MICA KEPOVA: Stric Bernard fse iiolno stricev in tet smo imeli, ko smo bili še majhni. Saj smo rekli vsakemu moškemu stric in vsaki ženski teta. Prave strice smo imeli samo tri: strica Matijo, strica Toneta in strica Bernarda. Stric Matija je bil tih, čemeren človek, ki se ni zmenil za otroke — komaj da je odkimal, kadar smo ga pozdravili. Stric Tone je bil bolj prijazen, in otroci smo ga inieli jako radi. Le škoda, da je prihajal k nam tako poredkoma. Casih nam je prinesel kuhanih rakov, lepih, rdečih z velikimi škar-jami. ,.Sam sem Jih nalovil," je rekel, ,,doli v Temenški dolini." Drugikrat natn je prinesel okroglih savskih kamenčkov. To smo izbirali, primerjali in zamenjavali! Na vse smo pozabili ta-Vrat, celo na kosilo in na malico. Ponoči so ,,spali" kamenčki pri nas — iti še v saniah smo se igrali z njimi. Stric Tone je bil šepast in ie hodil ob bergljah. Ko je bil še mlad, se ]e bil nekoč vsekal v levo koleno. In od takrat mu ]e ostala noga v ko-lenu sključena in je bila zaradi tega precej kraiša od desne noge. Kadar ie bil stric Tone posebno dobre volje in nas ]e hotel razve-¦seliti, je vrgel berglje v stran ter se je oprl na sključeno nogo, da je bil •Čisto maihen, komai za spoznanje večji od našega desetletnega brata. „0, stric, kako ste majhni!" smo vzklikali otroci in smo se postav-Jjali zaporedoma k njemu in se merili, kdo je večji. ,,Jaz sem naivečji!" je vzkliknil stric nenadoma in se je vzravnal na desni nogi... In tako je bU velik, da smo morali stopiti nekoliko ko-rakov v stran, če smo mu hoteli gledati v lice. O, kako je bilo to zabavno! Toda stric Tone se je kmalu utrudil in — konec je bilo predstave. Tudi so nas zapodili starši, če so videli, da mučimo strica. Najrajši smo imeli strica Bernarda. Tako lepo ie znal pripovedo-vati, in nikoli mu ni zmanjkalo gradiva. Kadar smo ga zagledali, ko se je prikazal izza ovinka, smo zavrisnili, da so se prestrašile kokoši in sta zalajala psa ter smo mu stekli naproti — kdor pre). ta prei — tako •smo prehitevali drug drugega in se oklepali strica, da ga nismo podrli. In potem se ie začelo: ,,Striček. striček! Ali nam boste kai pove-dali?" in — ^li veste kako novo povest?" ip ..zadnJiC ste nam oblju-hUi--" »W ,,MaIo potrpite, da se oddahnem!" se je branil. Potem je sedel na klop pred hišo, mi pa smo ga obstopili. — Kako smo se bali, da bi ga ne zagledala oče ali mati, ker potem ga nista izpustila, a mi smo mo-rali čakati... Nekoč smo ga zajeli pod kozelcem. Sedel je na Jcobilo", mi pa smo se razvrstili okrog niega in pričakovali. kdaj bo pričel. Pa dolgo je molčal, nič se mu ni mudilo. Počasi ie izvlekel iz žepa mehur, kresilo in gobo; nabasal je pipico, ukresal ogenj in je previdno pritisnil tleč košček gobe na pipico, potem ie zaprl s palcem pokrovček, da je nalahko počilo ... To je bilo prvo dejanje važnega opravila. Mi smo molče opazovali strica. — Vedeli smo, da ga pri tem delu ne smemo motiti. — Na vsako niegovo kretnjo smo pazili — in vse, kar Je delal, se nam ie zdelo jako važno in zanimivo. Stric je nekolikokrat močno potegnil iz pipice, da so se mu naredile na licih globoke jamice in je zapiskalo v pipici. — Potem ie pospravil mehur, kresilo in gobo v žep; in mi smo vedeli, da je sedaj najvažnelše delo končano. ,,Striček, ali je pipica res s pravim srebrom okovana?" je pričel Korliček in se je nalahko dotaknil pokrovčka. ^Seveda. S pravim, čistim srebrom je okovana!" je potrdil stric. — ,,In pokrovček je srebrn. Le poglej, kako iepo je izrezljan in kako je ošpiljen — kakor streha na vaškem zvoniku." Še boli smo staknili skupal glavice in ogledovali pipico. Pa se je iztegnila ročica, in prstek se je dotaknil pokrovčka — pa speklo je, in brž se je skrila ročica... Poredno se je nasmehnil stric in nam Je pnhnil dima v žareča lica. ^Striček, kje ste pa dobili to pipico?" je vprašal Janko. ,,EJ, takrat v laški vojni sem jo dobil. Moj stotnik mi jo je dal za spomin. Ranjenega sem odnesel iz ognja... Pa saj sem vam že stokrat povedal to povest!" je zamahnil skoro jezno. ,,No, pa nam povejte kako drugo..." stno prosili soglasno. Toda stric to pot ni bil nič kaj dobre volje; tako je bil zamišljen ... Zagledal se je v petelina, ki je stal na skladanici drv in ]e pel. ,,Stric!..." ga je opomnila Lojzka. Stric je požugal s prstom in je pokazal na petelina. ,,Le poslušajte, otroci!" je rekel skrivnostno. ,.Kdor je pameten, bo razumel, kaj poje petelin." Začudeno smo pogledali strica. ,,PeteIin?..." je ostrmel Korliček. Toda stric je položil prst na usta, in vsi smo posluhnili. Petelin je z globokim in zateglim glasom zapel: ,,Ko-ko-ro-ko-o-o!" I . 159 ,,Ali ste kai razumeli?" je vprašal stric. ,,Nič! Prav nič!" smo odgovorili drug za drugim. In spet je zapel petelin. ,,Oh, striček, povejte nam vendar, kaj pravi petelin!" smo prosill. ,,Le pazite!" nas ie natezal stric. ,,Sal tako razločno izgovaria!" Spet smo iztegnili vratove in nastavili ušesa, pa ničesar nisrao mogli razumeti. ,,SaJ vidim, da ne bo nič!" se je muzal stric. Vzravnal se ie in ie zapet počasi in zategnjeno, oponašaje petelina: ,,Pri-i-i n-a-s s-m-o bo-g-a-a-a-ti!" Vsi smo se glasno zasmejali. ,,Le posluša)te, kako lepo in točno mu odgovarja sosedoV pete-linček, ta krota pritlikava!" nas Je iznova opozoril stric. Spet smo poslušali. In sosedov petelinček je zapel s tankim glasom: JCi-ki-ri-ki-i-i!" ,,No — ali veste, kaj odgovarja?" ie vprašal stric. ,,Ko bi kaj ime-e-e-li! Ko bi kaj ime-e-e-li!" je stric zapel za pete-linčkom. Nismo ga takoj razumeli; pojasniti nam ie moral. ,,Ko bi kai imeli, pravi," se ie zasmejal dobrodušno. ,,Saj res; sa) res!" smo se začudili. In medtem, ko smo ponavljali za petelinoma čudno pesem, se ie stric neopažen izmuznil v vežo k očetu in materi.