ljubljanske univerzitetne knjižnice Jože Bajec, bivši domobranski častnik, ima na skrbi slovensko izseljensko časopisje. Pa tudi sicer časnike in časopisje na sploh. Svoj čas, 1. 1937, je ravnatelj te knjižnice Janko Šlebinger, ob priložnosti novinarskega jubileja 140-letnice Vodnikovih Novic, sestavil ves pregled slovenske publicistike od 1. 1797 do 1936. leta, ki ga je izdalo Novinarsko društvo. Sedaj je tako nalogo izvršil Jože Bajec za nadaljnje razdobje 1937—1945 ter ga je izdala Narodna univerzitetna knjižnica 1. 1973 na 360 straneh pod naslovom: Slovenski časniki in časopisi. Izšlo pa je delo le v 500 izvodih, kar je gotovo velika redkost za tako pomembno delo. Mi tega dela nismo dobili v roke, ne v zamenjavo ne od knjigarn, ne od privatnikov in ga zato ne moremo ocenjevati. Dobili pa so ga v roke Srbi ter je Milovan Radovič o njem poročal v Naši reči, januarja 1976 1, štev. 271, pod naslovom Slovenci ispred svih. V članku pravi: „To, kar to delo dviguje nad podobne izdaje pri Srbih in Hrvatih je podrobno in objektivno obdelana medvojna doba. Slovenci se niso dali voditi po zgledovanju na partijsko obravnavanje zgodovinskega gradiva v tem primeru časopisja, kakor Beograd ali Zagreb. Slovenci so do podrobnosti obdelali partizansko gradivo, toda istočasno tudi nepartizansko, četniško, domobransko, sokolsko ali klerikalno, ki je bilo — pa še kako! — številno. Res je, da je v skupnem kazalu predstavljeno pod skupnim naslovom: Protirevolucionarno in okupatorsko časopisje, toda a-nalize same so brez kakšnih drugih političnih komentarjev. Bilo bi zelo zanimivo videti tak katalog protirevolucionarnih listov tudi za teritorij — zunaj ¡Slovenije.“ Nato podaja samo nekaj zgledov, kako so prikazani ti časopisi za Slovenijo in sicer nepopolno. „Samo jedan deo te periodike“, iz katerega posnemamo tudi mi te podatke, ki utegnejo zanimati marsikoga, zlasti zato, da bi ga skušali izpopolniti kolikor mogoče do polnosti. Tako srbska revija, po kateri posnemamo mi, podaja tale seznam, le da oznako, ki je podana v srbščini, navajamo v slovenskem prevodu, ne v ljubljanskem originalu, ker ga nimamo: Leta 19Ul: Naprej zastava Slave, ilegalni list Sokolske zveze; Naša Jugoslavija; V Sloveniji, ilegalni politično informativni list do 1. 1944; Pobratim, list slovenskih četnikov; Pravda, ilegalni list Stare pravde; Slovenski akademik in srednješolec, ilegalni list Stare pravde; Slovenija in Evropa, ilegalni ljst Stražarjev; Svobodna Slovenija 1941—1945, ilegalno glasilo Slovenske legije, od 1. 1948 izhaja pod istim imenom v Buenos Airesu. Leta 194.2: Petrov gardist; Nekje v Jugoslaviji; Glasilo jugoslovanskega revolucionarnega narodnega pokreta Petrova garda; Pravi Slovenski poročevalec; Samoobramba; Na terenu; Svoboda ali smrt, vojaško politično glasilo, izhaja do konca vojne; Vse za svobodo, glasilo kraljevske jugoslovanske vojske, izhaja do konca vojne. Leta 1943: Čas kliče; Jugoslovanski četnik, glasilo primorskega četniškega odreda KJV v D; Junaki, ilegalni list vaških straž; Kri in zemlja; Severna Slovenija, glasilo slovenskih četnikov, informativni list JV v D; Naprej zastava slave; Novo mesto, glasilo slovenskih domobrancev, Rupnikova skupina; Slovenska akcija, glasilo poštenih Slovencev; Svoboda ali smrt; Planine; Nedeljski list, ilegalni list četnikov za kočevski okraj. Leta 1944: Beli orel; Planine, glas slovenskih sinov svobodnih planin; Glas izpod Krna; Kobarid, člasnik četnikov; Jugoslovanski vojak; Na položaju, izdaja propagandni odsek JV v D za Slovenijo; Mi gremo naprej; Postojna, glasilo slovenskih narodnih straž; Smrt O-svobodilni fronti; Slovenska straža, glasilo narodno-demokratskih Slovencev; Slovenski borci; Spremte se, spremte!; Vestnik kraljevske jugoslovamske vojske v domovini; Položaj. Nato dodaja Naša reč svojo pripombo: „Večina teh listov je izhajala do konca vojne od časa do časa, kakor so dopuščale okoliščine. V katalogu se nahajajo tudi številni drugi listi vojaških in političnih formacij v Sloveniji. Mi smo navedli največji del onih, ki so se odprto izjavljali za svobodno Slovenijo, to je — tistih, ki so se istočasno borili za eno demokratsko Jugoslavijo.“ Kakor rečeno: povzemamo to poročilo iz srbskega vira hvaležni, da so nam tako vsaj Srbi posredovali ta spis slovenskega medvojnega ilegalnega tiska, kakor ga pozna danes ljubljanska najvišja znanstvena bibliografska ustanova. Marsikdo se bo spomnil še kakšnega lista. Njega prosimo, da nam ga javi, da tudi javno izpopolnimo ta pregled z objavo v našem listu. To priložnost pa uporabljam, da o-pozorim na članek pokojnega Janka Hafnerja o Slovenskem emigrantskem periodičnem tisku (Zbornik Svobodne Slovenije za 1. 1951, str. 176), ki je organsko nadaljevanje teh medvojnih listov, obenem pa tudi, da opozorim, kako je zabeležen v Ljubljani argentinski emigracijski tisk v letih 1969, 1970 in 1971, kakor lahko poročam na podlagi treh obširnih uradno izdanih zvezkih Slovenske bibliografije, ki jo izdaja Slovenska univerzitetna knjižnica v Ljubljani, in sicer za leto 1969 (str. 540), za leto 1970 (str. 580) in za leto 1971 (str. 520), ki so izšle v letih 1974 (prvi dve knjigi) in 1975 (tretja knjiga). Časopisi so uvrščeni po abecednem redu med drugo časopisje, pač pa je zaradi pregleda posebej omenjeno v razdelitvi po strokah pod naslovom: Časopisje — Izseljenstvo. (V oklepajih je pri vsakem omenjeno, koliko številk teh listov je UKA prejela, ter deloma tudi, kdo je urednik lista, če ni konzorcij ali posebni odbor, če ne navajam ničesar, pomeni, da je v UKA celotni letnik.) Leta 1969: (po abecednem redu): Božje stezice, Družabna pravda, Duhovno življenje (ur. A. Orehar), Glas SKA (ur. R. Jurčec), Glasnik slov. zavetišča dr. Gregorija Rožmana (samo št. 1), Katoliški misijoni (ur. J. Sodja), Meddobje (ur. R. Jurčec-T. Debeljak), Mladinska vez (ur. A. Fink (štev. 1-10), Sij slovenske svobode (ur. R. Jurčec — štev. 1-17!), Smer v slovensko državo (ur. M. Duh), Svobodna Slovenija (odg. ur. M. Stare), Tabor, glasilo Združenja protikomunističnih borcev (ur. A. Škrjanec), Vestnik. Leta 1970: je knjižnica prejemala vse te liste (nič novih), le da so za to leto pri nekaterih razne spremembe. Npr. Glas SKA (ur. Ladislav Lenček), Glas slov. zavetišča dr. Gr. Rožmana (samo štev. 3), Meddobje (ur. F. Papež), Smer v slovensko državo (manjka štev. 37!), Tabor (manjka štev. 7). Leta 1971: Vsi omenjenni listi razen — Meddobja, ki z letnico 1971 ni izšlo (L. XII ima že letnico 1972). Pri drugih so majhne spremembe, npr. Božje stezice (samo štev. 1-8!), Družabna pravda (ur. Maks Jan), Duhovno življenje (ni štev. 12), Glas SKA (ur. Nikolaj Jeločnik), Glasnik zavetišča Gr. Rožmana (številka 4-5), Mladinska vez (ur. G. Batagelj — samo štev. 2-10). Ti emigracijski listi iz Argentine prihajajo v Univerzitetno knjižnico v Ljubljano in so registrirani s posebno številko za uporabo bralcem. Te registrirane številke so v Bibliografiji tiskane. Druigo vprašanje pa je, če so tudi resnično na razpolago slednjemu obi-skovavcu knjižnice, ali pa so časopisi samo rezervirani za izbrance in za arhiv. Bilo bi zanimivo izpisati iz teh treh obširnih zvezkov Slovenske bibliografije še vse knjige emigrantov, ki so uvrščene v knjižnico in registracije posameznih člankov iz tukajšnjih revij, ki so omenjeni v njih, kakor tudi — tukaj izdanih gramofonskih plošč, ki so skoraj v celoti v muzikalnem oddelku knjižnice. Pa to morda prihodnjič. gas glč>wcy>žg