122
Mih. Opeka: Vse je Tvoje  .
Dobro uro pozneje se je solnce še zadnjikrat za ta dan ozrlo v višenjske robove, poslednjič je pozdravilo vrh Nanosov in prvikrat po dolgih letih posijalo v zadovoljni obraz Simna Bajca. Saj se je — tako se mu zdi — spravil s celim svetom. Že dolgo mu niso bile noge tako lahke, kakor nocoj, ko je stopal med obema dečkoma po cesti proti domu.
Anica mu je pripovedovala o raznih težavah in nesrečah, pa tudi o srečnih letih svojega zakona, povedala mu je svojo zadovoljnost z ljubeznivima otrokoma. Tudi o sedanjem vdovskem stanu mu ni tožila. Prenašati nesrečo zadovoljno, to je tudi sreča. Res ji je prezgodaj umrl dobri mož, toda zapustil ji je otroka, ki sta ji vse veselje in vsa nada.
Simen je spoznal, kako malo modre so bile njegove mladoletne želje, videl je, da bi Anica ž njim ne mogla biti tako srečna. Radostno ji je segel v roko, rekoč:
„Sedaj vidim, da je bilo res bolje tako, kakor si ti hotela."
„Torej si vendar spoznal, a pozno, pozno, Simen! Lahko bi bil poskusil srečo v našem stanu. Marsikatera bi se te ne bila branila."
„0, tega pa že ne! Večji del svojega življenja sem hrepenel biti Selanov zet, sedaj vidim, da sem želel v srcu, nikdar pa ne dovolj pomislil, ali bodeva res obadva srečna, ali ne. No, nič ne dene: nalogo svojega življenja sem dokončal, delal sem za domovino in za cesarja in tudi Bogu nisem bil nezvest. Da sem bil tebi zvest, Anica, to veš dobro, in prav se mi
zdi.  Ge sem se pa motil, tolažim se s tem, da nisem ne prvi, ne poslednji."
Anica si je s predpasnikom obrisala solzne oči in spremila mladostnega znanca na cesto. Nekaj mehkega, blažilnega je čutila nocoj okolu srca, kakor da so šele danes poravnani vsi računi burnih prošlih Časov.
Anica je sicer želela poprej ohraniti očetov dom jednemu izmed svojih sinov. Kmalu pa se je prepričala, da je bolje prodati posestvo. Najemnina se dobiva le težko, in malo verjetno je bilo, da bi njen sin, navajen Bele Krajine, hotel bivati v Višnjah. Kupec se je kmalu našel, bil je Simen, ki je vdovi prav dobro plačal dom Selanov, — saj je imel s Čim. Anica je odšla na možev dom, slovo od Visenj je bilo težko, a prestala je tudi to. Kmalu je na prejšnjem kmečkem domu vzrastla lična, na pol gosposka hiša, domovanje gospoda Simna. Stari gospod je bil kakor oče v celem selu. Vse ga je ljubilo in spoštovalo, pa tudi vedelo, zakaj: nihče ni prišel v potrebi k njemu, da ne bi bil izprosil pomoči.
Po njegovi smrti je zapuščina pripadla Baj-škemu gospodarju. „Selana" — ni več, kakor ni več šumnega vozarjenja — mimo nekdanje Selanove gostilne. Tudi tihotapstva že davno ni več; le kaka mati straši jokajoče otroke, češ, molči, molči, če ne pride pote ,rokomalh'! Kdo bi si mislil, da se je v burnem nekdanjem življenju ob cesti pletla taka rahla zgodovina Človeških src!
T voja lepa so nebesa,
Tvoj prostorni zemlje krog,
Tvoj  vesoljni svet prostrani   — Vse je Tvoje, večni Bog!
Vse je  Tvoje
Vrelci šumni  in  potoki, Žuboreč iz  zemlje tal,
Tvoje  so  deroče reke, Tvoj morja kipeči val.
Tvoja so nebesa in Tvoja je zemlja. (Ps. 88, 12.)    ¦
V gozdu zver in ptica v zraku, Riba,  ki jo val poji,
Na gredici nežna  cvetka   — Tvoje vse je,  kar živi.
Solnce,  mesec na višavi, Zvezd ponočnih veličast,
Strop  neba in  zračne dalje, Vse je,  Stvarnik,  Tvoja last.
Ivje, sneg in led in toča, Vsi so  Tvoji,  Gospodar,
Tvoji bliskov žarni ognji, Tvoj  v  oblakih je vihar.
Vse je Tvoje v vidnem stvarstvu,
Vsemogoči  Oče  moj, Vsemu svoje si dobrosti
Jasni vtisnil pečat   svoj   .   .   .
Tvoji so po zemlji hribi, Tvoj  gora nešteti sklad,
Tvoji brdo in ravnina In  dolina in prepad.
Noč je Tvoja,  dan in leto, Pomlad in jesenski sad,
Tvoje svetlokrilo jutro,
Tvoj  večerni  mrak in  hlad.
Vendar, kakor v stvar nobeno, V me si včrtal svoj  obraz,
V duši moji Ti odsevaš   — Najbolj Tvoj sem — človek jaz!
Mih. Opeka.