Filip Čuček Filip Čuček se je rodil 26. aprila 1977 v Mariboru. Po končani osnovni šoli je obiskoval mariborsko II. gimnazijo, kjer je leta 1996 maturiral. V istem letu se je vpisal na samostojni študij zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Četrti letnik študija je kot štipendist programa CEEPUS opravljal na Katedri za slovaško zgodovino Univerze J. A. Komen- skega v Bratislavi. Maja 2002 je diplomiral in istega leta vpisal podiplomski študij zgodovine 19. stoletja, prav tako na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot mladi raziskovalec se je 1. 11. 2003 zaposlil na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Podiplomsko usposabljanje je zaključil aprila 2007 z zagovorom doktorske disertacije Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893). Svoje delo je usmeril v raziskovanje politične zgodovine na Slovenskem v 19. stoletju. Doslej je objavljal v Sloveniji (Zgodovina za vse, Kronika, Studia Historica Slovenica, Prispevki za novejšo zgodovino, Zgodovinski časopis) in v tujini (Blätter für Heimatkunde v Gradcu), ob tem pa je v sodelovanju z doc. dr. Martinom Mollom pripravil prispevek Duhovniki za rešetkami (Viri, 2006) ter sodeloval pri Slovenski kroniki XIX. stoletja. Aprila 2000 je sodeloval na znanstveni konferenci o slovensko-slovaških stikih v Bratislavi, decembra 2004 pa na znanstvenem simpoziju 750 let mesta Maribor s prispevkom Maribor in kraji na slovenskem Štajerskem med leti 1750-1918. Raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, asistent dr. Filip Čuček, ki se je v zadnjih letih razvil v dobrega poznavalca politične zgodo- vine slovenskega in srednjeevropskega prostora, je v svoji knjigi natančno prikazal uspehe in težave, s katerimi se je lahko pohvalila slovenska politika na Spodnjem Štajerskem v času vlade grofa Eduarda Taaffeja (1879-1893). Čeprav je bil odnos vlade do kulturnih in gospodarskih potreb Slovencev na Spodnjem Štajerskem veliko bolj zadržan kot v osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, pa je po mnenju avtorja tudi štajerskim Slovencem uspelo bistveno spremeniti neugodne razmere na številnih področjih družbenega ži- vljenja. Navzven enotna »narodna stranka«, organizirana v leta 1882 ustano- vljenem Slovenskem političnem društvu, ni dosegla le izjemnih uspehov pri uveljavljanju slovenskega jezika v šolah, uradih in javnem življenju, ampak je relativno hitro izničila v prejšnjem obdobju opazen vpliv nemške (liberalne) stranke na slovenskem podeželju in od deželnozborskih volitev leta 1884 že začenjala »napad« na mesta in trge. Opazne politične uspehe je spremljal tudi slovenski napredek na gospodarskem področju, ki se je kazal v hitri ra- sti slovenskih posojilnic in krepitvi slovenskega meščanstva po premoženju. Po mnenju avtorja je narodni stranki zlasti na celjskem območju v dobršni meri uspelo demantirati oceno predsednika celjskega sodišča Heinricherja, ki je ob ustanovitvi celjske Posojilnice (1881) samozavestno trdil: »Kapital in inteligenca na Spodnjem Štajerskem sta nemška in morata nemška ostati.« To pa je bil tudi glavni vzrok za radikalizacijo nemške politike na Spodnjem Štajerskem in zaostrovanje nemško-slovenskih odnosov, ki so ob koncu Ta- affejeve dobe zlasti v Celju dobivali vedno bolj ekscesne oblike. Janez Cvirn Cena 16 EUR USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893) ISSN 1854-7591 Filip Čuček USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI Filip Čuček USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893) Celje, 2008 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4-18)”1879/1893” ČUČEK, Filip Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi : gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893) / Filip Čuček ; [fotografije Zgodovinski arhiv Celje ... [et al.] ; prevod Lydia Frece]. - Celje : Zgodovinsko društvo, 2008. - (Zgodovini.ce, ISSN 1854-7591 ; 7) ISBN 978-961-91222-7-3 240531200 Filip Čuček USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893) Izdalo in založilo © Zgodovinsko društvo Celje Odgovorni urednik Tone Kregar Uredila Marija Počivavšek Uredniški odbor Bojan Cvelfar, Janez Cvirn, Branko Goropevšek, Tone Kregar, Marija Počivavšek, Andrej Studen, Aleksander Žižek Recenzenta Janez Cvirn Andrej Studen Fotografije Zgodovinski arhiv Celje, Osrednja knjižnica Celje, slovenski in nemški tisk, literatura, internet Lektor Aleš Maver Oblikovanje naslovnice Triartes, Domjan Računalniški prelom Andrej Mohorič Prevod Lydia Frece (Amidas d.o.o.) Tisk Grafika Gracer Naklada 500 izvodov Celje, 2008 Izdajo knjige je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ISSN 1854-7591 VSEBINA Predgovor ................................................................................................................................5 PRED TAAFFEJEM Liberalni »prelom« ..................................................................................................................8 Eduard Taaffe .......................................................................................................................12 Stremayrjeva vlada ................................................................................................................ 14 Spodnja Štajerska pred Taaf fejem .................................................................................. 16 TAAFFEJEV NASTOP Državnozborske volitve leta 1879 .........................................................................................23 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru 1879–1885 ..............................26 Stališča do nove vlade ...........................................................................................................27 Začetek parlamentarnega življenja ....................................................................................... 33 Razmere v drugi polovici mandata ......................................................................................40 Odnos do Taaffejevega nastopa na Spodnjem Štajerskem ..................................................43 Slovenski program ..........................................................................................................44 Zaostrovanje nacionalnih odnosov ob Taaffejevem nastopu ..............................................48 »Napad« na okrajne zastope ............................................................................................56 Nekaj besed o zakonodaji ...............................................................................................56 Okrajni zastopi v drugi polovici 60-tih let ..................................................................... 61 Volitve v okrajne zastope leta 1879/80 (na primeru mariborskega) .............................64 Volitve v okrajne zastope leta 1883 ................................................................................68 Spodnještajerski poslanci v državnem zboru 1879–1885 ....................................................73 Slovenci in štajerski deželni zbor 1878–1884 .......................................................................92 Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru 1878–1884 ............................. 103 Radikalizacija nemške politike po Vošnjakovih resolucijah .............................................104 Slovenski ekonomski »prodor« ........................................................................................... 116 Slovensko zadružništvo (Miha Vošnjak) ...................................................................... 117 Zveza slovenskih posojilnic .......................................................................................... 121 Seznam spodnještajerskih posojilnic do leta 1885 ......................................................123 Jezikovne »težave« ...............................................................................................................124 Ustanovitev Slovenskega političnega društva in delovanje do leta 1885 .......................... 133 Boj za občine (in ženske glasove) ........................................................................................ 146 Epilog ............................................................................................................................ 153 Deželnozborske volitve leta 1884 ....................................................................................... 155 Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru 1884–1890............................. 162 Državnozborske volitve leta 1885....................................................................................... 163 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru 1885–1891 ............................ 166 Politične razmere v Avstriji 1885–1891 .............................................................................. 167 Spodnještajerski poslanci v državnem zboru 1885–1891 .................................................. 174 Slovenci in štajerski deželni zbor 1884–1890 .................................................................... 185 Radikalizacija nemške politike po državnozborskih volitvah leta 1885 ........................... 193 Slovensko posojilništvo ......................................................................................................197 Seznam spodnještajerskih posojilnic med leti 1885–1893 .......................................... 201 4 Prizadevanja za jezikovno enakopravnost ..........................................................................202 Sodišča ..........................................................................................................................202 »Slovenizacija« zemljiške knjige ....................................................................................204 Šolstvo ..........................................................................................................................206 Štetje prebivalstva ......................................................................................................... 210 Slovensko društvo v drugi polovici 80-tih let .................................................................... 213 Boj za okrajne zastope in občine ........................................................................................ 216 Zastopi .......................................................................................................................... 216 Občine .......................................................................................................................... 218 Celje – novo središče spodnještajerske slovenske politike ................................................ 221 Zaostrovanje nacionalnih odnosov ....................................................................................230 Celje – eskalacija nacionalizma leta 1890 ..........................................................................235 Ustanovitev Celjskega Sokola ...................................................................................... 235 Prvi občni zbor Südmarke ............................................................................................243 Odmevi ......................................................................................................................... 245 Spodnještajerska socialdemokracija 1879–1893 ................................................................248 Volitve v deželni zbor leta 1890 in slovenska prizadevanja ............................................... 251 Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru leta 1890 ................................254 Volitve v državni zbor leta 1891 .........................................................................................255 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru leta 1891 ...............................257 Politične razmere v Avstriji 1891–1893 – težave grofa Taaffeja .........................................258 Nezadovoljstvo s Taaffejem ................................................................................................262 »Napad« na Celje.................................................................................................................267 Homogenizacija (nacionalne) politike ................................................................................ 279 Slovenski katoliški shod ...............................................................................................280 Nemški celjski program ................................................................................................283 Slovensko društvo ........................................................................................................284 Taaffejev konec ...................................................................................................................287 »Ob njegovem grobu mora vsakdo priznati, da je bil eden najznamenitejših avstrijskih državnikov« .......................................................................................................294 Ocene slovenskega napredka v Taaffejevem času in ocene Taaffeja samega .............. 294 Nekaj misli ob zaključku ....................................................................................................297 Seznam spodnještajerskih obrambnih organizacij med leti 1880–1893 ...........................301 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................................303 DIE ERFOLGE VON UNTERSTEIRISCHEN SLOWENEN IN DER ÄRA TAAFFE .....................................317 BIOGRAFIJE POMEMBNEJŠIH POSAMEZNIKOV ..................................................... 322 IMENSKO KAZALO ......................................................................................................... 333 5 Predgovor Vladi grofa Eduarda Taaffeja, ki je Slovencem (tudi na Spodnjem Štajer- skem) prinesla največji napredek v Avstro-Ogrski monarhiji, slovensko zgodovino- pisje doslej ni posvečalo posebej velike pozornosti. Raziskovalna obravnava gospo- darske, socialne, kulturne in politične zgodovine slovenskega prostora po obnovi ustavnega življenja (1861), s kakršno so slovenski zgodovinarji začeli pred več kot tridesetimi leti v okviru projekta »revizije« slovenske zgodovine, ni bila nikoli izve- dena do konca. Naše poznavanje političnih, gospodarskih, kulturnih in socialnih razmer v obdobju Taaffejeve vlade (1879–1893) še vedno v veliki meri temelji na rezultatih Ivana Prijatelja in Dušana Kermavnerja ter nekaterih krajših, podrobnih raziskavah različnih avtorjev (delavsko gibanje (npr. Franc Rozman, Jasna Fischer), politična orientacija nemštva (Janez Cvirn, Dragan Matić)), poleg tega pa je izrazito »kranjskocentrično«, ker velike razlike, ki so bile med posameznimi deželami, zgolj lapidarno registrira, manj pa razloži in analizira. Knjiga, ki je pred vami, predstavlja nekoliko spremenjeno in predelano doktorsko disertacijo, ki sem jo zagovarjal aprila 2007 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Tema je postavljena v časovni okvir 1879– 1893, t. j. od padca liberalne Auersperg-Lasserjeve vlade do predloga Taaffejevega kabineta glede vpeljave splošne volilne pravice, ki je povzročila padec njegove vlade. Če je bil ob Taaffejevem nastopu slovenski narod v tako »desperatnem« položaju, da je »človek moral imeti trdo vero v bodočnost slovensko, da ta čas ni obupaval« (Josip Vošnjak), so bili ob padcu njegove vlade »Slovenci že povsem razvit narod z razpla- steno družbo, z razvito kulturo, znanostjo in umetnostjo, z najrazličnejšimi gospo- darskimi, političnimi, kulturnimi društvi in organizacijami, povsem izoblikovanim jezikom in strokovno terminologijo, skratka, narod, ki ima sicer nešteto težav in problemov, ki mu nasprotniki še vedno odrekajo enakopravnost, ki še vedno nima docela slovenskih srednjih šol niti univerze, ki je zato velikokrat poln dvomov vase in pesimizma, ki pa vendarle nedvomno in trdno obstaja in živi.« (Vasilij Melik.) Slovenci so (tudi na Štajerskem) dosegli opazne uspehe pri uveljavljanju slovenskega jezika v šolah in uradih, pri gospodarski emancipaciji (razvoj posojilništva), na voli- tvah v občinske in okrajne zastope, pa v deželni in državni zbor. Potisnili so Nemce v mesta in začenjali s prodiranjem v nemške jezikovne otoke, pri čemer so od srede 80-tih let svoje sile vse bolj koncentrirali pred Celjem. Pri tem so ves čas delovali v okviru slogaške politike pod okriljem Slovenskega društva in – zaradi silovitega nemškega pritiska – niso dopustili, da bi se politični razkol, ki je na Kranjskem izbruhnil ob koncu 80-tih let, razširil tudi na Štajersko. Posebna pozornost je namenjena temam, ki doslej v slovenskem zgodovino- pisju še niso bile obdelane, kot npr. volitve v okrajne zastope in njihovo delovanje (okrajni zastopi so bili štajerska posebnost), delovanje slovenskih poslancev v šta- jerskem deželnem zboru, njihovo povezovanje s katoliškimi konservativci, odnos lavantinskega škofa Maximiliana Stepischnegga (in njegovega naslednika Mihaela Napotnika) do slovenskega narodnega gibanja, struktura slovenske politične orga- 6 nizacije in razlogi, zaradi katerih se odkriti spopad med katoliškim in liberalnim taborom na Kranjskem ni zanesel na Štajersko. Poudarek pričujočega dela predstavlja politično življenje v obravnavanem obdobju. V njem so zajeta tudi prizadevanja na gospodarskem področju, ki se je s posojilništvom in zadružništvom otreslo nemškega pritiska. Knjiga definira kul- turne pridobitve spodnještajerskih Slovencev, v prvi vrsti Vošnjakova prizadevanja, ki so po njegovih resolucijah leta 1880 vodila k delnim uspešnim rezultatom na jezikovnem področju. To je bil tudi vodilni problem v obravnavanem času. O je- zikovnih bojih, ki so na nekaterih mestih fragmentarno že obdelani, še nimamo celostne podobe. Gospodarske, kulturne in socialne razmere so me torej v prvi vrsti zanimale skozi prizmo politike. Nacionalno problematiko sem skušal osvetliti še z gospodar- skimi zadevami (posojilništvo), jezikovnimi boji (predvsem srednje šole in uradi) in ugotoviti vpliv obravnavanih problemov na politično življenje na Spodnjem Štajer- skem ter na zaostritev nacionalnih odnosov, ki so se iz leta v leto vse bolj in bolj poglabljali. Politično življenje na Spodnjem Štajerskem pod Taaffejem doslej – z nekaj izjemami – ni bilo v celoti obravnavano. Leta 1965 je izšla monografija Vasilija Me- lika Volitve na Slovenskem 1861–1918, v kateri je predstavljen volilni sistem v Avstriji in podrobno volilno politično življenje na Slovenskem. Podrobno analizo nemštva na Spodnjem Štajerskem je leta 1997 izdal Janez Cvirn (Trdnjavski trikotnik), kjer je natančno analiziral politični razvoj Nemcev v Mariboru, Celju in Ptuju v letih 1861–1914. Gospodarsko in socialno sliko Spodnje Štajerske podaja Franc Roz- man v uvodu svojega dela Socialistično delavsko gibanje na slovenskem štajerskem iz leta 1979. Politični razvoj na Spodnjem Štajerskem analizira delo Franja Baša (Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije), izšlo leta 1989. Splošen pregled in osnovno sliko političnega razvoja najdemo v peti knjigi (1881–1895) dela Ivana Prijatelja Sloven- ska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895, ki pa je danes lahko samo izhodišče za nadaljnje raziskave. Med tujo literaturo so pomembni za Taaffejevo dobo zlasti Beck (Die Persönlichkeit des Grafen Eduard Taaffe), Knarr (Das Ministerium des Grafen Taaffe und die soziale Frage) in Jenks (Austria under the Iron Ring), ki pa zajemajo slovensko politiko v manjši meri. Slovence obravnava podobno tudi Rum- plerjeva knjiga Eine Chance für Mitteleuropa, Österreichische Geschichte 1804–1914. Podobno velja še za druge tuje avtorje, ki obravnavajo ta čas. Raziskavo metodološko usmerja primarno arhivsko gradivo iz štajerskega deželnega arhiva v Gradcu (fond stenografski zapisniki sej državnega zbora, fond stenografski zapisniki sej štajerskega deželnega zbora, fond predsedstveni spisi šta- jerskega namestništva), iz Pokrajinskega arhiva Maribor, kjer so ohranjeni osebni fondi nekaterih vidnejših slovenskih spodnještajerskih politikov, ter iz ostalih slo- venskih arhivov. Ob tem ne gre spregledati takratnega slovenskega in nemškega političnega časopisja (Slovenski gospodar, Domovina, Südsteirische Post, Marburger Ze- itung, Cillier Zeitung, Deutsche Wacht), ki predstavlja pomemben historični vir in ga je bilo potrebno kritično ovrednotiti. Poleg tega je v raziskavi uporabljena še 7 ostala sodobna politična publicistika in spomini pomembnih slovenskih politikov (Vošnjak, Sernec). Pri nastajanju knjige se za številne nasvete in usmeritve iskreno zahvaljujem mentorju, red. prof. dr. Janezu Cvirnu. Prav tako se zahvaljujem red. prof. dr. Fran- cu Rozmanu in doc. dr. Andreju Studnu za njun del pri nastanku pričujoče študije. Seveda pa gre posebna zahvala Zgodovinskemu društvu Celje, ki je delo sprejelo v svoj založniški program in ga izdalo v svoji zbirki Zgodovini.ce. Hvala tudi vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju pričujoče študije. 8 PRED TAAFFEJEM Liberalni »prelom« V drugi polovici 70-tih let se je razdor v vrstah nemških liberalcev zaradi vladne politike Adolfa Auersperga povečal. Že po državnozborskih volitvah leta 1873 je bil položaj vladnega kabineta manj ugoden kot na začetku. Večina se je pričela cepiti in notranje razkrajati. Vlada je morala tako paktirati z opozicijo pod vodstvom grofa Karla Hohenwarta. 1 Ko je prišla leta 1876 na dnevni red državnega zbora ponovna potrditev avstro-ogrske nagodbe in z njo obnovitev gospodarske zveze, je v vrstah ustavovercev prevladovalo mnenje, da mora Avstrija doseči več kot pred desetimi leti. Toda zaradi ogrskih zahtev, predvsem glede »dualistične« preureditve narodne banke, je nemški Napredni klub ostro nasprotoval mlačnosti vlade. 2 Kampanji, ki jo je vodil član Kluba levice Alfred Skene, so se pridružili še nasprotniki iz drugih ustavovernih frakcij in zahtevali spremembo nagodbe v ko- rist Avstrije. V nasprotnem primeru so zahtevali, da se Avstro-Ogrska spremeni v čisto personalno unijo. Stališča Skeneja in ostalih, ki so konec novembra leta 1876 izstopili iz Kluba levice in pristopili k Naprednemu klubu – ta je ostreje nasprotoval popuščanju Ogrski – so vnesla razdor v Napredni klub. Člani, ki so izstopili zaradi nestrinjanja z izrabljanjem nagodbenih pogajanj pri spreminjanju državnopravnih temeljev monarhije, so ustanovili Novi napredni klub in se z zmernejšimi stališči približali Klubu levice in Klubu centra. 3 Vladni kabinet se je znašel v krizi in se vedno bolj oddaljeval od prvotnega programa ustavoverne stranke. Prisiljen je bil voditi oportunistično politiko, levica pa se ni več čutila dolžno, da bi ga še naprej podpirala. 4 Še večje razburjenje je med nemškim Naprednim klubom povzročila vzhodna kriza in z njo povezana vladna 1 Britta Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, Elanders Boktryckeri Aktiebolag, Göteborg, 1940, str. 71. 2 Janez Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2006, str. 161; Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo Celje, Celje, 2003, str. 228–229; Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz. Spomini politika in diplomata (prevedel, uredil in spremno besedo napisal Franc Rozman), Slovenska matica, Ljubljana, 2004, str. 92. 3 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 162; prim. Leopold Kammerhofer, Staat und Verwaltung, v: Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873–1879 (herausgegeben von Leopold Kammerhofer unter Mi- tarbeit von Friedrich Edelmayer, Irene Gartner, Susanne Herrnleben, Walter Prenner, Karl Vocelka), Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaft, Wien, 1992, str. 101; Diethield Harrington- Müller, Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus des österreichischen Reichsrats 1873–1910, Her- mann Böhlaus Nachf., Wien–Köln–Graz, 1972, str. 30–32; Helmut Rumpler, Parlament und Regie- rung Cisleithaniens 1867 bis 1914, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/1, Wien, 2000, str. 733–740; Lothar Höbelt, Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat, v: Die Habsbur- germonarchie VII/1, str. 922–925; Pieter M. Judson, Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848–1914, The University of Michigan Press, Michigan, 1996, str. 183–184. 4 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 71. 9 politika glede okupacije Bosne in Hercegovine. 5 Vedno več liberalcev se je od leta 1876, ko je zadeva postala javna, zoperstavilo okupacijskim načrtom zunanjega mi- nistra Gyule Andrássyja in svarilo pred širjenjem monarhije na Balkan. Po interpe- laciji, ki jo je na vlado sredi oktobra leta 1876 naslovilo 112 ustavovernih poslancev, kritika ekspanzivne politike ni prenehala. Med državnozborskoo razpravo o vzho- dnem vprašanju v začetku novembra leta 1876 so ustavoverci nasprotovali zasedbi slovanskih ozemelj, medtem ko je opozicija podpirala avstrijsko intervencijo. 6 Celo umirjeni Nemci so se bali priključitve slovanskih pokrajin zaradi oslabitve položaja nemštva v monarhiji. Le manjšina liberalcev pod Ignazem Plenerjem 7 in Eduardom Suessom je podpirala ekspanzivno politiko dvora in vlade. Voditelj Kluba levice Eduard Herbst je postal glavni kritik vzhodne politike. 8 Zaradi koalicijskega nasprotovanja nagodbenim zakonom je Auerspergova vlada konec januarja leta 1878 odstopila, ker pa iz vrst ustavovercev ni bilo mogoče sestaviti nove vlade, je cesar Franc Jožef v začetku februarja potrdil staro ekipo. 9 Ob podpori desnice in dela nemških ustavovercev je vladi vendarle uspelo, da je držav- ni zbor v začetku junija sprejel nagodbene zakone, čeprav je proti sprejetju glasovalo 122 liberalcev. Avstrija ni izposlovala veliko. Glavni zadevi, carinski sporazum in vprašanje kvot pri narodni banki, sta ostali nespremenjeni, 10 sprejeta nagodba pa je za seboj potegnila še razdelitev avstrijske nacionalne banke 11 na dve centrali v Budimpešti in na Dunaju. 12 Slogo liberalnih vrst je še dodatno razbila odobritev potrebnih sredstev za okupacijo Bosne in Hercegovine sredi marca leta 1878, še bolj pa berlinska pogod- ba s konca julija, s katero je Avstro-Ogrska prevzela mandat za okupacijo. Auersper- gova vlada ni bila več deležna podpore nemškoliberalne koalicije, 13 ker je podpirala 5 Več o tem glej Petko Luković, Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do bosansko- hercegovskega vprašanja v letih 1875–1878, SAZU, Ljubljana, 1977; prim. Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 115–141; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 740–742; Alan Sked, Der Fall des Hauses Habsburg, Wolf Jobst Siedler Verlag GmbH, Berlin, 1993, str. 281–286; Filip Čuček, Slovenci, Slovaki in bosansko- hercegovske peripetije v letih 1875-1878, v: Zgodovina za vse, 2003/1, str. 5-31. 6 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 163; Vasilij Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji v zvezi z dogodki na Balkanu, v: Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Litera, Maribor, 2002, str. 497. 7 O njem glej več Richard Charmatz, Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907. II. Der Kampf der Nationen, Druck und Verlag von B. G. Teubner, Leipzig, 1912, str. 26–27. 8 Prim. Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 184–185. 9 Prim. Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str. 497. 10 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 162; Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 92. 11 Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, Österreichische Geschichte 1804–1914, Ueberreuter, Wien, 1997, str. 453; prim. Pančur, V pričakovanju, str. 228. 12 Prim. Jean Paul Bled, Franc Jožef, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990, str. 441–442. 13 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 453–454; prim. Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus, str. 32–33; Berthold Sutter, Ernst Bruckmüller, Der Reichsrat, das Parlament der westlichen Reichshälfte Österreich-Ungarns (1861–1918), v: Parlamentarismus in Osterreich (he- rausgegeben von Ernst Bruckmüller), öbv&hpt, Wien, 2001, str. 91; Leopold Kammerhofer, Walter Prenner, Liberalismus und Aussenpolitik. Die Orientfrage und der Widerstand der Deutschliberalen gegen die Okkupation von Bosnien und der Herzegovina 1875–1879, v: Studien zum Deutschliberali- 10 zunanjo politiko, pri kateri ni imela večinska liberalna stranka praktično nobenega vpliva. 14 Auersperg je v začet- ku julija 1878 ponudil odstop kabine- ta, cesar pa jo je sprejel šele v začetku oktobra, 15 potem ko je armada zasedla Bosno in Hercegovino. Zagovornik avstrijske nacional- ne enakopravnosti, zdravnik in poli- tik Adolf Fischhof, staročeški voditelj Ladislav Rieger in urednik časnika Neue Freie Presse Michael Etienne so poskusili pritegniti liberalce z emmer- sdorfsko spomenico (ta je poudarjala nacionalno pomiritev in zaščito vseh nacionalnosti), a v svojih prizadevanjih niso bili uspešni. 16 Herbst, ki je bil si- cer prepričan, da ni mogoče vladati brez liberalcev oziroma proti njim, 17 je spomenico zavrnil, kar je še doda- tno poslabšalo odnose med nemškimi ustavoverci in slovanskimi poslanci. 18 Novi mandat je dobil finančni minister Sisinio De Pretis, ki pa vlade, ki bi se strinjala z Andrássyjevo zunanjo politiko, ni mogel sestaviti. 19 Konec oktobra je velik del ustavovercev zavrnil vla- dni program s čimprejšnjim dokončanjem okupacije, s sprejemom proračuna in obrambnega zakona. 20 Avstrijsko polovico je tako moral še naprej voditi Auersperg, ki pa ni imel več večine. Konec oktobra je Herbst z nekaj somišljeniki izstopil iz Klu- smus in Zisleithanien, str. 232–237; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 743–745; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 925–928; Robin Okey, The Habsburg Monarchy c. 1765–1918, St. Martin's Press, New York, 2001, str. 224–227. 14 Lothar Höbelt, Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreich 1882– 1918, Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1993, str. 20. 15 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 163; Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str. 499; Skotts- berg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 72; prim. Andrej Pančur, Doba slogaštva, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 30; Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Ta- affejeva vlada in položaj Slovencev; v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 509–510. 16 Dragotin Lončar, Adolf Fischhof, v: Veda, 1912, str. 34–35; prim. Rumpler, Parlament und Regierung, str. 745–746. 17 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 20. 18 Lončar, Fischhof, str. 35. 19 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 163; Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str. 499. 20 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, 2 (1869–1879), Akademische Druck, Graz, 1972, str. 441. Adolf Auersperg, liberalni ministrski predsednik med leti 1871-1879 11 ba levice in pristopil k Novemu naprednemu klubu. 21 Klub levice, ki je z 91 poslanci predstavljal leta 1873 najmočnejši klub v parlamentu, 22 je premogel le 38 poslancev, ki so se skupaj s Klubom levega centra strinjali z okupacijo. Najmočnejši liberalni klub je postal Novi napredni klub, ki okupacije in vladne politike ni podpiral. V začetku novembra je nemška liberalna večina sprejela adreso, v kateri je izrekla vla- di nezaupnico. Kljub temu se je januarja leta 1879 zmernejši del liberalcev pridružil vladni politiki, ko je dal skupaj z opozicijo soglasje k berlinski pogodbi. Proti njej je glasovalo 112 poslancev, kar je predstavljalo dokončen prelom z liberalci. 23 21 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 922. 22 Prav tam, str. 912. 23 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 164; Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str. 501–502. 12 Eduard Taaffe Sredi februarja leta 1879 je liberalni vladni kabinet dokončno odstopil, po- tem ko se je Franc Jožef »po desetih letih včasih težkega sožitja z liberalci« že pričel ozirati po novem človeku, ki bi mu prepustil vlado. 24 Istočasno se je po monarhiji razširila vest o verjetnem bodočem ministrskem predsedniku. Tirolski deželni namestnik Eduard Taaffe se tedaj še ni ubadal z av- strijsko državno polovico, pač pa je narekoval tirolsko deželno politiko iz glavnega mesta Innsbrucka. Taaffe, katerega korenine so segale sicer na Irsko, od koder so prišli njegovi predniki konec 17. stoletja v dežele cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, se je rodil 24. februarja leta 1833. Po zaslugi zvez z dvorom svojega očeta grofa Ludwiga Taaffeja je Eduard postal mladostni prijatelj bodočega cesarja Franca Jožefa. Po študiju prava, ki ga je zaključil leta 1852, se je pričela njego- va kariera v državni birokraciji, kjer se je strmo vzpenjal. Po začetnem službovanju v Spodnji Avstriji in na Ogrskem je v začetku 60-tih let napredoval v vodstvene upravne kadre praške okrožne administracije, 25 kjer se je kot obetajoč uradnik po- igraval z idejami o nadstrankarski birokraciji v Avstriji, hvalil predpise o enakosti vseh avstrijskih narodov in obenem ugotavljal, kako težka in zapletena naloga je služba birokrata na jezikovno mešanem območju, kot je bilo praško okrožje. 26 Po- tem ko je svoje razmišljanje objavil, je naletel na negativen odziv češke politike, ki je njegove besede razumela kot prazne fraze, ki da jih ni mogoče uresničiti. 27 Leta 1863 se je Taaffe kot deželni glavar preselil v Salzburg. Po avstrijskem »odstopu« od velikonemških idej leta 1866 je v začetku leta 1867 za kratek čas zasedel mesto deželnega namestnika Zgornje Avstrije, 28 marca leta 1867 pa bil ime- novan za notranjega ministra in ministra za uk in bogočastje v vladi Friedricha Be- usta. Ko je avstrijska vlada leta 1867 »prepustila« Madžarom ogrsko polovico države, se je v pogajanjih z njimi kot šef avstrijske deputacije »izkazal« tudi Taaffe. V drugi polovici leta 1867 je odstopil z mesta ministra za uk in bogočastje in kot namestnik ministrskega predsednika praktično že vodil Cislitvanijo, potem ko je cesar Beusta imenoval za skupnega zunanjega ministra. Ko je konec leta 1867 vodstvo avstrijske politike prevzel liberalni kabinet pod vodstvom kneza Karla Auersperga, je Taaffe prevzel domobransko ministrstvo. Zaradi vmešavanja Beusta v notranjo politiko obeh polovic monarhije je Auersperg odstopil, Taaffe pa konec septembra leta 1868 ponovno dobil priložnost kot namestnik ministrskega predsednika sestaviti vlado. 24 Bled, Franc Jožef, str. 442. 25 Prim. Arthur Skedl, Der politische Nachlass des Grafen Eduard Taaffe, Rikola Verlag, Wien, Berlin, Leipzig, München, 1922, str. 15–18. 26 William A. Jenks, Austria under the Iron Ring 1879–1893, The University Press of Virginia, Charlot- tesville, 1965, str. 29–30. 27 Georg Beck, Die Persönlichkeit des Grafen Eduard Taaffe, Dissertation zur Erlangung des Doktorgra- des, Wien, 1948, str. 50. 28 Prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 18–38. 13 Sredi decembra je bil s petintrideseti- mi leti prvič imenovan za ministrskega predsednika. 29 Taaffe se v liberalnem meščan- skem ministrstvu ni najbolje znašel. Pravzaprav so bili njegovi politični nazori drugačni kot nazori vladne ve- čine. Centralistični nemški liberalci so pričakovali nekoga, ki bo zadovoljeval njihove potrebe. Taaffe, ki se je naci- onalnih in jezikovnih vprašanj loteval federalistično, nikakor ni bil po njiho- vem okusu. Zaradi povsem nasprotnih stališč z ustavoverci je Taaffe leta 1870 zapustil vladno krmilo. 30 P o n e p o - membnem liberalnem »tromesečju«, ki ga je zrušila ob stalni češki še držav- nozborska abstinenca nemških konser- vativcev, Poljakov, bukovinskih Romu- nov, Slovencev in Italijanov, je prevzel vajeti v svoje roke poljski grof Alfred Potocki. Od aprila leta 1870 do febru- arja leta 1871, ko je Potocki odstopil, je Taaffe opravljal funkcijo notranjega in domobranskega ministra. V tem času je Taaffe postal poslanec v poslanski zbornici češkega deželnega zbora in dosmrtni član gosposke zbornice državnega zbora. Ko pa se je cesar odločil za temeljit zasuk politike v smeri federalizma in podelil mesto ministrskega predsednika Karlu Hohenwartu, je Taaffe zapustil vladni kabinet in prevzel mesto tirolskega deželnega namestnika v Innsbrucku. 31 29 Jenks, Austria, str. 30–31; prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 39–119; Otto Urban, Die tschechi- sche Gesellschaft 1848 bis 1918, Wien; Köln; Weimar; Böhlau, 1994, str. 318-319, 340. 30 Prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 351–352. 31 Beck, Die Persönlichkeit, str. 60–90; prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 691–754. Eduard Taaffe je imel v ustavni dobi med vsemi ministrskimi predsedniki avstrijske polovice monarhije najdaljši staž (1868-1870, 1879-1893) 14 Stremayrjeva vlada Po osemletni nemškoliberalni ofenzivni vladavini kneza Adolfa Auersperga med leti 1871 in 1879 nihče ni pričakoval Taaffejevega povratka s Tirolskega v prestolnico. Potem ko je bosansko-hercegovska prigoda leta 1878 terjala odstop liberalnega kabineta zaradi nestrinjanja nemških ustavovercev z okupacijo Bosne in Hercegovine, je pod prehodno vlado Karla Stremayrja petnajstega februarja leta 1879 ponovno posegel po notranjem ministrstvu. Njegov prihod v vladni kabinet je presenetil celo dobro obveščene kroge. 32 Dva tedna pred tem so na Slovenskem modrovali o novem ministrstvu in ugotavljali, da bo ministrstvo »le tako dolgo na vladi, / / da se končajo nove volitve v državni zbor«, o možnih kombinacijah vladnega kabineta pa so le ugibali. Kot najverjetnejši kandidat za ministrskega pred- sednika se je »ponujal« grof Hohenwart, 33 vendar je razvoj dogodkov hitro utišal go- vorice. Ko so mediji priobčili, da bo novi ministrski kabinet sestavil Eduard Taaffe, so novi politični veter pozdravili tudi na Slovenskem. Njegov prihod na Dunaj je slovensko časopisje pospremilo z željo, »da bode postavil se nad stranke«. 34 Ker ni pripadal nobeni stranki, je bil najidealnejši kandidat za pomiritev napetih odno- sov v državnem zboru z nemškoliberalno večino. Toda brž ko se je pričel pogajati z zmernima liberalnima prvakoma Ernstom Plenerjem in Franzem Coroninijem, ki sta zahtevala predvsem zmanjšanje izdatkov za vojsko in oblikovanje parlamen- tarne vlade, 35 o sestavi vladnega kabineta, je ugotovil, da s tedanjo zbornico kaj več kot provizorične vlade pač ni moč ustvariti, ker nemški ustavoverci niso bili pripravljeni stopiti v koalicijo s slovanskimi poslanci in nemškimi konservativci. Časopisje je razočarano ugotavljalo, da se je moral prej posloviti od Dunaja, kot je sploh začel svojo novo službo. »Grof Taaffe je odšel včeraj z Dunaja zopet v Insbruk na svoje prejšnje mesto. Hotel je namreč res parlamentarno ministerstvo sestaviti, a ga nij mogel.« 36 Ko se je po časopisju še vedno pisalo o več možnih kandidatih, je cesar odslovil Auersperga in imenoval Stremayrja za premierja nove začasne vlade. Taaffeju je poveril notranje ministrstvo. »Ministerstvo s Stremajerjem na čelu ne more narodnim Slovencem po želji biti, to zna vsak, ki je opazoval, kaj se je godilo v času njegovega dozdanjega ministrovanja v oddelku naučnem. / / Ker je Taaffe, kateri je ravnokar še imel biti ministerski predsednik, tudi vstopil in prevzel najva- žnejše mesto notranjih stvari, sme se soditi, da bode to ministerstvo vendar le samo provizorično«, 37 je optimistično zapisal slovenski dnevnik. Taaffejevo poslanstvo v Stremayrjevi vladi je bilo spraviti stranke in jih pripraviti na nov državnozborski mandat, ki naj bi pomenil veliko spremembo v poslanski zbornici, kar se politič- 32 Jenks, Austria, str. 31. 33 Slovenski narod (SN), 19. 1. 1879. 34 SN, 9. 2. 1879. 35 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 164–165; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 74. 36 SN, 12. 2., 14. 2. 1879. 37 SN, 18. 2. 1879. 15 ne in strankarske moči tiče. 38 »Glavni nalog Taaffejev je pa, dovršiti to perijodo državnega zbora brez posebnih hrupov od strani ustavovernih steklišev. Cesar želi konservativnejših volitev, to je tacih, iz katerih bodo izšli poslanci bolj avstrijski nego nemško-ustavoverni.« 39 V vmesnem obdobju prehodne Stremayrjeve vlade so bile vse sile usmerjene k bližajočim se volitvam. Nemški ustavoverci, ki so izgubljali tla pod nogami, so po- skušali na vsak način ohraniti pozicije, ki jih je zagotavljala prejšnja nemškoliberal- na politika. Ob volilnih zahtevah, da je potrebno »rešiti« nemški jezik pred drugimi slovanskimi jeziki, so se debate, ki so zadevale okupacijo Bosne in Hercegovine, kar vrstile. Ko je nemškoliberalna politika sprejela večino volilnih proglasov, je preži- veta strankarska koalicija pričela pešati. Ustavoverna stranka se je razcepila na dva sovražna si tabora, kjer razprtijam glede stroškov in trajanja vojne operacije v Bosni in Hercegovini ni bilo videti konca, 40 tako da so se dvorni krogi pričeli navduševati nad konservativnejšo politično usmeritvijo. 41 Ko je cesar petnajstega maja razpustil državni zbor in razpisal nove volitve, je Taaffe kot notranji minister storil vse potrebno, da bi lahko po volitvah v državnem zboru oblikoval večino brez nemških liberalcev, ki so se z nasprotovanjem okupaciji precej zamerili cesarju. 42 Pred volitvami je Taaffe iskal podporo za svojo bodočo vladno barko. 43 Prvi korak k pozitivnemu rezultatu je pomenila sprava s Čehi, ki jih je po več kot petnajstletni abstinenci uspel pripeljati v državni zbor kot oporo bodoče koalicije. 44 Taaffe se je pred volitvami sicer nagibal k sodelovanju nemških liberalcev in čeških poslancev, toda na pogajanjih je voditelj staročehov Ladislav Rieger preverjal, kako daleč je pripravljen iti s kompromisi. Čehi so v zameno za svoj vstop v državni zbor zahtevali ob ministrskem položaju deset mandatov nem- ških ustavovercev v češkem deželnem zboru. Ko je še predstavnik češke aristokracije grof Clam- Martinic terjal zagotovilo, da pomeni njihova vrnitev oblikovanje slo- vansko-konservativne koalicije, in poudarjal izpolnitev zahtev v njihovem deželnem zboru, je Taaffe obljubil pozitivno rešitev postavljenih zahtev in jih s sklenitvijo kompromisa pripravil do prekinitve parlamentarne abstinence. Med drugim jim je obljubljal še koncesije glede ločitve praške univerze na nemški in češki del, ena- kopravnost češčine in nemščine, pa tudi vpeljavo češčine kot učnega jezika v vse srednje šole. 45 38 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, 3 (1879–1885), Akademische Druck, Graz, 1972, str. 1. 39 SN, 27. 2. 1879. 40 Prim. Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861– 1914), Založba Obzorja, Maribor, 1997, str. 88. 41 Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 2–3. 42 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165; prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 483. 43 Prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 243–252. 44 Prim. Alan John Percivale Taylor, Habsburška monarhija 1809-1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske, DZS, Ljubljana, 1956, str. 176-178. 45 Beck, Die Persönlichkeit, str. 99–106; prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 478–488; Kol- mer, Parlament und Verfassung, 3, str. 3–6; Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 189. 16 Stremayrja, ki je skušal pridobi- ti Eduarda Herbsta, je slednji odslovil z besedami, češ da Taaffe nima pojma o parlamentarni situaciji, če misli, da lahko sestavi koalicijo brez nemških li- beralcev. 46 Ker pa je ustavoverna stran- ka pokala po šivih, še sploh potem, ko je 112 ustavovercev, ki so se zopersta- vili okupaciji Bosne in Hercegovine, sestavilo »vladi protiven, opozicijona- len / / program za obstanek ustavo- verne stranke«, podpirajoč izključno vlado, ki bo njihova »načela zastopala in dosezala«, 47 je visoka cislitvanska politika ubrala drugo smer. Taaffeju je uspelo zbrati šibko zaslombo, ki so jo sestavljali Hohenwartov, Poljski in Češki klub. 48 Spodnja Štajerska pred Taaffejem Ko je po porazu nemških ustavovercev na državnozborskih volitvah leta 1879 zasedel položaj avstrijskega ministrskega predsednika grof Eduard Taaffe, se je narodnostni položaj na Spodnjem Štajerskem že bistveno spremenil in radika- liziral v primerjavi s stanjem iz srede stoletja in še čez. 49 Nacionalne težnje – te je absolutizem v petdesetih letih s silo onemogočal – so se od začetka ustavne dobe vse bolj kristalizirale med nemško inteligenco. Ustavoverne Nemce, ki so v letih liberalne Auersperg-Lasserjeve vlade in še prej prisegali na ustavo in jo z vsemi sredstvi branili, je k nacionalnemu v začetku 70-tih let povzdignila že združitev Nemčije, kar je sicer hitro usahnilo in pomenilo vrnitev k liberalnim načelom. Ponovno krepitev nemških nacionalnih sil je prinesla Taaffejeva doba, z njo pa se je pospešila že prej začeta notranja diferenciacija liberalnega tabora. 50 Slovenci, ki so se na začetku ustavne dobe šele iskali in zbirali moči za dejaven politični nastop, so na drugih državnozborskih volitvah leta 1867 že nastopili organizirano, kar je pomenilo veliko politično afirmacijo slovenstva. 51 V iskanju poti in v oblikovanju svojih programov, ki so kulminirali že konec 60-tih let v taborih, so sredi 70-tih let 46 Jenks, Austria, str. 34–35. 47 SN, 14. 5. 1879; prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 90; Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 186. 48 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165; prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 483. 49 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 9–12. 50 Prav tam, str. 87–88. 51 Vasilij Melik, Slovenska politika ob začetku dualizma, v: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 296–297. Karl Stremayr je bil med Slovenci izredno nepriljubljen minister Taaffejeve vlade 17 Slovenci doživljali hud nemškoliberalni pritisk. Po obnovi sloge so na deželnozbor- skih volitvah leta 1877 na Kranjskem Nemci celo zmagali. Toda že naslednje leto je vlada zaradi »zapleta« z liberalci glede okupacije Bosne in Hercegovine popustila s pritiskom. Potem ko je bila v začetku leta 1878 ponovno imenovana, je spreminjala svojo notranjo politiko in paktirala s tistimi iz vrst ustavovercev, ki so sprejemali njeno zunanjo politiko. Na Kranjsko je prišel v začetku leta 1878 novi deželni pred- sednik Kallina, ki je bil ljubeznivejši do Slovencev. Še bolj je prišla nova usmeritev do izraza na Štajerskem, ko so se na deželnozborskih volitvah leta 1878 v mestni kuriji 52 pojavili proti nemškim liberalcem nekateri protikandidati s sicer liberalno preteklostjo, a so zaradi svoje provladne naravnanosti zmagali s pomočjo vladne- ga aparata in Slovencev (Kada, Ehmer). V dveh kmečkih okrajih sta se dotedanja nemškoliberalna poslanca (Schmitt, Žnideršič) spravila s Slovenci, ki so ju uvrstili na svojo kandidatno listo. Slovenci so ponovno zmagali v vseh kmečkih volilnih okrajih. 53 Konec liberalnih 70-tih let so po prvem političnem razcepu v slovenskem narodnem gibanju 54 tudi na Spodnjem Štajerskem pričakali Taaffeja v znamenju sloge. Pred začetkom Taaffejeve dobe leta 1879 je bilo razpoloženje med nemškimi liberalci na Spodnjem Štajerskem in na Slovenskem po »prelomu« z dvorom povsem drugačno. Ko jim je okupacija Bosne in Hercegovine pristrigla peruti, slovensko inteligenco pa navdušila, je Slovenski gospodar konec februarja spraševal, kaj da je pričakovati »od popravljenega ministerstva Stremajer Taaffejevega«, in ugota- vljal, da so »gospodje razun enega sami dosedanji ministri« in da bo ostalo vse »pri starem«, 55 tako da pretiranega navdušenja pred volitvami ni bilo. Lahko bi dejali, da je med Slovenci vladala politična previdnost. Josip Vošnjak je konec marca leta 1879 spregovoril v državnem zboru in kritiziral njegovo delovanje v zadnjem man- datu, češ da so se »v tem času politične in narodne protivnosti še poostrile, a splo- šna beda in uboštvo mej prebivalstvom je večje postalo na strahovit način«. Ko so prve direktne volitve zagotovile nemškim ustavovercem večino v državnem zboru, 56 so spodnještajerski Slovenci pred razpustom državnega zbora sredi maja pričeli z volilnim bojem. Ker so štajerski nemški liberalci v Gradcu ustanovili centralni vo- lilni odbor pod vodstvom Adalberta Svobode, ki da je bil »češki odpadnik in nem- 52 Avstrijski kurijalni volilni sistem je temeljil na štirih kurijah (veleposestniška, trgovsko-obrtna, mestna in kmečka). Vsaka kurija je volila vnaprej določeno število poslancev. Volivci kmečke kurije so tako volili 40 % poslancev, čeprav so predstavljali 80 % prebivalstva, četrtino poslancev so izvolili volivci mestne kurije (manj kot petina prebivalstva), preostanek pa je pripadel ostalima privilegiranima kuri- jama (v deželnih zborih še virilistom oziroma nevoljenim članom – rektorjem univerz in škofom). Do leta 1873 (do tedaj so državnozborske poslance poslanske zbornice volili deželni zbori iz svoje srede), ko so uvedli direktne volitve v državni zbor, je sistem veljal za volitve v deželne zbore (in okrajne zastope), kasneje pa tudi za državni zbor. Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Slovenska matica, Ljubljana, 1965, str. 5-8, 11-13. 53 Vasilij Melik, Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja, v: Melik, Slovenci 1848– 1918, str. 486–487. 54 O tem glej več Dušan Kermavner, Prvi taktični razhod slovenskih politikov v Taaffe–Winklerjevi dobi, DZS, Ljubljana, 1963. 55 Slovenski gospodar (SGp), 20. 2. 1879. 56 SGp, 17. 4. 1879. 18 čur, / / ob enem urednik znane 'Tage- spošte'«, organa graških ustavovercev, so Slovenci kljub krizi v ustavovernih vrstah morali razmišljati s trezno gla- vo, ker da se »liberalci uže povsod in trdno pripravljajo«, 57 čeprav je štajerski deželni glavar Moritz Kaiserfeld zahte- val, da se »naj naredi odbor na podla- gi programa 'levičnjakov' ustavaških konservativcev«. 58 Vodilni problem je predstavljalo spodnještajersko nem- štvo, ki je sčasoma jasno definiralo svoje politične zahteve. Urednik Marburger Zeitung Franz Wiesthaler 59 je ob češkem pribli- ževanju državnemu zboru deloval do- kaj umirjeno. »Stellen sich die Tsche- chen Böhmens auf den parlamentari- schen Rechtsboden, so kämpfen wir auch in nationaler Beziehung offen und ehrlich. Mehrheit und Minder- heit stehen sich dann nicht als Sieger und Besiegte gegenüber, sondern als Vertreter anderer Meinung und ver- schiedener Ansicht, als Pfadweiser und Bahnbrecher, die auf zwei Wegen nach ei- nem Ziele streben – nach politisch-freier, wirtschaftlich und national befriedigster Volksgemeinschaft.« 60 Vendar pa so se spodnještajerski Nemci v predvolilnem boju, ki ga je zaznamovala notranja diferenciacija v ustavovernem taboru, opredelili za opozicijsko Napredno stranko, še z večjim navdušenjem pa so pozdravili ustanovi- tev posebne Štajerske napredne stranke, ki je postavila radikalnejši, »eminentno avstrijski, nemški in patriotski« program. Čeprav so v predvolilnem boju v vrstah nemške ustavoverne stranke prevladovali zagovorniki odločnejše nemške nacional- ne politike, po Auerspergovem padcu še ni prišlo do pretiranega zasuka v naciona- lizem, ker je obstajala možnost, da se bo vlada po volitvah naslonila na liberalno stranko. 61 Kljub temu se je Cillier Zeitung v začetku junija jasno opredelila, ko je označila svoje politične nasprotnike. »Die Föderalisten, welche kein Reich, sondern nur Provinzen haben wollen, die Feudalen und Reaktionäre, welche sich nach den 57 SGp, 8. 5. 1879. 58 SN, 17. 5. 1879. 59 O njem glej več Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Založba Borec, Ljubljana, 1979, str. 84–89. 60 Marburger Zeitung (MZ), 23. 4. 1879. 61 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 88–89; 92; prim. Hugo Suette, Der Nationale Kampf in der Südsteier- mark 1867 bis 1897, Verlag Max Schick, München, 1936, str. 38–39. Josip Vošnjak, eden najznamenitejših slovenskih politikov druge polovice 19. stoletja (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 19 Zeiten der Robot empfangen, und Arm mit ihnen die liberalisierenden Jungslowe- nen, welche die Kronländer zerreissen und ein Neuslowenien gründen wollen, das sind unsere Gegner.« 62 Če se je Franz Wiesthaler konec maja postavil proti sloven- skim zahtevam, zlasti proti Zedinjeni Sloveniji, ki jo je sicer Josip Vošnjak zadnjič omenil konec marca v proračunski debati državnega zbora, 63 in zahteval nedeljivost Štajerske, 64 mesec kasneje pa menil, da se lahko južna Štajerska združi s Kranjsko le pod pogojem, če bo nova kronovina spadala k Avstriji, je bil baron Max Rast s svojimi stališči v nasprotju s prevladujočo politično orientacijo spodnještajerskega nemštva. Za razliko od njega, ki ni bil pristaš programa Štajerske napredne stranke, češ da gre za stari sistem centralizma, ki pozablja, da Avstrija ni nemška dežela, in poudarjal zadovoljitev nacionalnih zahtev Slovanov, je spodnještajersko nemštvo videlo v geslu »nacionalne pomiritve«, ki jo je zagovarjala Hohenwartova pravna stranka, napad na nemško kulturo in nemštvo v celoti. Pred volitvami je kandidat v celjski mestni kuriji Richard Foregger ostro napadel Hohenwarta, češ da se skriva pod pretvezo nacionalne pomiritve vojna proti nemški kulturi in da je ustava v nevarnosti. 65 Podobne ideje je zagovarjal tudi kandidat mariborske mestne kurije Ferdinand Duchatsch. 66 Ko je graški Tagespost maja beležil, da Slovenci zahtevajo Zedinjeno Sloveni- jo, se je Slovenski gospodar temu močno čudil. Glede na to, da se noben slovenski poslanec po Vošnjaku ni več izrekel v tem smislu, se mu niti ni zdelo napak, da bi se čimprej ločili »od takih brezobzirnih sodeželanov«, glede na to, »kako hudo se Slovencem pod liberalno-nemškim gospodstvom godi na Štajerskem in Koroškem, kako nevredno, žaljivo ravnajo nemški poslanci s slovenskimi v Gradcu in Celov- cu«. Slovenci dejansko niso zahtevali preveč. Ideja Zedinjene Slovenije se je uma- knila oportunistični politiki do vlade. Slovenski gospodar je pisal, da »smo Slovenci zadovoljni, če se nam res dajo in pustijo pravice, ki nam po postavi itak gredo, če se djanska ravnopravnost uresniči, ponemčevanje v šolah ustavi, slovenski jezik res uvede, / / če se slovenščine nezmožni profesorji, sodniki in uradniki odpravijo in nadomestijo s takimi, ki nas razumevajo«. Od novega državnega zbora pa so po padcu liberalne vlade Slovenci pričakovali pravice, zapisane v devetnajstem členu ustave. »Zato bodemo Slovenci postavili kandidate in izvolili poslance, ki bodo pomnožili število državnih poslancev, zmanjšali število najhujših sovražnih nam poslancev 'fortšritlerjev', pomnožili v državnem zboru število poslancev slovanskih in konservativnih, ki hočejo pod vodstvom grofa Hohenwarta s češkimi deželami porazumeti se, Slovanom pomagati do jednakopravnosti.« 67 62 Cillier Zeitung (CZ), 8. 6. 1879; prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 88. 63 Melik, Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let, str. 492. 64 MZ, 28. 5. 1879. 65 Prim. Arnold Suppan, Die Untersteiermark, Krain und das Küstenland zwischen Maria Theresia und Franz Joseph (1740–1918), v: Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawan- ken (herausgegeben von Arnold Suppan), Siedler Verlag, Berlin, 1998, str. 326. 66 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 90. 67 SGp, 29. 5. 1879. 20 Že volilni shod v Mariboru je konec maja pokazal, da so spodnještajerski Slovenci zelo resno sprejeli spremembo političnih razmer in postavili v skladu z vseslovenskimi zahtevami osrednjo zahtevo do bodočega državnega zbora, »ravno- pravnost slovenskega jezika v šoli in v uradu«. 68 Takoj po razpustu državnega zbora so »mariborski slovenski domoljubi« povabili »vse državne in deželne poslance in narodnjake iz vseh okrajev. Glavni namen bil je, Slovence na Štajerskem tako ure- diti za volilno borbo, da bi zamogli združeni, zedinjeni in složni povsod postopati, v vseh 3 volilnih okrogih kmetskih, namreč celjskem, ptujskem in mariborskem zma- gati pa tudi v mestnih skupinah (Mariboru in Celju) skušati na izid volitev več ali manj uplivati.« Pod predsedstvom deželnozborskega poslanca mariborske kmečke kurije Frana Radeja je spregovoril Josip Vošnjak, državnozborski kandidat v celjski kmečki kuriji, ki je svaril, da se razcepljeni ustavoverci »vendar zoper nas Slovane utegnejo zopet zediniti«. 69 Tu d i Taaffejeva prisotnost mu ni zagotavljala poroštva, ker da sedaj ni »pričakovati druga, nego polajšavo pri volitvah«, ko je ukazal uradni- kom, »da imajo biti 'neutralni' t. j. za nobeno stranko ne smejo delati, ampak strogo izvrševati postavo«. Za njim je Mihael Herman, 70 državnozborski kandidat v ptujski kmečki kuriji, poudaril boj proti centralizmu, medtem ko je Ferdinand Dominkuš, deželnozborski poslanec celjske kmečke kurije, predlagal ustanovitev centralnega volilnega odbora v Mariboru, za odbornike pa predlagal vse »sedanje deželne in državne poslance in 7 mariborskih narodnjakov«. Urednik Slovenskega gospodarja Lavoslav Gregorec je menil, da bo narodni kandidat brez težav zmagal v celjskem in ptujskem državnozborskem kmečkem volilnem okraju, in »povdarjal važnost volitve v mariborskem volilnem okraju«, kjer je zaradi volilne geometrije v poprejšnjem mandatu zmagal kandidat nemške levice, sicer župan v Kamnici, Konrad Seidl. »Le- tos je uradnikom od ministerstva zabranjeno za Seidlovo stranko več storiti, kakor postava dopušča. Zmaga narodna je tedaj tukaj tudi gotova, če se le postavi dober kandidat«, ker so konjiški tržani v nasprotju s prejšnimi volitvami volili v celjski me- stni kuriji in ne v mariborski kmečki kuriji. Za celjski in ptujski volilni okraj je shod soglasno podprl Vošnjaka in Hermana, nekoliko več besed pa so posvetili maribor- skemu volilnemu okraju, kjer je bilo potrebno »podreti slednjo nemčursko kandi- daturo na štajerski slovenski zemlji ter spodrinoti Seidla ali njegovega namestnika«. Ko se je več predlaganih kandidatov branilo prevzeti poslansko kandidaturo, je Radej predlagal barona Hermanna Gödel-Lannoya, ki »da v tem okraju želi kandi- dirati« in da je »uže od nekdaj pripravljen vselej delovati v prid Slovencem«. Gödel- Lannoy je pred zbranimi spregovoril »lepo slovenski, katerega jezika je / / do dobra zmožen«. Njegov govor je navdušil vse prisotne, ko je dejal, da je »rodom Slovenec« in da se zaveda »dolžnostij poslanca, ki zastopa kmete, Slovence, in torej rečem, da bodem kot izvoljeni poslanec vselej glasoval, kakor vaši slovenski poslanci«. 71 Ko se 68 SN, 25. 5. 1879. 69 SGp, 5. 6. 1879; SN, 1. 6. 1879. 70 O njegovih političnih nazorih v 70-tih letih glej Andrej Studen, Liberalcem so kmetje španska vas, v: Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), 2006/1, str. 36–62. 71 SGp, 5. 6. 1879; SN, 1. 6. 1879. 21 je v začetku junija Seidl odpovedal kandidaturi, je bilo zadovoljstvo med mariborskimi Slovenci veliko, ker da bodo »težko še kedaj v teh okrajih do- bili tolikega nasprotnika«. Po drugi strani pa je njegov odstop predstavljal »liberalnim nemčurjem hud udarec, / / kajti takega ustrajnega, skušenega, silovitega in brezobzirnega voditelja ne zmorejo več med seboj«. 72 Ko je namesto Seidla kandida- turo napovedal sicer malo znani nem- ški liberalec L. Posegg iz konjiškega okraja, ga je na shodu v prostorih ma- riborskega okrajnega zastopa sredi ju- nija Seidl toplo priporočil prisotnim. Mariborskemu slovenskemu časniku je šlo močno v nos, da »nemčurska stranka kot svojo shodnico zlorabi« sedež okrajnega zastopa, »pozabivša, da najemščino vsi, tedaj tudi Slovenci, plačujemo«. V nadaljevanju časopis v najpomembnejšem volilnem boju na Spodnjem Štajerskem nikakor ni mi- roval. Če je Seidl zatrjeval, da bo »Posegg gotovo zmagal, kajti v Mariboru bodo vsi 'fortšritlarski' kmetovje za njim leteli, v Bistrici, Konjicah in Mahrenbergu bo dobil sijajno večino, le v Slov. Gradcu je slabo pa to se bo dalo uže prebiti«, je Slovenski gospodar postregel z novico, da »kažejo volitve volilnih mož« v Marenbergu in Bi- strici v slovensko korist ter da bo večina glasov slovenska. 73 Seidlova nekandidatura je bila sicer logična in precej premetena poteza. Ker je vedel, da v mariborskem vo- lilnem okraju zaradi preteklega delovanja v novih razmerah nikakor ne bo zmagal, je nemška stran postavila kmeta Posegga »za neprevidne kmete volilce«, ki bi ob, za liberalce ugodnem, volilnem razpletu čes čas odstopil, ti pa bi ponovno kandidirali Seidla v državni zbor. 74 Ko si ga je list še privoščil in ga označil za nesposobnega, češ da nikakor ne sodi v državni zbor, kar je pred kandidaturo baje celo sam izjavil, in svaril slovenske volivce pred pastjo, ki da jo nemška propaganda širi med sloven- skim kmečkim življem, je svetoval slovenskega kandidata, barona Gödel-Lannoya, ki da je izvrsten govornik, inteligenten in vpliven mož. 75 72 SGp, 12. 6. 1879. 73 SGp, 19. 6. 1879. 74 SGp, 26. 6. 1879. 75 SGp, 19. 6. 1879. Mihael Herman je bil velik nasprotnik centralizma in pristaš večje deželne avtonomije (Josip Vošnjak, Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982, str. 141) 22 Mariborski Nemci se očitno niso dovolj zavedali spremembe razmer. Prepri- čani v svojo zmago so spregledali, da vladne podpore pri volitvah tokrat ne bo, ker je Taaffe pričakoval »od uradnikov brezpogojno nevtraliteto pri volitvah«. 76 Volilna agitacija barona Gödel-Lannoya je bila sila uspešna. Ko se je podal v slovenjgraški in marenberški okraj, je povsod naletel na podporo. Povsem drugače pa se je v Marenbergu godilo Poseggu, ki se je »ves žalosten in pobit pobral«, ko ni dobil pričakovane podpore. Zadovoljstvo slovenske strani je bilo ob dejstvu, da sta se ob slovenjgraškem, marenberškem in konjiškem okraju nagibala na slovensko stran še mariborski in bistriški, precejšnje. 77 Kljub temu je centralni volilni odbor teden dni pred volitvami pozival bralce Slovenskega gospodarja, naj le volijo narodnjake v vseh treh volilnih okrajih kmečke kurije, če želijo, da »pomoto popravimo in število tistih poslancev pomnožimo, ki hočejo sedanjej zapravljivej liberalnej dobi konec storiti«. Še posebej je oklic veljal za mariborsko kmečko kurijo, kjer je nemški delež prebivalstva predstavljal okrog 10 %, 78 ter pozival mariborske, bistriške, slovenjgra- ške in marenberške volivce k trezni presoji ter k izvolitvi barona Gödel-Lannoya, kar je časnik podkrepil tudi s takimi predvolilnimi prijemi, ki so bralce seznanjali s tem, da Posegga svetujejo »Vaši najstarejši, najhujši narodni sovražniki, večjidel tujci, ki so se pri Vas obogatili in Vas sedaj z Vašim denarjem tlačijo in zatirujejo«, 79 kar je pričalo, da mariborska (slovenska in nemška) okolica nikakor ni bila strpna. Ravno nasprotno. Že pri volitvah volilnih mož so pri Sv. Marjeti pri Pesnici (danes Pernica) Slovenci naleteli na »nasprotovanje nekaterih nemčurskih zagrizencev«, ki so agitirali za »nekega nemčurja 'Maliča', ki je nekdaj rekel, da mu vselej žolč vkipi, kedar se Slovencev spominja, sred kterih živi. Plašili so z žuganjem pretepa in po- boja, / / ponujali denarjev, toda volilci se niso dali premotiti; surovosti smo imeli zadosti slišati, / / celo ženske so svoje strupene jezike stegovale.« 80 To pa še ni bilo vse. Na volišču v mariborski Götzevi gostilni je »nek gospod pri vratih vhajajočim volilcem marljivo prigovarjal, naj se postavijo na / / nemčursko stran«. V konjiškem okraju so bili »najljutejši strahonje našim junaškim možem oplotniški Kos, konjiški mladi Walland Loiz, loški trgovec in poštar Müller, konjiški apotekar Fleischer in neki Tomandl«, proti katerim »nasproti morali so naši možje bridkih prestati«, še sploh potem, ko je loška pošta zaplenila Slovenskega gospodarja in oklice sloven- skega kandidata. 81 Veliko razburjenja so volitve povzročile tudi v bistriškem okraju. »Nemci in nemčurji so hudo razsajali, posebno tisti, ki so v Poličanskem kotu se ugnezdili. Kakor kaki razdraženi sršeni ali besna živina so iz ondot izletali med slo- venske kmete in jih begali, jim žugali in legali, barona Gödelna natolcevali in črnili, / / liberalca Posegga v zvezde kovali,« kar pa jim ni kaj dosti koristilo. 82 76 SN, 6. 6. 1879. 77 Prav tam. 78 Prim. Melik, Volitve, str. 98. 79 SGp, 26. 6. 1879. 80 SGp, 3. 7. 1879. 81 SGp, 10. 7. 1879. 82 SGp, 17. 7. 1879. 23 TAAFFEJEV NASTOP Državnozborske volitve leta 1879 Slovenski tisk je še pred volitvami pokomentiral bodoči državni zbor. Glede na to, da so bili Slovenci in drugi nenemški narodi monarhije izpostavljeni odkri- temu vladnemu pritisku v poprejšnjem liberalnem režimu, so optimistično zrli v prihodnost in zahtevali »ravnopravnost slovenskega jezika v šoli in v uradu«. Ker je na Slovenskem primanjkovalo slovenskih učiteljišč, srednjih šol in ker sta se v slovenščini poučevali le dve uri na teden, so zahtevo postavili tudi kot »kardinalno točko naše narodne politike v zdanjem času«. 83 Da je bodoča vlada dejansko pokazala drugačen obraz kot njena predhodni- ca, je bilo jasno, ko so na Slovenskem prebrali razveseljivo vest, da je vlada sklenila, »da se bode strogo / / zdržala vsacega vplivanja na volitve«. 84 Dejanske namene vla- dnega kabineta so občutili tudi ob državnozborskih volitvah na Kranjskem. »Tukaj- šnji 'Laibacher Tagblatt' pripoveduje, da bi mi Slovenci v Ljubljani ne bili zmagali, ko bi nam vlada ne bila pomagala. Isto trdijo druge nemške novine. To pa nij res. Mi v Ljubljani smo zmagali samo z narodnimi glasi, zato, ker je bila volitev svobo- dna in ker je naših volilcev dovolj na volišče prišlo.« 85 Po volitvah je imel Taaffe julija leta 1879 zelo jasno podobo bodočega parlamenta. Struktura državnega zbora se je spremenila. Liberalci so izgubili 40 sedežev, 86 kar je prepričalo Taaffeja, da se je odločil za konservativno-slovansko ko- alicijo. Glede na to, da so bili Čehi pripravljeni iti v koalicijo le ob nemškoliberalni neudeležbi, čeprav so bili nemški liberalci s 150 mandati še vedno najmočnejša stranka v parlamentu, so pristali na Taaffejev vladni koncept. Taaffe je imel tako na voljo 168 direktnih podpornih poslanskih glasov. 58 mest so dobili Poljaki, 55 poslancev so imeli Čehi, medtem ko je klub desnega centra pod vodstvom Karla Hohenwarta, ki so ga sestavljali nemški konservativci, Slovenci, istrski in dalmatin- ski Hrvati 87 ter del bukovinskih Romunov, premogel prav tako 55 sedežev. Ob 353 poslanskih sedežih to ni zadoščalo za večino. Taaffe je večino v državnem zboru iskal in zagotavljal pri »neodvisnih« poslancih. Jeziček na tehtnici je predstavljala moravska sredinska stranka z osmimi poslanci. 88 Vlada si je zato kasneje prizadeva- la za ustanovitev sredinske stranke med levico in desnico, ki jo je odkrito zagovarjal leta 1882 ustanovljeni Coroninijev klub z italijanskimi primorskimi poslanci in 83 SN, 25. 5. 1879. 84 SN, 6. 6. 1879. 85 SN, 6. 7. 1879. 86 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 928. 87 O slovensko-hrvaških odnosih v Taaffejevi dobi in širše glej Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrva- ško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja, Modrijan, Ljubljana, 2006. 88 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165–166; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 931–932; Rumpler, Parla- ment und Regierung, str. 748. 24 moravskimi veleposestniki. 89 Taaffejeva politika je tako variirala med koalicijsko večino in ustavoverci, ker jo je v pogajanjih s svojimi zavezniki pogosto usmerjal v liberalno smer. 90 Taaffejev program zgraditve trdnega avstrijskega konservativnega režima, ki bo temeljil na načelu zakonskih reform in upošteval liberalistične momente, je bil v uradnih krogih sprva dobro sprejet, posebej zato, ker je Taaffe kot cesarjev prijatelj dajal občutek izvrševalca njegovih lastnih idej. Vendar je nova naloga predstavlja- la precej velik problem, ko je bilo potrebno med liberalizmom in prodirajočimi nacionalnimi elementi, še posebej Čehi, ustvariti neko jasno začrtano sredinsko politiko, ki bi na eni strani zadovoljila slovanske narode, na drugi strani pa ne bi povzročala napetosti pri nemških liberalcih. Glede na to ministrski predsednik ni želel ministrov, ki bi imeli skrajne politične nazore, niti takih, ki bi kabinetu dajali nacionalni pečat. 91 Državnozborske volitve leta 1879 so bile za Slovence izredno pomembne. Na- mesto dotedanjih osmih poslancev so jih dobili trinajst. Politika postavljanja nem- ških kandidatov v slovenskih volilnih okrajih, ki bi Slovencem pomagali s svojimi visokimi zvezami – to so prakticirali že pred leti – se je nadaljevala v večji meri. Karl Hohenwart, ki so mu na prejšnjih volitvah (1873) nasprotovali mladoslovenci, je bil soglasno izvoljen, razen njega pa so Slovenci kandidirali še viteza Josipa Schneida, barona Hermanna Gödel-Lannoya in bivšega ustavoverca Albina Margherija. Ta politična smer je pomenila sprejemanje previdne in zmerne politike. 92 Medtem ko so bili v spodnještajerski kmečki kuriji slovenski kandidati nad- vse uspešni, v mestni kuriji niso poželi uspeha. 93 V mariborskem volilnem okraju slovenski kandidat sploh ni kandidiral, ker realnih možnosti za zmago ni imel, ko je cela kurija štela »700 volilcev, mej temi je le kakih 200 zanesljivo in zavestno narodnih«. 94 Da je bila nemška ustavoverna stranka razbita, je pričala trojna nem- ška kandidatura Duchatscha, Wiesthalerja in Rasta, ki so imeli nasprotujoča si sta- lišča. Kljub temu sta ostala Wiesthaler in Rast precej osamljena v svojih programih, Duchatschev program pa je na predvolilnih shodih prepričal nemštvo, ki je v večini soglašalo s programom Štajerske napredne stranke. S podobnim programom je v Celju zmagal Richard Foregger, 95 ki je imel resnejšega tekmeca v vitezu Hugu Ber- ksu. Ta je imel »Forreggerjevemu protiven, Slovencem pravičen, Avstriji primeren« program. Podprli so ga tudi slovenski narodnjaki, češ da bi se utegnil spoprijeti s kandidatom, ki je »vselej Slovanom nasprotno glasoval«. V Celju bi imel Berks celo realne možnosti za zmago, če se ne bi na Foreggerjevo stran postavil celjski opat 89 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 166; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 931; prim. Rumpler, Parla- ment und Regierung, str. 749–750; Vasilij Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, v: Melik, Sloven- ci 1848–1918, str. 521. 90 Jenks, Austria, str. 35–37; prim. Steven Beller, Franz Joseph, Döcker Verlag, Wien, 1997, str. 104– 105. 91 Beck, Die Persönlichkeit, str. 114–117. 92 Melik, Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let, str. 487. 93 Melik, Volitve, str. 386–387, 393–394. 94 SN, 26. 6. 1879. 95 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 90–91. 25 Anton Wretschko, ki je v Cillier Zeitung močno agitiral proti Berksu. Konec kon- cev izid ni bil tesen. Foregger je tekmeca premagal za slabih 50 glasov, vendar pa je rezultat nakazoval, da je celjska mestna kurija za nemške ustavoverce mnogo bolj ranljiva kot mariborska, 96 še sploh potem, ko je celjski odvetnik Josip Sernec postal nesporni vodja celjskih Slovencev, nemški odvetnik Eduard Glantschnigg pa ga je zaradi njegove prodorne politike vse ostreje kritiziral. 97 Ko so si spodnještajerski Slovenci po volitvah zadovoljno meli roke zaradi zmage »v kmetskih skupinah povsod« ter premagali »nasprotnike vkljub silnej bor- bi tudi v mariborskem, slov. bistriškem, slov. graškem in mahrenberškem okraju«, nemški liberalci zaradi poraza v mariborskem kmečkem okraju, ki je bil jezikovno najbolj »mešan«, niso bili niti najmanj navdušeni. »Poparjenost in jeza liberalnih nemčurjev« je bila velikanska, medtem ko so Slovenci ugotavljali, »kako vrlo se je tukaj narodna zavest ukrepila in kako razumno, spretno in vstrajno se je / / agitiralo«. 98 Volilni rezultat je bil pač posledica spremenjenih razmer v monarhiji, kjer se je spodnještajersko nemštvo moralo opreti izključno na lastne sile. Brez pod- pore uradniškega aparata, ki ga je prejšnja vladna ustavoverna stranka prerada silila v protislovensko glasovanje, ni moglo več upati na poprejšnji uspeh. 96 SGp, 10. 7. 1879; prim. Melik, Volitve, str. 387. 97 Janez Cvirn, Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija), v: Josip Sernec, Spomini, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 2003, str. 121. 98 SGp, 3. 7. 1879. Začasno leseno poslopje dunajskega državnega zbora med leti 1861-1883, imenovano tudi Schmerlingtheater (po prvem ministrskem predsedniku Antonu Schmerlingu) 26 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru 1879–1885 99 99 Melik, Volitve, str. 393–394; SGp, 3. 7. 1879. Maribor Volišče v Mariboru (volilni okraji Maribor, Slovenska Bistrica) baron Hermann Gödel-Lannoy 115 glasov, L. Posegg 64 glasov Volišče v Konjicah (volilni okraj Konjice) baron Hermann Gödel-Lannoy 31 glasov, L. Posegg 27 glasov Volišče v Slovenj Gradcu (volilni okraji Slovenj Gradec, Marenberg) baron Hermann Gödel-Lannoy 42 glasov, L. Posegg 20 glasov baron Hermann Gödel-Lannoy 188 glasov, L. Posegg 115 glasov Celje Volišče v Celju (volilni okraji Celje, Gornji Grad, Vransko, Šoštanj, Laško) Josip Vošnjak 291 glasov Volišče v Brežicah (volilni okraji Brežice, Sevnica, Kozje) Ptuj Volišče na Ptuju (volilni okraji Ptuj, Lenart, Ormož) Mihael Herman 338 glasov (Herman umrl decembra leta 1883, Božidar Raič januarja leta 1884 318 glasov, Franc Lešnik 42 glasov) Volišče v Rogatcu (volilni okraji Rogatec, Šmarje) Volišče v Ljutomeru (volilni okraji Ljutomer, Gornja Radgona) 27 Stališča do nove vlade Dvanajstega avgusta leta 1879 je bil Taaffe imenovan za ministrskega pred- sednika, ministrstvo pa je začelo s svojim poslanstvom. 100 Medtem ko je Stremayr konec avgusta menil, da je kabinet ravnal pametno, ko je pritegnil del liberalcev v vlado, ker je s tem preprečil tako nacionalno, federalistično kot ekstremistično vlado, 101 je sestanek predstavnikov frakcij ustavovercev konec avgusta in v začetku septembra leta 1879 v Linzu, kjer so hoteli zavzeti enotno stališče do nove vlade, novi kabinet zavrnil. Da je bila resolucija še kako resna, priča izjava poslanca Vic- torja Russa, ki je celo dejal, da ne more biti koalicije med ustavoverci in kabinetom, v katerem sedita Falkenhayn in Pražák. 102 Poslanec Rudolf Auspitz je sprva sicer menil, da bi bilo bolje, če ustavoverci ne gredo v opozicijo, ker bi tako preprečili desno naravnan kabinet. Sodelovanje s Taaffejem se mu je zdelo nadvse primerno, še posebej zato, ker bodo potem Čehi ponovno prešli v opozicijo in parlamentarno abstinenco. 103 Shod ustavovercev je slovenski tisk ostro obsodil in se spraševal, »kaj bi bil ustavoverni minister Lasser naredil s shodom slovanskih in federalističnih poslancev, kateri bi se bili sešli pred državnim zborom z odločnim in očitnim na- menom, dogovoriti se, kako bodo njegovej vladi opozicijo delali. Razpodil bi jih bil po policijskem komisarju tako gotovo, kakor gotovo je vladal.« 104 Dejanski položaj nemških ustavovernih frakcij, ki so zborovale v Linzu, pa je orisal grof Johann Chlumecky, kasnejši predsednik Združene levice, ki je dejal, da bijejo bitko z la- stnim ministrstvom, bitko z nasprotniki ustave, z Ogrsko, z vojaško stranko, da pa se »bijejo« tudi sami med seboj. Taaffe, ki je bil sprva sicer voljan delati tudi z libe- ralci, je v začetku septembra to misel opustil, 105 še posebej potem, ko je po vikendu v Linzu 31. avgusta in 1. septembra »liberalna nemška in nemškutarska stranka ustavoverska prešla kot taka celo v ostro opozicijo zoper sedaj obstoječo vlado«. 106 Imenovanje Pražáka za ministra brez listnice je septembra sprožilo burne debate med Čehi in Taaffejem. Za svoj nepreklicni vstop v parlament so postavili še nekaj zahtev. Ker se je Taaffe zavedal, da so češki poslanci temelj njegove koa- licije, je sredi septembra z delegacijo staročehov, mladočehov in češkega plemstva uspešno zaključil pogajanja, ko jim je obljubil administrativno enakopravnost in deželnozborsko volilno reformo v veleposestniški kuriji, ki je šla na roko češkemu plemstvu. 107 S Poljaki, ki so tudi vstopili v parlament, in nemškimi konservativci 108 100 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 75; prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 6–8; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 748. 101 Beck, Die Persönlichkeit, str. 120–121. 102 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 93. 103 Beck, Die Persönlichkeit, str. 122. 104 SN, 31. 8. 1879. 105 Beck, Die Persönlichkeit, str. 122–124. 106 SN, 2. 9. 1879; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165–166. 107 Prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 475. 108 O politiki nemških konservativcev na začetku Taaffejeve vlade prim. Friedrich Lerch, Die Konserva- tiven und die österreichische soziale Gesetzgebung in der Ära Taaffe, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948, str. 7–12. 28 se je pričela oblikovati koalicija. Taaffe je želel obdržati liberalce v vladi kot dokaz, da gre za nadstrankarsko vlado, in ker je bilo jasno, da bodo opozicijski poslanci kritizirali novo politiko. Le malokdo tedaj ni uvidel Taaffejevega zadovoljstva nad oblikujočo se koalicijo. 109 Vitez Josip Schneid je trdil, da bo »dala vlada precejšnje koncesije posameznim kronovinam glede njih avtonomije« in v pismu Janezu Ble- iweisu predlagal celo pritegnitev kasnejšega vodje ljubljanskih ustavovercev barona Josefa Schwegla, ki da je »bolj bistroumen nego vsi matadorji liberalne stranke« in »specialist / / v carinsko-trgovskih vprašanjih«. 110 Taaffe je tako imel na svoji strani stranke, na katere se je lahko oprl v parla- mentu. Čehi in nemški konservativci so bili pripravljeni vstopiti v parlament, ker so si oboji obetali koristi od tega. Čehi so formulirali svoje zahteve, nemški konserva- tivci so želeli spremembo liberalnega osnovnošolskega zakona iz leta 1869, 111 Poljaki gališko železniško transverzalo. Poljaki in Čehi so bili sklepčni in predstavljali vla- dno podporo pod vodstvom Kasimirja Grocholskega, Ladislava Riegerja in Clam- Martinica še pred odprtjem državnega zbora. Kot tretji je nastopil Hohenwart s svojo pisano plejado poslanskih skupin, med katerimi so bili nemški konservativci iz Zgornje Avstrije, Salzburške, Tirolske in Vorarlberga, bukovinski Romuni, dal- matinski Hrvati ter slovenski poslanci. Vse politične skupine so podpirale vlado za dosego lastnih ciljev. 112 Novi vladni kabinet je bil tako zgrajen po Taaffejevih političnih merilih in je pomenil prehod od nemškoliberalne vlade h konservativni koaliciji. 113 Ob liberal- nem Stremayrju, ki ga na Slovenskem nikakor niso marali, 114 so sedeli v kabinetu še liberalci Horst, Korb-Weidenheim in Chertek, konservativec Falkenhayn, Poljak Ziemiałkowski in Čeh Pražák, torej »večina konservativno narodna«, 115 Taaffe pa je ob predsedniku vlade zasedal še naprej mesto notranjega ministra. Stremayr je obdržal ministrstvo za uk in bogočastje kot namestnik ter prevzel še pravosodje. Minister za trgovino Karl Korb-Weidenheim je imel nalogo zbližati vlado z nemško- češkimi veleposestniki. Julius Falkenhayn je prevzel ministrstvo za kmetijstvo in skušal vzdrževati povezavo s konservativnimi poslanci. Češki minister brez listnice Alois Pražák je bil imenovan zaradi Taaffejeve obljube Čehom, podobno pa je bil nastavljen tudi gališki minister Florian Ziemiałkowski. Oba sta bila ministra že v prehodni vladi in sta zastopala Čehe ter Poljake. Emil Chertek je kot namestnik 109 Jenks, Austria, str. 52–53. 110 Dragotin Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo viteza Schneida, 5. 9. 1879, v: Naši zapiski, 1909, str. 104–105; o Schweglu glej več Schwegel, Na cesarjev ukaz. 111 Prim. njihova prizadevanja na šolskem področju v: Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 45– 51; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 759–760; prim. tudi Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 168. 112 Beck, Die Persönlichkeit, 128–129. 113 Prim. Robert A. Kann, Geschichte des Habsburgerreiches 1526–1918, Hermann Böhlau Nachf., Wi- en-Koln-Graz, 1977, str. 385; Robert A. Kann, Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie, Erster Band, Verlag Hermann Böhlaus Nachf., Graz-Köln, 1964, str. 97; Andrew G. Whiteside, The Germans as an integrative force in imperial Austria: The dilema of dominance, v: Austrian History Yearbook, 1967/1, str. 182. 114 SN, 17. 8. 1879. 115 Prav tam. 29 prevzel finančno ministrstvo, domobranski minister Julius Horst pa je nadaljeval svoje poslanstvo iz Stremayrjevega kabineta. 116 Na Slovenskem je bil novi kabinet dobro sprejet kljub začetnim pomislekom grofa Josipa Barba, češ da je Taaffe vzel v svoje ministrstvo najhujšega nasprotnika Stremayrja in s tem »pokazal, da je naš nasprotnik«. 117 V spremenjeni politični si- tuaciji slovenski poslanci sicer niso uradno proglašali zahtev iz obdobja liberalnih vlad, 118 izrazili so pa dvom nad vladnim ravnanjem, ker da se dozdaj »ne čuti, da hoče vlada, kakor je to naznanjevala, zadostovati narodnim potrebam nenemških narodov«. Slaba dva meseca po spremembi vlade je na lokalni ravni ostalo še vedno vse po starem. »Zlasti nam Slovencem se godi prav tako, kakor pod Lasser-Auersper- gom. V uradih se ne brigajo za menda dobre namene vlade, ker ogromna večina uradnikov je tako zagrizena v nemškutarjenje in pri tem prepričana, da je vlada le od denes do jutri in da spet nastopi stari sistem zatiranja avstrijskih Slovanov.« Ker je tudi na šolskem področju še vedno vladal stari duh in da »iz slovenskih mest pre- stavljajo naše narodnosti profesorje, pa jih nameščajo z nemškimi, ki nijso zmožni slovenskega jezika«, je časopisje menilo, da »ne zahtevamo nobenih koncesij od vla- de, mi hočemo le to imeti na političnem in narodnem polji, kar nam gre po ustavi in kar uživajo Nemci in deloma že Čehi«. 119 Če je Taaffejeva politika sprva še vključevala nemške liberalce, pa je ministr- ski predsednik že sredi leta 1880 spremenil svoj politični kurz. Konec junija je cesar odpoklical liberalne ministre Stremayrja, Horsta in Korb-Waidenheima. Spodnje- štajersko nemško časopisje je politično situacijo takoj razglasilo za politično krizo, ko so liberalci zapustili vladno barko. 120 Med Slovani osovraženi pravosodni mini- ster Stremayr, ki je zapustil mesto »naučnega« ministra že sredi februarja, je med spodnještajerskimi Slovenci požel največ negativnih »ovacij«. Nezaželeni minister, ki ga je ljudstvo predobro poznalo še iz poprejšnjih časov, je zaključil svoje mini- strovanje. »Sedaj smemo upati«, je optimistično pisal Slovenski gospodar, »da se pri nas vendar enkrat koncu bližamo nemško-liberalnej dobi.« Ker ga tudi liberalci niso preveč pogrešali, saj da se je »moral zameriti celo svojim političnim prijateljem«, je pisec toliko bolj odkrito zapisal, da se »vsi avstrijski Slovani, zlasti mi Slovenci, vsi konservativci, katoliški duhovniki in škofje / / radujemo, da je minister Stremajer pokopan«, in ga označil za največjega dobrotnika liberalizma, najboljšega pokrovite- lja nemškemu ustavaštvu, najbolj prevejanega nasprotnika Slovanov in najspretnej- šega kulturoborca. Seveda je spodnještajerske Slovence zelo veselilo dejstvo, da so »stebri nemških liberalcev in ustavakov« padli in da nimajo »sedaj ti nobenega več v ministerstvu, ki bi jednako odločno z njimi vlekel«. 121 Kljub temu je ljubljanski 116 Beck, Die Persönlichkeit, str. 119; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 748; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 10–12; Pančur, Doba slogaštva, str. 30. 117 Lončar, Bleiweis, pismo grofa Josipa Barba, 16.8. 1879, str. 102–103. 118 Prim. Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 524. 119 SN, 28. 9. 1879. 120 CZ, 27. 6. 1880. 121 SGp, 1. 7. 1880. 30 dnevnik obžaloval dejstvo, da se »ministerstvo Taaffe pri svojem obnovljevanji ali dopolnjevanji nij bolj oziralo na zdanjo parlamentarno večino, na desnico državne- ga zbora, iz katere je mej novimi ministri samo Dunajevski vzet«. 122 Z obžalovanjem in z nikakršnim optimizmom so Slovenci sprejeli tudi ustanovitev nemškega Schul- vereina, ki so ga sredi leta 1880 ustanovili na Dunaju z namenom poudarjanja nem- štva in ustanavljanja nemških šol v jezikovno mešanih območjih, 123 kar je društvo pričelo že zgodaj uresničevati. 124 Spodnještajersko nemštvo je ustanovitev društva navdušeno sprejelo in zagovarjalo njegovo programsko usmeritev, ki je poudarjalo nemštvo kot vodilni element cislitvanske polovice monarhije. 125 Še z večjo vnemo so spodnještajerski Slovenci pospremili politični konec mariborskega državnozborskega poslanca Ferdinanda Duchatscha in menili, da je njegov odstop jasni pokazatelj nesposobnosti nemške liberalne stranke, »vzeti v Av- striji vladno krmilo v svoje roke«, ter da bodo vsi najbolje storili, »ako se umaknejo po zgledu g. dr. Duchatscha iz političnega pozorišča v Avstriji«. Toda Duchatschevo slovo nikakor ni pomenilo spremembe nemške politične premoči v mariborski me- stni kuriji v slovensko korist. Sicer so spodnještajerski Slovenci upali, da novoizvo- ljeni poslanec ne bo iz vrst nemških liberalcev, kaj več pa niso mogli pričakovati. O Duchatschu so mogli napisati zgolj to, da »nam Slovencem ostane v spominu političnega 'renegata'«. 126 Volitve novega poslanca zaradi »neprodušne« zaprtosti mestne kurije niso povzročile bistvenih sprememb v razmerju moči. Povzročile so le krepitev nemške- ga nacionalnega duha, ko so oktobra kandidirali predsednik graškega obrtnega združenja Karl Reuter, urednik Marburger Zeitung Franz Wiesthaler in mariborski odvetnik Josef Schmiderer. Kljub temu, da sta Reuter in Schmiderer kandidirala na podlagi programa Štajerske napredne stranke, Wiesthaler pa z enakim programom kot na volitvah leta 1879, 127 v poudarjanju nemškega nacionalnega stališča med kandidati ni bilo razlik. 128 Ustavoverci so v spodnještajerskih mestih nastopili s povzdigovanjem nemštva in proglašali Maribor in Ptuj, kjer je zborovalo celo gra- ško Nemško društvo, za prastari nemški mesti. 129 Slovenci kljub vsemu niso vrgli puške v koruzo, ko so se v časopisju pojavili nemški kandidati. Kot sta predlagala Slovenec in Slovenski narod, je spodnješta- jerska slovenska javnost skušala prodreti »s svojim slovenskim kandidatom ali pa s takšnim nemškim, kateri Slovencem ni sovražen in ki je ob enem voljen seda- njo prav avstrijsko ministerstvo Taaffejevo podpirati«. Slovenski gospodar je z vso vnemo pisal, da je potrebno začeti misliti na volitve, ker da »nas Slovencev živi 122 SN, 1. 7. 1880. 123 MZ, 30. 6. 1880; CZ, 3. 6. 1880; prim. August Wotawa, Deutsche Schulverein 1880–1905, Wien, 1905, str. 6–12; Pieter M. Judson, Guardians of the Nation. Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, 2006, str. 16-17. 124 Prim. CZ, 14. 10. 1880. 125 Prim. MZ, 27. 3. 1881. 126 SGp, 29. 7. 1880. 127 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 90. 128 Prav tam, str. 98. 129 MZ, 26. 9. 1880; CZ, 3. 10. 1880. 31 mnogo, mnogo v tej skupini« in da se že enkrat »pokažimo na političnem odru volitvenskem«. 130 Tudi Slovenski narod je bil mnenja, da »bi bilo prav lehko v tem okraji vreči kandidata nemške 'fortschrittske' frakcije, ako bi glasovali Slovenci in vsi konservativci ter nekateri uradniki za vladi prijaznega kandidata«. 131 Kot svojega kandidata so Slovenci podprli mariborskega konservativnega Nemca, milarja Fran- za Bindlechnerja, 132 ki pa posebnih političnih izkušenj ni imel. Tako se je politična borba v mestni kuriji za Slovence klavrno končala. Ker na slovenski strani besedam niso sledila dejanja, pa tudi Bindlechner ni obvladal taktike predvolilnega boja, je novi državnozborski poslanec mariborske mestne kurije postal Josef Schmiderer, ki je veljal že pred volitvami za favorita in prepričal svoje volivce s protivladnimi slogani, češ da bo »sedanje ministerstvo grof Taaffejevo napadal, dokler ne propade in dokler ne pridemo mi nemški liberalci zopet na vrh«. 133 Slovenci tako niso imeli nikakršnih možnosti za uspeh, nemško časopisje pa je pospremilo poraz slovenske- ga kandidata kot popoln fiasko. 134 Čeprav so pred volitvami Slovenci poudarjali, da se »udeležujemo prvokrat resnobno volitve v tej skupini / / s konservativci pa sploh nemškimi prebivalci teh mest, katerim je mar za mir in sporazum v Avstriji« in sku- šali očrniti ustavoverce, jim prizadevanja niso kaj dosti koristila. 135 Kljub temu pa bi lahko dejali, da je bil njihov kandidat Bindlechner, ki je med nekaj več kot 900 volivci mariborske kurije prejel dobrih 250 glasov, 136 sorazmerno uspešen glede na volilno telo, ki je bilo povečini nemško. Očitno so k številu glasov prispevali prav glasovi tistih Nemcev, pri katerih je Bindlechner užival določen ugled 137 in ki se nemškega nacionalnega duha še niso preveč navzeli. Po volitvah so prizadevanja za konservativnega kandidata nekateri občuti- li na lastni koži. Tako je Lavoslav Gregorec, urednik Slovenskega gospodarja in predavatelj dogmatike v mariborskem semenišču, izgubil državno licenco »za pre- davanje na tamošnjem učnem zavodu«, ker je »razkril sleparstvo gospodov Seidlov in Brandstetterjev v mariborskem okrajnem zastopu in drugič, ker je pri zadnjej volitvi poslanca v državni zbor deloval za konservativnega vladnega kandidata zoper dr. Schmidererja«. Časnik se je spraševal, ali pomeni Taaffejevo ministrstvo samo »nadaljevanje proganjalske ere Auerspergove«. 138 Verjetno je k temu prispeval svoje tudi lavantinski škof Maximilian Stepischnegg, za katerega je isti list ugotavljal, da deluje v pospeševanju germanizacije, ker da je on kriv, da ni v graškem deželnem šolskem svetu nobenega Slovenca. »On kaj takšnega ne trpi in zabrani, kder in do- kler more. To se popolnem zlaga z vsem njegovim nemškim mišljenjem in htetjem, z vsem njegovim dosedanjim dejanjem in nehanjem.« To je podkrepil z dejstvom, da 130 SGp, 16. 9. 1880. 131 SN, 12. 8. 1880. 132 SGp, 16. 9. 1880. 133 SGp, 23. 9. 1880. 134 CZ, 10. 10. 1880. 135 SGp, 30. 9. 1880. 136 Melik, Volitve, str. 387; SN, 8. 10. 1880. 137 CZ, 30. 9. 1880. 138 SN, 5. 11. 1880. 32 je celjski opat Wretschko, ki med Slovenci ni bil priljubljen, zelo ustrezal »nakanam škof Stepischneggovim«, za katerega je baje izjavil: »Ich konnte denn nach Cilli doch keinen bessern Mann stellen.« Tako je na Spodnjem Štajerskem v tem oziru med Slovenci vladala določena bojazen, ker da je bil škof nenaklonjen slovenskim aspiracijam in zahtevam ter zaviral uvedbo slovenskega cerkvenega uradovanja, 139 k čemur je slovenska narodna duhovščina sicer stremela. 140 Lavoslav Gregorec, eden najostrejših slovenskih državnozborskih poslancev v Taaffejevi dobi (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 139 SN, 29. 7. 1880. 140 SN, 17. 7. 1880. 33 Začetek parlamentarnega življenja Sedmega oktobra 1879 so novi in stari poslanci prvič zasedali v parlamentu, nemški liberalci (z izjemami), Ukrajinci in Italijani v opoziciji, na drugi strani koali- cija, nemški konservativci in predstavniki ostalih nenemških narodov. Dva dni ka- sneje so, potem ko sta Rieger in Clam-Martinic še pred odprtjem državnega zbora izročila cesarju memorandum, prebrali češko deklaracijo, ki je poudarjala zahteve Čehov do vladnega kabineta. Te so vsebovale enakopravnost v uradih in na sodi- ščih. Na prvostopenjskih sodiščih so zahtevali notranji jezik po načelu večinskega prebivalstva okrožja. Povsod drugje bi bili nemščina in češčina uradna zunanja jezika, s čimer bi morali uradniki reševati vloge v jeziku, v katerem so bile vložene. Kot drugo so postavili med zahteve še enakopravnost češčine na praški univerzi in v srednjih šolah. 141 Za njimi so se oglasili še poslanci ostalih nacionalnosti s svojimi željami. Zdelo se je, da bo nemškoliberalna reakcija na češki memorandum hitra in burna. Toda šele januarja leta 1880 so predložili svoj memorandum, ki je bil dejansko le povod za napade na Taaffeja, kar je potrjevalo, da so se ustavoverci znašli na kolenih. 142 »Taaffejev govor, v katerem se naglaša, da se Slovani v Avstriji ne smejo pritiskati na steno, ker imajo iste državljanske pravice, kakor drugi avstrij- ski narodi, vzbudil je mej liberalnimi ustavoverci in v njihovem časopisju veliko razburjenost.« 143 Vladna večina je bila sprva sestavljena iz treh klubov, Poljskega, Češkega in Hohenwartovega, ki so predstavljali temelj vlade v naslednjih letih. To skupino je maja leta 1880 poslanec Georg Lienbacher na nekem banketu označil za »železni obroč desnice«. 144 Klubi so se na Hohenwartov predlog posebej povezali med seboj in tvorili svet petnajsterice, iz vsakega kluba po pet predstavnikov, ki je vodil in koordiniral celotno politiko desnice. Nemški konservativci so sicer leta 1881 Ho- henwartov klub zapustili in ustanovili Liechtensteinov klub, a kljub temu ostali v sklopu vladne večine. Desnica kot celota sicer ni bila konservativna. Bila je koalicija meščanskih strank nenemških narodov z nemškimi konservativci. Koalicija je imela istega nasprotnika, nemške liberalce, a različne politične cilje. Nacionalne stranke so želele nacionalne pravice, nemški konservativci so hoteli spremeniti zakonodajo iz časov liberalnih kabinetov. Taaffe nikomur ni v celoti izpolnil njegovih zahtev. Kljub temu je večina podpirala vlado zaradi strahu pred ponovno liberalno večino. Ob politiki sporazuma in sprave so se nacionalna nasprotja sčasoma zaostrovala. Ko so nenemški narodi pridobili kakšno koncesijo ali dve, so liberalci protestirali proti, po njihovem, slavizaciji monarhije in preganjanju nemštva. 145 141 Jenks, Austria, str. 54–55; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 14–18; o nemško-čeških jezikov- nih konfliktih glej Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 515–526; prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 35–36. 142 Beck, Die Persönlichkeit, str. 126. 143 SN, 10. 12. 1879. 144 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 165; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 483. 145 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 522; prim. Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 196; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 25. 34 Kljub spremembi vlade na Slovenskem v začetku leta 1880 še ni bilo ob- čutiti spremenjenih razmer. »Minister Taaffejeve besede, da se odslej ne sme no- ben narod v Avstriji, tudi Slovan ne, na steno pritiskati, ostale so še zmirom le na papirji. V resnici je pri nas še zmirom vse tako, kakor je bilo pod ministerstvom Auersperg-Lasser. / / Nobene najmanjše izpremembe na bolje ne moremo opaziti. Nobena naših narodnih terjatev, za katere se uže trideset let slovenski narod bori, nij izpolnjena.« 146 A že čez slabega pol leta se je pokazalo, da je Taaffejeva politika ubirala pravo smer. »Do dne 12. avgusta vlanskega leta bilo je gospodstvo takozva- ne ustavoverne stranke v Avstriji neomejeno, kazalo se je v vseh strokah javnega življenja in posledice tega gospodstva jedne klike so trle nemško ter nenemško pre- bivalstvo, oglodale je do kosti in potiskalo je v vedno globokejši gmotni propad / / . V gospodarskem oziru je bil avstrijski državni voz tako zavožen v blato, da ga tudi poštena vlada Taaffejeva v teku jednega leta nij mogla čisto izvleči. A vendar se uže vidi, da si obrtstvo opomagava, poljedelstvu pa da hoče vlada z umnimi sredstvi pomagati, tako, da se odpira avstrijskim narodom boljša gmotna bodočnost.« 147 Liberalci so kljub temu imeli dovolj političnih izkušenj. Ko je Taaffe konec leta 1879 prišel na dan z obrambnim zakonom, 148 bi zaradi nestrinjanja opozicije z okrepitvijo vojaških sil po podpisu bilateralne pogodbe z Nemčijo skoraj doživel prvi polom. 149 Liberalci se »nijso nadejali, da bo ministerstva predsednik baš sedaj, ko so se veselili, da so ministerstvo z opozicijo proti vojnej postavi v zadrego spravi- li, ko so pričakovali, da se bo ministerstvo trudilo, kadar se ta postava iz gospodske zbornice vrne, liberalce na svojo stran pridobiti, poudarjal jednakopravnost Slova- nov z drugimi avstrijskimi narodi, in da je njegova naloga bila, Čehe spraviti k sku- pnemu delovanju na nastavnih tleh. To je preveč. Tacih besedij do zdaj neomejeni gospodovalci avstrijskih Slovanov z ministerskih klopij niso navajeni slišati.« 150 Razmerje med vladno koalicijo in liberalno opozicijo je bilo na začetku sko- raj izenačeno. V adresni debati so adreso desnice podprli člani moravske sredinske stranke, tako da je bila z njihovimi glasovi konec oktobra sprejeta. 151 Če pa je imel Taaffe v prvih mesecih vlade nejasen odnos do ustavovercev, so ti pravzaprav sami odklanjali sodelovanje z njim. Tako je na predlog koalicijskih partnerjev že febru- arja leta 1880 odslovil Stremayrja z mesta »naučnega« ministra in imenoval »prever- jenega« Conrada Eybesfelda, namesto Cherteka pa na mesto finančnega ministra Adolfa Kriegs-Aua, ki so ga nemški konservativci sicer že videli kot »naučnega« ministra. 152 Ko so nemški liberalci uspeli onemogočiti Taaffejev dispozicijski fond 146 SN, 18. 1. 1880. 147 SN, 14. 8. 1880. 148 Prim. Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 120; Stergar, Slovenci in vojska, str. 149–153; Rumpler, Parla- ment und Regierung, str. 752–753; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 17–19. 149 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 166; Beck, Die Persönlichkeit, str. 134–135; prim. Graf Taaffe 1879– 1889. Eine innerpolitische Studie aus Österreich, Verlag von Otto Wigand, Leipzig, 1889, str. 23; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 38–43. 150 SN, 10. 12. 1879. 151 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 932; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 483. 152 Prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 12. 35 aprila leta 1880, 153 se je ta pričel približevati federalistom in prekinil s spravljivim odnosom do liberalcev. 154 Tako so bili Čehi deležni prvih koncesij za svojo vrnitev v državni zbor. Prva večja pridobitev so bile Taaf fe -Stremayrjeve jezikovne naredbe za Češko in Moravsko z dne 19. aprila leta 1880, ki so uveljavile češčino kot zunanji uradovalni jezik tudi na večinsko nemških območjih obeh dežel. 155 Te so bile po- vod, da so junija še ostali liberalni ministri podali svoje odstopne izjave. Namesto njih so bili imenovani Alfred Kremer za trgovino, Julian Dunajewski za finance, pravosodje je prevzel Moritz Streit, medtem ko je postal domobranski minister Zeno Welsersheimb. 156 Dejansko liberalci niso sprejeli Taaffejeve politike približe- vanja desnici zaradi nestrinjanja z zahtevami avstrijskih nenemških narodov in so posledično prešli v opozicijo. 157 Čeprav Čehi, ki so v svojem memorandumu zahtevali češčino tudi kot no- tranji jezik, s tem niso bili povsem zadovoljni, je vladni ukrep pretresel nemškoli- beralno opozicijo, ki je pričela javno poudarjati, da je nemščina v nevarnosti. Že v začetku februarja leta 1880 je češki poslanec Josef Jireček zahteval ustanovitev samostojne češke univerze v Pragi. Ko je minister februarja leta 1881 naznanil usta- novitev češke univerze, je cesarjev odlok o razdelitvi univerze na češki in nemški del naletel na ostro nasprotovanje nemških liberalcev. 158 Ker se je tudi gosposka zbornica obotavljala razdeliti praško univerzo, je sklep preložila na naslednje leto. Za razliko od slovenskega javnega mnenja, ki je češke zahteve v celoti podprlo, ko je minister Conrad »v imenu vlade jako odločno obljubil, da se lanska resolucija glede glavne češke narodne terjatve, ravnopravnosti na praškem vseučilišči tako rekoč uže izpolnjuje ali pričenja in da vlada nje opra- vičenost popolnem priznava«, 159 se je v gosposki zbornici zoper delitev opredelil Fran Miklošič, češ da je edini povezovalni element avstrijskih narodov zgodovina in nemški jezik. 160 Februarja leta 1882 je zgornji dom le potrdil zakonski osnutek, ki ga je sestavila poslanska zbornica. 153 Proti je glasoval tudi Josef Schwegel, ki so ga zaradi tega upokojili. Franc Rozman, Baron Josef Schwegel – diplomat in politik (uvodna beseda), v: Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 20; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 166. 154 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V, DZS, Ljubljana, 1966, str. 33; prim. Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 933; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 166–167; Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 119; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 82–87; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 19. 155 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 94; Cvirn, razvoj ustavnosti, str. 167; prim. Skedl, Der politische Na- chlass, str. 442–443; Max Menger, Zur politischen Lage in Österreich. Mit einem Anhang enthaltend die Sprachen-Verordnungen der Ministerien Taaffe, Badeni, Gautsch, Buch- und Kunstdruckerei Ste- yrermühl, Wien, 1898, str. 16–17; Urban, Die tschechische Gesselschaft, str. 517; Beller, Franz Joseph, str. 105–106; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 87–92; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 775–777; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 36–37. 156 Prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 257–258; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 13. 157 Jenks, Austria, str. 65–69. 158 Urban, Die tscheschische Gesselschaft, str. 517–518; prim. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 34; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 274–282. 159 SN, 12. 2. 1880. 160 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 34–35; Walter Lukan, Franc Miklošič kot politik v gospo- ski zbornici, v: Miklošičev zbornik, SAZU, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Ljubljana, 1992, 36 Težave pa s tem nikakor niso prenehale. Konec junija leta 1882 so sprejeli dekret, ki je vseboval določila glede opravljanja državnih izpitov v nemščini in če- ščini. Kandidat je lahko izbiral med obema jezikoma, s tem, da je moral biti vsaj en predmet zagovarjan v nemščini. Enako je bilo pri doktoratih. Po objavi dekreta so Čehi takoj reagirali in protestirali proti kršitvi nacionalne enakopravnosti. Novem- bra so slušatelji češke univerze poslali v parlament peticijo proti sklepom dekreta, ki da je bil v nasprotju z državnimi temeljnimi zakoni. 161 V študijskem letu 1882/83 sta vendarle odprli vrata češki pravna in filozofska fakulteta, v naslednjem letu pa še medicinska. Še večje probleme je povzročila nerazdeljena teološka fakulteta na nemški univerzi. Češki študentje so zahtevali ustanovitev češkega dela, ki je ugledal luč sveta šele v študijskem letu 1891/92. 162 Ko je predlog češke deželnozborske volilne reforme v veleposestniški kuriji konec leta 1880 naletel na nasprotovanje levice, je bil Taaffejev politični kurz že jasno viden. V želji okrepiti desnico in zmanjšati moč ter vpliv levice je vladni kabinet poskušal ustvariti večino čeških veleposestnikov v češkem deželnem zboru proti ustavovernim veleposestnikom, ki so sicer imeli velik vpliv na politično doga- janje. 163 Kljub temu je desnica pokazala nejevoljo zaradi mlačne politike in vpliva liberalcev, ko so češki in slovenski poslanci protestirali proti politiki vladnega ka- bineta. 164 Šele nastop Aloisa Pražáka kot pravosodnega ministra januarja leta 1881 je nekoliko zadovoljil Slovane. Ta je sredi oktobra leta 1882 zagotovil upoštevanje češčine na sodiščih v Šleziji, 165 medtem ko zamenjava ministra za trgovino Kremerja s Slovencem naklonjenim Felixom Pino Friedenthalom zaradi njegovega resorja ni imela tolikšnega nacionalnega predznaka. 166 Z odstranitvijo liberalnih ministrov se je Taaffe približal svojemu idealu parlamentarne vlade, kar je pomenilo tudi lažjo uresničitev zastavljenega programa, čeprav je še zmeraj poudarjal, da je njegova vlada nad strankami. 167 Drug ukrep vlade, ki ga opozicija nikakor ni dobro sprejela, je bila volilna akcija v Zgornji Avstriji, kjer so odvzeli tri mandate ustavovernim veleposestnikom in jih dodelili nemškim konservativcem. Največji udarec pa so vsekakor bile jezi- kovne naredbe, ki so po načelu nacionalne enakopravnosti vpeljevale češčino v šole, urade in javno življenje ter povzročile prave jezikovne borbe v državnem zbo- ru. 168 Nemški liberalci so na vse pridobitve gledali skozi prizmo svojih nacionalnih interesov. Koncesije, ki so jih dobili Čehi, so zanje pomenile slavizacijo njihovih območij, še sploh jih je motilo to, da morajo biti uradniki vešči obeh jezikov, kar str. 586–588. 161 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 535–536. 162 Prav tam, str. 521–522; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 167; prim. Charmatz, Österreichs innere Geschi- chte, str. 40–41; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str, 283–284; Jenks, Austria, str. 83–88. 163 Beck, Die Persönlichkeit, str. 143. 164 SN, 10. 12. 1880. 165 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 779. 166 Prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 12–13. 167 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 167; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 77; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 133. 168 Beck, Die Persönlichkeit, str. 143–146. 37 je pomenilo, da bodo češki uradniki ožili njihovo poprej »nemoteno« delovanje. Še posebej je do izraza prišla zahteva grofa Gundakerja Wurmbranda-Stuppacha iz maja leta 1880, ki je terjal nemščino kot uradni državni jezik. 169 Njegova pobuda se je v parlamen- tu vlekla nekaj let, dokler ni bila v začetku leta 1884 zavrnjena. 170 Potem ko je leta 1882 prišlo do držav- nozborske volilne reforme, je ta zadovoljila de- snico in njenim strankam razširila interesno ob- močje. Za znižanje (pogojnega) volilnega cenzusa z 10 na 5 goldinarjev direktnega davka v kmečki in mestni kuriji ter za razširitev volilne pravice se je Taaffejeva vlada odločila v želji po oslabitvi nemške liberalne opozicije. 171 Z vladno potezo je volilno pravico pridobil veliko širši krog avstrijskih prebivalcev. Cilj desnih strank je bil tako pridobiti novo volilno maso za svojo podporo. Nemški liberalci, ki so gradili svojo politiko na pretežno meščanskem volilnem telesu, so bili z reformo še dodatno poti- snjeni v ozadje. 172 Taaffe je bil za dosego svojih političnih ciljev prisiljen upoštevati zahteve svoje vladne koalicije. Kljub temu mu ni uspelo vzpostaviti neke trdne konsolidacije notranjepolitičnih zadev v monarhiji. Nacionalna nasprotja so preraščala prejšnje okvirje, zato je spodletela njegova ideja, da bi si podredil parlamentarne stranke in jih obvladoval. Po čeških koncesijah so radikalni mladočehi vztrajali na postulatni politiki združitve dežel krone sv. Vaclava, medtem ko so Nemci zahtevali njihovo razdelitev in videli rešitev edino v tem. Prav jezikovni boji so se pokazali kot pri- marni rušilni element avstrijskega sistema, kot si ga je zamislila vlada, 173 zato je bil Taaffe prisiljen omejiti svojo politiko enakopravnosti. 174 Jezikovni boj je pomenil nacionalni boj na odprti fronti, kjer so nemški liberalci, ki jih vlada ni podpirala, pravzaprav igrali obrambno vlogo svojih »starih« privilegijev in pozicij. Prepad med 169 Gerald Stourzh, Die Gleichberechtigung der Nationalitäten in der Verfassung und Verwaltung Öster- reichs 1848–1918, Verlag der Akademie der Wissenschaften, Wien, 1985, str. 84; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 40; prim. Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 197–198; Slovenec (S), 9. 4. 1881. 170 Stourzh, Die Gleichberechtigung, str. 85–88; Beck, Die Persönlichkeit, str. 149; 153–154; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 169; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 37–39. 171 William A. Jenks, The Austrian Electoral Reform of 1907, Columbia University Press, New York, 1950, str. 18–19. 172 Beck, Die Persönlichkeit, str. 171; prim. Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 78; Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slovenska zgodovina 1813–1914, DZS, Ljubljana, 1950, str. 106; 144–151; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 19–21. 173 Beck, Die Persönlichkeit, str. 156–157. 174 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 778. Alois Pražák, Slovencem naklonjeni minister Taaffejeve vlade 38 levico in desnico je postal nepremostljiv. »Da so govorniki na levici bili letos še bolj fanatični kot vlani, je naravno, ker so se sedaj še bolj skrčili upi, da bi vlada grof Taaffejeva kmalu odstopiti morala. In ker ti gospodje v svoje začudenje opazujejo, da se sedaj rodovi avstrijski vladajo ravno tako dobro, če ne bolje, kot tedaj, ko so oni sami posedali po ministerskih foteljih, / / zato se srde in togote / / in sedaj razsa- jajo po parlamentu ter groze s svojimi pestmi, ter se čudijo, da svet pri vsem tem ne pogine in da Avstrija sama ne razpade, kakor bi morala, ker nij na vladnem krmilu tistega nemškega vsemogočnega elementa.« 175 Vendar pa desnica ni nastopala kot složna koalicija. Ker so jo sestavljale politične skupine z različnimi interesi, ni bilo skupnega programa, ki bi ga zastopala. Vsaka stranka se je trudila zadostiti svojim lastnam željam in je gradila na svojih lastnih interesih. Tako je vseskozi grozila ne- varnost, da bo desnica razpadla (z minimalno večino se je ta proces močneje izrazil v drugi polovici 80-tih let). 176 Vladi nasprotna nemška opozicija je s svojo trmasto politiko dosegla svoj lastni razkroj. Stranka levega centra si je prizadevala doseči spravo med Napredno stranko in Liberalnim klubom. Liberalci so se vedno bolj drobili. 177 Niti ustano- vitev stranke Združene levice novembra leta 1881, sestavljene iz Kluba liberalcev, Naprednega kluba in Štajerskega naprednega kluba, 178 ki si je predvsem prizadevala zrušiti obstoječo vladno garnituro, 179 ni prepričala in navdušila vseh ustavovercev, ker za svojo prioriteto ni postavila nemškega nacionalnega duha. 180 Dunajski volivci so se navduševali nad Luegerjevimi 181 radikalnejšimi zahtevami. Socialdemokrati so v svoje vrste pričeli novačiti vedno več delavstva. Celo štajerski avtonomisti so nemški Združeni levici obrnili hrbet. Ob Schönererjevih 182 radikalcih so Luegerjevi pristaši in socialdemokrati postajali trn v peti Združeni levici, ki je vse bolj izgu- bljala svoj ugled. 183 Ernst Plener je s svojim programom sredi 80-tih let sicer skušal strniti nemške liberalce in nemške nacionalce, vendar so bila nasprotja prevelika. Nacionalizem, antisemitizem in liberalizem so prodirali v vrste stare nemškolibe- ralne stranke na različne načine. Plener je želel prenesti nemškoliberalne principe v Nemško-avstrijski klub, medtem ko je Moriz Weitlof skušal obuditi Nemški klub. Ideološko sta se obe smeri toliko razlikovali, da ni bilo možnosti za skupen politični nastop. Dodaten nemški razkol na Luegerjev »krog«, Schönererjeve pristaše, social- demokrate in konservativce je koalicija razumela kot popolno zmago Taaffejeve po- 175 SN, 8. 6. 1881. 176 Beck, Die Persönlichkeit, str. 162–163. 177 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 35. 178 Prim. Harrington–Müller, Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus, str. 35–41; Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 195–196. 179 Beck, Die Persönlichkeit, str. 164. 180 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 102. 181 O Karlu Luegerju glej več Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 30–32. 182 O Georgu Schönererju glej več prav tam, str. 29–30; Andrew G. Whiteside, The Socialism of Fools. Ge- org Ritter von Schönerer and Austrian Pan-Germanism, University of California Press, Berkeley–Los Angeles–London, 1975. 183 Beck, Die Persönlichkeit, str. 165. 39 litike. 184 Sicer pa je oporo šibki večini v parlamentu predstavljal Klub levega centra, ki ga je na začetku leta 1882 ustanovil Coronini. 185 Po ustanovitvi Združene nemške levice leta 1881 je nemško časopisje vztraj- no agitiralo za ustanovitev Nemškega kluba, ki bi povezoval nemške svobodomisel- ne poslance na nacionalni podlagi. Osnovo za združitev različnih nemškonacional- nih skupin je predstavljal Linški program iz septembra leta 1882, ki so ga zastavi- li Heinrich Friedjung, Viktor Adler, Engelbert Pernerstorfer in Georg Schönerer. Friedjung, ki se je že leta 1880 zavzemal za ustanovitev Nemške ljudske stranke za povezavo nemških liberalnih frakcij, Adler in Pernerstorfer so se kasneje umaknili zaradi Schönererjevih antisemitskih stališč. Program je v prvem delu zahteval per- sonalno unijo z Ogrsko, poseben položaj Galicije in Bukovine, uveljavitev nemške- ga značaja v deželah, ki so nekoč spadale v Nemško zvezo, in nemščino kot državni jezik, oblikovanje enotnega carinskega področja z nemškim rajhom ter naslonitev na Nemčijo. Ob tem pa je vseboval vrsto demokratičnih zahtev, kot razširitev vo- lilne pravice, uvedbo progresivne obdavčitve in davka na luksuz, demokratizacijo zborovalne, društvene in tiskovne zakonodaje, zaščito domačega dela, uvedbo nor- malnega delavnika, omejitev ženskega in otroškega dela, državno pomoč obrti ter zavarovanje kmečkega stanu. 186 184 Prav tam, str. 166–167. 185 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 935. 186 Več o tem glej Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 105–106; prim. Ernst Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreich, Herold Verlag, Wien, München, 1985, str. 439; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 211–214; Kann, Geschichte des Habsburgerreiches, str. 390–391; Whiteside, The Germans as an integrative force, str. 183; Bruce M. Garver, The Young Czech party 1874–1901 and the emergence of a multi-party system, Yale University Press, New Haven and London, 1978, str. 124; Taylor, Habsburška monarhija, str. 183-184. 40 Razmere v drugi polovici mandata Ko se je Taaffejevo prvo obdobje prevešalo v drugo polovico, so v Češkem klubu pričeli dominirati mladočehi. 187 Slovenci in Poljaki so želeli več vladne pod- pore pri uresničevanju svojega programa. Nemški liberalci so se usmerjali k pov- zročanju nacionalnih napetosti. Taaffe je svojo politiko peljal včasih bolj na desno, včasih bolj na levo, vedno znova pa je sledil sredinski liniji. 188 Koalicija se je nasproti obstoječi vladi organizirala trezno ter pridobila zdaj to, zdaj ono koncesijo. Ostareli nemški centralizem je bil prešibek, da bi mogel usta- viti »prodor« nenemških narodov monarhije. Zlasti na Češkem se je zaradi koncesij krepil nemški radikalni nacionalizem. Za Čehi, ki so z deželnozborsko volilno refor- mo leta 1883 prevladali v češkem deželnem zboru, so prišli na vrsto še ostali. Nem- ške konservativce je Taaffe leta 1884 zadovoljil z revizijo osnovnošolskega zakona, ki je predvideval versko vzgojo v osnovnih šolah in skrajšanje šolske obveznosti z osmih na šest let. 189 Razen Poljakov, ki so že pod prejšnjim režimom dobili določene pravice v zameno za svoje glasove, so najbolj prodirali v zahtevah po enakopravnosti v šolah in uradih predvsem Slovenci. Na naslednjih deželnozborskih volitvah leta 1883 na Kranjskem so Slovenci po prenehanju vladnega pritiska ponovno pridobili večino v kranjskem deželnem zboru, vlada pa je, potem ko je slovenski deželni pred- sednik Andrej Winkler 190 izničil dotedanjo prevlado nemštva, 191 priznala Kranjsko za edino popolnoma slovensko deželo s slovensko večino. Na Češkem je bilo neko- liko drugače. Tam je tehtnico ob narodnostno razdeljeni mestni in kmečki kuriji prevesilo v češko korist staro češko plemstvo, ki se je povezalo s staročehi proti ustavovernemu nemškemu plemstvu v veleposestniški kuriji. 192 V 80-tih letih so se močno zaostrila razredna nasprotja, ki so izhajala na eni strani iz naraščanja industrijskih podjetij in števila delavstva, na drugi strani pa iz krize, ki je od 70-tih let vedno bolj zajemala tudi slovensko ozemlje. 193 Socialna zakonodaja in socialno vprašanje sta bila v Taaffejevem obdobju eno izmed pomembnejših vprašanj. 194 Hitro po sprejeti državnozborski reformi se je Taaffe lotil socialnih reform v korist kmetov in nižjih slojev v mestih, ki so bili po zlomu dunajske borze najbolj prizadeti. V prvem obdobju njegove vlade do leta 187 Prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 555–573. 188 Beck, Die Persönlichkeit, str. 173–174. 189 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 759–760. 190 O njem glej več Dragan Matić, Andrej Winkler, prvi in zadnji Slovenec, imenovan za deželnega pred- sednika, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 338–340. 191 Prim. Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljublja- na, 2002, str. 233–237; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 167–168. 192 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 37; Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja, Ljubljana, 1966, str. 51. 193 Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Rast delavskega gibanja, v: Slovenska zgodovina, str. 517. 194 Prim. Margarete Grandner, Staatliche Sozialpolitik in Cisleithanien 1867–1918, v: Innere Staatsbil- dung und gesellschaftliche Modernisierung in Österreich und Deutschland 1867/71 bis 1914. Histo- rikergespräch Österreich – Bundesrepublik Deutschland 1989 (herausgegeben von Helmut Rumpler), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1991, str. 155–157; Rum- pler, Parlament und Regierung, str. 760–774. 41 1885 je bila dejavnost pod vplivi krščanskosocialnega teoretika Karla Vogelsanga in katoliških reformatorjev (grof Egbert Belcredi, brata Aloys in Alfred Liechtenstein) na tem področju precej uspešna. 195 Izboljšal se je položaj obrti, ki je laže prenesla pritisk industrije. S prvo obrtno novelo leta 1883, ki je omejila obrtno svobodo pri ustanavljanju novih obrtniških obratov, so bile olajšane neugodne posledice liberal- ne obrtne svobode iz leta 1859, ki je obrtništvo prepuščala udaru nelojalne konku- rence. 196 Sem je spadala tudi pot k modernemu nedeljskemu počitku. 197 Delavstvo je dobilo kopico zaščitnih zakonov za olajšanje svojega položaja. Sredi leta 1883 je izšel zakon, ki je vpeljeval delavske inšpektorje, s čimer je vlada vzpostavila nadzor nad obrtno dejavnostjo, ki je bil ukinjen v času ekonomskega liberalizma. Delo žensk in otrok se je v veliki meri omejilo, kar je prinašala druga novela k obrtnemu zakonu iz marca leta 1885, prav tako delovni čas, skrajšan na enajst ur. 198 Vrhunec socialne zakonodaje je v tem obdobju nedvomno predstavljal zametek nezgodnega in bolniškega zavarovanja. 199 Vendar pa vlada ni mogla le izdajati zakonov o social- nem varstvu, pač pa se je morala spoprijemati tudi z radikalnimi tokovi delavstva, ki jih je uspela omejiti. Zmerni Viktor Adler, ki se je trudil po zakonski poti izbolj- šati položaj delavstva, je dobival zmeraj več podpore in poskušal združiti radikalne in zmerne struje avstrijske socialdemokracije. 200 Taaffejeva socialna zakonodaja je zadovoljila šibke sloje, kljub temu da je bila le delno izvedena. Podobno se je zgodilo tudi s Taaffejevo politiko sporazuma in sprave, ki jo je podrejal dinastičnim interesom. Tako je konec leta 1880 poja- snil češkemu poslancu Karlu Adámeku svoje videnje odnosa vlade do posameznih narodov: »Že večkrat sem izjavil, da se v Avstriji ne sme pritiskati na zid nobenega naroda. To je temelj moje politike. Toda praktičnega izvajanja nacionalne enako- pravnosti ne gre razumeti tako, kot da naj bi za nacionalni razvoj vseh narodov te državne polovice uporabljali enaka sredstva in doprinašali enake žrtve. Pred- stavljajte si prosim: oče ima več sinov različnih starosti. Vse enako ljubi. Miza je pogrnjena za vse, toda vsi ne potrebujejo za svoj zdravi razvoj vseh jedi in v enaki 195 Prim. Margarete Grandner, Conservative Social Politics in Austria, 1880–1890, v: Austrian History Ye- arbook, 1996, str. 88–105; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 760–761; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 169. 196 Prim. Sutter, Bruckmüller, Der Reichsrat, str. 91–92; Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 357– 370; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 169; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 513; Kurt Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Osterreich, Verlag der österreichischen Akademie der Wissen- schaften, Wien, 1975, str. 115–249; Andrej Pančur, Boj obrtnikov proti konkurenčnemu prisilnemu delu, v: Zgodovina za vse, 2002/2, str. 40–56; Andrej Pančur, Omejitev obrtne svobode, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 393–394. 197 Več o tem glej Andrej Pančur, Na poti k modernemu nedeljskemu počitku, v: Zgodovina za vse, 1998/2, str. 29–33. 198 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 169–170. 199 Prim. Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik, str. 58–114, 176–177; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 513–514; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 768; France Kresal, Socialna poli- tika, v: Slovenska novejša zgodovina 1, str. 98. 200 Walter Knarr, Das Ministerium des Grafen Taaffe und die Soziale Frage, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948, str. 14–57; Jenks, Austria, str. 179–195; Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Socialnodemokratska stranka, v: Zgodovina Slovencev, str. 518. 42 količini. Neposredna podpora nacionalnega razvoja je v prvi vrsti zadeva prizadetih narodov samih.« 201 S politiko »iz rok v usta«, značilno za urejanje nacionalnih problemov, ni bil zadovoljen nihče. Med Nemci, ki so zahtevali prvenstvo v državi, se je po prvih koncesijah Čehom in Slovencem začel krepiti nacionalni radikalizem. Še bolj neza- dovoljni pa so bili njegovi slovanski koalicijski partnerji, ki so pričakovali mnogo več. Taaffe jih je uspel pomiriti z obljubami, tako da med češkimi in slovenskimi poslanci ni bilo interesa za radikalnejšo nacionalno politiko. Strah pred padcem vlade in ponovno liberalno garnituro je bil premočan. 202 201 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 170–171; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 493. 202 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 171; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 535. 43 Odnos do Taaffejevega nastopa na Spodnjem Štajerskem Spodnještajersko nemštvo je sprejelo Taaffejev prihod na oblast z mešanimi občutki, potem ko so na volitvah ustavoverci izgubili precejšnje število glasov. Pred nastopom vlade je v začetku avgusta Franz Wiesthaler zatrjeval, da si bo prizade- vala revidirati ustavo, kar da bo slabo vplivalo na državo, 203 po spremembi vlade dvanajstega avgusta leta 1879 pa je Taaffeja zaradi koalicijskih pogajanj označil kot reakcionarja in pozival k nemškoliberalni enotnosti. Cillier Zeitung je bil v prvih ocenah nove vlade bolj zadržan in menil, da bo mogoče oblikovati odnos do vlade šele po prestolnem govoru. 204 Toda tako kot vlada v prvih mesecih vladanja ni postavila jasnega stališča do nemških liberalcev, tako tudi spodnještajerski Nemci niso bili enotni v svojih recepcijah vlade. Tok dogodkov pa se je po prestolnem govoru v začetku oktobra bistveno spremenil, ko je Taaffe kot svoj cilj poudaril politiko sporazuma in sprave, še sploh pa po tem, ko so bili za Čehi deležni prvih koncesij tudi Slovenci. 205 Spodnještajerski Slovenci so Taaffejev prihod na oblast pozdravili. Kljub temu je po imenovanju »mešanega« ministrstva Slovenski gospodar ugotavljal, da ministri »popolnem ne ugajajo nikomur, ne Nemcem, ne Slovanom, ne liberalcem, ne konservativcem. Slovanom in konservativcem je nevšeč neiztrebljivi Stremajer, Nemci in liberalci pa se spodtikajo nad konservativcem grofom Falkenhaynom in Slovanom dr. Pražákom.« Vseeno se mu je zdela sestava novega ministrstva »opra- vičena in modra«. Menil je, da je takšna sestava najboljša, ob dejstvu, da so bili li- beralci še vedno močni in zasedali skoraj vse poslanske sedeže »mest in trgovinskih zbornic«. Ker je videl edino možno politično opcijo v povezavi poslancev in strank, »ki so nemškemu dosedanjemu ustavovernemu liberalizmu protivni«, je menil, da je mogoče »jarem nemško-liberalnega ustavaštva« odstraniti le na tak način. Po po- razu nemških liberalcev je med Slovenci na Spodnjem Štajerskem vladalo zadovolj- stvo. 206 Vendar pa so bili nekateri do nove vlade še nezaupljivi, kar je izviralo kljub »volilnim zmagam naše stranke / / iz starih skušenj, da je bil Dunaj vedno gluh za naše pritožbe«. 207 Če vlada še ni pokazala svojih namer, pa je bil mariborski časnik trdno prepričan, da je nemški liberalizem mogoče zrušiti le »po stezi, po katerej hodi grof Taaffe«, s čimer da »bodo zavladala konservativna načela v zunanji in notranji politiki«, mogoče pa da bo tudi »popravljanje tega, kar nam je mnogoletno liberalstvo poškodilo«. 208 203 MZ, 8. 8. 1879. 204 MZ, 17. 8. 1879; Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 92–93. 205 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 93–94; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 167–168. 206 SGp, 21. 8. 1879. 207 S, 9. 8. 1879. 208 SGp, 21. 8. 1879. 44 Slovenski program Na Slovenskem kot tudi na Spodnjem Štajerskem se slovenska inteligenca ob menjavi vlade ni prav nič obirala pri postavljanju svojih zahtev. Ko je po osmih letih »Lasser-Auerspergovega vladanja«, ko so se nenemški narodi v Avstriji »morali boriti, kakor nikdar po prej, za svojo narodno eksistenco, Avstrija pa je hirala in propalo je občno blagostanje«, 209 nastopila konservativna vlada, so Slovenci optimi- stično zrli v prihodnost. »Slovencem ni treba plašiti se«, je pisal Slovenski gospodar. »Naslonjeni smo na južno slovanstvo, na Hrvate in Srbe avstrijskega cesarstva. Za- sedene imamo dežele od Mure in Drave do Jadranskega morja, neizmerno važne za celo cesarstvo posebno sedaj, ko je začel Italijan po njih grabiti. Slovenci smo za Av- strijo živ jez proti Italiji. Ta resnica prodira čedalje bolj in bo mnogo pripomagala, da Slovenci enkrat res dobimo, česar nam je treba, ako hočemo kot Slovenci živeti in na podlagi narodnej napredovati.« 210 Konec avgusta je Slovenski narod priobčil »glavne terjatve slovenskega naro- da«. Čeprav se parlament sploh še ni sešel, so se na Slovenskem nemudoma začele postavljati zahteve, ki da jih Slovenci pričakujejo od nove vlade. »Vsi avstrijski naro- di naj zahtevajo svobodo in enakopravnost«, je pozival Slovenski narod v avgusto- vski številki in apeliral na vpeljavo slovenščine v ljudske in srednje šole ter domače urade. Ker da »mora vendar le enkrat tudi v deželah, v katerih Slovenci prebivajo, enakopravnost resnica postati«, so na Slovenskem uvrstili med prioritetne zahteve enakopravnost slovenskega jezika v šolah in na sodiščih, 211 čeprav »nam nasprotniki navadno ugovarjajo, da je tisti, ki je zapisnik spisal ali kako pismo napravil, obeh jezikov tako zmožen, da se nanj popolnem moremo zanesti«, Ker je bilo uradništvo na Slovenskem še v veliki meri nemško in v precejšnji meri ni obvladalo slovenske- ga jezika, se je časnik spraševal, »kakšen obraz bi naredil Nemec, če bi se od njega terjalo, da naj podpiše zapisnike ali pisma, ki nijso v nemškem jeziku napravljeni«, in menil, da spada k pravicam »tudi prirojena pravica, v vseh zadevah svojega mate- rinega jezika posluževati se«. 212 Zahteve na Spodnjem Štajerskem so bile identične s tistimi na Kranjskem, ker je »tudi ožje glasilo štajerskih Slovencev 'Slovenski gospodar' izrekel se popol- nem za narodne naše slovenske zahteve glede uvedenja našega slovenskega jezika v ljudske in srednje šole, v vse domače urade, in ustanovljenje višje sodnije v Ljubljani za vse Slovence«. 213 Obstoječi nadsodišči v Gradcu in v Trstu bi s tem ukrepom od- pravili, nemške dele Štajerske in Koroške pa podredili nadsodišču na Dunaju. »Na ta način bi slovenski uradniki mogli biti nastavljeni v slovenskih deželah, nemški pa v nemških.« Nemci, ki so s svojo gospodarsko močjo še zmeraj igrali pomembno vlogo, so kljub temu, da niso imeli več vladne podpore, hoteli ohraniti svoje pozi- 209 SN, 17. 8. 1879. 210 SGp, 28. 8. 1879. 211 Prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 41. 212 SN, 24. 8. 1879. 213 SN, 2. 9. 1879. 45 cije iz poprejšnjega obdobja. Zaradi privilegijev, ki so jih imeli pod liberalno vlado, svojih pridobitev nikakor niso hoteli okrniti, niti si niso prizadevali za zastavljeno vladno politiko sporazuma in sprave. Slovenska politika je zajemala koncesije na področju šolstva in sodišč, ker »bi bila to le polovična naredba, / / če bi se slovenski jezik vpeljal samo v šole, v uradnije pa ne«, ob tem pa zastavila še »pri vseh višjih oblastnijah v deželah z mešanim prebivalstvom in pri vseh centralnih oblastnijah« na šolskem področju nacionalne kurije, s čimer »bi si Nemci in Slovenci mej soboj ne mogli očitati, da en narod za šolske naprave druzega naroda kaj plačuje«, 214 če- prav se zadnja zahteva kasneje ni več pogosto pojavljala v javnosti. Vpeljava jezika v šole in urade je bila nato glavna aspiracija Slovencev v ce- lotnem Taaffejevem obdobju. »Kaj bi Nemci rekli, če bi bili prisiljeni, se najpoprej tujega jezika naučiti, da bi se potlej še le v tem tujem jeziku zamogli učiti realnih predmetov«, je menil Slovenski narod. Tudi ustanovitev narodnih kurij v obmo- čjih z mešanim prebivalstvom se je na Slovenskem zdela smela rešitev, prav tako še ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani po vzoru zagrebške za Hrvate. Kar pa »sodnije zadeva, bi se morale nadsodnije v Gradcu in v Trstu odpraviti, in bi se morala napraviti nadsodnija v Ljubljani za Kranjsko, Istro, Goriško, za Trst, spo- dnje Štajersko in spodnje Koroško. Nemški deli Štajerskega in Koroškega pa bi se morali prirediti nadsodniji na Dunaji. Na ta način bi slovenski uradniki mogli biti nastavljeni v slovenskih deželah, nemški pa v nemških.« 215 Sredi septembra je Slovenski narod ugotavljal, »da je slovenska univerza nam Slovencem potrebna«, in razglabljal o njenih koristih. Toda pisec članka je ostal v svojih prizadevanjih precej osamljen. Potem ko je utemeljeval svojo zahtevo s tem, da »smo sicer mali narod, vendar po številu, po intelektualnih zmožnostih, po de- narnih in krvavih bremenih, katera prenašamo za državo, gotovo smo opravičeni toliko za se terjati, kar se iz državne blagajne daje enacemu ali še manjšemu številu Nemcev«, je ob ugotovitvi, da »Slovenci brez državne podpore ne morejo ustanoviti univerze«, predlagal ustanovitev pravne akademije, »da se vendar največjej potrebi vstreže«. 216 Slovenska politika predloga ni podprla in zahteve po lastni univerzi ni uvrščala na dnevni red. Tudi na Štajerskem se zamisel o slovenski univerzi ni zasi- drala med prebivalstvom. Proti ustanovitvi slovenske univerze se je postavil kranjski poslanec Fran Šuklje, 217 ki je bil mnenja, da pomeni ustanovitev univerze oziroma pravne akade- mije »kot udarec na narod, kot greh zoper našo mladino in kot zavratni napad na našo bodočnost«, kar je Narod izpodbijal s tem, da se »na višjih učiliščih / / sloven- 214 SN, 24. 8. 1879. 215 SN, 24. 8. 1879. 216 SN, 12. 9. 1879. 217 Šuklje je sicer veljal za največjega podpornika vladne politike, ki je od Slovencev, predvsem kranjskih, zahtevala zmernost v politiki in popuščanje Nemcem. Zagovarjal je prilagoditev razmeram in se omejil na zahtevo avtonomije dežele in narodnih kurij. Bil je tudi zagovornik najbolj oportunističnih kompro- misov, zato se ga je hitro prijel vzdevek »fanatik oportunizma«. Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slogaštvo in njegovi problemi, v: Zgodovina Slovencev, str. 514; O Šukljetu glej za obravnavano obdobje več pri Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. del (uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1988. 46 ski pravniki poleg druzih potrebnih in koristnih vednostij pripravijo za javno delo- vanje mej Slovenci, posebno tudi za občevanje se slovenskim ljudstvom, za uradova- nje v domačem jeziku«. To je podkrepil še z dejstvom, da se »z našim prepričanjem ujema slovenski narod, kar dokazujejo različne objave pri zadnjih volitvah v državni zbor«, 218 kot na primer v štajerskem Slovenskem gospodarju in primorski Soči. 219 Potem ko je jeseni leta 1879 začel zasedati državni zbor, so slovenski poslanci predstavljali slabo četrtino v Hohenwartovem klubu. Od vlade so pričakovali kon- cesije, a zaradi izgovorov Taaffeja in Hohenwarta glede šibke večine v parlamentu se je v slovenskih vrstah že zgodaj pojavilo nezadovoljstvo. Josip Schneid je svoje poslanske kolege vseskozi opozarjal, da je potrebno postopati »z zmagozavestnim, a vendar zmernim vedenjem«, potem ko prošnja za razpust kranjskega deželnega zbora ni bila sprejeta z odobravanjem »celo v krogih, ki Slovence podpirajo«. 220 Prav zaradi dejstva, da se ne sme preveč zahtevati, in zaradi nove politične situacije ter novih parlamentarnih zaveznikov je slovenska politika izločila zahtevo po Zedinjeni Slove- niji, značilno za čas liberalnih vlad, namesto nje pa postavljala nadomestne. 221 Ko je v adresni debati državnega zbora konec oktobra spregovoril poslanec celjske kmečke kurije Josip Vošnjak 222 in komentiral enakopravnost narodov, češ da je ta še vedno le na papirju po obdobju ustavoverne stranke, ki da je bila »proti slovanskim narodom Avstrije tako protivna, včasi celo sovražna«, ob zahtevah po slovenskem jeziku v ljudskih in srednjih šolah ter uradih, 223 kjer da je bilo v zadnjih letih »v Avstriji mnogo gnjilega, in drugače tudi ne more biti, ako se je rabilo in zlorabilo politiške in celo sodnijske uradnike za agitacijsko orodje strankarskim nameram«, ni zagovarjal univerze. »Kar zadeva višjih učilišč, gotovo ne segamo tako daleč, da bi zahtevali lastno višje učilišče z izključivo slovenskim učnim jezikom. Naši iz srednjih šol dohajajoči učenci imajo jugoslovansko vseučilišče v Zagrebu, ako hočejo na slovanskem univerzitetu dalje studirati. Ako pa hočejo pohojevati nemško učilišče, bodo tudi lehko s popolnim znanjem nemškega jezika v vsako stopili.« Slovenska univerza je ostala izven dometa slovenske politike, s čimer se je strinjal tudi Slovenec. 224 Na Štajerskem so bile zaradi nemške večine v deželi razmere povsem drugač- ne kot na Kranjskem. Obljuba ministra Stremayrja iz leta 1871 glede slovenskih 218 SN, 12. 9. 1879. 219 SN, 2. 9. 1879. 220 Dragotin Lončar, Iz literarne in politične korespondence dr. Josipa Vošnjaka, pismo Josipa Schneida, 22. 8. 1879, v: Naši zapiski, 1912, str. 17. 221 Poleg zahtev po enakopravnosti slovenskega jezika v (srednjih) šolah, uradih in javnem življenju so zah- tevali ustanovitev višjega deželnega sodišča v Ljubljani za Kranjsko, Koroško, Štajersko in Primorsko ter administrativno ločitev Štajerske na nemški in slovenski del, kar bi pomenilo ustanovitev oddelka štajerskega namestništva za Spodnjo Štajersko s sedežem v Mariboru ali Celju. Prim. Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 524. 222 Več glej Josip Vošnjak, Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982; Ivan Lapajne, Dvajsetletnica. Zgodovinske in spominske črtice o slovenskem posojilništvu ter pregled delovanja društva »Zveza slovenskih posojilnic v Celju«, Celje, 1903, str. 28–30. 223 SN, 7. 11. 1879. 224 S, 20. 11. 1879. 47 stolic za nekatere pravne predmete na graški univerzi še zmeraj ni bila uresničena. Vošnjak je izpostavil vseslovenski pomen graških stolic, ker da je potrebno, da »ura- dniki, ki občujo s prebivalstvom, znajo jezik onega naroda, mej katerim žive«. Pred- vsem pa je v svojem govoru želel pojasniti novim vladnim predstavnikom, da je »slo- venski narod zmirom protestiral zoper nespoštovanje svojih narodnostnih pravic«, parlament pa da tega ni hotel slišati, »deloma morebiti iz neznanja razmer, deloma pak vsled pomisleka, / / ker se je v naših željah iskalo animoznosti zoper nemško narodnost, na katero nijsmo nikdar mislili. Vemo in čutimo, da vsi narodi v Avstriji premorejo kaj samo tedaj, ako prijateljski složno delajo v skupni smoter, narediti našo domovino trdno in močno.« Če je Vošnjak zaključil svoj govor z mislijo o dobi »jednakega prava in jednake svobode«, pa se je poudarjanje nemštva v monarhiji kljub temu nadaljevalo. Vlada sicer ni več izvajala pritiska na uradniški aparat, mu je pa zato dajala potuho in ni ukrepala v primerih neupoštevanja narodnih pravic. Vošnjak je kot primer navedel govejo kugo, ki je izbruhnila v ptujskem okraju. Ptuj- sko okrajno glavarstvo je »razglasilo dotične oglase« slovenskim občinam, »v katerih se često nijeden človek ne najde, ki bi nemški uradni slog prav razumel«, samo v nemškem jeziku. Ukrep je na Spodnjem Štajerskem povzročil nemalo razburjenja, slovenski poslanec pa je menil, da takšno ravnanje nikakor ni opravičljivo, še manj pa v skladu z decembrsko ustavo. Vlada je v podobnih primerih očitno mižala na eno oko. Za kršenje omenjenih narodnostnih pravic je zakonodajalec sicer predvi- del 500 goldinarjev kazni. A ptujski okrajni glavar in njegovi uslužbenci tega računa niso videli. 225 225 SN, 8. 11. 1879. 48 Zaostrovanje nacionalnih odnosov ob Taaffejevem nastopu Po Taaffejevem nastopu so se začeli nacionalni odnosi med Nemci in Slo- venci hitro zaostrovati. Krepitev nacionalnih idej je prinesla tudi na Spodnjem Štajerskem ostro ločnico, ko dve nasprotujoči si politični usmeritvi nista več našli skupnega jezika v političnem kot tudi v vsakdanjem življenju. Prepad je postajal vse bolj nepremostljiv, oboji so za dosego lastnih ciljev uporabljali najrazličnejše meto- de in skušali preko medijev vplivati na ostalo prebivalstvo. Kljub temu, da je bila nacionalna ločitev duhov na Spodnjem Štajerskem že končana (v 60-tih in 70-tih letih se je meščanstvo že opredelilo za slovensko in nemško stran), so spodnještajer- ski Slovenci liberalne Nemce še vedno vse preradi razglašali za nemčurje in najhujše nasprotnike. Če so bili nemški liberalci Slovanom nenaklonjeni in niso upoštevali njihovih zahtev po enakopravnosti, pa Slovenci v krepitvi nacionalne zavesti nema- lokrat niso tolerirali tistih, ki so se na Spodnjem Štajerskem opredelili za nemštvo in pristopili k nemškoliberalni stranki, pač pa so jih primerjali z odpadniki in narodnimi izdajalci, ki živijo na Slovenskem in niso nič drugega kot ponemčeni Slovenci. Element manipulacije je bil tako obmetavanje z najrazličnejšimi nazivi v časopisih, kjer je nemčur pridobil med slovenskim prebivalstvom izrazito negativno konotacijo. Na drugi strani je slovensko in spodnještajersko časopisje o Nemcih, ki so »z nami glasovali ali nam k častnej zmagi čestitali«, pisalo prave hvalospeve, ker da so »vsega spoštovanja vredni, ž njimi je porazum in mir mogoč, z nemškutarji pa nikdar ne«. 226 Razpoloženje na Spodnjem Štajerskem med Slovenci tako ni bilo protinemško, ampak je vzrok medsebojnih (pogosto verbalnih) sporov tičal v poli- tičnem prepričanju in (ne)naklonjenosti nemških liberalcev do Slovencev, medtem ko so bili nemški konservativci zaradi koalicijske drže in nacionalne tolerantnosti med Slovenci bolj »priljubljeni«. Kljub temu, da Nemci niso bili ogroženi (obdržali so močne pozicije v me- stih, v okrajni politiki, v sodstvu in sploh v javnem življenju), so se razmere po kon- cesijah Čehom in Slovencem na Kranjskem pričele zaostrovati. Nemški ustavoverci, ki so na pobudo poslancev nemškega Naprednega kluba in radikalne levice kot vodilnih predlagateljev proti »slavizaciji« monarhije in za ohranitev svojega »starega« posestnega stanja 227 ustanovili po jezikovnih naredbah sredi maja leta 1880 na Du- 226 SGp, 17. 7. 1879. 227 Spodnještajersko nemško časopisje je od začetka 80-tih let poudarjalo, da so spodnještajerska mesta starodavna nemška mesta. Celjska Deutsche Wacht je denimo še najbolj ognjevito zagovarjala navede- no stališče o Celju kot starodavnem nemškem mestu (Cilli ist eine urdeutsche Stadt), ki so ga utemeljili nemški kolonisti na ruševinah rimske Celeje in ki je vse do konca 70-tih let, ko se je ob podpori vlade začela načrtna slovenizacija, obvarovalo svoj nemški značaj. Zato je list menil, da je potrebno braniti starodavno nemško posestno stanje (Besitzstand), saj da ne gre brez boja izgubljati pozicij (Grund und Boden), ki so jih priborili predniki. Toda spodnještajersko nemštvo se ni zavedalo gospodarskih in socialnih sprememb, ki so prebudile »nezgodovinske narode«, in videlo v krepitvi slovenske narodne zavesti slovenizacijo nemškega prebivalstva, vse skupaj pa postavljalo ob bok razmeram na Češkem, ki da so jim Slovenci sledili. Janez Cvirn, Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907, Zbirka Zgodovinskega časopisa, 5, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1988, str. 5; prim. Judson, Guardians of the Nation, str. 27-28. 49 naju nacionalno naravnano društvo Deutscher Schulverein, 228 so v začetku 80-tih let delovali zbegano in nemočno. Pristaši koalicije so celo izdajali brošurice, v kate- rih so kritizirali preživete ustavoverce 229 in »slavili« novo obobje. 230 Na Češkem so se pričeli stopnjevati nacionalni izgredi, ki so se pojavljali kot spopadi nemških »bur- šev« in čeških akademikov. 231 Na Slovenskem je nemška propaganda sicer pisala, »da niti nemški 'Schulverein' niti kdo drug izmej Nemcev ne namerava spodrivati slovenske narodnosti, da nikomur ne prihaja na um, da bi hotel ponemčiti le ka- kega posameznega Slovenca. Ako pa prečitamo nemške liste, nahajamo pogostoma dopise in članke, v katerih kaka zvita buča vender-le pove tajne namere naših nem- ških liberalcev.« 232 Proti nemški asimilacijski organizaciji so tudi nenemški narodi aktivirali svoja društva. Čehi so leta 1880 ustanovili svojo centralno organizacijo Ústřední Matice Školská, Slovenci pa leta 1885 Ciril-Metodovo družbo. 233 Za Nemci in Poljaki so bili Čehi tretji narod avstrijske polovice, ki je dobil šolski sistem na vseh treh stopnjah. Hrvati so dobili srednje šolstvo v Dalmaciji in kasneje v Istri ter bili na stopnji Italijanov, ki niso uspeli pridobiti trajnega visoko- šolskega pouka v svojem jeziku. Na drugi strani so Ukrajinci v Galiciji premogli le osnovne šole v lastnem jeziku, srednje šole in visoko šolstvo pa je bilo v poljščini. Pri Ukrajincih in Romunih v Bukovini je bila univerza nemška, medtem ko so pre- mogli svoje osnovne šole. Slovenci so v Taaffejevi vladi dosegli nekaj utrakvističnih srednjih šol, na drugih srednjih šolah je bila slovenščina le učni predmet za Sloven- ce. Popolnoma slovenskih srednjih šol v tistem času ni bilo. 234 Kar zadeva jezikovno vprašanje glede zunanjega jezika v upravi in na sodi- ščih, so obstajale razlike med »zgodovinskimi« in »nezgodovinskimi« narodi. Na Tirolskem jezik ni igral velike vloge, čeprav so bili nemško-italijanski odnosi zelo napeti. Prvi so se učili na svojih srednjih šolah italijanščino, drugi nemščino. Druga- čen je bil odnos med Nemci in Slovani ali Italijani in Slovani. Uradniki, odvetniki in drugi izobraženci »zgodovinskih« narodov niso obvladali jezika »nezgodovinskih« narodov, medtem ko so obratno vsi obvladali jezik »zgodovinskega« naroda. Ko so »nezgodovinski« narodi ob svoji uveljavitvi v kulturnem življenju terjali na ozemlju, 228 Več o tem glej Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 207–218; Werner Drobesch, Deutscher Schul- verein, v: ZČ, 1992/2, str. 187–196; prim. Andrej Vovko, Delovanje društva Südmark na Slovenskem Štajerskem do leta 1914, v: Zbornik Janka Pleterskega, založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2003, str. 230–231. Nemški Schulverein je predstavljal kontinuiteto že poprej ustanovljenih nemških obrambnih organizacij. Prim. Bruckmüller, Sozialgeschichte, str. 419; Andrej Vovko, Nemška šolska organizacija Deutscher Schulverein, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 340–341. 229 Prim. Das Ende der Verfassungspartei, Verlag von Friedr. Otto Sintenis, Wien, 1882. 230 Prim. Das System Taaffe, Verlag von Friedr. Otto Sintenis, Wien, 1882. 231 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 36. 232 SN, 5. 8. 1882. 233 Prim. Andrej Vovko, Mal položi dar..., portret slovenske narodnoobrambne organizacije Družbe sv. Ci- rila in Metoda 1885–1918, Slovenska matica, Ljubljana, 1994, str. 21–24, 27–28, 35–39; Andrej Vovko, Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907, v: ČZN, 1980/2, str. 352; Andrej Vovko, Družba sv. Cirila in Metoda, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 37–39. 234 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1965, str. 165–166. 50 kje so prebivali, za svoj jezik vsaj pravice zunanjega jezika, so »zgodovinski« narodi te pogosto odklanjali. V Taaffejevem obdobju ni bila nemščina sicer nikoli progla- šena za državni jezik, je pa vseskozi ostala notranji jezik državne uprave in državnih sodišč z nekaterimi izjemami, predvsem v korist italijanščine. Čehi so zahtevali leta 1879 uveljavitev obeh jezikov kot zunanjih jezikov, glede na notranji jezik pa se ni mnogo spremenilo. Nemci so na Češkem terjali nižje upravne in sodne urade na podlagi nacionalnih okrožij, ki bi se razdelili v nacionalne sekcije, ob tem pa so hoteli še reorganizacijo deželnega zbora po nacionalnih kurijah s pravico veta. 235 Taaffejeva vlada je vnesla v nacionalne odnose precejšnjo dinamiko. Nemci, ki so upali, da bo vlada čimprej padla, so se vse bolj radikalizirali. V drugi polovici leta 1880 so se avstrijski Nemci pospešeno lotili obrambe svojih pozicij. Pred nem- ško-avstrijskimi strankinimi dnevi, ki so jih sklicali na Dunaju sredi novembra, 236 je tudi spodnještajersko nemštvo ostreje nastopilo proti koalicijski vladi in jo obto- ževalo koncesij, ki da so šle na njihovo škodo. »Je weiter das Ministerium mit seinen Concessionen ging, desto anmassender erhob die reactionäre Liga ihr Haupt, desto schwieriger erschien deren Befriedigung. Die auf Kosten der Deutschen gemachten Zugeständnisse konnten bisher den Heisshunger der Nationalen nicht stillen, und die Feudalen, welche die nationale Frage als in den Korb passenden Sport cultivir- ten, wussten die Unzufriedenheit immer frisch aufzustacheln.« 237 V poudarjanju nemštva je v začetku maja leta 1881 vzniknil na Dunaju politični list Deutsche Worte, ki je ščitil vse tiste nemško misleče ljudi, »die es treu und ehrlich meinen mit dem Deutschtum«. 238 Nemška ustavoverna javnost je zahtevala razpustitev dr- žavnega zbora in zlom desne koalicije, 239 v najslabšem primeru pa vsaj boj s politič- nimi nasprotniki in ohranitev močne nemške levice, 240 čeprav so v državnem zboru ustavoverci izgubljali tla pod nogami. 241 Zadeve so postajale vse resnejše, ko je politična borba prerasla ozke okvirje in zašla v vse pore lokalnega javnega življenja. Nacionalna nasprotja so privedla do stanja, ko so z »bojnim krikom«, kot je to imenoval Cillier Zeitung, »Hie Deutschen – hie Slowenen« (oziroma »Svoji k svojim«), Slovenci pričeli zahajati v slovenske gostilne in trgovine, Nemci pa v nemške. Čeprav je spodnještajersko nemško časo- pisje obtoževalo Slovence, da skušajo s tem škodovati nemško mislečim trgovcem in gostilničarjem na deželi, ko z nacionalno propagando prepričujejo ljudi, naj ne hodijo k njim, 242 pač pa k slovenskim, akcija ni imela materialnega predznaka, pač pa izključno političnega. 235 Prav tam, str. 166–168. 236 CZ, 14. 11. 1880. 237 CZ, 17. 10. 1880. 238 MZ, 4. 5. 1881. 239 MZ, 20. 5., 22. 5. 1881. 240 MZ, 25. 5. 1881. 241 Npr. znižanje šolske obveznosti sredi leta 1881 v državnem zboru, za kar so si prizadevali predvsem nemški konservativci. MZ, 5. 6. 1881. 242 CZ, 24. 10. 1880. 51 Nacionalni nemir je še dodatno vzpodbudilo »prenovljeno« štetje prebival- stva. Potem ko je bil na mednarodnem statističnem kongresu leta 1872 v Petersbur- gu sprejet program za ljudska štetja (z jezikovno rubriko), je tudi v dvojno monarhi- jo počasi pricurljala ideja o vpeljavi le-te. Že v štetjih leta 1857 in 1869 so poskušali določiti narodnostni princip v Avstriji, toda na podlagi ocen uradov (in ne zavesti prebivalstva) glede jezikovne pripadnosti (kot zunanjega vidika narodnosti) je bilo nemogoče podati realno sliko. Čeprav so se od 50-tih let 19. stoletja obotavljali vpeljati nov dejavnik, s katerim bi lahko (le) ocenjevali narodnostni vidik, je vpra- šanje, ki ga je sprožil petersburški kongres, povzročalo številne polemike že za časa nemškoliberalne (Auersperg-Lasserjeve) vlade v Avstriji. Če se je translitvanska po- lovica monarhije odločila uvesti tudi »materinski jezik«, pa je avstrijska polovica (s Taaffejem na čelu) določila rubriko »občevalni jezik« v popise prebivalstva in s tem povzročila veliko politizacijo (sicer nedolžnih) ljudskih štetij. 243 Nova rubrika seveda ni bila primerna za določanje dejanske (nacionalne) strukture, še sploh na jezikovno mešanih območjih. Občevalni jezik je vlada spreje- la v času, ko je mednacionalna sprava postajala vedno bolj nemogoča. Nacionalna polarizacija (in diferenciacija) je povzročila, da je občevalni jezik postal sredstvo manipulacije, ki ga je izkoriščal (predvsem) gospodarsko močnejši element (na Spo- dnjem Štajerskem nemški liberalci). Dejstvo, da je bilo večinsko mestno prebivalstvo nemško, podeželsko pa slo- vensko, je pokazalo že prvo štetje po občevalnem jeziku leta 1880/81. Stara struk- tura prebivalstva je bila dejansko takšna, čeprav je bilo štetje zaradi nove rubrike kljub vsemu varljivo. Marsikdo je namreč vpisal nemščino, čeprav je v vsakanjiku uporabljal slovenščino. K temu je v letih nacionalne diferenciacije pripomogla pro- paganda, ki jo je nemška stran mnogo bolj krojila sebi v prid, pa tudi nepoznava- nje dejanskih razmer. Uradno statistiko je v spodnještajerskih mestih, ki so imela povsem nemški značaj, s to rubriko »nadziral« močnejši nemški element. Štetja niso podajala dejanskega stanja, ker je marsikdo podlegel lokalnemu nemškemu pritisku in se pri ljudskih štetjih priznaval k nemštvu. Tako so bili rezultati v večji meri po- sledica statistične kot pa realne asimilacije. Štetja po občevalnem jeziku so nagibala tehtnico pač v korist privilegiranih jezikovnih skupin, kar so Nemci na Spodnjem Štajerskem dejansko bili. 244 Celje, ki je imelo še sredi 19. stoletja bolj slovenski zna- čaj, so Nemci že sredi 70-tih let označevali za »pranemško« mesto. 245 Kljub temu so bile razmere v Celju v začetku 80-tih let boljše kot drugje na Spodnjem Štajerskem, kjer je slovensko meščanstvo moralo v slabih razmerah začeti s političnim bojem. Slovensko časopisje je prebivalstvo ves december 246 vestno opozarjalo in svarilo, da naj bodo pri popisu zelo previdni in da naj »vsak v svojem krogu ljudi 243 Vlado Valenčič, Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880, v: Zgodovinski časopis (ZČ), 1974/3-4, 287-294; prim. Judson, Guardians of the Nation, str. 15. 244 Janez Cvirn, Nemci na Slovenskem (1848–1941), v: »Nemci« na Slovenskem 1941–1955, Ljubljana, 2002, str. 105; prim. Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938, str. 483–495; Andrej Studen, Zapleti okrog občevalnega jezika, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 351–352. 245 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 9–12. 246 Npr. SN, 12. 12. 1880, 30. 12. 1880. 52 poduči, da svojo slovensko narodnost vpišejo, če tudi včasi še drug jezik govore v hiši«. 247 V mestni občini Maribor je z vsemi mestnimi okrožji po popisu živelo skupaj z aktivnim vojaštvom 17628 ljudi. Od tega je bilo tistih, ki so v rubriko občevalni jezik vpisali nemščino, 13517. Slovenščino je navedlo 2431 oseb. Razmerje med nemškim in slovenskim jezikom je bilo v mestu po statistiki 76 % proti skromnim 13 %. Celje, ki je bilo s predmestji več kot trikrat manjše, je premoglo 5393 ljudi. 3301 prebivalec je navedel nemški jezik, 1872 pa se jih je odločilo za slovenski jezik. Razmerje v drugem največjem spodnještajerskem mestu je bilo 60 % proti 34 % v korist Nemcev. Na Ptuju je bilo razmerje 64 % proti 20 % v nemško korist. Od 4257 prebivalcev Ptuja jih je 2729 izbralo nemški jezik, 899 pa slovenščino. 248 Iz statistike lahko razberemo, da je po občevalnem jeziku najvišji odstotek Nemcev živel v Mariboru, nato je sledil Ptuj z dobrimi 10 % manj, najmanj Nemcev pa je bilo v Celju, 60 %. Nacionalne strukture nikakor ne gre enačiti s statističnimi rezul- tati, ker je bilo na prelomu stoletja opravljenih nekaj analiz prebivalstva omenjenih mest. Robert Pfaundler je ugotovil, da je od prebivalcev mesta Maribor več rojenih na slovenskem jezikovnem ozemlju (55 %). V Celju naj bi bilo razmerje 70 % proti 30 % v slovensko korist, na Ptuju 60 % proti 40 %, prav tako v prid Slovencem. Z analizo pramateriala istega ljudskega štetja leta 1900 je do podobnih rezultatov prišel tudi Janko Mačkovšek, ko je ugotovil, da ima domovinsko pravico v občinah slovenskih političnih okrajev 71 % mariborskega, 69 % celjskega in 63 % ptujskega prebivalstva. 249 247 SN, 5. 12. 1880. 248 Special-Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1883, str. 1, 200. 249 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 104–105; Arnold Suppan, Slowenen und Deutsche in Krain, der Un- tersteiermark und in Slowenien in den Volkszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931, v: Geschichte Nemška »trdnjava« ob Dravi (mariborski Stolni in Franc Jožefov trg (današnji Slomškov trg) z mestno stolnico) 53 Po popisu je Slovenski narod resignirano ugotavljal, da so rezultati pora- zni, ker da je »mnogoteri hišni posestnik ali družinski oče mislil, da se v dotičnej rubriki samo vpraša, ali on zna nemški ali ne zna in je vpisal sebe in otroke mej Nemce, dasiravno poslednji ne znajo niti besedice nemškega, a on komaj malo za silo nemško tolče«. Prav tako so pod rubriko občevalni jezik med Nemce vpisali svoje posle nemški obrtniki, med njimi pa so se znašli celo kakšni narodnjaki, ki so bili »nevprašani mej Nemce vpisani«. Tako je časnik pozival, da je potrebno stvar pretresti in upoštevati napake ter opozarjal »prijatelje slovenske stvari, katerim je za to, da se vsak naš domačin k svojemu narodu prišteva, naj vse nepravilnosti in neza- konitosti, ki so se tu ali tam pri popisovanji godile, na dotično mesto naznanijo, da se popravijo«. 250 Toda kljub dejstvu, da so spodnještajerski liberalci izkoristili vsako priložnost za navidezno množitev nemštva, do ukrepov ni prišlo, čeprav je vlada po- udarjala svoje nadstrankarstvo in politično nepristranskost. O relevantnosti štetja po občevalnem jeziku pa dovolj zgovorno priča podatek, da ni bilo v Ljutomeru po šolski statistiki nobenega učenca z nemškim maternim jezikom, medtem ko je trg štel po popisu dobrih 40 % prebivalcev z nemškim občevalnim jezikom. 251 V ocenjevanju popisa prebivalstva je Cillier Zeitung menil, da se v Celju med meščani in uradniki ne da našteti niti petdeset Slovencev, »četudi bi jih iskali z Diogenovo svetilko«, v bistvu pa je ponavljal ugotovitev neznanega dopisnika Slo- venskega naroda, ki je leta 1874 resignirano zapisal, da je v Celju, čisto slovenskem mestu, »narodnjakov tako malo, da jih lahko preštejemo na prstih«. Toda neugodna socialna struktura slovenskega prebivalstva v mestu se je pričela v začetku 80-tih let izboljševati. 252 Tudi v Mariboru, kjer je mariborski slovenski časnik ocenjeval, da je v mestu okrog 9000 Slovencev in 8000 Nemcev, medtem ko je bila okolica mest večinoma slovenska. V celjski okolici je tako med približno 2500 prebivalci živelo le slabih 120 Nemcev. 253 der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848–1941 (herausgegeben von Helmut Rumpler, Arnold Suppan), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1988, str. 314; o etnični strukturi spodnještajerskih mest glej Janez Cvirn, Andrej Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910), v: Zbornik radova prvog i drugog međunaro- dnog seminara zajednice Nijemaca Hrvatske – Zagreb (uredila Nives Rittig-Beljak), Varaždin: Tiskara Varteks; Zagreb: Zajednica Nijemaca u Hrvatskoj, 2002, str. 115–123; prim. Vasilij Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti 1861–1918, v: Zgodovinski časopis (ZČ), 1970/1–2, str. 45–46; Matjaž Klemenčič, Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, v: ČZN, 1979/1–2, str. 351–369; Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do dana- šnjih dni, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana, 1936, str. 63; Fran Zwitter, Prva štajerska narodno- stna statistila, v: ČZN, 1937/1–4, str. 193; Emil Brix, Številčna navzočnost nemštva v južnoslovanskih kronovinah Cislitvanije med leti 1848 do 1918, v: ZČ, 1987/2, str. 297–307 (Brix sicer navaja po popisu leta 1880 75 % nemškega prebivalstva za Ptuj in 64 % za Celje). 250 SN, 6. 1. 1881. 251 Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 366. 252 Janez Cvirn, Urbanizacija ter njeni vplivi na socialno in nacionalno strukturo Celja (1867–1914), v: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, Rogaška Slatina, Maribor, 1993, str. 303; prim. Janez Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja, Novi tednik – Radio Celje, Celje, 1990, str. 16. 253 SGp, 17. 2. 1881. 54 Čeprav so spodnještajerski Nemci po štetju obdržali poprejšnje »pozicije«, pa so (ob slovansko-konservativni koalicijski navezi) po ustanovitvi stranke Združene levice sredi novembra leta 1881 254 začeli z ostrejšo nacionalno politiko in zahtevali ustanovitev Nemškega kluba, ki bo vsa politična vprašanja presojal skozi prizmo 254 Prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 207–210. Navodila za popis prebivalstva leta 1880 55 nemških nacionalnih interesov. Zmerni del ustavovercev in ustanovitev stranke sta jih razočarala, ker nista poudarjala nemškega nacionalnega duha. 255 Slovenci, ki so se v spremenjenih političnih razmerah v Avstriji otresli vla- dnega pritiska in protislovensko naravnanega uradništva pod vladno direktivo, so se začeli politično organizirati. »Naskok« na okrajne zastope in občine, ki so bili od srede 60-tih let v nemških rokah, je postajal uresničljiv. Kljub temu, da so se lahko v deželnem zboru naslonili zgolj na nemške konservativce in zaradi liberalne večine niso mogli računati na večje uspehe, sta ustanovitev Slovenskega politične- ga društva v Mariboru in nemško pisanega časopisa Südsteirische Post ter razvoj slovenskih posojilnic spodnještajersko nemštvo potisnila v defenzivo, zaustavila nji- hov prodor na podeželje in omejila nemško politiko na mesta in nekatere trge. 256 Svoje sile so Slovenci skoncentrirali zlasti pred Celjem, kjer se je po prihodu Josipa Serneca slovenska stran počasi, toda vztrajno krepila. Detajl popisnice popisa iz leta 1880 z rubriko o občevalnem jeziku 255 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 100–102. 256 Janez Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja (1879–1893), v: ČZN, 2002/1, str. 9. 56 »Napad« na okrajne zastope Nekaj besed o zakonodaji Za samoupravne zadeve so obstajali po obnovi ustavnega življenja v Avstri- ji ločeni uradi deželne samouprave. Izveden je bil dvotirni sistem uprave, ločitev uprave na državno upravo na eni strani in upravo v okviru lokalne samouprave na drugi strani. Na Štajerskem in v ostalih (slovenskih) deželah je obstajala relativno široka deželna samouprava z deželnimi zbori, ki so bili glavni nosilci deželne avto- nomije in so sprejemali tudi deželno zakonodajo. V njihovo zakonodajno področje so spadale vse zadeve, ki niso spadale v delovno področje državnega zbora. Izvršilni organ deželnega zbora je bil deželni odbor (volil ga je deželni zbor, pri čemer je del odbornikov volila vsaka kurija, del pa celoten deželni zbor), ki mu je bilo poverjeno upravljanje deželnega premoženja, vodstvo uradov deželne avtonomije ter deželnih zavodov in ustanov. Za vodstvo deželnega zbora je imenoval cesar izmed deželnih poslancev deželnega glavarja in njegovega namestnika. Deželni glavar je bil tudi na čelu deželnega odbora. Glede deželne avtonomije so dežele razpolagale z deželnim premoženjem, ki večinoma ni bilo majhno, imele so pravico do določenih doklad k državnim davkom in do raznih samostojnih davščin, v okviru splošne avstrijske za- konodaje pa so imele pristojnosti glede nekaterih zadev deželnega pomena (deželni dobrodelni zavodi, zdravilišča, bolnice, muzeji, gledališča, sadjarske, vinarske in po- dobne šole). Čeprav je bila v decembrski ustavi iz leta 1867 pristojnost deželnih zbo- rov izdatno povečana zaradi »dodelitve« zadev, ki v ustavi niso bile izrecno pridržane državnemu zboru, je ta razširjena pristojnost veljala le na papirju kakor v precejšnji meri sploh vsa zakonodajna pravica deželnih zborov. Pristojnosti državnega zbora so bile namreč naštete tako izčrpno, da je deželnim zborom praktično preostalo zelo malo zakonodajnih področij. Na nižjih stopnjah je mogoče reči, da je obstajala določena lokalna samouprava v okviru okrajnih cestnih odborov, okrajnih blagajn, zdravstvenih zastopov, okrajnih šolskih svetov, na Štajerskem pa tudi okrajnih za- stopov. Najnižjo stopnjo državne uprave so sicer predstavljala okrajna glavarstva, ki so delovala popolnoma neodvisno od organov dežele. Njim nadrejeni je bil deželni namestnik z namestništvom (na Štajerskem) oziroma deželni predsednik z deželno vlado (na Kranjskem in Koroškem). Slednji so bili organizirani strogo birokratsko in bili odgovorni samo ministru oziroma cesarju. Posledica dvotirnega upravnega sistema je bila predvsem vrsta konfliktov glede pristojnosti med državnimi (uprav- nimi) in samoupravnimi oblastvi. Enako je bilo z nadzorstveno pravico nad občino. Pogosto sta si jo v isti stvari prisvajali tako državna kakor samoupravna oblast in zahtevali od občine vsaka svoje. 257 257 Več o tem glej Božo Grafenauer, Lokalna samouprava na Slovenskem, Teritorialno-organizacijske struk- ture, Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru, Maribor, 2000, str. 101-122; prim. Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1993, str. 123-124. 57 Nad takšnim sistemom na Spodnjem Štajerskem ni bilo pretiranega nav- dušenja. Nasprotovanju je na Štajerskem botrovala tudi liberalna večina v dežel- nem zboru. Ker so bile možnosti za slovenski politični napredek na deželni ravni majhne, so se morali Slovenci zadovoljiti s koncesijami državnega zbora. Obstoječih razmer spodnještajerski Slovenci v glavnem niso podpirali. Še posebej na kmetih se je prebivalstvo navduševalo nad starimi konservativnimi načeli, katerih glavni zagovornik je bil poslanec Mihael Herman, 258 češ da so »gosposke vedno druga dru- gej na poti ter smo prisiljeni vse v Dunaj porivati, da odtod dobimo postav za svojo deželo, katerih bi si lehko doma hitreje, boljše in ceneje osnovali«. 259 Ko je avstrijska polovica monarhije po volitvah leta 1879 in po sestavi nove koalicije stopila na pot sporazuma in sprave ter »postala zavetje vsem njenim na- rodom, zavetje pravici in pravej svobodi«, kot je to poudaril Franc Jožef v svojem prestolnem govoru devetega oktobra, 260 se je na Spodnjem Štajerskem volilna borba ponovno pričela, ko je štajersko deželno namestništvo razpisalo volitve okrajnih zastopov. Kljub temu, da okrajni zastopi niso bili preveč priljubljeni, so s političnim bojem začeli tudi Slovenci, predvsem zato, ker so predstavljali politični prestiž na lokalnem nivoju. Okrajni zastopi, ki so bili protiutež političnim okrajem in urad med obči- no ter deželnim zborom, so predstavljali deželno upravo še iz časov večje deželne avtonomije po marčni revoluciji. 261 Na Slovenskem so delovali zgolj na Štajerskem, medtem ko sta jih imeli še Češka 262 in Galicija. Namesto županij, ki so bile ena izmed zahtev Mariborskega programa, 263 je štajerski deželni zbor v Gradcu potrdil ustanovitev okrajnih zastopov. Deželni zakon je sredi junija 1866 zapovedal osnova- nje območij okrajnih zastopov vsem političnim okrajem (na Spodnjem Štajerskem jih je bilo 20). 264 Ob ustanovitvi so se okrajni zastopi na Štajerskem ob Češki pravi- 258 Herman se je neprestano zavzemal za uradno Avstrijo, ki naj ne bo niti nemška niti slovanska, niti madžarska, temveč katoliška. Vir vsega zla sta mu bila centralizem in liberalizem, ki da sta kriva obubo- žanja in demoralizacije ljudstva ter propadanja kmetijstva, obrtništva in meščanstva. Rešitev vsega zla je zato videl v decentralizaciji in samoupravi. Zavzemal se je za pravice katoliške cerkve, ostro obsojal »farško« gonjo in židovsko časnikarstvo. Podlaga državne politike naj bi bila krščanska morala, državi pa je tudi odrekal pravico vmešavanja v cerkvene zadeve. Svojih stališč ni spremenil vse do svoje smrti. Čeprav ga Josip Vošnjak v svojih spominih nadvse hvali, pa njegovega delovanja v državnem zboru ni odobraval. »Hermanu druzega ne roji po glavi, kakor reakcija (nazadnjaštvo) in klerikalstvo.« Studen, Liberalcem so kmetje španska vas, str. 46. 259 SGp, 15. 4. 1880. 260 SGp, 16. 10. 1879. 261 Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Österrerich (RGBl), 1862/18, § 17; prim. Ernst Mayrhofer, Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern, Zweiter Band, Wien, 1896, str. 434–437; 868–881; Oskar Gluth, Bezirksverbände, v: Österreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes (herausgegeben unter Mitwirkung zahlreicher Fachmänner von Ernst und Josef Ulbrich), Erster Band, Wien, 1905, str. 501–514; Ernst Mischler, Bezirkshaushalt, v: Österreichisches Staatswörterbuch, str. 514–517. 262 O okrajnih zastopih na Češkem prim. Karel Adámek, Z dějin okresních zastupitelstev v království Češkém, Tiskem Unie v Praze, 1908. 263 S, 7. 10. 1865. 264 Landesgesetz und Verordnungsblatt für das Herzogthum Steiermark (LGBl), 1866/19, § 2; S, 15. 12. 1866. 58 loma pokrivali z mejami političnih in sodnih okrajev, ki so bili združeni. Na osnovi zakonov iz leta 1868 so bila obnovljena okrajna glavarstva, ki so se v primerjavi s prejšnjimi političnimi okraji povečala. V okrajno glavarstvo je bilo tako vključenih več okrajnih zastopov. Zaradi tega so bili ti manjši kot v Galiciji, kjer so zaradi spo- rov med sodnimi in političnimi okraji ter zaradi zmanjšanja slednjih spadali pod okrajna glavarstva. 265 Okrajni zastopi so bili samoupravni organi. Med njihove pristojnosti so spa- dale načeloma vse občine določenega okraja. Delna izjema so bile tiste, ki so imele svoj statut in so bile v občinskih zadevah podrejene neposredno deželnemu odboru (na Spodnjem Štajerskem statutarna mesta Celje (po 1867), Maribor (po 1871), Ptuj (po 1887)), 266 v zadevah, ki so jim bile poverjene s strani države, pa namestništvu. V ostalih zadevah statutarne občine vendarle niso bile izvzete iz okrajnih zastopov. Vseh okrajnih združenj prosto je bilo le deželno glavno mesto Gradec. Pooblastila, ki so šla okrajnemu zastopu, je izvajal zastop sam ali pa jih prepustil svojemu od- boru. 267 Že zakon iz leta 1862 je delno orisal delovno področje okrajnega zastopa. Z zakonom iz leta 1866 so stvari postale jasnejše. Ena bistvenih zadev glede zastopa je bil proračun okraja. Ta je vseboval skupno premoženje, pa tudi skupne potrebe okraja in njegovih institucij. Med okrajne institucije so spadale vse skupne ustano- ve in ukrepi, ki so bili po zakonu ali v skladu z zakonskim sklepom zastopa financi- rani iz okrajnih sredstev. To so bile ustanove, ki so se ukvarjale s kmetijsko politiko (melioracije, regulacije rek in potokov, živinoreja), z zdravstvenim varstvom, dobro- delne ustanove, prav tako pa še ustanove in ukrepi, povezani z obstoječimi držav- nimi in deželnimi zakoni. Ti so se dotikali olajšav občin glede vojaških nastanitev, njihove oskrbe in tudi pospeševanja splošne izobrazbe prebivalstva, dajali pa so okrajnim zastopom še kompetence na področju gradnje cest, železnic nižje stopnje, okrajnih hranilnic, zavarovalnic in podobno. 268 Več okrajnih zastopov se je moglo pri vzpostavljanju skupnih ustanov ali ukrepov združiti. Za stvari, glede katerih se je okrajni zastop posvetoval z namestništvom ali z deželnim zastopstvom, je moral podati svoje mnenje, imel pa je pravico vložiti predloge glede interesov okraja na namestništvo ali na deželno zastopstvo. Ta dolžnost je obenem veljala še za okrajni odbor. 269 Pravice okrajnega zastopa so segale tudi na področje davčnih doklad okra- 265 Georg Schmitz, Organe und Arbeitsweise, Strukturen und Leistungen der Landesvertretungen, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2, Wien, 2000, str. 1382; Jože Žontar, Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918, Graz-Klagenfurt-Ljubljana-Gorizia-Trieste, 1988, str. 102; prim. Peter Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen der Untersteiermark. Rechtliche und Nationalitätenpolitische Aspekte im späten 19. Jahrhundert; v: Arhivistika – zgodovina – pravo. Vilfanov spominski zbornik, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 30, Ljubljana, 2007, str. 308. 266 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana, 1996, str. 453. 267 LGBl, 1866/19, § 3. 268 Schmitz, Organe und Arbeitsweise, str. 1382. 269 LGBl, 1866/19, § 49, 50, 51, 64. 59 ja, o čemer je govoril že prvi zakon. Stopnja za dodatke k direktnim davkom, ki jo je zakon iz leta 1866 odobril za Štajersko, je segala do 20 %. 270 Pristojnosti okrajnega zastopa glede občinskih zadev je dopolnil junijski za- kon iz leta 1866. Zastop je mogel prevzeti združevanje več kmečkih občin v eno, nadzor nad skupnim občinskim premoženjem in posestjo občine ter njenih usta- nov kot tudi zadeve glede dodatkov k direktnim davkom, ki so presegali 20 %, in k davkom na živila, ki so presegali 15 %. Zastop je imel še pravico do privolitve glede začasne ali trajne odtujitve stvari, ki so izhajale iz skupnega premoženja ali skupne posesti občine, in glede razdelitve občinskih sredstev ter posesti. Razdelitev letnega presežka, ki je bil razdeljen med občinske člane, je potrjeval zastop. Na koncu je zastop še sprejemal posojila ali prevzel jamstvo, če je vsota posojila ali jamstva z vštetimi dolgovi presegala letne občinske prihodke in prihodke njenih ustanov. 271 Okrajni odbor je imel v zadevah svojega okraja posvetovalno in izvršno funkcijo. Kar se tiče premoženja okraja, je skrbel za običajne upravne posle in nad- zoroval, vodil in upravljal okrajne ustanove. Pripravljal je letne predračune in letne obračune ter jih štirinajst dni pred pregledom zastopa dal njegovim članom na vpogled. Ob tem je pisal priprave za obravnave okrajnega zastopa in skrbel za izvr- ševanje njegovih sklepov. V vseh pravnih zadevah je odbor reprezentiral zastop in skrbel za poslovanje. Listine, ki jih je zastop nato izstavil, sta s podpisom overila predsednik in dva člana odbora. Za vse svoje uradno delovanje pa je bil odbor ko- nec koncev odgovoren in zavezan okrajnemu zastopu. 272 Število članov okrajnega zastopa je bilo odvisno od števila stalnih prebival- cev določenega okraja. Če je imel okraj manj kot deset tisoč ljudi, je prišlo v zastop 24 predstavnikov. Okraji, ki so imeli do dvajset tisoč ljudi, so imeli 30- do 32-član- ski zastop, tisti pa, ki so premogli med dvajset in trideset tisoč prebivalcev, so volili 36- članski zastop. Največ članov je imel zastop v okrajih, ki so imeli več kot trideset tisoč prebivalcev, in sicer od 40 do 42. 273 Volitve v okrajne zastope se od volitev v deželne zbore in v državni zbor v Avstriji niso bistveno razlikovale, ampak so temeljile na Schmerlingovi volilni geo- metriji volilnih kurij. Razdelitev mandatov na posamezne kurije je bila pravična le na papirju, ker je vsaka kurija dobila enako število mest v zastopu, čeprav je daleč največ prebivalcev okraja pripadalo kmečki kuriji. Favoriziranje Nemcev je bilo za- radi zastopstva interesov prisotno tudi pri volitvah v okrajne zastope. Mestna (in trgovsko-obrtna) kurija sta bili praviloma v njihovih rokah, medtem ko so Slovenci mogli računati na kmečko kurijo. Jeziček na tehtnici je tako predstavljala velepose- stniška kurija, ki je marsikje »določila« naslednji triletni mandat. Veleposestvo določenega okraja, ki je plačevalo najmanj 60 (na Češkem in v Galiciji 100) 274 goldinarjev zemljiškega in hišnega davka brez doklad, je spadalo 270 LGBl, 1866/19, § 53. 271 LGBl, 1866/19, § 57. 272 LGBl, 1866/19, § 59, 60, 61, 62, 63. 273 LGBl, 1866/19, § 8, 9; prim. Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 309. 274 Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 308. 60 v najbolj privilegirano kurijo in s tem dobilo aktivno in pasivno volilno pravico. Če je bilo lastnikov določene veleposesti več, so izbrali enega, ki je volil in mogel biti voljen. 275 V kurijo članov trgovsko-obrtnih zbornic 276 so spadali vsi lastniki in- dustrijskih in trgovskih podjetij ter lastniki rudnikov, ki so delovali v določenem okraju, ob tem pa plačevali v državno blagajno od svojih podjetij najmanj 60 (na Češkem in v Galiciji 100) 277 goldinarjev direktnih davkov brez doklad. Tudi trgo- vsko-obrtna kurija je imela tako aktivno kot pasivno volilno pravico. Volivci obeh kurij so imeli, v kolikor niso prebivali v istem okraju, pravico voliti preko poobla- ščenca, ki je moral imeti pasivno volilno pravico v zastop. Pooblaščenec je smel zastopati samo eno osebo, s tem pa nikakor še ni postal član okrajnega zastopa. 278 Aktivno volilno pravico so imele v teh dveh kurijah 279 tudi ženske, le da niso smele voliti same, ampak so to namesto njih opravljali pooblaščenci. Za poročene je volil kot pooblaščenec mož, za ostale kdo drug. Podobno je bilo z aktivnimi oficirji ali člani vojaških strank, ki so imeli oficirski naziv in so spadali v eno izmed teh dveh kurij. Kot volilni upravičenci so smeli glasovati le preko pooblaščenca. 280 Mesta in trgi okrajev so tvorili tretjo kurijo. Pasivni volilni upravičenci za okrajni zastop so bili člani občinskih zastopov krajev, ki so spadali v to kurijo. Vse ostale občine so bile vključene v zadnjo kurijo kmečkih občin, ki jih je zastopal župan in še en volilni mož, ki ga je izvolil občinski odbor, če je imela občina več kot tisoč stalnih prebivalcev. Na vsakih naslednjih tisoč prebivalcev je bil izvoljen naslednji volilni mož. 281 Volitve okrajnih zastopov so bile vsaka tri leta (v Galiciji vsakih šest). 282 Vo- lilna pravica je bila omejena le na eno kurijo. Če je bil nekdo volilni upravičenec v dveh ali več kurijah, je lahko volil le v eni. Prav tako je bil član več občinskih zasto- pov dolžan voliti v okrajni zastop le v občini, kjer je prebival oziroma v tisti, kjer je plačeval največ davka. Kdor je bil izvoljen kot volilni mož v več krajevnih občinah, je smel prevzeti mandat le v tisti, kjer je prebival oziroma spet tam, kjer je plačal najvišji davek. V okrajni zastop je mogel biti izvoljen vsak, ki je lahko kandidiral kot član občine pri volitvah v občinski odbor. 283 V kuriji mest in trgov je za kraje, ki so volili skupnega okrajnega zastopnika, okrajni urad sestavil enotno listo, vsebinsko enake izkaznice kot v prvih dveh kuri- jah pa je volivcem izročil župan. Glede volitev zastopnikov kmečkih občin je okraj- ni urad za vsako občino volilnega okraja županu sporočil, kdaj se morajo izvršiti vo- litve volilnih mož, prav tako pa je nato ugotavljal zakonitost volilnih dokumentov v vsaki občini. Če ni bilo napak ali nepravilnosti, je vnesel izvoljene volilne može 275 LGBl, 1866/19, § 7, 12, 13. 276 V nadaljevanju trgovsko-obrtna kurija. 277 Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str.308. 278 LGBl, 1866/19, § 47. 279 Ženska volilna pravica je bila vezana na občinsko volilno pravico. Prim. Melik, Volitve, str. 136–138. 280 LGBl, 1866/19, § 7, 14, 15. 281 LGBl, 1866/19, § 7, 16, 17. 282 Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 308. 283 LGBl, 1866/19, § 18, 19; prim. RGBl, 1862/18, § 9. 61 in župana na volilno listo zadnje, kmečke kurije celotnega volilnega okraja. Kakor hitro je bila lista popolna, je okrajni urad izstavil in vročil volilnim upravičencem izkaznice z vsebino ostalih treh kurij. 284 Nadzor nad volitvami je opravljala volilna komisija. V prvih dveh kurijah so komisijo sestavljali najmanj trije možje, ki so določili iz svoje srede predsednika, volili pa so jo volilni upravičenci. Kurijo mest in trgov je za vsak kraj, ki je volil svo- jega zastopnika, nadzoroval pri volitvah župan kot predsedujoči, ob sebi pa je imel še dva člana občinskega odbora, ki ju je sam določil. V krajih, ki so volili skupnega zastopnika v okrajni zastop, je komisiji predsedoval župan volilnega okraja, v njej pa sta bila še dva člana, volilna upravičenca, izvoljena iz srede lokalnega volilnega telesa. Komisiji v kuriji kmečkih občin je predsedoval župan. Sestavljali so jo še štirje člani, ki so bili volilni upravičenci, voljeni prav tako iz vrst vseh volilnih upra- vičencev. Oblastni organ je lahko na volitve v okrajni zastop v kmečki kuriji poslal še posebnega odposlanca, deželnoknežjega komisarja, 285 ki je skrbel za izpolnjevanje zakonov in za vzdrževanje reda in miru. 286 Volitve predsednika in namestnika so potekale po večinskem sistemu. Za izvolitev obeh je bila potrebna absolutna večina glasujočih. Če večina ni bila dose- žena že v prvem krogu, je sledil drugi. Če še vedno ni bilo večine, sta napredovala v tretji krog dva kandidata z največ glasovi. Ob morebitnem enakem številu glasov v drugem krogu je kandidata, ki se je uvrstil v tretji krog, določil žreb, ki je v is- tem primeru v tretjem krogu odločil tudi končnega zmagovalca. Volitve okrajnega odbora so potekale po enakem sistemu. Okrajni odbor so sestavljali predsednik zastopa kot predsednik odbora in šest članov. Iz vsake kurije je bil voljen en od- bornik, še dva pa izmed ostalih članov zastopa ne glede na kurijo. V primeru zača- sne zadržanosti predsednika odbora je ta sam imenoval svojega namestnika izmed članov odbora, v primeru trajne prekinitve funkcije je v roku štirinajst dni zastop izvolil za preostanek mandata novega predsednika. Trajna prekinitev funkcije člana odbora je pomenila izvolitev novega člana po prej omenjenem sistemu. Funkcija člana okrajnega zastopa je bila le častna. Samo predsednik in člani odbora so lahko dobili povrnjene stroške za gotovinske izdatke, povezane s poslovanjem, iz okrajnih sredstev. O načinu in obsegu teh nadomestil je odločal zastop. 287 Okrajni zastopi v drugi polovici 60-tih let Zaradi favoriziranja Nemcev niso bili okrajni zastopi na Spodnjem Štajer- skem nič kaj priljubljeni. Prve volitve v okrajne zastope so bile na Štajerskem raz- pisane leta 1867 in so takoj pokazale nemško »premoč«. Josip Vošnjak je ostro na- sprotoval »sestavi okrajnih zastopništev«, ki so bila »veliko bolj umetno izmišljena, kakor vsi Šmerlingovi volilni redi, kajti doseglo se bo, kar bi se človeku z ozirom 284 LGBl, 1866/19, § 28, 29, 30, 31. 285 LGBl, 1866/19, § 35. 286 LGBl, 1866/19, § 32. 287 LGBl, 1866/19, § 40, 41, 42, 43, 44, 45. 62 na narodnost prebivalcev na Spodnjem Štajerskem čisto neverjetno zdelo, da bo v veliki večini okrajnih zastopništev zmagoval nemški element«. Menil je, da se lahko glede okrajnih zastopov vsak »iz volilnega reda prepriča, da nam Slovencem ne bodo zavetje naše narodnosti«. 288 Z manj ostrine je o okrajnih zastopih spregovoril Janko Sernec konec leta 1866. Zdelo se mu je prav, da se bo na okrajni ravni vzpo- stavil nov organ, ker »dosihmal nismo imeli v svojih okrajih drugih opravnikov, kakor le vladine; vsaka občina si je smela izbrati svoje zastopnike, kterim je zaupala svoje zadeve, a zadeve celega okraja je imel v rokah le cesarski predstojnik. Nalagal je okrajne doklade in davke po svoji previdnosti.« Po njegovem je bilo potrebno »pripoznavati, da so oni gospodje dosti storili za blagor okrajev; vendar gotovo se nam mora tudi pripoznavati, da bi se lahko tu ali tam več storilo«, in zatrjeval, da lahko »trdno zaupamo, da je med nami toliko rodoljubnih mož, da bodo odsihmal več opravili v zadevah svojega okraja, tedaj nekako v svojih lastnih zadevah, nego so opravili dosihmal vladini uradniki«. 289 Nepravičen volilni sistem (vsaka kurija je volila enako število odbornikov ne glede na število volivcev določene kurije) Serneca nikakor ni navduševal, ker »mo- remo Slovenci tudi o okrajnih zborih reči, da nismo dobili po postavi one veljave, ki nam gre«. Namenil pa je več časa in prostora volivcem. Medtem ko je za prve tri kurije le upal, da bo izvoljen kak slovenski poslanec, je vso pozornost posvetil kmeč- ki kuriji. »Tam je pri nas toliko tisoč duš, kolikor je na primer posameznih velikih obrtnikov in kupcev v vsakem okraji; tedaj tisoč kmečkih duš velja toliko, kolikor velja en sam veliki obrtnik ali kupec. / / Četrti oddelek izvoli svoje okrajne poslance po svojih občinskih županih, po večih občinah se izvolijo še drugi volivci po razme- ri; al vendar se sme reči, da imajo naši župani oblast v rokah, okrajne poslance, to je, njih četrtino izvoliti. / / Menda se bo dalo nekaj opraviti, če se zbirajo ti volivci saj pred volitvijo, in če se zmenijo, koga hočejo izvoliti. Takega predtečnega zbora bo treba v vsakem okraji, ako nočemo biti prenagljeni pri volitvah.« 290 Pred februarskimi volitvami leta 1867 je Josip Vošnjak menil, da se kmečkim občinam »gotovo po tem volitvenem redu krivica godi«, ker bi »po številu od njih plačanih davkov in po številu svojih prebivalcev morale imeti povsod same skoro toliko poslancev, kolikor vse druge skupine skupaj«. Svetoval je, naj volijo »poštene, pravicoljubne, izvedene kmete«, o katerih vedo, da niso »v pestih birokratov in da ne zaničujejo prosto slovensko ljudstvo«, ter »rodoljubne gospode, ki vedo za težave kmečkega stana in se jim ne gabi v domačem slovenskem jeziku se pogovarjati«. Okrajem je še priporočal, naj »že pred volitvijo z obzirom na volivce naznanjajo vsem kandidate, da se potem glasi preveč ne razcepijo«, volivcem pa predlagal, da volijo tiste može, katere bodo svetovali rodoljubi v okraju in naj jih vsi enoglasno izvolijo. 291 288 S, 72, 8. 9. 1866. 289 Novice (N), 12. 12. 1866; prim. Viktor Vrbnjak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, v: Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, Založba Obzorja, Maribor, 1968, str. 431–432. 290 N, 19. 12. 1866. 291 SGp, 1. 2. 1867. 63 V prvih treh kurijah, kjer je bil odločujoči element pač nemški, slovenska stran glede na tedanjo politiko dejansko ni imela realnih možnosti za kakšen večji uspeh. 292 Uspeh je bil mogoč le v kmečki kuriji. Zadnji Vošnjakov predlog so sloven- ski volivci z vso vnemo upoštevali. A že na prvih volitvah v kmečki kuriji februarja 1867 je prišlo v Slovenski Bistrici do napetosti in strankarske agitacije. Nekaj »nem- škutarskih« volilnih mož je slovenskim volivcem namreč s pretvezo odvzelo volilne liste in jih raztrgalo, v zameno pa jim dalo liste s povsem drugimi imeni. Nemškim liberalcem akcija vseeno ni prinesla zmage v kmečki kuriji, 293 kljub temu pa so imeli večino v okrajnem zastopu. Na Ptuju so volitve prav zaradi tega predstavljale za Slovence velik problem. Predvsem je slovenske »simpatizerje« v kmečki kuriji motilo dejstvo, da med 45.000 prebivalci ptujskega okrajnega zastopa plača tri četrtine davka 40.000 prebivalcev kmečke kurije, medtem ko voli iz svoje sredine le četrtino zastopnikov. Svoj gnev so zlili na graški deželni zbor, ker »je pač vsakemu jasna ‘modrost in pravičnost’ štajerskega deželnega zbora, ki je to postavo napravil«, in prilili olja na ogenj z ugo- tovitvami, da je »tem gospodom le šlo za to, kako bi se na škodo narodnega življa ponemčenim mestjanom vkljub njihove ogromne manjšine pripravila premoč črez kmečke prebivavce«. Izvoljeni zastop jih ni prav nič navdušil, ker »se s pravo voljo volivcev čisto nič ne zlaga ter se je zgodilo, da v našem okrajnem zastopništvu sedi iz samega Ptujskega mesta 25 zastopnikov med tem, ko je narodna stranka iz zasto- pništva popolnoma izrinjena«. 294 Tudi v celjskem okrajnem zastopu ni bilo nič drugače. »Naši kmetje se čudi- jo, kako je to mogoče, da v okrajnem zastopu nimajo več veljavnosti, kakor samo četrtinko vsih glasov, vendar pa znamenito večino, še več kot tri četrtinke okraj- nih bremen le sami trpeti morajo.« Še večje nezadovoljstvo je vladalo v Celju po volitvah, ker da volilni imeniki veleposestniške kurije marsikdaj niso bili popolni popolni oziroma jih je vladajoča lokalna struktura prikrojila sebi v prid. »Ne bilo bi mogoče«, je menil časnik, »da bi med tolikimi kmečkimi lastniki, koji čez 60 fl. na- ravnega davka brez dokladov plačujejo, ne bilo se jih več našlo, kakor samih osem. Veliko jih še poznamo, koji plačujejo toliko davkov kolikor postava zahteva k tej volitvi, uradnija jih je sprevidela, sami se pa pri c. k. okrajnem uradu niso oglasili za volilni certifikat, ko postave niso poznali. / / Toliko bolj so si prizadevali mestja- ni, vso vodo na svoj mlin napeljati. Nič menj ko 28 hišnih posestnikov iz mesta je bilo k volitvi poklicanih, da je pa to bilo mogoče, si ne moremo drugač razsoditi, kakor da je postava v tej točki res malo nejasna in nedoločna.« Nepravilnosti so se dogajale tudi v mestni kuriji. Volitev se je »po svojem županu vdeležilo Celjsko mesto, zato ko mesto ima tudi hranilnico, kojo so ti modri gospodje za trgovino spoznali, al vendar na to čisto pozabili, da ne plačujejo zahtevanega pridobitvenega al dohodnega davka od hranilnice, postava pa vendar veli, da vsaki trgovec, obrtnik ali rudniški posestnik, koji plačuje naj menj 60 fl. pridobitnega ali dohodkinega 292 Vrbnjak, Prvi slovenski tabor, str. 432. 293 SGp, 16. 2. 1867. 294 SGp, 1. 5. 1867. 64 davka ima pravico voljenja.« Še posebej je šlo piscu v nos dejstvo, da »bo vsako pra- šanje le po volji čistih mestjanov se rešilo«, ker »ima v tretji skupini Celjsko mesto zopet pravico 5 zastopnikov voliti, tako je tedaj pet osminek celega zastopa na svojo stran pridobilo«. Višek je predstavljal okrajni odbor, kamor je bil izvoljen samo en zastopnik kmečke kurije. »Tedaj ima kmečko posestvo vsih 20 občin našega okraja s več ko 30000 duš, koji skoraj 4krat več naravnega davka plačuje, 10krat več vojakov daje ino naj menj 50krat več okrajnih cest posiplje, kakor vse druge skupine našega okraja med šestimi samo enega zastopnika v odboru.« 295 Konec februarja so bile na sporedu še volitve v mariborski okrajni zastop. 296 Ker so volitve v prvih treh kurijah že dale trideset zastopnikov, ki so bili sicer iz- voljeni »po željah mestjanov, / / nam pa se je pri volitvah velikih posestnikov s tem krivica zgodila, da se je dosti kmečkih velikih posestnikov izpustilo«, 297 je bilo potrebno izvoliti še zadnjo četrtino. Tu pa se je zapletlo, ker »nikdar ne zadovoljnim mestnim zastopnikom to ni bilo zadosti. / / Mestni župan in odbor se je bal, da bi nemška kultura škode trpela, če so le nekteri Slovenci kakor okrajni zastopniki izvoljeni. Izvoli se tedaj komite 7 mestnih odbornikov, da zato skrbijo, da se samo jihovi ljudi tudi kakor okrajni zastopniki izvolijo.« Po volitvah je bilo kljub temu več »belih slovenskih cedul kakor modrih (plavih) nasprotnih«, čeprav je »od me- stne strani mnogo delavnih bilo kakor gospod Marko, stotnik Seidl, jegova znana adjutanta i.t.d., od slovenske strani pa nihče, kteri bi naše kmete podučeval«. Pa vendar je med Slovenci vladalo nezadovoljstvo z izvoljenim okrajnim zastopom, ker je bilo med »vsemi 40 okrajnimi zagovorniki 10 indiferentnih, 5 ne nam pravičnih in gotovo več kakor 20 odločenih nasprotnikov«. 298 Volitve v okrajne zastope leta 1879/80 (na primeru mariborskega) Če so Nemci »po slabi predstavi« slovenske politike leta 1867 povsod zma- gali, v času Auersperg-Lasserjeve vlade pa imeli še »podporo« državne oblasti, se je slovenska politika ob Taaffejevem nastopu kar najresneje lotila osvojitve okrajnih zastopov (kljub nezadovoljstvu z njimi). »Naša zamotana, s prevelikim številom, de- želnih in državnih, uradov in gosposk preprežena, uprava se bo gotovo prej ali selej predrugačila. / / Toliko gosposk nam ni treba in jih stalno plačevati ne moremo. Vendar sedaj še do tega ni prišlo. Okrajni zastopi obstajajo in treba je, da se volitve marljivo udeležimo. Tako zabranimo vsaj nekoliko nadalejšnje brezobzirno pome- tanje z okrajnimi potroški in dokladami«, je menil Slovenski gospodar in pozival volivce, da naj pridobijo »okrajne zastope v narodne roke«, če pa to ni mogoče, pa »izvolimo vsaj toliko narodnjakov, da bodo kos nemškutarjem v okrajnem zastopu na prste gledati«. 299 Še posebej pozorno je časnik opozarjal, da je potrebno vestno 295 SGp, 16. 5. 1867. 296 SGp, 16. 2. 1867. 297 SGp, 16. 3., 1. 4. 1867. 298 SGp, 1. 4. 1867; Vrbnjak, Prvi slovenski tabor, str. 432. 299 Podobna stališča je v 70-tih letih zagovarjal zlasti Mihael Herman. Studen, Liberalcem so kmetje špan- ska vas, str. 42–45. 65 preveriti volilne imenike »velikih posestnikov«, ki so v veliki meri krojili večino. Še pomembnejša je bila kmečka kurija, kjer je prebivalstvo volilo volilne može. »Moč- no svetovati je, da se izberejo povsod značajni, narodni možje«, ki se bodo »lehko porazumili z župani in vsi skupaj potem izvolili jednoglasno v okrajni zastop može, kakoršnih jihov z dačami in bremeni preobloženi stan, naš mili slovenski dom, najbolj potrebuje«. 300 Toda zaradi svoje gospodarske premoči se spodnještajerski Nemci nikakor niso umaknili iz političnega boja. Okrajni zastopi so predstavljali borbo na lokalni ravni s spremenljivo srečo, ker so imeli Nemci trdne postojanke v trgovsko-obrtni in mestni kuriji. 301 V nacionalno napete odnose na Spodnjem Štajerskem so vnašali novih dimenzij, večjega političnega vpliva pa niso imeli. Ko so novembra leta 1879 v Mariboru Slovenci nepričakovano zmagali na volitvah, so mogli pričakovati le manjše okrajne stroške, medtem ko zmaga večje- ga političnega pomena ni imela. Slovenska zmaga je pomenila predvsem zmago nad poprejšnjimi veljaki iz nemškoliberalnih vrst s Konradom Seidlom na čelu. Potem ko so Slovenci zmagali v veleposestniški in kmečki kuriji – mestna jim je bila zaprta – so prepotrebne glasove iskali v trgovsko-obrtni kuriji, ki so jo sicer povečini sestavljali mariborski meščani, tako da je Slovenski gospodar upravičeno pisal, da je »volilni red / / neugoden kmetom«. Pravzaprav je nemška stran najprej prekršila sklenjeni dogovor. Slovenci so obljubili, da bodo volili vsakega predlaga- nega kandidata razen Seidla, če bodo ustavoverci podprli Slovencem naklonjenega Franza Bindlechnerja. 302 Potem ko so se oboji strinjali, so ustavoverci vseeno volili Seidla, ker pa jih je prišlo premalo na volišče, so prodrli predlagani kandidati, med njimi Bindlechner, ki so ga »mestni gospodje zarad tega, ker je od Slovencev izvoljen s Slovenci glasoval, kazniti menili s tem, da so ga pri volitvi v mestni zastop izpustili«. 303 Slovenci so imeli tako med štiridesetimi zastopniki mariborskega okrajnega zastopa majhno večino. Ko so se konec novembra prvič sestali v Mariboru, so bili vsi (razen enega) »od Slovencev nasvetovani in voljeni zastopniki« kljub ostri zimi navzoči in imeli dvajset zastopnikov, med njimi tudi Janka Serneca in Frana Rade- ja. Ko so pod predsedstvom Josefa Schmidererja potrdili volitve v prvih treh kuri- jah, se je zataknilo pri kmečki kuriji, ko je »dr. Lorber, eden izmed najbolj znanih dohtarjev mariborskih, našel velikansko dlako ter poudarjal, da je izvolitev vseh 10 mož iz kmetske skupine neveljavna in da morajo kmetje zopet voliti«, ker da je nek župan poslal namestnika, ki da je »volil narodno«. Da je bila mera polna, je našel še neko podrobnost, češ da bi naj nekemu volilnemu možu vzel nekdo iz komisije volilni listič iz rok, namesto da bi ga sam položil na mizo. Liberalci so si pač na vse kriplje prizadevali zrušiti kmečko kurijo in ponoviti volitve, s čimer bi dobili priložnost za zmago v okrajnem zastopu. Ker je še okrajni glavar ugovarjal njegovim trditvam, je ob Lorberjevem naprezanju sledilo glasovanje, na katerem pa njegov 300 SGp, 11. 9. 1879. 301 Gestrin, Melik, Taaffejeva vlada in položaj Slovencev, str. 512. 302 SGp, 7. 11., 13. 11. 1879. 303 SGp, 20. 11. 1879. 66 predlog o ponovnih volitvah ni dobil zelene luči. Tedaj pa so se »nemškutar- ji / / tako razsrdili, da so jezni pobrali šila in kopita in hajdi skoz dveri mah- nili tavun iz dolgo jim znane in prilju- bljene 'trdnjave' imenovane: 'Marbur- ger-Bezirksvertretung'«. Ko je ostalo dvajset slovenskih zastopnikov, zaradi enega manjkajočega niso mogli izvoliti novega predsedstva, ker je zakon zahte- val več kot polovico prisotnih. Očitno so liberalci dobro vedeli, zakaj so za- pustili sejo in preprečili volitve novih funkcionarjev. Slovenski gospodar je ugotavljal, da so bili Duchatsch, ki je pravzaprav netil spor, za njim Schmi- derer, Lorber, Seidl in Julius Pfrimer, vsi protislovensko nastrojeni, pravza- prav pa vsi »v svojih pisarnicah, štacu- nah itd. prav radi Slovenca vidijo in so večji del svojega bogastva zaslužili in prejeli od slovenskega kmeta. Zato pa je ovi pobeg nemškutarjev z namenom Slovencem prvokrat izvolitev okrajnega odbora zabraniti, močno razžaljiv.« 304 Kljub slovenski zmagi pa je bil izvoljen za predsednika mariborskega okrajnega zastopa Josef Schmiderer. Po prvem slovenskem »napadu« je »marburgerca« (zaradi slovenskega neza- dovoljstva z okrajnimi zastopi) v začetku leta 1880 energično protestirala proti slo- venskim idejam o odpravi okrajnih zastopov, češ da je samouprava okrajev vendar potrebna, še posebej zato, ker so si spodnještajerska mesta s tem zagotovila dodatni vir finančnih sredstev. 305 Tudi v deželnem zboru (pri nemških liberalcih) so slo- venski pozivi naleteli na neplodna tla. Potem ko se je proti okrajnim zastopom izrekel Fran Radej, Mihael Herman pa je skupaj z nekaj konservativnimi nemškimi poslanci menil, da bi zadeva zaslužila poseben pretres v deželnem odboru, je večina liberalcev »potegnila z mariborskim advokatom dr. Duchatschem, ki se ni sramoval izreči, da so bili okrajni zastopi veselo sprejeti ('mit Jubel begrüsst'), čeprav je bila resnica povsem drugje, saj so bili, po besedah liberalnega poslanca Mathiasa Loh- ningerja, »zastopi komaj z večino 6 glasov sklenjeni v deželnem zboru, a o kakšnem veselji ni nikder kaj brati«. 306 304 SGp, 20. 11. 1879. 305 MZ, 11. 1. 1880, 14. 1. 1880. 306 SGp, 1. 7. 1880. Mariborski notar in politik Fran Radej (Josip Vošnjak, Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982, str. 333) 67 Slovensko politično vodstvo pa je ubralo svojo politično taktiko. Ko sta pri- šla po volitvah konec maja leta 1880 v slovenske roke ptujski in ormoški okrajni zastop, je postajalo jasno, da bo slovenska politika delovala v slogu politike majh- nih korakov. Čeprav ni šlo za pomemben politični faktor, so Slovenci kipeli od navdušenja, ko so »na Štajerskem nemškutarjem vzeli dve trdnjavi, iz katerih so se naši nasprotniki mnogo let režali nad nas«. 307 Po osvojitvi ptujskega in ormoškega zastopa je več težav predstavljal okrajni zastop v Slovenj Gradcu, kjer je prišlo do malverzacij, ko je bil »imenik velikih posestnikov kakor se pravi čudovito strankar- sko-nemčursko in nepostavno sestavljen, tudi se ni, kakor do sedaj vselej, pri vseh občinah na javni ogled razpoložil«. Časnik je razglabljal, da tiči vzrok nepoštenih 307 SGp, 3. 6. 1880. Mariborski nemški list (izhajal med leti 1862-1945) 68 nemških nakan gotovo v odsotnosti deželnega poslanca Jožefa Šuca, češ da je s tem narodno delo nekoliko zaspalo, Nemci pa so priložnost s pridom izkoriščali. 308 Nejevoljo pa so med Slovenci povzročile predvsem razmere v mariborskem okrajnem zastopu. Ko se je zataknilo pri finančnem poročilu, (nadzorna komisija je pod vodstvom Frana Radeja ugotovila, da nekaj ni v redu »zastran 'Kreisamta z vrtom'«, kjer da nihče »celih 13 let ni položil nobenega računa«), je Slovenski gospo- dar zadovoljno razpredal, češ da privošči nemški strani večino v odboru okrajnega zastopa (trije nemški in dva slovenska člana), še posebej zato, ker da je »velik 'škan- dal' za celo staro liberalno-nemško 'gardo' v Mariboru / / dobro zaslužena kazen za grehe, katerih je se ta stranka kriva storila, ko je Slovencem vsled njihove zmage pri volitvah pristojno večino v odboru zabranila«. 309 Vendar pa je sklep okrajnega odbora, da se naj od prejšnjega predsednika Konrada Seidla, ki da je bil glavni kri- vec za neporavnane račune, denar »tudi s pomočjo sodnije iztirja«, naletel na gluha ušesa, ker nista predsednik Schmiderer in njegov namestnik Duchatsch v zapisni- ku sklepa niti omenila, kaj šele izvršila. 310 Da je bila zadeva precej resna, je potrdil tudi mariborski župan Matthäus Reiser, ki je »pismeno protestiral zoper pometanje denarjev na škodo mesta«. 311 Težave so se pojavljale tudi v celjskem okrajnem zastopu, kjer se je ob števil- nih slovenskih članih (večino so imeli sicer Nemci) uradovalo »izključljivo v nem- škem jeziku«. Slovensko časopisje je pozivalo slovenske politike, »naj konec storijo grdi nemškutariji, ki se šopiri pri tem uradu«, saj da so Slovenci dobivali vabila na seje le v nemškem jeziku, pa tudi zapisniki so bili »v ptujem jeziku«. »Če plačujemo Slovenci davke, imamo menda tudi pravico tirjati, da se nam pošiljajo dotična pi- sma itd. v domačem jeziku, da nam ne bo treba letati okrog ter iskati tolmačev.« 312 Leta 1880 je večina okrajnih zastopov kljub vsemu dobila slovensko večino, najhujši boj pa je potekal za mariborski, celjski in ptujski okrajni zastop, kjer so go- spodarsko močnejši Nemci zastavili vse sile za svoj uspeh (prav tako tudi Slovenci, ki so razen v Celju zmagali v Mariboru in na Ptuju). Volitve v okrajne zastope leta 1883 Nezadovoljstvo z okrajnimi zastopi se je na Spodnjem Štajerskem nadaljeva- lo. Slovenci so bili (v veliki večini) za njihovo odpravo (zaradi favoriziranja Nemcev pri volitvah) ali pa za pravičnejši volilni sistem, saj da Slovenci »večino okrajnih stroškov plačujejo«, a imajo »skoro povsod malo ali nič govoriti«. Glede na to, da je imel »glavno« besedo pri okrajnih zastopih deželni zbor, ob liberalni večini ni bilo mogoče računati na bistvene spremembe. Časniki so pozivali predvsem k pametni in premeteni politiki ter vnovičnemu slovenskemu prodoru v okrajne zastope, s 308 SGp, 10. 6. 1880. Poslanec Šuc je bil na deželnozborskih volitvah leta 1878 sicer slovenski protikandi- dat, medtem ko je Slovence zastopal F. Schmitt. Melik, Volitve, str. 389. 309 SGp, 19. 8. 1880. 310 SGp, 9. 9. 1880. 311 SGp, 16. 9. 1880. 312 Prav tam. 69 Mariborski konservativni slovenski časnik (izhajal med leti 1867-1941) 70 čimer da bi »vsaj liberalnim kričačem in nemškutarjem na prste gledali«. Na prvih volitvah v Taaffejevi dobi je slovenska politika sicer že rodila sadove, ko so padli v slovenske roke okrajni zastopi v Ljutomeru, Ptuju, Gornjem Gradu, Sevnici, Slo- venj Gradcu, Ormožu in Gornji Radgoni. Večji problem pa sta pred novimi volitva- mi predstavljala zastopa v Mariboru in Celju (prav tako še na Ptuju). V Mariboru je slovenska stranka na prejšnjih volitvah sicer zmagala, toda »eden se je dal baje za 300 fl. od nekega premožnega nemčurja podmitati, / / eden ali dva sta rado z libe- ralci vlekla, mnogi pa niso redno k sejam dohajali«. Tako sta imela predsednik Josef Schmiderer in namestnik Ferdinand Duchatsch proste roke pri okrajni politiki, kjer so se na primer »v okrajni šolski svet na 6 let zmuznili zopet sami naši narodni sovražniki«. 313 V Celju so na zadnjih volitvah zmagali ustavoverci in prevzeli nadzor z županom Josefom Neckermannom in odvetnikom Eduardom Glantschniggom na čelu ter poslovali z veliko izgubo. Glantschnigg je tudi dosegel, »da se pri tem uradu pisari izključljivo le v edino zveličavnem nemškem jeziku«. Ko je predsednik krajevnega šolskega sveta celjske okolice Lipovšek na vsak dopis v nemščini odgo- voril, da ga ne razume, mu je okrajni šolski svet zagrozil s kaznijo, češ da ima okraj- ni šolski svet pravico, terjati od svojih podložnikov, da morajo sprejemati njegova nemška pisma.« 314 Pred novimi volitvami so Slovenci tako imeli nemalo težav. Lavoslav Gre- gorec je pozival k pametnemu postopanju in trezni volilni borbi, čeprav je bilo na zmago upati le v kmečki kuriji, ker so recimo v veleposestniški kuriji volili tudi taki, ki so imeli v Celju ali Mariboru le hišo, a plačevali kljub temu več kot 60 goldinarjev skupnih davkov 315 (slovenske pritožbe glede tega je štajerski namestnik baron Guido Kübeck zavrnil). Neugodna tla so bila tudi v trgovsko-obrtni in me- stni kuriji. 316 Tako je po marčevskih volitvah (1883) mariborski okrajni zastop zopet padel v nemške roke, v Celju pa se je stvar nekoliko zavlekla. V mestno kurijo, ki se »cepi, ker voli Celjsko mesto in Vojnik nemško, Šentjur in pa Žavec narodno«, je namreč celjska mestna občina delegirala pet zastopnikov. Potem ko je namestni- štvo ugotovilo, da je mesto upravičeno do dveh zastopnikov, je Neckermann vložil pritožbo, kar je volitve nekoliko prestavilo. 317 Medtem ko so v veleposestniški kuriji Slovenci imeli najmanj možnosti prav zaradi tistih volivcev, ki so smeli voliti le zato, ker so imeli v Celju hišo in bili uvrščeni med veleposestnike, je tako ob slovenski kmečki kuriji in nemški trgovsko-obrtni kuriji odločala o zmagi v okrajni zastop prav ta kurija. Kljub šibki slovenski zmagi v mestni kuriji (zaradi manjšega števila celjskih mestnih članov zastopa) so Nemci po zaslugi veleposestniške kuriji, vsee- no zmagali. Toda Slovenci so kljub temu zadovoljno ugotavljali, da je celjski okraj pokazal slovenski značaj in optimistično zrli v nove volitve. 318 Še slabše se je godilo konjiškemu okrajnemu zastopu, kjer da je slovenska zavest očitno nekoliko zaspala, 313 SGp, 25. 1. 1883. 314 SGp, 1. 2. 1883. 315 SGp, 15. 3. 1883; prim. Südsteirische Post (SP), 30. 1., 20. 2. 1883. 316 SGp, 25. 1. 1883. 317 SGp, 15. 3., 22. 3. 1883. 318 SGp, 19. 4., 26. 4. 1883; prim. SP, 21. 4. 1883. 71 ko je zaradi mlačnosti »nekaterih od Slovencev izvoljenih zastopnikov« narodna stranka doživela poraz. 319 Nič kaj preprosta ni bila predvolilna borba tudi na Ptuju, kjer sta si obe strani prizadevali za osvojitev okrajnega zastopa. Medtem ko so Nemci poudarjali pomen »nemškega« okrajnega zastopa, 320 so Slovenci pozivali k preudarnim voli- tvam slovenskih volivcev, ker da je od odbornikov odvisna skrb za ceste, okrajni šolski svet, »ki sodeluje pri nastavljanji učiteljev«, okrajno hranilnico, ki so ji ptujski ustavoverci zaradi mestne nemške hranilnice najbolj nasprotovali, čeprav je bila v korist celotnemu okraju. 321 Skrb za šolske razmere na Ptuju nikakor ni bila iz trte zvita glede na to, »da šteje Slovenstvo na Štajerskem zdaj morebiti večje protivnike, nego pod Lasser-Auerspergovo vlado« in da se uradniki od tedaj niso kaj prida spremenili, ampak da se »odločno v nemškutarsko ofenzivo in defenzivo podaja- jo«. Spodnještajersko ustavoverno časopisje, ki je vztrajno mešalo štrene in ščuvalo proti slovenskim aspiracijam, je dobilo z nemškim Schulvereinom velikega podpor- nika. Društvo so podpirali tudi taki šolski nadzorniki, »ki so Slovencem kaj malo prijazni« in ki da niso spregovorili slovensko, čeprav so jezik obvladali, ustanovitve nemških šol pa da so z navdušenjem podpirali. 322 319 SGp, 26. 4. 1883; SP, 5. 5. 1883. 320 Deutsche Wacht (DW), 28. 6. 1883. 321 SGp, 23. 8. 1883. 322 SN, 15. 9. 1883. Spodnještajerska mesta je nemška nacionalna propaganda razglašala za »prastara« nemška mesta, kjer tudi Ptuj ni bil izjema (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 72 Posebni pomen so Slovenci pripisovali veleposestniški kuriji, »ker ona odlo- či, ali dobimo Slovenci večino v zastopu ali Nemci in nemškutarji.« 323 Toda problem se je pojavil pri zemljiškem katastru, kamor niso bili vpisani nekateri slovenski kmetje, ki so sicer plačevali 60 goldinarjev zemljiškega davka, in tako bili brez volil- ne pravice. V kmečki kuriji so upali na popolno zmago, 324 čeprav je bila razdelitev odbornikov glede na davek, ki so ga kmečke občine plačevale proti ostalim trem kurijam, nepravilno porazdeljena. 325 Ker so imeli ptujski ustavoverci volivce – tudi take, ki so imeli v Ptuju le hišo, a volili v veleposestniški kuriji – v mestu, je bila njihova predvolilna borba lažja od tiste, ki so jo zastavili slovenski agitatorji. Ti so bili prisiljeni pozivati k volitvam v celotnem ptujskem okraju. Kljub temu so ustavoverci skušali z reklamacijami pre- prečiti prevelik slovenski vpliv, po drugi strani pa so si prizadevali pridobiti tudi tiste kmete, ki so jim še dolgovali denar. 326 Ko je po volitvah Slovenski gospodar pisal o porazu slovenske stranke na Ptuju, je ugotavljal, da je Nemcem, ki da so se pripravljali »na ta boj več kot pol leta«, njihova taktika prišla zelo prav. Ptujski okrajni zastop je po triletni slovenski večini znova prešel v nemške roke (tudi tako, da so mestni očetje zavrnili marsikatero slovensko pooblastilo in s tem vplivali na volitve). Slovenci se niso preradi sprijaznili z izidom, predvsem zaradi dejstva, da bodo okrajna sredstva ponovno namenjena za mesto, medtem ko da posluha za okolico ne bo, 327 čeprav so zmagali v kmečki kuriji, v kateri so sicer ptujski Nemci vestno agitirali in pozivali volivce, naj glasov ne dajo slovenskim kandidatom. 328 Ptujski Slovenci so kljub temu upali, da bodo zmogli prodirati proti mestnim oče- tom »Bresnigg-u, Miheliču, Strafeli in zvitemu Pisku«, 329 ki so si posebej prizadevali za to, »da se podučujejo naši otroci poleg slovenskega tudi nemškega jezika, da tako priraste naš mladež zmožen in sposoben si po celem sveti lahko kruha prislužiti in pridobiti.« 330 323 SGp, 13. 9. 1883. 324 SGp, 20. 9. 1883. 325 SGp, 27. 9. 1883. 326 SGp, 25. 10. 1883. 327 SGp, 29. 11. 1883. 328 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Gregorec, predvolilna propaganda, Dragi volilci!, 21. 11. 1883. 329 SGp, 6. 12. 1883; SP, 1. 12. 1883. 330 PAM, fond Gregorec, predvolilna propaganda, Dragi volilci!, 21. 11. 1883. 73 Spodnještajerski poslanci v državnem zboru 1879–1885 Slovenci so na državnozborskih volitvah leta 1879 opazno okrepili svoje vr- ste v državnem zboru in namesto dotedanjih osem osvojili trinajst mandatov. Vsi poslanci so bili člani Hohenwartovega kluba. 331 Spodnjo Štajersko so zastopali Mi- hael Herman, baron Hermann Gödel-Lannoy in Josip Vošnjak. Svoje delovanje v državnem zboru pa so kljub pripadnosti istemu klubu zastavili različno. Herman je nadaljeval s svojim konservativnim političnim programom iz časa liberalnih vlad, ko je utemeljeval neprimernost upravne ureditve v Avstriji. 332 Še posebej ognjevito je razpredal v državnem zboru o »problemih« centralizma. Precej ostro je nastopil aprila leta 1880. Motilo ga je dejstvo, da je bila obstoječa stopnja deželne samo- stojnosti oziroma avtonomije premalo »v dosego želenega ravnotežja pri državnih financah. V ta namen je treba sedanjo centralistično sistemo spremeniti tako, da bodo dežele zopet prišle do svojih pravic.« Ob deželnem odboru, ki mu je načeloval deželni glavar, in okrajnih zastopih so obstajala okrajna glavarstva in državna name- stništva, ki jih je delegiral Dunaj. Hermanu to nikakor ni odgovarjalo, ko je ugota- vljal, da »imamo torej ono šaro gosposk in sodišč, ono šaro postav, ono zamotano zmešnjavo zavodov v državi in po deželah, ono trošenje opravil in sil, ono večno dvomljivost o pristojnej gosposki, ono strašno pisarenje, one večne seje in volitve, pri katerih ljudstvo nikoli do dela ne pride, / / one grozovenske, večjidel brezkori- stne doklade in stroške v srenjah, okrajih, deželah in državi, sploh ono upravno ko- lobocijo, pri kateri ne ljudstvo pa ne gosposke več ne vedo, pri čem da so, in ki pije mozek narodom. Takšna uprava je draga, koristi pa malo. To ni blagonosna, ampak pogubonosna uprava. / / Resnično, nas spravlja sedanja uprava na nič. / / Vsled tega stoji moja domovina izmolzena od dunajskih politikarjev ob prepadu.« 333 Herman je šel v svojih prizadevanjih še dlje. »Ali se dajo deželam pravice po- polnem nazaj, ali pa se jim pobero do čista in same zdrobijo na okraje. / / Ali slednje bo težko kazalo. Vsled tega ne more drugače biti, nego da se naredi po dunajskih ministerstvih, po dunajskih birokratih, po deželskih namestništvih in odborih de- bel križ in namesto njih postavi v vsako deželo ena, to pa deželska vlada kot najvišja gosposka, odgovorna deželnemu zboru. Cesar kot deželni oblastnik naj imenuje po nasvetu državne vlade deželnega glavarja, ki bodi vselej domačin dotične dežele, in po nasvetu deželnega glavarja naj cesar imenuje še ostalo deželno vlado. Tako ime- novana deželna vlada naj potem uredi gosposke in sodišča po celej deželi; gosposke naj bodo deželske in od dežele plačane. Deželni glavar bodi, ki podpisuje najvišje t. j. cesarske odločbe za deželo. Pri cesarji pa naj ima vsaka dežela, oziroma več dežel skupaj, svojega zastopnika, kateri naj ima pravico sosvetovati in soglasovati v držav- nem ministerstvu ter bodi državnemu zboru odgovoren. Za državne potrebe pa naj 331 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 263. 332 Prim. Studen, Liberalcem so kmetje španska vas, str. 45–50. 333 SGp, 15. 4. 1880. 74 daje vsaka dežela vsako leto po odstotkih določeno vsoto.« Kot primer je navedel Hrvate, ki so Budimpešti dajali 55 %, ostalo pa obdržali »doma«. 334 Herman je bil precej samozavesten in kritičen do avstrijskega centralistič- nega sistema. Ker je Dunaj po njegovem postavljal »vsakojakih zakonov«, je menil, da bi bilo bolje, ko se »dunajska gospoda« ne bi »pečala s tem«, ker da so za deželne zadeve pristojni deželni zbori. »Če se tukaj kmalu ne spremeni nič, tedaj bo zme- šnjava čedalje večja, naše mošnje pa vedno bolj prazne,« je modroval in ugotovil, da »boljše vendar ne bo, če se ne spremeni centralistična sistema«. Državno delegirani uradi so se mu zdeli nepotrebni in prepočasni. Še več. Herman je bil mnenja, da je potrebno okrajna glavarstva, okrajne odbore, okrajne šolske svete, okrajne davč- ne urade in notarske urade ukiniti ter namesto njih ustanoviti »v vsakem količkaj obširnem okraji samo eno gosposko«, ki bi prevzela od občin »krajno policijstvo in oskrbovala zavarovanja opravke«. To pomeni, da bi provizorični deželni urad opra- vljal tudi vlogo hranilnic in posojilnic, ki bi »zajemale iz sirotinskih in depozitnih denarjev, iz prostovoljnih denarnih vlog prebivalcev in iz zaloge deželnega zaklada ali če treba tudi iz drugih posojilnic«, s čimer bi prebivalstvo dobivalo poceni poso- jila. Optimistična zamisel, ki jo je dopolnjevala še bolj utopična ideja, da bi se s tem ukrepom odpravilo oderuštvo, »ravno tako bi bila rešena vprašanja o zavarovanji, poštnih hranilnicah, notarijatu in posilnem legaliziranji ter o zadavkanji posojil- nic.« Z vsem tem bi se po njegovem nabral okrajni fond, iz katerega bi se mogel vsak okraj sam financirati, kar je bilo seveda popolnoma skregano s centralističnim sistemom, ki bi ga, tako Herman, lahko spremenila že tedanja oblast. 335 Poslanec je v svoji politični vnemi želel večjo samostojnost dežel, s čimer bi bil državni zbor poklican le za splošne državne zadeve, njegove poslance pa naj bi znova volili deželnozborski poslanci, seveda ob dejstvu, da bi ustavoverci ubrali ne- koliko drugačno politiko kot dotlej, se pravi, da bi se »narodi in stranke« pomirili med seboj, tako da bi deželni zbor predstavljal dejansko avtonomijo dežel. To pa je bilo v obstoječih razmerah seveda nemogoče, 336 pa tudi nemški liberalci so bili proti in so njegov govor pospremili s »sočutnim posmehom«. 337 Če so poslanci zastopali spodnještajerske Slovence in upali, da se bo nova vlada velikopotezno lotila vprašanja enakopravnosti narodov v monarhiji, vsi ni- kakor niso bili navdušeni nad njimi. O baronu Gödel-Lannoyu je vitez Schneid, ki ga je Josip Vošnjak zelo cenil, 338 v pismu Janezu Bleiweisu poročal, da je »zelo častilakomen mož, željan avanziranja. Meni ni všeč to, kako se tišči v ospredje.« 339 Vstop v državni zbor je očitno izkoristil tudi za svojo politično afirmacijo in kariero. 334 Prav tam. 335 SGp, 22. 4. 1880. 336 Prav tam. 337 CZ, 11. 4. 1880; prim. Hermanov govor v: Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 65. Sitzung der IX. Session am 7. April 1880, str. 2054–2059. 338 Prim. Vošnjak, Spomini, str. 472–473. 339 Lončar, Bleiweis, pismo viteza Josipa Schneida, 19. 9. 1879, str. 105. 75 Medtem ko je na Spodnjem Štajerskem poudarjal borbo za Slovence, mu je dejan- sko več pomenil politični vpliv, ugled in premoženjska korist. 340 Gödel-Lannoy je marsikatero kritiko požel tudi v slovenski javnosti. Potem »ko je l. 1880. grof Taaffe kot protitežo proti vsemogočnim židovskim bankam usta- novil »Länderbanko«, 341 se je dal v upravni svet voliti tudi baron Goedel. Pri velikih bankah so taka mesta mastne sinekure, ker nesejo na leto precej tisočakov. Goedela so zato nasprotniki začeli napadati in mu začeli očitati, da izkorišča svoje poslanstvo sebi v prid, kar se tem manj spodobi, ker je podpredsednik državnega zbora. Od- povedal se je torej, čeprav s težkim srcem, službi pri Länderbanki, a meni nasproti večkrat povdarjal, kako veliko denarno žrtev je doprinesel Slovencem,« je njegovo premeteno kariero komentiral Josip Vošnjak. »Od te žrtve seve Slovenci ničesar ni- smo imeli; podpor od njegove strani za kako narodno stvar itak nikoli nismo dobi- vali. In vendar možu ni bilo treba iskati še več dohodkov. Imel je visoko pokojnino kot bivši finančni prokurator na Dunaju in zraven lastno premoženje.« 342 Dejansko je le Vošnjak pokazal politično iniciativo za spremembo politične- ga položaja spodnještajerskih Slovencev. Njegova prizadevanja za uvedbo slovenšči- ne v srednje šole so se že kmalu pokazala kot pravilna. Kljub temu, da so nemški ustavoverci temu ostro nasprotovali, so zahteve po večjem upoštevanju slovenščine v uradih, na sodiščih in v šolah, ki so jih slovenski poslanci ponavljali v državnem zboru, prinesle več naredb ministra Pražáka o jezikovni enakopravnosti. Vlada je skušala opravičiti svoje obljube, toda za razliko od Kranjske je bilo na Štajerskem pridobitev le malo. Kljub temu se je napredek v primerjavi z liberalnim obdobjem pokazal, ko vlada več ni izvajala pritiska na Slovence po Taaffejevem načelu, češ da se Slovanov ne bo pritiskalo ob zid. 343 Vendar pa slovenski poslanci niso bili najbolj zadovoljni s Taaffejem. »Dosegli smo res že leta 1880, da je bil Kaltenegger preme- ščen na Dunaj in Winkler imenovan za deželnega predsednika na Kranjskem, s čimer se je za Kranjsko začela nova doba, pa povsod drugod smo Slovenci bili pre- zirani in tlačeni kakor poprej.« 344 Josip Vošnjak, ki je večkrat opozoril Hohenwarta, naj se bolj zavzame za slovenske interese, je po neuspelem prizadevanju, da bi vlada postavila Josipa Šumana za šolskega inšpektorja na Kranjskem, v začetku leta 1881 razmišljal o izstopu iz Hohenwartovega kluba. Na njegovo pobudo so slovenski po- slanci konec marca poslali Taaffeju pisno pritožbo nad nasiljem, ki da »se godi proti naši narodnosti« in zapretili, da bodo glasovali proti vsem vladnim predlogom. Nji- hove grožnje, ki so močno razburile Hohenwarta, ministrskega predsednika niso »prestrašile«. 345 Taaffe se je izgovarjal nad šibko večino v parlamentu in politiko majhnih korakov. »Če smo zahtevali kake odločne korake v narodnem oziru« in »če smo ga hoteli prisiliti s pretenjem, da ne glasujemo za vladne predloge, pa je on pre- til, da demisionira in da potem spet pride na krmilo prejšnja vlada. S tem strašilom 340 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 267. 341 Prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 313–316. 342 Vošnjak, Spomini, str. 471; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 267. 343 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 523–524. 344 Vošnjak, Spomini, str. 487. 345 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 100–102; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 266. 76 nas je spet storil pokorne.« Vošnjak je menil, da so tako »uklenjeni v železni obroč delali tlako Taaffejevi vladi«. 346 Medtem ko je Slovenski narod januarja leta 1880 ugotavljal, da so »Taaf feje- ve besede, da se odslej ne sme noben narod v Avstriji, tudi Slovan ne, na steno priti- skati, ostale / / le na papirji«, 347 je sredi februarja v proračunskem odseku državnega zbora Josip Vošnjak prodrl z dvema resolucijama glede slovenskih zahtev za uvedbo slovenskega jezika kot učnega jezika na srednjih šolah za dijake slovenske narodno- sti. 348 Že v državnem zboru sta resoluciji naleteli na nasprotovanje nemških liberal- cev, ko je poslanec Schaup menil, da se »nemških učencev ne more siliti udeležiti se uka v slovenskem jeziku, katerega nijso zmožni in ga ne umejo«, poslanec Heilsberg pa je trdil, »da so pravzaprav Nemci tista narodnost, s katero se najbolj grdo ravna v Avstriji.« 349 Spodnještajersko nemštvo je ostro reagiralo na resoluciji in ju štelo za poskus popolne slovenizacije osnovnega in srednjega šolstva na Kranjskem in na Spodnjem Štajerskem. Po sprejetju resolucije celjskega občinskega odbora v začet- ku aprila, 350 ki je zavrnila slovenske zahteve kot strašen korak nazaj, škodljiv tako Nemcem kot tudi Slovencem, so podobne resolucije sprejeli tudi občinski odbori v Mariboru in na Ptuju, kasneje pa še Laško, Slovenska Bistrica in Marenberg. 351 Drugačen odnos do Vošnjakovih resolucij je zavzel v mariborskem občinskem od- boru edino baron Max Rast, ki je zavrnil mariborsko resolucijo in podprl ustano- vitev slovenskih paralelk na spodnještajerskih gimnazijah. Ostali člani odbora so ostali neomajni. Tako je Johann Girstmayer menil, da je Maribor nemško mesto, gimnazijski ravnatelj Johann Gutscher in predlagatelj resolucije Ferdinand Duchat- sch pa sta trdila, da je slovenščina še premalo razvita, da bi lahko bila učni jezik v srednjih šolah. 352 Ob resolucijah, ki sta prispevali k temu, da so zahteve po slovenskih srednjih šolah postale osrednje slovensko (spodnještajersko) vprašanje, slovenska stran nika- kor ni ostala nema. Slovenski gospodar je z Lavoslavom Gregorecem na čelu trdno stal na Vošnjakovi strani. Ker je Vošnjak želel, »da se naša slovenska deca podučuje od takšnih učiteljev, ki so pravilne slovenščine se naučili,« ob tem pa menil, češ da naj bodo »na učiteljišči v Mariboru in Ljubljani nastavljeni ne trdi Nemci, ampak slovenščine dobro vešči profesorji«, je časnik povzel razmere na mariborski, celjski in ptujski gimnaziji, ki za Slovence še zdaleč niso bile rožnate. »Večina dijakov / / je vselej slovenska. Ali vkljub temu so ravnatelji vsi trdi Nemci. Na mariborski gim- 346 Vošnjak, Spomini, str. 486–488. 347 SN, 18. 1. 1880. 348 Prva resolucija je zahtevala uvedbo slovenščine kot učnega jezika na učiteljiščih v Mariboru in Ljublja- ni, druga pa slovenščino kot učni jezik za slovenske dijake na gimnazijah in realkah na Slovenskem. SN, 18. 2. 1880; SGp, 22. 4. 1880; Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 94; prim. Prijatelj, Slovenska kul- turnopolitična, V, str. 64. 349 SN, 18. 2. 1880. 350 Posebej sta se »izkazala« župan Josef Neckermann in gimnazijski profesor Wenzel Mareck. SN, 20. 4. 1880. 351 Za Marenberg glej MZ, 16. 6. 1880. 352 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 94–96; več o tem: MZ, 21. 4. 1880; SGp, 22. 4. 1880; PAM, fond Mestna občina Maribor 1528–1941, škatla 33. 77 naziji je z ravnateljem vred celo 10 nemških profesorjev. / / Slovenski dijaki v nižjih razredih morajo neizmerno težav prestati, ker ne razumijo ne profesorjev pa ne knjig.« 353 Na Ptuju je bila na nižji gimnaziji le polovica slovenskih učiteljev, medtem ko so bili v Celju, »kjer na gimnaziji poleg samih Slovencev študira pest umeteljno od birokratov narejenih Nemcev, mej 14 profesorji samo trije Slovenci.« 354 Še huje je bilo na celjski meščanski šoli, kjer da maturanti »ne znajo niti prostega sloven- skega pisma prepisati«, kar da ni veljalo le za dijake nemške narodnosti, pač pa tudi za tiste, »ki so slovenskega rodu.« 355 Celjski Nemci so temu ostro nasprotovali in zatrjevali, da slovenski dijaki na celjski gimnaziji niso nič prikrajšani in to dokazo- vali s tem, da vendar veliko število slovenskih dijakov obiskuje omenjeno šolo. 356 Dodatno podporo so Vošnjaku izrekli v ostalih spodnještajerskih krajih. Občine in trgi v Savinjski dolini so tako poslali prošnje državnemu zboru, ki so povzemale Vošnjakove zahteve, še posebej zato, »ker so celjski nemškutarji tako nesramni bili, da so se vtikali v naše reči in oglasili se proti uvedenju slovenščine v srednjih šolah, kjer je zdaj naš domač jezik popolnem zanemarjen.« 357 Ko je državni zbor konec aprila (k uspehu so pripomogli »bratje Čehi, Po- ljaci, dalmatinski Hrvatje in nemški konservativci«) 358 sprejel Vošnjakovi resoluci- ji, med Slovenci na Spodnjem Štajerskem ni bilo mogoče spregledati navdušenja. Menili so, da je slovenska politika v državnem zboru ubrala pravo pot, še več, tudi ministrski predsednik, ki »se ne umakne liberalnemu ustavaku«, je dobival simpati- je v njihovih očeh. Še z večjim optimizmom so spremljali poteze novega »naučnega« ministra Conrada, ki da se je nagibal »na našo stran, ker je v državnem zboru javno djal, da se pri šolstvu narodnim in verskim terjatvam vsakako ustreči mora in da v to svrho ni treba vseh dosedanjih šolskih naredeb prevrči«. Ko sta po spodnješta- jerskih nemških resolucijah spregovorila v državnem zboru oba spodnještajerska nemška »prvaka«, Richard Foregger in Ferdinand Duchatsch, 359 ter ostro napadla slovenske zahteve, Slovenski gospodar ni izbiral besed, ko je oba liberalca označil za »nemškutarja«, ki da »hlapčujeta Nemcem«. 360 S tem je slovenski tisk ponovno pretiraval, saj se je nacionalno opredeljevanje končalo že v poprejšnjem obdobju, spodnještajerski Slovenci pa so preradi poudarjali, češ da se je »zoper nas zarotila in zglasila lastna slovenska kri«. Na drugi strani je nemško časopisje napadlo poslanca Schneida, ki da si je drznil zagovarjati slovenske zahteve. Obenem sta tako Neue Freie Presse in Deutsche Zeitung s posmehom komentirala slovensko politiko. »Ta veliki kulturni narod hoče, da se zvrši poslovenjenje gimnazij v nemških mestih 353 SGp, 22. 4. 1880. 354 SN, 28. 1. 1880. 355 SN, 23. 1. 1880. 356 CZ, 22. 4. 1880. 357 SGp, 22. 4. 1880. 358 SGp, 29. 4. 1880; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 65. Sitzung der IX. Session am 23. April 1880, str. 2703. 359 Prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 65. Sitzung der IX. Session am 23. April 1880, str. 2590–2593, 2595–2599; SN, 25. 4. 1880. 360 SGp, 29. 4. 1880. 78 spodnjega Štajerja in na Kranjskem.« 361 Stališče spodnještajerskih liberalcev je še najbolje definiral Foregger, ko je po sprejetju obeh resolucij izjavil, češ da se če- ško vprašanje ne more enačiti s slovenskim, ker da je »pri Čehih stvar popolnoma drugačna. Čehi so narod, ki si lahko s polno pravico lasti to ime. Oni so narod, ki tudi v sedanjosti ustvarjalno posega v kulturno življenje, ki lahko kaže na bogato preteklost. Kdor zahteva, da se ga šteje za polnoveljaven narod, mora pokazati na samosvoje nacionalno delo, nacionalne pridobitve, na prispevke h kulturnemu ra- zvoju. Čehi to zmorejo, Slovenci pa lahko pokažejo le na svoj lasten jezik. Vendar pa je jezik le znamenje, ne pa pridobitev ali delo nekega naroda, bolj kot pri posa- mezniku se značaj naroda izraža skozi to, kar je storjenega, in narod, ki ne more po- kazati originalnih prispevkov k razvoju kulture, nima pravice do priznanja narodne samostojnosti.« To je samo potrjevalo dejstvo, da sta kultura in jezik v nacionalni diferenciaciji na Spodnjem Štajerskem igrala glavno vlogo razločevalnih elementov med obema narodoma, medtem ko so oboji obiskovali iste šole, iste univerze, do nedavna iste gostilne in se organizirali v podobna (sicer enonacionalna) društva ter z enakimi metodami politično delovali med ljudstvom. 362 Na Slovenskem so ugotavljali, da je »naučno ministerstvo izpolnjevaje češke resolucije, v zadnjem državnem zboru sprejete, sklenilo celo vrsto novih čeških šol v svojo režijo sprejeti ali vnovič ustanoviti«, in da je bilo »za pražko vseučilišče več če- ških profesorjev imenovanih«, ob tem pa se spraševali, zakaj »se nič ne čuje o resolu- cijah dr. Vošnjakovih glede naših gimnazij in realk in učiteljskih izobraževališč«. 363 Glede na to, da je slovenska politika podpirala češka prizadevanja, je slovenska javnost upala, da se bodo Čehi prav tako zavzeli za Vošnjakovo resolucijo, ki da »nij le slovenska ampak da je tudi avstrijsko-slovanska stvar«. 364 Ker sta se deželna šolska sveta v Ljubljani in Gradcu izrekla proti spremembam, je sredi februarja leta 1881 Josip Vošnjak naletel na negativen odgovor, ko je v proračunskem od- seku državnega zbora spraševal vladnega zastopnika, kaj da »je vlada storila vsled lanske resolucije«. 365 Na Štajerskem so bile tako sredi leta 1881 »celo narodne šole na pol ponemčene in naši vladni šolski organi tekmujejo v germanizovanji na teh učilnicah«. 366 Sicer pa je na Slovenskem in Spodnjem Štajerskem prevladovalo po enem letu nove vlade zadovoljstvo. Nemški liberalci so izgubili politično moč iz poprej- šnjih časov, Taaffejeva politika sporazuma in sprave pa je spodnještajerske Slovence sicer navduševala, ker da se »v višjih ter najvišjih avstrijskih krogih ne dvomi več, da so tudi Slovani lojalni državljani«. A vendar zahteve, ki so jih Slovenci postavili v državnem zboru, še vedno niso bile izpolnjene. »Nam Slovencem se je obrnilo samo toliko na boljše, da se nam z vladnega mesta priznavajo one naravne pravice, katere so zmirom negirale prejšnje centralistične vlade,« medtem ko jezikovno vprašanje 361 SN, 27. 4. 1880. 362 Janez Cvirn, Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete, v: ZČ, 1992/4, str. 452. 363 SN, 29. 8. 1880. 364 SN, 12. 2. 1881. 365 SN, 15. 2. 1881. 366 SN, 18. 5. 1881. 79 še zdaleč ni bilo rešeno. »Jezik naš še zmirom stoji pred vratmi sodnij ter uradnij in čaka, kedaj mu bode dovo- ljen vhod.« 367 Ker so slovenske zahteve še ve- dno ostajale zgolj na papirju, so sloven- ski in češki poslanci konec leta prote- stirali v državnem zboru in »se odloč- no vzdignili zoper naučnega ministra Conrada in zoper justičnega ministra Streita«. Prvemu so očitali, da »pušča v naših šolah še dalje trajati staro ger- maniziranje in se ne briga za terjatve Čehov in Slovencev«, drugemu pa sta- nje v uradih, ki da ni bilo nič boljše kot poprej. Vladi so zagrozili, da je več ne bodo podpirali, če se »naše želje in resolucije vsaj nekoliko ne izpolnijo«, kar bi lahko posledično vodilo do pad- ca vladnega kabineta. Zato so časniki na prvih straneh poudarjali, da je Ta- affe zašel v resno krizo. 368 Toda žuganja se niso uresničila, ker so se oboji pre- dobro zavedali, da bi vsaka sprememba oblasti in Taaffejevo približevanje liberalcem zanje pomenila ponovni korak nazaj. Tako je tudi župnik pri Sv. Barbari v Halozah Božidar Raič opozarjal Josipa Vošnja- ka, da bi Slovenci »spravljali vlado v nevarnost, ako bi jo sedaj – kakor Čehi – silili h koncesijam«, ker da bi »vsaka koncesija, ki bi jo Taaffe dal sedaj«, okrepila opozi- cijo. 369 Podobno je ob neki priložnosti dejal Vošnjaku tudi Taaffe, češ da naj potrpi, ker da je njegova naloga, da razbije velike stranke v parlamentu, ko mu je Vošnjak razlagal o slovenskih nacionalnih težavah. »Saj vsak dan vidite, kako močna falanga nasprotnikov nas obkroža. Vsak prenagli, preodločni korak nas vse skupaj lahko strmoglavi, potem pa boste dolgo vrsto let izročeni nasprotnikom. Kaj to pomeni, ste občutili, ko ste celo v kranjskem deželnem zboru bili potisnjeni v manjšino.« Vendar pa so Taaffejeve besede mnogi razumeli zgolj kot manipuliranje z manjšimi strankami, ki so podpirale njegovo politiko v parlamentu. 370 Zaradi Taaffejeve »drobtinčarske« politike Slovenci z njim niso mogli biti preveč zadovoljni. Prav tako pa se je med slovensko javnostjo krepilo nezadovoljstvo z učinkovitostjo slovenskih poslancev. Ko se je to sredi leta 1881 pričelo stopnjevati 367 SN, 14. 8. 1880. 368 SN, 10. 12. 1880. 369 Lončar, Vošnjak, pismo Božidarja Raiča, 13. 9. 1880, str. 19. 370 Vošnjak, Spomini, str. 487–488. Božidar Raič se je že pri svojem prvem govoru v državnem zboru marca leta 1884 silno osmešil pred svojimi poslanskimi kolegi (Josip Vošnjak, Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982, str. 143) 80 in se pogosteje pojavljati v javnosti, časniki pa so neuspehe slovenskih prizadevanj skušali blažiti in opravičevati z dejstvom, da se moramo »zadovoljiti / / z majhnimi uspehi, to pa tem bolje, ako vidimo, da služijo kot podlaga in pogoj bodočej popol- nej zmagi«, 371 situacija sploh ni bila preprosta. Vlada, ki je neprestano obljubljala pravice tudi malim narodom, se v prvih dveh letih nikakor ni izkazala. V iskanju politične poti in mirnega parlamentarnega življenja ministrski predsednik ni mo- gel tvegati v podeljevanju koncesij majhnim narodom. Medtem ko so Čehi za svoj vstop v državni zbor že pridobili nekaj koncesij in pošiljali veliko število poslancev v parlament, pa so bili slovenski poslanci prešibko zastopani, da bi uspeli svoje zahteve realizirati. Ko je minister Conrad le »zaukazal vpeljati slovenščino kot učni jezik za nekatere predmete v ljubljanskem pripravnišči za ljudske učitelje in učite- ljice«, je mariborski slovenski časnik upal, da bo podobna odredba doletela tudi mariborsko učiteljišče, in menil, da se že kaže »prvi korak in stopnica do popolne jednakopravnosti«. 372 Medtem ko se je spodnještajersko nemštvo ukvarjalo z vprašanjem o potrebi novega mariborskega gimnazijskega poslopja, 373 je Josip Vošnjak zaradi udara kritik še bolj poostril svoj politični nastop in še odločneje agitiral v državnem zboru. Med spodnještajerskimi slovenskimi poslanci je prav on pokazal največ prizadevanj v nenehnem terjanju slovenskih pravic. Medtem ko sta ostala dva poslanca delovala manj izrazito in nista postavljala tako izrazitih zahtev, ampak se je eden ukvarjal z dvotirnostjo in nepotrebnimi uradi, 374 drugi pa je »polnil« svoj žep, je njegova poli- tika vedno znova poudarjala bistvo slovenskih političnih zahtev, ki so se tikale jezi- kovnega vprašanja. Ko je v začetku maja leta 1881 spregovoril v državnem zboru, je jasno demantiral javnomnenjske kritike, češ da so poslanci krivi za neizpolnjevanje slovenskih terjatev. Ponovno je ugotovil, da se za »oboljšanje slovenskega šolstva« ni storilo mnogo, kot je to želel prikazati minister Conrad, ampak da so bile razmere v Hohenwartovem ministrstvu pred desetletjem mnogo boljše. Deželnih šolskih svetov, ki sta bila v domeni vlade (deželni odbor je delegiral le dva člana), vlada ni hotela »prevetriti«, tako da sta oba ostro zavrnila uvedbo slovenščine. Mariborsko učiteljišče ni ničesar pridobilo, medtem ko je minister izdal naredbo za ljubljansko učiteljišče zgolj »začasno in za poskušnjo«, tako da se je, po mnenju Slovenskega naroda, pred desetletjem poučevalo v slovenščini več predmetov kot samo sloven- ski jezik in verouk. 375 Ker je poslanec mariborske mestne kurije Josef Schmiderer opravičeval stanje s tem, da tako ali tako manjka slovenskih knjig in učbenikov za poučevanje v osnovnih in srednjih šolah, je Vošnjak njegove trditve zavrnil in mu dokazoval ravno nasprotno. Še bolj ga je razjezil celjski Foregger, ki se je zelo »čudil«, ko je Vošnjak razlagal, da »ima ljudski učitelj nalog podučevati svoj narod in to doseže samo tedaj, če ljubi jezik, narod in deželo, a da ne stoji kot tujec mej 371 SGp, 21. 4. 1881. 372 Prav tam. 373 MZ, 23. 2. 1881. 374 Npr. SGp, 5. 5. 1881. 375 SN, 10. 5. 1881; prim. S, 18. 8. 1881. 81 ljudstvom, ki je prišel v deželo ter svojo službo smatra le kot dolžnost, kot posel,« in da »nobeden razen ljudskega učitelja ne more mladino z ljubeznijo podučevati in to se teško reče o Nemci, ki ima Slovence ali Čehe podučevati,« še sploh potem, ko so se temu pričeli delno približevati tudi deželni šolski sveti. Nič kaj prijazen ni bil tudi do srednjih šol, ki so od podeželskih otrok zahtevale leto tečaja nemščine, »predno morejo v srednjo šolo stopiti in potem le slabo napredujejo«. 376 Minister Conrad se je še posebej »izkazal«, ko je imenoval za okrajne šolske nadzornike za Spodnjo Štajersko gospode Rožeka, Zindlerja, Rannerja in Ambrožiča, ki da so le pospeševali nemščino, 377 priporočali nemško misleče učitelje in se posmehovali slovenskim knjigam, Ambrožič pa da je eno izmed teh »vpričo učencev raztrgal«. 378 Za nameček je bil mariborski okrajni šolski svet, ki ga je volil mariborski okrajni zastop, izključno nemški, 379 nič kaj boljše pa ni bilo v Celju, kjer je prihajalo do trenj v okrajnem šolskem svetu, 380 medtem ko je ptujski okrajni šolski svet konec leta padel v slovenske roke. 381 Ptujskim Nemcem, ki so protestirali proti novi sestavi šolskega sveta, name- stništvo po pritožbah ni ugodilo, predsednik Franz Premrau, sicer okrajni glavar, pa zaradi slovenske večine kar pol leta ni sklical šolskega sveta, ki je praviloma zasedal enkrat mesečno. 382 Ko je sredi junija leta 1882 član sveta, profesor Josip Žitek, ugovarjal politiki ptujskega šolskega sveta, ki je vpeljevala nemščino kot učni jezik v ljudskih šolah že v drugem ali tretjem razredu, medtem ko je bila po učnem načrtu kot učni jezik predvidena slovenščina, nemščina pa šele v četrtem razredu, je predsednik preprosto prekinil sejo, ker omenjenih peticij ni želel slišati. 383 Ko so v neugodni politični klimi Slovenci na Spodnjem Štajerskem sredi avgusta leta 1881 prišli na dan z idejo o organizaciji tabora na Ptuju, kjer bi jasno in glasno ponovno postavili slovenske zahteve, še posebej neizpolnjevanje devetnaj- stega člena decembrske ustave, in še sploh potem, ko je liberalna večina graškega deželnega zbora izjavila, da »vam Slovencem ničesar ne dovolimo, če so tudi vaši zahtevi pravični«, 384 je ptujski okrajni glavar shod prepovedal. Program srečanja, ki ga je Božidar Raič predložil okrajnemu glavarstvu, je bil že izdelan. O uradih na Slo- venskem in slovenščini je želel spregovoriti ljubljanski odvetnik Valentin Zarnik, 385 gospodarstvo na Slovenskem naj bi pretresel ljutomerski deželnozborski poslanec Jožef Kukovec, šolstvo profesor Fran Šuklje, ki je služboval v Dunajskem Novem mestu, o spremembah volilnega sistema je imel pripravljen govor Josip Vošnjak, medtem ko je splošni položaj Slovencev hotel predstaviti Božidar Raič. Namestni- 376 SN, 11. 5. 1881. 377 Prim. SP, 26. 7. 1881. 378 SN, 4. 10. 1881. 379 MZ, 22. 6. 1881. 380 SP, 30. 8., 3. 9. 1881. 381 CZ, 3. 11. 1881; SP, 5. 11. 1881. 382 SP, 24. 6. 1882. 383 SP, 27. 6. 1882. 384 SN, 17. 8. 1881; S, 20. 8. 1881. 385 O njem glej več Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, Slovenska matica, Ljubljana, 1940. 82 štvo je tabor prepovedalo, 386 vendar pa je odbor pod predsedstvom ptujskega odve- tnika Vekoslava Gregoriča upal, da bo tabor kljub temu kmalu ugledal luč sveta. 387 Vlada, ki je še vedno omahovala med koalicijo in liberalci, očitno ni želela na jezi- kovno mešanih območjih, kot je bila Spodnja Štajerska, s podobnimi shodi netiti lokalnih sporov, ki bi mogli privesti do širšega razvoja že tako napetih nacionalnih odnosov v monarhiji. 388 Na političnem shodu v Mariboru je državnozborski poslanec mariborske mestne kurije Josef Schmiderer v začetku septembra poročal o svojem delovanju v državnem zboru in pojasnjeval, da je razlog za nemškoliberalno opozicijo nesloga in razbitost ustavovercev, ter predstavil liberalno stališče, ki si je prizadevalo za poviša- nje zemljiškega davka. Med navzočimi gotovo ni bilo dosti mariborskih Slovencev, ki so novemu deželnozborskemu poslancu in predsedniku mariborskega okrajnega zastopa precej zamerili nepopustljivo postopanje do slovenskih občin in zategova- nje finančnih sredstev v njihovo škodo. 389 Ko je sredi novembra priredil politično zborovanje še na Ptuju, nasprotovanja ptujskega okrajnega glavarja ni bilo. Shod je naletel na množičen obisk. Poudarjajoč združitev ustavovernih frakcij in boj za pravice nemštva, ki da je bilo ogroženo, je shod sprejel resolucijo. Ta je izhajala iz njegovega govora in pozivala k združitvi ustavovercev v nemški klub in poudarja- la slogo ustavovercev pod skupno nacionalno zastavo. Proti slovenskim in češkim aspiracijam shod ni agitiral, temveč je sklenil, da je potrebno po vzoru Slovencev in Čehov, ki so strnili svoje vrste in pritiskali na vlado, poenotiti tudi ustavoverne vrste. Menil je, da se mora ustavoverna stranka združiti in enotno nastopiti glede varovanja nemških interesov in obrambe nemškega posestnega stanja. 390 Slovenska politika je kmalu po mariborskem shodu v začetku leta 1882 pri- čela ubirati radikalnejšo pot in javno napovedovala, da je prodor v spodnještajerska mesta mogoč. V dokaz je Südsteirische Post navajal dejstvo, da so v spodnještajer- skih mestih izginjali slovenski časopisi iz kavarn, lokalov in javnih ustanov, češ da so širili članke z vsebino, ki nemškim meščanom pač ni bila po volji. Menil je, da so se spodnještajerskim ustavovercem pričela majati tla pod nogami. Meščanstvo da noče več laži, napihovanj, ščuvanja, hujskanja in podobno, je menil časnik, ter izpostavil, da do slovenskih zmag sploh ni več tako daleč. 391 Na Spodnjem Štajerskem je zavladalo prepričanje, da je vendarle nastopil ugoden trenutek za slovenske zahteve, ko je minister Pražák obljubil, da »kmalu pre- dloži zbornici črtež jezikovne postave«. Upanje na uvedbo slovenščine in slovenskih kadrov v šole in urade so spodnještajerskim Slovencem kalili »zlasti liberalci«, ki da nam »to branijo, kolikor le morejo.« 392 Toda vseeno je Vošnjak v državnem zboru 386 Prim. Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), fond Statth. Präs, fasc. 5 Ver-2753/1881. 387 SGp, 25. 8. 1881. 388 »V Pragi je bila majhna praska med Čehi in nemškimi študenti; tudi iz Plzna in Brna se poročajo nemi- ri.« Prim. S, 25. 6. 1881. 389 SGp, 5. 1. 1882. 390 CZ, 17. 11. 1881. 391 SP, 24. 1. 1882. 392 SGp, 16. 3. 1882. 83 pesimistično zrl v prihodnost, čeprav so slovenski poslanci trdno podpirali vlado in glasovali za njene predloge. »Če se oziramo v domovini svojej in se vprašamo, kako je vlada svoje obljube / / spolnila, pokaže se nam žalostna po- doba. Mi namreč opazimo, da praktič- no izvedenje narodne jednakopravno- sti za te vlade do zdaj za nas Slovence nij le nič napredovalo, marveč pomi- sleka vredno nazadovalo.« Ugotavljal je, da se na šolskem področju »nij sto- ril ni jeden korak v zboljšanje« razmer, kot je zastavil v svoji resoluciji, medtem ko da se slovenščina na sodiščih izrinja celo na Kranjskem. 393 Slovencem, ki so na Spodnjem Štajerskem predstavljali veliko večino, je, kot je menil, graško višje deželno sodišče preprečevalo upo- rabljati njihov jezik, čeprav je imela slo- venščina »v zadnjih 20 letih pri sodniji popolno veljavo, vloge v slovenščini so se v obilnem številu vlagale in so jih vse sodnije brez ugovora vzprejemale in jih reševale, tudi graška nadsodnija in najvišje sodišče in se glede jezika nij ničesa ugovarjalo.« 394 Glede na to, da je Pražákov razglas, ki je bil sicer v nasprotju z uka- zom predsednika graškega višjega deželnega sodišča Wasserja, že oktobra leta 1881 dopuščal rabo slovenščine na sodiščih 395 in da je marsikdo pričakoval napredek na sodnem področju, so se razmere »od tedaj zmešale in so slednjič prišle do tega, da so nekateri sodni uradniki / / popolno odrekali pravico«. Ko je bila ponovna pritožba Josipa Serneca na celjsko okrajno sodišče v začetku leta 1882 zopet zavrnjena zaradi napačnega jezika, je Vošnjaku »zavrelo«. Pražáka je obtožil malomarnosti in neve- stnega postopanja, ker da se »uže pol leta nij uradno dalje več brigal« za slovenske težave, 396 na šolskem področju pa tudi ni bilo nič novega, na mariborskem učitelji- 393 SN, 6. 3. 1882. 394 SN, 16. 3. 1882. 395 Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 8; Janez Cvirn, Politične raz- mere na (spodnjem) Štajerskem na prelomu stoletja, v: Josip Ipavec in njegov čas (uredil Igor Grdina), ZRC, Ljubljana, 2000, str. 23. 396 SN, 17. 3. 1882; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 202. Sitzung der IX. Session am 2. März 1882, str. 7137–7150, 208. Sitzung der IX. Session am 10. März 1882, str. 7373–7378. Nesporni vodja celjskih Slovencev Josip Sernec (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 84 šču, namenjenem »samo slovenskim učencem«, se v slovenščini ni poučeval noben predmet razen slovenskega jezika. 397 Seveda njegov govor ni ostal brez odmeva. Celjski Foregger mu je ugovarjal, da ni važen jezik, pač pa učinkovitost sodišč in šol, še bolj pa ga je zmotila izjava, češ da »štajerski Slovenci zelo ginjajo, kar je znamenje, da se sami radi germanizirajo in se germanskemu življu asimilirajo«. 398 Pretiraval je tudi s tem, da naj bi Vošnjak žalil ves sodni aparat s svojim govorom, Vošnjak pa mu je odvrnil, da sodstvu škodujejo tisti, ki ne spoštujejo devetnajstega člena decembrske ustave. 399 Josip Vošnjak gotovo ni pričakoval tako ostrega odziva med spodnještajer- skimi ustavoverci. Potem ko je nemško liberalno časopisje gledalo na slovenska pri- zadevanja le kot na slovenizacijo spodnještajerskih srednjih šol, 400 je konec marca mariborski občinski zastop z županom Matthäusom Reiserjem na čelu sprejel po- sebno resolucijo, v kateri je nasprotoval slovenizaciji spodnještajerskih srednjih šol in mariborskega učiteljišča ter naznanil, da se bo proti temu boril z vsemi sredstvi. Ostra reakcija mariborskega nemštva, 401 ki so se ji pridružili še Celjani in Ptujčani, 402 je samo nakazovala, da so se ustavoverci iz strahu pričeli opirati svojega »starega« po- sestnega stanja in da nikakor niso bili pripravljeni za kompromise. Slovenci, ki so na šolskem področju zahtevali slovenske paralelke, namreč nikakor niso želeli Nemcev pritisniti ob steno, pač pa zagotoviti slovenščini na Spodnjem Štajerskem (in na Slo- venskem) podoben status, kot ga je uživala nemščina. 403 Spodnještajerski ustavoverci niso prenesli dejstva, da so se tudi Slovenci organizirali in nastopali trezno proti vladi, ki se je zdela za razliko od prejšnjih sprejemljiva za njihove zahteve. Da so občinski sveti mislili zelo resno, je že kmalu pokazal shod v Celju, kjer je politično zborovanje sklicalo Nemško društvo in poudarjalo »obrabljene« fraze o ohranitvi nemštva in o njegovi ogroženosti na Spodnjem Štajerskem. V odprt politični boj je posegel tudi celjski župan Josef Neckermann. Potem ko je nagovoril člane društva, je nekaj dni za tem sklical še volilni shod pred volitvami v celjski občinski zastop, kjer je skupaj z gimnazijskim profesorjem Wenzlom Mareckom, zagrizenim ustavovercem, poudarjal, da je Celje nemško mesto in da bo tako tudi v bodoče. 404 Ko je po nezadovoljstvu z vladno jezikovno politiko sredi aprila leta 1882 minister Pražák izdal naredbo, ki je odrejala sprejem slovenskih vlog na sodiščih v območju višjega deželnega sodišča v Gradcu, tudi v primerih, če je stranka obvla- 397 SGp, 23. 2. 1882. 398 SN, 20. 3. 1882; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 209. Sitzung der IX. Session am 11. März 1882, str. 7406–7408. 399 SN, 21. 3. 1882; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 209. Sitzung der IX. Session am 11. März 1882, str. 7409–7411. 400 CZ, 19. 3. 1882. 401 Prim. MZ, 7. 4. 1882. 402 SP, 8. 4. 1882. 403 SP, 4. 4. 1882. 404 SP, 18. 4. 1882. 85 dala nemški jezik, 405 je slovensko časopisje potezo označilo kot napredek 406 in kot prvo večjo narodno zmago, »prvi večji uspeh naših državnih poslancev, prvi sad več kakor 400 na Dunaj odposlanih slovenskih prošenj«. Graško višje deželno sodišče je ukaz »najavilo uže vsem podrejenim sodnijam«, kar je spodnještajersko javnost zadovoljilo, istočasno pa so menili, da je potrebno še »priboriti jednakopravnost v šolah«, s čimer da bo rešen »narod slovenski največje nevarnosti«. 407 Slovenski poslanci so se konec maja leta 1882 kljub spremenjenemu položaju pritožili pri ministru Pražáku. Da sicer po naredbi iz aprila leta 1882 »vse sodnije sprejemajo slovenskih vlog, da pa nekatere zlasti v okrožji celjskega sodišča jih noče- jo slovensko rešiti.« 408 Tako je Slovenski narod upravičeno pisal, da »so naši napred- ki glede dejanske upeljave slovenskega jezika pri sodnijah« skromni. »Res je, da nam dandanes noben sodnik na Slovenskem ne bode branil slovenskih tožeb in prošenj, in res je, da se deloma rešujejo slovenske uloge v slovenskem jeziku. To je pa tudi vse, kar smo v novi dobi dosegli. Kajti, da se zapisniki o zaslišanji zatoženca in prič v kazenskih stvareh slovensko vodijo, ni napredek, ker to je že nekdaj bilo in ravno tako se je pred že pri nekaterih sodnija v zapisniku prisega slovensko pisala.« 409 Spodnještajerski ustavoverci ministrske odredbe niso sprejeli križem rok. Potem ko so se resolucijam treh največjih spodnještajerskih mest pridružili po »priporočilih« ptujskega odvetnika Johanna (Hansa) Michelitscha in celjskega od- vetnika Eduarda Glantschnigga 410 še slovenjgraški in ormoški občinski zastop ter trgi Marenberg, Muta, Vuzenica, Vitanje, Laško, Kozje in še nekatere občine, je profesor na mariborski realki in tajnik »marburgerce« Anton Nagele objavil uvo- dnik nedeljske številke v ostrem pronemškem tonu, naperjen proti slovenskim te- žnjam. 411 Medtem ko je časopisje vestno agitiralo in ščuvalo proti slovenstvu ter protestiralo proti slovenizaciji šol in uradov, 412 je Slovenski gospodar opozarjal pred nemškim strankinim dnevom, ki so ga nameravali prirediti v Celju, da bodo »zoper nas Slovence psovali in resolucije sklepali ter svetu bahaje se kazali: glejte, kako smo Slovence na Spodnjem Štajerskem potlačili, ponemčili, iztrebili«. Slovenski časniki so pozivali k podobnemu slovenskemu shodu v celjski okoliški občini na isti dan, »da javno, jasno in glasno, pošteno in postavno protestiramo zoper uže brezskrbno in drzno rovanje nekaterih zagrizenih prusko nemških kričačev, ki hočejo zavoljo nekaterih, sicer poštenih Nemcev med nami, proglasiti spodnjo Štajersko kot uže ponemčeno pokrajino.« 413 Slovencem naklonjen je bil tudi konservativni Grazer 405 Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 8; Cvirn, Politične razmere na (spodnjem) Štajerskem na prelomu stoletja, str. 23; prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, 3, str. 239–243. 406 SN, 29. 4., 1. 5. 1882. 407 SGp, 4. 5. 1882. 408 SN, 26. 5. 1882. 409 SN, 21. 2. 1883. 410 SGp, 18. 5. 1882. 411 MZ, 4. 6. 1882. 412 Npr. MZ, 19. 5. 1882; CZ, 4. 5., 7. 5. 1882. 413 SGp, 4. 5. 1882; SN, 2. 5. 1882. 86 Volksblatt, ki je kritiziral demonstracije nemškega društva v Gradcu proti Pražáko- vemu odloku. 414 Peticije, ki so jih v državni zbor poslale po Vošnjakovih resolucijah spodnje- štajerske slovenske občine, so po pretresu šolskega odseka v državnem zboru dobile epilog. Šolski odsek je predlagal poslanski zbornici dve resoluciji. »Da na srednjih šolah na državne troške vzdržanih v deželah, kjer bivajo Slovenci, za učence sloven- skega jezika ta jezik upelje kot učni jezik po razmeri obstoječih učnih pripomočkov« in »da na zavodih, ki so namenjeni izobraževanji učiteljev in učiteljic za slovenske ljudske šole, slovenski jezik uvede kot učni jezik v toliko večem obsegu nego do zdaj, a za to skrbi, da se na teh zavodih omogoči pridobitev popolnega znanja nemškega jezika.« 415 Medtem je časopisje zahtevalo za uradnike, »koji hote služiti na Sloven- skem, pa nijso pohajali na srednji šoli obligatnega nauka slovenščine in ne prebili iz nje izpita zrelosti, posebna izpitna poverjeništva (komisije), obstoječe iz več iz slovenščine postavno izpitanih profesorjev,« ko so v javnost pricurljale vesti, da si srednješolski nemški profesorji in uradniki pridobivajo čudna dokazila o znanju slovenščine. Štajerski deželni namestnik Kübeck je govoril v prazno, ko je zatrje- val, da ni »jednega takega uradnika na slovenskem Štajerskem, ki ne zna vašega jezika«. 416 Sodišča so sicer po novem sprejemala slovenske vloge, toda še vedno je prihajalo do zapostavljanja slovenščine, »zlasti v okrožji celjskega sodišča jih nečejo slovenski rešiti,« 417 kar so slovenski poslanci razložili na avdienci pri Taaffeju in Pra- žáku. Slednji je obljubil ukrepe proti uradnikom, ki niso spoštovali odredbe, bolj kot to pa je slovenske poslance motilo dejstvo, da se »naučni minister prav malo ozira na resolucije državnega zbora ter da ne dela nobenih priprav zarad neobhodno potrebnih slovenskih srednjih šol«. 418 Ko je po Pražákovi naredbi minister Conrad konec julija ukazal kranjskim gimnazijam »v prvih 4 razredih podučevati slovenski v vseh predmetih razven nem- ščine in grščine«, 419 je urednik Slovenskega gospodarja Lavoslav Gregorec optimi- stično zapisal, da se bo podobno »vršilo v kratkem tudi v Gorici, Celovci, Celji, Ptuji in Mariboru« in poudaril potrebo po slovenskih profesorjih, notarjih, odvetnikih, koncipientih, slovenščine veščih uradnikih in sodnikih, kar da bo samo vzpodbu- dilo nastanek slovenskih srednjih šol, gimnazij in realk. 420 Gregorec, ki je v ukazu videl korak naprej k lepši prihodnosti za Slovence, je na Spodnjem Štajerskem ob Vošnjaku predstavljal gonilno silo slovenskih prizadevanj. Čeprav je Ivan Tavčar označil ministrov ukaz kot »najboljši in največji uspeh, kojega smo dosegli pod vlado grofa Taaf feja«, 421 se Pražákov odlok ni upošteval 414 Grazer Volksblatt (GV), 16. 5. 1882. 415 SN, 13. 5., 15. 5., 16. 5. 1882; SGp, 18. 5., 25. 5., 1. 6. 1882. 416 SN, 25. 5. 1882. 417 Konec julija so celjski Slovenci zadovoljno ugotavljali, da se »tudi pri celjskej sodniji Slovencem pravica do jednakopravnosti priznava«. SGp, 27. 7. 1882. 418 SN, 26. 5. 1882; SP, 3. 6. 1882. 419 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 264. 420 SGp, 3. 8. 1882; SP, 5. 8. 1882. 421 SN, 1. 5. 1882; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 265. 87 povsod. Ko je prišel v začetku avgusta leta 1882 v mariborski davčni urad sloven- ski kmet, ki je le za silo lomil nemščino, in nekega mladega uradnika nagovoril slovensko, mu je ta odvrnil, da ne razume, kaj govori, starejši pa da so pripomnili »deutsche Amtsprache«. Toda dotični uradnik naj bi baje dobro razumel slovensko. Po pritožbi na okrajno glavarstvo je glavar Pavich obljubil, da se kaj podobnega ne bo več pripetilo. 422 Višje instance, ki so očitno »razumele« ministrov ukaz, so se ga trudile upoštevati, medtem ko so se posamezniki, še sploh tisti, ki so podlegli nemškim nacionalnim aspiracijam, na najnižji ravni požvižgali na odlok. 423 Podob- no je bilo tudi med nemškimi notarji, ki so »razumeli« odlok le kot razumevanje slovenščine, medtem ko so notarske akte nekateri še vedno izdajali v nemščini. 424 Zelo je v tem smislu presenetil celjski okrajni šolski svet, ki je pod predsedstvom celjskega okrajnega glavarja Haasa sklenil, da bo na slovenske vloge odgovarjal le v nemščini. 425 Spodnještajerski liberalci nikakor niso prenehali pisati proti odloku in slovenizaciji srednjih šol, ampak vedno znova trobili v isti rog. Po Pražákovem odloku razmere na Slovenskem niso bile takšne, kot bi po mi- nistrovem posredovanju marsikdo pričakoval. »Le skromni so naši napredki glede dejanske upeljave slovenskega jezika pri sodnijah«, je menil Slovenski narod. Kljub temu da sodniki niso več zavračali slovenskih vlog in prošenj ter da so se vloge de- loma reševale v slovenskem jeziku, je bil to tedaj skrajni domet slovenskih terjatev. »Kajti, da se zapisniki o zaslišanji zatoženca in prič v kazenskih stvareh slovensko vodijo, ni napredek, ker to je že nekdaj bilo in ravno tako se je pred že pri nekaterih sodnijah v zapisniku prisega slovensko pisala.« 426 Kljub temu nekatera sodišča še vedno niso upoštevala »novih« pravil, kar je Vošnjak ob ostalih slovenskih poslan- cih naznanil Pražáku na avdienci konec februarja leta 1883. 427 Pražák je zato konec maja izdal nov ukaz in graškemu nadsodišču naročil, naj preveri trditve slovenskih poslancev, češ da državni pravdništvi v Celju in Ljubljani vračata slovenskim ob- tožencem nemške obtožbe. 428 Proti nemškim dopisom občinam je protestno pismo objavil tudi Ivan Dečko, ki je tedaj šele začenjal svojo politično kariero. 429 Glede na to, da so slovenske občine pošiljale prošnje okrajnim glavarstvom, češ da jim naj vendar pošiljajo slovenske dopise, se mu je zdelo neverjetno, da so dopisi še vedno v nemščini, in je primerjal Čehe, ki so z večjimi koraki prodirali k svoji enakoprav- nosti. 430 Toda Čehi so bili v državnem zboru v mnogo ugodnejšem položaju kot Slovenci, pa tudi češki deželni zbor je imel drugačno sestavo kot štajerski. Odbor 422 SGp, 17. 8. 1882. 423 Prim. SP, 7. 10. 1882. 424 SP, 10. 10. 1882. 425 SP, 2. 12. 1882. 426 Prav tam; prim. S, 20. 2. 1883. 427 SGp, 1. 3. 1883. 428 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 86. 429 Ivan Dečko je po končani pravni fakulteti 1. 9. 1883 nastopil kot odvetniški kandidat v pisarni Janeza Orosela v Mariboru in ostal pri njem do 1. 9. 1885, ko se je preselil v Celje. Ves ta čas je bil tudi urednik lista Südsteirische Post. Vekoslav Spindler, Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Tisk Mariborske tiskarne d. d., Maribor, 1938, str. 34; o Dečku prim. tudi Lapajne, Dvajsetletnica, str. 35–36. 430 SN, 9. 3. 1883. 88 Slovenskega društva je v tem v zvezi še predlagal vladi, da naj nastavlja le slovenščine zmožnih uradnikov, ki naj se izkažejo s posebnimi spričevali. Spri- čevala vseh vrst so bila na Spodnjem Štajerskem vsakdanja praksa, ki da jih je nemškim kandidatom izstavljal v Gradcu gospod Ivan Macun za majhen denar, potem ko kandidat ni opravil izpita na dotičnem službenem mestu. Z Macunovim spričevalom so mu bila vrata do uradniške službe odprta. 431 Ko je v državnem zboru v začet- ku leta 1883 zaradi neugodne porazde- litve trgovsko-obrtnih zbornic na Če- škem prodrl z zahtevo po ustanovitvi novih češki poslanec Karel Mattuš, je njegova pobuda predramila tudi Spodnjo Štajersko in ostalo sloven- sko javnost. Slovenski narod je pozi- val slovenske poslance, naj ob čeških zahtevajo tudi zbornico s sedežem v Mariboru, ki bi ob leobenski in graški pomenila tretjo štajersko zbornico in tako razbremenila Spodnjo Štajersko. »Če se osnujejo samostojne obrtnijske zbor- nice, in dobimo tako v Maribor, bodemo gotovo Slovenci v njej gospodovali,« je optimistično menil Ivan Dečko. »S tako trgovinsko in obrtnijsko zbornico bodo se nam pa zopet / / zrahljale spone, s katerimi smo privezani na Gradec, na to nam in našim interesom do konca sovražno mesto, ter bodemo za sedaj vsaj v tem oziru od Gradca neodvisni postali.« 432 Zbornica je pomenila še dodatna poslanska mesta za državni in deželni zbor, 433 čeprav bi po vsej verjetnosti v trgovsko-obrtni kuriji na Spodnjem Štajerskem Slovenci težko prodrli. Na drugi strani pa je burna držav- nozborska razprava glede šolske obveznosti predramila spodnještajerske Nemce, ki so med drugim upali na skorajšnji padec vlade. 434 Ko so v začetku maja sklicali v Mariboru politični volilni shod in poudarjali liberalna načela svobodnega šolstva, se njihova želja po spremembi oblasti, ki jo je Franz Wiesthaler že odpisal, 435 ni uresničila. 431 SN, 23. 3. 1883. 432 SN, 2. 4. 1883; SP, 1. 5. 1883. 433 Prim. SN, 7. 4., 10. 4. 1883. 434 Prim. MZ, 14. 1., 21. 2. 1883. 435 MZ, 6. 5. 1883. Ivan Dečko je v drugi polovici 80-tih let načrtno pospešil osvajanje nemške »trdnjave« ob Savinji (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 89 Slovenska politika tudi leta 1884 ni mirovala. Potem ko so na ustanovitvi Kmečkega društva v Rogaški Slatini nastopili Lavoslav Gregorec, ki je poudarjal pomen političnih kmečkih društev, Josip Sernec, ki je »pretresel« delovanje Schul- vereina, in Josip Vošnjak, ki je znova osvetlil nepotrebnost okrajnih zastopov, 436 so Slovenci usmerili vse sile k volitvam novega državnozborskega poslanca. Mihael Herman, ki je sredi decembra leta 1883 umrl, 437 je »potreboval« naslednika. Konec januarja je ptujski državnozborski okraj volil novega poslanca. Nemško ustavoverno časopisje, ki je poudarjalo, da bodo Slovenci na Spodnjem Štajerskem izgubili vse tri mandate v kmečki kuriji, je vneto agitiralo za izpraznjeno mesto. Božidar Raič se je zdel med Slovenci najprimernejši kandidat. Čeprav ga je odbor Slovenskega društva enoglasno podprl, 438 je časopisje opozarjalo slovensko »duhovščino, učitelje in druge slovenske domoljube, da so pri prvotnih volitvah oprezni, kajti nemčurji imajo še povsodi svoje 'špijone' in zlobneže.« 439 Raič je pred volitvami predstavil svoj program, ki je vseboval že postavljene slovenske zahteve, tako slovenske ljudske šole, kjer da se »nemščina od 3. šolskega leta naprej uči v ljudskih šolah kot učni predmet s pomočjo slovenščine pametno, po skušenih pedagogičnih načelih«, 440 slovenske paralelke na spodnještajerskih gimnazijah, slovensko učiteljišče v Mari- boru, »da bode na konci šolanja slovenski dijak nemški in slovenski popolnem znal,« 441 slovenščine vešče učitelje in uradnike, določena predavanja za slovenske pravnike na graški univerzi, oddelek deželnega šolskega sveta in štajerskega name- stništva za Spodnjo Štajersko, presenetil pa je tudi z idejo o Zedinjeni Sloveniji, česar slovenska politika tedaj ni poudarjala. 442 Nemci, ki so proti Raiču postavili svojega kandidata, posestnika Franca Le- šnika iz Starš, niso mogli upati na zmago, čeprav je Marburger Zeitung toplo pri- poročal njegovo izvolitev. 443 Ko je po Michelitschevem prigovarjanju Lešnik sprejel kandidaturo, je propadel že pri volitvah volilnih mož v svojem domačem kraju, pa še nemško je menda znal le za silo. 444 »Tedaj ga morajo njegovi uže dobro poznati, da ga ne marajo,« je pisal Slovenski gospodar. 445 Potem ko so volitve volilnih mož pote- kale večinoma v slovensko korist, slovensko časopisje ni skrivalo navdušenja. 446 Na občnem zboru Slovenskega društva v Šmarju konec januarja je beseda tekla seveda o volitvah. Istega dne naj bi v Šmarju, »katero so lani šulvereinarji s pijančevanjem in razsajanjem v nemškutarsko mrežo vabili,« priredil volilni shod tudi Lešnik. Toda tudi po pritisku celjskih Nemcev kandidata ni bilo od nikoder. Slovensko časopisje je z zadovoljstvom spremljalo nemški neuspeh. Na slovenskem shodu je 436 SGp, 3. 1. 1884. 437 Prim. SGp, 20. 12. 1883. 438 SGp, 17. 1. 1884. 439 SGp, 10. 1. 1884. 440 SGp, 24. 1. 1884. 441 Prav tam. 442 SGp, 17. 1. 1884; prim. SN, 18. 1. 1884. 443 MZ, 9. 1. 1884. 444 SGp, 24. 1. 1884. 445 SGp, 17. 1. 1884. 446 Npr. SGp, 24. 1. 1884. 90 Raič še enkrat predstavil svoj program, navzoči pa so ga enoglasno podprli. Tudi časopisje je delilo njihovo mnenje, 447 še bolj navdušeno pa je pisalo konec meseca, ko je Raič kljub temu, da je spodnještajerska nemška politika napela vse sile za zmago svojega kandidata (celjski poslanec Foregger je, gotovo ne preveč navdušen nad potekom predvolilnega boja, tako že januarja sklical v celjski kazinski dvorani politični shod), 448 prepričljivo ugnal svojega tekmeca. 449 Raičev vstop v državni zbor je kljub temu, da je bil v njem precej izgubljen, ko se je že v svojem prvem govoru (21. 3. 1884) silno osmešil, 450 očitno prinesel pre- mik v vrstah spodnještajerskih slovenskih poslancev. Na drugi strani pa je vzpodbu- dil ustavoverce, da so okrepili napade na slovensko stran. Ko so slovenski poslanci sredi februarja izročili Taaffeju spomenico občnega zbora Slovenskega društva v Sevnici, 451 so naleteli na ostre besede »vahterce«, češ da so slovanofilni fanatiki, ki da si upajo že preveč, saj da je slovenščina ustrezno zastopana. 452 Če so Slovenci konec februarja od ministra Conrada zahtevali, da je že čas za uresničevanje Vo- šnjakovih resolucij, je k temu pripomogel tudi novi poslanec, ki se je od svojega predhodnika razlikoval predvsem po svoji prodornosti. Čeprav je sam menil, da je slovenska politika obsojena na politiko majhnih korakov ali »drobtinic«, je Josip Vošnjak dobil »soborca« na državnozborski ravni. 453 Kot je ugotavljal Ivan Dečko v Slovenskem narodu sredi marca, pa so bili spodnještajerski slovenski poslanci precej osamljeni v svojih zahtevah. Ostali slovenski poslanci niso kazali prevelike vneme, ko sta Vošnjak in Raič – ta nad Gödel-Lannoyem ni bil preveč navdušen, češ da »tako malo podpira slovensko stvar v Mariboru« in da zanemarja Slovensko društvo in Südsteirische Post 454 – terjala podobne jezikovne pravice, kot jih je bila deležna Kranjska. Časnik je tako potihoma namigoval na to, da bi bilo dobro, ko bi Slovenci po vzoru Čehov in Poljakov ustanovili svoj klub, ki bi ostreje nastopil nasproti vladi. 455 Prav tako je nad vladnim postopanjem izrazil zaskrbljujoč dvom, češ da vladni kabinet le obljublja, slovenski narod pa da hoče »le s praznimi oblju- bami odpraviti«, 456 ob tem pa menil, da je slovenska politika preveč oportunistična oziroma »prepohlevna« in »preponižna«. 457 Kljub temu je Josip Vošnjak nadaljeval s svojo prodorno politiko v držav- nem zboru. Neizpolnjevanje (še sploh njegovih) jezikovnih zahtev ga nikakor ni navduševalo. Potem ko je minister Conrad izjavil, da se vladi ne zdi potrebno usta- noviti slovenskih vzporednic v Mariboru in v Celju, češ da se noben šolski svet 447 SGp, 31. 1. 1884. 448 DW, 10. 1. 1884. 449 SGp, 31. 1., 7. 2. 1884; prim. SN, 4. 2. 1884; SP, 6. 2. 1884; Melik, Volitve, str. 393. 450 Matija Murko, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana, 1951, str. 35; Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 273. 451 SGp, 21. 2. 1884. 452 DW, 6. 3. 1884. 453 SGp, 6. 3. 1884. 454 Lončar, Vošnjak, pismo Božidarja Raiča, 7. 2. 1884, str. 53–54. 455 SN, 11. 3. 1884. 456 SN, 22. 3. 1884. 457 SN, 24. 3. 1884. 91 ni izrekel za spremembo, 458 je marca leta 1884 (20. 3.) Josip Vošnjak v državnem zboru ponovno ponovil zahtevo po slovenskih uradnikih in po oddelku štajerskega namestništva, češ da je namestništvo ob deželnem odboru, ki da nikakor ni naklo- njeno nameščanju slovenskih uradnikov, in deželnem šolskem svetu (predsednik Zindler), ki da zavira, »da se na učiteljišči v Mariboru poučevanje v slovenščini ne razširi, da se upira proti vstanovitvi slovenskih paralelnih razredov na Spodnjem Štirskem«, Slovencem izredno nenaklonjeno. Obenem je poudarjal nemški značaj mariborske vinorejske šole, 459 Josef Schmiderer pa je temu ostro nasprotoval. »Mi Nemci na Spodnjem Štajerskem / / nečemo ničesar čuti o slovenskem oddelku c. k. namestnije.« 460 Ob tem je še dejal, da je vinorejska šola v Mariboru čisto slovenska in se kot predsednik okrajnega zastopa skliceval na to, da kot funkcionar zelo dobro pozna razmere v Mariboru. Ob tem je celjski Foregger ponovno izpostavil nemško ogroženost na Spodnjem Štajerskem, kjer da je slovensko nacionalno gibanje za- dobilo že preširoke razsežnosti. 461 Lavoslav Gregorec je bil nasprotnega mnenja in dokazoval, da je resnica povsem drugje. »Šola stoji tik mesta, vsako leto so javne skušnje, vsi predmeti razlagajo se nemški, nobeden slovenski, ravnatelj zna malo, adjunkt pa nič slovenski.« 462 Za mariborsko učiteljišče se je zavzel še Raič (21. 3.), češ da so učitelji na obstoječem le za silo obvladali slovenščino. Menil je, da je potrebno nastavljati učitelje, ki dobro obvladajo slovensko, praksa pa je pogosto ubrala pov- sem drugo pot. Tako je zahteval za šolsko leta 1884/85 slovenščino kot učni jezik na mariborskem učiteljišču, 463 s čimer se ustavoverno časopisje nikakor ni strinjalo 464 in je slovenski jezik, ki da bi rad z agitacijo prodrl v urejeno življenje na Spodnjem Štajerskem, kjer da se govori kultiviran nemški jezik, štelo za konglomerat sloven- ščine, srbohrvaščine ter ruščine. 465 458 SN, 19. 2. 1884. 459 SGp, 17. 4. 1884; SP, 12. 4. 1884; S, 2. 4., 5. 4. 1884; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 345. Sitzung der IX. Session am 15. März 1884, str. 11971–11975, 349. Sitzung der IX. Session am 20. März 1884, str. 12158–12160. 460 Prim. MZ, 21. 3. 1884; Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 345. Sitzung der IX. Session am 15. März 1884, str. 11977–11978, 349. Sitzung der IX. Session am 20. März 1884, str. 12137–12146. 461 Prim. SP, 22. 3., 9. 4. 1884; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Re- ichsrates, 349. Sitzung der IX. Session am 20. März 1884, str. 12160–12161. 462 SGp, 20. 3. 1884. 463 SGp, 27. 3. 1884; SN, 29. 3. 1884; SP, 29. 3. 1884; S, 8. 4., 9. 4. 1884; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 351. Sitzung der IX. Session am 21. März 1884, str. 12224–12227. 464 Tagespost (Tp), 21. 3. 1884. 465 Tp, 17. 4. 1884. 92 Slovenci in štajerski deželni zbor 1878–1884 Štajerski deželnozborski volilni red je Slovencem dajal največ osem manda- tov v kmečki kuriji. Slovenci so prvič osvojili vseh osem mandatov leta 1867 (tudi zaradi abstinence nemške ustavoverne stranke na volitvah), nato pa so na nasle- dnjih (nadomestnih) volitvah izgubili poslansko mesto v mariborski kmečki kuriji. Na volitvah leta 1878 so Slovenci spet dobili osem poslancev v kmečki kuriji. 466 V štajerskem deželnem zboru so med vsemi 60 poslanci (skupaj z virilisti 63) in 23 poslanci kmečke kurije Slovence zastopali naslednji slovenski poslanci: v celj- skem volilnem okraju sta bila izvoljena Ferdinand Dominkuš in Mihael Žolgar. Iz mariborskega volilnega okraja sta prišla Fran Radej in Janez Flucher. Slovenjgraško volilno enoto je zastopal Jožef Šuc, ptujsko in ljutomersko pa Mihael Herman in Jo- žef Kukovec. V brežiškem volilnem okraju je bil enoglasno izvoljen Ignac Žnideršič. Vsi so bili uradni slovenski kandidati in so zastopali slovenske interese v deželnem zboru. 467 Na Spodnjem Štajerskem je bila mestna kurija v nemških rokah. Maribor je zastopal Ferdinand Duchatsch (jeseni leta 1881 je odložil svoj poslanski mandat, Josef Schmiderer pa je zmagal kot edini kandidat), 468 Celje Josef Neckermann, Ptuj Ferdinand Kada, za katerega so po priporočilih slovenskega časopisja in ob na- sprotovanju drugemu kandidatu Josefu Kaiserfeldu glasovali tudi Slovenci, Slovenj Gradec pa Jacob Ehmer. 469 V deželnem zboru so imeli večino nemški liberalci z deželnim glavarjem Mo- ritzem Kaiserfeldom na čelu. 470 »Ne slovenski, ne nemško-konservativni poslanci jim tega braniti niso mogli in še ne morejo, ker so zmiraj v manjšini,« je ugotavljal Slovenski gospodar, ko je štajerski deželni zbor pripravljal zvišanje davka zaradi proračunske finančne luknje. Anonimni pisec je obtoževal liberalce, češ da »po- 466 Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 9; Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti, str. 47. 467 Poslanec Šuc je bil sicer na volitvah leta 1878 slovenski protikandidat, medtem ko so Slovenci podprli kandidata F. Schmitta. V začetku Taaffejeve dobe so se nesoglasja s Šucem očitno zgladila. Melik, Voli- tve, str. 388–392. 468 SP, 6. 9., 10. 9. 1881; prim. Melik, Volitve, str. 384. 469 Melik, Volitve, str. 384–388. 470 Moritz Kaiserfeld je kot ognjevit ustavoverec veljal za enega najvplivnejših državnozborskih poslancev po obnovi ustavnega življenja. Že sredi 60-tih let se je pokazal razvoj njegove politične ideologije, ko je na shodu štajerskih avtonomistov v Ausseeju postavil zahtevo po nemški hegemoniji v Cislitvaniji. V državnem zboru je organiziral skupino nemških avtonomistov, ki so si prizadevali za krepitev nem- štva v Avstriji, in nasprotoval prvemu konservativno naravnanemu Hohenwartovemu ministrstvu leta 1871 pri njegovih približevanjih češkim nacionalnim aspiracijam. Ko ga je cesar leta 1871 imenoval za štajerskega deželnega glavarja, je v štajerskem glavnem mestu deloval v skladu z liberalnim mini- strstvom, svojo politično usmeritev pa je nadaljeval tudi po spremembi političnih razmer leta 1879, ko so na Štajerskem liberalci ostali v večini. Več o njem glej Berthold Sutter, Moritz von Kaiserfeld, Parlamentarier und Landeshauptmann, v: Zeitschrift des Historisches Vereines für Steiermark, Graz, 1986, str. 255–278; Franz Krones, Moritz von Kaiserfeld, v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, Graz, 1885, str. 1–4; Franz Krones, Moritz von Kaiserfeld. Sein Leben und Wirken als Beitrag zur Staatsgeschichte Österreich in den Jahren 1848 bis 1884, Verlag von Duncker & Humblot, Leipzig, 1888. 93 stajajo gospodarstvene razmere čeda- lje hujše, da vedno težkeje zamoremo davke plačevati«, in da »delajo nemški poslanci od leta do leta več potroškov, katere moramo potem davkeplačilci pokrivati. Deželne doklade so nam uže do 38 % nagnali. / / Toda nemški li- beralci bi ne bili pravi liberalci, ako bi se s tem zadovoljili. / / Pravi liberalec mora potroške vedno više tiščati, dr- žave, dežele, okraje, srenje in posame- znike v dolgove zakopati.« Na prejšnjih volitvah naj bi obljubljali volivcem, »da jim bodo bremena polajšali, v resnici pa jim nalagajo vedno večjih.« 471 Slovenska politika v deželnem zboru ni mogla računati na podobno zavezništvo kot v državnem zboru in ni imela kakšnega vidnejšega uspeha. Oprla se je lahko le na nemške kon- servativce, ki so imeli nekaj manj kot dvakrat toliko poslancev kot Slovenci. Nemški liberalci so peljali lastno poli- tiko in se na ostale stranke niso preveč ozirali. Slovenski gospodar ni zaman svaril, da slovenski poslanci »sedaj dru- ga storiti ne morejo, kakor prav trdno liberalcem njihove grehe očitati in opozoriti na volka, ki največ deželnih doklad požre«, ter pozival, da je skrajni čas, »da se liberalcem izvije gospodstvo, drugače pride lepa Štajerska popolnem na nič.« 472 Ker so tudi poslanci veleposestva simpatizirali z liberalci, v kolikor to niso bili, prav tako poslanci trgovsko-obrtne kurije, je bilo razmerje moči zelo jasno profilirano. Ob treh virilistih, ki niso bili voljeni v deželni zbor, je bilo razmerje moči nasle- dnje: dvanajst poslancev veleposesestva, šest poslancev trgovsko-obrtne kurije in devetnajst poslancev mest in trgov je predstavljalo volilno bazo štajerskih liberalcev. Ostalih triindvajset mandatov kmečkih občin je praviloma pripadlo osmim sloven- skim poslancem in petnajstim nemškim konservativcem. Ti so z izjemo nekaj volil- nih okrajev imeli prevlado na Zgornjem Štajerskem (v omenjeni kuriji), medtem ko so Slovenci zmagali v vseh šestih volilnih okrajih na Spodnjem Štajerskem. Poslance veleposestva je na volitvah leta 1878 volilo zgolj nekaj več kot 180 volilnih upravičencev, predstavljali pa so znaten delež v deželnem zboru. Schmer- lingova volilna geometrija tudi na Štajerskem ni izostala. V trgovsko-obrtni kuriji 471 SGp, 10. 6. 1880. 472 Prav tam. Moritz Kaiserfeld je bil vse od obnove ustavnega življenja (leta 1861) štajerski deželnozborski in državnozborski liberalni poslanec, med leti 1871-1884 pa tudi štajerski deželni glavar 94 je volilo 50 volilnih upravičencev, medtem ko je poslance mest in trgov volila le četrtina mestnega prebivalstva. V kuriji kmečkih občin so volili volilne može. Pet- sto volilnih upravičencev, ki so plačali najmanj 10 goldinarjev direktnega davka, je volilo volilnega moža, vseh volilnih upravičencev pa je bilo nekaj čez petdeset tisoč. Razdelitev prebivalcev in poslancev nikakor ni sovpadala, ampak se je držala logike državnega zbora in Schmerlingovega sistema. Slovenci so predstavljali tretjino pre- bivalstva na Štajerskem, a imeli manj kot sedmino poslancev v deželnem zboru. 473 Na drugi strani so težišče štajerskih nemških konservativcev predstavljale kmečke občine na Zgornjem Štajerskem in pomenile zaradi borbe liberalizma proti Cerkvi skoraj nezavzetno trdnjavo, kjer so mogli kandidirati tako vodja štajerskih konservativcev Alois Karlon kot tudi princa Aloys in Alfred Liechtenstein. Z veliko večino so premagali liberalne in nemško-nacionalne kandidate, le v volilnih okrajih Liezen, Irdning in Bruck so bila plodna tla tudi za liberalce, ki so lahko upali na zmago. 474 Slovenski poslanci so v začetku Taaffejeve ere zaradi liberalnega gospostva v deželnem zboru delovali v opoziciji in se mogli opirati le na nemške konservativce, takšna pa je bila politika tudi kasneje. Kljub temu so na sejah prodirali z osrednjim političnim vprašanjem, jezikovnim, ki je sicer prihajalo zaradi koalicijske zaslombe močneje do izraza v državnem zboru. Slovenski poslanec Šuc je sredi leta 1880 (30. 6.) odprl v deželnem zboru (II. sesija od 8. 6. do 7. 7. 1880) temo, ki se je zdela v novi državnopolitični situaciji mnogo bolj uresničljiva kot poprej, še posebej potem, ko je Josip Vošnjak aprila leta 1880 podal resoluciji v državnem zboru. Izhajajoč iz ustavne pravice vseh avstrijskih narodov do lastnega jezika v šolah, uradih in v javnem življenju, kar je poprejšnja oblast z vso vnemo zapostavljala, je Šuc prebral interpelacijo, ki so jo podpisali vsi spodnještajerski slovenski poslanci. V njej so zahtevali jezikovne pravice na Spo- dnjem Štajerskem, ki jih je zagotavljal devetnajsti člen decembrske ustave. Še več. Ugotavljali so, da so bili razglasi, ki so vpeljevali slovenščino kot uradni jezik na Slovenskem od obnove ustavnega življenja naprej, 475 uspešni le na Kranjskem, med- tem ko so pri štajerskih Slovencih ostali skupaj z devetnajstim členom na papirju. Vendar pa tudi sprememba vlade ni prinesla pričakovanih rezultatov kar čez noč. Ko je deželni zbor zasedal prvič v spremenjenih razmerah, slovenski poslanec Šuc ni zaman ugotavljal, da so uradniki na Spodnjem Štajerskem poslovali še vedno po starem, se pravi, da so tudi vloge v slovenskem jeziku na uradih še vedno dobivale odgovore v nemškem jeziku. Posebej ostro so v tem oziru delovali davčni uradi, ki 473 Manfred Uratnik, Wahlrechtsreform, Kultur- und Sozialpolitik im Steiermärkischen Landtag (1883– 1890), Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Graz, 1966, str. 3–5; prim. Melik, Volitve, str. 11–15. 474 Uratnik, Wahlrechtsreform, str. 6–7. 475 Npr. odlok, ki ga je ministrstvo naslovilo na predsedstvo graškega višjega deželnega sodišča (5. 9. 1867, št. 8636 in 9396) o potrebah slovenskega naroda glede lastnega jezika na sodiščih, in ugotovilo z ozirom na poročilo višjega deželnega sodišča v Gradcu iz 25. 7. 1867, da je stanje glede nastavitev slovenščine zmožnih uradnikov na Spodnjem Štajerskem zadovoljivo. Stenographische Protokolle über die Sitzun- gen des Steierm. Landtages. V. Landtags-Periode. II. Session, 11. Sitzung, 30. 6. 1880, str. 153. 95 so popolnoma ignorirali slovensko prebivalstvo, tudi vloge, ki so prispele dvoje- zično, so se končale le z nemškim odgovorom. V nekaterih popolnoma slovenskih okrajih pa so bile le nemško pisane tudi razglasne table na uradih in sodiščih. 476 Nič kaj boljše niso bile razmere na šolskem področju. V interpelaciji so slo- venski poslanci posebno pozornost namenili srednjim šolam. Še posebej proble- matične so bile gimnazije v Mariboru, Celju in Ptuju, kjer so bili slovenski dijaki v večini, toda učni jezik je bil razen v prvem razredu, kjer so še učitelji pogosto le za silo obvladali slovensko, za njih nemški. Slovenščina je bila zastopana dve oziroma izjemoma tri ure na teden kot učni predmet, kar je Šuca in ostale precej vznemir- jalo. Še sploh zato, ker npr. realke sploh niso postavljale slovenščine za slovenske dijake med obvezne predmete. Na mariborskem učiteljišču so slovenski jezik pouče- vali le dve uri na teden, za kar pa po poslančevih besedah sploh ni bilo potrebnega učitelja. Še posebej ga je motilo dejstvo, da še vedno niso bile ustanovljene sloven- ske paralelke za praktične juridične predmete na graški univerzi, za kar je Dunaj namenil sredstva že leta 1870, vendar so v Gradcu teh 3600 goldinarjev očitno nekam »založili«. 477 V začetku julija je o tej temi spregovoril še poslanec Dominkuš in zahteval, »da se opravičeni prostor pusti tudi materinemu jeziku slovenske na- rodnosti,« vendar pa ni bil tako radikalen kot ostali poslanci. Menil je, da bo do- volj za odpravo »največje nepriličnosti na gimnazijah v Mariboru, Ptuju in Celji / / ustanovitev paralelk v I. in II. razredu, od III. razreda počenši pak bi mogli učenci slovenske in nemške narodnosti skupno poučevati se z nemškim naučnim jezikom«, ob tem pa bi se slovenskim dijakom dodatno pojasnjevalo v slovenščini. 478 Ker so se nacionalna nasprotja na Spodnjem Štajerskem že tedaj zaostrovala, politične razmere pa so dajale vtis, da je možno pridobiti to ali ono, so slovenski po- slanci ob neugodnih političnih razmerah podali zahtevo vladi po pisnem in ustnem uradovanju v slovenskem jeziku ter sprva za učitelje srednjih šol znanje obeh jezi- kov. Za nastavitev vseh javnih uslužbencev v slovenskem jezikovnem območju so optimistično menili, da bi bilo pametno, če bi vlada sprejela ukrep, ki bi uzakonil znanje obeh jezikov, v tem smislu pa da bi morala tudi graška univerza skrbeti za dosego znanj nemškega in slovenskega jezika. 479 Ko je na interpelacijo odgovoril deželni namestnik baron Kübeck, sicer ustavoverec in nasprotnik vlade, 480 so prisotni v deželnem zboru mogli dobiti vtis, da so si slovenski politiki vse izmislili. Namestnik je namreč na slovenske zahteve odgovoril, da je na Spodnjem Štajerskem stanje znosno in urejeno, ker da je ura- dništvo popolnoma vešče slovenskega jezika pri uradovanju s slovenskim prebival- stvom. To je podkrepil z dejstvom, da je v desetih letih njegove kariere deželnega namestnika le enkrat dobil pritožbo, da je slovenska stranka dobila odgovor od oblastnega organa prve stopnje v nemškem jeziku, liberalci pa so navdušeno pritr- 476 Prav tam; prim. SN, 14. 7. 1880. 477 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Landtags-Periode. II. Sessi- on, 11. Sitzung, 30. 6. 1880, str. 154; prim. SN, 15. 7. 1880. 478 SN, 8. 7. 1880; prim. StLA, fond Statth. Präs., fasc. 22a-2012/1880. 479 Prav tam. 480 S, 27. 1. 1881. 96 jevali. 481 Vendar je bilo stanje v času liberalne vlade povsem drugačno, trajalo pa je še naprej, ker je nemško liberalno uradništvo še vedno odgovarjalo na vloge v nem- škem jeziku. To je potrjevalo tudi spodnještajersko nemško časopisje, ko je označilo slovenščino kot jezik podeželskega prebivalstva. 482 Slovenec je že konec januarja leta 1880 ugotavljal, da Stremayrjevo zatrjevenje ob Vošnjakovih besedah, češ da »kljubu mnogim ministerskim ukazom večina Slovencev še vedno pri sodnijah ne najde spoštovanja svojega jezika«, 483 da se »na Slovenskem strankam v tistem jeziku odgovarja, v kterem je bilo pismo stranke vloženo«, nikakor ne drži. 484 Slovenski narod je s Stremayrjevimi točkami 485 pometel in utemeljeval slovenske zahteve, da si »ravnopravnost tako mislimo, da se vsa uradna opravila na Slovenskem opravljajo v slovenskem jeziku, da se strankam dajejo iz vseh naših uradov slovenski odloki, slovenska razsodila, da uradi na Slovenskem v občenji mej soboj si z neposredno predpostavljenimi uradi občujejo slovensko, z jedno besedo, da je pri nas uradni je- zik slovenski jezik.« 486 Tako Slovenski narod konec julija leta 1880 ni zaman navajal imen uradnikov, »ki na Slovenskem uradujejo in si kruhek služijo pa slovenski ne znajo čisto nič, namreč: v Mariboru: adjunkt Borges, adjunkt Foichich, avskultant Puff, kancelist Fladung, knjigovodja Schneider, adjunkta Pramberger in Schilling, kanclist Forstner, dalje adjunkt Rumpler v Rogaci itd.« Izmed teh je še posebej izpostavil Borgesa, ki da je »c. kr. sodnijski adjunkt, kateri je židov ali jud, rojen na Češkem kje, in je hud sovražnik slovenščine«. 487 Glavna tema slovenskih aspiracij v deželnem zboru je bilo jezikovno vpra- šanje. Ko je na eni izmed naslednjih sej spregovoril poslanec Žolgar (5. 7. 1880) in se čudil, zakaj da se poučuje na graški višji realki italijanščina le za pet slušateljev, medtem ko bi bilo vendar bolje, ko bi posvetili slovenskemu jeziku več pozornosti in ga uvrstili med obvezne učne predmete, ne pa kot poprej, ko so dijaki izbirali med obema jezikoma, seveda tega ni poudarjal iz kakšnih panslavističnih ali proti- nemških nagnjenj, kot se je tudi sam izrazil, pač pa se mu je zdelo znanje slovenšči- ne praktično za kasnejšo kariero dijakov. Medtem ko mu je graški liberalec Moriz Schreiner oporekal in pojasnjeval, da učni načrt pač predvideva italijanščino ne glede na število učencev, je Žolgarjevo resolucijo podprl Šuc. Zdelo se mu je edino pravilno, da se tudi slovenski jezik vključi med obvezne predmete, ker da je tudi na Spodnjem Štajerskem potreba po tehnikih, ki bi morali za poslovanje s strankami obvladati ob nemščini še slovenščino. Zato je zahteval, naj se slovenščini nameni dovolj učnega časa, ker da je nujno upoštevati slovenske potrebe na višji realki. 488 481 Prav tam. 482 CZ, 22. 8. 1880. 483 SN, 29. 1. 1880. 484 S, 31. 1. 1880. 485 Tri Stremayrjeva načela glede slovenskega jezika v uradih, ki pa se v praksi niso izvrševala: 1. Odgovori morajo biti pisani v jeziku vloge; 2. Zapisniki morajo biti pisani v tistem deželnem jeziku, ki ga stranka govori; 3. Obravnava se mora vršiti v jeziku, v katerem je pisan zapisnik. SN, 5. 2. 1880. 486 SN, 6. 2. 1880. 487 SN, 29. 7. 1880; SGp, 5. 8. 1880. 488 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Landtags-Periode. II. Sessi- on, 15. Sitzung, 5. 7. 1880, str. 276–277. 97 Njegove besede so vsekakor naletele na odmev. Liberalec baron Julius Moscon mu je odvrnil, da je v Mariboru tudi višja realka, tako da potrebe po spremembah ni videl. Zdelo se mu je dovolj, da je bil v proračunu predviden suplent za slovenski jezik na graški višji realki za tiste dijake, ki bi želeli »negovati materni jezik«. Toda Šuc ni imel namena poudarjati potrebe po slovenskem jeziku v Gradcu, pač pa je želel poslance opozoriti na dejstvo, da je tudi na višji realki, ki jo je omenil Moscon, slovenščina predvidena le za tiste, ki so se deklarirali za Slovence. Prav tako je Mo- sconu pojasnil, da mariborsko višjo realko financira država, medtem ko so graško podpirali štajerski davkoplačevalci, in da so zato Slovenci upravičeni do slovenščine na graški višji realki. To je podkrepil z dejstvom, da je deželni odbor predvidel za suplenta le »borih« 400 goldinarjev, zaradi česar da je mesto nezasedeno, menil pa je tudi, da bi bilo potrebno, »den Wünschen der slowenischen Bevölkerung in nati- onaler Beziehung gerecht zu werden, denn wir Slovenen in Untersteiermark tragen alle Lasten, die die Deutschen tragen, mögen sie nun in der Gut- oder Blutsteuer bestehen, und deshalb glaube ich, dass wir auch von Seite des hohen Landtages und des Landes-Ausschusses dieselbe Berücksichtigung verdienen, wie die deut- sche Bevölkerung.« Generalni poročevalec finančnega odbora Mathias Lohninger je Žolgarjevo in Šucevo mnenje označil za pretiravanje in zatrjeval, da se premalo dijakov odloči za slovenščino ter da suplent na graški višji realki popolnoma zado- šča. S tem sklepom je bil predlog slovenskih poslancev zavrnjen. 489 Toda jezikovna borba je tekla naprej. Še na isti seji je postala predmet debate mariborska sadjarska in vinogradniška šola, kjer je Žolgar ugotavljal, da njen namen ni zgolj izobrazba. Čeprav je bila šola namenjena podeželski mladini, ki marsikdaj ni obvladala nemško, je bil pogoj za sprejem odlično znanje nemščine. Tako je od- padlo deset dijakov, ki so se po končani ljudski šoli vpisali na omenjeno šolo, ker pa niso imeli potrebnega znanja nemščine, jih je vodstvo šole izključilo. Žolgar je terjal v deželnem zboru takšen učiteljski kader, ki bi obvladal oba jezika, ker šolski sistem v ljudskih šolah pač ni zagotavljal zadostnega znanja nemščine. Z njim se je strinjal tudi Fran Radej, ki je menil, da je nesmiselno predavati v jeziku, ki ga večina otrok ne razume. Ker je imela šola velik pomen za okoliško prebivalstvo, resolucija ni imela v prvi vrsti nacionalnega predznaka, pač pa so oba poslanca vodili praktični razlogi, češ da se sicer predava zastonj. Kljub temu je bilo jasno, da do sprememb ne bo prišlo zlepa, ker je šola predstavljala orodje spodnještajerske nemške politike pri krepitvi nemštva in pri ohranitvi nemškega posestnega stanja. V času, ko so nacio- nalna nasprotja pričela prodirati v vse pore vsakdanjega življenja, so bile zamisli o dvojezični vinogradniški šoli zgolj utopija, čeprav so bili po Radejevih besedah vsi učitelji dvojezični, edino ravnatelj naj ne bi znal slovensko. Žolgar, ki je menil, da je slovenska sadjarska in vinogradniška terminologija celo razvitejša kot nemška, za kar je bil v deželnozborski dvorani deležen tihega hihitanja, je pozival deželni odbor, naj zahtevo upošteva. 490 489 Prav tam, str. 278–279. 490 Prav tam, str. 290–292. 98 Žolgarjevo izjavo je poslanec Gundacker Wurmbrand sicer podprl, ko je me- nil, da morajo učitelji vsekakor obvladati oba jezika. Po drugi strani pa se ni strinjal z njegovo tezo o jezikovni izolaciji spodnještajerskih Slovencev in menil, da bi bilo bolje poudarjati potrebo po nemškem pouku v ljudskih šolah ob kakšni drugi prilo- žnosti, ne pa z agitacijo, ker da ni nikakršna izolacija privedla do trenutne kulturne stopnje Slovencev, ki bi po njegovem (nekoliko žaljivem) mnenju mogla biti tudi višja. Temu so liberalci enoglasno pritrdili, Šuc pa je ponovno prevzel pobudo in se ostro izrazil, češ da je vsa stvar glede jezika pač enostavno germanizacija in nič drugega. Na koncu je našel rešitev deželni glavar Kaiserfeld, ki je na željo poslanca Rudolfa Hackelberga in ostalih liberalcev sejo prekinil, popoldan pa jo je začel z novimi temami. 491 Ko je na slovenske zahteve na zadnji seji odgovoril deželni namestnik baron Kübeck, češ da na »stavljeno vprašanje podrobnega odgovora dati ne more, ker od dotičnih ministerstev ni mogel dobiti v tako kratkem času potrebnega sklepa in odločbe«, Slovenski gospodar ni skrival razočaranja. Še posebej potem, ko je po vladni naredbi Kübeck dejal, da bo »vlada porabila vsakršno priliko, da opazuje in presojuje djanske potreboče slovenskega prebivalstva na Štajerskem, ter da ne bode nikdar opuščala dajati jim one pozornosti in nepristranskega pretresovanja, kakoršnega koristi države in dežele zahtevajo«. Čeprav je javno mnenje domnevalo, da so to zelo gotovo »gole besede, podobne onim, katere smo slišali uže takrat, ko je Schmerling, Lasser, Stremajer itd. ministroval«, pa je na Spodnjem Štajerskem počasi zorela misel o tem, da se razmere postopoma spreminjajo na bolje in da imajo »navedene besede za Slovence vendar boljši pomen, nego so ga dosedanji od- govori visoke vlade kazali«. Če je Kübeck zatrjeval, »kako je uže sam čul davkovske uradnike slovenski občevati s slovenskimi strankami in tudi sam videl slovenske dačne knjižice, ter da je pri finančnem okrajnem ravnateljstvu v Mariboru pa tudi pri finančnem deželnem ravnateljstvu v Gradci skrbljeno, da se slovenske vloge re- šujejo slovenski,« pa na drugi strani ni pomislil na to, da je lokalna uprava še vedno izhajala iz poprejšnjih liberalnih vrst in se pogosto ni ozirala na to, da je »vlada / / Slovencem dobrohotno priznala in zagotovila slovensko uradovanje«. 492 Tako so bili spodnještajerski Slovenci upravičeni do slovenskega uradovanja, a vseeno prisiljeni v to, da se borijo za svoje pravice in da ob slovenskih vlogah zahtevajo slovenske od- govore. 493 Vendar pa dejanske razmere na Spodnjem Štajerskem nikakor niso bile preproste. Lahko bi dejali, da so višje instance delovale za tedanje razmere dokaj objektivno, medtem ko so se spori pojavljali predvsem na lokalni ravni. Kot primer nemških odgovorov je Slovenski narod navedel občino Braslovče, ki je sklenila, da je uradni jezik občinskega urada slovenski, medtem ko je »c. kr. sodnija čisto slo- venskega vranskega okraja«, ki so jo prosili »na slovenske dopise občinskega urada odgovarjati slovenski«, občinskemu uradu naznanila, »da se ona za uradni jezik 491 Prav tam, str. 292–293. 492 SGp, 22. 7. 1880. 493 Npr. SN, 9. 6. 1880. 99 občine ne briga, da je uradni jezik sodnije nemški, in da bode nemški odgovarjala na slovenske občinske dopise.« 494 Tudi naslednje leto (III. sesija od 14. 9. do 8. 10. 1881) so Slovenci nastopili z jezikovnimi zahtevami. Štajerski deželni zbor, ki je sredi septembra odprl svoja vrata, je načel temo o dvotirnem sistemu, o zmanjšanju posledičnih stroškov in hitrejšem uradovanju, ki na Spodnjem Štajerskem ni poželo navdušenja. Še sploh so bili javnosti trn v peti okrajni zastopi. Deželni odbor je predlagal, naj jim predse- duje okrajni glavar, s čimer bi pospešili izvrševanje sklepov okrajnih zastopov. Ven- dar pa je na Spodnjem Štajerskem ljudi predvsem peklilo dejstvo, da so bili davki previsoki, slovenski poslanci pa niso bili člani nobenega deželnozborskega odbora, ki je pretresal in sprejemal predloge ter nasvete. Tako je bilo v finančnem odboru deset liberalcev in dva nemška konservativca, v kmetijskem šest liberalnih in en konservativni poslanec, enako pa tudi v šolskem odboru. Glede na to, da »doklade plačuje vsa dežela, vse prebivalstvo, liberalci in konservativci, Nemci in Slovenci, pričakovalo bi se, da je vsaka stranka, vsak narod primeroma v teh odborih zasto- pan,« je menil mariborski slovenski list. Glede na to, da je na Štajerskem živelo skoraj pol milijona Slovencev, je časnik resignirano povzel, da Slovenci plačujejo, »kar nam nemška liberalno-konservativna stranka v Gradci sklene.« 495 Razmere v deželnem zboru Slovencem nikakor niso bile naklonjene. Liberalna večina je tako krojila deželno politiko po svoje, medtem ko so slovenski poslanci lahko le upali na večje uspehe svojih »soborcev« na državni ravni, kjer pa so vedno znova dobivali polena pod noge s strani liberalnega časopisja, ki je stremelo k zrušitvi državnega zbora in slovansko-konservativne koalicijske naveze. 496 Ko je dobil besedo ptujski poslanec Herman in ponovno spregovoril o ne- smislu obstoječe dvotirnosti, je liberalno časopisje napadlo slovensko stranko, češ da to ni njegovo mnenje, pač pa stališče slovensko-konservativne stranke. 497 Ta si je prizadevala priboriti slovenščini ugodna tla na sodiščih, ki so spadala neposredno pod višje graško deželno sodišče. Čeprav se »pri davčnih uradih plačilni nalogi in drugi dopisi v slovenskem jeziku izdajajo«, 498 slovenskega prodora na sodno polje ni bilo. Čeprav je minister Pražák v začetku oktobra urgiral pri Wasserju in mu naročil, da morajo sodišča slovenske vloge reševati v istem jeziku, 499 napredka ni bilo. Na Slovenskem so sicer vseeno menili, da bo ministrov razglas, prinesel vpe- ljavo »slovenščine v sodne, politične in davčne urade«. 500 Kljub temu so sodišča na Spodnjem Štajerskem konec leta še vedno poslovala po starem. »Nobena sodnija na Spodnjem Štajerskem nima slovenskih tiskovin, katere je minister ukazal naročiti predsedniku graške nadsodnije.« Še več. Sodišča sploh niso bila opozorjena, »da si 494 SN, 4. 7. 1880. 495 SGp, 22. 9. 1881. 496 MZ, 21. 12. 1881. 497 SP, 18. 10. 1881. 498 SN, 4. 11. 1881. 499 SP, 29. 10. 1881. 500 SN, 4. 11. 1881. 100 morajo naročiti slovenske tiskovine.« 501 Če so sodišča ponovno pričela sprejemati slovenske vloge, pa so bili odgovori v nemškem jeziku. Tudi Josip Sernec, ki je v začetku leta 1882 vložil slovensko pritožbo za svojo stranko, ni imel uspeha, ko je dobil odgovor v nemškem jeziku. 502 Na deželni ravni je glavno vlogo seveda igrala ustavoverna stranka, tako da kaj več od tega niso mogli pričakovati. Potem ko so spodnještajerski ustavoverci vse bolj težili k obrambi »starega« posestnega stanja, so se slovenski poslanci brez brežiškega Žnideršiča, ki je menda simpatiziral z nemškimi liberalci, pritožili proti nemškemu Schulvereinu pri deželnem namestništvu, češ da »Slovencem krivico dela in mir med Nemci in Slovenci kali«. 503 Interpelacija (IV. sesija od 12. 6. do 7. 7. 1882), ki so jo vložili (30. 6. 1882), je zadevala osnovni namen društva, »varovati in braniti nemštvo«, če se mu dejansko godijo krivice. Toda delovanje društva je na Spodnjem Štajerskem posegalo daleč izven omenjenega. Fran Radej, ki je bil pobu- dnik interpelacije, je razlagal baronu Kübecku, da ustanavljajo šole na območjih s slovensko večino, plačujejo šolskim okrajem, »da slovenskemu učnemu jeziku dajajo slovo,« ob tem pa da delijo šolska učila, knjige in nagrade učiteljem »kot premijo za marljivo ponemčevanje slovenskih otrok«, čeprav je šolstvo spadalo pod nadzor krajevnih in okrajnih šolskih svetov ter deželnega šolskega sveta. V interpelaciji so slovenski poslanci spraševali vlado, če ji je znano delovanje omenjenega društva, ki da ravna v nasprotju »z državnimi osnovnimi postavami in s postavno določe- nim učnim črtežem za ljudske šole na Štajerskem«. 504 Nemški Schulverein je na Spodnjem Štajerskem kazal svoj obraz in postal sredstvo za dosego nemških ciljev ter deloval v interesu obrambnih akcij, ki so jih poudarjali spodnještajerski ustavo- verci. Pri obrambi nemštva je bila še posebej agilna mariborska krajevna skupina s prodorom v mariborski okolici, ki je bila najbolj jezikovno mešana. 505 Proti Schulvereinu, ki ga je deželni odbor podprl kljub temu, da ni deloval zgolj na jezikovni meji in v nemških otokih na Spodnjem Štajerskem, sta nastopila Ferdinand Dominkuš in Mihael Herman (7. 7. 1882) ter imela debato s poslancem Heilsbergerjem. Medtem ko sta slovenska poslanca dokazovala protislovensko delo- vanje Schulvereina in poudarjala potrebo po slovenskih vzporednicah, ga je nemški branil in trdil, da društvo deluje v skladu s svojim statutom. 506 Josef Schmiderer je prav tako zavrnil slovenske zahteve. 507 Slovenjgraški poslanec Šuc ni bil niti naj- manj zadovoljen z razpravljanjem liberalnega poslanca Rechbauerja, ki je menil, da je za nacionalno pomiritev dovolj, da se Slovenci zadovoljijo s trenutnim stanjem na Spodnjem Štajerskem, ki da je dobro. Šuca je, kot oba slovenska predhodnika 501 SN, 20. 12. 1881. 502 SP, 18. 2. 1882. 503 Prim. SP, 17. 6. 1882. 504 SGp, 6. 7. 1882; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Lan- dtags-Periode. II. Session, 9. Sitzung, 30. 6. 1882, str. 61–62. 505 SP, 17. 6. 1882. 506 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Landtags-Periode. II. Session, 16. Sitzung, 7. 7. 1882, str. 218–221. 507 Prav tam, str. 224. 101 za govornico, delovanje Schulvereina toliko vznemirilo, da je dokazoval poslanski zbornici njegovo krivično početje, češ da bo potegnil v svoj tabor še več slovenskih otrok, Slovencev pa bo zaradi tega pri prihodnjem štetju spet občutno manj. Naci- onalno pomiritev je videl le v tem, da dobi vsak narod pravico do izobraževanja v lastnem jeziku, brez česar da je dialog med obema stranema enostavno nemogoč. 508 Vendar pa je že Josef Neckermann v deželnem zboru potrdil nacionalno razklanost, ko je ugovarjal Žolgarju zaradi prošnje za subvencijo za dekliško šolo celjske okoli- ške občine, češ da je bila že sama ustanovitev šole nepotrebna, ker da je okoliška občina že »premogla« trirazredno osnovno šolo. 509 Ko je na zadnji seji deželnega zbora štajerski namestnik odgovoril na inter- pelacijo, češ da se mu zdijo pritožbe Slovencev preostre, in dejal, da nima občutka, da bi društvo prestopilo svoje statutarne okvirje, slovenskih poslancev nikakor ni navdušil. Kübeckov odgovor, da bo ukrepal, če bo društvo dejansko kršilo predpise in zakone, 510 je deloval zelo ohlapno. Delovanje društva je na Spodnjem Štajerskem že prestopilo bregove, kar pa je namestnik očitno »spregledal« in ga celo vzel v bran. Kakšne zamere deželnozborske liberalne večine pa si tudi ni upal privoščiti. Ta je še zmeraj razglašala neresnice, češ da Slovenci zaradi praktičnosti sami želijo nemških šol, ker da znajo slovensko že od doma. 511 Ko je nemški Schulverein ustanovil v Pekrah pri Mariboru in v Sevnici konec leta 1882 nemško šolo, slovensko časopisje ni ostalo ravnodušno. 512 Še bolj je spodnještajerske Slovence, ki so menili, da je to zgolj »spodrivanje slovenskega jezika ali germanizacija«, zmotila ustanovitev šole z nemškim učnim jezikom namesto dotedanje utrakvistične v Račah. 513 Deželnozborska volilna reforma, ki je sredi leta 1883 »pretresala« deželni zbor (V. sesija od 28. 5. do 14. 7. 1883), se je na Spodnjem Štajerskem zgodila po načelih državnozborske volilne reforme leto poprej. Štajerski deželni zbor se je na- čelno strinjal s sklepi državnega zbora in potrdil znižanje cenzusa na 5 goldinarjev, »a branili so se le zoper nektere premembe, ktere je nasvetovala desnica, ker so se bali, da bi volitveni okraj v trgih na Spodnjem Štajerskem narodno ne volil, ko bi nektere trge prišteli v kurijo mest.« 514 Volilni odbor je deželnemu zboru predložil dodatne spremembe volilnega reda. V mestni kuriji je predlagal vsak kraj, naveden v posameznem volilnem okraju, kot volilni kraj, ob tem pa še dopolnitev člena 12 za mestno kurijo in člena 14 za kmečko kurijo o izključni volilni pravici moških državljanov nasproti ženskam v skladu z volilnimi pogoji. Ob osnutku zakona je odbor podal resolucijo, ki je zajemala olajšanje izrabe volilne pravice in zagotovitev svobode ter neodvisnosti poteka volitev, še sploh pa uvedbo neposrednih volitev in povečanje volilnih krajev v kmečki kuriji ter uvedbo tajnih volitev z volilnimi lističi. 508 Prim. prav tam, str. 225–230; SGp, 27. 7. 1882. 509 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Landtags-Periode. II. Session, 16. Sitzung, 7. 7. 1882, str. 233. 510 SP, 11. 7. 1882. 511 SP, 22. 7. 1882. 512 SGp, 23. 11. 1882; SP, 14. 11. 1882. 513 SN, 5. 8. 1882. 514 S, 15. 10. 1883; SP, 26. 6. 1883. 102 Potem ko je Fran Radej, član odbora za volilno reformo, predlagal črtanje določila, po katerem naj bi imeli volilno pravico le moški (13. 7. 1883), je njegov predlog naletel na plodna tla, ker liberalci niso imeli dvotretjinske večine za spremembo zakona. Ostro je nastopil tudi proti okrnitvi ženske volilne pravice in opozoril na uvrstitev desetih trgov, ki so bili pri državnozborskih volitvah uvrščeni v mestno kurijo, medtem ko so spadali na deželni ravni v kmečko. 515 Radej je ob tem zaradi nestrinjanja z resolucijo odbora želel prodreti s svojo resolucijo, ki je zahtevala uvr- stitev vseh trgov v mestno kurijo in postavitev sedeža vsakega okrajnega sodišča za sedež volišča v kmečki kuriji. 516 To bi povečalo število poslancev kmečke kurije, ki zaradi razširitve volilne pravice na petakarje za razliko od mestne kurije ni prido- bila, ker je zaradi navezanosti na občinsko volilno pravico mnogo volilnih mož že poprej plačalo manj kot 5 goldinarjev davka. Vendar je presenetil, ko v resoluciji ni omenil niti direktnih volitev v kmečki kuriji niti vpeljave tajnih volitev. Poslanci so obe resoluciji zavrnili, 517 stališče nemških liberalcev pa je že prej v debati o razširitvi ženske volilne pravice pokazal Karl Ausserer, ki je bil za spremembo le v primeru, če bi poteza na Spodnjem Štajerskem koristila nemštvu. 518 Tako do načrtovane spre- 515 Janez Cvirn, Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883, v: Studia Historica Slovenica (SHS), 2001/2, str. 347–348, 351–352. 516 SP, 21. 7. 1883; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. V. Lan- dtags-Periode. V. Session, 18. Sitzung, 13. 7. 1883, str. 219–221, 228–229. 517 Cvirn, Deželnozborska volilna reforma, str. 349, 352. 518 Uratnik, Wahlrechtsreform, str. 16. V štajerskem deželnem glavnem mestu so imeli nemški liberalci prepričljivo večino (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 103 membe volilnega reda na Štajerskem ni prišlo, pač pa je razširila le volilno pravico na petakarje in olajšala izrabo volilne pravice v mestni kuriji. 519 Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru 1878–1884 520 Mariborski volilni okraj Janez Flucher 110 glasov, Fran Radej 104 glasove, J. Seeder 92 glasov in Konrad Seidl 72 glasov Celjski volilni okraj Ferdinand Dominkuš 183 glasov, Mihael Žolgar 148 glasov, L. Posegg 77 glasov, H. Berks 27 glasov, F. Haas 6 glasov Ptujski volilni okraj Mihael Herman 102 glasova, K. Trautvetter 16 glasov Ljutomerski volilni okraj Jožef Kukovec 59 glasov, P . Hempel 18 glasov Brežiški volilni okraj Ignac Žnideršič 91 glasov Slovenjgraški volilni okraj Jožef Šuc 34 glasov, F. Schmitt 31 glasov 519 Cvirn, Deželnozborska volilna reforma, str. 352; prim. Edith Marko Stöckl, Der steiermärkische Lan- dtag, v: Die Habsburgermonarchie VII/2, str. 1706. 520 Melik, Volitve, str. 388–392. 104 Radikalizacija nemške politike po Vošnjakovih resolucijah Po sprejemu Vošnjakovih resolucij v državnem zboru aprila leta 1880 je prišlo jezikovno vprašanje v ospredje spodnještajerske politike. Nemci so odločno nasprotovali »slovenizaciji« srednjih šol in ostalih javnih zavodov ter vsem ostalim koncesijam. Nasprotovanje slovenskim zahtevam se je pokazalo že na političnem shodu v Šentjurju sredi maja leta 1880 (sklical ga je Josip Vošnjak), kjer so spodnje- štajerski Slovenci demonstrirali okrepljeno slovensko nacionalno zavest. Shoda so se udeležili tudi deželnozborska poslanca Dominkuš in Radej ter celjski odvetnik Josip Sernec, dvesto zbranih pa jih je navdušeno pozdravilo. Ko je Vošnjak povzel dogajanje v državnem zboru in posebej poudaril svoji sprejeti resoluciji, katerih »se vlada ne bode mogla braniti«, je spregovoril Josip Sernec. Posebej je poudaril nepri- jetno situacijo, ki se je pripetila v Gradcu, ko je štajerski Rdeči križ razobesil oklice v nemškem in slovenskem jeziku, graški mestni zastop pa je sprejel resolucijo, »v ka- terej izjavlja, da slovanski živelj v Avstriji in tako tudi v štajerski deželi, in sicer v šoli, v uradih in obče v javnem življenji prevladuje, in zato izraža nevarnost za nemštvo, za državo in omiko.« Posledica tega je bilo množično trganje oklicev, kar je Sernec označil kot neupravičen napad in zasramovanje slovenske narodnosti. 521 Jeza graških liberalcev se zaradi dvojezičnih napisov v štajerskem glavnem mestu še ni povsem polegla, ko je Slovenski narod pisal, da tolerantnega sožitja med Nemci in Slovenci ni več mogoče doseči. Zato je pozival, da je potrebno »od naše strani dosezati odcepljenje štajerskih Slovencev od Nemcev« in ustanoviti »c. kr. namestniško politično-administrativno podružnico za slovenski spodnji Štajer posebej v Celji«. Razpoloženje je postajalo vse bolj napeto. »Z nemškim Gradcem Slovenci nemamo nič skupnih interesov, nič skupnih čutil, oni le nas in naš jezik smrtno sovražijo.« Predvsem so pisca motili nedavni dogodki v Gradcu. Ker da »v Gradci stanuje več rojenih Slovencev kot v Ljubljani rojenih Nemcev«, nikakor ni mogel mimo tega, da se »pri nas v Ljubljani ne smejo nemški plakati, niti ne italijan- ski, z zidov trgati in mazati«. Prav to pa da se je zgodilo s slovenskimi v Gradcu. Ker slovenska politika tedaj ni imela pred seboj programa Zedinjene Slovenije, ker tega »v denašnjih razmerah še ne dosežemo«, se je zdel oddelek »za politično administra- cijo spodnjega Štajerja« nadvse sprejemljiv, ker da se da »filijala graškega namestni- štva za Slovence v Celji lažje izvesti«. Narod je terjal, da je potrebno za to napeti vse sile in agitirati bolj kot za vse drugo. 522 Toda v državnem in deželnem zboru zadeva pred in po parlamentarnih počitnicah ni prišla na dan. Graški mestni zastop je deloval in gledal le skozi prizmo nemških nacional- nih interesov, medtem ko je njegovo resolucijo jasno demantirala izjava zbranih, češ da »iz uradnij še vedno dobivajo samo nemških dopisov«. Razmere so bile na Spodnjem Štajerskem pravzaprav ravno nasprotne graški resoluciji, »ker je na vseh srednjih šolah na slovenskem Štajerskem in na učiteljskem pripravnišči v Mariboru izključivno nemški jezik kot učni jezik, mej tem ko se v slovenskem materinskem 521 SGp, 27. 5. 1880; SN, 21. 5. 1880. 522 SN, 5. 5. 1880. 105 jeziku nič ne podučuje in uči, ter na realki slovenščina še za otroke slovenske na- rodnosti ni obligaten predmet.« Prav tako mnogi uradniki niso obvladali sloven- skega jezika in »tako postav, ki se tičejo jezikovne ravnopravnosti, ne izpolnjujejo.« Shod je sprejel resolucijo in v njej najprej povzel Vošnjakove zahteve, ob tem pa še terjal, da se »v javnih uradih in šolah na Spodnjem Štajerskem namestijo le taki uradniki, oziroma učitelji, kateri so v govoru in pisavi zmožni slovenskega jezika«, v javnih uradih pa da se naj »vsi zapisniki sestavljajo v tistem jeziku, katerega govori dotična stranka, uloge pa se naj rešujejo v tistem jeziku, v katerem so spisane«. 523 Spodnještajersko nemštvo slovenskega shoda ni vzelo resno, ampak je izjavljalo, da v mestih nikakor ne bodo zborovali. 524 Ob tem so poudarjali pomen nemškega jezika in nemške kulture ter s tem branili nemško posestno stanje. 525 Ciller Zeitung se je sredi septembra vztrajno oklepal nemških pozicij, ko je zapisal: »Mag auch die Landbevölkerung des steirischen Unterlandes slovenisch sprechen, die Stadt Cilli selbst ist und bleibt kerndeutsch und als deutsche Stadt grüst und bewillkommt sie ihre Gäste.« 526 Medtem je med spodnještajerskim nemštvom vladalo prepričanje, da se bo nova oblast kaj hitro končala. 527 Nemci so bili trdno odločeni, da obranijo »staro« posestno stanje z vsemi silami. Poudarjali so, da so mesta nemška in dopuščali mešane šole zgolj v trgih in na deželi. 528 Ko je minister Conrad konec februarja dejal, da ni »prijatelj germanizatoričnih tendenc pri šolstvu« in da hoče »tudi nam Slovencem pravičen biti«, 529 je izjava spodbudila spodnještajerske Nemce. Nemška propaganda je poudarjala, da je nemščina v nevarnosti, 530 in menila, da pomeni sprostitev jezikovnih razmer le napad Taaffeja in vlade nanje. 531 Apelirala je na Slovence, da so vendar v prvi vrsti Avstrijci, kot je zapisala Cillier Zeitung. 532 Menil je, da se v Avstriji dogajajo nemogoče stvari, in poudarjal sovraštvo konservativno- nacionalne večine do nemštva. 533 Okrepljeno slovensko gibanje je med spodnje- štajerskim nemštvom povzročilo, da so se v boju za svoje posestno stanje pričeli opirati na svoje obrambne organizacije. Krajevne skupine nemškega Schulvereina so hitro rasle, društvo pa je ustanavljalo nemške šole in vrtce v pretežno slovenskih krajih. Že sredi leta 1881 je spodnještajersko nemštvo pozdravilo na Ptuju štajer- skega deželnozborskega poslanca v gosposki zbornici, grofa Friedricha Attemsa, ki je v družbi graškega Nemškega društva 534 demonstriral obrambo nemštva, ker da si je vtepel »v plemenite svoje možgane, da je Nemštvo na Spodnjem Štajerskem v ne- 523 Prav tam. 524 CZ, 16. 5. 1880. 525 CZ, 23. 5. 1880. 526 CZ, 19. 9. 1880. 527 MZ, 18. 2. 1880. 528 MZ, 14. 4. 1880. 529 SN, 28. 2. 1880. 530 SN, 20. 4. 1880. 531 MZ, 28. 4. 1880. 532 CZ, 8. 4. 1880. 533 CZ, 25. 4. 1880. 534 Prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 72. 106 varnosti in da ima nemški graški verein nalogo priteči zatiranim spodnještajerskim germanskim bratom na pomoč«. Na Ptuju so ga sprejeli mestni veljaki in skupaj z njimi je navdušeno in zadovoljno ugotavljal, da ima mesto še vedno »prave« duhove »v svojem staronemškem zidovji«. Slovenci nad ptujskim rogoviljenjem niso bili ravno navdušeni, menili pa so, da je »naša narodna stvar vkoreninjena uže tako trdno, da nam jo vsi nemški grofje pokončali ne bodo«, 535 čeprav je okrog štirideset Attemsovih graških somišljenikov skupaj s spodnještajerskimi Nemci poudarjalo izključno učenje nemškega jezika na Spodnjem Štajerskem 536 in nasprotovalo spo- dnještajerskim slovenskim prizadevanjem. 537 Südsteirische Post se je spraševal, ali se ti agitatorji sploh zavedajo, kaj da je njihova stranka pred leti uzakonila za va- rovanje interesov avstrijskih narodov. 538 Marburger Zeitung je zadovoljno pisala o nemški solidarnosti, ki da je na Spodnjem Štajerskem še zmeraj živa, in na politični dogodek na Ptuju gledala skozi prizmo nemških nacionalnih interesov. 539 Nem- škega strankinega dneva, kot je shod imenoval Cillier Zeitung, se je v obrambo in krepitev nemštva udeležila ob številnih gostih večina spodnještajerske ustavoverne politike, ki je jasno manifestirala svoj politični program. Zbrani so zahtevali obram- bo nemškega jezika kot državnega jezika v interesu državne sloge, nemški jezik v ljudskih šolah v tolikšni meri, da nemščina dijakom kasneje ne bi povzročala pre- glavic, v srednjih šolah in učiteljiščih pa so zahtevali izključno nemščino kot učni jezik. Za nameček so vrgli kost še vladi in dejali, da bodo podpirali tisto vlado, ki si bo prizadevala uresničiti njihove zahteve. Celjski list je ponosno pisal, da jim je s tem uspelo nastopiti proti slovenizaciji Spodnje Štajerske in vsakršnemu pritisku na ustavoverstvo, 540 ki je očitno začelo čutiti nelagodje brez vladne podpore. Tudi graška Tagespost je bila glasna pri nasprotovanju slovenskim prizadevanjem in po- zivala k podobnim akcijam še ustavoverce iz Celja, Maribora, Radgone in ostalih spodnještajerskih mest. 541 Vse skupaj je začinila kmalu zatem ustanovitev maribor- ske krajevne skupine Schulvereina pod predsedstvom Ferdinanda Duchatscha, s čimer so mariborski ustavoverci napovedali krepitev nemštva in prodor nacionalno usmerjenih sil na Spodnjem Štajerskem. 542 Ob boku so jim stali tudi celjski Nemci, ki so v pivnici »Zur goldenen Krone« za varovanje nemških interesov in z namenom ustanavljanja nemških šol ustanovili celjsko krajevno skupino. 543 Čez mesec dni so podobno storili Nemci v Radgoni, ki so izjavljali, da je nemštvo v Radgoni in v Ljutomeru v nevarnosti, ker da so tja nastavljali slovenske učitelje iz Kranjske, 544 dva meseca kasneje pa so se proti slovenskemu prodoru »organizirali« še na Ptuju. 545 535 SN, 23. 6. 1881. 536 SN, 25. 6. 1881; S, 25. 6. 1881. 537 MZ, 24. 6. 1881. 538 SP, 25. 6. 1881. 539 MZ, 22. 6. 1881. 540 CZ, 16. 6., 23. 6. 1881. 541 Tp, 22. 6. 1881. 542 MZ, 24. 6., 10. 7. 1881. 543 CZ, 9. 6. 1881. 544 SP, 9. 7. 1881. 545 CZ, 11. 8. 1881. 107 Proti nemškim pobudam je slovansko časopisje seveda ostro reagiralo. Češki tisk je ptujski dogodek ostro obsodil in na prigodo gledal kot na renegatstvo, ki da nasprotuje slovenski enakopravnosti s takšnimi in drugačnimi političnimi akcija- mi. 546 Südsteirische Post se je trudila objaviti čimveč podobnih člankov iz drugih delov monarhije, ki so samo potrjevali simpatiziranje ostalih slovanskih narodov s slovenskimi in spodnještajerskimi problemi. Spodnještajerski Nemci pa so na vsako slovensko politično akcijo bučno rea- girali. Ob ustanovitvi nemško pisanega časnika Südsteirische Post aprila leta 1881, ki so ga izdajali mariborski Slovenci z namenom prodreti tudi med nemške bralce, je nemška ustavoverna stran pokazala svoj obraz. Graška Tagespost, Marburger Zeitung in Cillier Zeitung so ostro nastopile proti ustanovitvi. Medtem ko je ča- snik poudarjal, da se bo skušal boriti proti nacionalnemu, socialnemu in verskemu nemiru na Spodnjem Štajerskem, je nemško časopisje zavzelo nasprotno stališče in težilo k staremu nemškemu posestnem stanju. Ob odklonitvi kakršnekoli sprave in sožitja je terjalo v interesu nemškoliberalnih idej negativen odnos do večinskega (slovenskega) prebivalstva na Spodnjem Štajerskem. Tako sta Marburger Zeitung in Cillier Zeitung svarili pred »ponovno nevarnostjo«, ki da preti Nemcem na Spo- dnjem Štajerskem, obtoževala novi časnik sprenevedanja, kaljenja miru, nepresta- nega laganja, zavajanja javnosti in podobno. 547 Südsteirische Post je tako postala še eno sredstvo, ki ga je ustavoverna nemška propaganda skušala uporabiti kot element manipulacije in prikazati nasprotno stran v najslabši luči. Seveda jim je šlo še posebej v nos, da je bil časnik pisan v nemškem jeziku in s tem skušal prodreti tudi med nemško javnost. Südsteirische Post je dejansko veliko člankov pobrala iz slovenskega časopisja in jih objavila v nemščini. Čeprav se je morda trudila pisati nekoliko manj nacionalno obremenjeno od ostalega časopisja in s tem prodreti med nemško bralstvo, je kljub temu podlegel nemško-slovenskim konfliktom na Spodnjem Štajerskem, 548 ko je pokazala naklonjenost do ene strani. Takoj po usta- novitvi je list naletel na očitke ustavovernega časopisja, češ da je zgolj sredstvo za blatenje spodnještajerskega nemštva, 549 proti čemur se je branil in zanikal kakršno- koli pripadnost nacionalnim strankam ali vladi in trdil, da ubira svojo pot, češ da so v Avstriji le Avstrijci in da je vseeno, če ti govorijo nemško, slovensko, italijansko, poljsko ali češko, le da čutijo avstrijsko. Ko je mariborski mestni svet sprejel resolu- cijo, v kateri je obtoževal Südsteirische Post obrekovanja in poseganja v pristojnosti mestnega sveta, potem ko je list objavil nekaj člankov na to temo, uredništvu nika- kor ni bilo jasno, zakaj je prišlo do napada nanj. Svojo držo je jasno nakazal v izjavi, da ni slovenski list, pač pa da je sad razumnih mož obeh narodnosti, ki da želijo končati medsebojno ščuvanje in hujskanje na Spodnjem Štajerskem, 550 čeprav je vodstvo vseeno zavzemalo precej radikalna stališča v slovenski nacionalni politiki. 546 SP, 2. 7. 1881. 547 Prim. MZ, 24. 4. 1881. 548 Prim. SP, 17. 4. 1881. 549 CZ, 29. 5., 2. 6. 1881. 550 SP, 11. 6. 1881. 108 Nacionalna agitacija, ki so jo na Spodnjem Štajerskem netili lokalni časopisi, je postajala vedno hujša. Ko je konec septembra nekaj fantov iz Nove Cerkve iskalo zgolj nemira in pobalinskega razgrajanja v Vojniku, je dogodek takoj vzpodbudil Cillier Zeitung in urednika Maxa Besozzija. Brez treznega razmisleka je časnik ob- toževal spodnještajerske Slovence, češ da so inscenirali pripetljaj in da je bilo vse vnaprej organizirano. Vojniške grožnje so nemudoma pripisali slovenski strani, ki da je žalila prebivalce Vojnika z nemčurji in jih hotela prisiliti k spreobrnitvi na slovensko stran, kljub temu da je občina Vojnik zatrjevala, da nihče iz Vojnika tega ni podpihoval in da je šlo za navadno pobalinstvo. Prigoda je bila ponovna spodbu- da za celjski ustavoverni list, ki je skušal prikazati Slovence kot glavne agitatorje in tiste, ki dejansko netijo in podžigajo spore na Spodnjem Štajerskem, ker da niso nič boljši kot njihovi češki vzorniki. 551 Cillier Zeitung je tako spet izkoristila priložnost za napad in ponovno uporabila priložnost za širjenje mednacionalnega razdora. 552 Med drugim se je spustila celo tako nizko, da je Slovence razglašala za degenerirane in demoralizirane ljudi sicer nemških korenin brez lastne identitete in kulture, ki da se hočejo sedaj megalomansko upirati nemškemu »pritisku« in da želijo slej ko prej slovenizirati nemške otoke na Slovenskem, 553 namesto da bi bili Nemcem hva- ležni za dvig s kulturnega dna. 554 Nacionalne strasti so postajale vse bolj razgrete. Najradikalnejši so bili nem- ški »študentje« (dijaki). Predvsem vsenemško in protiavstrijsko usmerjeno društvo Alemania, ki so ga ustanovili nemški dijaki na mariborski gimnaziji, je postajalo vse bolj »napeto« in je poskrbelo za marsikakšen pripetljaj v mestu ob Dravi. »Ak- tivnost« društva se je tako kazala v nenaklonjenosti do slovenskega mestnega prebi- valstva (predvsem v ekscesih med nemškimi in slovenskimi dijaki). Člani društva so ponoči razgrajali po mestu, prihajali v gostilne in kavarne ter silili goste, da so morali poslušati vsenemško himno Wacht am Rein. 555 Ko so nekega večera konec aprila leta 1882 slovenski dijaki mirno sedeli v neki gostilni v centru mesta in kramljali, so vstopili nekoliko okajeni mariborski nemški dijaki in pričeli na ves glas peti omenjeno pesem. Medtem so opazili slo- venske dijake. Pričeli so jih ozmerjati in žaliti, češ da so Slovenci psi, ki le lajajo, ne znajo pa govoriti. 556 Po vedno množičnejših pritožbah je moral ravnatelj Gutscher proti njim ukrepati in nekaterim naložiti šolski zapor zaradi razgrajanja. Društvo Alemania pa je menda namerno zamolčal in speljal zadevo drugam, kar je posledično pripeljalo do obdolžitve slovenskih dijakov protiavstrijskega delovanja. Toda tudi okrajni gla- var, ki se je vključil v zadevo in zaslišal slovenske dijake, ni mogel dokazati njihove 551 SP, 27. 9. 1881. 552 SP, 15. 10. 1881. 553 SP, 26. 11. 1881. 554 SP, 29. 11. 1881. 555 Jan Šedivý, Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije, v: ČZN, 1967, str. 100–111. 556 SP, 2. 5. 1882. 109 krivde. Pritožba slovenskih poslancev pri ministru Conradu je konec leta slednjič povzročila, da je Gutscherja premestil na gimnazijo v Gradec. 557 Nemci so ob poudarjanju enotnosti skušali ovirati slovensko politiko tudi s štajercijanstvom. Ko so ustavoverci konec maja ali v začetku junija leta 1882 načrto- vali strankin dan v Celju, da bi še močneje povezali spodnještajerske Nemce, 558 in si prizadevali »braniti si, kar imajo v svojej oblasti«, 559 ter hoteli na pobudo celjskega odvetnika Eduarda Glantscnigga ustanoviti Spodnještajersko napredno društvo, ki bi delovalo med kmečkim prebivalstvom, njihova politika ni požela navdušenja med spodnještajerskimi Slovenci. Toda sredi maja so oblasti nemški shod preložile, kar spodnještajerskih ustavovercev ni pustilo ravnodušnih. 560 Nekaj dni kasneje so Nemci v Celju kljub vsemu zborovali in namesto ve- likega shoda organizirali majhno zborovanje, kjer so ob protislovenskih agitacijah razburjeno udrihali čez prepoved. 561 Za dvig nacionalne zavesti – podobno taktiko so uporabili tudi Slovenci – so v časopisju objavljali dopise s svojimi zahtevami in poskušali z geslom »Hie Deutschen – hie Slowenen« še dodatno kaliti nacionalne napetosti. 562 Ko so v začetku julija pricurljale vesti, da je shod vendarle dovoljen, je novica razveselila ustavoverce, Slovencem pa povzročila nemalo skrbi. 563 Potem ko je namestništvo načrtovani slovenski shod prepovedalo, spodnještajerski usta- voverni strankin dan Slovencem nikakor ni bil pisan na kožo. Vendar pa zaskrblje- nost ni trajala dolgo. Po rovarjenju Nemškega društva na Ptuju, Schulvereina na Spodnjem Štajerskem, nacionalno naravnanih izletih nemških telovadcev, gasilcev in študentov, 564 podkrepljenih z govori ustavovernih odvetnikov in profesorjev, ki so spodbujali nacionalno mržnjo, je namestništvo shod prepovedalo z obrazložitvi- jo, da noče novega povoda za vznemirjanje prebivalstva in za kalitev nacionalnega miru na Spodnjem Štajerskem. 565 Ustanovitev društva je tako Glantschniggu uspe- la šele sredi leta 1883. 566 Nacionalne razmere, ki jih je deželni namesnik Kübeck hotel naslikati v naj- lepši luči, seveda nikakor niso bile takšne, še zdaleč pa ne rožnate. Politični razdor je nezadržno prodiral v najmanjše pore javnega življenja. Ostra reakcija spodnje- štajerskega nemštva na prepoved, 567 opozarjanje liberalnega časopisja pred slove- nizacijo spodnještajerskih srednjih šol, uradov 568 in poudarjanje, da je nemštvo na 557 Šedivý, Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije, str. 111. 558 Tp, 3. 5. 1882; CZ, 30. 4. 1882. 559 SN, 8. 7. 1882; prim. Tp, 19. 4. 1882. 560 SP, 13. 5. 1882. 561 SP, 23. 5. 1882. 562 SGp, 8. 6. 1882. 563 SP, 8. 7. 1882. 564 O slednjih prim. StLA, fond Statth. Präs, fasc. 25–1601/1882 liegt bei 25–1525/1882; Suette, Der nationale Kampf, str. 74. 565 SP, 15. 7. 1882. 566 Cvirn, Boj za Celje, str. 32. 567 MZ, 16. 7. 1882. 568 SP, 2. 9. 1882. 110 Spodnjem Štajerskem v nevarnosti, 569 so le pogrevali že tako napeto stanje. Celjski poslanec Foregger, ki je septembra hotel podobno spregovoriti tudi Celjanom, je na veselje slovenskih časopisov v vrtnem salonu hotela Lev sicer naletel na prazne klopi. 570 V tem smislu je bila naravnana tudi skupščina štajerskega učiteljskega dru- štva Lehrerbund na Ptuju v začetku julija. Društvo, ki je simpatiziralo z liberalci, se je vse preveč pečalo s političnimi vprašanji in vsiljevalo nemščino, kjer je le moglo. Toda slovenski učitelji so na Ptuju »neustrašno izrekli svoje prepričanje« in pokaza- li, da so »vkljub vsemu strašenju v velikej večini odločno narodni« in da so »odločni nemškutarji le redke izjeme«, 571 ko so izglasovali nezaupnico nemščini kot učnemu jeziku na osnovnih šolah. 572 Čisto nemško pa je bilo zasedanje mariborske krajevne skupine Schulvereina, kjer je predsednik Duchatsch hvalil njegovo delovanje in po- zival k ustanavljanju novih podružnic, ki da bodo z združenimi močmi premagala nasprotnikova prizadevanja. 573 Vodilno vlogo obrambe nemškega posestnega stanja na Spodnjem Štajer- skem sta nesporno imela Maribor in Celje. 574 Toda če so bili mariborski Nemci ob razdeljenosti v tri stranke v nacionalni politiki neorganizirani, 575 je Celje postajalo središče nemške politike na Spodnjem Štajerskem. Pod celjskim vplivom so tudi mariborski Nemci podprli zahtevo po novi spodnještajerski politični usmeritvi, ki je nastopala z geslom »Proč od Dunaja«, ker da od njega ne morejo ničesar priča- kovati. Zagovarjali so »štajercijanstvo«, ki je s poudarjanjem sloge med nemškim in slovenskim elementom ter s poudarjanjem regionalizacije poskušalo zaustaviti napredujoče slovensko narodno gibanje. 576 Celjski Nemci so ob krepitvi slovenstva morali poseči po radikalnejših me- todah. Potem ko je predsednik celjskega okrožnega sodišča, dvorni svetnik Johann Heinricher, »obupaval« nad slovensko večino v kranjskem deželnem zboru, 577 so leta 1883 v Celju ustanovili Spodnještajersko napredno društvo, 578 ki da lahko edino ustavi napredujočo slovenizacijo s »štajercijanskim« Kmetskim prijateljem. Ta je po dveh letih izhajanja sicer propadel, s čimer je začelo usihati tudi »štajercijanstvo«. Čeprav je bilo v Mariboru novembra istega leta zborovanje društva, 579 pa se v na- sprotju s Celjem zdi, da mariborski Nemci proti sredini 80-tih let niso več dohajali nove nemške usmeritve na Spodnjem Štajerskem. 580 569 SP, 24. 10. 1882. 570 SP, 12. 9. 1882; prim. CZ, 7. 9. 1882. 571 SGp, 28. 9. 1882; SP, 2. 9., 12. 9. 1882; prim. Tp, 28. 10. 1882. 572 Suette, Der nationale Kampf, str. 44. 573 CZ, 14. 12. 1882. 574 Tp 3. 5. 1882; prim. CZ, 14. 12. 1882. 575 Prim. MZ, 13. 6. 1883. 576 Prim. Janez Cvirn, Štajercijanstvo, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 388–389. 577 DW, 31. 6. 1883. 578 Prim. DW, 13. 5., 20. 5. 1883; MZ, 18. 5. 1883; Tp, 10. 5. 1883; Janez Cvirn, Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark: zwischen Kooperation und Konfrontation, v: Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Neue Forschungen zu einem komplexen Thema, (herausgegeben von Harald He- ppner), R. Oldenbourg Verlag München, München, 2002, str. 118–119. 579 Prim. MZ, 7. 11. 1883. 580 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 107–116. 111 Slovencev novo društvo ni navdušilo, pač pa so menili, da »stojimo pred novo borbo za svoje narodne pravice, za svoj gmotni in duševni napredek«. Dru- štvo, ki je imelo namen širiti »nemški liberalizem / / med slovenske kmete spodnje- štajerske in utvrditi nemško-liberalno gospodstvo na slovenskem Štajerskem ter zabraniti napredovanje Slovencev na narodnej podlagi«, 581 je po združitvi ustavo- vernih frakcij jasno kazalo politično orientacijo spodnještajerskega nemštva, ki je kmalu manifestiralo svojo nacionalno opredelitev. Že odkritje spomenika Jožefu II. v spodnještajerskih mestih in trgih jeseni leta 1882 ter spomladi leta 1883 je povzročilo nove politične manifestacije spodnje- štajerskih Nemcev. 582 Slovenci so menili, da je trenutek zgolj pretveza za proteste proti vladi in za poveličevanje Jožefa II. kot germanizatorja. 583 Na seji odbora Slo- venskega društva v Mariboru so člani sprejeli resolucijo, naperjeno proti ustavover- nemu početju, ki da samo veča mednacionalni prepad. »Slovenci štajerski v tem, kako se je v Celji cesarju Jožefu stavil spomenik, ne vidimo nobene 'dinastične' t. j. preuzvišenej cesarskej rodbini koristne svečanosti, ampak obšeman 'Parteitag' in zlorabljenje spomina na cesarja Jožefa za demonštracijo proti sedanjej c. k. vladi, ter obžalujemo, da se je celo c. k. gimnazijska mladež posilila k tej političnej slove- snosti, zadovoljno pa pozdravljamo to, da se c. k. uradniki službeno niso udeležili, Slovenci v Celji in okolici pa izostali.« 584 581 SGp, 24. 5. 1883. 582 Prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 77. 583 SP, 28. 10. 1882. 584 SGp, 9. 11. 1882. Jožefov spomenik v Celju (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 112 Jožefova slavnost je na Spodnjem Štajerskem tako potekala v izrazito nacio- nalni luči brez slovenske udeležbe. Celjsko nemštvo je izražalo nemški značaj Celja in poudarjalo, da je mesto nemško, to pa ponazarjalo z izobešenimi nacionalnimi zastavami in sploh z veliko proslavo. 585 Dober mesec poprej so mariborski Nemci, kot se zdi, proslavljali Jožefa II. nekoliko manj pompozno v postavljanju nacional- nih izjav. 586 Tudi drugod so otvoritve spomenikov odmevale nekoliko manj kot v Celju. Čeprav je celjska proslava dvignila nekoliko več prahu tudi med Slovenci, je spodnještajersko nemštvo priložnost izkoristilo predvsem za poudarjanje svojih zahtev in stališč ter ponovno poudarjalo obrambo svojega posestnega stanja. Še več. »Jožefove svečanosti / / so nemškim liberalcem le priložnost, da svoje neumne politične sanjarije leži med svet spravljajo, in zoper sedanjo ministerstvo ropotajo, sami sebe tolažijo z ozirom in pozivljanjem na nemškega cesarja Jožefa.« 587 Leto 1883 je zgolj pospešilo nacionalno delovanje slovenske in nemške stra- ni na Spodnjem Štajerskem. 588 Potem ko je Eduard Glantschnigg začel s Kmet- skim prijateljem prodirati na štajersko podeželje, Slovencev ni pustil ravnodušnih. Nemška akcija, ki si je prizadevala s poudarjanjem lokalne deželne zavesti pridobiti kmečko prebivalstvo pod svoje okrilje, je naletela na ostrega nasprotnika, a kljub temu kazala na to, da se »glavni sedež spodnještajerske nemške energije in netole- rantnega spodnještajersko-nemškega značaja nahaja v Celji«. 589 Ko si je Glantschni- gg »izposloval« pravico do izdajanja gospodarske priloge, ki jo je Štajerska kmetijska družba že več let prilagala Slovenskemu gospodarju, je med Slovenci dvignil precej prahu. Strani, ki jih je prebiralo predvsem kmečko prebivalstvo, je Glantschnigg pod pretvezo štajercijanstva želel objavljati tudi sam in s tem večati krog svojih bralcev. Katoliško tiskovno društvo, ki je izdajalo Slovenskega gospodarja, je vlo- žilo proti temu pritožbo, češ da Glantschnigg nima uradnega dovoljenja za svoje početje, sam pa je tako ostro napadel bivšega urednika Gregoreca, da so mu menda »celo Nemci in nemškutarji zamerili«. 590 Toda celjski Nemci so pokazali svoje pravo stališče, ko so svoj osrednji časnik preimenovali v Deutsche Wacht in dali jasno ve- deti, da je celjska mestna politika prav taka, kot jo je poudarjali novo ime časopisa. Nacionalni razdor se je na Spodnjem Štajerskem vztrajno večal, Deutsche Wacht pa je poudarjala prvenstveno vlogo nemštva, agitirala proti Slovencem in branila nem- ške nacionalne interese. 591 Menila je, da so slovenska prizadevanja glede slovenskih gimnazijskih paralelk naperjena zgolj h kalitvi »miru« na Spodnjem Štajerskem, 585 CZ, 26. 10., 2. 11. 1882; prim. Bojan Cvelfar, Naj pokaže Celje svojo nemško kov! (Odkritje spomenika cesarju Jožefu II. leta 1882 v Celju), v: Kronika, 1997/1–2, str. 78–82; Bojan Cvelfar, Andrej Studen, Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju pred prvo svetovno vojno, v: Odsevi preteklosti 2. Iz zgodovine Celja 1848–1918, Muzej novejše zgodovine, Celje, 1998, str. 333–335; Bojan Cvelfar, Slav- nostno odkritje spomenika cesarju Jožefu II. v Celju, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 384–386. 586 MZ, 8. 9., 10. 9., 13. 9. 1882. 587 SGp, 10. 5. 1883. 588 Suette, Der nationale Kampf, str. 76. 589 Cvirn, Sernec, str. 122. 590 SGp, 18. 1. 1883; DW, 11. 1. 1883. 591 DW, 4. 1. 1883. 113 Slovenci pa da povzročajo hrup in razdirajo spodnještajersko spravo. 592 Še bolj se je zavzela za oblikovanje posebnih društev v mestih po vzoru moravskih Nemcev, ki so proti »češki propagandi« branili nemštvo pred prodirajočo »slovanizacijo« in se trudili prispevati k ugodnemu rezultatu na državnozborskih, deželnozborskih in drugih volitvah v nemško korist. Omenjene dejavnosti so sicer opravljale krajevne skupine Schulvereina, ki so zborovale npr. pod predsedstvom Higerspergerja v Ce- lju ali Michelitscha na Ptuju, 593 obenem pa so se v podporo nemštva ustanavljale nove, kot recimo za Šoštanj in Velenje v začetku junija. 594 Oporo spodnještajerskim ustavovercem je nudil tudi Glantschnigg, ki je na vse pretege branil svoj list, češ da je namen Kmetskega prijatla le praktičen poduk kmetov in da list nima pro- stora za kakršnokoli nacionalno hujskanje in ščuvanje, kot da to počne slovensko časopisje, 595 s čimer ga je želel oprati očitka kakršne koli nemške agitacije. Toda celjski odvetnik Glantschnigg je s svojimi izjavami očitno mlatil pra- zno slamo, potem ko je prav celjska »vahterca« skušala ob pogrebu narodnega bu- ditelja in domoljuba Štefana Kočevarja konec februarja (ob siceršnjih simpatijah do pokojnega) izzivati celjske Slovence. Tako je pisala o pomanjkanju okusa in ne- taktnosti Slovencev, ki da so pogrebno slovesnost spremenili v praznični oziroma pustni sprevod, zlasti pa jo je motila oprava sokolov s plapolajočimi zastavami in modro-belo-rdeče okrašenimi venci, medtem ko da bi si pokojni zaslužil resnejši in bolj dostojanstven pogreb. 596 Novo politično manifestacijo je na Spodnjem Štajerskem povzročil obisk cesarja Franca Jožefa sredi leta 1883. Kljub temu, da so v spodnještajerskih mestih prevladovali Nemci, so se Slovenci na cesarjev prihod temeljito pripravili. Celjski Neckermann, mariborski Duchatsch, ptujski Rodoschegg, slovenjgraški Tom s c he- gg in bistriški Formacher jih kot nemški župani niso prav nič motili. Spodnješta- jerski Slovenci so hoteli narediti na cesarja dober vtis, čeprav »ob celej cesarjevej poti pri nas narodnega trga ni nobenega«. Tako so vsemu navkljub pričeli z akcijo in »v Mariboru, Celji, Ptuji, Ljutomeru, Ormoži, Rogaci, Slov. Gradci itd. so uplivni gospodje uže naprošeni, da vzamejo reč v roke«. 597 Medtem ko so se Slovenci pripravljali na cesarjev obisk, so spodnještajerski ustavoverci cesarja pričakovali s prireditvami, namenjenimi Jožefu II. Na Ptuju so v začetku maja priredili slavnost, ki je bila namenjena poudarjanju nemštva, opozar- janju na to, da je Ptuj nemško mesto in bila sploh naravnana proti slovenskemu pre- bivalstvu kot »demonštracija proti ne nemškim narodom«. 598 Orientacija spodnje- štajerskih ustavovercev je bila sredi prve polovice 80-tih let že izrazito nacionalna. Ideje in stališča, ki so jih postavljali ustavoverci, so na Štajerskem le podpihovale nacionalni razdor. 592 DW, 11. 1. 1883. 593 DW, 21. 1. 1883. 594 DW, 7. 6. 1883. 595 DW, 26. 4. 1883. 596 Cvelfar, Studen, Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju, str. 338. 597 SGp, 10. 5. 1883. 598 Prav tam; prim. DW, 13. 5., 17. 5. 1883; MZ, 16. 5. 1883. 114 Šestoletnica habsburške hiše je na Spodnjem Štajerskem tako pov- zročila pri Nemcih in Slovencih nove premike. Ustavoverci so si prizadevali prikazati Spodnjo Štajersko kot nem- ško deželo. »Na to delajo v Mariboru, Bistrici in Celji,« je pisal Slovenski go- spodar. Toda Slovenci niso stali križem rok, pač pa so pozivali slovenske obči- ne, naj ne popustijo pred nemškim pri- tiskom, ko so liberalci hoteli s svojimi adresami cesarju »pokazati, kako vsa Štajerska, nemška in slovenska, pred njimi trepeče«. K temu je prispeval v deželnem zboru grof Wurmbrand, ki da bi rad »Slovencem k cesarju pot za- prl in samim nemško-liberalnim adre- sam dveri odprl«, česar pa namestnik Kübeck ni upošteval. 599 Tako je cesarjev obisk povzro- čil pri ustavovercih nemalo gorja. Ko je bil cesar v začetku julija v Mariboru »sprejet večjidel slovenski«, je dunajski Deutsche Zeitung o tem poročal »poln nejevolje in jeze«, Slovenski gospodar pa je zadovoljno ugotavljal, da je tistim, »ki so pri tej priliki hoteli Slovence zatajiti in najvišjej osebi v državi pokazati, da je tukaj vse ponemčeno«, popolnoma spodlete- lo. Kljub temu da je bilo na sprejemu na mariborski železniški postaji in v graškem predmestju precej slovenskega prebivalstva, so cesarja sprejeli vsi mariborski mestni veljaki, 600 pa tudi slovenski poslanci. Dan je minil v poudarjanju zvestobe vladarski hiši z obeh strani, čeprav so tako eni kot drugi poudarjali svojo nacionalno zavest z nošenjem svojih zastavic in simbolov. Sprejema, kot ga je cesar doživel, se najbrž ni nadejal niti sam, ko je bil pred Mariborom enkratno sprejet že v Radgoni, Šentilju in na Pesnici, slovenjegraški in marenberški Slovenci pa so se v Mariboru skupaj z mariborsko deputacijo predstavili cesarju po priporočilu poslanca Gödel-Lannoya. Toda na Ptuju je mestno vodstvo vseeno pretiravalo. Ko je okrajni glavar Premerstein cesarju dejal, da je mesto nemško, okolica pa slovenska, je baron Kü- beck iz cesarjevega spremstva vzkliknil »Skandal, Skandal«, ko je uzrl do tal viseče nemške črno-rdečo-zlate zastave. Županu Rodoscheggu je pripomnil, da mu zavoljo tega nikakor ni hvaležen niti on niti cesar, ki ga je slovenska deputacija še pozvala, naj izvede »tiste pravične postave, ki nam zagotavljajo naš narodni obstanek in sreč- 599 SGp, 7. 6. 1883. 600 Prim. MZ, 11. 7. 1883. Cesar Franc Jožef sredi 80-tih let 19. stoletja 115 no bodočnost«. 601 Kljub temu, po poročanju Deutsche Wacht, tudi Slovenci niso upoštevali prepovedi izobešanja nacionalno obarvanih zastav. 602 V Celju so hoteli Nemci prav tako predstaviti mesto v popolnoma nemški luči, ob tem pa v »vahterci« obilno agitirali in ščuvali slovensko prebivalstvo z razni- mi pronemškimi parolami. 603 Nemško-slovenska nacionalna nesloga se je ponov- no pokazala na lokalnem področju. Obenem je nemško časopisje po cesarjevem odhodu poročalo, češ da Slovencem ni uspel zastavljeni cilj, približati jezikovno problematiko »in situ« cesarju in pisalo, da je slovenska jezikovna demonstracija propadla, ker da omikano prebivalstvo govori nemško v celoti, od kmetov pa da 30 % razume nemško. 604 Omenjenim »nemškim« slavnostim je na Spodnjem Štajerskem vztrajno sle- dilo delo nemškega Schulvereina, kjer da so »tla ponemčevanju še ugodna«. Potem ko sta bili ustanovljeni šoli v Račah in v Sladkem Vrhu, je društvo vneto podpiralo tudi šolo v Šentilju. Po ustanovitvi pekrske nemške šole je politika društva ubrala svojo pot. Miha Wretzl, znani mariborski vinogradnik, je podpiral podobne šole v Radvanju, v Magdalenskem predmestju in na Studencih. Šolama v Vuzenici in v Vuhredu je Schulverein v zameno za ponemčevanje otrok zagotavljal redno de- narno podporo, ob tem pa podpiral tudi šole v Marenbergu, Vojniku, Vitanju in v Sevnici. 605 Vendar namen društva ni bil zgolj ponemčevanje šolske mladine tudi v čisto slovenskih okrajih, temveč tudi agitiranje pri raznih volitvah v interesu spo- dnještajerskih ustavovercev. 606 601 SGp, 12. 7. 1883. 602 DW, 5. 7. 1883. 603 SP, 21. 7. 1883. 604 DW, 26. 7. 1883. 605 SGp, 17. 5. 1883. 606 SP, 1. 9. 1883. 116 Slovenski ekonomski »prodor« Kriza podeželja, ki je bila prisotna že vse od zemljiške odveze leta 1848, je kmečko prebivalstvo močno prizadela. Še posebej se je pritisk na kmete čutil v oderuških obrestih. 607 V 60-tih letih so obstajale na Štajerskem mestne hranilnice v Mariboru, Celju in na Ptuju, ki pa so denar zelo drago posojale. Slovenska politika je tako v začetku 70-tih let poskušala pomagati slovenskemu kmetu, ko je začel Josip Vošnjak leta 1872 ponovno objavljati članke, v katerih je pozival k hitremu ustanavljanju slovenskih posojilnic. 608 Razmere je še dodatno poslabšal zlom dunaj- ske borze leta 1873. Tovarne so zapirale svoja vrata in odpuščale delavce, gradbena dejavnost je pojemala, kupna moč in cene so padale, kriza na podeželju pa se je poglabljala. 609 Taaffejeva politika je prinesla močnejši zagon posojilnic in bila med kmeč- kim prebivalstvom deležna več ugleda.. »Ves kmetski stan bil bi gotovo vničen, ako bi ne bil l. 1879 zmagal grof Taaffe pri volitvah v državni zbor.« Ko je vladni kabinet ubral vizijo izboljšanja gospodarskega stanja v monarhiji in »vsaj za prvo silo dal kmetskim ljudem na korist potrebnih postav«, je bilo čutiti zadovoljstvo tudi na Spodnjem Štajerskem. »Postava zoper ponarejanje vina, zoper uvažanje ruskih in rumunskih goved, zoper oderuhe, postava o posojilnicah, o zlaganji zemljišč, o polajšanji za prelaganje vknjiženih dolgov, / / colninska postava, ki bode tujej moki, zrnju in klavnej živini meje zapirala z večjo colnino,« vse to je zadovoljevalo podežel- sko prebivalstvo, čeprav so se zavedali, da je »to le začetek« in da bo potrebno »več storiti, ako hočemo kmetski stan pogina rešiti«, ki da bo »liberalno dobo pri nas« dolgo pomnil. 610 Kljub temu ni bilo stanje na Spodnjem Štajerskem nič kaj rožnato. Medtem ko je po začetem slovenskem »prodoru« v šole in urade Eduard Glantschnigg s svojim slovensko pisanim Kmetskim prijateljem prepričeval slovenske kmete, češ da jim je naklonjena edino (nemška) liberalna stran, je deželnozborska liberalna politika ubirala svojo pot in zaradi poprejšnjih nenehnih poviševanj davkov spo- dnještajerske kmete silila v vedno večje dolgove. 611 Tako so spodnještajerski okraji dolgovali v deželno blagajno slabih 250.000 goldinarjev za leti 1881 in 1882. Libe- ralci, ki so še zmeraj ostajali pri svojem in hoteli višje davke, ker da je to edini način za dvig deželnega gospodarstva, zaradi agresivne finančne politike na Spodnjem 607 Prim. Andrej Pančur, Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja, v: ZČ, 1999/1, str. 33– 55. 608 Prim. Aleksander Videčnik, Denarništvo v Celju. Od hranilnice do banke, Ljubljanska banka, Splošna banka Celje, Celje, 1989, str. 5–9. 609 Andrej Pančur, Črni petek na dunajski borzi, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 261; prim. Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Modrijan, Ljubljana, 2006, str. 95–102. 610 SGp, 30. 3. 1882. 611 O dolgovih glej več Žarko Lazarević, Kmečki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki za- dolženosti slovenskih kmetov 1848–1948, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1994, str. 14–22. 117 Štajerskem niso bili priljubljeni. 612 Svoboda kapitala, ki ga je poudarjala liberalna stranka, pod novo vlado ni mogla uspeti, še posebej zato, ker je ministrski pred- sednik poudarjal izboljšanje razmer z reformami »in upeljal postave zoper oderu- štvo«. Reprezentacijo ustavovernih idej si je kmalu zatem privoščil dunajski Neue Freie Presse, ki ga ni prav nič motilo, »ako sedanji kmeti zgubijo svoja posestva in postanejo prosti delavci ali težaki. Mestni kapitalisti bodo potem posestva bolje obdelovali, kakor poprej kmetje; kajti kapitalisti bodo svoje denarje za zboljševanje posestev in za boljšo obdelovanje rabili.« 613 Toda vedno več je bilo na Spodnjem Štajerskem tudi Nemcev, ki niso sim- patizirali z liberalno politiko Združene levice, pač pa so v duhu Linškega programa ubrali drugačno pot in se ob noveli obrtne svobode, ki je »pretresala« državni zbor leta 1882, postavili za razliko od kranjskih Nemcev v bran obrtnikov in srednjega stanu. Tako se je po sprejemu novele, ki da »temeljito predrugačuje socijalne raz- mere rokodelcev in obrtnikov«, med spodnještajerskimi Nemci ob vse močnejšem nacionalizmu vse bolj krepilo odklanjanje liberalizma in zavzemanje za zaščito obr- tnikov, kar je naletelo na gluha ušesa liberalno usmerjenih Nemcev. 614 Slovensko zadružništvo (Miha Vošnjak) V spodnještajerskih mestih je nemški element igral dominantno vlogo na gospodarskem področju in obvladoval lokalno politiko, kljub temu da so ustavover- ci na državni ravni operirali iz opozicije. Po prelomu desetletja so spodnještajerski Slovenci tudi v tem smislu pričeli delovati bolj organizirano, ko je Miha Vošnjak 615 ponovno oživil pomen zadružništva na Slovenskem z ustanavljanjem posojilnic in hranilnic po Schulze-Delitzschevih 616 načelih z Raiffeisnovimi vplivi. 617 Medtem ko je že njegov brat Josip skušal v 70-tih letih oživiti slovenski gospodarski razvoj, a mu vsestransko politično delo tega ni dopuščalo, po drugi strani pa je napredek oviral nemškoliberalni pritisk, 618 je šele prihod upokojenega železniškega inženirja Miha- 612 SGp, 10. 8. 1882. 613 SGp, 17. 8. 1882. 614 Andrej Pančur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska naloga, Ljubljana, 1999, str. 45–46. 615 O njem glej več Lapajne, Dvajsetletnica, str. 30–34. 616 Na splošno o Schulze-Delitzschevem sistemu glej Jurij Perovšek, Schulze-Delitzscheva zadružnogospo- darska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju, v: Prispevki za novejšo zgodovino (PNZ), 1997, str. 17–33. 617 Schulze-Delitzschev koncept zadružništva je temeljil na socialnogospodarskem dvigu obrtniškega sre- dnjega stanu, obrtniških pomočnikov in mezdnih delavcev ter ostro zavračal državni intervencionizem. S tem je zagovarjal gospodarsko pot med kapitalističnim in socialističnim gospodarskim načinom. Franz Hermann Schulze-Delitzsch je zasnoval sistem konzumnih, surovinsko-nabavnih, kreditnih in produktivnih zadrug, v katerih je videl rešitev za revne delavce in obrtnike. Njegov namen je bil po- vezovanje razpršenih malih gospodarskih sil po načelu solidarne samopomoči v zadružnih povezavah posameznikov. Sistem zadrug Friedricha Wilhelma Raiffeisna se je razlikoval od Schulze-Delitzscheve- ga sistema ob drugih organizacijsko-gospodarskih značilnostih v zagotavljanju gotovinskih posojil na podeželju, kjer jih je največ primanjkovalo. Jurij Perovšek, Prilagoditev Schulze-Delitzschevih zadru- žnogospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872–1895, v: PNZ, 1998, str. 5–6, 9. 618 Več o tem glej prav tam, str. 7–9. 118 ela v začetku 80-tih let v Celje vzpod- budil že začeto delo in mu dal novega poleta. 619 Ko je državni zbor konec leta 1880 sprejel zakon o davčnih olajšavah zadrug, je kot prva na Spodnjem Štajer- skem 620 ugledala luč sveta posojilnica v Celju, 621 kljub temu da je predsednik celjskega okrožnega sodišča Heinri- cher temu ostro nasprotoval. Mož, ki se je ravnal po načelu, da morata biti spodnještajerski kapital in inteligenca nemška, se je bil v začetku aprila leta 1881 prisiljen sprijazniti z dejstvom, da je celjska posojilnica pričela delova- ti, začeti proces gospodarske krepitve slovenskega meščanstva pa je nakazo- val, da njegova ocena ne bo vzdržala. 622 Posojilnica je delovala v skladu z zako- nom, ki je predvidel olajšave za zadru- ge, ki so omejevale poslovanje le na čla- ne. Vošnjak je tako uvedel sistem, ki si je prizadeval ustvariti čim večjo lastno glavnico, obenem pa omogočal članstvo v posojilnici tudi revnejšim. 623 Vošnjakov sistem zadružništva je kombiniral oba tipa, prevladoval pa je Sc- hulze-Delitzschev vpliv. Z visokimi deleži je omogočal ustanovitev finančno moč- nih denarnih zavodov, ki so mogli konkurirati nemškim. Prav zaradi slednjega so morale biti zadruge kot nacionalna opora za gospodarsko osamosvojitev Slovencev kapitalistično naravnane, tako da socialni značaj, kreditiranje šibkih slojev, ni bil na prvem mestu in zato ne preveč poudarjen. Med delavstvom, obrtništvom in kmečkim prebivalstvom prav zaradi tega niso imele prevelikega vpliva, čeprav so imele ob narodnoobrambnem in kulturnopolitičnem poslanstvu tudi pomembno gospodarsko vlogo za razvoj modernih gospodarskih panog in slovenskega podje- 619 Dolfe Schauer, Prva doba našega zadružništva, Učiteljska tiskarna d. d. v Ljubljani, Ljubljana, 1945, str. 53. 620 Prej so že obstajale posojilnice v Ljutomeru, Šoštanju, Mozirju in Ormožu. Lapajne, Dvajsetletnica, str. 11–16. 621 Prim. Josip Sernec, Spomini (spremna študija Janez Cvirn), Osrednja knjižnica Celje, Celje, 2003, str. 27–28; Lapajne, Dvajsetletnica, str. 16–18. 622 Janez Cvirn, Celje – izginjajoči nemški otok na Spodnjem Štajerskem, v: Od Maribora do Trsta 1850– 1914, Zbornik referatov (uredila Darko Friš, Franc Rozman), Pedagoška fakulteta, Maribor, 1998, str. 58. 623 Schauer, Prva doba, str. 54–56; prim. SP, 17. 4., 20. 4. 1881. Mihael Vošnjak je slovensko zadružništvo postavil na trdne temelje (Josip Vošnjak, Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982, str. 51) 119 tništva. 624 Toda še pred odprtjem prve slovenske posojilnice v Celju je spodnješta- jersko nemško časopisje »popisalo« pole papirja, ko je proti novim Vošnjakovim po- sojilnicam izpostavilo nemške hranilnice, ki so delovale po Raiffeisnovem sistemu, in jih opravičevalo z dejstvom, da so mnogo bolj varne od Schulze-Delitzschevih, kakršne je načrtoval Vošnjak. »Die Darlehenskassen nach diesem Systeme gewä- hren den kreditbedürftigen Landwirthen auf längere Zeit Darlehen mit allmähliger Amortisation, berechnen einen äusserst niederen Zinssuss, räumen den Mitglie- dern keine Geschäftsantheile ein, geben denselben keine Dividende, sondern sam- meln den entfallenen Gewinn in dem Reservefond an und beschaffen sich alles Kapital durch Entlehnen. Ferner beschränken diese ihre Wirksamkeit auf ganz kleine Ortschaften, damit die Mitglieder sich genau unter einander kennen, und haben ausserordentlich geringe Verwaltungskosten. Die Mitglieder, welche fast nur Landwirthe sind, haften solidarisch mit ihrem Grundbesitz, die Sicherheit ist in Folge dessen für die Kapitaldarleiher eine mehr als genügende und die Kapitalbe- schaffung eine leichte.« 625 Politična nesloga je našla svoje mesto tudi na gospodar- skem področju, obenem pa je ustavoverno nemštvo skušalo odtegniti potencialne posojilojemalce novim slovenskim posojilnicam. Ravnatelj celjske posojilnice Miha Vošnjak je do ustanovitve Zveze sloven- skih posojilnic v Celju konec januarja leta 1883 opravil mnogo dela in veljal za »prvaka slovenskega zadružništva«. Celjska posojilnica je kmalu pokazala velik po- tencial in za sabo potegnila še druge. Do konca leta 1882 je na Slovenskem pod Vo- šnjakovim vplivom nastalo še pet posojilnic, od tega tri na Spodnjem Štajerskem. Konec maja leta 1881 je zaživela posojilnica v Žalcu, 626 januarja leta 1882 posojilni- ca v Mariboru, potem ko je šoštanjski notar Fran Rapoc s pomočjo obeh Vošnjakov uspel uresničiti svoje načrte, 627 konec leta pa še posojilnica v Sevnici. 628 Mariborska posojilnica je bila ob celjski še posebej pomembna, predvsem zato, ker so se še čutile posledice borzne krize na deželi, mestne nemške hranilnice pa so stremele predvsem za dobičkom. Javnost je menila, da so posojilnice v prvi vrsti v pomoč šib- kejšim slojem prebivalstva. Zato je ustanovitev mariborske posojilnice naredila vtis na slovensko javnost, ki je menila, da je bila posojilnica že dolgo potrebna. Kljub temu so nekateri poudarjali njen narodnoobrambni namen, drugi so stremeli h gospodarskim idealom, dejansko pa je predstavljala nacionalni simbol, ki je mogel konkurirati nemškim denarnim zavodom in prispevati k nacionalni emancipaciji Slovencev. Predsednik posojilnice je postal odvetnik Jernej Glančnik, ki je bil tedaj tudi predsednik Slovanske čitalnice, osrednjega slovenskega kulturnega društva v Mariboru. Z velikim prizadevanjem je širil vpliv posojilnice na podeželje, podpiral 624 Perovšek, Prilagoditev, str. 9–10; prim. Žarko Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju do konca prve svetovne vojne, v: Odsevi preteklosti 2, str. 133–135. 625 MZ, 28. 1. 1881. 626 Občni zbor posojilnice je bil 1. marca leta 1881. SP, 23. 4. 1881. 627 Prim. SN, 9. 1. 1882; Vlasta Stavbar, Narodni dom v Mariboru, v: Celjski zbornik, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 1997, str. 96–98; Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Posojilnica v Mariboru (Narodni dom), Založba Obzorja, Maribor, 1989, str. 238–241. 628 Prim. Lapajne, Dvajsetletnica, str. 18–19. 120 ustanavljanje novih slovenskih zadrug in zaviral nemški pritisk na Slovence. 629 Ob politični in kulturni emancipaciji Slovencev je obdobje Mihe Vošnjaka prineslo še nacionalno ločene gospodarske ustanove širšega pomena, s čimer so postale me- stne nemške hranilnice v očeh Slovencev pojem nemških postojank in ne zgolj gospodarskih ustanov, 630 ko so se vse prerade zelo oderuško obnašale do svojih vlagateljev. Kot je ugotavljal Slovenski narod, je zaradi politike mestnih hranilnic veliko posestnikov obubožalo, ostali, ki niso bili sposobni odplačevati posojil, pa so plačevali mastne obresti, ki so navrgle lep kupček denarja. Tako je popolnoma razumljivo, zakaj niso nemške hranilnice uživale pri slovenskih kmetih nobenega ugleda. »Pri gospodarskem vprašanji zavzimajo hranilnice važno mesto, ker so one postale posredovalke mej kapitalom in posestvom. / / Zapuščen kmetovalec je pri- siljen bil, denar iskati tam, kjer ga je jedino našel – v denarnih zavodih. Hranilnice so sicer / / dobrodejni zavodi z namenom, da 'uče ljudi štediti', v resnici pa so vse hranilnice naposled osnovane iz sebičnosti in zaradi dobička, kakor vsako denarno podjetje.« 631 Slovenski napredek spodnještajerskih ustavovercev nikakor ni navduševal. Čeprav so v ptujskem okrajnem zastopu v začetku aprila leta 1881 potrdili usta- novitev slovenske okrajne hranilnice, 632 je sklep naletel na oster odpor vodilnih ptujskih mož. Proti hranilnici so se izrekli ptujski župan Karl Bresnigg, 633 ki je bil obenem ravnatelj in odvetnik ptujske mestne hranilnice. Zadnja funkcija mu je navrgla tudi precej denarja, še posebej prebrisan pa je bil pri obrestih, češ da »mu ni prav, če kdor ob pravem času obresti prinese, ker mu pri takem odpadne dober zaslužek«. Predstojnik nemške ptujske posojilnice Pisk je bil s trgovcem Ernstom Ecklom zaradi dobrega zaslužka prav tako proti, še bolj pa se je ustanovitvi upiral odvetnik Franz Strafella, ki je ponovno računal na župansko mesto, ravnateljstvo in odvetniško mesto, zraven tega pa na podoben zaslužek. 634 Vsi trije so bili zaradi tega, ker so držali vse niti v svojih rokah, seveda trn v peti ptujskemu slovenskemu prebivalstvu. 635 Po sprejetju sklepa so sklicali mestni za stop in vložili »protest proti zaključku okrajnega zastopa« v deželnem odboru, profesorja Žitka, ki da je vplival na »neugoden« izid, pa so hoteli pregnati vsaj »50 Meilen weit vom windischen Land«. 636 Razmere na Ptuju nikakor niso bile rožnate. Proti slovenskim prizadeva- njem se je izrekla tudi liberalna Marburger Zeitung, ki je menila, da pomeni usta- novitev posojilnice le konkurenco že obstoječi mestni hranilnici, ki da odlično po- 629 Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941, v: Maribor skozi stoletja. Razprave I (uredili Vladimir Bračič, Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Založba Obzorja Maribor, Mari- bor, 1991, str. 348. 630 Schauer, Prva doba, str. 56–59. 631 SN, 30. 7. 1881. 632 SGp, 7. 4. 1881; SP, 17. 4. 1881. 633 Karl Bresnigg je predtem služboval v Črnomlju in se navduševal »za slovenske narodne ideje«, po priho- du na Ptuj pa je svoj »prenovljeni« politični nemški program izražal tudi z izjavami, kot npr.: »Mit den Wölfen muss man heulen.« SN, 23. 6. 1881. 634 SGp, 21. 4. 1881. 635 SGp, 28. 4. 1881. 636 SGp, 5. 5. 1881. 121 sluje, slovensko posojilnico pa je takoj obsodila na propad, ker naj bi bila prešibka. Mestno občino Ptuj je pozvala, naj z vsemi sredstvi prepreči njen nastanek. 637 Ko je okrajna hranilnica že zasnovala bodoči program, ki je predvideval pomoč kmetom celotnega ptujskega okraja, ker da je mestna hranilnica delovala v kapitalističnem duhu brez ozira na stisko okoliškega prebivalstva, 638 so napetosti privedle tudi do izjav nemških ptujskih liberalcev, ki so bili podobnega mnenja kot župan Bresnigg. Ta je gimnazijskemu profesorju Francu Hubadu zabrusil, da je Ptuj nemško me- sto, če želi govoriti slovensko, pa naj gre na Pohorje. 639 Ptujski Nemci so delovali skrajno brezobzirno. Božidar Raič je tako ugotavljal, da so proti okrajni hranilnici le tisti ptujski meščani, »kojim iz mestnih peneznih zavodov več ali manje v žep padne«. 640 Toda okrajna hranilnica še vedno ni »prispela« do svojega epiloga, ker se je zadeva vlekla še vse do konca leta, pa še takrat je sklep o ustanovitvi hranilnice dobival vedno nova nasprotovanja ptujskih mestnih veljakov, ki so uspeli vso stvar prestaviti. 641 Slovenska prizadevanja, ki so bila usmerjena h gospodarski emancipa- ciji spodnještajerskih Slovencev, so morala tako na Ptuju počakati lepših časov. Zveza slovenskih posojilnic Ob tem, ko je na Slovenskem delovalo že štirinajst posojilnic, so se sredi januarja leta 1883 v prostorih celjske posojilnice sestali predstavniki nekaterih po- sojilnic in pripravili program bodoče Zveze slovenskih posojilnic v Celju. Po uspe- šnem sestanku, ki si je zastavil predvsem pospeševati »napredek denarnih zavodov«, so izvolili za predsednika zveze Miho Vošnjaka. 642 Zveza slovenskih posojilnic, 643 organizirana kot društvo zaradi zadružnega zakona iz leta 1873, ki ni predvideval zadruge, katere člani bi bili pravne osebe, 644 je na Štajerskem hitro pokazala re- zultate. Konec leta je bilo ustanovljeno Hranilno in posojilno društvo na Ptuju, sredi leta 1884 posojilnice v Pišecah, v Rogaški Slatini, Sevnici in v Sv. Petru pod Svetimi gorami (danes Bistrica ob Sotli), konec leta pa še v Konjicah, Makolah in na Vranskem. 645 Medtem je februarja leta 1884 Vošnjak pričel na lastne stroške iz- 637 MZ, 22. 4. 1881. 638 SGp, 12. 5. 1881. 639 SGp, 5. 5. 1881. 640 SGp, 9. 6. 1881. 641 SGp, 6. 10. 1881. 642 SN, 30. 1. 1883. 643 Prim. Rüdiger Malli, Die Sozialstruktur und das nationale Erwachen der Slowenen, v: Österreichi- sche Osthefte, 1978/1, str. 290; Žarko Lazarević, Razmah finančnih ustanov, v: Slovenska novejša zgodovina 1, str. 84; Andrej Pančur, Zveza slovenskih posojilnic, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 390–392. 644 Žarko Lazarević, Celje – prvotno središče slovenskega zadružništva, v: Celjski zbornik, Osrednja knji- žnica Celje, Celje, 1994, str. 115. 645 Posojilnica na Vranskem je zaživela šele leta 1890, ker naj bi njeno registracijo zavlačeval tamkajšnji notar, ki da je »stal v zvezi s celjskim Heinricherjem in ta dva sta tako dolgo 'mučkala', da je cela stvar zaspala«. Posojilnica v Sv. Petru pod Svetimi gorami je začela delovati šele na prelomu stoletja. Schauer, Prva doba, str. 71–72; Zadruga (Z), 31. 5. 1885; Lapajne, Dvajsetletnica, str. 19–20. 122 dajati glasilo Zadruga, ki si je prizadevalo »vzbujati ustanovitev narodnih denarnih zavodov, stvarno in zvedeno razpravljajoč njih koristi in navode dajati za primerno poslovanje z ozirom na razmere časa« ter skušalo zadružništvo razširiti »tudi med druge predele gospodarskega življenja«. Izhajanje lista je pričalo o utrditvi Zveze in zadružništva na Slovenskem in Spodnjem Štajerskem, še bolj pa je potrjevalo vnemo Mihe Vošnjaka, ki je namenjal ogromno časa časopisu. Potem ko je bil leta 1884 izvoljen v deželni in naslednje leto v državni zbor, je izhajanje pričelo postopo- ma usihati, 646 vodstvo celjske posojilnice pa je prešlo na Josipa Serneca. 647 Delovanje Zveze slovenskih posojilnic je bilo usmerjeno predvsem v načrtno ustanavljanje omrežja denarnih zavodov. 648 Na prvem občnem zboru aprila leta 1884 v Celju 649 je bila tako najpomembnejša točka ustanovitev novih posojilnic. Vošnjak je pozival k ustanovitvi v krajih, kjer posojilnic še ni bilo (npr. Radgona, Kozje, Lenart, Slovenska Bistrica, Rogatec, Šmarje, Brežice, Trbovlje, Konjice), in predlagal posojilnico ali hranilnico, ki bi preprečila, »da bi tujerodni denarni zavodi še nadalje izkoriščali slovensko ljudstvo v svoje strankarsko-nacionalne namene«, v vsakem okraju na Spodnjem Štajerskem (ta je sredi desetletja prednjačila po številu slovenskih posojilnic) pod »narodnim« vodstvom. Ker je bil na Štajerskem položaj povsem drugačen kot na Kranjskem (tam so pospeševali ustanavljanje hranilnic), je Zveza na Štajerskem dajala prednost posojilnicam. Hranilnice so namreč ustanovi- le občine, okraji ali mesta, ki so nato nadzorovali hranilnice. Na Kranjskem je bila situacija za Slovence mnogo ugodnejša, medtem ko je bilo na Štajerskem več nem- ških »postojank«. Posojilnice so bile tako narodno zavetje, ker so člani, »narodno zavedni ljudje, ki so ustanovili denarni zavod«, volili njihovo vodstvo. Vošnjak naj bi se sicer bolj navduševal nad hranilnicami, ki so imele večjo tradicijo in zasidra- nost med prebivalstvom, češ da lahko le veliki denarni zavodi rešijo prebivalstvo, toda razen Južnoštajerske hranilnice v Celju leta 1889 je ostalo pri posojilnicah, ki so predstavljale osnovo nacionalne emancipacije Slovencev. 650 Delna slabost slovenskih posojilnic je bil način poslovanja. Dvovrstni sistem glavnih in opravilnih deležev je favoriziral prve, ki so imeli posojilnico v svojih rokah, medtem ko so ostali najemali prepotrebna posojila. Sistema se je lotila tudi nasprotna stranka, ki je posojilnice uporabila kot orožje proti slovenski stranki in trdila, »da ločitev na glavne in opravilne deleže deli posojilnične člane v posedujoče in potrebne, v vladajoče in ubogajoče, plemenite naloge zadružništva pa terjajo popolno enakost, katere pa pri takih slovenskih posojilnicah ni.« 651 S tem so seveda skušali prikazati nemške hranilnice v čim lepši luči. 646 Schauer, Prva doba, str. 76–78; prim. Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju, str. 139–140; Lapajne, Dvajsetletnica, str. 44. 647 Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju, str. 135. 648 Žarko Lazarević, Oris razvoja slovenskega bančništva do prve svetovne vojne, v: PNZ, 1999/2, str. 81; prim. Bojan Cvelfar, Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno, v: Od Maribora do Trsta, str. 128. 649 Prim. Z, 30. 4. 1884. 650 Schauer, Prva doba, str. 79–83. 651 Prav tam, str. 90. 123 Po občnem zboru v Ljubljani v začetku oktobra 1884 je Zveza kazala že do- bre rezultate. Na Slovenskem je bilo dvaindvajset posojilnic, od tega trinajst na Spodnjem Štajerskem. Najuspešnejši posojilnici sta bili mariborska in celjska, ki sta premogli zadostno količino kapitala za kreditiranje, medtem ko so se ostale spo- padale s finančnimi težavami in »tožile, da imajo premalo gotovine.« Kljub temu so posojilnice poslovale z dobičkom in si prizadevale povečati število novih zavodov v krajih, ki omenjene ustanove niso imele. 652 Seznam spodnještajerskih posojilnic do leta 1885 653 Leto ustanovitve Posojilnica 1874 Ljutomer, Šoštanj, Mozirje 1876 Ormož 1880 Celje 1881 Žalec 1882 Maribor 1883 Ptuj 1884 Pišece, Rogaška Slatina, Sevnica, Konjice, Makole 652 Prav tam, str. 101–106. 653 Schauer, Prva doba, str. 47–51; 71–72; Z, 31. 5. 1885. 124 Jezikovne »težave« Če je Josip Vošnjak februarja leta 1880 v državnem zboru prodrl z dvema resolucijama glede uvedbe slovenščine kot učnega jezika v srednje šole za slovenske dijake, 654 je vse presenetila odredba predsednika graškega višjega deželnega sodišča Wasserja, ki je prepovedovala slovenske razsodbe na sodiščih v območju graškega višjega deželnega sodišča. Slovenski narod je ponovno obžaloval razmere, ki so le potrjevale dejstvo, da je celo predsednik najvišjega pravosodnega telesa za Slovence potrdil, da je »nemški jezik pri sodnijah našega nadsodnijskega okroga uradni je- zik«. Kljub temu, da ukaz ni izrecno prepovedoval uporabe slovenščine na sodiščih, je zakon jasno pokazal, da je pred slovensko in spodnještajersko politiko še dolga doba do uresničitve njenih zahtev. Devetnajsti člen decembrske ustave je še enkrat znova pogorel, 655 ob tem pa tudi še vedno veljavna odredba bivšega predsednika graškega višjega deželnega sodišča Lattermanna iz leta 1869, ki so ga Slovenci imeli precej v čislih. 656 Slovenska javnost nikakor ni ostala nema, ampak je vestno opo- zarjala vlado na krivice, ki da se godijo. 657 Slovenci poslanci so zahtevali uvedbo slovenščine v vse sodniške urade 658 in skupaj s češkimi in nemško-konservativnimi poslanci marca leta 1881 vložili pro- test ter pričakovali od pravosodnega ministra Pražáka pojasnilo. Ko je neveljavnost slovenskih razsodb – povod je bila slovenska razsodba kamniškega okrajnega sodi- šča iz oktobra leta 1880 – potrdilo tudi vrhovno sodišče na Dunaju, slovenski po- slanci niso bili niti najmanj navdušeni, pač pa razburjeni zaradi tega, ker je graško višje deželno sodišče zahtevalo »hitro in povsod uplivajoče razširjenje« odloka. 659 Posebej stresno je delovala poteza celjskega okrožnega sodišča v Celju in sodišča v Laškem, ki sta hitro po razsodbi zavrgla tri slovenske vloge, ki jih je vložil celjski odvetnik Josip Sernec. Potem ko je dobil odgovor od pravosodnega ministrstva, češ da »po administrativnem potu ono ne more ničesar storiti«, se je pritožil na celjsko okrožno sodišče. Odgovor ni navdušil ne njega ne ostale slovenske javnosti, saj je ponavljal odredbo graškega deželnega sodišča. 660 Slovenski poslanci so pozivali vla- do, da je dolžnost »visoke vlade, da celo tam varuje in brani, kjer neprizivni odloki sodnij kratijo splošne pravice državljano«. 661 Toda razmere so bile ravno nasprotne. V Gornjem Gradu je bil denimo imenovan za adjunkta vitez Josef Mulley, ki da ni znal popolnoma nič slovensko, podobnih primerov pa je bilo seveda še precej več. 662 Slovenski narod je ugotavljal, da »se nam glede slovenskega uradovanja pod sedanjo 654 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 94. 655 SN, 13. 1. 1881. 656 Lattermann je odrejal za uradnike območja celjskega okrožnega sodišča, »kjer prebivajo večinoma Slo- venci«, znanje slovenščine. SN, 19. 2. 1881. 657 Npr. SN, 31. 3. 1881. 658 SN, 20. 2. 1881. 659 SGp, 17. 3. 1881; prim. Sernec, Spomini, str. 38. 660 SN, 12. 5. 1881. Primer sicer ni bil osamljen, sredi julija je bila zavrnjena še slovenska vloga v Ljutome- ru. SN, 20. 7. 1881. 661 SGp, 17. 3. 1881. 662 Prav tam. 125 vlado hujši godi, kakor pod Auersperg-Lasserjem«, vse skupaj pa so podžigali še nemški uradniki, med katerimi je igral pomembnejšo vlogo svetnik celjskega sodi- šča Schrey, pri katerem da so se sestajali »celjski nemčurji«, sam pa da je preverjal »vse agitacije na Spodnjem Štajerskem zoper vlado« in držal »z gotovo roko vajeti« ter da »sika zdaj sem, zdaj tje, kakor se mu ravno potrebno zdi«. 663 Toda kljub temu je na Slovenskem ob nekaterih kritikah vladalo prepriča- nje, da bosta Vošnjakovi resoluciji, ki sicer nista izpostavljali uvedbe slovenščine na sodiščih, le dobili zadovoljiv epilog, potem ko je minister Conrad obljubil Čehom v začetku februarja leta 1881 izpolnitev njihovih zahtev glede praške univerze. Opi- rajoč se na pomoč Čehov so slovenski poslanci poudarjali, da nikakor ne gre le za slovensko, pač pa za avstrijsko-slovansko pridobitev, ki bo, tako kot češke zahteve, vnesla novega poleta v prizadevanjih koalicijskih partnerjev in pospešila prijaznejši odnos do slovenščine tudi na drugih področjih. A ptujsko okrajno glavarstvo je bilo očitno drugega mnenja, ko je na poziv okoliških občin, češ da naj jim pošilja dopise v slovenskem jeziku, odgovorilo, da uslužbenci pač ne obvladajo slovenšči- ne. 664 Še boljši izgovor je našel minister Conrad, ko ga je Vošnjak vprašal, zakaj se ni še nič premaknilo glede njegovih zahtev, in mu odgovoril, češ da manjka učnega materiala in da slovenščine zategadelj še ni moč uvesti kot učnega predmeta. 665 Dejansko vlada ni pokazala pretiranega zanimanja za slovenske potrebe, še sploh potem, ko sta graški in ljubljanski deželni šolski svet izrekla nezaupnico slovenskim zahtevam. 666 Težava je bila s samim zaposlovanjem učiteljev, ki so marsikdaj dobili službo povsem drugje kot v domačem okolju. Vošnjak mu je kot primer navedel mariborsko gimnazijo, kamor se je prijavilo šest slovenskih suplentov, na koncu pa je bil izbran Nemec, ki slovensko ni obvladal, še bolj pa mu je šlo v nos dejstvo, da so v Celju ustanovili nemško paralelko, o slovenski pa ne duha ne sluha, tako da je po prvem razredu zaradi nepopolnega znanja nemščine odpadlo 22 slovenskih dijakov. 667 Čeprav je skušal Josef Schmiderer v državnem zboru prikazati, da le dva učitelja na mariborskem učiteljišču ne obvladata slovensko, medtem ko da so ostali vešči slovenščine, 668 mu je Vošnjak oporekal in dokazoval, da je še vedno vse po sta- rem ter da se znanje slovenščine tam sploh ne preverja. 669 Za razliko od Hermanna Gödel-Lannoya, ki je na Dunaju zastopal predvsem interese veleposestva, je Vošnja- kova nepopustljiva politika privedla do tega, da so jezikovne zahteve potrjevale svoj osrednji položaj v slovenski spodnještajerski in slovenski politiki. 670 Nič kaj drugače se ni godilo slovenskemu jeziku na cerkvenem področju, ko je lavantinski knezoškof Maximilian Stepischnegg semeniščnikom zaradi proslo- 663 SN, 23. 3. 1881. 664 SN, 12. 2. 1881. 665 SN, 13. 2. 1881. 666 SN, 15. 2. 1881. 667 SN, 13. 2. 1881. 668 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 9. Sitzung der IX. Session am 4. Mai 1881, str. 5220. 669 Prav tam, str. 5226–5227. 670 Baš, Prispevki, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 190. 126 venskih člankov prepovedal branje Slovenskega naroda in odklonil uvedbo sloven- ščine v bogoslovje po ljubljanskem vzoru. 671 Kljub temu je minister Pražák delno zadovoljil slovensko javnost, ko je dejal, češ da se bo po svojih močeh trudil, »da se natanko izpolnjujejo v jezikovnem vprašanji po justičnem ministru izdani in v interpelacijah omenjeni ukazi«. 672 Toda liberalno nemško časopisje je slovenske zahteve po svoje premlevalo in očitalo Slovencem »sebičnost in nenasitnost«. Ker so bile zahteve dejansko le črka na papirju, kaj več pa se ni zgodilo, slovenska javnost nemškega rovarjenja seveda ni upoštevala. 673 Spodnještajerski ustavoverci, ki so Slo- vence primerjali s hujskači in razglašali nemščino za jezik uprave, gospodarstva ter trgovine, 674 so skušali z vsemi sredstvi preprečiti krepitev slovenskih prizadevanj na Spodnjem Štajerskem in temu namenjali vedno več pozornosti. Slovenske zahteve so se v napeti situaciji tako ponovno postavile na dnevni red. Pravico vsakega naro- da do lastnega jezika v uradu, šoli in javnem življenju so na Spodnjem Štajerskem vzeli kot samoumevno. Nemščini so sicer priznavali povezovalno vlogo v monarhiji, a želeli večjo »težo« slovenskega jezika. Še posebej jih je motilo neupoštevanje sloven- ščine na sodiščih, 675 celjske Slovence pa je razburila izjava, ki sta jo priobčili Cillier Zeitung in graška Tagespost, češ da naj se slovenske dijake iz občine Celje – okolica, ki je bila skoraj povsem slovenska in predstavljala jedro spora z nemškimi mestnimi veljaki, poučuje v okoliški šoli nemško, ker da slovenščino itak prinesejo od do- ma. 676 Sožitje je postajalo vse bolj nemogoče. Cillier Zeitung ni mirovala, pač pa je v isti sapi nasprotnike proglasila za slovensko drhal in udrihala po spodnještajerskih državnozborskih slovenskih poslancih, češ da tvezijo svojim volivcem vse mogoče, v resnici pa da jim gre le za lastno korist. 677 Spodnještajerski ustavoverci so Slovence prezirali že tako daleč, da so jim pridajali celo naziv slavizirani Germani. 678 Kljub temu srečanje štajerskih pravnikov v Mariboru sredi leta 1881 ni pov- zročilo političnih napetosti, pač pa je bila mariborska kazinska dvorana polna nem- ških in slovenskih gostov, ki so se prav spodobno vedli. Mariborski časnik je ugota- vljal, da je sloga ob podobnih »uradnih« prireditvah vendarle še mogoča, če le oboji to želijo in hočejo. Političnih zdrah ni bilo niti ob otvoritvi slovenske dekliške šole v Celju, kjer se je ob neutrudnosti mestnega kaplana Josipa Žičkarja in denarni po- moči občine Celje–okolica z donacijo posebej izkazal knezoškof Stepischnegg, 679 ki med Slovenci zaradi simpatiziranja z nemštvom sicer ni užival prevelikega ugleda. Ko je bil imenovan v pravosodno ministrstvo konjiški okrajni sodnik Le- vičnik, je Cillier Zeitung zagnala vik in krik glede potez, ki da jih delata Taaffe in Pražák. Levičnik, ki je veljal v spodnještajerskih pravosodnih krogih za klenega 671 SN, 3. 4. 1881. 672 SGp, 7. 4. 1881. 673 SN, 18. 5. 1881. 674 CZ, 11. 8. 1881. 675 SP, 21. 5. 1881. 676 SP, 21. 6. 1881. 677 SP, 28. 6. 1881. 678 SP, 9. 8., 20. 8., 23. 8. 1881. 679 SP, 5. 7. 1881. 127 Slovenca, je »povzročil« nov napad na konservativno vlado in dal povod, s katerim je spodnještajersko nemštvo zavzelo nemškonacionalno stališče proti, po njihovem, slovenizaciji Spo- dnje Štajerske. Izjavljalo je, da je dežela nemška in da prednjači še posebej na mestnih ulicah nemški element, kar da je potrebno z vsemi sredstvi braniti, Ta- affeja pa obsojalo, da prodira z geslom sporazuma in sprave na področje, kjer da prebivata nemška kultura in nem- ški duh. 680 Medtem ko je slovensko časopisje agitiralo proti nemškim usta- vovercem z besedami »sovražniki ura- dništva, zatiralci obrtništva, krvosesni odvetniki in sovražniki Slovencev«, 681 so Nemci postavljali vse ostrejše in vse pogostejše izjave, češ da je nemštvo v Avstriji v nevarnosti. Na Spodnjem Štajerskem so »nevarnost« predstavljali Slovenci. 682 Proti njihovim jezikovnim aspiracijam je nastopila tudi Tagespost in postavljal nemščino na prvo mesto na spodnještajerskih učnih zavodih. 683 Če je liberalni graški list postavil ostre nacionalne težnje, naperjene proti Slovencem, je konservativni Grazer Volksblatt deloval mnogo bolj umirjeno. Koalicijski partnerji Slovencem nikakor niso povzročali preglavic. Ravno nasprotno. Na straneh njiho- vega časnika je mnogokrat ugledal luč sveta kakšen slovenski dopis in seznanjal jav- nost z razmerami na Slovenskem, 684 proti ustavoverni stranki pa je znal list prinesti prenekateri politični pamflet, ki jo je postavljal v prav neprijeten položaj, s tem pa razbijal iluzijo o tem, da je le ona sposobna voditi avstrijsko polovico monarhije. 685 Toda jezikovna neenakopravnost se ni odražala zgolj na sodnem področju. Potem ko je mariborska mestna hranilnica leta 1882 zavrnila poskus spodnješta- jerskih Slovencev, ki so vložili na omenjeni ustanovi prvo slovensko vlogo, 686 so položaj delno izboljšale poštne hranilnice, ki so se začele ustanavljati sredi januarja leta 1883, ker da »od njih pričakujemo, da se bode naš narod jih posluževal, da bode varčeval in si s prihranjenim denarjem opomogel materijelno, in da bode opešano materijelno blagostanje tudi dosta k narodnemu ponosu pripomoglo«. Ob 680 CZ, 14. 8. 1881. 681 CZ, 4. 9. 1881. 682 CZ, 11. 9. 1881. 683 Tp, 10. 8. 1881. 684 Prim. GV, 23. 3. 1881. 685 Prim. GV, 14. 9. 1881. 686 Baš, Prispevki, Posojilnica v Mariboru (Narodni dom), str. 248. Lavantinski knezoškof Maximilian Stepischnegg ni bil naklonjen slovenskemu vsestranskemu razvoju (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 128 Vošnjakovih posojilnicah, ki so sicer prevladovale, so poštne hranilnice predsta- vljale še eno oporo za dvig nacionalne emancipacije, 687 čez čas pa so se zasidrale med kmečkim prebivalstvom, ker so po potrebi izstavljale hranilne knjižice tudi v slovenskem jeziku. 688 Na še bolj bizaren način se je zapostavljanje slovenščine na Spodnjem Šta- jerskem pokazalo v brežiškem okraju sredi leta 1883, kjer se je jezikovna »pregrada« končala s krvavim obračunom. Sicer ni šlo za spor z nacionalnim predznakom, pač pa naj bi smrtnemu izidu botrovalo prav neznanje slovenskega jezika. Ko je brežiško okolico prizadela trtna uš, je bila odposlana posebna komisija, ki je pregledovala vinograde in odstranjevala poškodovano trto ter jo tudi sežigala. Kmetje niso bili nad njihovim početjem prav nič navdušeni in so jih pregnali. Ko je prišel sredi julija okrajni komisar v družbi šestih orožnikov, jih je čakalo tristo kmetov, ki so jih kamenjali. Ker je nekega žandarja zadel kamen, so žandarji streljali, enega kmeta ubili, šest pa jih ranili. Prav verjetno bi se lahko stvari drugače odvijale, če bi okraj- ni komisar obvladal slovensko in kmetom razložil, čemu da pregledujejo vinograde. Ta tako po napadu kmetov ni mogel oziroma ni znal posredovati. Zadeva je dobila epilog v deželnem zboru, kjer je poslanec Žnideršič dejal deželnemu namestniku, »da bi gotovo ne bilo prišlo do krvi prelivanja, ako bi po- litični uradnik, g. brežiški komisar, slovenski umel in ljudi podučil in pomiril«. Dogajanje v brežiškem okraju je sprožilo ponovne zahteve po slovenskih uradnikih. Baron Kübeck se je sicer branil, češ da bi sicer rad nastavil slovenske uradnike, a da jih žal nima. 689 Grazer Zeitung je vzela deželnega namestnika še posebej v bran in zatrjevala, da je »pri glavarstvih v Mariboru, Celji, Slov. Gradci, Brežicah, Ptuji in Ljutomeru nastavljenih 27 uradnikov«, od katerih da zna »17 popolnem slovenski, 8 pa toliko, da morejo z ljudmi občevati in dvema se je ukazalo, da se slovenski naučita, ker na Spodnjem Štajerskem službujeta«. Slovensko časopisje je tako »ugotavljalo«, da imamo potemtakem »samih slovenščine zmožnih uradnikov na Spodnjem Štajerskem«, ko je dokazovalo nasprotno. Lavoslav Gregorec je naštel za Slovenj Gradec le tri uradnike, ki so obvladali slovensko, medtem ko za Maribor ni našel nobenega. »V Mariboru ne zna nič slovenski: okrajni glavar baron Hein, okrajni komisar Leitner, okrajni inženir Neubauer, baron Essenbeck, namestnijski adjunkt dr. Winkler, stavbarski adjunkt Bülow, gozdarski komisar Franz, okrajni živinozdravnik Hagge, okr. cementarijaš Störk; v Slov. Gradci pisar Schaffernack, v Celji ne znajo nič slovenski okr. komisar baron Zedlitz, namestnijski praktikant Zoff, inženir Angerle, stavbarski praktikant Linhart, obadva rudarska komisarja Riedl in Gattner, pri davkariji so 4, ki ne umejo nič slovenski; da je okrajni komi- sar Geimeier v Brežicah, ki je spremljal trtno-ušno komisijo v Ključe, slovenščine nezmožen, to je pokazal nesrečni, krvavi izid in je c. k. namestnik baron Kübeck javno potrdil.« 690 687 SGp, 11. 1. 1883. 688 Baš, Prispevki, Posojilnica v Mariboru (Narodni dom), str. 248. 689 SGp, 19. 7. 1883; SN, 19. 7. 1883; SP, 17. 7. 1883. 690 SGp, 26. 7. 1883. 129 Jezikovne razmere na Spodnjem Štajerskem nikakor niso bile tako ugodne, kot je to želela prikazati Grazer Zeitung. Zaradi neupoštevanja slovenščine na so- diščih v Ljubljani in v Celju je po pritožbi slovenskih poslancev minister Pražák konec maja naročil graškemu višjemu deželnemu sodišču preiskavo. Potem ko je to ugotovilo, da sodišči dejansko odgovarjata na slovenske vloge nemško, je mini- strstvo za pravosodje konec junija naročilo tistim uradnikom »pri državnih prav- dništvih, ki še ne znajo popolnem v službi potrebnega slovenskega jezika, da se ga priuče v kolikor možno najkrajšem času«. 691 Slovenski narod je menil, da je to zopet korak naprej, a se kljub temu spraševal, zakaj da je odlok namenjen le ljubljanske- mu in celjskemu sodišču, »saj so vendar povsod razmere in potrebe jednake«. 692 Kljub preiskavi je predsednik celjskega okrožnega sodišča Heinricher temu opo- rekal in trdil, da temu ni tako, da se slovenskim strankam prevaja in podobno, 693 čeprav je Südsteirische Post navajala povsem drugače, češ da je jezik sodišča le nemščina. 694 Spodnještajersko ustavoverno časopisje je vsako slovensko agitacijo skušalo onemogočiti in nemščino branilo z vsemi sredstvi. 695 Ob tem je »vahterca« razglašala, češ da slovenščine ljudstvo sploh ne razume in da si slovensko časopisje ter Slovenci, med katerimi da je dve tretjini slovanskih fanatikov, zgolj prizadevajo širiti nacionalni nemir. 696 Ko je na shodu Štajerske napredne stranke v Laškem konec avgusta sevniški ustavoverec Karl Ausserer napovedal, da »moramo Nemci gledati, da bodemo posta- li kladivo, ne pa nakovalo«, in zavračal vsako spravo s Slovenci, se je drža spodnje- štajerskih liberalcev v njegovih besedah že jasno kristalizirala. Izjava, ki jo je sicer že pred časom podal Josef Schmiderer, je prepričevala slovensko časopisje, »da so vsi nemčurji v Mariboru, kakor v Celji, v Ptuji in drugod teh misli«. 697 Še bolj se je filo- zof, zgodovinar in politik 698 odrezal na komemoraciji ustanovitve konjiške krajevne skupine Schulvereina konec septembra (ta je Konjice razglašala za prastari nemški trg), kjer je tožil nad vsesplošno ogroženostjo nemšt va in udrihal po Slovencih, ki da se nočejo učiti nemščine in da bi jo najraje izrinili iz dežele, ko bi le mogli. 699 Nemško-slovenski nacionalni odnosi na Spodnjem Štajerskem so bili proti koncu prvega Taaffejevega mandata že močno načeti in napetosti so prodrle v vse pore javnega življenja. Konec oktobra leta 1883 je Ivan Dečko ugotavljal nepravilno- sti pri sestavi porotniških list za celjsko okrožno sodišče. Pogoj za uvrstitev v prvo- tni občinski imenik je bil »30 let star mož, ki zna čitati in pisati, ako ima v Avstriji domovinsko pravico ter v občini, v katerej se vzdržuje, vsaj jedno leto stanuje in 10, oziroma 20 gld. direktnega davka plačuje«. Občinske imenike je nato okrajni glavar 691 Prim. SP, 21. 8. 1883. 692 SN, 11. 8. 1883; prim. SN, 28. 8., 31. 8. 1883. 693 SP, 19. 6. 1883. 694 SP, 12. 6. 1883. 695 DW, 19. 7. 1883. 696 DW, 2. 8. 1883. 697 SGp, 20. 9. 1883. 698 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 355. 699 SP, 2. 10. 1883; prim. DW, 27. 9. 1883. 130 (v Mariboru in Celju župan), ki da že poprej »zaznamenuje može, ki so po njegovem mnenju kot razborni, pošteni, pravični, značajni možje, kateri tudi govore oba de- želna jezika, za porotniški posel najsposobnejši in najvrednejši«, poslal celjskemu okrožnemu sodišču, predsednik Heinricher pa je po svoji presoji določil komisijo treh sodnikov in še treh zaupnih mož, ki je pod njegovim predsedstvom sestavila letni imenik. Izmed teh so nato izžrebali porotnike za glavne obravnave. Dečko je menil, »da Slovence celo pri sestavi letnega poročila na stran potiskajo«, glede na to, da so dajali »Nemci, naseljeni v mestih in trgih, / / skoraj ves kontingent« in da »ne vedo ali nič slovenski, ali da le za silo nekaj razumejo«. 700 Najbolj mu je šlo v nos dejstvo, da so okrajni glavarji, ki da so bili »v svojih nazorih v nasprotnem taboru, / / slovenske težnje so jim nesimpatične, in može, ki zastopajo te težnje, smatrajo za sitneže ali celo za svoje nasprotnike«, vnaprej določili tiste, ki so jim bili povšeči. Na podoben način je Heinricher sestavil tudi glavni imenik. 701 Kljub zakonu, ki je na Spodnjem Štajerskem predvideval za porotnike take, ki obvladajo oba jezika, so se na koncu v imeniku zlahka znašli takšni, ki slovenščine sploh niso obvladali. Razmerje med porotniki iz mest in trgov ter iz podeželja je kazalo, da je Heinricher mlatil prazno slamo, ko je zatrjeval, da je zastopanih dovolj kmečkih porotnikov. Kmečko moško, večinoma slovensko, prebivalstvo je po Dečkovih izračunih štelo dobre tri četrtine, mestno in trško, ki je bilo večinoma nemško, pa četrtino pre- bivalstva. Med porotniki je bila stvar ravno obratna. 702 Na koncu je po izločitvi porotnikov ostala porotniška »klop« dvanajstih porotnikov, kjer da »ne ostane pri količkaj političnem deliktu kot porotnik niti jeden Slovenec«. 703 Toda porotniki celjskega okrožnega sodišča niso predstavljali edine težave. Ko je graško višje deželno sodišče konec oktobra leta 1883 zavrnilo pritožbo zara- di neupoštevanja slovenščine na okrajnem sodišču v Rogatcu, je slovenski dnevnik obupaval, ko je pisal, da se štajerskim Slovencem »v narodnem oziru veliko huje godi, kakor pod Giskro in Auerspergom, / / narodni nam nasprotniki pa smejo huje divjati kakor kdaj poprej«. 704 Odredbi graškega višjega deželnega sodišča se je kmalu zatem pridružilo tudi ljutomersko okrajno sodišče, ki da je »poprej reševalo vedno slovenske uloge le v tem jeziku«, potem pa več ne. 705 Kljub Pražákovim naredbam, ki so odrejale slovensko uradovanje na Spodnjem Štajerskem, stvari niso krenile po željah Slovencev, ker da ne uživajo »posebnega spoštovanja take naredbe pri naših c. kr. uradnikih«. Luknji sta obstajali pri obeh naredbah. Po prvi da »naj uradniki, ko- likor je možno, rešujejo slovenske vloge slovenski«, kar so mnogi izkoristili in izjavili, da jim je »nemogoče uradovati slovenski«. Druga naredba, ki je zadevala kazenske zadeve in vpeljevala slovenščino v primeru, če jo stranka govori, pa je »počila« v pri- meru tistih slučajev, »kjer bi to vsled razmer kazenskemu poslovanju škodovalo.« 706 700 SN, 23. 10. 1883. 701 SN, 24. 10. 1883. 702 SN, 3. 11. 1883. 703 SN, 7. 11. 1883. 704 SN, 26. 10. 1883. 705 SN, 24. 1. 1884. 706 SN, 30. 10. 1883. 131 Medtem ko je Josip Sernec ugotavljal, da je celjsko okrožno sodišče pristran- sko, ko mu je bilo pri neki obravnavi »že pred začetkom / / jasno«, da primera ne more dobiti, »kajti predsedoval je Heinricher« s svojo »zasedbo,« 707 so spodnještajer- ski ustavoverci obtoževali slovensko politično vodstvo, češ da želi izriniti nemščino iz ljudskih in drugih šol ter da teži k slovenizaciji nemške mladine, 708 svoje ideje pa predstavljali na občnih zborih Schulvereina, kot na primer v Mariboru sredi januarja leta 1884, ko je predsednik Josef Bancalari poudarjal čim večjo podporo okoliškim šolam, 709 v Laškem, kjer je predsednik Julius Larisch predstavljal »obu- pne« razmere avstrijskih ustavovercev, 710 ali v Šmarju pri Jelšah pod predsedstvom posestnika iz Ponikve Hauptmanna. 711 Schulverein je v začetku leta pokazal izredno dejavnost. Po zborovanju celjske krajevne skupine konec marca so nekaj dni kasne- je ustanovili še krajevno skupino za celjsko okolico, ki je predstavljala za »nemško« mesto posebno veliko nevarnost, krajevno skupino v Selnici ob Dravi, zborovali ob prvi obletnici šoštanjsko-velenjske skupine, na Ptuju in v Konjicah pa ugotavljali izjemno pomembnost nemškega društva na Spodnjem Štajerskem. 712 Mariborski gimnazijski profesor Nagele je pozival spodnještajerske žene in dekleta k pristopu v društvo, češ da naj pokažejo svojo nacionalno pripadnost, 713 Marburger Zeitung pa menila, da vsaka nova ustanovitev prispeva k spodnještajerski enotnosti, 714 ko so ustanovili krajevno skupino Ribnica-Brezno in še eno v Pekrah, 715 kar je jasno ka- zalo na to, da želi nemško društvo pridobiti mariborsko okolico (jezikovno) popol- noma pod svoj vpliv. Ustavoverni spodnještajerski poslanci so si seveda zadovoljno meli roke, še sploh Richard Foregger, ki je v državnem zboru oporekal slovenskim težnjam in dokazoval, da slovenski dijaki ob prihodu v gimnazijo vendar obvladajo nemški jezik, oziroma da naj raje opustijo misel na gimnazijska leta, če ne znajo, spodnještajerske slovenske politike pa obtoževal kalitve miru v deželi. 716 Lavoslav Gregorec je nemškim trditvam seveda oporekal in pojasnjeval, da to nikakor ni res in da se naj »na gimnazijah, realkah poleg slovenščine tudi nemškega jezika naši dijaki popolnem naučijo«. Na drugi strani je bil problem v tem, da so v ljudske šole vpeljevali nemščino prezgodaj, tako da »otroci slovenski čepijo zanemarjeni v šoli in ves pouk nemško govorečega učitelja je bob v steno«. Menil je, da je potrebno nem- ščino kot učni jezik uvajati ob pravem času in preudarno, samo nemško govoreči učitelji pa so se mu zdeli nesmisel. »Slovenščina mora biti poučevalni jezik 'Unter- richtssprache' vseskozi, nemščina pa je zadnja leta lehko poučni predmet, a nikoli poučevalni jezik,« je prepričeval javnost, potem ko je Schulverein vztrajno agitiral in lovil »nevedne in neopazne slovenske župane, odbornike«, da »naj podpišejo 707 PAM, fond Gregorec, pismo Josipa Serneca, 28. 3. 1884. 708 SP, 1. 3. 1884; prim. Tp, 26. 2. 1884. 709 DW, 24. 1. 1884. 710 DW, 6. 3. 1884. 711 DW, 27. 3. 1884. 712 DW, 17. 4., 20. 4. 1884. 713 MZ, 13. 4. 1884. 714 MZ, 20. 4. 1884. 715 MZ, 25. 4., 30. 4. 1884. 716 DW, 23. 3. 1884. 132 prošnje za nemški pouk v šolah«. 717 Gregorec je sploh pokazal izjemno energijo pri slovenskih zahtevah in ob Josipu Vošnjaku predstavljal gonilno silo slovenske spo- dnještajerske politike. Vošnjak je ob jezikovnih problemih izpostavil tudi štajersko problematiko. »V železniških vprašanjih deželni odbor in deželni zbor nasprotujeta, kadar gre za kako železnico na Spodnjem Štirskem, in vkljub vsem prizadevanjem nismo mogli dobiti nikake železnice.« Deželno politiko je skušal očrniti glede pri- stranskega podeljevanja subvencij in podpore. »Narodno-gospodarska društva na Spodnjem Štirskem ne dobivajo nikake podpore od avtonomnih oblastij ali od deželne vlade,« je menil Vošnjak in kot primer navedel posojilnice, ki da »ne dobe v Gradci nobene podpore, četudi bi jo lahko dala štajerska hranilnica iz svojega bo- gatega reservnega zaklada«. 718 Še bolj v nebo vpijoč pa je bil poziv deželnega odbora Taaffeju, ki mu je »marburgerca« medtem že štela dneve zaradi šibke večine, 719 češ da je odločno proti slovenski spomenici glede oddelka štajerskega namestništva, ker da si prizadeva za integriteto Štajerske, ki bi jo utegnil oddelek ogroziti. 720 Če- prav je državnozborska politika poudarjala enakopravnost vseh narodov, kar je si- cer izjavljal tudi štajerski deželni odbor, se je nemškoliberalna večina na Štajerskem odražala prav v smislu krepitve nemških nacionalnih interesov. 721 V tem smislu se je opredelilo tudi zborovanje Spodnještajerskega Naprednega društva (ustanovljeno leta 1883), ki je v konec junija leta 1884 zasedalo v Slovenski Bistrici in se odločno postavilo proti vsaki administrativni spremembi na Štajerskem. 722 Proti koncu Taaffejevega prvega mandata je tako marsikdo na Slovenskem obupaval nad vladnimi obljubami. Potem ko je graško višje deželno sodišče sicer ugodilo Pražáku, češ da »se tisti kandidatje, ki to žele, izprašujejo v slovenskem jeziku in tako dokažejo zmožnost za slovensko uradovanje«, je slovensko časopisje ugotavljalo, da še »ni bilo slišati, da bi se kak kandidat oglasil za izpite v slovenskem jeziku«, medtem ko se je postavljanje nemških uradnikov še vedno nadaljevalo. 723 Ormoško okrajno sodišče je slovenske vloge še zmeraj reševalo v nemščini in s slovenskimi strankami uradovalo nemško. 724 Pražákove naredbe iz leta 1882 na Spodnjem Štajerskem tako marsikje niso izpolnjevali, o popolni enakopravnosti na sodnem področju pa sploh ni bilo govora, potem ko je graško višje deželno sodišče odredilo, da sodiščem ni treba izdajati odločb v obeh jezikih v primerih, ko je jezik pravne zadeve nemščina. 725 Časopisje je ob tem znova opozarjalo na neizpolnjene obljube glede slovenskih predavanj za slovenske pravnike na graški univerzi. 726 717 SGp, 1. 5. 1884. 718 SN, 2. 4. 1884. 719 MZ, 11. 1., 11. 4. 1884. 720 SP, 5. 4. 1884. 721 SP, 6. 9. 1884. 722 SP, 5. 7. 1884; DW, 3. 7. 1884. 723 SGp, 10. 2. 1885. 724 SGp, 17. 2. 1885. 725 SP, 14. 2. 1885. 726 SP, 28. 1. 1885. 133 Ustanovitev Slovenskega političnega društva in delovanje do leta 1885 Slovenski poslanci so pred ustanovitvijo Slovenskega političnega društva leta 1882 sami sklicevali politične shode, kjer so volivcem poročali o svojem delo- vanju v državnem zboru. V začetku leta 1881 slovenska politika ni mirovala, pač pa sledila smernicam parlamentarne večine. To je nakazal že Josip Vošnjak na sho- du v Žalcu, potem ko je Georg Lienbacher februarja leta 1880 predlagal znižanje obveznega šolanja z osmih na šest let, princ Aloys Liechtenstein pa se je zavzel za manjše stroške občin glede na ljudske šole. 727 Volilnega shoda, ki je pokazal, da je »Savinjska dolina / / čisto slovenska, in da to niso tla za nemškutarske rovarje iz bližnjega celjskega mesta«, se je udeležilo preko tristo ljudi. Vošnjak je v uri in pol govoril predvsem o gospodarsko-političnem položaju in ugotavljal, da je poprejšnji liberalizem povzročil »slabe nasledke«, kar je »posebno za kmetski stan bilo škodlji- vo in pogubonosno«. Menil je, da bo vlada imela precej dela, preden bo uredila poprejšnje razmere. »Slobodna ženitev, slobodno razkosanje gruntov, krivo razu- mljena avtonomija, katera neznosljive dolžnosti naklada občinam, šolske postave z osemletno šolsko dolžnostjo in birokratičnim vedenjem šolskih organov, nepotreb- ni okrajni zastopi in sploh cela organizacija uprave, avtonomne in državne, vsled katere so se stroški in tedaj tudi davki od leta 1860 sem podvojili in potrojili, vse to je delo tačas vladajočega nemškega liberalizma.« Dodal je, da je potrebno preprečiti prosto razkosavanje zemljišč in urediti dedovanje na podeželju, prepovedati ženitve brez dovoljenja občine, odpraviti okrajne zastope, ki so po njegovem le povzročali stroške, potem omejiti šolsko obvezo na podeželju v korist kmetijstva in ga s tem po- speševati »po primernem državnem in deželnem zakonodajstvu«, še posebej pa se je zavzel za »narodno ravnopravnost« in izpostavil znižanje davka za Štajersko. Po pozi- vu žalskega narodnjaka in kulturnega delavca Janeza Hausenbichlerja je zborovanje poslalo telegram ministrskemu predsedniku in mu izrazilo »popolno zaupanje« ter ga pozvalo, naj se ozre na »duševne in materijalne potrebe slovenskega naroda«. 728 Na nemški odgovor ni bilo potrebno dolgo čakati. Cillier Zeitung je obto- ževala spodnještajerske slovenske poslance, češ da delajo v interesu vlade, na vo- livce pa da pozabljajo, 729 ob tem pa menil, da so bile Vošnjakove besede na shodu pravzaprav popolnoma prazne, ker da bi se stroški in davčne doklade znižale, če bi se gradbena pooblastila okrajnih zastopov prenesla na občine. 730 Predsednik mariborskega okrajnega zastopa Josef Schmiderer in njegov namestnik Ferdinand Duchatsch sta v zvezi z zemljiškim davkom uporabila vse svoje politično znanje in sklicala v mariborski kazinski dvorani politični shod, kjer sta z vsemi sredstvi prepričevala navzoče o zgrešeni vladni gospodarski politiki. Da je omenjena dvojica »lovila« kmete s propagando in manipulacijo, priča Schmidererjevo rovarjenje, češ 727 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 754–755. 728 SGp, 13. 1. 1881; SN, 12. 1. 1881. 729 CZ, 9. 1. 1881. 730 CZ, 13. 1. 1881. 134 da je potrebno vsakemu Taaffejevemu predlogu nasprotovati, posebej zato, ker da je prijazen Slovanom. 731 Marburger Zeitung je prav tako menila, sicer brez politično naravnanih izjav, da znižanje davka nikakor ni umestno, pač pa da je potrebno za dvig in pospešitev kmetijstva na Štajerskem le-tega povečati. 732 Cillier Zeitung je Vošnjaku očitala, da deluje in propagira svoje ideje le v svoj prid in v korist svojega mandata. Če je menil, da je zanižanje davka na Kranjskem mogoče zaradi slovenske večine v deželni komisiji za zemljiški davek, mu je časnik jasno nakazal, da je na Štajerskem komisija izključno nemškoliberalna, sicer pa trdil, da pri tem vprašanju ne gre za politični moment. Vošnjaku, ki da je ponovno posegel na politično polje in metal slabo luč na nemške liberalce, je dokazoval, da svojega volilnega okraja ne more prepričevati, da bodo plačali manj davka. Celjski ustavoverni list se je strinjal z mnenjem »marburgerce« in menil, da je potrebno zemljiški davek le pra- vilno razporediti po deželi, medtem ko je nacionalni princip potisnil v ozadje. 733 Vendar pa je vladno zategovanje davka za slabih 500.000 goldinarjev na Spodnjem Štajerskem ponovno sprožilo politično borbo in agitacijo z namenom, očrniti po- litične nasprotnike, ki so pač »po pomoti« sedeli v parlamentu v koalicijskih klo- peh. Po predložitvi predloga, ki je dejansko nekoliko omejil davek na Štajerskem, je spodnještajersko liberalno časopisje napadlo tudi vladno ekipo, češ da je kljub manjšemu davku ta še zmeraj nepravilno razporejen in da se sploh ne vidi, zakaj ga je finančni minister sploh znižal, ter namigovalo na želje Slovencev, ki so za 731 SGp, 10. 3. 1881. 732 MZ, 5. 1., 7. 1., 9. 1. 1881. 733 CZ, 13. 2. 1881. Eden izmed »stebrov« slovenstva v Savinjski dolini (Zgodovinski arhiv Celje - 1274, zbirka razglednic) 135 parlamentarno »pomoč« dobili neke vrste koncesijo. 734 Vošnjaku je celjski časnik dokazoval, da na Spodnjem Štajerskem davek ni nižji zaradi njegovih prizadevanj, pač pa zaradi strokovnosti deželne komisije in vladnih služb, ki da so davek sicer le nekoliko pravičneje razporedile, s čimer je njegov volilni okraj plačal nekaj manj. 735 Slovenski poslanec pa sploh ni imel namena poudarjati svojih zaslug, kot je situaci- jo slikal Cillier Zeitung, pač pa je v državnem zboru deloval v skladu s slovenskim javnim mnenjem na Spodnjem Štajerskem. Situacija je sicer razcepila parlament tako na levi kot na desni strani, predvsem pa je nesloga glede predloga zadela usta- voverce. Zadeva nikakor ni bila usluga Slovencem, pač pa je konservativna vlada želela omejiti izdatke, s katerimi je poprejšnja liberalna vlada »pretiravala«, ob tem pa ji je uspelo v liberalne vrste vnesti nov razdor. 736 Prav zaradi tega, ker med spodnještajerskimi Slovenci ni bilo prave politične zaslombe v političnem društvu, ki bi ostreje nastopilo proti kršenju zajamčenih pra- vic v decembrski ustavi, in ker so bili poslanci prisiljeni individualno delovati med volivci, je ustanovitev osrednje politične organizacije za spodnještajerske Slovence po spremembi vladne politične usmeritve v začetku 80-tih let trkala na vrata. Po ob- novi ustavnega življenja ni bilo med spodnještajerskimi Slovenci nobene politične ustanove. Leta 1867 so se sicer organizirali in nastopili na državnozborskih volitvah precej uspešno. Organiziranost katoliškega tabora je na Spodnjem Štajerskem pri- vedla do napetih odnosov med nemškimi liberalci in Slovenci. Že decembra leta 1868 je začel slovenjebistriški kaplan Josip Šuc v bistriški okolici z ustanavljanjem katoliških političnih društev. 737 Toda v času Auerspergove liberalne vlade so ta v 70-tih letih zamrla. 738 Tudi liberalni Slovenci so konec leta 1868 poskušali z usta- novitvijo političnega društva (Slovensko politično društvo v Mariboru), ki pa se je izjalovilo. 739 Slovenska politična akcija ni imela političnega središča, pač pa so bila po- litična prizadevanja vezana na posameznike in na kroge ljudi. Še najbolje so bili spodnještajerski Slovenci organizirani v Celju in v Mariboru, ki je po sporazumu ter složnem političnem nastopu spodnještajerskih slovenskih konservativcev in li- beralcev konec 70-tih let 740 v začetku 80-tih let sicer veljal za nekakšen center pod vodstvom Lavoslava Gregoreca, tedanje osrednje osebnosti mariborske slovenske politike. Toda mariborsko konservativno društvo, ki je predstavljalo središče kato- liških Slovencev na Spodnjem Štajerskem, ni kazalo več nobenega elana. Leta 1881 je bilo celo razpuščeno. Na drugi strani pa je novo obdobje vneslo novega duha. Tako je bilo naslednje leto v Mariboru ustanovljeno Slovensko politično društvo za Spodnji Štajer, ki se je postavilo na narodni in krščanski temelj, slovenske vrste 734 Prav tam. 735 CZ, 17. 2., 20. 2., 24. 2. 1881. 736 CZ, 31. 3. 1881. 737 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 49. 738 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Prosvetna zveza, Ljubljana, 1928, str. 47. 739 Baš, Prispevki, K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem Štajerskem, str. 28. 740 Prav tam, str. 57. 136 pa skušalo glede na nemško nevarnost ohraniti strnjene in složne. 741 Dotedanje sa- mostojne akcije slovenskih poslancev je prevzelo društvo, v katerem so se slovenski politiki organizirali in sledili skupnemu političnemu nastopu. Konec leta 1881 je Slovenski gospodar pod vodstvom Gregoreca utemelje- val nastanek društva. »Opirajoči se na & 19. osnovnih pravic moramo glasno in jasno tirjati pa tudi djanski sami izvrševati popolno jednakopravnost svojega jezika v cerkvi, uradih in javnem življenji. Ali v to svrho je po mnogovrstnih skušnjah potrebno narodno društvo z modrim predsednikom, marljivim tajnikom, vestnim denarničarjem in delavnimi odborniki. Osnujmo si tedaj na podlagi dotične posta- ve narodno društvo na Štajerskem / / , ki bode imelo na vsakem mestu v celej deželi pravico zborovati in kateremu zamore pristopiti vsak pošten Slovenec bodi sicer političnega prepričanja kateregakoli.« 742 Ko so se osmega januarja leta 1882 sestali v Mariboru štajerski narodnjaki, so osnovali bodoči program novega društva. Ta dan je spodnještajerskim Slovencem gotovo vlil novega elana. Dopoldan je bila na- mreč v pisarni mariborskega odvetnika Jerneja Glančnika ustanovljena Posojilnica za Maribor in okolico, popoldan pa so zastavili še ustanovitev političnega društva s polnim imenom Slovensko društvo za Štajersko s sedežem v Mariboru. Njegov osnovni namen je bilo doseči »popolno jednakopravnost štajerskih Slovencev z Nemci v uradih in šolah« in, kot je zbranim spregovoril Josip Vošnjak, »razširjati med slovenskim ljudstvom politično in gospodarsko izobraženje, vzbujati narodno zavest, braniti politične in državljanske pravice slovenskega naroda in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države na krščanskej podlagi«. 743 Gregorecu je ob podpori Frana Radeja v Mariboru, Ivana Geršaka v Ormožu, Alojzija Gregoriča, Josipa Žit- ka in Frana Jurtele na Ptuju, Josipa Žičkarja, Mihe Vošnjaka in Josipa Serneca v Ce- lju skupaj s slovenskimi poslanci uspelo zastaviti dolgoročno politično vodstvo, 744 ki se je postavilo v bran slovenskemu prebivalstvu na Spodnjem Štajerskem in skušalo omejiti spodnještajersko nemštvo na mesta in posamezne trge. 745 Štajersko deželno namestništvo je konec maja dovolilo »Slovensko društvo s sedežem v Mariboru«. 746 Slovensko časopisje je ponosno pisalo o novi slovenski politični moči. Sredi julija je društvo zaživelo pod predsedstvom Frana Radeja in postavilo pravila društva, »razširjati med slovenskim ljudstvom politično in gospo- darsko izobraženje, vzbujati narodno zavest, braniti narodne in državljanske pravi- ce slovenskega naroda, in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države na krščanskej podlagi, zlasti torej pospeševati duševne in materijalne koristi slovenskega prebi- valstva v državnih, občinskih, cerkvenih, šolskih, gospodarskih in socijalnih zade- 741 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 47. 742 SGp, 3. 11. 1881. 743 SGp, 5. 1., 12. 1. 1882. 744 Baš, Prispevki, Doba Ivana Dečka, str. 66; Rüdiger Malli, Die politische Richtungen bei den Slowenen der Untersteiermark von der Dezemberverfassung bis zum Ersten Weltkrieg, v: Die Donaumonarchie und die südslawische Frage von 1848 bis 1918. Texte des ersten österreichisch-jugoslawischen Histo- rikertreffens Gösing 1976 (herausgegeben von Adam Wandruszka, Richard G. Plaschka, Anna M. Drabek), Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaft, Wien, 1978, str. 83. 745 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 523. 746 SGp, 8. 6. 1882. 137 vah«. Še sploh se je društvo obvezalo, »da bode pri postavljenji kandidatov v razne zastope in pri raznih volitvah sodelovalo, jih podpiralo in z izvoljenimi občevalo.« 747 Spodnještajerska slovenska politika je z društvom veliko pridobila in tako mogla računati na dodaten dejavnik, ki se bo trudil z vsemi sredstvi potegovati za sloven- ske pravice. Čeprav so se pojavile težnje, da bi sedež društva prestavili v Celje, se Josip Sernec s tem nikakor ni strinjal, ampak je menil, da mora biti »vendar tudi zavoljo tega«, ker sta izhajala v Mariboru oba slovenska spodnještajerska časopisa, »sedež političnega društva v Mariboru«. Zamisel, da bi prvi občni zbor društva priredili v Celju, pa je splavala po vodi. Potem ko je namreč spodnještajersko nemštvo napove- dalo strankin dan sredi julija v Celju, kjer bi ustanovili Spodnještajersko napredno stranko, je napovedalo Slovensko društvo protiakcijo in prav tako ustanovno zbo- rovanje. Štajersko namestništvo je v interesu nacionalnega miru prepovedalo obe zborovanji in (za nekaj časa) preprečilo ustanovitev Štajerske napredne stranke. 748 Vlada da ni želela, da bi bil »prvi shod društva / / v Celju, zato ne, da se ne reče, da mi znova tukaj začnemo hujskati drugo stranko«. 749 Nekaj dni prej je Josip Vošnjak sicer pohvalil zamisel, češ da se mu »prav dobra zdi. Čemu bi se dali ustrahovati od nemškutarjev. Treba je energične proti demonstracije. Po savinjski dolini imamo svoje najzanesljivejše prijatle. / / Ne dajmo se v kozji rog ugnati od Nekermana.« 750 Ko je v začetku septembra društvo vseeno sklicalo namesto v Celju svoj prvi občni zbor v mariborski gostilni Zur Stadt Wien, je naletelo na pričakovano velik obisk. Tristo »samih odličnih, deloma visoko učenih in izvrstno omikanih, vse- skozi veljavnih in uplivnih slovenskih mož« je po nagovoru predsednika Radeja in govorih Hermana o političnih razmerah, Raiča o šolskih razmerah in Gregoreca o gospodarskem vprašanju sprejelo več resolucij. Med najvažnejšimi je bila vsekakor zahteva po upravni ločitvi »slovenskega od nemškega Štajera«, ki je predvidevala oddelek graškega namestništva v Mariboru ali v Celju, 751 potem ko je Božidar Raič že pred shodom menil, da je prva točka dnevnega reda, ki je predvidevala zaupnico spodnještajerskih Slovencev vladi, napačna, in da je potrebno namesto tega sprejeti resolucijo, »da se Slovenci od Gradca in od njegovih oblastij ločimo, vse drugo po- četje nam malo pomore, vsaj vidimo, ka nas kani ugonobiti, a vlada nas ne brani, nego pritrjuje Gradcu.« 752 Ob tem so vladi sporočali, »da se pri nas glede na našo narodno jednakopravnost ni veliko spremenilo na bolje, ampak obrnolo se na slab- še«, medtem ko so bili tudi proti obstoječemu dvotirnemu, državnemu in deželne- mu, sistemu, češ da sta »odveč in predraga«. Ker je nacionalni razdor zajel Spodnjo Štajersko v »velikem slogu«, je bila posebna resolucija namenjena temu vprašanju in je priznavala tako Nemcem kot Slovencem pravico do svoje narodnosti, toda brez poseganja na področje drugega naroda, kar so spodnještajerski ustavoverci vse pre- 747 SGp, 20. 7. 1882. 748 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 111. 749 PAM, fond Gregorec, pismo Josipa Serneca, 16. 7. 1882. 750 Prav tam, pismo Josipa Vošnjaka, 4. 7. 1882. 751 SGp, 14. 9. 1882. 752 PAM, fond Gregorec, pismo Božidarja Raiča, 5. 9. 1882. 138 radi počeli. Glede šolstva so zahtevali spoštovanje devetnajstega člena decembrske ustave, ker so šole prehitro podlegale ponemčevanju, ker ni bilo nobenega Slovenca med člani deželnega šolskega sveta, uvedbo slovenščine na mariborsko učiteljišče in posebno izpitno komisijo za Spodnjo Štajersko, ker so učitelji pripravniki opravljali strokovni izpit v Gradcu. Za tri spodnještajerske gimnazije je občni zbor zahteval vsaj slovenščine zmožen učiteljski kader, glede na to, da je bilo število nemških di- jakov manjše kot slovenskih, pa je terjal uvedbo slovenskih paralelk za vse razrede nižje gimnazije že v šolskem letu 1883/84. Posebej ostro so obsodili premestitev ptujskega profesorja Josipa Žitka, ki da je slovel kot izreden učitelj in vesten vzgo- jitelj, v graškem deželnem odboru pa da je bil ovaden kot domoljub in narodnjak, zaradi česar naj bi ga čakala neupravičena premestitev v Leoben. 753 Kar se gospodarstva tiče, je zbor z ozirom na dejstvo, da je bilo v zadnjih dveh letih »blizu 2000 zadolženih posestnikov iztiranih s svojih posestev«, zahteval novih zakonov, »domovske postave, nove domovinske postave, dedne postave, postave zo- per trganje gruntov, postave za rešenje posestev od prevelikih vknjiženih dolgov«, ki jih je kmečko prebivalstvo nujno potrebovalo. 754 To so med drugim poudarjali tudi na zborih krajevnih katoliških političnih društev. 755 Ob tem so terjali še znižanje ze- mljiškega davka, znižanje deželnih, okrajnih in občinskih doklad, prepoved poceni vina iz Ogrske in slovenščine vešče profesorje na mariborski vinorejski šoli, »ker se ondi fanti in viničarji slovenski izključljivo v nemščini poučujejo.« 756 Konec novembra je društvo kazalo svojo vnemo. Pred sklicem državnega zbora je ob sprejetih resolucijah društvo še enkrat postavilo zahtevo, da je potrebno nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo Slovencem, odpraviti. 757 Slovenski gospodar je priobčil še dopis, ki se je ukvarjal s spodnještajerskimi gimnazijami in šolstvom. »Ako si to leto priborimo slovenskih paralelk na gimnazijah v Mariboru, v Celji in Ptuji, dalje slovenski učni jezik na učiteljišči v Mariboru in popolno jednakoprav- nost slovenščine v sodnijah, storili smo s tem jako velik korak do popolne zmage. Ako smo to dosegli, potem sežemo na ljudske šole, in si moramo med drugim pribo- riti tudi slovenskih ljudskih šol po naših mestih, kjer se slovenska deca brezobzirno ponemčuje.« 758 Med ustavoverci slovenske prošnje seveda niso naletele na plodna tla. Ravnatelj celjske gimnazije Swoboda je denimo izjavil, naj gredo tisti, ki se želi- jo učiti slovenščine, v Ljubljano, ker da je v Celju gimnazija vendar nemška. 759 Ko je Slovensko društvo, ki da »ima pravico zborovati v vsakej politični sre- nji na Štajerskem«, vložilo konec decembra prošnjo celjskemu mestnemu uradu in okrajnemu glavarstvu za organizacijo drugega občnega zbora v Celju, so organiza- torji prav čudno gledali, ko so šele po prihodu v Celje zvedeli, da je župan Necker- mann shod prepovedal zaradi nevarnosti motenja nacionalnega miru in s tem po- 753 SGp, 14. 9. 1882; SN, 4. 9., 12. 9., 13. 9. 1882; SP, 16. 9., 19. 9., 23. 9. 1882. 754 SGp, 14. 9. 1882; SP, 30. 9. 1882. 755 Npr. zbor v Konjicah. SGp, 23. 11. 1882. 756 SGp, 21. 9. 1882. 757 SGp, 30. 11. 1882; SN, 1. 12. 1882. 758 SGp, 21. 12. 1882. 759 SP, 7. 11. 1882. 139 vezanimi neredi, dejansko pa naj bi dejal, da »dokler jaz županim, Sloveci ne bodo v Celji zborovali«. S tem je jasno pokazal odnos mestnih očetov do nacionalnega sožitja v Celju. Po pritožbi na deželno namestništvo je namestnik prepoved takoj zavrnil. 760 Društvo je tako zakonito začelo z zborovanjem. Josip Sernec je poudaril napade celjskih »nemčurjev« in branil Slovence pred njimi, Lavoslav Gregorec pa je »predložil prošnjo do naučnega ministra za slovenske paralelke na gimnazijah v Celji in Mariboru ter slovenski poučni jezik na učiteljišči v Mariboru«, ob tem pa se je zahtevalo tudi podrobnejših ukazov za urade, da bodo na slovenske vloge de- jansko odgovarjali slovensko. 761 Josip Vošnjak je po državnozborski volilni reformi leta 1882 zadovoljno ugotavljal, da je vladi »mar za razširjenje volilne pravice in da želi kolikor mogoče vsakega davkoplačevalca pritegniti k volitvam«. Potem ko je vladni kabinet znižal cenzus, da bi oslabil liberalce in si v volilnem telesu zagotovil več podpore, so na Spodnjem Štajerskem Slovenci z optimizmom spremljali njegove poteze. Še posebej je Vošnjak izpostavil državnozborsko politiko, ki si je prizadevala za dvig gospodarstva, potem ko so liberalci odpravili »kazni za oderuhe, dovolili prosto ženitovanje vsakemu beraču, državne meje so odprli tujemu blagu, uvedli posilno legalizovanje, ki kmeta veliko stane, nakladali ljudstvu osemletno šolsko dolžnost, ga silili k stavbi nepotrebno velikih, silno dragih šolskih poslopij, dovolili hranilnicam, da so si kopičile neizmerne reservne sklade, od kmetskega dolžnika pa zahtevale zmirom jednako visoke obresti«. 762 Pohvalil je državnozborsko politi- ko, ki je s prepotrebnimi ukrepi skušala reševati podeželsko prebivalstvo »popolne- ga propada. / / Naložila se je carina ali col na kmetske pridelke vnanjih dežel, / / sklenila se je postava zoper oderuhe, znižal se je davek za posojilnice in vsled tega omogočila vesela prikazen, da so se na mnogih krajih napravili taki denarni zavodi, ki pomagajo kmetom v denarnih stiskah, / / olajšalo se je posilno legalizovanje,« ob tem pa je omenil še zakone o dedovanju in šolsko zakonodajo, ki da pridejo kmalu v obravnavo. 763 Potem ko je goriški državnozborski poslanec Josip Tonkli januarja leta 1883 prodrl z resolucijo, da se koncesije glede srednjih šol in gimnazij (učni jezik je bil na gimnazijah v Kranju, Ljubljani in Novem mestu slovenski v nižji gimnaziji, nemški pa v višji) sprejmejo tudi v drugih deželah, kjer živijo Slovenci, 764 minister Conrad marca v proračunski razpravi na razširitev slovenščine izven Kranjske ni bil pripra- vljen. 765 Ob pritrjevanju nemških liberalcev 766 je odgovoril, da vlada resolucije že zaradi vsebine ne more resno jemati. 767 S tem se seveda ni strinjal Josip Vošnjak 768 in 760 Prim. StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-4509/1882 liegt bei 4010/1882. 761 SGp, 28. 12. 1882; SP, 30. 12. 1882. 762 SGp, 4. 1. 1883. 763 SGp, 11. 1. 1883. 764 Minister Conrad je julija leta 1882 ukazal uvedbo slovenščine v nižje gimnazije na Kranjskem. Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 264. 765 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 90. 766 DW, 11. 3. 1883. 767 SP, 13. 3. 1883. 768 Prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 279. Sitzung der IX. Session am 9. März 1883, str. 9608–9611. Vošnjak je na odklonilno stališče ministra Conrada odgo- 140 temu posvetil tudi svoj govor, ko je konec marca leta 1883 Slovensko društvo tretjič zborovalo v Šoštanju. Po njegovem nastopu, ki je osvetlil dogajanje v državnem zbo- ru, so sprejeli več resolucij. Pozivali so k slovenski slogi proti »rogovilstvu zvečinoma tujih Nemcev«, protestirali proti temu, da ni bilo nobenega slovenskega zastopnika v deželnem šolskem svetu, ob tem pa zahtevali tudi slovenske šolske nadzornike, ker je zakon jasno določal, da mora »vsaj eden slovenščine popolnem zmožen biti«. Še bolj jih je motilo upadanje števila slovenskih uradnikov in nastavljanje nem- ških, kot glavno zahtevo pa so postavili uvedbo slovenščine kot učnega jezika na gimnazijah v Mariboru in Celju za prihodnje šolsko leto, 769 kot je to dober teden prej naznanil Vošnjak državnemu zboru. 770 Glede na to, da je prišlo v državni zbor čez 250 slovenskih peticij, ki so podpirale te zahteve, je bila slovenska volja jasna, čeprav so nekateri ustavoverci trdili, da je akcija le plod slovenske propagande, da slovesnko ljudstvo sploh noče in ne potrebuje paralelk, 771 »vahterca« pa je šoštanj- sko zborovanje označila za popoln fiasko, ker da razen vodstva društva ni prišel skoraj nihče. 772 Še sploh je proti slovenskim zahtevam nastopil grof Wurmbrand, ki je postavljal teze, češ da primanjkuje slovenskih učnih pripomočkov in knjig ter da je sploh težava z razvitostjo jezika. 773 Skratka, po tretjem občnem zboru društva so bile razmere na Spodnjem Štajerskem neugodne. »V mestih prevlada še zmirom nemški ali bolje rečeno nemškutarski element s fanatično-nemškovalnimi župani, le večina okrajnih zastopov in odbori kmetskih občin so slovenski.« 774 Zborovanje Slovenskega društva v Sevnici, o katerem Deutsche Wacht ni našla prav lepih besed, 775 je bilo sredi avgusta tako naravnano v smislu jezikovnih zahtev. V navzočnosti brežiškega okrajnega glavarja Rupnika, ki da je postajal »ne- miren na svojem stolu zlasti tedaj, ko so se navajala imena nekaterih slovenščine nezmožnih uradnikov«, 776 je shod sprejel posebno spomenico, ki jo je naslovil na ministrskega predsednika Taaffeja. V njej so zahtevali, naj se »na Spodnjem Štajer- skem nastavljajo samo taki uradniki, kateri bodo slovenski in nemški dobro govo- rili in pisali«, ostalim, okrog osemdesetim »političnim, davkarskim in poštnim ura- dnikom«, ki slovenščine niso obvladali, pa nalagali, da se morajo naučiti jezika. Ob tem so postavili še zahtevo glede podpore za slovenske pravnike, ki jo je podeljevalo graško namestništvo, a očitno nekoliko »pozabilo« na slovenske interese. Od slabih 8000 goldinarjev je za Slovence prišla v poštev tretjina, kar je zadostovalo za pet slo- venskih kandidatov. Tretja zahteva je zadevala referenta notranjega ministrstva za slovenske dežele in ponovno terjala oddelek graškega namestništva v Mariboru ali v Celju. Ob udeležbi okrog štiristotih narodnjakov brežiškega in sevniškega okraja voril: »Brez nas večine bi gospod minister znabiti ne sedel toliko časa na svojem ministrskem stolu.« Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 264; prim. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 84. 769 SGp, 29. 3. 1883; SN, 28. 3. 1883; SP, 28. 3. 1883. 770 Prim. SP, 17. 3., 20. 3. 1883. 771 SN, 20. 3. 1883. 772 DW, 1. 4. 1883. 773 SN, 21. 3. 1883. 774 SGp, 12. 4. 1883; SN, 4. 4. 1883. 775 DW, 16. 8. 1883. 776 SN, 18. 8. 1883. 141 je slovensko časopisje zadovoljno sklenilo, da lahko »Sevnico štejemo od sedaj med odlično narodne trge. Gornji grad, Mozirje, Braslovče, Vransko, Žavec, Št. Jurij, Šmarije, Središče, Veržej itd. dobijo novo narodno tovarišico.« Napitnice poslancev Vošnjaka, predsednika Radeja in Pavla Tu r n e r j a , 777 ki je na shod prišel iz Budimpe- šte, tako niso odmevale zastonj. 778 Potem ko je v Neue Freie Presse mariborski gimnazijski profesor Nagele na veliko razglabljal o nemškem jeziku na Spodnjem Štajerskem in Slovencem »sve- toval«, naj se ga čimbolj oprimejo in sledijo nemški kulturi, svobodi, omiki ter blagostanju, 779 se je na petem občnem zboru Slovenskega društva v Mariboru 780 v začetku decembra zbralo veliko spodnještajerskih narodnjakov, ki so sicer ugota- vljali, da o načrtovanih paralelkah še ni duha ne sluha. Resolucije, ki so jih sprejeli, so ponovno poudarile potrebo po oddelku štajerskega namestništva, nameščanje slovenščine veščih uradnikov, imenovanje slovenskega referenta pri ministrstvu za notranje zadeve za slovenske dežele in seveda ustanovitev učiteljišča v Mariboru sku- paj s slovenskimi paralelkami na celjski in mariborski gimnaziji, 781 še sploh potem, ko je minister Pražák julija odgovoril na slovenske zahteve občnega zbora v Celju, 777 Več o Turnerju glej Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, v: ČZN, 1935, str. 45–62; Darko Friš, Vzgojitelj dr. Pavel Turner, v: ČZN, 1999/1–2, str. 127–142; prim. tudi Turnerjev zbornik. SHS, 2001/1. 778 SGp, 16. 8. 1883; SP, 14. 8. 1883. 779 SP, 17. 11. 1883. 780 Prim. SP, 4. 12., 8. 12. 1883. 781 SGp, 6. 12. 1883. Podoba Sevnice, ki je sredi 80-tih let pričela dobivati slovensko »lice« (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 142 češ da »ni zadostnih uzrokov k spremembi, katere pri državnih gimnazijah in pri izobraževališčih za učitelje v južnem Štajerskem z ozirom na učni jezik veljajo«. 782 Dečko je ponovno opozoril na izbiranje celjskih porotnikov, 783 medtem ko je Miha Vošnjak poudaril pomen posojilnic, ki da so »dosti pomogle, da so se nekateri posestniki rešili«. 784 Lavoslav Gregorec je spregovoril o Schulvereinu in menil, da Nemcem sploh ni potreben, ker da »imajo vse polno nemških šol, glede pa na pra- vi namen, je Slovencem škodljivo, ker meri na množitev nemškutarjev, narodnih Judežev, pači učitelje, ljudstvo in deco, in naposled, da nasproti vladi naznajenemu namenu rovlje povsod kot politično društvo«. 785 Ko je spregovoril o razmerah na Štajerskem še Josip Vošnjak, je njegov govor dal vedeti, da je svoja stališča do vlade nekoliko radikaliziral, potem ko so se kranjski deželnozborski poslanci zavzeli za izboljšanje stanja tudi drugje na Slovenskem. Zahteval je namreč, da mora vlada nameniti več pozornosti tudi Štajerski, kjer da je za razliko od Kranjske ostalo »sko- ro vse pri starem; tukaj imamo še veliko pritožeb, in te bodemo v prihodnje prav odločno poudarjali«. 786 Tako je neznani dopisnik Südsteirische Post ugotavljal, da je slovenska štajerska oportunistična politika v štirih letih Taaffejeve konservativne vladavine dosegla bore malo. »Auf keinem Gebiete der öffentlichen Verwaltung können wir seit der nun schon vier Jahre währenden 'Äera Taaffe' einen nationalen Fortschritt zu Gunsten der Slovenen bemerken, wohl aber können wir constatiren, dass die Stellung der Slovenen in Untersteiermark seit dem Jahre 1879 viel schwieri- ger geworden ist.« 787 »Marburgerca«, ki je zaradi ponovne državnozborske zaostritve glede davka upala na Taaffejev odstop, pa je poudarjala, da je prav njegova politika sporazuma in sprave do Poljakov, Čehov in Slovencev prisilila ustavoverce, da so se začeli zavedati svojega nemškega porekla. 788 Ob vse večjem prodiranju nacionalnih idej so mariborski Nemci vse bolj zavzemali podobna stališča in pospeševali prei- menovanje Združene levice v Nemško-nacionalni klub, kar je, po mnenju konserva- tivnega Grazer Volksblatt, kazalo na to, da je bilo mariborsko nemško meščanstvo vse bolj nacionalno orientirano. 789 Na novem občnem zboru Slovenskega društva v Slovenski Bistrici v začetku maja leta 1884, ki ga je odprl novi predsednik Paul Simon, je Ivan Dečko pripravil obširen govor o nemškem Schulvereinu, ki da skuša »z denarjem iz slovenskih šol pometati slovenske bukvice, slovensko poučevanje«. Shod je sprejel resolucijo, ki je poudarjala, da Slovencem koristijo zgolj šole, v katerih se poučuje slovensko, nem- ščino pa naj se poučuje v višjih razredih, kjer pa ne sme biti učni jezik. Na koncu je Gregorec utemeljeval plodno sodelovanje z nemškimi konservativci, na katere so se Slovenci dejansko opirali v deželnem zboru. »Liechtenstein želi miru s Slovenci 782 SN, 4. 12. 1883. 783 SN, 6. 12. 1883. 784 SN, 7. 12. 1883. 785 SGp, 6. 12. 1883. 786 SGp, 13. 12. 1883; SN, 5. 12. 1883. 787 SP, 1. 12. 1883. 788 MZ, 30. 12. 1883. 789 GV, 10. 11. 1883. 143 na podlagi pravičnosti in še ob enem meri njegova stranka na to, da bi kmetski stan pogina rešili.« 790 Konservativci, ki so konec aprila po burni razpravi končno dočakali sprejem zakona, ki je poudarjal »versko nravno« vzgojo v osnovnih šolah in predvideval skrajšanje šolske obveznosti z osmih na šest let, 791 so tako mogli ra- čunati na podporo slovenskih poslancev. Zborovanje v Slovenski Bistrici ni potekalo brez težav. Že pred shodom so tamkajšnji liberalci skušali zadevo preprečiti. Lastniku gostilne, ki je dal društvu prostore na razpolago, so to prepovedali, medtem ko se gospod Adelstein, ki je na- mesto njega zagotovil gostoljubje, ni dal pregovoriti. Bistriški Nemci so se pritožili na štajersko namestništvo, ko pa tudi to ni pomagalo, so pričeli groziti društveni- kom in celo okrajnemu komisarju 792 ter »delavcev najeli, da bi Slovence pretepli, pijane dede« pa »k Adelsteinu pošiljali motit zborovanje«. 793 Na lokalnem nivoju so tako nemško-slovenski prepiri postajali skoraj stalnica. »Vahterca« je obtoževala gostilničarja Adelsteina, češ da se nagiba na slovensko stran. Slovensko društvo je označila za ultranacionalistično društvo, ki da zgolj neti prepir in moti nemške prebivalce Slovenske Bistrice, 794 slovensko časopisje pa za hujskaško in lažnjivo. 795 Da ne bi zborovanje izzvalo večjih napetosti, so žandarji celo prepovedali izobešanje avstrijske črno-rumene zastave, na kar so se slovenski poslanci sicer pritožili, češ da je absurd prepovedovati državne simbole. 796 Slovenski narod je za razliko od Kranj- ske, kjer da »vihrajo trobojnice«, resignirano ugotavljal, da je na Štajerskem stanje popolnoma drugačno. »V Štajerskej ni mesta niti cesarskej črno-žoltej zastavi, kakor nam kaže dogodek zadnjih dnij, v Štajerskej je v uradih, po pisarnicah vse drugačna praksa, drugačna pa tudi v javnem in socijalnem življenji. Narodnjak, posebno v nekaterih mestih, ni nikdar varen pred napadi in demonstracijami, naši duhovniki se zasramujejo, učitelje moti in bega nemški šulverein, kmete hujskajo in motijo nemčurski farizeji in pismouki, vsakovrstne spletke se snujejo in izvršujejo proti na- šej stranki, z jedno besedo, vse je tako, kakor bi človek prišel pod druzega cesarja, v kronovino, v katerej ni vse tako, kakor bi moralo biti.« 797 Tako so denimo čisto pro- vokacijo povzročili celjski župan Neckermann in nemški odvetniki Glantschnigg, Higersperger in Stepischnegg, ki so brez privolitve šentjurskega župana in okrajnega glavarstva sredi leta 1884 organizirali ustanovitev krajevne skupine Schulvereina. Ko se je proti približno stotim Celjanom postavilo pol manj šentjurskih kmetov, češ da nočejo Schulvereina v kraju, je žandarmerija, okrepljena s celjsko posadko, aretirala slehernega kmeta, na katerega so pokazali Celjani, ki so jih na poti v ječo 790 SN, 8. 5., 9. 5., 10. 5., 12. 5. 1884; SP, 4. 5. 1884. 791 Osnutek novele k zakonu je vlada že konec januarja leta 1882 poslala v gosposko zbornico. Prim. Rum- pler, Parlament und Regierung, str. 759–760. 792 SGp, 8. 5. 1884. 793 SGp, 15. 5. 1884. 794 DW, 8. 5. 1884. 795 DW, 25. 5. 1884. 796 SN, 10. 5. 1884; SP, 10. 5. 1884; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 367. Sitzung der IX. Session am 9. Mai 1884, str. 12729–12730. 797 SN, 15. 5. 1884; prim. SP, 7. 6. 1884. 144 celo pretepali. 798 Pritožba treh spodnještajerskih državnozborskih poslancev ni ime- la prevelikega uspeha, in to kljub temu, da so interpelacijo podpisali tudi nekateri ostali koalicijski poslanci 799 in da je tudi graški Grazer Volksblatt pisal o izraziti nemški provokaciji v slovenskem Šentjurju ter zavračal obtožbe na račun Slovencev, ki si jih je privoščila celjska »vahterca« in zadevo predstavila kot slovensko provoka- cijo celjskih mestnih očetov. 800 Medtem ko so spodnještajerski Nemci v Celju ustanovili še nacionalno na- ravnano društvo nemških visokošolcev na Spodnjem Štajerskem »Germania«, 801 je po štajerskem zboru Schulvereina v Gradcu nemško obrambno društvo strnilo svoje vrste. Celjski nemški list je navdušeno pisal o nemški enotnosti, nemško spo- dnještajersko »misijo« pa videl v večji naslonitvi na nemški Schulverein. 802 Sloven- sko društvo se je temu uprlo na sedmem občnem zboru v Sv. Trojici v Slovenskih goricah, ko je Ivan Dečko ostro nastopil proti Schulvereinu, Božidar Raič pa ob tem zahteval slovenske paralelke za višjo gimnazijo in oddelek štajerskega name- stništva za Spodnjo Štajersko. 803 Sredi avgusta je Schulverein branil nemške barve v Mariboru in poudarjal svoj nemško orientiran značaj, 804 medtem ko je poslanec Moriz Schreiner v deželnem zboru pohvalil društveno dejavnost, ki da se je že moč- no razširila na Spodnjo Štajersko. 805 Slovensko društvo je konec leta skušalo temu nasprotovati, ko je na zborovanju v Mariboru pripravilo resolucije glede ustanovi- tve oddelka graškega namestništva, trgovsko-obrtne zbornice in nacionalne enako- pravnosti za Slovence. 806 Toda po zaslugi Josipa Serneca, Lavoslava Gregoreca, slovenskih poslan- cev in drugih, ki so soustvarjali spodnještajersko slovensko politiko, je Slovensko politično društvo zaustavilo poskuse spodnještajerskih Nemcev, da bi se trajneje zasidrali na slovenskem podeželju. S krepitvijo temeljnih gospodarskih in kultur- nih institucij (posojilnice, Zveza slovenskih posojilnic, ostala društva) je slovenska politika zadovoljno ugotavljala slovenski napredek in razmah »narodnega zadružni- štva v preteklem letu«, ko so bile ustanovljene »posojilnice na Ptujem, Konjicah, v Pišecah, v Makolah, v Slatini, vse na Spodnjem Štajerskem«. 807 Z odločnim bojem za uveljavitev slovenskega jezika v šolah, uradih ter javnem življenju je slovenska stranka postopoma prodirala in še posebej v Celju začela po zmagi na občinskih 798 SN, 23. 5. 1884; SP, 21. 5. 1884; S, 23. 5. 1884. 799 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 376. Sitzung der IX. Sessi- on am 21. Mai 1884, str. 13070. Josip Vošnjak je v deželnem zboru spraševal, ali se Celjani ne zavedajo, da živi v Šentjurju le peščica Nemcev, da pa tam vseeno ustanavljajo krajevno skupino Schulvereina. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. I. Sessi- on, 15. Sitzung, 1. 10. 1884, str. 228. 800 SP, 24. 5. 1884; DW, 29. 5. 1884. 801 Suette, Der nationale Kampf, str. 78–79. 802 DW, 5. 6., 8. 6. 1884. 803 SGp, 12. 6. 1884; SN, 16. 6., 18. 6. 1884; SP, 11. 6. 1884. 804 DW, 10. 8. 1884; MZ, 8. 8. 1884. 805 MZ, 19. 9. 1884. 806 SP, 31. 12. 1884; SGp, 1. 1. 1885. 807 Z, 31. 12. 1884. 145 volitvah v Ljubljani leta 1882 svoj »napad« na mesto. Z rabo slovenskega jezika na sodiščih za slovenske stranke, kjer se je še posebej izkazal Josip Sernec, se je status slovenščine na Spodnjem Štajerskem pričel izboljševati, ob tem pa tudi položaj slo- venskega jezika v osnovnem šolstvu in v javnem življenju. 808 808 Cvirn, Sernec, str. 124–125. 146 Boj za občine (in ženske glasove) Slovenska stranka je poleg »napadov« na okrajne zastope začela načrtno nastopati na občinskih volitvah (v občinah, ki so imele sicer večinsko slovensko prebivalstvo, a nemške občinske svete). V središču »napadov« se je na občinskih volitvah leta 1883 znašla celjska okoliška občina, ki je kot nekakšen obroč oklepala »nemško« Celje. Čeprav je bila občina Celje–okolica po veliki večini prebivalstva slovenska, je v njenem občinskem odboru v času po obnovi ustavnega življenja po- stopoma prevladala nemška stranka. Na občinskih volitvah leta 1874 je Slovencem uspelo dobiti večino odborniških mest in za župana postaviti svojega kandidata Karla Šaha, kmeta v Liscah. V času Šahovega županovanja sta bili ustanovljeni okoliška deška ljudska šola in dekliška ljudska šola šolskih sester s slovenskim uč- nim jezikom. 809 Toda že pri naslednjih občinskih volitvah leta 1878 se je tehtnica nagnila na stran nemške stranke, ki je za župana postavila Antona Malleja, pose- stnika in gostilničarja na Spodnji Hudinji. V spremenjenem političnem položaju v Avstriji po Taaffejevem prihodu na oblast (1879) so se ustavoverci v celjski okoli- ški občini z vedno večjo nenaklonjenostjo odzivali na slovenske kulturne zahteve. Župan Anton Malle, ki je v času Šahovega županovanja podprl prošnjo občine za ustanovitev dekliške ljudske šole šolskih sester, je že leta 1882 odločno nasprotoval »slovenizaciji« gimnazij, kot jo je zahtevala resolucija Josipa Vošnjaka. 810 Zato je na začetku 80-tih let postal eden izmed glavnih ciljev vedno bolj samozavestnih celj- skih Slovencev pod vodstvom agilnega Josipa Serneca in Mihe Vošnjaka, ki so se v mestu »vkopali« s celjsko čitalnico, posojilnico in Zvezo slovenskih posojilnic, da občino Celje-okolica spet iztrgajo iz rok »narodnih sovražnikov«. 811 Ponovna osvojitev te pomembne občine za celjske Slovence ni bila sama sebi namen. Z zmago na volitvah so si želeli ustvariti dobro izhodišče za »naskok« na celjsko »nemško trdnjavo«. Po slovenski zmagi na občinskih volitvah v Ljubljani leta 1882 812 naj bi namreč na vrsto prišlo Celje, kjer je slovenska stranka pod vodstvom Josipa Serneca in Mihe Vošnjaka počasi, toda vztrajno prodirala. 813 Na občinske volitve, razpisane za december leta 1883, sta se začeli nemška in slovenska stranka pripravljati že zgodaj jeseni. Dobro sta se zavedali, da bo za zmago potreben vsak glas. Nemška stran je lahko računala z zmago v I. volilnem razredu, v katerega je bilo – po volilnem imeniku – uvrščenih 39 najvišjih davkoplačevalcev (najvišji davek je plačala Cinkarna, skoraj 353 goldinarjev, najnižji davek je znašal nekaj čez 46 goldinarjev). Slovenska stran je lahko računala na tesno zmago v II. volilnem razredu, v katerem sta bila 102 volilna upravičenca, med katerimi je bilo precej okoliških kmetov in raznih obrtnikov, najnižji davek pa je bil 21 goldinarjev in pol. Za zmago na volitvah je bil tako odločilen III. volilni razred, ki je štel 492 809 Prim. Janez Cvirn, Jezikovna politika celjske občine na prelomu stoletja, v: ZČ, 1990/2, str. 210. 810 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, Celje, 1974, str. 87–88. 811 O celjskih Nemcih glej več Cvirn, Boj za Celje. 812 Prim. Dragan Matić, Občinske volitve v Ljubljani, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, str. 372–373. 813 Cvirn, Celje, str. 58. 147 volilnih upravičencev (najnižji davek je znašal 2 krajcarja). Ker je bila v tretjem vo- lilnem razredu med volivci skoraj polovica celjskih meščanov, ki so imeli posestvo izven mesta in v povprečju plačevali med dvema in tremi goldinarji direktnega davka, se je pred obe stranki postavilo vprašanje, kako doseči zmago v tem razre- du. 814 Iz vsakega razreda je bilo izvoljenih po osem občinskih odbornikov in štirje nadomestni možje. Občinski zastop je sestavljalo torej štiriindvajset odbornikov, še dvanajst pa je bilo nadomestnih mož. 815 Celjski Nemci, ki so kot lastniki njiv in vrtov v okolici mesta imeli volilno pravico v III. volilnem razredu, so se dobro zavedali, da bo za zmago v razredu najnižjih davkoplačevalcev (in s tem zmago v celoti) treba napeti vse sile. In ko so razmišljali o najustreznejši politični taktiki v predvolilnem boju, so kmalu prišli do »pametne« rešitve. Najlažjo pot do zmage so videli v »pridobitvi« volilnih pooblastil ženskih volilnih upravičenk, ki v skladu z občinskim volilnim redom niso smele voliti osebno. 816 814 Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), fond Občina Celje okolica, a. š. 18, Volilni imeniki I., II. In III. volil- nega razreda. 815 DW, 20. 12. 1883. 816 Po zakonu, ki je marca leta 1862 postavil temeljne smernice občinske ureditve, so se občinski volilni upravičenci delili v dve skupini. Prva skupina je imela volilno pravico zato, ker je plačevala določen davek, druga skupina je imela volilno pravico glede na svoj položaj, službo ali izobrazbo. Za Štajersko so veljali vsi, še tako majhni direktni davki, medtem ko drugih pogojev ni bilo. Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljanstvo. Starost in polnoletnost nista bili določeni, prav tako ni bil pogoj moški spol. Občinska volilna pravica je bila vezana na davke in ne na človeka. Kdorkoli je bil obdavčen, je imel volilno pravico (moški, ženska, otrok, ustanova itd.). V inteligenčni volilni skupini so volili v splošnem duhovniki, državni in deželni uradniki, upokojeni oficirji, vojaški uradniki, profesor- Sedež celjske okoliške občine – Breg (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 148 Na tem je počivala taktika nemške stranke. Čeprav so bile volitve razpisane za čas med 17. in 19. decembrom leta 1883, je nemška stran začela s predvolilnimi aktivnostmi že sredi septembra. Kot je po volitvah ugotavljal Slovenski gospodar, so »že meseca septembra, ko naša stranka od volitev ni vedela nič, nemčurji od vdov in žensk pobirali pooblastila«. 817 Tajniku okoliške občine Franzu Hofmannu, občinskemu slugi Pavlu Tomažiču in Albertu Lutzu je že do srede oktobra brez ve- čjih težav uspelo prepričati 27 volivk, da so svoje volilno pooblastilo zaupale nemški stranki, »v ta namen, da bi kdo za nas in v našem imenu pri občinskih volitvah celjske okolice za nas ali namesto nas volil in glasoval«. 818 Pridobljena pooblastila so nemški stranki zagotavljala zmago tudi v tretjem volilnem razredu. Slovenska stranka se je nemškega manevra zavedla tik pred volitvami. Slo- venskim agitatorjem z agilnim Janezom Likarjem, uslužbencem celjske posojilnice, je večino »zapeljanih« slovenskih volilnih upravičenk uspelo prepričati, da so dva dni pred volitvami preklicale svoja, nemški stranki dana volilna poooblastila in nova poooblastila izročile Slovencem. »Akoravno je morebiti datum na tistih po- oblastilih (Vollmacht) še le nekaj dni ali par dni ali tudi le en dan pred volitvami postavljen in zapisan in čeravno so znabiti na njih podpisane postavne priče, mi vendar zdaj s tem tukaj očitno v pričo 2 mož in podpisanih prič tiste takoimenova- ne Vollmacht ali pooblastila prekličemo, tako da nimajo nobene veljave in odločno izrečemo, da je tisti datum na omenjenih / / Vollmacht krivo zapisan in da je bila povsod pri podpisu ali podkrižanju le samo ena priča zraven. Ob enem naznanimo, da smo preklic / / pooblastil naznanile tistim možem, kteri so jih nam pobrali in da smo prosile volilno komisijo in tudi tirjale da komisija vse one / / Vollmacht pri volitvi zavrže in jih kot neveljavne spozna. Ravno tako smo terjale od volilne komi- sije naj imajo pri volitvi veljavo tista naša – slovenska – pooblastila, ki so postavno podpisana vpričo 2 mož in ki so slovenska.« 819 Toda volilna komisija preklica volilnih pooblastil ni upoštevala. Kljub pro- testu prisotnega »vladnega komisarja Felicettija, ki je volilni komisiji svoj protest zoper to neopravičeno postopanje naznanil«, je volilna komisija, v katero je »dozda- nji župan znani nemškutar Male poklical same nemčurje« s preklicem vred zavrgla dvaindvajset novih, slovenskih pooblastil, in priznala volilno pravico nasprotni stranki s pooblastili iz mesecev septembra in oktobra. V III. volilnem razredu smo »zgubili torej 22 glasov, torej razloček 44 glasov na našo škodo«, je poročal Slovenski gospodar dan po volitvah. »Po tem takem smo propali, seveda le za ta čas, dokler ji in učitelji, pa tudi osebe, ki so si posebej pridobile meščanski naslov. Edini pogoj za volilno pravico članov te skupine je bilo članstvo v občini. Ta skupina je na Štajerskem spadala v prvi volilni razred. V obeh skupinah so imele volilno pravico tudi ženske, niso pa imele pravice osebnega glasovanja, kakor otroci ali osebe pod varuštvom. Ženska občinska volilna pravica nikakor ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, temveč le neposredna povezava volilne pravice z davki in v drugi skupini s položajem oziroma s poklicem (učiteljice). Namesto poročene ženske je tako glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene pa moški, ki ga je za to pooblastila. Več o občinskih volitvah in občinski volilni pravici glej Melik, Volitve, str. 115–125. 817 SGp, 20. 12. 1883. 818 ZAC, fond Občina Celje okolica, a. š. 18, Preklic volilnih pooblastil, dopis na okr. glavarstvo. 819 Prav tam. 149 namestnija našo pritožbo / / ne reši, potem bodo imeli naši kandidati večino. Na- sprotna stranka dobila je okoli 150 naša okoli 130 glasov, a potem bo to narobe, naša 150 in una 130 glasov.« 820 Po volitvah slovenska stran ni mirovala, ampak je s pritožbami na štajersko namestništvo poskušala razkriti manipulacijo nemške stranke z volilnimi poobla- stili. Neža Knez, posestnica na Ostrožnem, je v pritožbi navedla, da jo je »konec meseca septembra občinski sluga Tomažič na celjskem trgu vprašal, kdo bo pri občinski volitvi« za njo volil. »Odgovorila sem mu, da je za to še čas in da se bodo o tem že možje zmenili. Pri tem nisem Tomažiču nobenega križa – kot podpisa – naredila. Zdaj pa sem zvedela, da je pri volitvi dne 17. 12. 1883 za mene volil dr. Glantschnigg, akoravno sem okoli 14. 12. 1883 dala volilno pooblastilo edino le Marku Videmšku in sem le edino to pooblastilo vpričo Šorna in Škorjanca podkri- žala. Kljub temu pa je volilna komisija to edino veljavno pooblastilo zavrgla in voliti je smel dr. Glantschnigg, čeprav je imel neveljavno pooblastilo.« Podobno izjavo sta podali še posestnici Katarina Macur in Mica Reberšak; v njej sta zatrdili, da nista podpisali nobenega drugega pooblastila kot slovenskega. 821 Tudi deset drugih volilnih upravičenk je v pritožbi seznanilo deželno name- stništvo v Gradcu z ravnanjem občinskih oblasti pred volitvami. Občinski sluga Tomažič naj bi jih septembra nagovarjal k podpisu volilnih pooblastil za to, »da bo še nadalje ostal Malle Anton župan v celjski okolici.« Pri tem naj bi jim zatrjeval, da se bodo v primeru zmage slovenske stranke zagotovo povišali davki in da bo občina morala vrniti lavantinskemu knezoškofu 10.000 goldinarjev, ki jih je prispeval za gradnjo poslopja dekliške šole šolskih sester. »Ko so se pozneje razpisale volitve za občinski zastop v celjski okolici sta nas pa dva poštena moža, namreč Janez Likar in Janez Korže s prijaznimi besedami podučila, da se nam ni treba bati zavoljo večjega davka ako se izvolijo Slovenci v občinski zastop. / / Tema dvema smo torej prostovoljno izročile nova pooblastila, obenem pa smo na teh pooblastilih prekli- cale prejšnja – Tomažiču dana – pooblastila. Prejšnja pooblastila smo preklicale tudi s posebnimi vlogami na okrajno glavarstvo, volilno komisijo itd. En dan pred volitvami smo zahtevale stara pooblastila tudi od Tomažiča, ki pa nam jih ni vrnil. Kasneje smo zvedele, da so namesto nas volili slovenski stranki nasprotni možje, naša veljavna pooblastila pa je volilna komisija zavrgla. Zato prosimo visoko c. kr. namestništvo naj blagovoli zavreči tiste glasove, katere so si po krivem prišteli na- sprotniki Slovencev in naj se slovenskim kandidatom prištejejo tisti glasovi, ki jih je volilna komisija zavrgla.« Tomažič naj bi po volitvah znova nadlegoval omenjene ženske in jih pregovarjal k ponovnemu podpisu pooblastil, ker da »morda zadnja volitev ne bo nič veljala, da če pa bojo slovenski odborniki izvoljeni, potem bodo višji davki«. Tokrat mu niso nasedle, v pritožbi pa so prosile namestništvo, naj 820 SGp, 20. 12. 1883. 821 ZAC, fond Občina Celje okolica, a. š. 18, izjava Neže Knez, izjava Katarine Macur, izjava Mice Reber- šak. 150 Tomažiču prepove, »da nas na taki način in gerdo vižo in tudi druge ljudi v celjski okolici« straši, moti, bega in nadleguje. 822 Večjo težo kot pritožba zgoraj omenjenih žensk je imel gotovo ugovor dvor- nega svetnika Konrada Wassitscha, upokojenega generalnega konzula in lastnika graščine Gornji Lanovž. Ko je v pritožbi na štajersko namestništvo utemeljeval ne- pravilno postopanje volilne komisije v III. volilnem razredu, ki da bi morala upo- števati preklic ženskih volilnih pooblastil nemški stranki in nova pooblastila za slo- vensko stranko, je ugotovil, da »bi se moralo od 148 glasov do 154 glasov nasprotne stranke 22 glasov ali vsaj 17 glasov odpisati in jih pripisati narodnim kandidatom«. Dalje je ugotavljal, da so za enajst žensk volili moški, ki niso niti njihovi soprogi, še manj pa oskrbniki posestev, kot je določal tretji odstavek četrtega člena občinskega volilnega »reda«. »Zato se mora teh 11 glasov odpisati od nam nasprotne stranke.« Še šest glasov je prištel, ker je volilna komisija »rihterjem« šestih občinskih zemljišč prepovedala voliti, ker naj ne bi imeli urejenih pooblastil, medtem ko je nekemu drugemu dovolila. Po šestem členu občinskega volilnega »reda« kot zastopniki kor- poracij niso potrebovali posebnih pooblastil za volitve. Ker so hoteli glasovati »za našo stranko, smo tedaj zavoljo tega izgubili 6 glasov.« Spisek napak je rasel. Leo- pold Wambrechtsamer je volil namesto Ane Higersperger, čeprav bi moral dolžnost namesto nje opraviti njen mož, stotnik Higersperger. Na dan volitev je dobil odve- tnik Ludvik Filipič pooblastilo od Marije Zemene, ki ga je volilna komisija zavrgla in upoštevala prejšnje pooblastilo in pooblaščenca, ki je volil za nemško stranko. Po vsem naštetem so ostali slovenski kandidati III. volilnega razreda po neupravičeno izgubljenih 29 glasovih in nasprotni stranki pripisanih 35 glasovih v manjšini. Po njegovih besedah je bila slovenska stran oškodovana za 64 glasov. 823 Nepravilnosti je našel tudi v II. volilnem razredu. Za slovensko stranko je volil Martin Kovač, njegovo glasovanje pa je volilna komisija razveljavila, čeprav je bil prisotni vladni komisar Felicetti nasprotnega mnenja. Namesto volivca Franceta Juraška je s pooblastilom volil pristaš nemške stranke Jessernigg, ki pa ni bil oskrb- nik Juraškovega posestva. Pooblaščenec Helene Sokol je bil njen mož, toda volilna komisija ga je zavrnila z utemeljitvijo, da ni avstrijski državljan. Dejansko je prišel iz Ogrske, bil »redno odpuščen iz ogrskega državljanstva« in že trideset let živel v tem okraju. Volilna komisija je ravnala še toliko bolj samovoljno, ker je »že neštetokrat namesto svoje žene volil«. Za Jožefino Kus je glasoval »neki mladoletni tujec«, ki ni bil oskrbnik njene posesti. Po vsem naštetem so bili namesto treh slovenskih kandidatov izvoljeni v občinski zastop trije nemški liberalci. Namestništvo je Was- sitsch naprošal, naj »glede III. volilnega razreda spozna za odbornike in namestnike slovenske kandidate, v II. razredu pa naj spozna za odbornike naše 3 kandidate in ne nasprotne, ali pa naj v obeh navedenih volilnih razredih razpiše novo volitev«. 824 Podoben ugovor je poslal namestništvu še Janez Likar, ki je – enako kot Konrad 822 Prav tam, prošnja 10 občank na namestništvo. 823 Prav tam, ugovor Konrada Wassitscha in drugih zoper občinske volitve z dne 17. in 18. 12. 1883 na namestništvo. 824 Prav tam. 151 Wassitsch – navajal, da je bila volilna komisija pristranska in da so bila določena volilna pooblastila neveljavna; zahteval je podrobno preiskavo in razveljavitev ne- pravilno pridobljenih glasov nemške stranke. 825 Zaradi opisanih volilnih mahinacij je slovenska stranka s sklonjeno glavo zapuščala volilni boj. V III. volilnem razredu je zmagala nemška stranka. V II. volil- nem razredu je slovenski stranki uspelo v občinski odbor spraviti le pet (od osmih) kandidatov, medtem ko trije zaradi nepravilnega postopanja volilne komisije niso bili izvoljeni. V I. volilnem razredu so nemški ustavoverci dobili večino, s tem pa so zmagali tudi v občinskem odboru. Slovenski gospodar je optimistično zapisal, da bo kljub temu po ugodno rešeni pritožbi »občinski zastop celjske okolice imel dve tretjini narodnih odbornikov«. 826 Celjski nemški list Deutsche Wacht je rezultat volitev označil kot sijajno zma- go celjskih meščanov in njim naklonjenih okoliških slovenskih kmetov, 827 nezna- ni dopisnik Slovenskega gospodarja pa je resignirano ugotavljal: »Zadnje občinske volitve so nas močno v jarek zavozile in bog si ga vedi, kako se bomo še kaj vun skobacali. No in tisto nemarno, neotesano obnašanje teh celjskih gospodov mi še kar drveni po glavi.« 828 Medtem ko je večinsko nemški občinski odbor okoliške občine z županom Mallejem na čelu na celjskem okrožnem sodišču vložil ovadbo zoper »slovenske agi- tatorje« (tožba je bila ovržena), 829 so celjski Slovenci mirno čakali na odločitev štajer- skega namestništva. Toda po dveh mesecih so se odločili za nov »napad«. Konec fe- bruarja leta 1884 je sedem slovenskih občinskih odbornikov občine Celje–okolica pri celjskem državnem pravdništvu vložilo ovadbo, v kateri je dokazovalo, da je pri občinskih volitvah nemška ustavoverna stranka volila »s ponarejenimi in krivični- mi pooblastili«. Odborniki so se opirali na izjave tistih ženskih volilnih upravičenk, ki so trdile, »da niso nikoli dale pooblastil omenjeni stranki.« 830 Ovadba slovenskih občinskih odbornikov je nekoliko pospešila odločitev štajerskega namestništva, ki je že 3. marca leta 1884 volitve v vseh treh volilnih razredih razveljavilo. 831 »Naro- dnjaki so zmagali z rekurzom proti zadnji volitvi za okolico«, je deset dni po odlo- čitvi zapisal Slovenski gospodar. »Volitev je popolnoma ovržena. Vsled tega veliko veliko veselje, navdušenost. Tem bolje pobiti so naši nemškutarji in nemčurji. Ta propast jih tem več grize, ker je sleparija in goljufija s ponarejenimi volilnimi listki uže pri sodniji.« Celjska »vahterca« je bila seveda nasprotnega mnenja. Po mnenju Slovenskega gospodarja naj bi jo motilo, »da slovenska reč napreduje vkljub jihove- 825 Prav tam, ugovor Janeza Likarja na namestništvo. 826 SGp, 20. 12. 1883. 827 DW, 20. 12. 1883. 828 SGp, 20. 12. 1883. 829 SGp, 31. 1. 1884. 830 SGp, 28. 2. 1884. 831 ZAC, fond Občina Celje okolica, a. š. 18; zapisnik o poteku volitev občinskega odbora dne 23., 24., in 25. julija 1884. 152 mu najostudnejšemu psovanju, zlasti jo boli, da bodo morali vsi uradniki spodnjo- štajerski dobro slovenski znati.« 832 Po razveljavitvi občinskih volitev sta se nemška in slovenska stran začeli pri- pravljati na nove volitve. S predvolilnim bojem so spet prvi začeli Nemci, ki so se tokrat odločili za nekoliko drugačno politično taktiko. »Ker vidijo, da sami nič ne opravijo / / , so odposlali med Slovence dva aposteljna. Ta aposteljna sta brata Sko- berne, celjski mesar Jurij in krčmar Tone. Oba sta se učila mesarstva pri Nemci g. Kamererji, ki s svojo poštenostjo in pravicoljubjem na sramoto stavlja naše nemšku- tarje in nemčurje. On prizna, kake krivice se godijo sicer miroljubnim Slovencem in zato volil je slovenske poštenjake. Toda njegova slovenska učenca potegnila sta z narodnim sovražnikom. Pa nebi še toliko ugovarjali, da sta tako volila, sta pač zavisna od Celjanov, pa do sedaj za nje po okolici agitirata, to pa nikakor ne pri- staja slovenskim sinom.« 833 Toda tudi Slovenci niso držali križem rok in so začeli z agitacijo. Slovenska stran je dosegla, da so konec aprila leta 1884 na seji občinskega odbora izvolili poseben odsek (reklamacijsko komisijo), »ki ima pretresovati pritož- be, ki so se vložile zoper novi volitveni zapisnik.« Župan Anton Malle in občinski tajnik Franz Hofmann, ki sta na razveljavljenih volitvah – v nasprotju z volilno zakonodajo – kar sama odločala o reklamacijah, sta morala »pravico o tej stvari razsojevati prepustiti poštenim možem, ktere so si izvolili odborniki iz svoje srede«. Z imenovanjem nepristranske reklamacijske komisije je slovenska stran naredila pomemben korak na poti k želeni zmagi. 834 Bistveno manj uspešna je bila slovenska stran pri imenovanju volilne komisije. V njej so bili spet le pristaši nemške usta- voverne stranke, tako da je Slovencem ostalo zgolj upanje, da si na volitvah ne bo drznila »očividno krivim pooblastilom priznati veljavo, kakor se je to godilo meseca decembra 1883«, ko bi »naši možje imeli biti izvoljeni«. 835 V dneh pred volitvami, razpisanimi za 23., 24. in 25. julij leta 1884, sta nem- ška in slovenska stran intenzivirali svojo politično delo. Tudi tokrat se je med njima vnel boj za volilna pooblastila ženskih volilnih upravičenk, ki pa je bil v primerjavi z razveljavljenimi volitvami manj intenziven. Večina volilnih upravičenk je svoja poooblastila tokrat namenila slovenski stranki. Zato pa sta se obe strani toliko bolj skoncentrirali na prepričevanje omahljivcev. Po pisanju slovenskega tiska naj bi Nemci vabili Slovence »v znane šnopsarije v celjskem mestu, da bi jih vlovili v svoje mreže«. Slovenski gospodar je »nemčurje« svaril, da jo bodo skupili: »Šnopsarja iz Hudinje, s mustalačami okoli ušes, opominjamo, naj nam pri miru pusti naše može.« Toda nemški agitatorji niso odnehali. Volivce so prepričevali, da so nekateri ugledni »omahljivci« zapustili slovenski tabor in se pridružili nemški stranki. Ker s takšno in podobno agitacijo niso imeli prevelikega uspeha, so tik pred volitvami slovenskim volivcem začeli groziti z gospodarskimi sankcijami. »Mestni nemčurji 832 SGp, 13. 3. 1884. 833 SGp, 27. 3. 1884. 834 SP, 26. 7. 1884. 835 SGp, 24. 4. 1884. 153 žugajo okoličanom, da ne dajo tem nobenega zaslužka, če ne zatajijo svoje slovenske narodnosti ter ne pljunejo v lastno skledo.« (Odgovor slovenskih volivcev je bil: »Po blago bodo hodili v slovenske štacune in pit v slovenske krčme.«) H končnemu uspehu nemške stranke pa je seveda spet poskušal prispevati župan Malle, in sicer z razveljavitvijo sklepov reklamacijske komisije, ki je ugodila pritožbam nekaterih slovenskih volivcev, »se ve na kvar tistim možem, ki so se pritoževali.« 836 Na julijskih volitvah je bila slovenska stran v boljšem položaju kot decembra leta 1883. Že v reklamacijskem postopku ji je uspelo temeljito »revidirati« volilni imenik, zaradi strožje kontrole volitev pa je lahko upala, da bo volilna komisija na volitvah postopala korektno in nepristransko. Toda njena pričakovanja se niso v celoti uresničila. V III. volilnem razredu ji je na ponovljenih volitvah uspelo doseči prepričljivo zmago (z več kot petdesetimi glasovi večine), 837 v I. volilnem razredu pa je doživela prav tako prepričljiv poraz. Za razliko od decembrskih volitev je tokrat pogorela tudi v II. volilnem razredu, kjer je pričakovala zmago z dvema glasovoma (46 : 44) večine. Toda zgodilo se je ravno obratno. Volilna komisija je namreč – po menju slovenske stranke povsem »brez razloga« – razveljavila dvoje volilnih poo- blastil, ki so si jih uspeli priboriti pristaši slovenske stranke. K nemški zmagi v II. volilnem razredu (in s tem na volitvah v celoti) pa je odločilno prispevala Mica Bračičeva, ki se je »dala premotiti, da je nemčurjem dala pooblastilo 23. jul., jeno novo pa od 24. julija Slovencem dano ni obveljalo«. 838 Epilog Po volitvah so nemški ustavoverci kljub doseženi večini v občinskem od- boru 839 postopali zelo nekorektno. Ker niso volili za nemške kandidate, »je več de- lavcev svojo službo in zaslužek zgubilo, ker so pri zadnjih občinskih volitvah volili Slovence.« Slovenski gospodar je menil, da »gre vrlim celjskim Slovencem, ki rajše škodo trpijo, kakor da zatajijo svoje ljudstvo«, vsa čast in slava. Nikakor pa mu niso bili všeč tisti, ki so »rajše petake in desetake poskrili po svojih žepih, kakor da bi bili dali Slovencem svoje glase, ki so torej predali svojo čast in pravico svojih sosedov potujčenim lažiliberalcem«. 840 Deutsche Wacht je komentirala volitve po svoje. Po njenem je ponovno zmagala politična pravičnost nad slovensko stranjo, ki da tero- rizira nemško mesto Celje. 841 Primer občinskih volitev občine Celje–okolica ni bil osamljen. Sredstvo ma- nipulacij in različnih mahinacij v obdobju napetih nacionalnih odnosov, ki so se z leti samo še stopnjevali, je bila tudi ženska volilna pravica. Nemška stran se je 836 SGp, 5. 6. 1884. 837 SP, 26. 7. 1884. 838 Ob nemški zmagi v I. volilnem razredu so bili nekateri Slovenci (zlasti Janez Likar) ogorčeni, ker je celjski opat Wretschko, »od Foreggerjeve volitve sem zvest pristaš liberalcev«, volil za nemško stranko. SGp, 31. 7. 1884. 839 DW, 27. 7. 1884. 840 SGp, 7. 8. 1884. 841 DW, 27. 7. 1884. 154 poskušala okoristiti z dodatnimi glasovi na najrazličnejše načine, na drugi strani pa so Slovenci opravičevali te glasove z dejstvom, da gre za slovenske ženske in da je razumljivo, da se ti glasovi štejejo v njihovo korist. Kakorkoli že, ženske so s svojo volilno pravico predstavljale dodatni vir, ki ga nobena stran ni hotela izpustiti iz rok, kaj šele prepustiti nasprotni strani, najsi je šlo le za zmago v določenem volil- nem razredu ali v celotni občini. 155 Deželnozborske volitve leta 1884 Za razliko od Kranjske, 842 ki je dobila po imenovanju Winklerja za deželnega predsednika leta 1883 ponovno slovensko večino v deželnem zboru, je bil položaj na Štajerskem ob večinskem nemškem prebivalstvu drugačen. Slovenci so imeli osem poslancev in bili ob konservativcih del opozicijske manjšine, tako da niso mogli veliko pričakovati. 843 Določene koncesije so si lahko obetali kot del vladajoče koalicije le v državnem zboru. A do srede 80-tih let so spodnještajerski Slovenci pri svojih zahtevah naleteli na bolj ali manj gluha ušesa. Ustavoverna politika je pred prvimi deželnozborskimi volitvami v Taaffejevi dobi ostro pritisnila. Na volitve je skušal vplivati že zbor Štajerske kmetijske družbe z nemškoliberalnim odborom, ki je predlagal nemškonacionalno misleče kandidate v deželni zbor. 844 V tem duhu je spodnještajersko nemštvo sredi 80-tih let računalo na osvojitev (vsaj kakšnega) mandata v kmečki kuriji. Nemški predvolilni shodi so bili tako usmerjeni tudi k pritegnitvi kmečkega prebivalstva. V Kungoti pri Mari- boru je pretežno slovenskim kmetom govoril Josef Schmiderer in jih prepričeval, da naj volijo nemškoliberalne kandidate, ki da bodo prinesli slogo v deželo in za- gotovili njeno bodočnost. 845 Na drugi strani so se tudi Slovenci organizirali. Pred deželnozborskimi volitvami je Slovenski gospodar sredi aprila pričel z volilno agita- cijo, »da nas uže sedaj marljivo rogovileči nasprotniki, nemški liberalci, nemčurji pa nemškutarji, ne prehitijo in zlasti kmetskih ljudij ne zbegajo.« Ob kmečki je pozival tudi k borbi v mestni kuriji. »Slovenci moramo pri sedanjih volitvah na kmetih povsod zmagati, pa tudi v mestih Ptuju, Celji in Mariboru na bojišče stopiti, zlasti pa pripomagati, da v velikem posestvu zmaga konservativna stranka.« S tem je bil mnenja, da bi se ob zmagi nemških konservativcev na Štajerskem utegnila liberalna večina končati, konservativni in slovenski poslanci pa bi v deželnozborski koaliciji nadeli »deželnemu odboru, deželnemu šolskemu svet itd. drugo lice«. 846 Nemški kandidati so (kljub premoči) seveda agitirali v spodnještajerskih me- stih. V Celju je spregovoril župan Neckermann in ostro nastopil proti kakršnikoli spremembi deželnozborske večine, kljub temu da je volilni cenzus dajal več možno- sti liberalnim nasprotnikom. 847 Po obilni slovenski agitaciji, ki si je želela zloma nemškoliberalne deželnozborske večine, so bile vse sile usmerjene k volitvam, ki jih je spodnještajerska politična elita krepila tudi v celjski čitalnici 848 in na sokolskem shodu sredi »slovenske« Savinjske doline v Mozirju. 849 Celjsko nemško časopisje, ki ga je prireditev seveda motila, je bilo prepričano, da mestna kurija nikakor ni 842 O kranjskih Nemcih glej Matić, Nemci v Ljubljani. 843 Melik, Volitve, str. 297. 844 SP, 8. 3. 1884. 845 SP, 23. 4. 1884; prim. MZ, 22. 4. 1884. 846 SGp, 17. 4. 1884. 847 DW, 25. 5. 1884. 848 DW, 8. 5. 1884. 849 SN, 4. 6., 5. 6., 6. 6., 7. 6., 9. 6., 16. 6. 1884. 156 ogrožena, 850 shod pa izrabilo v svoj prid in obtoževalo slovenske dijake ter učitelje, da so nacionalni fanatiki pod Gregorečevim vplivom, ko so poslali pozdravni tele- gram: »Vihraj ponosno trobojna zastava, zvezda ti nova na Slave oboku, združena z drugimi pelji zmagonosno nas skozi valove k rešilnemu otoku. Živeli Sokoli!« 851 Še bolj prav jim je prišel trojni umor v Lučah v začetku aprila, ki so ga kar najbolje izkoristili. Ker napovedane slovesnosti niso mogli preprečiti, so z likom slovenskega morilca Karla Čuvana želeli v kar najbolj črnih barvah naslikati podobo savinjskega Sokola, ki je predstavljal jedro slovenstva v Savinjski dolini. Tako so namenili za razliko od slovenskega časopisja, ki dogodku sicer ni posvečalo velike pozornosti, morilcu kar precej papirja in skušali kolikor mogoče pokvariti prireditev, ko je »vahterca« poročala, da je bil omenjeni član savinjskega Sokola in celo eden izmed glavnih funkcionarjev društva. Vrtinec mednacionalnih trenj in nasprotij med spodnještajerskimi Nemci in Slovenci je tako marsikdaj zašel k povsim banalnim dogodkom tedanjega vsakdana, ker so tudi Slovenci vse preradi pisali o neuspehih in spodrsljajih spodnještajerskih nemških liberalcev. 852 Prisotnost ostritve nacional- nih čustev je bila tako opazna na vsakem koraku. 853 Volitve v deželni zbor so poleti leta 1884 povzročile novo politično valova- nje. Slovenci so lahko računali na vseh osem poslanskih mest v kmečki kuriji. V mariborskem okraju je kljub temu mešal štrene Josef Schmiderer. Sredi maja mu je Slovenski gospodar napel, češ da mu ni dovolj, da je prišel v okrajni zastop in postal njegov predsednik, ampak da bi se rad »vsilil še Slovencem za deželnega poslanca«. 854 Slovensko časopisje je do avgustovskih volitev vztrajno agitiralo med Slovenci. V mariborskem okraju, kjer je bilo najbolj napeto, proti nemškima kan- didatoma Schmidererju in Kandoliniju, v celjskem proti Valentinčiču in Logarju, v slovenjegraškem proti Gasteigerju, v ptujskem proti Šoštariču in v brežiškem proti Žnideršiču, ki je očitno zamenjal barve. V Ljutomeru ustavoverci niso postavili kandidata. 855 Nemci, ki so v kmečki kuriji programsko zastavili pridobitev katerega izmed mandatov, so imeli največ možnosti za uspeh v Mariboru, kjer so tudi vložili največ truda. Slovenci so na drugi strani načrtovali »naskok« na mesta in poskušali po vo- lilni reformi prodreti v Mariboru in Celju. 856 Nemško časopisje je vztrajno ščuvalo proti slovenskim aspiracijam, Slovensko društvo pa je svoj občni zbor v Sv. Trojici 850 DW, 24. 4. 1884. 851 SP, 28. 6. 1884. 852 Andrej Studen, Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004, str. 152–153. 853 Trojni umor v Lučah ni bil prvi primer nacionalnih napetosti, ki bi ga vzpodbudilo kriminalno deja- nje. Slovensko in nemško časopisje se je »spopadlo« že konec leta 1882, ko je svoj morilski »pohod« v mariborski okolici končal Ludvik Havranek. Slovenec je konec oktobra pisal, da so ga žandarji poprej že skoraj ujeli, »a zarad goste megle ga niso vidili, on pa jih je spoznal na nemškem govoričenji in jo je o pravem času popihal.« Celjski nemški časnik je seveda nemudoma odgovoril, češ da je torej potrebno znati slovensko, če hočeš prijeti zločinca. Prav tam, str. 145. 854 SGp, 15. 5. 1884. 855 Melik, Volitve, str. 388–392. 856 Prim. SGp, 5. 6. 1884. 157 v Slovenskih goricah posvetilo predvolilni borbi. Tako je pozivalo volivce maribor- skega okraja k izvolitvi barona Hermanna Gödel-Lannoya in Frana Radeja. Ko je društvo v Celju določilo še ostale kandidate kmečke in mestne kurije, je konec junija predvolilna borba stekla v polnem razmahu, 857 nemško časopisje pa je velik delež slovenskih agitacij pripisalo tudi slovenski duhovščini, ki da hujska ljudstvo na deželi. 858 Slovenski kandidati so predstavljali osem (skoraj popolnoma) zagotovljenih poslanskih mest v kmečki kuriji. Za mariborski okraj je Slovensko društvo predla- galo barona Gödel-Lannoya in Frana Radeja, za ptujski Božidarja Raiča, za ljuto- merski Jožefa Kukovca, za slovenjegraški Jožefa Šuca, za celjski Mihaela Vošnjaka in Ferdinanda Dominkuša, za brežiški pa Jožefa Jermana. 859 Čeprav je Raič zamenjal umrlega Hermana že v začetku leta, nad svojo poslansko funkcijo v graškem dežel- nem zboru očitno ni bil preveč navdušen, kljub temu da je njegov prihod nekoliko prevetril slovenske vrste. »Vse sem poskusil, da odvrnem naše narodnjake od misli zbog moje kandidature. 27. imeli so spet shod v Ptuju, da se o tej stvari posvetuje; jaz sem pisal pismo, / / naj mi prizaneso in me na miru v Halozah puste, pa brezu- spešno – sklenoli so, / / 'da volilci ptujskega okraja ostanejo pri kandidaturi B. R., kajti to želijo volilci'.« 860 Očitno mu tudi kandidatura na rednih volitvah zaradi tega ni posebej ugajala. 857 SGp, 12. 6. 1884; SN, 16. 6., 18. 6. 1884; SP, 11. 6. 1884. 858 DW, 15. 6. 1884. 859 SGp, 31. 7., 7. 8. 1884. 860 PAM, fond Gregorec, pismo Božidarja Raiča, 29. 7. 1884. Ljutomer kot center nemško-slovenskih nacionalnih konfliktov v Prlekiji (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 158 Toda slovenska politika je imela svoj »program«. Slovenski predvolilni sho- di so poudarjali (ob želji po porazu nemške liberalne večine v deželnem zboru) izboljšanje spodnještajerskih razmer (dvig kmečkega prebivalstva, odpravo okraj- nih zastopov, uvedbo slovenščine v šole in urade). Optimistične misli, ki so jih širili v Podsredi, kjer je nastopil novi slovenski kandidat Jožef Jerman, v brežiškem okraju, v Račah pri Mariboru, kjer so liberalci sicer skušali s provokacijami motiti prireditev, 861 v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, so kazale na kaj več kot le na osvojitev kmečke kurije. 862 Toda tudi spodnještajerski Nemci niso držali križem rok. »Vahterca« je propagirala nemške ideje ne samo mestnim volivcem, pač pa tudi volivcem kmečke kurije. Stvari so začele uhajati izpod nadzora, ko so na sloven- skem shodu v Sv. Martinu na Pohorju bistriški Nemci »najeli« prenapeteže, ki so izzivali prisotne slovenske poslance Frana Radeja, Ferdinanda Dominkuša in Ivana Dečka (ti so sicer odšli kasneje domov), vročekrvneži pa so nato povzročili pretep v Grossovi gostilni in udrihali čez Slovence, eden izmed njih pa naj bi celo žalil cesarja. Pretep so umirili šele žandarji in vročekrvneže spravili v ječo. 863 »Vahterca« je stvari videla v svoji luči in zadovoljno ugotavljala, da so Slovenci pač naleteli na pohorsko vas, ki da jih ni sprejela z odprtimi rokami. 864 Slovensko časopisje je na drugi strani poudarjalo pomen slovenskih kmečkih poslancev in upalo na slovensko-konservativno zmago v deželnem zboru. Priporo- čalo je slovenske kandidate in ostro nastopilo proti liberalnim. Medtem je nemška agitacija prodrla tudi med dijaško mladino, ki je razgrajala pred celjsko slovensko okoliško šolo in zmerjala »Slovence s psovkami«. Baje naj bi dijake na to napeljal »nek tukajšnji rogovilež«, da naj »vznemirjajo nemčurski pobalini slovenske dijake prebivajoče v poslopji slovenske šole«. 865 Nemško-slovenska politična razklanost je sredi desetletja že močno vplivala na vsakdanje življenje in povzročila nacionalno diferenciacijo v vseh porah javnega življenja. Potem ko je vlada volitve preložila za dober mesec, 866 si je kršitev volilne zakonodaje privoščil celo slovenjegraški okrajni glavar Finetti, ki je v nasprotju z volilno reformo (ta je omogočala volitve volilnih mož na domu) ukazal županom v Šoštanju, Velenju, Marenbergu in drugje v svojem okraju sklicati volitve volilnih mož. Slovensko časopisje se s tem seveda ni strinjalo in menilo, da je njegova poteza ponovno naperjena proti slovenskim volivcem, ki da se zaradi delovnih obveznosti sredi poletja težko udeležijo predpisanih volitev. 867 Spodnještajersko politično vodstvo je kljub temu neumorno nadaljevalo svoje predvolilno delo. Po zborovanju v Rušah, kozjanskem okraju in v Jarenini so Slovenci optimistično krenili proti volitvam. Toda Slovenski gospodar je kljub temu opozarjal volivce, naj bodo pazljivi, naj se ne dajo premotiti liberalcem in naj ne pozabijo legitimacij, ob tem pa ugotavljal, da so tudi najbolj ogroženi okraji glede 861 SP, 9. 7. 1884. 862 SGp, 26. 6., 3. 7., 10. 7. 1884; SP, 2. 7. 1884; prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 66. 863 SGp, 10. 7. 1884. 864 DW, 10. 7. 1884. 865 SGp, 17. 7. 1884. 866 S, 11. 7. 1884. 867 SP, 23. 7. 1884. 159 volilnih mož slovenski. »Ves Sevniški in Kozjanski okraj stoji za gospoda Jermana, celo v trgu Kozjanskem sta narodnjaka / / zmagala, in tudi v Brežiškem je mnogo občin naših, / / Slov. Graški pa je itak liberalcem nepristopen.« 868 Še največ težav so povzročali lenarški, mariborski in bistriški okraj. »Tukaj delale so laži, nevednost, nemčurska ošabnost, vino, pivo, šnops, denar, prilizovanje, strah proti Slovencem, kakor še ne pomnimo. Ali tudi Slovenci so bili urejeni, delavni, kakor še nikoli ter srečno si priborili večino.« Še z večjim navdušenjem je pisal, da je osvojitev ptujske mestne kurije zelo verjetna, le če bodo vsi Slovenci na Ptuju, Rogatcu, Ormožu, Središču in Ljutomeru volili slovenskega kandidata, profesorja na ptujski gimnaziji Luko Kunstka. Nemški kandidat Ausserer naj bi tako pogorel, enako pa so upali tudi za Celje, kjer je proti Neckermannu nastopil Mihael Žolgar. 869 Proti nemškim kandidatom je slovensko časopisje nastopilo tudi s tem, da je njihov predvolilni pro- gram označevalo kot izključen interes za okrajne ceste, nemštvo in nič drugega, 870 pa tudi kot posnemanje programa slovenskih kandidatov, ko je Schmiderer v lovu na glasove poudarjal znižanje davka in podobno (kar je bilo seveda skregano z nje- govo poprejšnjo miselnostjo). 871 Slovenec je tako ugotavljal, da si pač obe stranki »na vso moč prizadevata v kmečkih občinah s svojimi kandidati prodreti«. 872 Ko je bil pred volitvami Lavoslav Gregorec obsojen na šest tednov ječe zaradi žaljenja časti v enem izmed člankov Slovenskega gospodarja, je nemško časopisje želelo priložnost ponovno izkoristiti v svojo korist. Potem ko sta bila zaradi enakega prestopka obsojena že urednik Südsteirische Post Johann Leon sredi leta 1882 in urednik Slovenskega gospodarja Anton Brože konec leta 1883, je »vahterca« sloven- sko časopisje, še posebej Gregoreca, označila za lažnjivca in hujskača ter si prizade- vala vplivati na volivce kmečke kurije. Eduard Glantschnigg, ki je bil s Kmetskim prijatlom »sogovornik« v omenjenih tožbah, nad tem ni skrival navdušenja, časopis- je pa je volivce opozarjalo, naj premislijo, preden bodo dali glas kandidatu, ki da pripada Gregorečevi »fanatični« slovenski nacionalni miselnosti. 873 Kljub temu nemška propaganda ni obrodila sadov. Po osvojitvi osmih man- datov kmečke kurije je slovensko časopisje kipelo od navdušenja, 874 nekoliko manj veselo pa komentiralo poraz v mestni kuriji. Čeprav je Kunstek dobil večino v Or- možu in v Središču, ga je od zmage ločila le zmaga v Ljutomeru. Ausserer se je lahko zahvalil predvsem ptujskim in rogaškim volivcem, ki so ga podprli. Njegova zmaga z (le) dobrimi petdesetimi glasovi je pomenila vzpodbudo za Slovence. Tudi Žolgar, ki je izgubil predvsem zaradi celjskih, brežiških in laških glasov, se je po mnenju časopisja dobro odrezal. Volitve so še enkrat pokazale nemški značaj le nekaterih mest in trgov ter slovenski značaj ostalih, kjer je Žolgar dobil večino (Gornji Grad, 868 SGp, 31. 7., 7. 8. 1884. 869 SGp, 14. 8. 1884; SN, 16. 8., 18. 8. 1884; SP, 16. 8. 1884. 870 SP, 30. 7. 1884. 871 SP, 2. 8. 1884. 872 S, 2. 8. 1884. 873 DW, 10. 8. 1884; Tp, 7. 8. 1884. 874 Prim. SGp, 22. 8. 1884; SN, 20. 8., 25. 8. 1884; SP, 20. 8., 23. 8. 1884; prim. Melik, Volitve, str. 388–392. 160 Ljubno, Mozirje, Žalec, Vojnik, Sevnica). Manj dramatično je bilo v Mariboru in v Slovenj Gradcu. 875 Schmiderer sploh ni imel slovenskega protikandidata, v Slovenj Gradcu pa je Johann Tomschegg tudi zmagal s prepričljivo večino. 876 Nemško časo- pisje je kljub neuspehu v kmečki kuriji zadovoljno ugotavljalo, da je spodnještajer- sko meščanstvo pokazalo svoje nemško stališče in podprlo liberalne kandidate. 877 Ko je slovensko časopisje iskalo vzroke za nemškoliberalno zmago na mi- nulih volitvah v mestni kuriji, je ugotovilo, da je večina uradnikov volila liberalce. V Celju je okrajni glavar Haas agitiral za liberalce in »prepričal« sodnika celjskega okrožnega sodišča Heinricherja ter ostale sodne, politične in davčne uradnike »z malo izjemo«. V Brežicah da so »pri volitvi v deželni skupini vsi vladni komisarji le nemškoliberalce v volilne komisije volili«. Obilno agitacijo si je nemška stran privo- ščila tudi v kmečki kuriji, ko naj bi ptujski okrajni glavar Premerstein proti Raičevi kandidaturi svaril z besedami, da naj »le popa ne« volijo. Mariborski okrajni glavar Hein je navijal za Schmidererjevo izvolitev in bil proti Gödel-Lannoyu in Radeju, medtem ko je deželni namestnik Kübeck ostal zvest liberalcem, ker da »konservativ- ne večine v deželnem zboru ni želel, ker bi bil s tem njegov sedež omajan«. Časopisje je pisalo, da so se deželni namestniki povsod spremenili, le na Štajerskem da je ostalo vse pri starem. 878 Nova sestava deželnega zbora torej ni postregla z uresničitvijo slovenskih predvolilnih upov. Liberalci so ponovno imeli večino. Ko je v začetku septembra deželni glavar Kaiserfeld 879 zapustil deželno krmilo, so spodnještajerski Slovenci upali, da bo vsaj imenovanje grofa Wurmbranda 880 in njegovega namestnika Gö- del-Lannoya prineslo večjo mero upoštevanja slovenskih zahtev. 881 Toda stvari so v glavnem ostale pri starem. Ko so slovenski poslanci konec septembra protestirali pri deželnem odboru, češ da se na ptujski gimnaziji 882 in ostalih dveh spodnješta- 875 SGp, 28. 8. 1884; SN, 22. 8. 1884. 876 Prim. Melik, Volitve, str. 384–386. 877 DW, 24. 8. 1884; Tp, 20. 8., 22. 8. 1884. 878 SN, 19. 9. 1884. 879 Liberalno nemško časopisje je njegovo smrt (1885) nadvse objokovalo in mu pripisovalo vse zasluge za nemštvo. Bil je brezhiben in nadarjen politik v varovanju nemških liberalnih interesov, kar so liberalci preradi poudarjali, Slovencem pa ni bil niti najmanj naklonjen. Nasprotno. V skladu s poprejšnjim režimom je deloval kot deželni glavar vse do svoje politične upokojitve, svoje stališče pa je pokazal hitro po spremembi vlade, ko je v začetku leta 1880 pisal Carneriju in izrazil skrb zaradi desne večine v par- lamentu ter upal, da bo obstoječa vlada kmalu padla, do Taaffejevih političnih dejanj pa ni bil najbolj zaupljiv, ko je menil, da je z jezikovnimi naredbami za Češko in Moravsko šel pač predaleč. Sutter, Moritz von Kaiserfeld, str. 277; Krones, Moritz von Kaiserfeld. Sein Leben und Wirken, str. 416-417. 880 Več o njem glej Gerhild Troger, Der steirische Landtag. Sein politisches, kulturelles und soziales Wir- ken in den Jahren 1890–1900, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Graz, 1968, str. 2–6. 881 SGp, 11. 9. 1884. 882 Na Ptuju je gimnazijo obiskovalo dvakrat več slovenskih dijakov. Namesto izpolnjevanja slovenskih zahtev je ptujsko nemštvo ostro nasprotovalo kakršnikoli spremembi obstoječih razmer. Johann Mi- chelitsch, ki je zagovarjal tezo o nemški ogroženosti, je na Ptuju kazal precejšnjo energijo pri protislo- venski agitaciji. Še ostrejši nemškonacionalni pristop je zavzel novi ravnatelj Johann Tschanet, do tedaj profesor zgodovine in geografije na leobenski višji gimnaziji brez znanja slovenskega jezika, ki da je bil po besedah svetovalca deželnega odbora Moriza Schreinerja nastavljen zgolj zato, da očisti ptujsko gimnazijo slovenskih profesorjev. SP, 3. 9. 1884. 161 jerskih gimnazijah ni nič spremenilo v korist slovenskega jezika ter da učitelji še vedno ne obvladajo obeh jezikov, niso naleteli na odobravanje liberalne večine 883 in ustavovernega nemškega časopisja, 884 zaradi česar so menili, »da za Slovence niti najmanjšega upanja ni, da bi v Gradci kaj dosegnoli.« V začetku oktobra so sredi proračunske debate celo zapustili deželni zbor, ko je Miha Vošnjak dejal, da raje gredo, »wenn wir nur zum Zahlen da sind.« 885 Ptujski poslanec Ausserer pa je ob rastoči mednacionalni mržnji vložil v deželnem zboru pritožbo proti sevniškemu županu Francu Veršcu. Ta je dal odstra- niti nemški predvolilni plakat, češ da naj volivci ne volijo slovenskih kandidatov, ki da nimajo v deželnem zboru kaj iskati, Ausserer pa je Veršca zaradi »napravilnega« postopanja označil za panslavističnega agitatorja. 886 Rešitev je predstavljal edino državni zbor, 887 kjer pa sicer državnozborska koalicijska drža slovenskih poslancev ni bila dovolj, da bi graški liberalci želeli poslušati slovenske zahteve. Sredi 80-tih let nacionalne pomiritve na Spodnjem Štajerskem ni videl sko- raj nihče več. Nemški Schulverein si je prizadeval »ohraniti« srednje šole nemške, tako spodnještajerske gimnazije kot mariborsko učiteljišče, 888 kljub temu da je Mo- riz Schreiner slovenskim deželnozborskim poslancem hotel na vso silo »dokazati« slovenski značaj ptujske gimnazije glede na učiteljski kader. 889 Gimnazijski profesor Nagele je bil bolj neposreden, ko je poudarjal, da se bo boril proti slovenskim »pr- vakom« od Drave vse do Jadranskega morja in menil, da so »panslavistične« težnje veleizdaja. 890 Nemški most do Jadrana je dobival tudi na Spodnjem Štajerskem vse več privržencev. Štajerski deželni zbor, ki je »premogel« večino podobno mislečih, seveda ni kazal prevelikega zanimanja za slovenske zahteve. Dominkuš, ki se sicer ni proslavil z ognjevitimi govori, je poskušal očrniti deželnozborsko večino, ko je pred- stavil germanizatorske težnje in nemškonacionalne interese nemških liberalcev ter pozival k sožitju, 891 ki je medtem že prestopilo bregove. Tudi zahteve slovenskih poslancev sredi decembra po trgovsko-obrtni zbornici za Spodnjo Štajersko so nale- tele na gluha ušesa večine deželnega zbora. 892 Več upanja pa je med Slovenci gotovo vzbujala ustanovitev narodno-obrambnega društva Cirila in Metoda, ki da se bo zo- perstavilo nemškemu Schulvereinu. 893 Nemško časopisje je novo slovensko društvo 883 SGp, 25. 9., 2. 10. 1884; SN, 23. 9., 30. 9. 1884; SP, 24. 9., 8. 10. 1884; prim. Stenographische Protokol- le über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. I. Session, 7. Sitzung, 22. 9. 1884, str. 60–61. 884 DW, 25. 9. 1884; Tp, 1. 10., 3. 10. 1884. 885 Uratnik, Wahlrechtsreform, str. 117; Stöckl, Der steiermärkische Landtag, str. 1698. 886 SP, 27. 9. 1884; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Lan- dtags-Periode. I. Session, 9. Sitzung, 24. 9. 1884, str. 107–108. 887 SGp, 9. 10. 1884; SP, 4. 10. 1884. 888 SP, 22. 11. 1884. Karl Ausserer je v deželnem zboru na vse pretege branil Schulverein. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. I. Session, 15. Sitzung, 1. 10. 1884, str. 229. 889 SP, 8. 10. 1884. 890 SP, 29. 11. 1884. 891 SP, 8. 10. 1884. 892 SGp, 18. 12. 1884; SP, 13. 12., 27. 12. 1884. 893 SP, 17. 12. 1884. 162 pospremilo s klasično frazo, češ da bo le pospeševalo sovraštvo na Slovenskem in Spodnjem Štajerskem ter delovalo v smislu nacionalnega razdora. 894 Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru 1884–1890 895 Mariborski volilni okraj Fran Radej 143 glasov, baron Hermann Gödel-Lannoy 142 glasov, Josef Schmiderer 98 glasov, E. Kandolini 95 glasov Celjski volilni okraj Miha Vošnjak 248 glasov, Ferdinand Dominkuš 247 glasov, K. Valentinčič 26 glasov, J. Logar 26 glasov (Dominkuš odstopil leta 1887, Josip Sernec decembra leta 1887 241 glasov) Ptujski volilni okraj Božidar Raič 135 glasov, F. Šoštarič 23 glasov (Raič umrl junija leta 1886, Fran Jurtela oktobra leta 1886 142 glasov) Ljutomerski volilni okraj Jožef Kukovec 116 glasov Brežiški volilni okraj Jožef Jerman 93 glasov, Ignac Žnideršič 22 glasov Slovenjegraški volilni okraj Jožef Šuc 59 glasov, J. Gasteiger 33 glasov 894 DW, 21. 12. 1884. 895 Melik, Volitve, str. 388–392. 163 Državnozborske volitve leta 1885 Agitacija za volitve v državni zbor se je pričela kmalu po novem letu. Nemški liberalci so »trobili«, da je nemštvo v nevarnosti, pisali o skorajšnjem razpadu Ta af- fejeve barke, češ da večine sploh več nima, udrihali čez Slovence in skušali s podob- nimi prijemi prepričati volivce. 896 Na drugi strani so Slovenci kljub nezadovoljstvu s Taaffejevo politiko trezno postopali, zavedajoč se svoje koalicijske drže in držav- nozborske slovansko-konservativne večine. Slovenci v mestni kuriji niso imeli preve- likih možnosti za bodoči državni zbor. Toda po »naskoku« na mesta na deželnozbor- skih volitvah tudi na državni ravni niso vrgli puške v koruzo. Pomembnost vsakega poslanskega mesta je narekovala premeteno politiko, ker je Taaffejeva politična smer predstavljala edino konkurenco nemškim liberalcem, čeprav prvo Taaffejevo obdo- bje spodnještajerskega slovenskega časopisja ni navdušilo, ker da je bil razen Kranj- ske položaj za Slovence enak oziroma še slabši kot v poprejšnjem režimu. 897 Pred volitvami je tako marsikatera zadeva povzročala nezadovoljstvo med slovenskimi poslanci. Slovenski poslanci so konec januarja ponovno zahtevali ure- sničitev Vošnjakovih resolucij pri ministru Conradu. Goriški poslanec Tonkli ga je še v proračunskem odseku državnega zbora vprašal, zakaj da ni izpeljal resolucije glede slovenskih paralelk, minister pa mu je odvrnil, da konkretno za Štajersko deželni šolski svet in deželni zbor tega nista zahtevala (liberalna večina štajerskega deželnega zbora seveda glede tega ni hotela ničesar slišati, slovenščina na maribor- skem učiteljišču pa po besedah ministrovega svetovalca Fiedlerja ni prišla v poštev, »ker je zraven slovenskih pripravnikov tudi še nekaj nemških«). 898 Slovenske težnje je seveda zavračalo tudi spodnještajersko nemško časopisje. 899 Slovensko časopisje je sicer še sredi prve polovice 80-tih let ugotavljalo, da je Taaffejeva politika prinesla očiten napredek. »Če se tedaj ozremo na tri- in polletno Taaffejevo vladanje, moramo priznati, da so uspehi vendar znatni in da so se, kar je še bolj čudno, dosegli s prav malenkostnimi sredstvi brez vsake sile, mirnim postav- nim potom.« Kljub temu, da so »vsi časniki na Dunaji s svojim strupom napadali vlado, hujskali in motili ljudstvo«, je Slovenski narod pisal, da Taaffe z večino v poslanski in gosposki zbornici »počasi izvršuje program, ki je bil slovesno proglašen v prestolnem govoru l. 1879«. 900 Toda proti koncu mandatnega obdobja nacionalni odnosi nikakor niso bili rožnati, politika sporazuma in sprave pa je napredovala z majhnimi koraki. Na Spodnjem Štajerskem so celo menili, da »sedanja vlada ni storila za Slovence izven Kranjske čisto nič«. 901 Če so Slovenci v začetku z veseljem podprli nov vladni kabinet, ki je sprejel »kot jedno glavnih toček tudi dejansko zvršitev narodne ravnopravnosti v svoj program«, so po Pražákovih naredbah resi- gnirano ugotavljali, da se »sodišča za omenjene ukaze večinoma čisto nič ne zmeni- 896 DW, 18. 1. 1885. 897 SP, 14. 1. 1885. 898 SGp, 12. 2. 1885; SP, 11. 2. 1885. 899 DW, 15. 2. 1885. 900 SN, 1. 3. 1883. 901 SN, 30. 11. 1883. 164 jo«, še več, »zdaj se je pridružila sodiščem še c. kr. deželna vlada v Ljubljani v tem, da slovenske vloge v nemškem jeziku rešuje.« 902 Navdušenje tako sredi 80-tih let ni bilo prav veliko. »Občutki naši pri šestletnici Taaffejevega ministrovanja smejo in morajo biti hladni. Brez navdušenja jo praznujemo, a tudi ne srditi. Vse vkupe bi se dalo imenovati: neslan krop. On ima program, to je res, lep program. / / Obetal je grof Taaffe nam državljanov v prestolnem govoru in v adresnem odboru, da bodo državljani, narodi pomirjeni na podstavi jednakopravnosti, da dobodemo pravice svoje, lepa gospodarstva in zlato politično svobodo«, toda »dajal in dopuščal je po slovenskih pokrajinah uradovanje in upravljanje, ki ni niti po imenu niti po vsebini v soglasji z geslom, ki si ga je sedanji predsednik pripel na zastavo svoje vlade, niti s programom, ki se je vzajemno določil s sedanjo državnozborsko večino in v kojega ime je jedino-le mogoča skupna hoja.« 903 Slovenska politika je tako krenila proti novim volitvam z razočaranjem na eni strani in (ponovno) z velikimi upi na drugi strani. Ko je Božidar Raič konec februarja v državnem zboru pretresal prvi Taaffejev mandat in ugotavljal, da vlada nikakor ni izpolnila slovenskih in spodnještajerskih pričakovanj, 904 in še enkrat utemeljeval potrebo po slovenskem učiteljišču v Mariboru, 905 je ostala mariborska slovenska politika s Slovenskim društvom, odvisnim od prizadevanja posameznih osebnosti, »osiromašena«, ko je knezoškof Stepischnegg Lavoslava Gregoreca pre- mestil v Novo Cerkev pri Celju. 906 Ker je na političnem prizorišču sredi 80-tih let v ospredje vedno bolj prihajalo celjsko nemštvo, 907 se je tudi center spodnještajerske slovenske politike po njegovem odhodu vedno močneje razvijal v mestu ob Savinji. Njegov odhod je podkrepil še odhod Ivana Dečka v Celje. Ob zavzetem delu Josipa Serneca, Mihe Vošnjaka, Josipa Žičkarja, Mihaela Žolgarja in ostalih celjskih Slo- vencev pa se je kljub mariborskemu Slovenskemu gospodarju, Slovenskemu politič- nemu društvu in Slovencem naklonjenemu časniku Südsteirische Post s prihodom obeh začelo močneje afirmirati novo slovensko spodnještajersko središče. 908 Medtem ko je nemška ustavoverna politika energično udrihala po obstoječi vladi z namenom, spremeniti naslednje državnozborsko obdobje, obstoječo koa- licijo pa tako skušala »potisniti« v opozicijo, je predvolilna borba aprila in maja krenila v »polnem zamahu«. Shod »zaupnih domoljubov iz vse slovenske Štajerske« v začetku maja je predlagal v kmečki kuriji barona Hermanna Gödel-Lannoya za mariborski, Božidarja Raiča za ptujski in po odložitvi državnozborske funkcije Jo- sipa Vošnjaka Mihaela Vošnjaka za celjski okraj, ob tem pa ponovil zahteve po jezikovni enakopravnosti v šolah, uradih in javnem življenju. Predvsem je odbor 902 SN, 1. 2. 1884. 903 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 267-268; SN, 20. 2. 1885. 904 SGp, 12. 3. 1885. 905 SGp, 19. 3. 1885; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 401. Sitzung der IX. Session am 28. Februar 1885, str. 13940–13944. 906 SGp, 2. 4. 1885. 907 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 107–116. 908 Baš, Prispevki, Doba Ivana Dečka, str. 66; prim. Branko Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, Zdodovinsko društvo Celje, Celje, 2005, str. 9–10. 165 Slovenskega društva izpostavil slovenščino v ljudskih šolah, slovensko učiteljišče v Mariboru, slovenske paralelke na nižji gimnaziji in nekatere predmete za slovenske pravnike na graški univerzi v slovenskem jeziku. Še bolj se je zavzel za pravičnejši volilni sistem, olajšave kmečkemu prebivastvu (preureditev carin, kmečke zbornice) in trgovsko-obrtno zbornico za Spodnjo Štajersko. 909 Medtem so nemški liberalci sprejeli na štajerskem strankinem dnevu v Gradcu volilne smernice za prihodnje volitve in pozivali k izvolitvi svojih kandidatov. 910 Predvsem so pihali na dušo kmeč- kim volivcem in mariborskega kandidata Schmidererja kovali v zvezde, češ da je najzaslužnejši za obče blagostanje v mariborskem okraju, 911 ob tem pa svarili pred »slavizacijo« cislitvanske polovice monarhije 912 in nemško ogroženostjo 913 ter neu- trudno ustanavljali nove postojanke nemškega Schulvereina. 914 Josip Žičkar tako ni zaman obupaval nad postopanjem nemškega društva, ki da »hoče v celjski okolici napraviti četrti razred« in tožil Gregorecu nad razmerami v Celju. 915 Slovenci so sredi maja organizirali več predvolilnih shodov (npr. Ptuj, Konji- ce, Selnica) 916 in skušali agitirati tudi s katoliškimi političnimi društvi (npr. Pozor na Ptuju), 917 predvolilna agitacija pa je svarila predvsem pred liberalnimi kandidati in opozarjala volivce, naj jih nikakor ne volijo. Potem ko sta se v Mariboru pred- stavila kandidat v kmečki kuriji Josef Schmiderer in kandidat v mestni kuriji Karl Ausserer ter poudarjala nemško ogroženost, 918 je v mariborskem kmečkem okraju kazalo, da bo Gödel-Lannoy, ki je imel težave le v marenberškem okraju, po prido- bitvi slovenegraškega, konjiškega in bistriškega okraja le premagal Schmidererja. Nemci v kmečki kuriji niso predstavljali posebnih težav. Raič, ki na Ptuju sploh ni imel nasprotnika, in Vošnjak, ki se mu je zoperstavil Josef Stadler, sta imela mandat dejansko že v rokah, 919 čeprav je proti Vošnjaku ostro agitiral Eduard Glantschnigg kot nemški »zaščitnik« slovenskih kmetov. 920 V začetku junija je Spodnja Štajerska navdušeno pozdravila tri slovenske poslance, ko je tudi Gödel-Lannoy suvereno zmagal v Mariboru. 921 Toda tudi pred volitvami v mestni kuriji slovenska politika ni mirovala, ampak je predlagala Frana Radeja proti Aussererju za mariborski in Jožefa Jermana proti Foreggerju, 922 ki je sicer neutrudno bodril spodnještajerske volivce na volilnih shodih, 923 za celjski okraj. 924 Celjski gimnazijski profesor Mareck 909 SGp, 7. 5. 1885; SN, 6. 5., 9. 5. 1885; SP, 9. 5. 1885. 910 Tp, 3. 5., 4. 5. 1885; DW, 3. 5. 1885. 911 Tp, 31. 5. 1885. 912 SP, 6. 5. 1885. 913 SP, 16. 5. 1885. 914 Npr. ustanovitev krajevne slupine Razvanje. MZ, 10. 4. 1885. 915 PAM, fond Gregorec, pismo Josipa Žičkarja, 1. 3. 1885. 916 Prim. SP, 13. 5., 16. 5., 23. 5. 1885. 917 SP, 20. 5. 1885; prim. StLA, fond Statth. Präs., fasc. 22RR–1555/1885 liegt bei 22RR–528/1885. 918 MZ, 15. 5. 1885. 919 Prim. SGp, 14. 5., 21. 5., 28. 5. 1885. 920 DW, 31. 5. 1885. 921 Prim. Melik, Volitve, str. 393–394. 922 Prim. Aussererjev in Foreggerjev program v: Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 117–119. 923 Prim. za Brežice v: DW, 10. 5. 1885; za Konjice v: DW, 14. 5. 1885; za Laško v: DW, 17. 5. 1885. 924 SGp, 4. 6. 1885; SN, 30. 5. 1885; SP, 30. 5., 3. 6. 1885. 166 je na shodu graškega Nemškega društva dodatno orisoval stanje na Spodnjem Šta- jerskem in primerjal trenutno državnozborsko situacijo ter menil, da Nemci raje poginejo, kot da bi se dali tlačit Slovanom na državni ravni. 925 Nacionalna mržnja je sredi 80-tih let postajala vedno hujša in se jasno kazala pred tako pomembnim političnim dogodkom, kot so bile volitve v državni zbor. Medtem ko je bila izvoli- tev mariborskega kandidata skoraj brezupna, pa je glede Celja, ki so mu Slovenci posvetili več pozornosti, obstajala določena mera optimizma. Ko je po volitvah slovenska stranka sicer ostala brez poslancev mestne kurije, je časopisje ugotavljalo, da v Mariboru ni bilo možnosti, medtem ko je Foregger zmagal predvsem zaradi celjskih, brežiških, vitanjskih in kozjanskih nemških volivcev, Jerman pa v Sevni- ci, Gornjem Gradu, Ljubnem, Šmarju in Mozirju. Toda število mestnih glasov je odločilo v korist nemškega kandidata. 926 Vendar pa slovensko časopisje ob slovan- sko-konservativni zmagi in večini v državnem zboru ni skrivalo navdušenja kljub nemškoliberalnemu prepričljivemu uspehu v mariborski in celjski mestni kuriji, 927 še bolj pa potem, ko je analiziralo uspehe liberalcev od prejšnjih deželno- in držav- nozborskih volitev. Ugotavljalo je znaten upad nemškoliberalnih glasov in krepitev slovenskih v spodnještajerski kmečki kuriji 928 ter izražalo zadovoljstvo, čeprav so liberalci »slavili« dodaten mandat, ki so ga osvojili v judenburški kmečki kuriji. 929 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru 1885–1891 930 Maribor baron Hermann Gödel-Lannoy 195 glasov, Josef Schmiderer 113 glasov Celje Božidar Raič 353 glasov (Raič umrl junija leta 1886, Lavoslav Gregorec avgusta leta 1886 341 glasov) Ptuj Miha Vošnjak 272 glasov, J. Stadler 50 glasov 925 DW, 24. 5. 1885. 926 SGp, 11. 6. 1885, prim. Melik, Volitve, str. 387. 927 MZ, 5. 6., 7. 6. 1885. 928 SP, 6. 6. 1885. 929 DW, 4. 6. 1885. 930 Melik, Volitve, str. 393–394. 167 Politične razmere v Avstriji 1885–1891 Po državnozborskih volitvah leta 1885 je prišlo do spremembe političnih sil v državnem zboru. Volilna reforma iz leta 1882, ki je znižala volilni cenzus, je na vo- lišča poslala nove volivce iz nižjih slojev (petakarje). Volitve so tako pomenile več fe- deralističnih in konservativnih poslancev, 931 a kljub vsemu pretresle liberalce manj, kot je bilo pričakovati. 932 Toda glasovanje novih 400.000 volivcev, ki so v glavnem volili protiliberalno, 933 je povzročilo novo razmerje političnih skupin v parlamen- tu. Levica, ki je lahko imela največ 159 mandatov, je ostala v opoziciji, desnica je zaradi volilne reforme lahko računala (skupaj z ministrom za trgovino Pino) s 188 mandati 934 in imela šibko večino v poslanski zbornici. 935 Jedro desnice so še vedno sestavljali Poljski, Češki in Hohenwartov klub kot Klub desnega centra. Češki klub je skupaj s konservativnimi veleposestniki štel 67 čeških poslancev, Poljski klub 57 poljskih in 4 rutenske poslancev ter Hohenwartov klub 59 poslancev. Vlado je podpiralo še sedem katoliških italijanskih poslancev s Tirolske, ki so se povezali v Tridentinski klub. Potencialni zaveznik koalicije je še naprej ostajal Coroninijev klub, ki je imel 17 poslancev. 936 Taaffejev program, ki je temeljil na enakopravnosti avstrijskih narodov in jezikovnem vprašanju, je ostal rdeča nit njegove politike tudi v bodoče, čeprav ni z majhnimi koncesijami nikogar popolnoma zadovoljil. Slovenski narod je ostro napadel vlado, ko je ocenjeval stanje na Slovenskem sredi leta 1886. »Z velikimi nadami pozdravljali smo ministerstvo Taaffejevo ob njega nastopu, misleč, da se bode uživotvorila vsaj jedna ali druga naših preskromnih zahtev, da se nam bodo pod novo vlado zagotovili pogoji našemu narodnemu obstanku. Mi s svoje strani smo v ta namen vse storili, kar je bilo v naši moči, / / narod slovenski pa je ostal na istem stališči, v istem neugodnem položaji, kjer je bil 1879 leta, deloma se mu je sta- nje celo shujšalo.« 937 Spor med liberalci in Čehi se je nadaljeval. Poljaki so zahtevali neodvisnost svoje deželne uprave. 938 Oboji nad doseženim niso mogli biti povsem zadovoljni. »Ako motrimo, kaj je sedanja vlada storila mej Slovani v pomirjenje, tedaj vidimo, da v zadoščenje narodnih zahtev, ubogo malo.« Še posebej na Sloven- skem, kjer se je »našim sodiščem kopiralo nekaj starih naredeb, naj se 'nach Mö- glichkeit' uraduje slovensko«. 939 Nezadovoljstvo se je še nadaljevalo in stopnjevalo, češ da se »v tem času niso spolnile niti najpohlevniše naše nadeje, ker ni skoro pri nobenej, še tako ugodnej priliki dejanjsko uresničila se narodna jednakopravnost, 931 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 78. 932 Beller, Franz Joseph, str. 107; prim. Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 241–242. 933 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 171; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 78. 934 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 171-172; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 938. 935 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 522. 936 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 172; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 938–939; prim. Rumpler, Parlament und Regierung, str. 786. 937 SN, 28. 5. 1886. 938 Beck, Die Persönlichkeit, str. 175–178. 939 SN, 29. 7. 1886. 168 fundamentalna točka vladnega programa, zavoljo katerega so zastopniki slovenske- ga naroda stopili v sedanjo državno-zborsko desnico ter bili doslej vztrajna podpora Taaffejevega kabineta«. 940 Do leta 1886 je kabinet ostal enoten. Tedaj je prišlo do zamenjave »naučne- ga« ministra s Paulom Gautschem Frankenthurnom, dvakrat v istem letu pa je do menjave prišlo na ministrstvu za trgovino. Najprej ga je marca leta 1886 prevzel ministrstvo Karl Pusswald, junija pa Oliver Bacquehem. Konec leta 1888 je z me- sta pravosodnega ministra odstopil Pražák in opravljal delo ministra brez listnice, namesto njega pa je bil imenovan Friedrich Schönborn. Kot minister brez listnice je istega leta Filip Zaleski zamenjal Ziemiałkowskega. 941 Številne menjave ministrov so povzročile nezadovoljstvo koalicije z vlado, Taaffe pa je bil prisiljen izjaviti, da je njegova vlada uradniška vlada v službi krone. 942 Ko je sredi leta 1886 zaradi obnovitve carine na petrolej z Ogrsko državni zbor zašel v krizo zaradi nasprotovanja Poljakov, ki da »nečejo za dolga leta uničiti najznatniši svoj obrt«, slovensko časopisje nikakor ni bilo navdušeno, ko je sprva menilo, da padec Taaffejeve vlade ne bi prinesel nič dobrega. Predlog poslanca Eduarda Suessa, češ da je potrebno za Ogrsko uvesti strožjo tarifo, namesto da uživa določene olajšave oziroma da uvaža predelan petrolej po tarifi za surovega, ni naletel na plodna tla pri ministrskem predsedniku in finančnem ministru Duna- jewskem, ko je predložil za čisti petrolej 12 goldinarjev kot poprej, za ostalo pa 11 goldinarjev in 25 krajcarjev carine. Ogrska, ki je na račun prejšnje nagodbe pridobi- la precej sredstev, na predlog ni pristala. Kriza, ki je nakazovala šibko vladno držav- nozborsko zaslombo, je slovensko časopisje privedla do točke, ko je ugotavljalo, da je Taaffejeva vlada konec koncev vseeno zamenljiva, 943 nezadovoljstvo s položajem slovenskih poslancev v vladi pa je pripeljalo do resolucije ptujskega političnega dru- štva Pozor, češ da naj slovenski poslanci izstopijo iz Hohenwartovega kluba, ker da je »vse posedanje naših slovenskih poslancev v Hohenwartovem klubu zastonj«. 944 Kljub temu se monarhija ni ujela v trenutno krizo, pač pa je po poljskem predlogu sprejela carino na surov petrolej, ki je znašala 2 goldinarja, s čimer se je strinjala tudi Budimpešta. 945 Toda napeta situacija je zgolj nakazovala nestrinjanje obeh po- lovic monarhije s ponovno obnovitvijo nagodbe. 946 Razdrobljeno nemško opozicijo je Taaffe po volitvah zatrl pri vsakem po- skusu kritike vlade. 947 Po letu 1886 so Nemci bojkotirali češki deželni zbor, njihov izstop pa je povzročil dominantno vlogo Čehov, ki so položaj izkoriščali v svoj prid. Nacionalna ideja se je v Taaffejevi dobi pokazala tudi kot rušilna ideja, ki je prišla 940 SN, 24. 9. 1886. 941 Prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 14. 942 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 174; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 80. 943 SN, 2. 6., 5. 6. 1886. 944 SGp, 13. 5., 20. 5. 1886; prim. SP, 12. 5. 1886. 945 SGp, 10. 6. 1886. 946 Prim. Menger, Zur politischen Lage, str. 22; Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, 4 (1885–1891), Akademische Druck, Graz, 1978, str. 88–99. 947 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 79. 169 najbolj do izraza prav na Češkem. Potem ko je koalicija podpirala vlado le še pri pre- dlogih, ki so zadevali krepitev položaja Cislitvanije v monarhiji (podaljšanje nagod- be z Ogrsko leta 1887, sprejem obrambnega zakona leta 1888, socialna zakonodaja leta 1889), 948 je nezadovoljstvo z vlado raslo. Zaradi odpora do pobiranja »drobtinic« z vladne mize je od srede leta 1887 do začetka leta 1888 sedem mladočeških poslan- cev (na čelu s Tilšerjem, Engelom in Grégrom) izstopilo iz Češkega kluba. Povezali so se v Neodvisni češki klub in začeli z ostrimi kritikami vlade. Na Češkem so poželi velike uspehe. Leta 1889 so po deželnozborskih volitvah mladočehi potolkli staro- čehe in prevzeli pobudo v češkem deželnem zboru. 949 Situacija je po jezikovnih naredbah postajala vse resnejša in od vlade zah- tevala veliko pozornost. Že konec leta 1887 je poskušal češki deželni glavar Georg Lobkowitz z vodjo čeških Nemcev Franzem Schmeykalom doseči sporazum, vendar so nemške zahteve presegale njegova pooblastila, ker so hoteli ureditev jezikovnega vprašanja in priznanje nemščine kot državnega jezika. Zahtevali so ukinitev jezikov- nih naredb, nacionalno in administrativno ločitev deželnega šolskega sveta ter sve- ta za kmetijstvo kot tudi ustanovitev nemškega senata na praškem višjem deželnem sodišču. Pred deželnozborskimi volitvami je tako prišlo do pogajanj med Čehi in ustavoverci. Taaffeju je ta politika sicer šla na roko, a je poskus spodletel. Naslednji sporazumni predlog je po volitvah sprožil knez Josef Schönburg, do katerega pa so bili Nemci nezaupljivi. Ko je prišlo konec leta 1889 do vnovičnih razgovorov glede ureditve češkega vprašanja, je Ernst Plener še enkrat postavil proti mladočeškim državnopravnim aspiracijam nemške zahteve, ki so zajemale nacionalno razmejitev sodnih in upravnih okrajev, višjega deželnega sodišča, deželnega sveta za kmetijstvo in deželnega šolskega sveta. 950 Ko se je Taaffe pričel v spremenjeni politični situaciji ozirati po novih zave- znikih, nemškoliberalna vlada pa je bila takorekoč predmet številnih gostilniških in resnejših polemik, so se staročehi, ki so se zaradi poraza na državnozborskih voli- tvah nekoliko omehčali, januarja leta 1890 sporazumeli z Združeno nemško levico glede ureditve jezikovnega vprašanja v dunajskih punktacijah. 951 Te so bile pisane predvsem na kožo Nemcem, čeprav »so se nadejali, da jo bode vlada takoj zavrnila še bolj na levo stran. Mislili so, da bode prva posledica konferenc, da grof Falkenhayn, baron Pražák in pl. Dunajewski se umaknejo možem njih prepričanja. Bili so tako rekoč trdno preverjeni, da ne bode minol mesec, da bodo Plener, Scharschmid, in še par druzih njih pristašev sedeli v ministerstvu in po nemško-liberalnem receptu osrečevali avstrijske narode,« 952 je pisal Slovenski narod. Po konferenci naj bi tako 948 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 174-175; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 794–796. 949 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 175-176; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 570–571. 950 Beck, Die Persönlichkeit, str. 193–196; prim. Rumpler, Parlament und Regierung, str. 808–812; Char- matz, Österreichs innere Geschichte, str. 64–66. 951 Več o tem glej Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 176; Kolmer, Parlament und Verfassung, 4, str. 392–416; prim. Skedl, Der politische Nachlass, str. 468–478; prim. Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 573–586; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 81; Charmatz, Österreichs innere Ge- schichte, str. 67; Taylor, Habsburška monarhija, str. 184-186. 952 SN, 21. 2. 1890. 170 bila ozemlja sodišč razdeljena po etničnih mejah, višje deželno sodišče in deželna sveta za šolstvo ter za kmetijstvo razdeljeni v nacionalne sekcije, v deželnem zboru pa bi se naj ustanovili dve nacionalni kuriji s pravico veta za nacionalna vprašanja. Sporazum je propadel zaradi nasprotovanja mladočehov, izvedli so le delitev višjega deželnega sodišča v dve sekciji in delitev obeh deželnih svetov. Mladočehi so že od leta 1887 delovali v opoziciji in bili rusofilsko usmerjeni, ker je vlada odklanjala nove češke nacionalne zahteve. Po privolitvi staročehov na dunajske punktacije so mladočehi skupaj z Nemškonacionalnim združenjem temu nasprotovali, kar je samo razgrelo nacionalne strasti na Češkem. 953 Pod tem vplivom je Taaffe konec januarja leta 1891 razpustil parlament in razpisal nove volitve. Z obilno agitacijo in volilno propagando so mladočehi na volitvah premagali staročehe ter preprečili izvedbo punktacij. 954 Kljub temu, da se je mladočeški voditelj Eduard Grégr leta 1891 v državnem zboru javno izpostavil v protiavstrijskem smislu, vsi niso delili njegovega mnenja. Tomáš Garrigue Ma- saryk se je postavil za Avstrijo, ker se je bal močne Nemčije, Rusiji pa ni zaupal. Kljub temu ni bil centralist, bil je nasprotnik germanizacije, trozveze, predvsem pa je videl največji problem avstrijske politike v okupaciji Bosne in Hercegovine. Tudi Karel Kramář je verjel v Avstrijo in bil prepričan, da je njen obstoj v interesu avstrijskih Slovanov. 955 Taaffe se je v tem času pričel približevati liberalcem, ki so kazali željo po ponovnem vplivu. 956 »Mislili so, da je sedaj prišel čas, da se Čehom in drugim Slovanom odvzame vse, kar so dosegli njih voditelji po hudi borbi zadnjih deset let. Posebno so bili preverjeni, da se bode sedaj naredil konec daljšemu razvoju slovanskega šolstva na Češkem, Moravskem in po Slovenskem.« 957 Desnica, ki je zavzela ostro stališče do levice, je bila ob podpori nemških radikalcev in krščanskih socialcev slednji nemočna. Taaffe je sicer poudarjal, da je s svojo politiko sporazu- ma in sprave pritegnil konservativce in nacionalne stranke. Po drugi strani pa je z uradništvom in vladnim kabinetom stremel k liberalni usmeritvi. Želja konservativ- cev po konfesionalni šoli sploh ni več prišla na dnevni red. 958 V drugi polovici 80-tih let je Taaffejev socialni program 959 doživel še večji razmah. Zakona o nezgodnem in bolniškem zavarovanju sta bila realizirana. V parlamentu sta bila predložena v začetku leta 1886, po razpravah in po cesarjevi sankciji konec leta 1887 oziroma aprila leta 1888 pa prišla do polne veljave sredi leta 1889. 960 Ostale zakonske odredbe so se dotikale raznih olajšav za delavstvo in 953 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 942; prim. Andrej Pančur, Nacionalni spori, v: Slovenska novejša zgodovina 1, str. 36. 954 Prim. Garver, The Young Czech party 1874–1901, str. 146–163. 955 Zwitter, Nacionalni problemi, str. 168; 172; Beck, Die Persönlichkeit, str. 196–204. 956 Prim. Okey, The Habsburg Monarchy, str. 273; Jan Havranek, The development of Czech nationalism, v: Austrian History Yearbook, 1967/2, str. 253. 957 SN, 21. 2. 1890. 958 Beck, Die Persönlichkeit, str. 207–208. 959 Več o tem glej Kolmer, Parlament und Verfassung, 4, str. 331–352. 960 Knarr, Das Ministerium, str. 62–73; prim. Sutter, Bruckmüller, Der Reichsrat, str. 91; Kann, Geschich- te des Habsburgerreiches, str. 386; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 57; Kresal, Socialna 171 kmečko prebivalstvo, kjer je minister Falkenhayn leta 1886 prodrl z zakonom o ureditvi dedovanja posesti, ki je bil po nasprotovanjih liberalcev uveljavljen šele leta 1889. 961 Na področju obrti so precejšnjo vlogo odigrali krščanski socialci, ki so bili v duhu antiliberalizma in antisemitizma glavni podporniki reform. 962 Toda socialna zakonodaja druge polovice 80-tih let je vključevala v svoje »okrilje« vse premalo delavstva. 963 Ko se je proti koncu 80-tih let krepila krščanskosocialna stranka, je pod njeno okrilje stopalo malomeščanstvo in obrtništvo, ki je bilo pod vodstvom Karla Luegerja izrazito antisemitsko naravnano. Ob svoji katoliški in cesarju zvesti drži so se distancirali od Schönererjevih nemških nacionalcev. Prav njihovo pogosto nastopanje in njihov antisemitizem je bil vzrok za to, da so dobili simpatizerje tudi med plemstvom in povzročili, da so se nemški konservativci vedno bolj drobili in se kasneje združili z njimi. 964 K razširitvi idej krščanskih socialcev so še posebej prispevali katoliški dnevi. Po prvem leta 1877, ki se je ostro postavil proti »krvave- mu« liberalizmu, je bil sklican leta 1889 na Dunaju drugi katoliški shod, ko je bil liberalizem že potisnjen v ozadje, krščanski socialci pa so bili v vzponu. Program je bil seveda katoliško naravnan. Pod predsedstvom Karla Vogelsanga se je kon- stituiralo več sekcij glede delavstva, kjer je bila najvažnejša socialna komponenta s poudarkom nedeljskega in prazničnega počitka ter socialnopolitične usmeritve. Shod je pomenil osnovo za program krščanskih socialcev 965 in usmeril dotedanje socialnopolitično delo. Širša socialna dejavnost katoliških krogov je dobila polet, kar je vzpodbudilo papeža Leona XIII., da je v Rerum Novarum predstavil svoje sta- lišče o socialnem vprašanju in postavil mejnik v razvoju krščanskosocialnih idej. S tem so avstrijski krščanski socialci dobili svojega zaveznika. Na tretjem katoliškem shodu v Linzu avgusta leta 1892 so se smernice papeževe enciklike že jasno pokaza- le. Govorilo se je o poprejšnjih krščanskosocialnih zahtevah kot tudi o množičnem ustanavljanju katoliških delavskih društev in delavskega izobraževanja ter splošnih delavskih bivanjskih in življenjskih pogojih. Tretji katoliški shod je presegel vladno politiko socialnih reform in težil k aktivnejši udeležbi delavstva v realni politiki. 966 Po kongresu v Hainfeldu 967 so leta 1889 aktivneje stopili na sceno še social- demokrati. Shod je pomenil združitev češkega in avstrijskega delavskega gibanja ter politika, str. 99. 961 Prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 53. 962 Knarr, Das Ministerium, str. 74–78. 963 Bruckmüller, Sozialgeschichte, str. 433. 964 Prim. Kann, Geschichte des Habsburgerreiches, str. 392–393. 965 Več o tem glej Ernst Bruckmüller, Razvoj krščanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, v: Krekov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 1992, str. 131–146; prim. Walter Lukan, Die chri- stlichsoziale Arbeiterorganisation bei den Slowenen. Von den Anfängen bis zum Zarfall der Habs- burgernonarchie, v: Beiträge zur Geschichte und Kultur Südosteuropas (Redaktion Walter Lukan in Zusammenarbeit mit Andreas Gottsmann), Österreichisches Ost- und Südosteuropa-Instituts, Wien, 1989, str. 170–199. 966 Knarr, Das Ministerium, str. 87–93. 967 Prim. Franc Rozman, Hainfeldski kongres, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, str. 89–90. 172 vodil k enotnemu nastopu. 968 Do njih je bil Taaffe precej skeptičen, ker je videl v njihovi politiki revolucionarne tendence. Z razvojem industrije se je delavski stan večal, z njim pa je rasla tudi socialdemokratska stranka. Nemiri na Dunaju in dru- gje so privedli do izrednih razmer, zato se je marsikdo bal, da bi lahko te politične akcije predstavljale prvi korak k absolutističnemu političnemu sistemu. 969 Kongres je postavil smernice socialdemokratske stranke in političnih pravic delavstva, nače- la delavske zaščite, socialnih reform, podpornih in gospodarskih organizacij, tiska kot tudi ljudskih šol. Shod je pomenil združitev socialdemokracije v Avstriji. 970 Potem ko je oblast zaplenila Adlerjev časopis Gleichheit zaradi člankov gle- de dunajskih nemirov in urednika za štiri mesece poslala v ječo, je pričel izhajati Arbeiter-Zeitung. Ko so po volitvah leta 1891 prišli prvi poslanci socialdemokracije v parlament, se je socialdemokracija mogla zmeraj bolj prosto in legalno gibati. Po strankinih dnevih konec junija leta 1891 na Dunaju so svoje zahteve okrepili. Na tretjem strankinem dnevu konec maja leta 1892 so potrdili program, ki so ga zastavili že v Hainfeldu. Ko se je Viktor Adler z referatom o zakonodaji o delavskem varstvu avgusta leta 1892 udeležil zasedanja socialdemokracije v Bruslju, je s tem želel poudariti, da je avstrijska socialdemokracija s programsko zastavljeno socialno 968 Prim. Kann, Das Nationalitätenproblem, str. 105. 969 Beck, Die Persönlichkeit, str. 180–181. 970 Knarr, Das Ministerium, str. 80–81. Novo poslopje dunajskega državnega zbora (gradili so ga med leti 1874-1883), ki je leta 1883 zamenjalo dotedanjo parlamentarno stavbo (Schmerlingtheater) 173 zakonodajo v vrhu. S tem je tudi Taaffejeva vladna socialna politika dobila neka- kšno priznanje. 971 Konec 80-tih let so tudi nemški konservativci pričeli z novo etapo svojih aspiracij. Potem ko so si prizadevali predvsem zrušiti prejšnjo liberalno šolsko za- konodajo, doseči konfesionalno šolstvo in omejiti svobodo zakonske zveze, so leta 1888 ponovno okrepili svoje zahteve. Vlada je njihovim zahtevam delno ugodila in sprejela novelo zakona o osnovnem šolstvu, ki je predvidevala predvsem večjo vlogo verskega pouka. Konservativcem, ki so želeli predvsem odtegniti šolstvo nadzoru deželnih zborov, se je zdela novela prav smešna. Liberalci so vzeli potezo kot korak nazaj, medtem ko so avtonomisti menili, da je deželnim zborom ostalo še zmeraj preveč kompetenc. Med konservativci je vladalo negativno razpoloženje do vlade, ki je privedlo do krize znotraj železnega obroča. To so prekinile šele govorice, češ da se Taaffe nagiba k liberalcem. 972 971 Prav tam, str. 101–105. 972 Beck, Die Persönlichkeit, str. 188. 174 Spodnještajerski poslanci v državnem zboru 1885–1891 Slovenci so po volitvah ponovno vstopili v Hohenwartov klub (iz njega je kmalu izstopil le baron Gödel-Lannoy, užaljen, ker ni bil ponovno izvoljen za podpredsednika poslanske zbornice in v železniški odbor, ki mu je v prejšnji sesiji predsedoval), čeprav so Miha Vošnjak, Božidar Raič in istrski poslanec Vitezić zago- varjali idejo oblikovanja posebnega južnoslovanskega kluba. 973 Kljub temu niso bili zadovoljni ne s Hohenwartom ne s Taaffejem. Ko sta sredi marca leta 1886 Raič in Vošnjak pretresala minulo državnozborsko obdobje, nad njim nista bila preveč nav- dušena. Raič je ugotavljal, da so občine na Spodnjem Štajerskem še zmeraj prejema- le dopise v nemščini, redkeje v slovenščini, na šolskem področju pa da se praktično ni spremenilo prav nič v prid slovenskega jezika. Pozval je vlado, naj že končno uvede paralelke tudi na spodnještajerskih gimnazijah po vzoru kranjskih. 974 Na ma- riborski gimnaziji naj bi ravnatelj slovenskim dijakom, ki so se vpisali kot Nemci, obljubljal dve do tri ure pouka na teden manj, je trdil poslanec, medtem ko se je na mariborskem učiteljišču, ki bi moralo biti popolnoma slovensko, poučeval v nem- ščini ob drugih predmetih celo verouk. Ker sta resoluciji Josipa Vošnjaka ostali še vedno na papirju, spodnještajerski Slovenci pa, ki bi po številu prebivalcev morali imeti dva zastopnika v deželnem odboru, niso imeli nobenega, je interpeliral vlado, naj uvede slovenščino kot učni jezik na gimnazije in učiteljišče ter v vse razrede ljudskih šol, na novo pa naj razpiše »vse učiteljske službe, ki so do sedaj nameščene brezpostavno in brez razpisa«. 975 Miha Vošnjak je namenil več pozornosti gospodarskemu vprašanju. Zaradi vedno višjih davkov je bilo najbolj na udaru kmečko prebivalstvo, ki da mu je vlada skušala pomagati zgolj z zakonom o oderuhih. Motilo ga je dejstvo, da vlada ni poskrbela za znižanje davkov, da ni sprejela dokončnega zakona o dedovanju, kar je povzročalo razkosavanje posestev in siljenje podeželskega prebivalstva v pro- letariat ter posledično predstavljalo nevarnost za izbruh socialnih nemirov. Ker je slabo materialno in finančno stanje preprečevalo podeželskemu prebivalstvu, da bi aktivno sodelovalo na političnem prizorišču in prispevalo k dvigu slovenske na- cionalne zavesti ter slovenske narodno-gospodarske emancipacije, ljudske šole pa zaradi nemških srednjih šol niso temeljile na poučevanju v slovenskem jeziku (k temu da so pripomogli šolski nadzorniki, ki da so bili »agenti nemškega schulve- reina«), Vošnjaka položaj na Spodnjem Štajerskem kljub »narodni« duhovščini, ki jo je nemško časopisje obtoževalo energičnega nasprotovanja nemštvu, 976 nikakor ni navduševal. O slovenskih paralelkah na spodnještajerskih gimnazijah ni bilo ne duha ne sluha, uradniki so bili po večini nevešči slovenščine, tudi na sodiščih so po začetnih uspehih glede slovenščine spet v večji meri izdajali nemške dopise. Celjsko 973 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 270; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 93. 974 SGp, 25. 3., 8. 4. 1886; SN, 23. 3., 24. 3. 1886; SP, 24. 3. 1886; S, 26. 3. 1886. 975 SGp, 15. 4., 22. 4., 29. 4. 1886; SN, 26. 3. 1886; SP, 27. 3. 1886; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 31. Sitzung der X. Session am 19. März 1886, str. 1005– 1011. 976 Prim. DW, 27. 5. 1886. 175 porotno sodišče svoje politike prav tako ni spremenilo. 977 Potem ko je že pred leti o njegovih nepravilnostih pisal Dečko, češ da živi v njegovem delokrogu 80 % Sloven- cev in 20 % Nemcev, glede porotnikov pa je ravno obratno, je Vošnjak konstatiral, da je stanje še vedno enako. Tako ni bilo čudno, da so bile tožbe proti Sudsteirische Post in njenim urednikom uspešne, medtem ko je časnik Deutsche Wacht ostal po pritožbah slovenske stranke zmeraj nedolžen. Tudi Miha Vošnjak je navajal svojo tožbo proti Eduardu Glantschniggu, 978 ki jo je raje opustil, ko je uvidel, da zaradi sestave porote ne more uspeti. Govor je zaključil s ponovnim pozivom vladi, naj že uresniči svoje obljube iz leta 1879. 979 Spodnještajersko nemško časopisje je njegove 977 Prim. SP, 24. 4. 1886. 978 Glantschnigg naj bi ga na shodu Nemškega društva v Celju jeseni leta 1885 obtožil, češ da je hujskal kmete ob južni železnici, da naj povzročajo škandale v primerih, če uradniki južne železnice ne obvla- dajo slovensko. SGp, 15. 4. 1886. 979 Prim. SGp, 15. 4. 1886; SN, 27. 3., 29. 3., 30. 3. 1886; SP, 27. 3., 31. 3. 1886; S, 27. 3., 29. 3., 30. 3. 1886. Mariborski nemško pisani slovenski list (izhajal med leti 1881-1900 in kot Südsteirische Presse do leta 1905) 176 besede seveda tolmačilo po svoje in mu oporekalo nemški pritisk na Spodnjem Štajerskem, češ da ne držijo trditve o agentih in o mizernem položaju Slovencev v deželi. Obtožilo ga je, da je denunciator, ki da želi s slovenskim političnim fanatiz- mom zgolj rovariti proti »urejenim« spodnještajerskim razmeram. 980 Vošnjakova kritika uradniškega aparata je predramila tudi slovensko časo- pisje, ki se je ostro zavzelo za spremembe. Potem ko je graški nemški liberalni posla- nec Julius Derschatta v državnem zboru zavzel stališče, da so nemški spodnještajer- ski uradniki zatirani in branil »vodilni« položaj nemškega jezika v deželi 981 (očitno mu je šlo v nos slovensko uradovanje), je Slovenski narod zahteval ostrejše pogoje glede nameščanja novih uradnikov na Spodnjem Štajerskem in na Slovenskem. Na slovenskih in jezikovno mešanih območjih naj bi uradnik tako dokazal znanje slovenščine s spričevalom ali pred strokovno komisijo, ki bi se sestala v Ljubljani, se- stavljali pa bi jo deželni šolski nadzornik in trije srednješolski profesorji. Uradniki brez opravljenega izpita tako ne bi imeli možnosti za zaposlitev, je sklenil Slovenski narod. 982 Na drugi strani pa se je slovenska politika soočila z izgubo poslanca. Raičeva smrt v začetku junija leta 1886 983 ni pomenila nič dobrega. Ravno nasprotno. Po- slanec, ki je vnesel v slovensko državnozborsko politiko svežega duha, je predstavljal določen napredek spodnještajerske slovenske politike. Njegova kratka poslanska kariera je temeljila na prizadevanju za izboljšanje razmer na Spodnjem Štajerskem. Po Josipu Vošnjaku je pokazal največ energije v zagovarjanju jezikovne enakoprav- nosti, ki se je zdela vse preveč nedosegljiva, kljub temu da se kot državnozborski govornik ni najbolje znašel. 984 Za razliko od kranjskih poslancev Karla Kluna in Frana Šukljeta, ki sta si v državnem zboru priborila nekaj ugleda, 985 so tako ostali slovenski (spodnještajerski) poslanci vse premalo pozornosti posvečali parlamentarnemu nastopu in študiju političnega vedenja. Če je veljal med spodnještajerskimi politiki v prvi polovici 80- tih let Josip Vošnjak za gonilno silo (v drugi polovici je svojo poslansko funkcijo že opustil), so ostali trije le stežka zasledovali njegovo politično smer. Še najbolj se je v tem smislu »izkazal« Božidar Raič. Ko ga je sredi marca leta 1886 v proračunski debati predsednik poslanske zbornice Smolka opozoril, da po poslovniku ne sme brati svojega govora, ga je ukrep zelo potrl. Verjetno je prav zaradi tega čez nekaj dni zapustil Dunaj in se odpravil k nečaku v Ljubljano, sredi leta pa je umrl. 986 Toda novi kandidat Lavoslav Gregorec, ki je bil na Spodnjem Štajerskem znan in cenjen, je predstavljal osebnost, ki bi znala nadomestiti izgubo. Ko je konec julija predstavil v Rogaški Slatini svoj program, je ob izboljšanju življenjskih razmer kmečkega prebivalstva izpostavil predvsem »jednakopravnost slovenščine v uradih, 980 DW, 4. 4. 1886. 981 Prim. DW, 15. 4. 1886. 982 SN, 20. 4. 1886. 983 SGp, 10. 6. 1886; SN, 7. 6. 1886. 984 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 273-274. 985 Fran Šuklje, Sodobniki mali in veliki, Satura, Ljubljana, 1933, str. 93. 986 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 273-274; Šuklje, Iz mojih spominov, I, str. 165. 177 šolah in javnem življenju« in menil, da je potrebno doseči, »da so vsi uradniki, učitelji, profesorji, ravnatelji na Slovenskem popolnem vešči slovenščine v besedi in pisavi, ljudske šole morajo biti slovenske, nemški se ondi naj uči le s pomočjo slovenščine, učiteljišče v Mariboru ima biti slovensko, na gimnazijah naših treba je za prve 4 letnike slovenskih paralelk, na vseučilišču v Gradcu pa pravne stolice, vse, kakor je uže naš Raič zahteval, zlasti treba delati na to, da se deželni šolski svet v smislu narodne jednakopravnosti preustroji, šolski nadzorniki, Slovencem očitno nasprotni, pa z boljšimi namestijo.« 987 Časopisje, ki je v skladu s slovenskim spodnještajerskim javnim mnenjem podpiralo Gregorečevo kandidaturo, 988 volilni shodi pa so le potrjevali, da za njim stoji vsa spodnještajerska slovenska inteligenca, 989 je kljub poskusom vplivanja la- vantinskega knezoškofa na slovensko spodnještajersko duhovščino in prepovedi politične agitacije 990 v začetku septembra navdušeno slavilo kandidatovo zmago, ki da je bil brez protikandidata »izvoljen / / tako sijajno, kakor še v Ptuju nobeden poslanec pred njim«. 991 Ptujsko društvo Pozor, ki je pod vodstvom Frana Jurtele in Antona (Alojzija) Gregoriča samostojno in brez sodelovanja Slovenskega društva 992 skrbelo za volilno agitaciji, je delo opravilo z odliko. 993 Poslanec se je predobro za- vedal, da ga čaka težko delo, še posebej potem, ko je Slovenski narod ugotavljal, da se nikakor ni izpolnila v sedmih letih Taaffejeve vlade »narodna jednakopravnost, fundamentalna točka vladnega programa, zavoljo katerega so zastopniki slovenske- ga naroda stopili v sedanjo državno-zborsko desnico ter bili doslej vztrajna podpora Taaffejevega kabineta«. 994 Novoizvoljeni poslanec je hitro pokazal svoj značaj in začel z ostrejšo tak- tiko. Gregorec je, potem ko je neznani pisec v Slovenskem narodu ugotavljal, da so razmere na Spodnjem Štajerskem precej slabše kot na Kranjskem, ob tem pa menil, da je vseeno, ali je na čelu vlade Taaffe ali kdo drug, ker da se ni spremenilo skoraj nič, 995 radikaliziral svoj politični nastop. Nezadovoljstvo s Taaffejem in slo- vensko oportunistično politiko je kazal vse od svojega prihoda na Dunaj. Potem ko ga je stenograf in publicist Anton Bezenšek, 996 ki je živel in deloval v Bolgariji, v začetku februarja označil za najboljšega »zagovornika južno štirskih Slovencev« na Dunaju, 997 je pri glasovanju za dispozicijski fond maja leta 1887 slovenski poslanec slednjega sicer podprl, toda z velikimi pomisleki. Taaffejevo vlado je označil za pre- hodno vlado, ki ji je sicer pripisal »velike zasluge za trebljenje v naših strankarskih 987 SGp, 29. 7. 1886. 988 Prim. SGp, 5. 8. 1886. 989 Prim. SGp, 12. 8., 19. 8. 1886; SP, 4. 8., 11. 8. 1886. 990 SP, 5. 6. 1886. 991 SGp, 2. 9. 1886; prim. Melik, Volitve, str. 393. 992 Prim. Baš, Prispevki, Doba Ivana Dečka, str. 68. 993 SGp, 21. 10., 4. 11. 1886. 994 SN, 24. 9. 1886. 995 SN, 13. 5. 1887. 996 O njem glej Janez Cvirn, Bezenšek, Anton, v: Enciklopedija Slovenije, knjiga 1, Ljubljana, 1987, str. 258. 997 PAM, fond Gregorec, pismo Antona Bezenška, 8. 2. 1887. 178 razmerah«, s čimer je imel v mislih ustavoverce in posledično »razbito« Združeno levico, ter menil, da vlada, ki bo uredila Avstrijo, »kakor to zahtevajo posebnosti te države z mnogimi narodi in deželami«, še sploh ni nastopila. 998 Napadel je dualizem, ki da ga je potrebno odpraviti, češ da je povzročil nacionalne napetosti, in namigo- val na »avstrijsko jugoslovansko upravno skupino«, ki da bi brzdala Madžare. S tem se je dotaknil trialističnih idej, ki pa v Taaffejevem času niso bile »na programu«. V deželni avtonomiji je na drugi strani videl največjega krivca »nepretrganim naro- dnim prepirom«, ker da »narod, ki ima večino, polasti se naprvlje deželske mošnje ter jo skuša vsako leto izprazniti pred vsem na korist svojej stranki, na korist svojej narodnosti; polasti se tudi šolstva in skuša narod, ki je v manjšini, raznaroditi in polagoma zatreti.« 999 Temu je pritegnil Miha Vošnjak, češ da »tako delajo v Grad- cu«, Gregorečev govor pa je vnesel v poslanske klopi splošni nemir, odobravanje na desni in nasprotovanje na levi strani. 1000 Vladna mlačnost in obljube Slovencem 1001 (še sploh na Spodnjem Štajerskem) so privedli do tega, da je spodnještajerski posla- nec menil, da so spodnještajerski Slovenci podporniki vlade, v zahvalo pa dobivajo zgolj vedno hujše ponemčevanje. 1002 Pod vplivom mladočehov, ki so najizraziteje ka- zali nezadovoljstvo z »drobtinčarsko« politiko vladnega kabineta, ko so že aprila leta 1887 na strankinem dnevu poudarili samostojnost češke politike in zahtevali ob odklonilnem stališču do Taaffeja popolno vpeljavo češčine kot notranjega jezika, 1003 se je tudi Gregorec najbolj izpostavil med slovenskimi spodnještajerskimi poslanci in se z ideali o narodni avtonomiji približeval mladočeškim zgledom. Potem ko so slovenski poslanci že konec marca zahtevali ustanovitev slovenskih vzporednic, 1004 so spodnještajerski ustavoverci ponovno rovarili proti »slovenizaciji« mariborske in celjske gimnazije. 1005 Dejstvo, da so bile paralelke še vedno le »na papirju«, uradni- štvo pa nikakor ni obvladalo obeh jezikov (tudi zaradi neustanovitve slovenskih stolic na graški univerzi za nekatere pravne predmete), je spodbudilo Gregoreca, da je ostro zahteval enakopravnost vseh avstrijskih narodov na vseh področjih in ne le to, »da bi mi Slovani bili jednakopravni samo pri davkarijah ali vojaških nabornih komisijonih.« 1006 Spodnještajersko ustavoverno časopisje ga je sicer napadlo, češ da ga kot politika nikoli ni resno jemalo, in ga, ko je govoril o avtonomiji narodov, označilo za skrajneža, ki da ga ne podpirajo niti nemški konservativci, obenem pa se trudilo (skupaj s Foreggerjem) 1007 dokazati, da slovenske zahteve o administrativni 998 SGp, 19. 5. 1887. 999 Na tem mestu prim. Andrej Rahten, Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političnih od- nosov v habsburški monarhiji 1848–1918, Nova revija, Ljubljana, 2005, str. 56. 1000 SGp, 26. 5. 1887. 1001 Prim. SN, 22. 9. 1887. 1002 SGp, 2. 6. 1887. 1003 SP, 16. 4. 1887. 1004 Suette, Der nationale Kampf, str. 42. 1005 DW, 19. 5. 1887; prim. SP, 27. 7. 1887. 1006 SGp, 9. 6. 1887; prim. SP, 11. 5. 1887; prim. Gregorečev govor v: Stenographische Protokolle des Hau- ses der Abgeordneten des Reichsrates, 140. Sitzung der X. Session am 3. Mai 1887, str. 5116–5122. 1007 Prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 140. Sitzung der X. Session am 3. Mai 1887, str. 5126–5127. 179 ločitvi Spodnje Štajerske slovensko prebivalstvo sploh ne podpira 1008 in da ne zahte- va ničesar, kar zahtevajo spodnještajerski »prvaki«. 1009 Še ostreje se je postavilo proti nacionalni enakopravnosti in opravičevalo nemščino kot »most do srednjeevropske kulture« 1010 ter menilo, da je »slovenizacija« spodnještajerskih gimnazij zgolj korak k »slovenizaciji« Spodnje Štajerske in ustanovitvi slovenske univerze. 1011 Svoj poostreni politični nastop je Gregorec predstavil po parlamentarnih počitnicah sredi septembra leta 1887 na volilnem shodu na Ptuju 1012 (neugodne razmere je skritiziralo tudi slovensko časopisje). 1013 Poudaril je, da je bilo dovolj hlapčevske politike v državnem zboru in da je potrebno skupaj s Čehi stopiti v opozicijo proti »naučnemu« ministru Gautschu. Te besede so razburile »vahterco«, še bolj pa Gregorečeva ideja o oblikovanju posebnega slovanskega oziroma jugoslo- vanskega kluba in o izstopu iz Hohenwartovega kluba, ob čemer je celjski list menil, da se bodo med seboj še vedno mogli sporazumevati zgolj v nemščini. 1014 Še inten- zivnejši je bil njegov nastop v državnem zboru sredi oktobra, ko se je »spotaknil« ob načrtovane ideje štajerskega deželnega šolskega sveta glede vpeljave nemščine kot edinega učnega jezika na Spodnjem Štajerskem 1015 in trdil, da je ukaz okrajnim in krajevnim šolskim svetom nezakonit. 1016 Toda Gregorec je bil v svojih nastopih precej osamljen, ker so drugi slovenski poslanci podpirali oportunistično politiko do vlade. 1017 Kljub temu so konec oktobra slovenski poslanci interpelirali (na Vošnjakovo pobudo) vlado, da ni o resoluciji, sprejeti maja leta 1887, ne duha ne sluha. Reso- lucija je narekovala uvedbo slovenskih paralelk na mariborski, celjski, goriški in tržaški gimnaziji ter hrvaške v Pazinu v šolskem letu 1887/88. Ker je finančni odsek »štedil« pri državnem proračunu glede omenjene zadeve, Vošnjak ni skrival jeze. Ko je spraševal ministra Gautscha, zakaj da je ponovno »prezrl« slovenske zahteve, ker da ne bi ob upoštevanju le-teh državni proračun nič bolj trpel, ga je pozval k ustanovitvi paralelk v naslednjem šolskem letu. 1018 Medtem je nemški Schulverein stremel k vpeljavi nemščine kot edinega uč- nega jezika v ljudskih šolah. Potem ko so sredi julija v krepitvi nemštva zborovale mariborska, ptujska in celjska krajevna skupina, češ da so deležni nenehnih napa- dov slovenskih hujskačev in so »morali« upravičiti ugled društva, 1019 »marburgerca« 1008 DW, 8. 5. 1887; prim. Tp, 5. 5. 1887. 1009 DW, 5. 6. 1887. 1010 DW, 23. 6. 1887. 1011 DW, 24. 7. 1887. 1012 SGp, 29. 9. 1887. 1013 SGp, 6. 10. 1887. 1014 DW, 22. 9. 1887. 1015 SN, 24. 10., 25. 10., 26. 10. 1887; SP, 26. 10. 1887. 1016 S, 26. 10. 1887. 1017 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 272; Šuklje, Sodobniki, str. 194. 1018 SGp, 10. 11. 1887; SN, 31. 12. 1887; SP, 29. 10. 1887; S, 29. 10. 1887. 1019 MZ, 20. 7. 1887. 180 pa je ob tem pisala o slavizaciji pod Taaffejevo vlado 1020 in panslavizmu, 1021 so v za- četku oktobra pod pretvezo »slovanske povodnji« 1022 v Mariboru zborovale krajevne spodnještajerske skupine in ugotavljale, da organizaciji lepo uspeva načrt vzpostavi- tve mreže spodnještajerskih krajevnih skupin, 1023 ki se ji je konec leta pridružila še skupina v Lenartu. 1024 Potem ko je družba sv. Cirila in Metoda poslala državnemu zboru petici- jo, ki je poudarjala nujnost pospeševanja šolstva na »katoliško-narodni podlagi« z vpeljavo konfesionalne šole, češ da je mogoče mladino le tako vzgajati »v pravem duhu, da vzrastejo iz nje značajni katoličani, zvesti državljani in vrli domorodci«, in pozivala vlado k zajamčenju slovenskega jezika v slovenskih ljudskih šolah ter k izpolnjevanju resolucij o slovenskih paralelkah na slovenskih (in treh spodnještajer- skih) gimnazijah, 1025 je Lavoslav Gregorec v začetku maja leta 1888 ponovno ostro nastopil v državnem zboru. Skritiziral je neizpolnjevanje devetnajstega člena decem- brske ustave, češ da ima »vsak narod nedotakljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost ter jezik«, in menil, da je odlok deželnega šolskega sveta glede vpeljave nemščine v ljudske šole povzročil, da smo izgubili »več kakor 100 slovenskih šol«. 1026 Še bolj v nos mu je šlo delovanje nemškega Schulvereina na Spodnjem Štajerskem, kjer da se »na javnih shodih najmanj govori o šolstvu, največ in najhuje pa o politi- ki, da 'nemški šulverein' ne skrbi najprvo za nemške otroke, ampak lovi slovenske, da se nemški šulverein vtika v avstrijsko javno šolstvo, učitelje z denarjem zapeljuje proti državnim postavam in podkupuje šolske občine s posojili, da se odpovedo narodnemu jeziku v šolah, / / in si hoče c. kr. šolska oblastva pokorna storiti in sebe na njihovo mesto vriniti – to nam avstrijskim Slovanom ne more vse jedno biti.« Trdil je, da je Schulverein izključno politično društvo, nevarno Avstriji, ker da je njegov namen »širiti pruski, nemško-narodni duh med avstrijskimi Nemci, utrditi ga in tako pripravljati duševno zasedenje nemških avstrijskih dežel«. Z njim se nista strinjala poslanca Richard Foregger in Moriz Weitlof, ki sta njegovo govorjenje je- mala kot »navadno obrekovanje«. Gregoreca ugovori niso premotili, ko je našteval nepravilnosti, med drugim podpiranje in pospeševanje ponemčevalnih namenov nemškega Schulvereina s strani šolskih oblasti, ki da so puščale »na šulvereinskih šolah učitelje, kojih sposobnost za versko-nravno odgojo mladine je jako dvomljive vrednosti«. 1027 Prav tako je dokazoval, da je Schulverein vabil mladino »na mnoge načine v svoje privatne šole«, da se je skušal vriniti v javne šole in vplivati na šolske oblasti, ko so pri gradnjah novih šol ponujali »posojilo brez obresti« in zahtevali v zameno, »da se šolska občina odpove narodnemu jeziku v šoli.« Po posredovanju Schulvereina je občina Razvanje poslala prošnjo deželnemu šolskemu svetu, ki je 1020 MZ, 7. 8. 1887. 1021 MZ, 14. 8. 1887. 1022 Prim. MZ, 13. 11. 1887. 1023 DW, 13. 10. 1887; MZ, 9. 10., 12. 10. 1887. 1024 MZ, 16. 10. 1887. 1025 SGp, 15. 3. 1888. 1026 SN, 18. 5. 1888; SP, 12. 5. 1888. 1027 SGp, 31. 5. 1888; SP, 16. 5. 1888. 181 kljub prejšnjim pomislekom odredil vpeljavo nemščine kot učnega jezika na »schul- vereinovo« šolo, čeprav je šolo obiskovalo devetdeset slovenskih in le osem nemških dijakov. 1028 V Vojniku je v povsem slovenski šoli prejemal vodja šole od nemškega društva 100 goldinarjev letno in poučeval v nemščini vse predmete, 1029 kar je po- trjevalo dejstvo, da je društvo načrtno podkupovalo učiteljstvo na Spodnjem Šta- jerskem, medtem ko je deželni šolski svet mižal na eno oko. »V deželnem šolskem svetu v Gradci nemamo Slovenci nobenega postavnega zastopnika. Prepuščeni smo mu na milost in nemilost. Kot deželni šolski nadzornik posluje še zmiraj mož, ki nema vseh postavnih lastnosti; deželni šolski zakon štajarski določuje namreč, da mora jeden izmed deželnih šolskih nadzornikov popolnem zmožen biti slovenskega jezika. Sedanji gospod nadzornik pa zna tako dobro slovenski, kakor jaz španjski ali kitajski.« Ob tem, ko mariborsko učiteljišče še zmeraj ni bilo slovensko, je Gregorec omenil še premeščanje učiteljev, ki je bilo na Spodnjem Štajerskem pravzaprav pra- ksa. Deželni zbor je sprejel konec leta 1887 aneks k deželnemu zakonu iz maja leta 1887, ki je deželnemu šolskemu svetu puščal prosto pot pri prestavljanju učiteljev »iz službenih ozirov«, oziroma, kot je dejal poslanec Schreiner, je bil »naperjen proti onim učiteljem, kateri nemščine na slovenskih šolah ne učijo dovoljno«. 1030 Sloven- ski okrajni zastopi so se proti spremembi zakona pritožili pri »naučnem« ministru in se sklicevali na nekompetentnost deželnega zbora ter ga pozivali, naj ne sankcionira spremembe. 1031 Delovanje deželnega zbora je samo potrjevalo stanje na Spodnjem Štajerskem, ko ni bilo sredi druge polovice 80-tih let več nobene popolnoma slo- venske ljudske šole, medtem ko je Gregorec navajal še za leto 1882 526 nemških, 160 slovenskih in 75 utrakvističnih ljudskih šol. 1032 Njegovim izvajanjem se je sredi julija pridružil tudi Ivan Dečko v Slovenskem gospodarju in menil, da je »deželni šolski svet / / izdal celo vrsto naredeb, kako se mora nemški jezik še vse bolje pou- čevati v naših šolah«, medtem ko je zloglasni devetnajsti člen prepovedoval »vsako siljenje k učenju drugega, torej pri nas nemškega jezika«. 1033 S podobno »težo« je Gregorec nastopil na seji konec maja leta 1888, ko je vzel v pretres spodnještajerske notarje in sodstvo ter pokazal, da jih veliko ne obvlada slovenščine v izključno slovenskih okrajih, še bolj nezaslišano pa se mu je zdelo, da sta bila na ptujskem okrajnem sodišču – v ptujskem okrajnem glavarstvu je živelo slabih 5000 Nemcev in 75000 Slovencev – nastavljena dva avskultanta, ki nista ob- vladala slovenščine in sta slovenskim strankam izdajala le nemške zapisnike. 1034 Nje- gov govor je bil naperjen proti poslancu Foreggerju, ki je ob imenovanju drugega 1028 SGp, 7. 7. 1888; SP, 19. 5. 1888. 1029 SGp, 14. 7. 1888; prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 45. 1030 SGp, 21. 7. 1888. 1031 Prim. SP, 14. 1. 1888. 1032 SGp, 21. 7. 1888; prim. Gregorečev govor v: Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 225. Sitzung der X. Session am 3. Mai 1888, str. 8227–8235. Njegov govor je bil obja- vljen tudi v posebni brošuri Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šulvereinom vred, Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, Maribor, 1888. 1033 SGp, 19. 7. 1888. 1034 SN, 15. 6. 1888; SP, 20. 6. 1888. 182 slovenskega notarja v Celju po pritožbi celjskega občinskega zastopa 1035 povzročil s svojo interpelacijo, v kateri je poudarjal nevarnost za nemško Celje, 1036 pravi kraval v državnem zboru in pokazal, da je »namen« ustavoverne opozicijske politike rušitev vsakršne enakopravnosti jezikov v monarhiji. 1037 »Vahterca« je menila, da je notar- sko mesto darilo za slovensko koalicijsko držo, 1038 toda z nastavitvijo se nikakor ni strinjala. Ravno nasprotno. Zadeva je celjske Nemce tako pretresla, da so iz nje napravili »slovenizacijo« spodnještajerskega notarskega kolegija in v tem ponovno videli nevarnost ter grožnjo za nemštvo. 1039 Gregorec je na drugi strani premišljeval, da se počasi, toda vztrajno priznavajo tudi spodnještajerskim Slovencem osnovne ustavne pravice, 1040 potem ko je minister Pražák zavrnil Foreggerjevo in Sturmovo interpelacijo ter se postavil v bran slovenščini, ki da se mora kot na Kranjskem uveljaviti v sodstvu tudi na Spodnjem Štajerskem (kljub temu, da je ustavoverno časopisje trdilo, da le peščica Slovencev popolnoma obvlada slovenski jezik, 1041 in da so nekatera sodišča še vedno »razumela« slovenske vknjižbe v zemljiško knjigo po Pražákovem ukazu kot nezakonite). 1042 Ko so se proti koncu leta 1888 v časopisju pojavile vesti, da je poslanec Aus- serer pričel izgubljati »spodnještajerska tla pod nogami«, ko je pristopil k dunajski socialdemokraciji in se kanil preseliti na Dunaj, njegovi volivci na Spodnjem Šta- jerskem nad tem niso bili ravno navdušeni. Slovensko časopisje je na drugi strani močno upalo, da informacije niso lažne. 1043 Državno- in deželnozborski poslanec je v začetku leta 1889 odložil svoj mandat, njegov odhod pa je med slovensko in- teligenco požel simpatije, ko je časopisje pisalo, da je mož »doma iz Tirolov, pri nas ga še skorej ni nihče poznal, kar se ponudi za poslanca v dež. zbor mestu Ptuj, Slov. Bistrica in Ormož in trgom Ljutomer, Središče, Št. Lenart. Ničesar ne prinese seboj, kakor svoje 'nemštvo' in pa sovraštvo do Slovencev ali naša mesta in trgi sede mu že na limanicah. / / Še več, mož hoče v drž. zbor in za to se ponudi mestu Maribor, za svoje volilce ima isto nemštvo in isto sovraštvo do Slovencev v malhi in to je dovolj.« 1044 Pred nadomestnimi volitvami je slovensko časopisje upalo na spremembe, nemško pa »tarnalo« nad svojo ogroženostjo, a bilo kljub temu prepričano v svojo zmago. 1045 Svoj gnev so slovenski časopisi zlili na nemškega državnozborskega kan- 1035 S, 9. 3. 1888. 1036 DW, 8. 3. 1888. 1037 SP, 16. 6. 1888. 1038 DW, 1. 3. 1888. 1039 DW, 7. 4., 24. 5. 1888. 1040 SN, 16. 6. 1888; SP, 23. 6. 1888; prim. Gregorečev govor v: Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 238. Sitzung der X. Session am 23. Mai 1888, str. 8829–8833; prim. Ferjančičev govor v državnem zboru. SP, 2. 6., 6. 6. 1888. 1041 DW, 17. 5. 1888. 1042 SN, 23. 7. 1888. 1043 SP, 21. 11. 1888. 1044 SGp, 10. 1. 1889. 1045 MZ, 10. 1. 1889. 183 didata Gustava Kokoschinegga, 1046 ki je s predvolilnim nastopom na Spodnjem Štajerskem 1047 nemudoma pokazal svoj obraz, ko je dejal, »da naši šoli zadostuje, ako se uče otroci v I. in II. razredu slovenski, od III. razreda naprej naj se pa uče nemški jezik, ker že itak znajo zadosti slovenski.« 1048 Spodnještajerskim Nemcem se je še posebej prikupil zaradi svojega nasprotovanja slovenski paralelki na maribor- ski gimnaziji. 1049 V začetku marca je Kokoschinegg premagal slovenskega kandidata Robiča in zasedel mesto državnozborskega poslanca v mariborski mestni kuriji, 1050 kjer Slovenci dejanskih možnosti za zmago niso imeli. Kljub temu nikakor niso bili zadovoljni s porazom. Slovensko predvolilno agitacijo je slovensko časopisje pospremilo z besedami, da so slovenski »prvaki« izpolnili svojo politično obveznost, medtem ko da so Nemci ponovno z vsemi sredstvi »pomagali« svojemu kandida- tu. 1051 Kokoschinegg je bil sploh po okusu spodnještajerske nemške javnosti, ki je zadovoljno ugotavljala, da je njihov novi zastopnik v državnem zboru vnet zagovor- nik nemščine v ljudskih šolah. 1052 Potem ko je Miha Vošnjak v državnem zboru v začetku marca leta 1890 ostro kritiziral celjsko okrožno sodišče s Heinricherjem na čelu 1053 (z razmerami na celjski ustanovi se ni strinjal tudi Ivan Dečko, češ da »okrožno sodišče v Celju daje na slov. vloge nemške rešitve«), 1054 sredi maja pa je še dodatno »razgrnil« zapostavljenost mariborskega okraja zaradi privilegiranosti celjskega okraja zaradi omenjenega so- dišča ter menil, da je slednje še vedno »pospešeno« uradovalo v nemščini, 1055 (temu je poslanec Kokoschinegg nasprotoval), 1056 je slovenske politične zahteve, ki so v začetku 90-tih let kulminirale po dunajskih punktacijah 1057 v obliki narodne avto- nomije, Lavoslav Gregorec sredi aprila predstavil v državnem zboru. Ker je nemško časopisje slovensko »gibanje« predstavilo kot nadaljevanje Taaffejeve politike, češ da so po češkem zgledu na vrsti Slovenci, 1058 obenem pa slovenskim »prvakom« do- kazovalo, da se lahko za svoje materialno blagostanje zahvalijo zgolj nemški kulturi in omiki, 1059 je zaostril slovensko politiko do te mere, da je delno »odprl« program Zedinjene Slovenije za govorniškim odrom poslanske zbornice v smislu upravne avtonomije posameznih narodov, ki da bi preprečila »narodni prepir in boj. Da se odstranijo narodna nasprotja, treba je, da se za vsak narod ustvari poseben or- gan, kateri bi bil opravičen v imenu njegovem varovati to neporušljivo pravo in jo 1046 O njem glej več Gustav Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben, als Manuskript gedruckt, Graz, 1914. 1047 Npr. v Mariboru. MZ, 14. 2. 1889. 1048 SGp, 28. 2. 1889; prim. SP, 6. 3. 1889. 1049 MZ, 7. 3. 1889. 1050 Prim. Kokoschinegg, Erinnerungen, str. 182–183. 1051 SP, 23. 3. 1889. 1052 DW, 31. 3. 1889. 1053 MZ, 9. 3., 19. 3. 1890. 1054 PAM, fond Gregorec, pismo Ivana Dečka, 18. 3. 1890. 1055 SP, 17. 5. 1890. 1056 MZ, 18. 5. 1890. 1057 Prim. SP, 25. 1. 1890. 1058 DW, 2. 2. 1890. 1059 DW, 20. 4. 1890. 184 praktično izvajati brez ozira na narodne meje, zlasti v šolskih zadevah. Ta se mora dati avtonomnej upravi vsakega naroda. Potem bomo še le imeli narodno in pravo ljudsko šolo, katere ne bode mogel zlorabiti za raznorodovanje noben drug narod, nobeno tuje šolsko društvo, ki dobiva denar celo iz Prusije.« Posebej je »prevetril« devetnajsti člen ustave, ki je predvideval razdelitev narodov »v narodnih in jezikov- nih vprašanjih« in prepustitev »vsakemu samemu varstvo narodnih pravic svojih«, dotaknil pa se je zahtev Zedinjene Slovenije in »spomnil« na »slovenski upravni okoliš, ki bi obsegal slovenske dele Štajerske in Koroške potem pa Kranjsko in Primorsko«, češ da bi »naprava tacega upravnega okoliša / / delala manj težav, nego narodna razdelitev sodnih in upravnih okrajev na Češkem, / / v slovenskem uprav- nem okoliši stanujoče drugojezične narodnosti pa bi našle v državnem zakonu / / primerno varstvo za narodnost svojo in jezik«. 1060 Če so ostale njegove besede, češ da je »zatiranje« Nemcev na Češkem malen- kost v primerjavi z zatiranjem Slovencev, zgolj »na papirju«, pa se je nerazpoloženje spodnještajerskih Nemcev do dunajskih punktacij še okrepilo. Okrepilo pa se je tudi nasprotovanje Združeni nemški levici in njenemu voditelju Ernstu Plenerju, češ da mu gre zgolj za vrnitev na oblast, zaradi česar so podprli nacionalno politiko Nemškonacionalnega združenja. 1061 Slovenska politika, ki je po Gregorečevi »zaostritvi« nastopila bolj organizi- rano, je svoj poostreni politični nastop »predstavila« po Heinricherjevi smrti tudi pred imenovanjem novega predsednika celjskega okrožnega sodišča, ko je pro- ti nemškemu kandidatu Gertscherju, 1062 ki je sicer zasedel mesto vodje celjskega urada, 1063 navijala za Slovenca, ministrskega svetnika v pravosodnem ministrstvu Levičnika, in upala na boljše čase. 1064 1060 SGp, 23. 4. 1890; prim. SP, 26. 4. 1890; Rahten, Zavezništva in delitve, str. 56. 1061 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 159. 1062 Gertscher naj bi bil sicer naklonjen Slovencem. Prim. Sernec, Spomini, str. 44-45. 1063 SP, 19. 11. 1890. 1064 DW, 16. 10. 1890. 185 Slovenci in štajerski deželni zbor 1884–1890 Slovenski poslanci so v deželnem zboru nadaljevali s »staro« politiko, toda nemška ustavoverna večina je bila nepopustljiva. V začetku decembra leta 1885 (7. 12. 1885) je Božidar Raič skupaj z ostalimi slovenskimi poslanci ponovno protesti- ral (II. sesija od 25. 11. 1885 do 14. 1. 1886), ko je zahteval pojasnilo, zakaj da na- mestništvo ne upošteva ukaza ministrstva o slovenskem učitelju za slovenski jezik na mariborskem učiteljišču. 1065 Glede na to, da je časopisje ugotavljalo, da so »želje in nasveti konservativnih in slovenskih poslancev / / bob v steno«, ni ena izmed na- slednjih sej sredi decembra (15. 12. 1885) pravzaprav nikogar preveč presenetila. Ko je Raič predlagal vpeljavo slovenščine tudi na ptujski gimnaziji, je naletel na oster odziv liberalcev 1066 in časopisja, ki je ostro nastopilo in menilo, da bo ob vse večjem slovenskem prizadevanju potrebno misliti celo na nemške vzporednice. 1067 Še pose- bej se je »izkazal« Karl Ausserer, ki je dejal, da je Ptuj vendar »nemško mesto« in da mora v njem »tudi vse nemško ostati«. 1068 Kljub temu, da se je celo deželni odbor »ogreval« za predlog, je nemškoliberalna večina v njem stvari ponovno »postavila« na svoje mesto. 1069 Vendar pa je slovenska stranka v deželnem zboru nadaljevala s postavljanjem svojih zahtev, čeprav ni bilo upanja na izboljšanje razmer. Ko je v začetku januarja leta 1886 (8. 1. 1886) celjski župan in poslanec Neckermann vložil interpelacijo 1070 zaradi slovenskega petja cesarske himne nekaterih slovenskih dijakov na celjski gi- mnaziji, ki so bili zaradi tega sicer že izključeni, in obtoževal vodstvo šole ter sloven- ske profesorje, češ da jim dajejo potuho, obenem pa videl v tem zgolj slovenizacijo izobraževalne ustanove, 1071 je Miha Vošnjak nemudoma odgovoril, naj na dotični šoli vzpostavijo slovenske paralelke. Neckermann, ki je v svojih izvajanjih obtožil še celjsko čitalnico, ki da je bila ognjišče slovenske nacionalne agitacije v Celju, ni naletel na odgovor, ki si ga je želel, ko je namestnika vprašal, ali bo ukrepal. Kübeck nanreč ni bil njegovega mnenja in je menil, da je slovensko, nemško in latinsko petje na celjski gimnaziji običajno že vrsto let. 1072 Neckermann ni bil z odgovorom niti najmanj zadovoljen. Dogodek na celjski gimnaziji je ponovno spodbudil celjske ustavoverce, da so z vsemi sredstvi pričeli braniti »nemško« celjsko gimnazijo. »Mar- burgerca« je zadevo takoj predstavila kot nacionalni fanatizem slovenskih dijakov, 1065 SGp, 10. 12. 1885; S, 11. 12. 1885; SN, 9. 12. 1885; SP, 12. 12. 1885; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 7. Sitzung, 7. 12. 1885, str. 38–39. 1066 SGp, 17. 12. 1885; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 12. Sitzung, 15. 12. 1885, str. 123–127. 1067 MZ, 29. 11. 1885. 1068 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 12. Sitzung, 15. 12. 1885, str. 122–123. 1069 SGp, 17. 12. 1885. 1070 Prim. SP, 13. 1. 1886; DW, 10. 1. 1886; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Ste- ierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 17. Sitzung, 8. 1. 1886, str. 234–236. 1071 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 122. 1072 SN, 11. 1. 1886. 186 slovensko časopisje pa obtožila širjenja sovraštva do spodnještajerskih Nemcev. 1073 Toda slovensko časopisje, ki je bilo nad spodletelim poskusom celjskih Nemcev navdušeno, je upravičeno ugotavljalo, da ne bo mogoče govoriti o enakopravnosti v Avstriji vse dotlej, dokler ne bodo ustanovljene slovenske paralelke na gimnazi- jah in dokler spodnještajerski Nemci ne bodo spregledali svojih napačnih stališč (na gimnazije so gledali kot na nemške trdnjave sredi slovenske okolice, ki je bila po mnenju »marburgerce« do njih povsem ostro usmerjena). 1074 Razmere v Celju, ki je predstavljalo jedro nacionalnih konfliktov zaradi vse močnejših prizadevanj slovenske stranke, pa so na po besedah predsednika odbora celjske čitalnice Josipa Serneca vodile že v take skrajnosti, da je bilo žaljenje in ozmerjanje Slovencev v ka- varnah in v javnem življenju že skoraj na dnevnem redu, 1075 »windisch« pa oznaka za Slovence, ki je dobila podporo celo v deželnem zboru. 1076 Medtem je Eduard Glant- schnigg v graški Tagespost pozival k enotnemu in složnemu nastopu ustavovercev do slovenske politike. 1077 Večje razburjenje je med slovenskimi spodnještajerskimi deželnozborskimi poslanci povzročila resolucija šolskega odseka (13. 1. 1886), ki je zahtevala vpelja- vo nemščine v enorazredne ljudske šole, »kakor to javno življenje, jednota dežele, cesarstva in armade zahteva.« 1078 Potem ko je Hermann Gödel-Lannoy menil, da je jezikovno vprašanje nemogoče rešiti brez upoštevanja devetnajstega člena decembr- ske ustave, še bolj pa nasprotoval učenju nemščine za učence prvih razredov v prete- žno slovenskem okolju, se je Ferdinand Dominkuš pridružil njegovemu mnenju in grajal delovanje deželnega šolskega sveta, ki da se »briga jedino le za ponemčevanje štajerskih Slovencev. Kjer gre za šolske potrebe Slovencev, tam se deželni šolski svet tako vede, kakor da bi on bil odbor nemškega Šulfereina.« 1079 Baron Moscon je obema dokazoval, da je »resolucija neobhodno potrebna in v željah in interesu slovenskega prebivalstva«, in skušal prikazati, da je stališče slovenskih poslancev ravno nasprotno mnenju spodnještajerskih Slovencev. Jožef Jerman je resolucijo še posebej ostro obsodil. Po njegovem je bila nemščina smiselna v srednjih šolah zaradi nadaljnje kariere, nikakor pa ne v prvih razredih ljudskih šol. Kot velikokrat poprej je ponovil zahtevo po oddelku štajerskega namestništva na Spodnjem Šta- jerskem, s katerim bi bilo mogoče misliti na izboljšanje prenapetih nacionalnih raz- mer. Namestnik Kübeck, ki je govornike spremljal z majajočo glavo, češ da govorijo neumnosti in da nimajo prav, na koncu ni ostal brez besed. Potem ko so slovenski poslanci složno nastopili, ustavoverca Moritz Schreiner in Karl Ausserer pa sta od- 1073 MZ, 17. 1. 1886. 1074 SP, 13. 1. 1886; MZ, 20. 1., 22. 1. 1886. 1075 SP, 16. 1. 1886. 1076 SP, 23. 1. 1886. 1077 SP, 6. 2. 1886. 1078 SGp, 21. 1. 1886; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 20. Sitzung, 13. 1. 1886, str. 311; Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 11. 1079 Prim. SGp, 21. 1., 28. 1., 4. 2. 1886; SN, 23. 1., 25. 1. 1886; SP, 16. 1. 1886; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 20. Sitzung, 13. 1. 1886, str. 311–316. 187 ločno nasprotovala Slovencem, češ da brez nemščine ne gre niti v ljudskih šolah, je Kübeck zavrnil Jermanov govor in dokazoval, da se deželni šolski svet strogo drži ustave in da ne »misli na nobeno germanizacijo«. 1080 Glede na to, da je devetnajsti člen »pokal« po šivih, je v svojih prizadevanjih nekoliko pretiraval, ko je skušal pri- kazati narodnostno situacijo na Spodnjem Štajerskem v popolni luči. Po sprejetju resolucije, proti kateri so glasovali zgolj Slovenci, na začudenje slovenskega časopisja pa so jo podprli tudi nemški konservativci 1081 (s tem so posledično povzročili dis- tanco med obema parlamentarnima političnima kluboma), 1082 so slovenski poslanci zapustili deželnozborske klopi in pokazali svoje stališče. 1083 Toda na potek deželne politike s tem niso kaj prida vplivali, še posebej zato, ker so okrajni šolski sveti na Spodnjem Štajerskem preradi peljali svojo politiko, ki ni bila v skladu z načeli deželnega šolskega sveta, ki slovenščine sicer nikakor ni pospeševal. 1084 Tako je bil položaj mnogokrat slabši, kot so to občutili gospodje v glavnem deželnem mestu. V času med II. in III. sesijo je izpraznjeno poslansko mesto ptujske kmečke kurije (po Raičevi smrti) zasedel Fran Jurtela, ki na volitvah ni imel težav, ko je bil konec oktobra enoglasno izvoljen. 1085 Skupaj z ostalimi je skušal dostojno na- domestiti svojega predhodnika, še sploh potem, ko je resolucija deželnega zbora glede vpeljave nemščine v ljudske šole močno razburila spodnještajersko slovensko javnost. Ta je pozivala, da je na Spodnjem Štajerskem potrebno postaviti branike proti deželnozborski politiki. 1086 Potem ko je Karl Ausserer v začetku leta 1887 (13. 1. 1887) v deželnem zboru (III. sesija od 9. 12. 1886 do 22. 1. 1887) protestiral proti Pražákovim naredbam, 1087 deželni zbor pa je pripravljal ponovni predlog za uvedbo nemškega pouka v osnov- ne šole, je nameravani ukrep na Spodnjem Štajerskem naletel na splošno neodo- bravanje slovenske strani. Krajevni šolski sveti, ki so proti odloku deželnega zbora vložili pritožbe, so vzbujali določeno mero optimizma, še sploh potem, ko je slo- vensko časopisje pozivalo k ostrejšemu nastopu na državni ravni, ker da imamo »razsodbe državnega sodišča, s katerimi se je to, kar mi terjamo glede naših šol, pri- znalo Čehom in Poljakom«. 1088 Kljub vsemu krajevni šolski sveti na deželi nikakor niso bili složni. Medtem ko je večina za razliko od okrajnih šolskih svetov delovala v smislu krepitve slovenstva, je presenetila prošnja slatinskega krajevnega šolskega sveta deželnemu odboru za finančno podporo »šulvereinske šole v Slatini«. Temu je ostro nasprotoval poslanec Jerman, ki je menil, da je deželna podpora nemškemu 1080 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. II. Session, 20. Sitzung, 13. 1. 1886, str. 317–329. 1081 SN, 16. 1. 1886; prim. Baš, Prispevki, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 192. 1082 Slovenski poslanci so se kasneje na parlamentarni ravni pričeli oddaljevati od nemških konservativcev in se približevali ideji o političnem sodelovanju s Hrvati. Baš, Prispevki, Doba Ivana Dečka, str. 69. 1083 SN, 16. 1. 1886. 1084 SGp, 4. 2. 1886. 1085 Melik, Volitve, str. 391. 1086 SGp, 16. 12. 1886. 1087 MZ, 16. 1. 1887; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. III. Session, 15. Sitzung, 13. 1. 1887, str. 176–178. 1088 SGp, 13. 1. 1887; SP, 15. 1. 1887. 188 Schulvereinu popolna skrajnost in korelacija med omenjenim društvom ter šolskim svetom v nasprotju z zakonom, še sploh zato, ker bi slovensko mladino poučevali v celoti v nemščini. Schulverein je vztrajno prodiral med slovensko prebivalstvo. V delovnem območju krajevnega šolskega sveta je po navedbah slovenskega poslanca živelo zgolj petnajst Nemcev. Jerman je obsodil potezo krajevnega šolskega sveta v zvezi s Schulvereinom in predlagal finančno podporo slatinski občini za izgradnjo štirirazredne dekliške osnovne šole s poudarkom, da gre vendarle za čisto slovenski okraj, kjer da nima Schulverein kaj iskati. 1089 Kljub temu je njegov predlog naletel na neplodna tla, predlog finančnega odbora o »smiselni« podpori slatinskemu šol- skemu svetu pa je deželni zbor podprl. 1090 Schulvereinovo načrtno delo se je sicer na Spodnjem Štajerskem že izrazito kazalo. Nova lokalna društva so se pospešeno ustanavljala, 1091 v mariborski okolici pa je nemško društvo načrtno pospeševalo »nemški duh« s podpiranjem svojih šol v Radvanju in v Pekrah, 1092 kar je posebej po- udarilo zborovanje mariborske krajevne skupine konec marca leta 1887, 1093 vse ob »dejstvu«, da je učiteljstvo na Spodnjem Štajerskem pod močnim vplivom slovenske »hujskaške« duhovščine. 1094 Sredi maja so v Celju odprli še vrtec in se postavili proti slovenski šolski družbi, ki je v Celju svoj vrtec že imela. 1095 Konec januarja (21. 1. 1887) je poslanec Dominkuš zavračal trditve poslan- ca Aussererja, češ da je ukaz pravosodnega ministrstva glede vpeljave češčine na praškem in brnskem višjem deželnem sodišču »škodljiv pravosodju in da je pravo- sodno ministerstvo prestopilo svoj uradni delokrog«. V svojem govoru je potihoma namigoval na podobno odredbo za graško višje deželno sodišče, ob tem pa še vedno ugotavljal, da so razmere znotraj delovnega področja omenjenega sodišča daleč od slovenskih zahtev, ker da »so Slovenci, kar se tiče pravosodja, dosedaj jako malo dosegli, da se je ustreglo le neizogibljivim praktičnim potrebam, da Slovenci še nikakor ne uživajo istih pravic kakor drugi avstrijski narodi«. 1096 Ausserer, ki je v potezi ministra Pražáka videl ponovno zatiranje in teptanje nemštva, je vsekakor pretiraval. Medtem je deželni zbor ob obravnavi Pražákovih naredb oblikoval pose- ben odbor. Liberalna večina in opozicijska manjšina sta podali vsaka svoje poročilo. Večina je soglasno podprla Aussererja, medtem ko je manjšina menila, da je nared- ba zgolj posledica izvajanja devetnajstega člena ustave, 1097 kot je to izrecno poudaril Miha Vošnjak v interpelaciji (21. 1. 1887). 1098 Dominkuš je upravičeno sklepal, da poskušajo nemški ustavoverci z vsemi sredstvi ubraniti svoje »staro« nemško pose- stno stanje, ko so Aussererju pritegnili vsi liberalni poslanci. »Če se trdi v predlogu 1089 SGp, 17. 2., 24. 2., 3. 3. 1887; prim. SP, 23. 2. 1887. 1090 DW, 20. 1. 1887. 1091 Npr. v Ormožu, v Zidanem Mostu in v Šentilju. Prim. DW, 20. 1., 10. 3. 1887; MZ, 3. 7. 1887. 1092 Prim. DW, 20. 2. 1887. 1093 MZ, 1. 4., 3. 4. 1887. 1094 DW, 14. 4. 1887. 1095 DW, 19. 5. 1887. 1096 SN, 4. 2. 1887. 1097 SP, 22. 1. 1887. 1098 SP, 26. 1. 1887; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. III. Session, 22. Sitzung, 21. 1. 1887, str. 342. 189 gospoda Aussererja, da bi ukaz pravosodnega ministerstva lahko resno vznemiril nemško prebivalstvo na Štajerskem, zlasti vzbudil bojazen, da se bodo nemški de- želani polagoma spodrinoli z vseh častnih mest in iz državnih služeb, če se govori sploh o pretečem poslovenenji Štajerske, če se to ne godi na kakem razvnetem strankarskem shodu, ampak pred najvišjim sodiščem javnosti, v deželnem zboru, mora tako pačenje dejanskih razmer vsekako vzbujati strah in vsak se vpraša, če je prav slišal, dokler ne spozna, da ne gre pri enuncijaciji, ki se je uprizorila s takim eklatom za vprašanje notranje pravosodne službe, ampak za strankarsko demon- stracijo, katerej je le tolikokrat imenovana jezikovna naredba bila sredstvo.« 1099 Slovenski deželnozborski poslanci so na seji konec leta (9. 12. 1887) izrazili veliko začudenje nad postopanjem deželnega odbora (IV. sesija od 24. 11. 1887 do 17. 1. 1888), ki da je puščal »prosto roko deželnemu šolskemu svetu, da sili nemški jezik v slovenske ljudske šole celo zoper postave, zoper člen 19 ustanovnih državnih zakonov«, potem ko se je deželni šolski svet odločil uvesti nemščino kot edini učni jezik na spodnještajerskih ljudskih šolah. Namestnika Kübecka so pozvali, naj po- sreduje in preko dunajske vlade poskrbi za odpravo obstoječih razmer. 1100 Ko je bil po Dominkuševem odstopu – ta je bil sicer prvi kandidat za name- stnika štajerskega deželnega glavarja 1101 – z mesta deželnozborskega poslanca celjske kmečke kurije na nadomestnih volitvah sredi decembra brez protikandidata izvo- ljen celjski odvetnik Josip Sernec, 1102 je izvolitev nakazovala spremembo. Slovenci sicer ob liberalni večini v deželnem zboru niso imeli večjih upov na svoj prodor, toda njegova politična afirmacija in predsedovanje celjski posojilnici, ki da je, po njegovih besedah na občnem zboru, napredovala z velikimi koraki, 1103 je pričala o tem, da gre za agilnega človeka s treznim političnim programom, ki je predvideval »v edinosti z drugimi poslanci in s katoliško cerkvijo delati za blagor domovine, kolikor mu bo mogoče v oziru na to, da so Slovenci v menjšini v graškem zboru«. 1104 Nemoč celjskih Nemcev na nadomestnih volitvah je pričala o tem, da se je sloven- ska stran v Celju že močno »zasidrala« in skušala premišljeno »napasti« nemško mesto Celje, 1105 slovenske politične uspehe pa je dopolnjevalo še imenovanje prvega Slovenca Frana Radeja za namestnika štajerskega deželnega glavarja. 1106 Ob dejstvu, da so slovenskim poslancem v graškem deželnem zboru (V. sesija od 27. 8. do 29. 9. 1888) načelno stali ob strani le nemški konservativci, medtem ko 1099 SGp, 10. 2. 1887; SP, 26. 1. 1887; prim. Dominkušev govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. III. Session, 22. Sitzung, 21. 1. 1887, str. 349–351. 1100 SGp, 15. 12. 1887; SN, 14. 12. 1887; SP, 10. 12. 1887; prim. Stenographische Protokolle über die Sit- zungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. IV. Session, 9. Sitzung, 9. 12. 1887, str. 52. 1101 Prim. korespondenco med Kübeckom, Pražákom in Taaffejem v: Skedl, Der politische Nachlass, str. 282–284. 1102 Melik, Volitve, str. 388. 1103 SP, 16. 2. 1887. 1104 SGp, 29. 12. 1887; prim. Cvirn, Sernec, str. 127. 1105 Prim. SP, 21. 12. 1887. 1106 Cvirn, Politične razmere na (spodnjem) Štajerskem na prelomu stoletja, str. 24; Stöckl, Der steiermär- kische Landtag, str. 1693. 190 je liberalna večina mogla urejati zadeve po svoje, je podobno »usodo« doživela tudi razprava o mariborski sadjarski in vinarski šoli (10. 9. 1888). Namestnik deželnega glavarja Fran Radej sploh ni izzval nemških liberalcev s kakršnokoli provokacijo, temveč je predlagal v zvezi s šolo le gospodarske zadeve, ko se je oglasil poslanec Wunder in menil, da je uspeh pri poučevanju nemškega jezika na omenjeni šoli manjši kot v preteklih letih. Izrazil je skrb, da slovenska stranka nemščino »v meša- nih okrajih, v uradih in šoli in v javnem življenji vedno bolj krči in nazaj potiska«. Pozval je ostale ustavoverne poslance, da je potrebno zaradi tega, ker »avstrijski Nemci izgubljajo prostorček za prostorčekom«, braniti nemške interese v jezikov- no mešanih območjih. Poslanec Morré je na drugi strani poudaril, da je potreb- no Slovence »kolikor možno ovirati, da se nemški ne naučé«, ker da bi bili edini zmožni zapolniti izpraznjena delovna mesta v mešanih okrajih, »ker se mi druzega deželnega jezika nečemo učiti«, slovenskim poslancem pa da je potrebno z vsemi sredstvi preprečiti večjo zastopanost, dokler da »ne bodo Nemci iz Češke zastopani v deželnem zboru v Pragi.« Na te žalitve se je oglasil poslanec Jerman in poudaril, da mariborska šola nikakor ni zavod za ponemčevanje in pozval k odklonitvi Wun- drovega predloga. Kljub temu je liberalna večina podprla Wundra in povzročila nadaljevanje obstoječega stanja na mariborski šoli. 1107 1107 SGp, 20. 9. 1888; SN, 12. 9., 2. 10. 1888; SP, 19. 9. 1888; MZ, 12. 9. 1888; prim. Stenographische Pro- tokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. V. Session, 9. Sitzung, 10. 9. 1888, str. 42–45. Celje je od srede 80-tih let naprej predstavljalo središče spodnještajerske politike in center vse ostrejših nemško-slovenskih nacionalnih odnosov (Zgodovinski arhiv Celje - 524, zbirka fotografij) 191 Na sklep se je odzval poslanec Jožef Šuc, ki je dejanje deželnega zbora obso- dil, češ da je poudarjanje nemščine med slovenskimi dijaki nesmiselno, obenem pa menil, da so slovenski poslanci skoraj »nepotrebni« v deželnem zboru, ker da skoraj ničesar ne dosežejo. 1108 Tudi Miha Vošnjak je bil podobnega mnenja in zavračal težnje ustavovercev, ki so bili »prepričani«, da je prizadevanje za slovenski jezik zgolj napad na nemščino. 1109 Poslanec se je konec septembra znašel še na »zatožni klopi«, ko je deželni zbor vzel v pretres spodnještajerske slovenske posojilnice. Vošnjaku, ki je branil slovenske denarne zavode in trdil, da poslujejo v skladu z zakonodajo, potem ko se je v poročilu deželnega odbora znašla ormoška posojilnica, »obsojena«, da denar preveč kopiči, namesto da bi ga posojala, 1110 je poslanec Hackelberg oči- tal, da slovenske institucije manipulirajo z denarjem in da presegajo svoje delovno področje. Resnica je bila povsem drugje, kar je priznal tudi član deželnega odbora, poslanec Berg, ko je primerjal celjsko posojilnico in dejal, da je »vorzüglich geleite- tes Institut«. Ko je Hackelbergove trditve zavrnil še Josip Sernec, je na koncu tudi Kübeckovo mnenje, češ da slovenskim posojilnicam ni mogoče očitati nepravilno- sti, potrdilo, da je zadeva prišla na dan po obilni »akciji« deželnozborskih nemških liberalcev. 1111 V začetku novembra je deželnozborsko debato komentiralo slovensko časo- pisje. Südsteirische Post je upravičeno ugotavljala, da je bil napad na Vošnjakove 1108 S, 20. 9. 1888. 1109 S, 4. 10. 1888. 1110 Prim. SP, 17. 11. 1888. 1111 SP, 13. 10. 1888. Celjska mestna hranilnica je že sredi 70-tih let dobila povsem nemško »lice« (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 192 posojilnice le napad na uspešne ustanove, ki da so na Spodnjo Štajersko prinesle očiten napredek, še sploh uspešne pa so bile pri krepitvi slovenskega meščanstva, ki se je »otreslo« nemških hranilnic, kar je šlo spodnještajerskim in ostalim ustavover- cem še posebej v nos. Še posebej se je pri tem »izkazala« Zveza slovenskih posojilnic, ki je uspešno prodrla med nemške denarne zavode. »Und dieser Zweck konnte vor- läufig nur durch Errichtung von Vorschusscassen erreicht werden. Es lag eben die dringende Nothwendigkeit vor, vor Allem die bäuerlichen Besitzer vor Executionen zu schützen und was die Posojilnica's in dieser Beziehung geleistet haben, lehrt die Durchsicht der zur Publication von Feilbietungsedicten dienenden Landes-Amts- blätter! Nicht bloss Hunderte, ja man kann sagen Tausende von bäuerlichen Besit- zungen wurden durch Beihilfe der Vorschusscassen den Besitzern erhalten und wie oft ereignete sich der Fall, dass Besitzer, von den Sparcassen bereits in Execution gebracht, durch die Posojilnica's gerettet wurden und werden.« 1112 1112 SP, 7. 11. 1888. 193 Radikalizacija nemške politike po državnozborskih volitvah leta 1885 Po volitvah leta 1885 je prišlo do razkola v liberalni Združeni levici, ki se je razcepila v Nemško-avstrijski in Nemški klub, v spodnještajerski nemški politiki pa so povsem prevladali zagovorniki radikalne nacionalne politike, ki si je v skladu z Linškim programom prizadevala za odločno varovanje nemških interesov na vseh področjih družbenega življenja. Sledeč politiki Nemškega kluba so se spodnještajer- ski Nemci zavzemali za oblikovanje »velike, močne, svobodne, na napredku na vseh področjih materialnega in duhovnega življenja temelječe Avstrije«, ki bi ji v interesu vseh vladali Nemci. Zavedajoč se, da slovenski napredek ni zgolj posledica Slova- nom naklonjene Taaffejeve vlade, so glavne sile usmerjali v obrambo posestnega stanja na jezikovnem in gospodarskem področju. Pri obrambi starega jezikovnega stanja so se mogli ob Schulvereinu, ki so ga pospešeno ustanavljali ob jezikovni meji, 1113 opirati na štajerski deželni zbor. 1114 Po državnozborskih volitvah ter ponovni večini slovanskih in nemškokon- servativnih poslancev je politika na Spodnjem Štajerskem nadaljevala svojo pot. Ob vse ostrejši nacionalni drži nemških telovadnih, pevskih in drugih društev 1115 tudi slovenska stran ni skrivala svojega nacionalnega stališča. Slovenci so sicer po- stavljali vse upe v izpolnitev postavljenih zahtev, nemški liberalci pa so po porazu 1116 iskali svoje politično zadoščenje v lokalni politiki in dobivali večino v mestnih ter trških občinskih zastopih. Ko je državni zbor konec septembra leta 1885 ponovno odprl svoja vrata, slovensko časopisje ni skrivalo zadovoljstva ob dejstvu, da je bilo število liberalnih poslancev manjše kot v prejšnjem mandatu, in kljub neizpolnitvi dotedanjih zah- tev zagotavljalo, da bodo Slovenci napredovali edino s Taaffejem na čelu. 1117 Še z večjim zadovoljstvom je pozdravilo ustanovitev družbe sv. Cirila in Metoda, ki je bilo naperjeno proti nemškemu Schulvereinu in poudarjalo, »da ne smemo križem rok držati in mirno gledati, kako da se naša deca potujčuje, izneverja svojemu na- rodu in odgaja v mislih in nazorih katoličanstvu nasprotnega nemško-židovskega liberalizma.« 1118 Nacionalna pola sta bila tudi na šolskem področju zastopana vsak s svojo organizacijo, nemško časopisje pa nikakor ni pokazalo »sočutja« do slovenskih paralelk. 1119 Še več, kot program spodnještajerskih ustavovercev je jasno in glasno proglasilo ohranitev »starega« jezikovnega stanja in razširjenje nemškega nacional- nega duha. 1120 Nacionalni nemir je napredoval z velikimi koraki. Na Ptuju so ob ustanovitvi tiskarne sv. Cirila Slovenci poudarjali geslo »Svoji k svojim«, češ da »ne 1113 Prim. StLA, fond Statth., fasc. 53–4625/1881, fasc. 53–34/1885. 1114 Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 10–11. 1115 Npr. DW, 14. 6., 21. 6., 2. 7. 1885. 1116 Prim. DW, 7. 6. 1885. 1117 SGp, 24. 9. 1885. 1118 SGp, 8. 10. 1885. 1119 DW, 6. 9., 10. 9. 1885. 1120 DW, 8. 10. 1885. 194 bodo imeli oni, ki nam kratijo naše narodne pravice in črtijo naš mili materni jezik, dobička od duhovnega slovenskega dela«, 1121 časopisje pa je pozdravilo odhod ministra Conrada, ker da novi minister ne more biti slabši od svojega predhodni- ka. 1122 Konec oktobra je Richard Foregger v državnem zboru prodrl z interpela- cijo, češ da so vzporednice naperjene zgolj h kalitvi »nemškega« miru, 1123 celjski župan Neckermann pa je slovenske zahteve preprosto označil za golo hujskaštvo, 1124 še sploh potem, ko je prejšnjega ravnatelja celjske gimnazije, nemškega liberalca Swobodo, zamenjal novi ravnatelj Končnik, ki ni trobil v rog skupaj z ostalimi celj- skimi Nemci. 1125 Zato nikakor ne preseneča, da so celjski Nemci ob odprtju celjskega nemškega gledališča konec oktobra poudarjali, da je teater nova »trdnjava« Nemcev v Celju in skušali z novo ustanovo dodatno »ojačati« nemški značaj mesta. 1126 Spodnještajersko nemštvo je simpatiziralo z Nemškim klubom in vedno bolj radikalno nastopalo proti slovenskim zahtevam. V tem duhu je »iskal« ugodna tla za svoje politično delovanje tudi Georg Schönerer. Toda na Spodnjem Štajerskem večjega uspeha ni požel. Ko se je udeležil shoda graškega društva nemških nacional- cev septembra leta 1886, se slovensko časopisje ni preveč ubadalo z njegovo navzoč- nostjo. 1127 Na drugi strani pa nemško spodnještajersko časopisje nad njegovo poli- tiko ni bilo preveč navdušeno in ga nikakor ni sprejelo z odprtimi rokami. Njegov vpliv je bilo občutiti le v delovanju Kmečkega društva Maribor–okolica, katerega član je postal novembra leta 1885. Schönererjev govor v Marenbergu februarja leta 1886 je sicer naletel pri kmečkem poslušalstvu na dober odmev. Toda večji prodor na Spodnjo Štajersko mu je na omenjenem zborovanju spodletel. Glede na to, da se je njegov gospodarski in socialni program pokrival s programom spodnještajerskih ustavovercev, je njegova izjava, češ da so Čehi izvorno bliže Nemcem kot Judje in da lahko Slovani Nemcem koristijo v antisemitskem boju, pogorela. Spodnještajersko nemško časopisje mu je zamerilo paktiranje s slovanstvom v zvezi s krepitvijo anti- semitizma. Eduarda Glantschnigga, ki je v graški Tagespost branil Schönererja, češ da njegove besede niso bile tako mišljene, je nemško časopisje zavrnilo in menilo, da sodelovanje s slovenskimi prvaki, kar je jasno nakazal Schönerer, v boju proti Ži- dom nikakor ne pride v poštev. Še odločneje je Schönererja zavrnil ptujski Johann Michelitsch na zborovanju Nemškega nacionalnega društva v Gradcu v začetku oktobra, ko je trdil, da vnaša Schönerer med spodnještajersko nemštvo razdor in da nikakor nima boljšega programa kot Nemški klub, ki ga je spodnještajersko nemštvo podpiralo. Michelitsch je še posebej ostro obsodil novo Schönererjevo obrambno organizacijo Schulverein für Deutsche, ki je podpirala zgolj šole z nemškimi otroki, 1121 SGp, 29. 10. 1885. 1122 SGp, 12. 11. 1885. 1123 SP, 7. 11. 1885; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 15. Sitzung der X. Session am 24. Oktober 1885, str. 447. 1124 SP, 14. 11. 1885. 1125 SP, 12. 12. 1885. 1126 Cvelfar, Studen, Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju, str. 340. 1127 SP, 7. 9. 1886. 195 češ da je potrebno dati na Spodnjem Štajerskem nemško izobrazbo tudi sloven- skim otrokom. Na shodu so enoglasno podprli Michelitscha in sprejeli resolucijo o enotnosti Štajerske. Še bolj nepriljubljen pa je Schönerer na Spodnjem Štajerskem postal po februarju leta 1887, ko se je tudi pod vplivom njegovega antisemitskega stališča razcepil Nemški klub. 1128 Spodnještajersko nemštvo se je približalo novou- stanovljenemu Nemško-nacionalnemu združenju, Schönererjev antisemitizem pa ni bil dejavnik, ki bi na Spodnjem Štajerskem mogel priti v poštev. 1129 Po razcepu Nemškega kluba sta se med državnozborskimi poslanci, ki so iz njega izstopili, znašla med nasprotniki antisemitizma tudi poslanec ptujske mestne kurije Karl Ausserer in poslanec celjske mestne kurije Richard Foregger. Slednji je hkrati odložil tudi svoj državnozborski mandat. 1130 Spodnještajersko nemštvo se je popolnoma strinjalo z izstopom, pozdravilo pa je tudi ustanovitev Nemško- nacionalnega združenja pod vodstvom Otta Steinwenderja, ki si je prizadevalo za gospodarske in socialne reforme ter politično in gospodarsko povezavo z Nemčijo. Preostanek Nemškega kluba se je konec leta 1888 združil z Nemško-avstrijskim klubom v Klub združene nemške levice, ki je predstavljala najmočnejšo opozicijsko skupino v parlamentu. 1131 Foreggerjev odstop je vzpodbudil celjske Slovence k treznemu volilnemu rav- nanju. Vendar pa celjski ustavoverci niso »našli« drugega kandidata, ko je Foregger na predvolilnih shodih znova prepričal volivce, na aprilskih nadomestnih volitvah pa znova kandidiral. Ko je svojo kandidaturo najavil tudi pisarniški uslužbenec okrajnega sodišča v Kozjem Karl Gelingsheim, so ga Slovenci podprli, še sploh po- tem, ko je poudaril, da se »ne drži doslej nobene stranke« in da »ne vstopi, ako si ga izvolijo za poslanca, v noben klub, saj si s tem vsak poslanec že zaveže roke ter ne more ne govoriti ne glasovati po svojem prepričanju, ampak le na povelje kluba«. 1132 Kljub temu, da je bil Gelingsheim Nemec, nikakor ni ugajal celjski nemški politiki, ki je potrebovala nekoga, ki bo zagovarjal celjsko in spodnještajersko nemškonaci- onalno politiko na državni ravni. Ustavoverno časopisje je tako močno agitiralo za svojega kandidata Foreggerja in poudarjalo njegove zasluge pri krepitvi nemštva na Spodnjem Štajerskem, 1133 medtem ko je protikandidata spodbijalo z besedami, češ da ni možnosti, da bi kandidat, ki ga je podprla tudi slovenska stranka, zmagal v celjskem mestnem volilnem okraju. 1134 Volilni rezultat je bil kljub podpori ne- katerih Nemcev Gelingsheimu podoben tistemu iz leta 1885, ker je o zmagovalcu 1128 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 128–147; Janez Cvirn, Schönerer v Mariboru, v: Grafenauerjev zbornik, ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Ljubljana, Pedagoška fakulteta Maribor, 1996, str. 587–590; prim. Schönererjevo politiko v državnem zboru v: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 39–45. 1129 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 87–91. 1130 Prim. DW, 17. 2., 20. 2. 1887; MZ, 18. 2., 23. 2. 1887; prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 69. 1131 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 148; o Steinwenderju glej več Lothar Höbelt, Otto Steinwender, Por- trät eines Nationalliberalen, Freiheitl. Bildungswerk, Wien, 1992; Edith Vanek, Die politische Täti- gkeit des Abgeordneten Dr. Otto Steinwender, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948. 1132 SGp, 7. 4. 1887; prim. SP, 30. 3. 1887. 1133 DW, 13. 3., 27. 3., 31. 3. 1887; Tp, 30. 3., 16. 4. 1887. 1134 DW, 3. 4., 7. 4. 1887. 196 po Schmerlingovi volilni geometriji odločalo »nemško« mesto Celje. Foreggerjeva zmaga izključno v Celju mu je prinesla ponovni mandat, vendar pa so volitve po- kazale, da se je v mestu ob Savinji slovenska stran že opazno krepila oziroma da so ustavoverci pričeli za razliko od mariborske mestne kurije, kjer je bilo razmerje na zadnjih volitvah pet proti ena, izgubljati glasove v prid Slovencem. 1135 Nemško časopisje na drugi strani tega seveda ni poudarjalo, ko je pisalo po volitvah o sijajni nemški zmagi in o ubranitvi nemštva v Celju. 1136 1135 SN, 21. 4. 1887; SP, 16. 4. 1887; prim. Melik, Volitve, str. 387. 1136 DW, 17. 4. 1887. 197 Slovensko posojilništvo Po državnozborskih volitvah je spodnještajerske volivce presenetil izstop (užaljenega) barona Gödel-Lannoya iz Hohenwartovega kluba. 1137 Volivci nad njego- vim dejanjem niso bili niti najmanj navdušeni, pač pa so mu izrekli »nezaupnico«, češ da sam ne bo storil prepotrebnih potez za slovensko ljudstvo. Medtem ko ni bilo v graškem deželnem odboru in deželnem šolskem svetu nobenega Slovenca, o oddelku štajerskega namestništva ni bilo ne duha ne sluha, okrajni glavarji so bili na Spodnjem Štajerskem »nasprotniki slovenstva«, sodstvo in uradništvo je bilo še vedno po večini nemško, 1138 mariborsko učiteljišče in gimnazije nemške, šolski nad- zorniki pa niso bili preveč naklonjeni Slovencem, mu je anonimni pisec svetoval, da se naj raje pobriga za našteto, še sploh pa se naj potegne za »razvoj domačega gospodarstva neobhodno« potrebnih slovenskih posojilnic. 1139 Njegova poteza jih je motila zaradi pritiska ustavovernih spodnještajerskih poslancev, ki so vedno znova nasprotovali uresničevanju slovenskih zahtev. Poziv Gödel-Lannoyu, naj »skrbi« za slovenske posojilnice, nikakor ni bil iz trte zvit. Že sredi leta 1885 je Miha Vošnjak zaradi pomanjkanja kapitala v manjših posojilnicah prosil poverjenike ljubljanske banke Slavija za posredovanje pri odo- britvi kredita Celjski posojilnici. »Mi Slovenci nimamo nobenega večjega denarne- ga zavoda, na katerega bi se zamogli naslanjati, vse kar se je doseglo, doseglo se je po lastnem, osebnem prizadevanji. Vsi veči denarni zavodi so v rokah naših protivni- kov, v te se izliva veliki denar, pa nazaj ga ne dobimo, ne le da nimamo pričakovati niti najmanjše podpore, ampak še braniti se moramo proti javnim in skritim na- padom od te strani. Naš narod imeti mora toraj svoj lastni osrednji denarni zavod, kar se bode prej ali slej zgodilo, potem bode nam še le mogoče doseči polno neod- visnost v denarnih zadevah in toraj narodno samostalnost. Več posojilnic obrnilo se je do slavne banke Slavije za odprti kredit. Banka Slavija je sicer dovolila kredit, akoravno v najmanjši meri, pa stavila take pogoje, ki so za nas neizpeljivi, tako da niso posojilnice porabile ta kredit, akoravno so bile že v stiskah.« 1140 Toda vodstvo ljubljanske izpostave Slavije se ni strinjalo z manjšo obrestno mero, kot jo je pre- dlagal Vošnjak. Banka je zavrnila »po več ko trimesečnem pretresovanji prošnjo, stavljeno do poverjenikov in pristavila, da so se vsa hranilna in posojilna društva, katera imajo posojila od banke 'Slavije' brez izjeme podvrgla onim pogojem«. Zara- di previsokih obresti je Zadruga opozarjala, »da morajo posojilnice jako previdno delovati in nikakor ne smejo segati črez svoje moči. Posebni ozir morajo jemati tudi na to, da imajo primerno svoto za vlagatelje hranilnih vlog vsak čas pripravljeno. Pri izposojevanji morajo biti posojilnice jako oprezne in naj le majhna in samo taka 1137 Prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 270; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitilna, V, str. 94. 1138 Prim. SP, 3., 14., 17. 10. 1885. 1139 SGp, 11. 11. 1885. 1140 Z, 31. 7. 1885. 198 posojila dajejo, katera se bodo vračala v kratkem obroku. Pomagati si moramo le s tistimi močmi, na katere se moremo zanesti in to so naše lastne moči same.« 1141 Na občnem zboru Zveze slovenskih posojilnic sredi novembra leta 1885 v Ljubljani je Miha Vošnjak tako poudaril težave majhnih posojilnic, »ki jim še vedno gotovine primanjkuje«, medtem ko sta poslovali brez finančnih težav le mariborska in celjska posojilnica ter se trudili pomagati manjšim. Vošnjak je po neuspelem poskusu pri ljubljanski Slaviji pričakoval pomoč avstrijske nacionalne banke, ki da bo »dovoljevala kredit pod takimi pogoji, da se ga bodo zadruge res mogle poslu- ževati. Ako pa nacijonalna banka tej želji ne bode htela zadostovati, pričakuje se od državnega zbora, da se bode pri posvetovanji o privilegijah nacijonalne banke oziral na opravičene zahteve hranilnih in posojilnih zadrug namenjenih v podporo kmetskega in obrtnijskega stanu.« 1142 Toda kljub težavam je Vošnjak na rednem občnem zboru Zveze slovenskih posojilnic v celjski čitalnici konec avgusta leta 1886 zadovoljno predstavil uspehe. Med njenimi sedemindvajsetimi člani je bilo trinajst posojilnic iz Štajerske, od nje- nega nastanka pa so na Slovenskem ustanovili šestnajst novih. Konec leta 1885 so slovenske posojilnice kazale živahno poslovanje. Deset tisoč članov in več kot milijon in pol goldinarjev vlog je zgolj potrjevalo dejstvo, da so se posojilnice zasi- drale med slovenskim prebivalstvom in se uspešno zoperstavile nemškim denarnim zavodom. Kljub temu je vodstvo Zveze razmišljalo, ali je izdajanje Zadruge, ki se ni najbolj »prijela«, sploh še smiselno. Zaradi premajhnega vpliva na širše prebivalstvo je Fran Jurtela pozival, da bi bilo boljše uvrstiti njene vsebine v Slovenskega gospo- darja, ki je bil med ljudstvom precej bolj razširjen. 1143 Revija je vseeno ostala, Zveza pa jo je poskušala močneje uveljaviti s pospešeno agitacijo in načrtnim razpečeva- njem. 1144 Čeprav je občni zbor ugotavljal, da nekatere manjše posojilnice ne razpola- gajo s primernimi sredstvi, je bil vendarle storjen korak naprej k učvrstitvi Zveze. Dopuščen je bil medsebojni nadzor poslovanja med kreditodajalci in posojilojemal- ci. Ker je Miha Vošnjak zavračal ideje o ustanovitvi centralnega denarnega zavoda za premoščanje denarnih težav manjših posojilnic, je ostalo pri starem. Celjska in mariborska posojilnica sta še naprej kot kapitalsko najmočnejši skrbeli za manjše denarne zavode in izvajali vlogo nekakšne denarne centrale. 1145 Ko je po dveletnem delovanju Hranilnega in posojilnega društva na Ptuju marca leta 1886 spregovoril ptujski odvetnik Fran Jurtela, je ugotovil, da je ustano- va prinesla pozitivne rezultate, čeprav so nekateri predeli ptujskega okraja životarili zaradi slabih letin. »Toda kljub temu vsemu in da-si imamo mnogo prav predrznih pijavk, oderuhov v mestu in na kmetih, narastlo je število zadružnikov od 360 na 719, so se pomnožili zadružni deleži od 5883 gld. na 11.032 gld. 50 kr, se je dalo 1141 Z, 31. 10. 1885. 1142 Z, 30. 11. 1885. 1143 SGp, 4. 3. 1886. 1144 SP, 11. 9. 1886. 1145 Lazarević, Celje, str. 122–123. 199 zadružnikom 88.605 gld. 95 kr. posojil. Hranilnih vlog imela je zadruga minulo leto že 63.638 gld. 90 kr., zadružno premoženje je znašalo 1936 gld. 35 kr. in vsega prometa je bilo 180.882 gld. 87 kr. Tedaj povsod napredek!« Posojilnice, ki so si prizadevale, da »Slovenci postanemo gospodarji na svoji zemlji«, so se uspešno zo- perstavljale nemškim denarnim zavodom. 1146 Podobno je ugotavljal Miha Vošnjak mesec prej na občnem zboru celjske posojilnice, ko je poudarjal, da se je članstvo v štirih letih več kot potrojilo. 1147 Slovensko posojilništvo se je vztrajno krepilo in predstavljalo temelj sloven- ske politike. Še zlasti v Celju je slovenska politika namenjala dobiček iz posojilnice za podporo slovenskih društev. Konec 80-tih in v začetku 90-tih let so se posojilnice že krepko zasidrale na Spodnjem Štajerskem in prispevale k poostritvi nacionalne- ga boja na gospodarskem področju. Sredi leta 1890 je Zveza slovenskih posojilnic odprla novo ustanovo v Vitanju pod predsedstvom Josipa Žičkarja z namenom, da ustreže tistim, »ki bodo imeli denarjev za nalaganje, da toraj denar kar tukaj doma naložijo na obresti,« 1148 in pokazala, da je v slabem desetletju obstoja svoje poslova- nje marljivo širila ter se uspešno kosala z nemškimi zavodi, s tem pa na neki način demantirala nemško interpelacijo v državnem zboru proti ustanovitvi Južnoštajer- ske hranilnice v Celju. 1149 Kljub vsemu pa celjska in mariborska posojilnica ob rasti novih manjših posojilnic nista mogli zadostiti potrebam denarne centrale, zato je Ivan Lapajne, sicer šolski ravnatelj v Krškem, na občnem zboru Zveze oktobra leta 1890 predlagal preoblikovanje slednje v »skupno denarno zadrugo, v katero bi se stekali odvišni novci posameznih posojilnic in katera bi manjše posojilnice zala- gala s hranilnimi vlogami ali posojili«. Miha Vošnjak je bil skupaj s predstavniki večjih posojlnic proti temu predlogu. Namesto Zadruge pa je zbor sprejel odločitev o novem glasilu Zveze, Letopisu slovenskih posojilnic, ki je pričel izhajati naslednje leto. 1150 Živahen utrip in dejavnost Zveze slovenskih posojilnic v Celju je ponovno pokazala ustanovitev posojilnice v Gornjem Gradu sredi decembra leta 1890. Slo- vensko časopisje je po ustanovitvi posojilnic v Tinjah na Pohorju, na Vranskem, v Framu in v Radgoni 1151 konec leta 1891 ugotavljalo, da so na Spodnjem Štajer- skem brez posojilnice le še okraji »Kozje, Šmarje pri Jelšah, Slovenji Gradec« 1152 ter menilo, da je slovensko posojilništvo »v precej ugodnem stanji«. Tako je bilo leta 1892 na Slovenskem že 61 posojilnic. Na Spodnjem Štajerskem, kjer je bila mreža najgostejša, je bilo 21 zavodov, le dva okraja pa sta bila brez denarne ustanove. 1153 Potreba manjših posojilnic, ki so s težavo shajale, pa je, po mnenju časopisja, »ter- 1146 SGp, 4. 3. 1886. 1147 SP, 3. 2. 1886. 1148 SGp, 3. 7., 10. 7. 1890; Schauer, Prva doba, str. 107. 1149 SP, 1. 3. 1890; prim. DW, 9. 2. 1890; MZ, 6. 2. 1890. 1150 Lazarević, Celje, str. 123; Schauer, Prva doba, str. 118; Lazarević, Razvoj institucij finančnega posre- dništva v Celju, str. 142; Lapajne, Dvajsetletnica, str. 42. 1151 Schauer, Prva doba, str. 107–108. 1152 S, 5. 10. 1891. 1153 Lazarević, Celje, str. 115. 200 jala« skupni denarni zavod, ki bi ga ustanovile vse slovenske posojilnice. 1154 Na »sceno« je na občnem zboru Zveze slovenskih posojilnic konec leta 1891 ponovno stopil Ivan Lapajne, ki je poudarjal potrebnost denarne centrale, a tudi tokrat ni naletel na podporo. 1155 Spodnještajerski Nemci, ki so si prizadevali Slovencem »pristriči peruti« na gospodarskem in socialnem področju, so se ušteli. »Veliko imamo že posojilnic, v katerih najde slovenski kmet, ako je v kaki sili, pomoči, ne da mu je treba trkati na vrata nemškutarskih oderuhov in imamo že tudi dve leti sem lastno hranilnico v Celji. Ona je in dela, kakor Štajarska v Gradci, Mariborska v Mariboru, Celjska v Celji: razločuje se od njih samo v tem, da dela za slovensko ljudstvo.« 1156 Kljub temu, da je Ivan Lapajne na občnem zboru Zveze leta 1892 ponovno zagovarjal ustanovitev denarne centrale, češ da so slovenske posojilnice že dovolj močne, da bi lahko s skupnimi močmi same ustanovile in vodile tak zavod, nikakor ni našel zaslombe. Josip Sernec mu sicer ni nasprotoval, menil pa je, da še ni nastopil čas za takšno podjetje. 1157 Vendar so slovenske posojilnice kljub naštetim uspehom dejansko razbre- menile predvsem slovensko meščanstvo in pomagale Slovencem pri njihovi nacio- nalni borbi. 1158 Do konca Taaffejeve dobe je bilo na Spodnjem Štajerskem 23 po- sojilnic. 1159 Vse do srede 90-tih let, ko se je končalo temeljno obdobje slovenskega zadružništva, je bilo značilno, da so zadruge oziroma posojilnice ustanavljali pod liberalnimi vplivi. 1160 Podobno kot med obrtništvom in delavstvom se Schulze-De- litzscheva načela niso uveljavila tudi med kmečkim prebivalstvom. Zato se je prvi slovenski katoliški shod sredi leta 1892 v Ljubljani v socialnih zadevah zavzel za propadajoči kmečki stan in priporočal ustanovitev okrajnih kmečkih zadrug, s ka- terimi bi razbremenili kmečka posestva. Toda ideje, s katerimi je katoliška stran želela iz gospodarsko-političnih razlogov odvzeti »zadružni« primat liberalcem, je prinesla šele druga polovica desetletja, ko se je začelo krščanskosocialno gibanje pod vplivi socialnega reformatorja Janeza Evangelista Kreka, 1161 ki je zaznamoval nadaljnji potek slovenskega zadružništva (temeljilo je na Raiffeisnovih kreditnih zadrugah, ki jih je omogočil zakon iz leta 1889, 1162 težišče zadružne iniciative pa je bilo iz Štajerske prenešeno na Kranjsko). 1163 1154 D, 3. 10. 1891. 1155 Lazarević, Celje, str. 124; Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju, str. 143. 1156 SGp, 21. 4. 1892. 1157 Lazarević, Celje, str 125; Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju, str. 143–144. 1158 Prim. Sernec, Spomini, str. 28. 1159 Schauer, Prva doba, str. 47–51; 71–72; 106–108. 1160 Perovšek, Prilagoditev, str. 9. 1161 Več o Kreku glej Jurij Perovšek, Na poti v moderno. Poglavja iz zgodovine evropskega in slovenske- ga liberalizma 19. in 20. stoletja, Zbirka Recognitiones 1, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2005, str. 110–123; Walter Lukan, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865–1917), Dissertation, Wien, 1984; prim. Andrej Pančur, Nastanek političnih strank, v: Slovenska novejša zgodovina 1, str. 33. 1162 Perovšek, Prilagoditev, str. 11; Lazarević, Oris razvoja, str. 81–82; Leskovec, Razvoj gospodarstva, str. 356. 1163 Lazarević, Razmah finančnih ustanov, str. 84. 201 Seznam spodnještajerskih posojilnic med leti 1885–1893 1164 Leto ustanovitve Posojilnica 1887 Lenart v Slovenskih goricah 1890 Gornji Grad, Vitanje, Marenberg 1891 Tinje, Vransko, Fram, Gornja Radgona 1892 Šmarje pri Jelšah 1893 Dol pri Hrastniku 1164 Schauer, Prva doba, str. 106–108. 202 Prizadevanja za jezikovno enakopravnost Slovenci so v drugi polovici 80-tih let nadaljevali s svojo »drobtinčarsko« po- litiko. V ospredje so še zmeraj postavljali »boj« za jezikovno enakopravnost v uradih, na sodiščih in v (predvsem srednjih) šolah. Uspehi (čeprav skromni), so večali obču- tek »ogroženosti« med spodnještajerskim nemštvom in pospeševali (sicer že začeti) nacionalni razdor. Spodnještajersko nemštvo je nasprotovalo slovenskim zahtevam. Na slovensko terjatev po ustanovitvi oddelka namestništva za Spodnjo Štajersko so gledali zelo negativno in menili, da ga Slovenci zahtevajo le kot sredstvo hitrejše uvedbe slovenščine v urade. 1165 Sodišča Sredi julija leta 1886 se je zaključila tožba Eduarda Glantschnigga proti Mihi Vošnjaku. Glantschnigg, ki je skušal Vošnjaka že pred zadnjimi državnozborskimi volitvami oblatiti v posebni brošuri, češ da mu gre pri posojilništvu zgolj za lasten zaslužek in pisal, da jemlje posojilnica 8 % obresti (obrestna mera je bila sredi 80- tih let 6 %), 1166 medtem ko da so nemške hranilnice znižale svojo obrestno mero s 5 na 4 %, 1167 je slovenskega poslanca tožil na celjskem porotnem sodišču zaradi ža- ljenja časti, potem ko mu je ta odgovoril, da mlati prazno slamo. 1168 Glavna naloga hranilnic je dejansko bila zbiranje hranilnih vlog, za katere so jamčili ustanovitelji. Bistvo posojilnic je bilo v tem, da so bili jedro denarnih sredstev zavoda deleži za- družnikov. Razlika se je kazala tudi v obrestni meri. Pri posojilnicah je ta znašala okrog 6 %, v hranilnicah pa je veljalo pravilo, da obresti niso presegale 5 %. 1169 Josip Sernec, ki je branil Vošnjaka, ni mogel upati na uspešno obrambo zara- di sestave porotnikov, ki so bili po večini Nemci. Tožba, ki je poudarila napete po- litične in nacionalne odnose na Spodnjem Štajerskem, je sicer Glantschniggu pred- stavljala le osebno zadovoljstvo, kljub temu pa lepo pokazala, da slovenske stranke, med njimi tudi slovenski politiki, niso imele veliko možnosti za resno obrambo. Obtoženemu Vošnjaku je sodišče naložilo 140 goldinarjev kazni. 1170 Ko je konec septembra leta 1886 minister Pražák izdal novo jezikovno nared- bo za praško in brnsko višje deželno sodišče, ki je odrejala odgovarjanje strankam v njihovem jeziku, 1171 je mariborski slovenski časnik vzel pod drobnogled graško višje deželno sodišče, ki je že leta 1882 dobilo podobno naredbo, samo pa dodalo, da se slovensko odgovarja stranki le v primeru, če sodna razprava poteka v slovenskem 1165 MZ, 17. 6. 1885. 1166 Prim. Lazarević, Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju, str. 135. 1167 Eduard Glantschnigg, Miha Vošnjak v pravi postavi, Založba in tisk Janez Rakusch-a v Celji. 1168 Prim. SGp, 28. 5. 1885. 1169 Branko Goropevšek, Južnoštajerska hranilnica, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, str. 123. 1170 MZ, 16. 7. 1886. 1171 Prim. Garver, The Young Czech party 1874–1901, str. 125; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 42–43. 203 jeziku. Sodišče, ki se je lahko izgovarjalo na to, da nima neposrednega stika s stran- kami, je tako kršilo ministrsko odredbo, časnik pa se je spraševal, »weshalb gerade der slovenischen Sprache je Geltung bei dem Oberlandesgerichte Graz vorenthal- ten werden sollte, welche den Sprachen aller anderen österreichischen Völker, der italienischen, der serbocroatischen, der polnischen, ruthenischen und bömnischen Sprache bei den bezüglichen Oberlandesgerichten eingeräumt wurde.« 1172 Spodnje- štajersko nemško časopisje je ostro zavrnilo izvajanje Südsteirische Post in ni ni- kakor soglašalo s slovenskim javnim mnenjem, pač pa trdilo, da si slovenski starši močno želijo, da se njihovi otroci odlično naučijo nemščine in s tem »dokazovalo«, da so slovenske zahteve popolnoma brezpredmetne. 1173 Še več. »Novo« slovenščino, ki da so jo skušali slovenski spodnještajerski politiki »vriniti« na sodišča, je sploh zavrglo in menilo, da je na Spodnjem Štajerskem običajni jezik »Windisch«, ki pa si kot tak nikakor ne more privoščiti vloge uradnega jezika na sodnem polju. 1174 Nepravilnosti je časnik ugotavaljal tudi pri celjskem porotnem sodišču, po- tem ko je že marca Vošnjak v državnem zboru zavzel podobno stališče. Celjsko sodišče je porotne liste sestavljalo v prid nemški strani in se izgovarjalo, češ da je inteligenca na Spodnjem Štajerskem pač nemška, medtem ko da so Slovenci le podeželsko kmečko prebivalstvo, ki da je nesposobno za takšne zadeve, kot je me- sto porotnika na dotični ustanovi. 1175 Porotno sodišče je šlo celo tako daleč, da na obravnave sploh ni več klicalo Slovencev, ki so bili vešči obeh jezikov in po zakonu iz leta 1873 kvalificirani za porotniško mesto, pač pa je klicalo Nemce, ki slovenšči- ne sploh niso obvladali, prisostvovali pa so obravnavam s slovenskimi strankami. Slovensko časopisje je močno upalo, da bo intervencija ministra Pražáka le spreme- nila razmere na tem področju, ko je ukazal, da porotni urad nikakor ne sme biti nacionalno »gnezdo«, ampak da morajo biti tudi Slovenci »in grösserem Masse dazu berufen werden, sowie dass die Namen aller jener Deutschen, die der ersten Anfor- derung für ein richtiges Verdict, der sprachlichen Qualification, nicht entsprechen, endlich einmal aus der Geschwornenliste verschwinden«. 1176 Spodnještajersko nemško časopisje je zagnalo vik in krik in pisalo, da je slo- venstvo na Spodnjem Štajerskem v vzponu, da je potrebno napeti vse sile 1177 in da je skrajni čas za germanizacijo monarhije, 1178 ki so jo Slovani sicer že občutili na svoji koži. Politiko porotnega sodišča je glede izbire porotnikov ocenjevalo kot pravilno, češ da morajo biti v »mehrsprachigen Ländern durch ihre sprachliche Verwendbar- keit für das Amt eines Geschworenen vorzüglich geeignet«, 1179 kar je pomenilo, da so bili spodnještajerski Slovenci po mnenju nemškega časopisja »očitno« na nižji 1172 SP, 10. 11. 1886. 1173 MZ, 14. 11. 1886. 1174 MZ, 24. 11., 26. 11. 1886. 1175 SP, 3. 11. 1886. 1176 SP, 20. 11. 1886. 1177 Prim. DW, 17. 10. 1886. 1178 MZ, 1. 12. 1886. 1179 DW, 14. 11. 1886. 204 kulturni stopnji kot Nemci. 1180 Tudi poslanec Karl Ausserer je konec novembra leta 1886 na shodu v Mariboru zatrjeval, da Slovenci pač ne bodo predstavljali težav nemškemu gospodarskemu prodoru in nemškemu posestnemu stanju na Sloven- skem in Spodnjem Štajerskem, 1181 pri čemer je imel v mislih podobne razmere, kot so vladale na omenjenem sodišču. V tem smislu je zborovalo v Celju v začetku decembra še Nemško društvo in prav tako zavzelo ostro stališče proti slovenskim aspiracijam. 1182 »Slovenizacija« zemljiške knjige Vknjiževanje v zemljiško knjigo je bilo sicer uvedeno že v gornjegrajskem okraju leta 1882, uspeh Mihe Vošnjaka pet let kasneje pa ni predstavljal uspeha zgolj v borbi s celjskim sodiščem, pač pa je imel tudi politično konotacijo. 1183 Potem ko je Vošnjak v začetku leta 1887 vložil na celjskem okrajnem sodišču prošnjo – to je sestavil Josip Sernec 1184 – »za vknjižbo lastninske pravice pri nekem kupljenem zemljišču« v slovenskem jeziku in naletel na negativen odgovor celjskega urada, se je pritožil na dunajsko pravosodno ministrstvo. Pritožba, ki jo je sestavil Ivan Dečko, je utemeljevala sprejemanje zemljiškoknjižnih prošenj v slovenskem jeziku, medtem ko je bila vknjižba izključno v nemščini. »Zemljiške knjige so javne knjige; v nje sme vsakdo pogledati in se prepričati o zemljiško-knjižnem stanji. Celjski okraj je, ako se ne ozira na mesto Celje, izključno slovenski okraj; razen malega odstotka, so vsi prebivalci Slovenci / / in ti so večinoma nemškega jezika nezmožni. Javne knjige, kakor so zemljiške knjige, morajo biti torej v Celjskem okraji take, da bode ta ogro- mna večina vsaj glede svojih zemljišč lahko razvidela zemljiško-književno stanje. To pa jej je samo takrat mogoče, če je javna knjiga pisana v njenem jeziku, t. j. v slo- venskem jeziku.« 1185 Pražák, ki je v začetku junija obljubljal slovensko uradovanje na Spodnjem Štajerskem, 1186 je v skladu z že uveljavljeno prakso na Kranjskem ukazal konec julija višjemu deželnemu sodišču v Gradcu, da odredi za sodišča v svojem de- lovnem območju vpisovanje v zemljiško knjigo tudi v slovenskem jeziku. V začetku avgusta je odredba »priromala« na Spodnjo Štajersko. Slovensko spodnještajersko časopisje je bilo navdušeno nad novo »drobtinico« in menilo, da je slovenski jezik s to ministrovo potezo zopet pridobil večjo veljavo in upalo na skorajšnjo enako- pravnost na sodnem polju. 1187 Na drugi strani je nemško časopisje zagnalo vik in krik 1188 in Vošnjaku očitalo, da želi na ta način speljati hipotekarne kreditojemalce nemškim hranilnicam in denar speljati na svoj mlin, 1189 poslanec Foregger pa je v 1180 DW, 25. 11. 1886. 1181 SP, 27. 11. 1886. 1182 DW, 9. 12. 1886. 1183 Spindler, Dr. Ivan Dečko, str. 11. 1184 Cvirn, Sernec, str. 126. 1185 SN, 18. 8. 1887; prim. SP, 24. 8. 1887. 1186 SP, 11. 6. 1887. 1187 SGp, 8. 9. 1887. 1188 Prim. SP, 27. 8. 1887. 1189 DW, 25. 8., 23. 10. 1887; prim. Tp, 23. 8. 1887. 205 državnem zboru spraševal ministra Pražáka, »kako je mogel kaj takega storiti in dati slovenskemu jeziku drobtinico pravice.« 1190 Tudi graški deželni zbor je imel velike pomisleke, ko je rovaril »zoper to Slovencem dovoljeno malenkost«. 1191 Pražákova odredba glede slovenskih vpisov v zemljiško knjigo štajerskega deželnega zbora ni pustila ravnodušnega. Potem ko je »pricurljala« med poslance agitacija večine odseka glede zemljiške knjige o »'novoslovenskem' in 'windisch'-jezi- ku«, s katero so poskušali diskreditirati slovenščino in prikazati Pražákovo naredbo kot nezakonito, je poslanec Jožef Jerman trditve demantiral, ko je pojasnjeval, da obstaja na Spodnjem Štajerskem zgolj slovenski jezik. 1192 Josip Sernec, ki je »razgr- nil« svoje dotedanjo odvetniško prakso, je dokazoval, da je z vlaganjem izključno slovenskih vlog »mnogo dobrega storil 'für die Rechtspflege'« in s tem tudi pokazal, da slovenščina ni tako nerazvita, kot so hoteli mnogi prikazati. Nemškim ustavover- cem je zaprl usta, še sploh zato, ker so se predobro zavedali, da ministrove odredbe preprosto ne morejo zavreči, marsikoga pa so presenetile Sernečeve besede, češ da »nas lahko žalite in zavirate v našem napredku, pa zadržali ali zadušili ne boste več našega naroda pa tudi ne njegovega vidnega in neprestanega napredka.« 1193 Fran Jurtela je bil podobnega mnenja in dodal, da Pražákova naredba ne pomeni nič novega, pač pa da zgolj izpolnjuje že obstoječo zakonodajo. 1194 Konservativci so sicer zapustili sejno dvorano in niso podprli Slovencev, česar jim slovensko časopisje ni štelo v prid, kljub temu pa je bilo znano že poprej, da je bilo ustavoverno prizadeva- nje zgolj »poskus, polena metati pod noge Pražákovo in vladno«. Poročevalec večine Boess je v svojem sklepnem govoru sam priznal enakopravnost, ko je dejal, zakaj da »ne bi smel slovenski kmet, ki zna brati, sam čitati v zemljišnih knjigah, kaj je na njegovem zemljišči uknjiženega ali upisanega«, od ostalih nemških ustavovernih po- slancev pa da je bilo ob nemoči proti vladnemu sklepu slišati besede, češ da so bili na koncu le premagani, 1195 potem ko se je nemir v poslanskih klopeh pomiril. 1196 Proti Pražákovi naredbi pa ni bil le ustavoverni deželni zbor, pač pa se mu je pridru- žilo tudi graško višje deželno sodišče s predsednikom Wasserjem na čelu, ki nika- kor ni bil naklonjen slovenskim jezikovnim aspiracijam. 1197 Na lokalni ravni so se slovenskim vknjižbam v zemljiško knjigo zoperstavile tudi občinske nemške hranil- nice. Mariborska je sprejela sklep, da pri posojanju denarja ne bo upoštevala sloven- sko pisanih listin, sodno overjenih izvršitev in izvlečkov iz zemljiških knjig. 1198 Vse skupaj je postavil na svoje mesto minister Pražák, ki je v državnem zboru zavrnil vse očitke in interpelacije, češ da veljajo zakoni, ki so »jeziku slovenskemu v sodnijskih 1190 Prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, 4, str. 219–221. 1191 SGp, 24. 11. 1887. 1192 SN, 6. 2. 1888; SP, 1. 2. 1888. 1193 Prim. SP, 28. 1. 1888; Cvirn, Sernec, str. 128. 1194 SP, 4. 2. 1888; prim. S, 7. 2. 1888. 1195 SN, 23. 1. 1888. 1196 SP, 21. 1. 1888. 1197 SN, 25. 4. 1888. 1198 SP, 18. 2. 1888. 206 okrajih slovenskih odprli uhod do sodišč«, tudi za zemljiške knjige. 1199 Toda zadeva se zaradi raznih malverzacij ni premaknila povsem po željah Slovencev. Kljub temu je slovenska javnost z optimizmom spremljala slovenski napre- dek, potem ko se je »slovenizirala« zemljiška knjiga na Spodnjem Štajerskem in ko je bilo »slovensko uradovanje torej ne samo že po osnovanih zakonih ampak tudi v posebnih ministerskih odlokah principijelno nam zagotovljeno«. Toda zadovolj- stvo vseeno ni bilo popolno. Ker »naša sodišča dobivajo poleg drugih c. kr. uradov torej po potu pragmatičnega razvitka tisto notranje lice, katero jedino jim na naših slovenskih tleh pristaja«, je časopisje menilo, da je slovenski razvoj še zmeraj pre- počasen, k čemur da je prispevala slovenska »mlačnost, nehajnost in popustljivost.« Okraj Šmarje pri Jelšah, ki je ob dejstvu, da »šteje mej 18.100 Slovenci samo 40 'Nemcev'«, poslal prošnjo na pravosodno ministrstvo, v kateri je prosil »za slovenski napis zunaj na sodnijskem poslopji, nadalje za slovenski pečatnik in za potrebne uradne tiskovine slovenske«, je pozval še ostale okraje, da naj storijo podobno, da dobijo »v kratkem naši c. kr. uradi tudi zunanje lice takšno, kakoršno odgovarja pre- novljenemu notranjemu«. 1200 Goriški poslanec Josip Tonkli je v skladu s slovensko politiko ugovarjal Richardu Foreggerju, ki je v državnozborski debati skušal prika- zati slovenščino kot jezik, ki da dejansko izvira iz nemščine in s tem želel zavrniti slovenske zahteve. 1201 Te so pogosto ostajale zgolj na papirju. Tudi omenjene prošnje slovenskih okrajev še dolgo niso dobile zelene luči. 1202 Šolstvo Vpeljava jezika v šole in urade je v drugi polovici 80-tih let predstavljala glavni problem na Spodnjem Štajerskem, še sploh potem, ko je nemško časopisje »ugotavljalo«, da je moto slovenskih politikov slovenizacija za vsako ceno, in trdilo, da so nemški izrazi precej bolj zasidrani med prebivalstvom na deželi kot pa neka- kšna »nova« slovenščina. 1203 Medtem ko so na Kranjskem imeli slovensko večino de- želni zbor, deželni šolski svet in deželni odbor, so na Štajerskem vladale popolnoma drugačne razmere, ki so prispevale k jezikovni podobi dežele. Če so na Kranjskem tri gimnazije uvedle slovenščino kot učni jezik, so na Spodnjem Štajerskem zadevo zgolj postavljali na dnevni red in pritiskali na vlado. Novi šolski minister Gautsch je vzbujal določeno mero optimizma, ko je časopisje ponovno zahtevalo slovenske paralelke na vseh treh spodnještajerskih gimnazijah, 1204 spodnještajerski ustavover- ci pa so na drugi strani brezkompromisno zahtevali nemško Avstrijo, potem ko so dobili napačno informacijo, da naj bi se grof Wurmbrand v državnem zboru zavzel proti temu. 1205 Podobno se je izrazil tudi Foregger na zborovanju v Celju sredi julija 1199 SN, 15. 5. 1888; prim. S, 8. 2. 1888. 1200 Prav tam; SGp, 28. 3. 1889. 1201 SP, 5. 6. 1889. 1202 Prim. SGp, 22. 10. 1891. 1203 DW, 28. 1. 1886. 1204 SGp, 18. 3. 1886. 1205 DW, 21. 3. 1886; prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 122–123. 207 leta 1886, ko je poudaril nemško Avstrijo, češ da je sožitje narodov v nacional- no heterogeni Avstriji popolnoma nemogoče, vodilno vlogo pa je seveda pripisal Nemcem. 1206 Slovenska politika si je prizadevala okrepiti slovenske spodnještajer- ske položaje, medtem ko je nemško časopisje vztrajno agitiralo za primarno vlogo Nemcev na Spodnjem Štajerskem in poudarjalo, da se lahko za »domnevne« uspehe zahvalijo zgolj slovenski duhovščini, ker da bi v primeru, če ta ne bi delovala v prid slovenstva na podeželju, gladko pogoreli na političnem prizorišču. 1207 Toda razmere so se proti koncu desetletja vendarle pričele spreminjati. Gaut- schev ukaz graškemu deželnemu šolskemu svetu v začetku leta 1888, naj mu pripra- vi »učni načrt za slovenske paralelke na gimnazijah v Celji in Mariboru«, potem ko je proračunski odsek sprejel resolucijo goriškega poslanca Tonklija, 1208 je slovensko javnost navdušil, na drugi strani pa jo pustil v dvomu ob dejstvu, da so bili proti realizaciji slovenskih paralelk tako graški deželni zbor in deželni šolski svet 1209 kot tudi spodnještajerska nemška javnost. 1210 Kljub temu je slovensko časopisje optimi- stično pričakovalo uresničitev dolgo časa postavljanih slovenskih zahtev, 1211 potem ko je slovenska politika uspela doseči potrebno koncesijo. Če si je slovenska politika po sprejemu Vošnjakovih resolucij aprila leta 1880 v državnem zboru vseskozi prizadevala za izpolnitev njegovih zahtev (in naletela na gluha ušesa), je vlada proti koncu 80-tih let le popustila. Taaffe je konec novembra leta 1888 obljubil Hohenwartu, da bo aktiviral slovenske vzporednice na maribor- ski gimnaziji. 1212 Ker se je število slovenskih dijakov v dobrih petih letih skoraj podvojilo, 1213 je v začetku leta 1889 zadeva postala precej realna, ko je mariborski slovenski časnik ponosno zapisal, da je štajerskim Slovencem po letih prizadevanj uspel naslednji korak pri doseganju nacionalne enakopravnosti v monarhiji. Kljub temu, da je mariborski občinski zastop menil, da je slovenska paralelka zgolj rušitev obstoječega nacionalnega miru, in poskušal s številnimi resolucijami zadevo zau- staviti, je slovenski vpliv nezadržno prodiral v »nemške« gimnazije. 1214 Mariborska paralelka je obenem predstavljala dodaten korak k ustanovitvi paralelke na celjski gimnaziji, kjer je bilo število slovenskih dijakov še večje kot v Mariboru, slovensko časopisje pa je vseskozi opozarjalo, da je po vzoru ljudskih šol, ki so po številnih pritožbah pridobile določene jezikovne pravice, skrajni čas za reformo gimnazij v smislu slovenskih paralelk, 1215 ker da so spodnještajerski Slovenci na sodiščih in v šolah vse prepočasi pridobivali v ustavi zajamčene pravice. 1216 Na drugi strani so spodnještajerski ustavoverci v svojem časopisju »trobili«, češ da gre za slavizacijo 1206 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 123–124. 1207 Prim. MZ, 7. 2. 1886; Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 125–126. 1208 MZ, 16. 3. 1888. 1209 SN, 30. 5. 1888. 1210 MZ, 16. 3., 6. 5. 1888. 1211 SN, 30. 5. 1888. 1212 Janez Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje, v: Celjski zbornik, Celje, 1986, str. 229. 1213 Prim. Troger, Der steirische Landtag, str. 30. 1214 SP, 2. 1. 1889. 1215 SP, 19. 1. 1889. 1216 SP, 6. 2. 1889. 208 Maribora, kar da je potrebno preprečiti, 1217 da so Slovenci na kulturni ravni še da- leč za njimi in da so njihove zahteve tako rekoč brezpredmetne, 1218 ponovno pa so poudarjali, da predstavlja Taaffejev sistem sporazuma in sprave nevarnost in napad na njihovo »staro« posestno stanje. 1219 Precej ostro je glede slovenskih paralelk na mariborski in celjski gimnaziji nastopil Lavoslav Gregorec v državnem zboru marca leta 1889, čes da se »deželna šolska nadzorstva že dve leti« borita proti njim. Motile so ga razmere na obeh gi- mnazijah, ki so vplivale na to, da je borba za paralelke trajala že skoraj deset let. »V Mariboru bojda tamošnji ravnatelj pri upisovanji dijakov nagovarja slovenske stariše, naj svoje slovenske otroke pripisati dajo nemškim. Na ta način hoče število nemških dijakov na gimnaziji v Mariboru umetno pomnožiti, ono slovenskih pa skrčiti.« Prav tako naj bi učiteljski zbor skušal onemogočiti slovenske dijake pri maturi, v Celju pa naj bi neki profesor prepovedal slovenskim dijakom med seboj govoriti slovensko. Gregorec je predlagal, naj se šolski nadzorniki, ki so bili proti uvedbi paralelk, odpravijo, namesto njih pa naj pridejo slovenski, medtem ko bi moral mariborskega ravnatelja zamenjati mož, »ki v narodnih rečeh stvarno sodi in je obeh deželskih jezikov v besedi in pisavi popolnem zmožen.« V kolikor vlada ne bi uspela izpeljati paralelk, je »zagrozil«, da bo slovenska in spodnještajerska politika postavila ostrejše zahteve in da bomo »za spodnji Štajer zahtevali popolno sloven- sko gimnazijo ter strogo držali se 19. člena državnega osnovnega zakona, čeprav bi morali iti do državnega sodišča«. 1220 Njegovim izvajanjem se je nekoliko dni kasneje pridružil tudi neodvisni poslanec iz Dunajskega Novega mesta Engelbert Perner- storfer, medtem ko sta ga Richard Foregger in novi mariborski poslanec Gustav Kokoschinegg ostro zavrnila. 1221 Ko je šolsko ministrstvo sredi leta 1889 sprejelo in potrdilo slovenske para- lelke za šolsko leto 1889/90, slovensko časopisje ni skrivalo navdušenja, čeprav ni bilo govora o popolnoma slovenski vzporednici. Ministrski odlok je predvideval slo- venski učni jezik v nižji gimnaziji pri verouku, latinščini, slovenščini in računstvu, medtem ko so se ostali predmeti poučevali v nemščini. Vseeno je bila slovenska spodnještajerska javnost zadovoljna, ker je nova ustanova predstavljala mnogo lažji začetek gimnazijskih let slovenskih dijakov in pridobitev temeljnega znanja nemšči- ne, saj da so zaradi pomanjkanja le-te poprej mnogi »odpadli«. 1222 Toda vodstvo mariborske gimnazije je pri razpisu sprejemnih izpitiv sredi julija na Slovence očitno »pozabilo, kajti paralelke v oznanilu niti omenilo ni; za- molčalo je, da učence na gimnazijo sprejemajo tudi meseca septembra, ker bi sicer 1217 MZ, 3. 1. 1889. 1218 DW, 7. 3. 1889. 1219 DW, 21. 3. 1889. 1220 SN, 8. 4. 1889; SGp, 30. 5. 1889; SP, 3. 4. 1889; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 315. Sitzung der X. Session am 22. März 1889, str. 11444–11450. Njegov govor je bil objavljen tudi v posebni brošuri: Nekaj o šulvereinu in še kaj, Tiskarna sv. Cirila v Maribo- ru, Maribor, 1889. 1221 Prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 320. Sitzung der X. Session am 28. März 1889, str. 11643–11660. 1222 SGp, 20. 6. 1889. 209 učenci slovenskih starišev, ki obiskujejo doma šole in še nemajo počitnic, ne mogli biti nikdar sprejeti.« Poteza mariborske gimnazije je bila očiten dokaz nasprotovanja slovenski paralelki in dejstva, da ni hotela imeti nikakršne zveze z njo, 1223 čeprav je ni mogla več preprečiti. Slovensko časopisje je na drugi strani vestno pozivalo starše ptujskih dijakov, naj zaradi načrtovane paralelke svoje otroke raje vpišejo namesto v ptujski učni zavod, ki je bil še vedno povsem nemški, v prihodnjem šolskem letu v Maribor. 1224 Strah spodnještajerskih Nemcev pred vse močnejšo »slovenizacijo« nemških jezikovnih otokov je postajal vedno večji. Po ustanovitvi mariborskih vzporednic je »marburgerca« zavzela ostro stališče in pozivala k obrambi Celja, kjer se je sloven- ska stran najbolj krepila, ob vse večjih slovenskih uspehih pa je spodnještajersko nemštvo v želji po nemški prevladi v monarhiji presojalo politična vprašanja skozi prizmo nemških nacionalnih interesov. Ohranitev starega nemškega posestnega stanja na kulturnem in gospodarskem področju je videlo le v solidarnostni pod- pori celotnega nemštva. »Fällt Cilli, das mächstigste Bollwerk des Deutschtums gegen das Sloventhum / / , dann ist es mit dem Deutschtum im steirischen Un- terlande zu Ende, dann werden die Slovenen, die heute ihre gesammten Kräfte vor der Sannstadt konzentriert haben, vor Marburg, das sie gegenwärtig in einen sanften Schlummer zu lullen suchen, gewiss nicht 'Halt' machen und die nationale Gleichgültigkeit wird ihnen den Siegeszug erleichtern. Darum fort mit allen Hal- bheiten! Die Gefahr der Entnationalisierung ist kein leeres Phantom mehr, sie ist wirklich vorhanden.« 1225 Potem ko so leta 1889 ugledale luč sveta slovenske vzporednice na maribor- ski gimnaziji, je sredi novembra leta 1890 ptujski mestni zastop zavzel ostro stališče do podobnih slovenskih zahtev. Peticija, ki so jo naslovili na štajerski deželni odbor, je pozivala proti temu, da bi se »slovenizacija« spodnještajerskih gimnazij, ki da so jo dopolnjevali pripravljalni razredi na celjski gimnaziji, »zgodila« tudi na Ptuju. 1226 Za Ptuj, ki je imel do tedaj nižjo gimnazijo, so zahtevali osemrazredno nemško gim- nazijo z nemškimi profesorji in z izključno nemškim učnim jezikom. 1227 Mariborska slovenska pridobitev je ptujsko nemško elito očitno prestrašila, ob boku pa ji je stala tudi ostala spodnještajerska nemška javnost, ki je ob »izgubi« nemške mari- borske gimnazije in »ogrozitvi« celjske želela ponovno vzpostaviti novo »trdnjavico« nemštva na Spodnjem Štajerskem. 1228 Toda sklep deželnega šolskega sveta, ki mu je deželni odbor izročil vso zadevo, je zavrnil pobudo, češ da je število učencev na ptujskem zavodu premajhno za klasično gimnazijo. 1229 1223 SGp, 18. 7. 1889. 1224 SGp, 12. 9. 1889. 1225 Cvirn, Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark, str. 120; Cvirn, Politične razmere na Štajer- skem v času vlade grofa Taaffeja, str. 11; Cvirn, Celje, str. 62; Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 152–154; prim. MZ, 17. 10. 1889. 1226 Prim. Uratnik, Wahlrechtsreform, str. 89. 1227 Prim. Troger, Der steirische Landtag, str. 69. 1228 SP, 10. 12. 1890. 1229 Troger, Der steirische Landtag, str. 70. 210 Štetje prebivalstva Spodnještajerski Slovenci so se predobro zavedali dejstva, da morajo pokaza- ti svojo »prisotnost«. Zato so se še posebej pripravili na novi popis prebivalstva leta 1890. Pred njim je slovensko časopisje vestno pozivalo »rojake« k trezni presoji. 1230 Še posebej se je posvetilo rubriki »Umgangssprache«, ki je predstavljala največji problem in povzročila, da je število Nemcev v Avstriji »naraslo«, medtem ko je bila dejanska slika povsem drugačna. »Ne poizvemo torej najprvlje, koliko Nemcev ali Slovencev na primer v deželi Štajarski prebiva, ampak koliko ljudi tukaj navadno govori nemški ali slovenski (Umgangssprache). To pa je velik razloček in sedaj slabo za nas Slovence, kajti naši slovenski odpadniki, tudi nemškutarji imenovani, gorijo za nemški 'Umgangssprache' ali 'občevalni jezik'. Zato so pri zadnjem štetji trumo- ma lomastili med Nemce in tako hipoma število Nemcev, vsaj na papirji, znatno pomnožili, Slovencev pa skrčili.« Štetje je navidezno kazalo, da se število Slovencev na Spodnjem Štajerskem manjša, in je bilo odličen pripomoček tistih, ki so želeli Spodnjo Štajersko »videti« nemško. Zato ni bilo nič čudnega, če je slovenska politi- ka poskušala na vsak način preprečiti ob že »napačno« postavljeni rubriki dodatne malverzacije, še posebej pa je opozarjala na vestno izpolnitev dotične rubrike. »Vsak priden Slovenec naj torej zapiše ali sam v naglasnico (Anzeigezettel) ali izpove pred štetnim komisarjem v zapisnik (Aufnahmsbogen) kot svoj 'občevalni jezik' ljubo slo- vensko materinščino. / / Na dalje naj pazi vsak v svojem obližji strogo, kako se bode vršilo kje ljudsko štetje. Vsako pomoto, slehernega človeka, ki bi prave Slovence na- govarjal, zapeljeval, podmitaval, strahoval in silil, izneveriti se slovenstvu in vpisati se med one, kojim je nemščina 'občevalni jezik', treba takoj naznaniti dotičnemu okrajnemu glavarstvu.« 1231 Nemško časopisje je slovenske pozive seveda tolmačilo po svoje in jih prikazovalo kot prepričevanje oziroma pritisk slovenske strani, češ da bodo »slovenski« vpisi pod rubriko »občevalni jezik« vnašali zgolj nepravilnosti v že tako načeto nemško posestno stanje na Spodnjem Štajerskem. 1232 Dejanski rezultati štetja so slovensko časopisje seveda razočarali, ko je kritizi- ralo in ocenjevalo stanje, češ da je rubrika »Umgangssprache« ponovno »poskrbela« za napačen prikaz prebivalstvenega razmerja 1233 in da »števeni rezultati nemajo ne v znanstvenem, ne v praktičnem oziru one vrednosti, katero naj bi imeli po namenu postave.« 1234 Nacionalno naravnana politika je v desetletju pripeljala do tega, da so nemške obrambne organizacije vplivale na končne rezultate. Če je štetje leta 1880 po občevalnem jeziku pokazalo 11 % Nemcev in 89 % Slovencev na Spodnjem Štajerskem, je delež prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom po naslednjem štetju nazadoval v skoraj vseh okrajih. V Mariboru se je razmerje med nacionalno pripadnostjo, kot jo kažejo uradne statistike po občevalnem jeziku, v desetih letih 1230 SGp, 12. 12. 1890; SP, 3. 12., 13. 12. 1890. 1231 SGp, 25. 12. 1890; prim. SN, 27. 12. 1890. 1232 DW, 25. 12. 1890. 1233 SN, 10. 1. 1891. 1234 S, 17. 1. 1891. 211 spremenilo. K Nemcem se je prištevalo že 80 % prebivalcev, Slovenci so imeli le še 13 % med 19898 ljudmi, ki so živeli v širšem mestu. Tudi v ostalih dveh mestih se je razmerje spremenilo v prid Nemcem. Celjskih Nemcev je bilo že 71 %, Sloven- cev 25 % med 6264 prebivalci, kolikor jih navaja statistika. V Ptuju je živelo 67 % Nemcev in le 16 % Slovencev od 3924 prebivalcev mesta. 1235 Delež slovenskega prebivalstva se je na Spodnjem Štajerskem po rezultatih štetja v desetletju zmanjšal iz 89 % na 88 %. Če je imelo leta 1880 nemško večino 18 občin, jih je bilo leta 1890 že 22. 1236 Največji padec slovenskega občevalnega jezika je bil viden seveda tam, kjer je bila organizacija nemške strani pred popisom najizrazitejša. V Celju je tako delež prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom padel s 36 % na 26 %, kar je bila glavna zasluga celjskega Nemškega društva, ki je pred štetjem od vseh Celjanov zahtevalo, da v rubriko »občevalni jezik« vpišejo »deutsch«. 1237 Celjski Nemci torej niso sedeli križem rok, pač pa so z vsemi sredstvi posku- šali (navidezno) pomnožiti število nemških prebivalcev v mestu. Proti njihovemu početju se je po štetju pritožil pravnik Jakob Deljan, ki da je bil določen, »in der Statistik wenigstens die Zahl der Deutschen zu vermehren«. Njegovo pritožbo v 1235 Special Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1893, str. 1, 2. 1236 Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti, str. 45; prim. Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 352–353, 356. 1237 Cvirn, Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest, str. 119; Emil Brix, Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, Hermann Böhlaus Nachf., Wien – Köln – Graz, 1982, str. 155; prim. Special-Orts-Repertorium von Steiermark, 1893, str. 1. Iz Šoštanja sta prihajala brata Josip in Miha Vošnjak, ki sta vložila veliko energije v slovenski vsestranski razvoj (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 212 zadevi Josef Simonitsch, ki da je vpisal svoje slovenske podnajemnike med Nemce, je celjski mestni zastop sprva zavrnil, po pritožbi na graško namestništvo pa jo je Neckermann upošteval. Slovensko časopisje ni skrivalo razburjenja. »Wenn man nur erwägt, dass man sogar einen slovenischen Juristen in dieser Weise zur deut- schen Umgangssprache pressen wollte, was muss erst alles bei minder Gebildeten, oder solchen Leuten geschehen sein, welche in irgend einer abhängigen Stellung von Deutschen leben.« 1238 Dejansko stanje po maternem jeziku pa so izkazovale šolske statistike. V primeru za Šoštanj je jasno razvidno, da je bilo leta 1890 v trgu le 15 šoloobveznih otrok z nemškim maternim jezikom, medtem ko je bilo »nem- škega« prebivalstva po popisu skoraj polovica. 1239 1238 SP, 8. 4. 1891. 1239 Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 366. 213 Slovensko društvo v drugi polovici 80-tih let Potem ko je sredi leta 1885 »najnovejša naredba učnega ministerstva« vpe- ljala še dve uri slovenščine na mariborskem učiteljišču, časopisje pa je ugotavljalo, da liberalci »tem ošabnejše vzdigujejo svojo glavo in se porogljivo posmehujejo taki vladni stranki, ki ničesar druzega ne doseže, nego jedno ali dve uri več«, 1240 so na občnem zboru društva septembra leta 1885 v Mariboru ugotavljali, da je stanje še vedno daleč od zahtev in podali resolucijo, ki je predvidevala še eno dodatno uro na škodo nemščine in slovenski pouk za nekatere predmete. Nikakor niso bili proti nemščini, želeli so le, da bi dijak ob zaključku šolanja poznal oba deželna jezika in bil vešč poučevati v slovenskem jeziku. Ob tem so poudarili tudi, »da se v slovenskih pokrajinah, počemši od Spielfelda, napravijo vsi javni napisi, oklici in naznanila na postajah tudi slovenski; da kličejo sprevodniki imena postaj tudi slovenski; 1241 da so vse tiskovine, ki jih dobiva občinstvo v roke, ne samo nemške, in da se nastavljajo v slovenskih pokrajinah le taki uradniki, ki so slovenščine zmožni.« 1242 Kot tretjo točko so postavili po predlogu na zadnjem zasedanju prejšnjega državnega zbora 1243 posebno zvezo slovenskih poslancev z ostalimi južnoslovanskimi poslanci, ki ne bi pomenila izstopa iz Hohenwartovega kluba. 1244 Spodnještajersko nemštvo ni bilo nad slovenskimi aspiracijami nič kaj nav- dušeno. Celjska mestna občina je slovenskim zahtevam po dvojezičnih napisih na- sprotovala in poslala generalni direkciji Južne železnice na Dunaju dopis, kjer se je ostro zavzela za izključno nemške napise ob progi. Vodstvo Južne železnice je na celjsko »prošnjo« odgovorilo in menilo, da je njihova pritožba neutemeljena in da imajo tudi spodnještajerski Slovenci pravico do napisov v materinščini. 1245 Kljub temu je zadeva zadobila širši odmev v slovenskem časopisju, ki je upalo na slovenski boj v državnozborskih klopeh, 1246 nemško pa je temu ostro nasprotovalo in menilo, da dvojezični napisi nimajo v spodnještajerskih nemških mestih kaj iskati. 1247 Delovanje Slovenskega političnega društva je v drugi polovici 80-tih let sicer nekoliko zamrlo, ko se je slovenska politična elita pričela krepiti v mestu ob Savinji in prispevala k dejstvu, da se je slovenska spodnještajerska politika posvetila »na- skoku« na nemško »trdnjavo« Celje. Kljub temu je društvo s sedežem v Mariboru ponovno pričelo s svojo dejavnostjo in strnilo svoje vrste, ko je v začetku junija leta 1888 sklicalo v Mariboru občni zbor in pretreslo dotedanje delo. 1248 Na drugi strani je tudi nemško telovadno društvo okrepilo svoja nacionalna srečanja, ko 1240 SN, 4. 9. 1885. 1241 Prim. SP, 14. 8. 1885. 1242 Na Pragerskem je denimo kmet zahteval v slovenščini karto zase in za svojo mater. Uslužbenec mu je dal le eno karto in vrnil denar, naslednjo karto pa je dobil šele po posredovanju naključnega tolmača. Prim. SP, 14. 10. 1885. 1243 SP, 18. 7. 1885. 1244 SGp, 10. 9. 1885; SN, 10. 9., 11. 9., 12. 9. 1885; SP, 9. 9., 12. 9. 1885. 1245 ZAC, fond Mestna občina Celje, a. š. 18, a. e. 92. 1246 SP, 14. 11., 16. 12. 1885. 1247 DW, 11. 10. 1885. 1248 SN, 15. 6. 1888; SP, 13. 6. 1888. 214 je v začetku junija sklicalo shod v Šoštanju in mesec kasneje v Mariboru ter pou- darjalo krepitev nemštva na Spodnjem Štajerskem. 1249 Novi predsednik Lavoslav Gregorec je na naslednjem shodu Slovenskega društva v začetku avgusta v Konjicah slavnostno proslavil štiridesetletnico vladanja Franca Jožefa, za njim pa so prišle na vrsto »važnejše« zadeve. Miha Vošnjak je poročal o delovanju deželnega zbora in ugotavljal, da zaradi volilne geometrije zastopa Slovence namesto devetnajstih zgolj osem poslancev, ki pa z nemškimi konservativci nimajo možnosti proti libe- ralni večini. Za njim je o šolskih razmerah govoril Ivan Dečko in ponovil kritiko vpeljave nemščine v slovenske ljudske šole. Gregorec je na koncu omenil vzroke slabega kmečkega položaja, kot so bili »previsoki davki, / / pristojbine, svobodno trganje ia razkosavanje gruntov, / / dolgovi«, zborovanje pa je sprejelo tri pomemb- ne resolucije, o enakopravnosti slovenščine v uradih, šolah in v javnem življenju, o preklicu ukaza deželnega šolskega sveta o vpeljavi nemščine v ljudske šole in o rešitvi kmečkega vprašanja s pomočjo »srednje velikih, nerušljivih, le do neke mere zadolžljivih kmetij«. 1250 Da je društvo dejansko ponovno pričelo »dihati«, potem ko je postala na šolskem področju vodilna družba sv. Cirila in Metoda, ki je zasedala konec julija na Ptuju, 1251 je pričalo naslednje zborovanje konec avgusta v Lenartu. Fran Radej je po »zgledu« Mihe Vošnjaka kritiziral stanje v deželnem zboru, medtem ko je Gregorec ponovno napadel vlado, češ da ne more biti zadovoljen z njo, ko vendar ne spoštuje osnovnih pravic na Slovenskem in še posebej na Spodnjem Štajerskem, v šolskem vprašanju pa se je opredelil za »versko in narodno ljudsko šolo«. 1252 Medtem ko je Davorin Trstenjak sicer menil, da so »naša društva več ali manj neuspešna«, 1253 je sredi maja leta 1889 Slovensko društvo ponovno zasedalo. V Žalcu je Vošnjak v bistvu ponovil svoje besede iz leta poprej, ko je dejal, da bo podprl versko in narodno šolo pri »pretresu« šolskega zakona. Josip Sernec se je kot drugi zavzel za popolno uvedbo slovenščine v šole in urade. Ker je slovenska stran v Gradcu zaradi liberalne večine operirala brez vsakršnega upanja na končni uspeh, je pozval k ustanovitvi posebne slovenske kurije, »da bodo o narodnih zadevah skle- pali samo slovenski poslanci.« Njegova ideja je bila vsekakor utopična, ker ni sestava deželnega zbora dovoljevala nikakršnih političnih »pretresov«. Potem ko je Dečko skritiziral delovanje deželnega šolskega sveta in nemškega Schulvereina, Gregorec pa je opozoril na neizpolnjevanje devetnajstega člena ustave, je shod sprejel več resolucij. Med temi je izstopala zahteva po takšni spremembi šolskega zakona, ki ne bo podeljeval deželam prevelike avtonomije, pač pa bo upošteval tudi narodnostno podobo le-teh. Nič manj ni zaostajala težnja po slovenskih paralelkeh in po umiritvi napetih odnosov na spodnještajerskih gimnazijah, medtem ko so predlagatelji pozi- vali Štajersko kmetijsko družbo, naj pospešuje gospodarski razvoj v deželi ne glede 1249 DW, 3. 6., 5. 6. 1888; MZ, 4. 7. 1888. 1250 SGp, 16. 8. 1888; SN, 17. 8. 1888. 1251 SP, 1. 8. 1888; prim. S, 1. 8., 2. 8., 3. 8., 4. 8., 6. 8., 7. 8., 8. 8., 9. 8. 1888. 1252 SGp, 6. 9. 1888; SP, 29. 8. 1888. 1253 Lončar, Vošnjak, pismo Davorina Trstenjaka, 16. 3. 1889, str. 111–112. 215 na politično prepričanje in naj ne ustanavlja podružnic v prid Nemcem, medtem ko je pobudo za slovenski podružnici v Žalcu in v Šoštanju zavrnila. 1254 Razmere proti koncu desetletja, še posebej pospešeno delovanje novega nemškega društva Südmark, 1255 ustanovljenega konec novembra leta 1889 v Grad- cu za varovanje nemških interesov in pospeševanje nemškega naseljevanja na Slovenskem, 1256 je Slovensko društvo budno spremljalo. Konec leta 1889 so na obč- nem zboru v Mariboru »pretresli« trenutno stanje na Spodnjem Štajerskem. Nem- ško društvo, »ki hoče na Slovenskem posestva kupovati, da tje Nemcev seli in tako Slovence izpodriva,« nikakor ni vzbujalo simpatij med spodnještajerskimi Slovenci. Predvsem je vzbujala skrb severna narodnostna meja, tako da je shod poudaril potrebo po skupnem političnem programu slovenskih državnozborskih in dežel- nozborskih poslancev pred bližajočimi se deželnozborskimi volitvami. Kljub temu, da so na Spodnjem Štajerskem Slovenci beležili lepe uspehe, položaj ni bil enosta- ven, ko so Nemci skušali »ob slovenskih mejah« in drugje pridobiti posestva in s tem večati svoj vpliv na podeželju. 1257 Čeprav je slovenska stran skušala krepiti svoje pozicije tudi v Mariboru in v ta namen ustanovila slovenski vrtec pod »patronatom« mariborske slovenske duhovščine, 1258 na aprilskem zborovanju leta 1890 v Rušah nikakor niso spregledali točk mariborskega shoda. Posebno pozornost so namenili tudi neizpolnjevanju decembrske ustave in ustavoverni večini deželnega zbora, ki je to samo pospeševala 1259 ter spodbujala delovanje nemškega Schulvereina, ki je medtem že »praznoval« svojo desetletnico obstoja in predstavljal žarišče nemške nacionalne politike na mešanih območjih. 1260 1254 SN, 22. 5. 1889; SGp, 30. 5. 1889; SP, 22. 5. 1889. 1255 Prim. Eduard G. Staudinger, Die Südmark, v: Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848–1918, str. 130; Vovko, Delovanje društva Südmark, str. 230; Janez Cvirn, Nemško društvo Südmark, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, str. 132–133; Judson, Guardians of the Nation, str. 101-102. 1256 SP, 12. 10. 1889. 1257 SGp, 2. 1. 1890; SP, 1. 1. 1890. 1258 MZ, 12. 1. 1890. 1259 SGp, 24. 4. 1890; SN, 26. 4. 1890. 1260 DW, 25. 5. 1890. 216 Boj za okrajne zastope in občine Tudi v drugi polovici 80-tih let je slovenska politika namenjala veliko pozor- nost volitvam v okrajne zastope in »nacionalno ogrožene« občine. Časopisje je ob volitvah (predvsem mestnih zastopov) pisalo o mahinacijah, čeprav je tudi sloven- ska stran posegala po tem orožju. Zastopi Nezadovoljstvo z okrajnimi zastopi se je v drugi polovici 80-tih let zgolj sto- pnjevalo. Pritožba Josipa Vošnjaka glede spremembe zakona o okrajnih zastopih je v deželnem zboru že konec leta 1884 ostala zgolj epizoda, ki jo je liberalna večina zavrnila. Po zadnjih volitvah v Celju je vsaka kurija v zastop pošiljala po deset za- stopnikov, medtem ko bi po plačanih davkih morala biti sestava povsem drugačna. Vošnjaku pobuda nikakor ni uspela, tako da je namesto osemnajstih zastopnikov kmečke kurije, trinajstih zastopnikov kurije veleposestva, sedmih zastopnikov kuri- je mest in trgov in dveh zastopnikov trgovsko-obrtne kurije ostalo vse po starem, 1261 za kar so se celjski mestni očetje lahko zahvalili zgolj volilnemu sistemu. 1262 Vpliv celjskih Slovencev je tako postajal vse očitnejši, ko sta v mesto ob Savinji prišla La- voslav Gregorec in Ivan Dečko ter načrtno pospešila osvajanje nemške »trdnjave«. »Vahterca« je, potem ko je predvsem Dečko po prihodu v Sernečevo odvetniško pisarno pospešil borbo za okrajne zastope, 1263 pozivala k enotnosti celjskih Nemcev, ki so že pri volitvah v celjski okrajni zastop skoraj doživeli poraz. 1264 V drugi polovici 80-tih let je slovenska politika kljub vsemu zastavila načr- tno osvojitev spodnještajerskih okrajnih zastopov. Toda najpomembnejša okrajna zastopa v Mariboru in v Celju sta ostala v nemških rokah. Nemška stran je v »me- stnih« okrajnih zastopih uporabljala dodatne glasove tudi na načine, ki niso bili v skladu z zakonodajo. Volivci mestne kurije so kot lastniki hiše pogosto volili kot ve- leposestniki, kar je načeloma prineslo večino v zastopu. 1265 Temu se je zoperstavilo slovensko časopisje in sredi leta 1887 bilo pravo časopisno bitko z »goljufi«. 1266 Na- petosti je pomiril šele dopis iz Dunaja, ki je utemeljeval hišni davek kot pristopno pravico v veleposestniško kurijo. 1267 Vendar je Eduard Glantschnigg nemudoma napel vse sile, ko je mariborsko upravno sodišče ugodilo slovenskim pritožbam, češ da mora v odmerjenem davku prevladovati zemljiški davek, in predlagal spremem- bo dvanajstega člena zakona o okrajnih zastopih, kjer naj bi bilo vseeno, katerega davka je več. 1268 Njegova akcija je le kazala na dejstvo, da so se spodnještajerski usta- 1261 SP, 15. 9. 1886. 1262 SP, 22. 9. 1886. 1263 Sernec, Spomini, str. 48. 1264 DW, 19. 9. 1886. 1265 Za Celje glej več Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 310-311. 1266 Npr.: SP, 20. 7., 23. 7. 1887. 1267 SP, 27. 7. 1887. 1268 DW, 6. 11. 1887. 217 voverci bali slovenske osvojitve »mestnih« okrajnih zastopov in nevarnosti njihove »slovenizacije«. 1269 Slovenska stran je ob mariborskem in celjskem porazu napela vse sile tudi v Lenartu v Slovenskih goricah, ki je bil v prvi polovici 80-tih let v nemških rokah. Ko je slovenska stran na volitvah v začetku leta 1887 zmagala v veleposestniški ku- riji in dobila večino v okrajnem zastopu, med Slovenci ni bilo takih, ki bi skrivali zadovoljstvo zaradi osvojitve osrednjega dela Slovenskih goric. Medtem ko sta bila trga Sv. Trojica in Lenart nemško obarvana, so ključ do uspeha predstavljali kme- tje, ki so »stopili na stran velikih posestnikov ter so si istotako izbrali narodne može v zastop«. Slovensko časopisje je vestno pozivalo k preudarnim volitvam v okrajni odbor, ker da bo »tudi nasprotna stranka / / gotovo poskusila vsaj po strani priti do večine v odboru«. 1270 Kljub temu, da je glasovanje za nemško stran podprl tudi po- slanec Karl Ausserer, je slovenska stran dosegla zmago in krenila naprej v upanju, da bo zmaga sčasoma pokazala pozitivne rezultate. 1271 Potem ko je bila sredi aprila registrirana v Lenartu še posojilnica, 1272 je okrajna zmaga že rodila prve uspehe. Toda dejstvo, da so iz okrajnih sredstev marenberškega in ormoškega okraj- nega zastopa podpirali nemški Schulverein, je bilo dovolj tehten razlog za njegov slab sloves med Slovenci, čeprav so okrajni zastopi v Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici, Konjicah in Rogatcu ustanovili hranilnice »ter z njimi še kolikor, toliko pomogli kmetovalcem svojih okrajev.« 1273 O odpravi okrajnih zastopov, o čemer je slovensko časopisje vseskozi pisalo, ni bilo govora. Nad njimi je »bedel« liberalni deželni zbor, ki je s tem imel še dodaten moment za dosego politične premoči na Spodnjem Štajerskem. 1274 Zato je pri volitvah v ptujski okrajni zastop v začetku julija leta 1887 slovensko časopisje svarilo pred nespametno presojo. Potem ko so padli v slovenske roke ob Slovenj Gradcu in Sevnici 1275 še okoliški okrajni zastopi (Lenart, Ormož, Ljutomer in Slovenska Bistrica), je volilna borba zajela tudi ptuj- sko območje. 1276 Medtem ko so se volivci pripravljali na volitve, 1277 je časopisje po- zivalo k trezni presoji. Nemška stran je sicer vztrajno agitirala in grozila slovenskim volivcem, »da ne bodo dobili več nobenega zaslužka, da se izvršena dela ne bodo izplačala, da se projektirane ceste ne bodo delale, da občine ne bodo dobile bikov in žrebcev, obljubljenih brizgalnic itd.« 1278 Dotedanji tajnik okrajnega zastopa Pengu naj bi celo trgal »narodnim volilcem legitimacijske liste«, medtem ko so na Ptuju najbolj rovarili znani »Mihelič, notar Filaferro, trgovca Kasimir in Kolenc«. Kljub temu so Slovenci po ostrem boju le uspeli dobiti večino. 1279 Če so volili proti Sloven- 1269 DW, 20. 11. 1887. 1270 SGp, 3. 2. 1887; prim. PAM, fond Gregorec, pismo Ivana Bohanca, 17. 2. 1887. 1271 SGp, 17. 3. 1887. 1272 Schauer, Prva doba, str. 106. 1273 SGp, 14. 4. 1887. 1274 SGp, 21. 4. 1887. 1275 Malli, Die politische Richtungen bei den Slowenen, str. 82. 1276 SGp, 16. 6. 1887. 1277 SGp, 30. 6. 1887. 1278 SGp, 28. 7. 1887. 1279 SGp, 21. 7. 1887. 218 cem »trgovec Poskočil, Ott, pek Ornik ml., trgovec Wegschaider, šnopsarji Kaiser, Hutter, Wibmer, sodarja Stendte in Schnoppel, tiskar W. Blanke, ki je brezplačno dal vse tiskovine dne 10. jul. t. l. za svečanost nemškega šolskega društva, klobučar Majar, trgovec Selinšek, tkalec Fras, usnarja Pirich in Gorjup, oba lekarničarja, vdovi Hickl in Remiz, dr. Kleinsasser, Heller, Fürst Jožef, Eckl, Šoštarič, Žumer, Pernat, Kasper, Osterberger, Schullfink, Blažič, Turk, Fichtenau, Leskošek, grof Wurmbrand, itd.«, 1280 je slovenska stran pridobila na okrajni ravni novo lokalno politično moč. Toda novoizvoljeni predsednik Fran Jurtela je moral vseeno nekoli- ko počakati. Prejšnji nemški okrajni zastop še ni pospravil pisarne, ker je drugače interpretiral mandat, 1281 Miheličeva pritožba pa jim je omogočila, da nove volitve niso bile sankcionirane. S tem so dobili možnost izvolitve novega okrajnega šolske- ga sveta in kljub svojemu porazu skušali ohraniti šolski svet nemški. 1282 Občine Ko so po občinskih volitvah v celjski okoliški občini leta 1884 mestne in nekatere trške občine v začetku leta 1885 po volilnih mahinacijah in po slovenskih pritožbah po volitvah dobile nemško večino, 1283 slovenska stran tega ni mirno spre- jela. Časopisje je vztrajno dokazovalo volilne nepravilnosti. V Konjicah so Slovenci tožili nad pristranskim postopanjem nemške stranke, ki da je imela »za vsako po- oblastilo naše / / drugo in čudno – vsako je bilo dano nemškutarjem 1. julija – na dan volitve«, slovenska pa so obveljala kot neveljavna. 1284 Volilne mahinacije in nepravilnosti z žensko volilno pravico tako niso bile izjema v celjski okoliški občini leto poprej, pač pa so se nadaljevale in prispevale k že tako pregretemu nacional- nemu razpoloženju in vzdušju. To je dosegalo že take razsežnosti, da so slovensko razpoloženi posamezniki doživljali marsikatere neprijetnosti. Tako denimo neki profesor, ki je sicer služboval v Rusiji in je bil na obisku doma v Slovenski Bistrici, po veselem večeru s petjem pa ga je obstopila »cela druhal mestnih hlapcev, katerim se sam ni mogel ubraniti«. 1285 Tudi občinske volitve so na Spodnjem Štajerskem predstavljale politični ele- ment, ki sta ga skušali v jezikovno mešanih občinah osvojiti obe strani. Medtem ko so podeželske občine s pretežno slovenskim prebivalstvom kazale slovenski obraz, je bil položaj v mestih in trgih, kjer so živeli Nemci in Slovenci, precej drugačen. Po občinskih volitvah v Ljutomeru konec leta 1885 je slovenska stranka, ki je imela sicer večino, zaradi nepravilnosti pri volilnem postopku – nasprotna stran je »brez vdeležbe večine zavednih in poštenih Slovencev volitev v občinski zastop« z »ume- tno« sestavljenimi seznami prikrojila – vložila pritožbo na štajersko namestništvo, ki 1280 SGp, 4. 8. 1887. 1281 SGp, 13. 10. 1887; prim. SP, 8. 10. 1887. 1282 SGp, 24. 11. 1887. 1283 Npr. volitve v Konjicah in Ormožu. SGp, 22. 1. 1885; SP, 17. 1. 1885. 1284 SGp, 16. 7. 1885; SP, 11. 7., 18. 7. 1885. 1285 SN, 4. 9. 1885. 219 je volitve razveljavilo. 1286 Toda spodnještajerski Nemci so potezo vzeli zelo resno in obtoževali nemško večino v deželnem zboru, češ da sodeluje s slovenskimi poslanci in da posluša njihove želje. Resnica je bila seveda popolnoma drugje, spodnještajer- ski ustavoverci pa so poskušali svoj neuspeh predstaviti skozi prizmo približevanja Slovencem v deželnem zboru. 1287 Občinska politika je vseskozi predstavljala težavo na jezikovno in nacionalno mešanih območjih. Neprijetnosti so Slovenci občutili tudi pri volitvah v Konjicah. Čeprav je nemška stran v trški občini zmagala in obtoževala slovensko stran, češ da je hujska- la in povzročala nemire, 1288 medtem ko je o svojih agitacijah »pametno« molčala, so bile dejanske razmere povsem drugačne. Slovenski volivci »nesmo mogli ne po dnevu, ne po noči hoditi v trgu / / , da nas cvet nemškutarskih tržanov in fantalinov ne bi bil pozdravljal s krikom, žvižganjem in bobnanjem po mizah. Zvečer prežali so skriti po raznih kotičih na domu vračajoče se, da so nas / / natuliti mogli.« 1289 Poraz je slovenska stran doživela tudi pri volitvah v Ljutomeru, 1290 ki prav tako niso minile brez izgredov in hujskaških potez nemške strani. 1291 Volilna agitacija je segla celo do gasilskih društev, ki so sicer uvedla nemški poveljevalni jezik in v jezikovno mešanih območjih zastopala nemške interese. 1292 Načelnik ljutomerske- ga društva Sideritsch je tako »pred kratkim, ko je bila volitev v tukajšnji občinski zastop, dvema ognjebrancema slovenske stranke na trgu javno se zagrozil, da če ne bodeta za nemško stranko glasovala, bodeta morala plajšča, ki sta ju prejela, spet povrniti«. 1293 Če so Slovenci prodirali na podeželju in si prizadevali (še posebej v celjski okolici) pridobivati poprej nemške občine, so spodnještajerska mesta in večina tr- gov še zmeraj »nosili« nemške barve. Nič drugače ni bilo konec desetletja v Šoštanju, kjer je trško občino vodila nemška »ekipa«. Volitve v Šoštanju so bile še posebej zanimive. Med tistimi, ki so se konec 80-tih let prištevali k Nemcem, je bil tudi najstarejši brat slovensko mislečih bratov Vošnjak, Franz Woschnagg, ki je očetovo usnjarsko delavnico razširil v pravo tovarniško podjetje. V poprejšnjem »režimu« se je še čutil Slovenca in bil »leta 1878 še vrl narodnjak«, medtem ko so ga leta nacionalne diferenciacije »pripeljala« v nasprotni tabor. Slovensko časopisje mu ni pisalo hvalospevov, pač pa ga označevalo skupaj s sinom Hansom za glavnega nem- škega agitatorja. 1294 Volitve so v trški občini povzročile napeto predvolilno borbo. 1286 SGp, 25. 2. 1886. 1287 DW, 7. 3. 1886; prim. MZ, 5. 3. 1886. 1288 Prim. DW, 2. 6. 1889. 1289 SN, 29. 5. 1889; SGp, 9. 5. 1889; SP, 27. 4. 1889. 1290 SGp, 23. 5. 1889. 1291 SGp, 20. 6. 1889. 1292 Suette, Der nationale Kampf, str. 58. 1293 SGp, 27. 6. 1889. 1294 Vošnjak, Spomini, str. 643. Franz Xaver Woschnagg naj bi bil podpornik slovenskega narodnega giba- nja vsaj do leta 1887, za odklon na nemško stran pa naj bi bila kriva poroka s hčerko nemško usmerje- nega barvarja Kramerja iz Slovenj Gradca. Njegov sin Hans naj bi se opredelil za nemštvo, potem ko ni bil izvoljen na vodilno mesto čitalnice in Sokola, dodaten vzrok pa naj bi tičal v agitaciji slovenske stranke, ki da je preprečila njegovo snubitev dekleta iz »odlične« narodne družine v Savinjski dolini. 220 S pridobivanjem ženskih pooblastil naj bi se pečali prav Woschnaggovi adjutanti pod vodstvom Hansa Woschnagga, ki je bil v predvolilni borbi še posebej agilen. 1295 Njegova agitacija je prispevala k nemški zmagi na volitvah, še posebej potem, ko so na dan volitve »švigali / / dobro dresirani agitatorji kot ščuke zdaj v to, zdaj v drugo hišo«, tako da je slovenska stran pripisala glavno »zaslugo« za nemško zmago Franzu Woschnaggu in njegovim somišljenikom. 1296 Zaradi tega naj bi se nato poročil s celjsko Nemko Ello, rojeno Negri. Miran Aplinc, Vošnjaki – indu- strialci iz Šoštanja, Zavod za kulturo Šoštanj, Šoštanj, 2005, str. 77–87. 1295 SGp, 15. 5., 22. 5. 1890. 1296 SGp, 29. 5. 1890. 221 Celje – novo središče spodnještajerske slovenske politike Nemška politika je na Spodnjem Štajerskem dejansko ubirala svojo pot. To je bil tudi razlog, da so spodnještajerski Slovenci (in ptujski Slovenci) po sklepu me- stne občine Ptuj marca 1886 zavzeli ostro stališče proti dodelitvi statuta Ptuju, ki bi mu zagotavljal avtonomijo. 1297 Bali so se namreč, da bi s tem nemška mestna občina dobila preveliko avtoriteto, kot sta jo imela Maribor in Celje. Sredi leta 1886 je nemška spodnještajerska politika zaostrila nacionalno hujskaštvo, ko je liberalno časopisje ostro napadlo mariborsko čitalnico, češ da je jedro slovenske agitacije in zbirališče nacionalnih slovenskih radikalcev, 1298 celjski Nemci pa so mestni nemški značaj »dokazovali« ob obiskih raznih nemških društev 1299 in z vsemi sredstvi brani- li nemštvo. 1300 Podobno je vztrajno počela tudi »marburgerca« 1301 in obtoževala »la- žnjivo« slovensko časopisje nenehnega zavajanja. 1302 Še več. Sredi avgusta so Nemci ob sedmi obletnici Taaffejeve vlade ostro kritizirali njegovo politiko sporazuma in sprave in pisali, da je njegov sistem vnesel zgolj razdor v Avstrijo 1303 in s tem povzro- čil slavizacijo jezikovno in nacionalno mešanih dežel. »Vahterca« je pozivala k po- spešenemu ustanavljanju nemških nacionalnih društev (s tem bi se krepila nemška samozavest in postavljali braniki proti prodirajočemu slovanstvu), 1304 kar so graški ustavoverci poskušali doseči že julija leta 1886 v Mariboru in v Radgoni. 1305 Nemški agresivni politiki, ki ji je stal ob strani nemški Schulverein z raznimi »subvencijami« ljudskim šolam, 1306 je slovenska politika v začetku julija le pokazala zobe, ko so se v Ljubljani sestale krajevne skupine šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Družba, ki so jo na Slovenskem v prvi polovici 80-tih let sicer pogrešali, ko se proti delova- nju Schulvereina Slovenci niso dovolj organizirali, je nakazovala, da bodo razmere vendarle boljše. Na Štajerskem so bile do srede leta 1886 ustanovljene podružnice v Mariboru, Vuhredu, Rečici ob Savinji in v Šoštanju, medtem ko je sestanek po- menil predvsem postavitev smernic za nadaljnje delo. 1307 Temu se je pridružila še učiteljska okrajna konferenca na Ptuju konec julija, ki je zavzela ostro stališče, češ da nima nemščina na slovenskih ljudskih šolah kaj početi. 1308 Toda tudi nemški Schulverein ni miroval, ko je istočasno zboroval v Mariboru in agitiral v smislu dviga nemške samozavesti v Avstriji ter na Spodnjem Štajerskem, 1309 kar je dopolnil 1297 SP, 28. 4. 1886. 1298 SP, 9. 6. 1886. 1299 Npr. obisk ljubljanskih turnerjev. DW, 1. 7. 1886. 1300 DW, 25. 7., 29. 7. 1886. 1301 Prim. MZ, 2. 5., 7. 5. 1886. 1302 Prim. MZ, 26. 5. 1886. 1303 DW, 15. 8. 1886. 1304 DW, 19. 8. 1886. 1305 MZ, 14. 7. 1886. 1306 Občini Razvanje in Radvanje sta denimo dobili 600 in 1300 goldinarjev pod pogojem, da bo pouk od drugega razreda naprej nemški. Prim. SP, 22. 9. 1886. 1307 SP, 14. 7. 1886. 1308 Suette, Der nationale Kampf, str. 44–45. 1309 MZ, 1. 8. 1886. 222 še poslanec Karl Ausserer v Mariboru, na Ptuju in v Slovenski Bistrici na političnih shodih nekaj dni kasneje. 1310 Kljub temu je sestanek slovenske šolske družbe že čez nekaj mesecev obrodil sadove, ko so sredi decembra odprli v Celju slovenski vrtec 1311 in celjskim Nemcem »vrgli« novo kost. Ti so sicer slovensko šolsko društvo obtoževali hujskaštva proti nemškemu Schulvereinu in trdili, da je njegov namen zgolj širjenje sovraštva Slovencev proti Nemcem. 1312 Podobne misli so gotovo obha- jale tudi celjskega opata Antona Wretschka, ki je sredi leta sklical v Celju dekansko konferenco, ki sta se je pa udeležila le dva slovenska duhovnika, 1313 kar je dovolj zgovorno potrjevalo slovensko naravnanost spodnještajerske duhovščine. Nacionalni spopad pa se je v drugi polovici 80-tih let (kljub temu, da je bil prisoten povsod na Spodnjem Štajerskem) »prenesel« v Celje, ki je postajalo sredi- šče slovenske spodnještajerske politike. Nemci so se počutili ogrožene, medtem ko se je na drugi strani slovensko meščanstvo krepilo. Potem ko je »vahterca« priobči- la, da se Kranjska že slovenizira, Štajerska pa se na to pripravlja, ko je bilo v Celju imenovanih več slovenskih duhovnikov in premeščenih nekaj sodnikov, 1314 je naci- onalno obarvana politika v vsakdanjem življenju igrala že vidno vlogo. Celje, kjer so Slovenci najbolj krepili svoje sile, je postajalo vedno bolj »na udaru«. Nasprotja med Nemci in Slovenci so se vse močneje kazala tudi v družabnem življenju. Ko je v začetku leta 1886 notarski koncipist Andrej Perc v kavarni Pratter okrog polnoči prebiral časopisje, je vstopil mestni uradnik, sicer vodja nemških pouličnih razgra- jačev, Wilhelm Oechs, s svojo družbo. Ko so opazili Slovenca za mizo, je Oechs stopil do Perca in mu pomolil natisnjen listič, na katerem je pisalo: »Vljudno vas naprošamo, da lokal kolikor mogoče neopazno takoj zapustite.« Perc je sprva ignori- ral Oechsovo početje, toda zaradi večkrat ponovljene zahteve, češ da naj se odstrani iz lokala, je presodil, da bo bolje, če lokal zapusti. Mirno je zapustil lokal, medtem ko se je Oechs zaradi svojega junaštva kasneje znašel pred sodiščem in dobil kazen šestih tednov zapora. 1315 Celjski in spodnještajerski Nemci (kot tudi Slovenci) so se dokončno posta- vili na dva bregova (Nemci pa postajali tudi vse bolj radikalni). Gesli »Hie Deut- schen – hie Slowenen« in »Svoji k svojim« sta začeli obvladovati celotno politično in družabno življenje ne samo v Celju, pač pa tudi v ostalih spodnještajerskih nemških »trdnjavah«. Časi, ko so Slovenci obiskovali nemško Kazino, Nemci pa slovensko Čitalnico, so sredi 80-tih dokončno minili. Slovenci so obiskovali svoja društva in lokale, Nemci spet svoja. Obojestranski nacionalizem je privedel do točke, ko se je bilo prebivalstvo v mešanih okrajih ne glede na socialni položaj in družbeni status prisiljeno opredeliti. 1316 1310 MZ, 11. 8., 13. 8., 25. 8., 27. 8. 1886. 1311 SP, 15. 12. 1886. 1312 DW, 26. 9. 1886. 1313 Suette, Der nationale Kampf, str. 60. 1314 Prav tam, str. 50. 1315 Bojan Cvelfar, »Z narodnim domom se je celjskemu nemštvu razbila jedna čeljust…«. Nacionalni izgre- di v Celju na prelomu stoletja, v: Celjski zbornik, 1997, str. 7–8. 1316 Prav tam; prim. Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot!, str. 93–96. 223 Nemška spodnještajerska politika je po ustanovitvi Združene nemške levi- ce, v katero sta se novembra združila Nemško-avstrijski in Nemški klub, zavzela odklonilen odnos do nove stranke, ker je menila, da je le kopija leta 1885 razpa- dle Združene levice. Oba spodnještajerska ustavoverna lista sta zagovarjala politiko Nemškonacionalnega združenja, ki je poudarjalo nujnost solidarne nemške naci- onalne politike in nemško prevlado v monarhiji. Odklonilno stališče pa je imelo spodnještajersko nemštvo do Schönererjeve stranke. 1317 Toda spodnještajerski Nemci sredi 80-tih let niso uspeli povezati svojih vrst v enoten politični nastop. Edino politično društvo, ki je skušalo delovati na celotnem območju Spodnje Štajerske, je bilo Glantschniggovo Spodnještajersko Napredno društvo, ki je bilo uspešno le v Celju, medtem ko je imelo v Mariboru le nekaj deset članov. Največjo pomankljivost spodnještajerske nemške politike naj bi predstavlja- lo dejstvo, da je iniciativa prihajala iz malega, s Slovenci obkroženega Celja, med- tem ko je v Mariboru, ki bi zaradi svoje velikosti moral postati politično središče spodnještajerskega nemštva, vladala politična apatija. 1318 Po prihodu Ivana Dečka v Celje in Lavoslava Gregoreca v Novo Cerkev se je center slovenske politike na Spodnjem Štajerskem tako premaknil v Celje, ki je proti koncu 80-tih let celjskim Nemcem povzročalo vse več skrbi. Kljub temu, da so nekateri slovenski politiki na Spodnjem Štajerskem konec 80-tih let menili, da se nam ni »godilo slabše« niti takrat, ko so »bili nemški liberalci na krmilu«, je vodstvo slovenske politike verjelo v vsestranski razvoj slovenskega naroda. Med njimi je še posebej izstopal Josip Sernec, ki je veljal za neizmernega optimista. Sernec se je povsem strinjal s stališči svojega nekdanjega sošolca in prijatelja Pavla Turnerja, ki je v oceni Vošnjakovih Pobratimov konec leta 1888 ostro kritiziral v delu slovenske javnosti prisoten pesimizem. 1319 Politika, ki so jo zagovarjali Sernec in ostali celjski Slovenci, je mogla edina pripeljati do odkrite borbe za celjski okrajni zastop. V teh razmerah so Slovenci in Nemci pričakovali nove volitve. Potem ko je po slovenskih pritožbah in interpelaciji spodnještajerskih slovenskih poslancev 1320 glede volivcev, ki so volili v veleposestniški kuriji s pomočjo hišnega davka, dunaj- sko upravno sodišče razsodilo v prid Slovencem in nepravilnosti izbrisalo iz volil- nih imenikov, je graško namestništvo konec leta 1888 razpustilo celjski okrajni zastop, čeprav je predsednik Gustav Stiger temu močno nasprotoval. 1321 »V Celju in drugod smo spravili stvar do upravnega sodišča, s čimer smo izbrisali iz velepo- sestniškega volilnega imenika marsikaterega nemškega Celjana, ki je plačeval 60 goldinarjev davka le s prištetjem hišnojemninskega davka.« Namesto njih je Slo- vencem uspelo v reklamacijskem postopku uvrstiti v volilni imenik marsikaterega kmečkega posestnika, ki je imel zemljišča raztresena v več davčnih občinah, a vse- 1317 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 149–151. 1318 Prav tam, str. 116. 1319 Sernec, Spomini, str. 128–129. 1320 Prim. SN, 13. 6. 1888; SP, 9. 6. 1888. 1321 SGp, 6. 12. 1888; SP, 28. 11. 1888; več o tem glej Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 311-316. 224 eno plačeval 60 goldinarjev davka. 1322 Nemško spodnještajersko časopisje je takoj pričelo z volilno agitacijo in predstavljalo nemško zmago na prihodnjih volitvah kot samoumevno, 1323 slovenska predvolilna borba pa je potekala kot organizirana akcija pod vodstvom Ivana Dečka iz Sernečeve odvetniške pisarne. 1324 Volitve, razpisane za konec marca leta 1889, so predstavljale Slovencem po- membno strateško zmago ob dejstvu, da se je slovenska politika v mestu ob Sa- vinji vse bolj utrjevala. Celjski Nemci so si po informacijah, da so volitve za njih praktično izgubljene, 1325 ponovno skušali v veleposestniški kuriji zagotoviti končno zmago. Celjska trgovca Rakusch in Walland naj bi tako »strašila in žugala dvema velikima posestnikoma s tem, da sta njima rekla: če ne bodeta volila z Nemci, nji- ma Rakuš in Walland jamčita, da ne bodeta prodala v Celji nikoli več ne jedne opeke,« predvolilne agitacije pa bi se naj lotil celo predsednik celjskega okrožnega sodišča Heinricher, ki »da je nekega posestnika iz Trnovelj prigovarjal, naj voli z našimi nasprotniki«. 1326 Na drugi strani niso bili Slovenci nič kaj navdušeni nad starim vodstvom okrajnega zastopa s predsednikom Stigerjem na čelu, ki da je sicer poplačal poprejšnje dolgove, toda obenem povišal doklade, čeprav se cestna mreža ni kaj prida izboljšala (celjski Nemci pa da so preradi posegali po okrajni blagajni, ko je šlo za njihove celjske koristi). 1327 Celjsko nemštvo je pred volitvami slovenski »napad« tolmačilo po svoje in menilo, da gre za slovenske fanatike in nepopisno sovraštvo do spodnještajerskih Nemcev ter nemštva nasploh, 1328 »marburgerca« pa je dodajala, da je cilj slovenskih politikov slavizacija okraja, okrajnega šolskega sveta in ostalih okrajnih ustanov. 1329 Toda nemška predvolilna akcija, ki je skušala »spodkopati« Slovence in bila prepričana v svojo zmago, 1330 ni dosti zalegla. Slovensko časopisje je po volitvah in slovenski zmagi kipelo od navdušenja, 1331 ko je pisalo, da so štajerski Slovenci »po trdem boji / / zasedli trdnjavo, katero so branili naši nasprotniki z vsemi postavni- mi in nepostavnimi silami malone dvajset let«. Slovenska zmaga je krepko zamajala »staro« nemško posestno stanje na Spodnjem Štajerskem, še posebej zato, ker je zmaga posegla v jedro spodnještajerskega nacionalnega boja. »Podrt in poražen je spet jeden tistih stebrov, na katerega se je naslanjal nemški most do Adrije. / / Celjska zmaga nam spet kaže, da resna volja, krepko delo in vera v uspeh dovede konečno do zmage.« 1332 Celjski Nemci so seveda tokrat obtoževali Slovence, češ da so prikrojili volilne liste v svojo korist. 1333 Kljub vsemu je prva slovenska zmaga 1322 Cvirn, Sernec, str. 130. 1323 DW, 25. 11. 1888; prim. MZ, 25. 11. 1888. 1324 Cvirn, Sernec, str. 130. 1325 Prim. SP, 16. 2. 1889. 1326 SN, 23. 3. 1889; SGp, 21. 3. 1889. 1327 SGp, 21. 3. 1889. 1328 DW, 21. 3. 1889. 1329 MZ, 28. 3. 1889. 1330 Prim. DW, 24. 3. 1889; prim. Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 317. 1331 Prim. SGp, 4. 4. 1889; SP, 6. 4. 1889. 1332 SN, 27. 3. 1889. 1333 DW, 28. 3. 1889. 225 v celjskem okrajnem zastopu pokazala, da je bila slovenska politika v mestu ob Savinji premišljena in da je povzročila premik v dotedanjem obstoječem nemškem posestnem stanju na Spodnjem Štajerskem. »Če zmaga slovenska stranka kje drugje pri kakej volitvi, je to veselo in tolažljivo, kaže nam o živem narodnem gibanju, o krepkej narodnej zavesti; da smo pa zmagali v Celji, v tem najbolj zagrizenem in Slovencem neprijaznem mestu, da smo zmagali pri volitvah v okrajni zastop Celjski in s tem iztrgali nasprotnikom in si osvojili eno njihovih, kakor so menili, najbolj močnih trdnjav, katero so nasprotniki branili z vso strastjo in besnostjo ter z vsa- kim nepoštenim sredstvom, na to smo Slovenci z opravičenjem ponosni.« 1334 Nemška stran se je seveda trudila prikazati volitve kot nezakonite, 1335 obe- nem pa trdila, da se krepi sovraštvo do nemštva v monarhiji. 1336 Njihova povolilna akcija kajpak ni obrodila sadov. Čeprav je slovensko časopisje menilo, da mora vlada v prihodnje izpolnjevati ustavne pravice brez pritožb slovenske strani, 1337 se je spodnještajerska slovenska politika pokazala kot nadvse uspešna. V mariborskem okraju Slovenci sicer niso imeli uspeha, 1338 toda že čez nekaj mesecev je padel v slovenske roke okrajni zastop v Slovenski Bistrici, kjer so Slovenci po silni predvo- lilni borbi pridobili sicer manj pomembno nemško postojanko in poudarjali, da ne odložijo »poprej orožja iz rok, dokler ne bo zadnji naš sovražnik premagan in nam vse pravice, ne samo zagotovljene, ampak tudi resnično izpolnjene«. 1339 Preme- tena slovenska politika, ki se je z vsemi sredstvi borila »za okrajne zastope, dokler obstojijo«, 1340 se je pokazala tudi v Lenartu v Slovenskih goricah leta 1890. Sloven- ska stran, ki je imela v zadnjem mandatu večino, nikakor ni »počivala« na poprejšnji zmagi, pač pa je pred volitvami napela vse sile. Konec aprila razpisane volitve so Slovencem predstavljale novo politično borbo, ko so pozivali volivce, naj nikakor ne nasedejo na obljube, prilizovanje in grožnje nasprotne strani. Okrajni zastop je pomenil lokalno politično »silo«, kjer so Slovenci mogli operirati, sicer s skromni- mi pooblastili. 1341 Slovenska zmaga je bila pričakovana, še sploh pa se je slovenski značaj lenarškega okraja pokazal pri volitvah v veleposestniški kuriji, ko so Slovenci gladko »pometli« z Nemci. 1342 Največjo pridobitev pa je vsekakor predstavljal celjski okrajni zastop, potem ko so Slovenci premagali nasprotno stran po letih njihove prevlade. »Lokalnim« zmagam je gotovo »botrovala« tudi zaostritev politike Lavoslava Gregoreca v držav- nem zboru, ki spodnještajerskim ustavovercem nikakor ni bila po godu. Ko so Nem- ci izgubili volitve v ormoški okrajni šolski svet in poudarjali, da je nasprotna stran očitno začela z »načrtnim čiščenjem«, medtem ko da si oni želijo zgolj nacionalnega 1334 SGp, 11. 4. 1889. 1335 SP, 17. 4. 1889. 1336 DW, 31. 10. 1889. 1337 SP, 25. 5. 1889. 1338 MZ, 21. 7. 1889. 1339 SGp, 25. 7. 1889; SP, 27. 7. 1889. 1340 SGp, 17. 4. 1890. 1341 SGp, 12. 4. 1890; SP, 26. 4. 1890. 1342 SP, 26. 4. 1890. 226 miru, 1343 tega na Spodnjem Štajerskem dejansko že nekaj let ni bilo občutiti. V kre- pitvi »starega« nemškega posestnega stanja pač niso bili pripravljeni na kompromise z vse močnejšo slovensko stranko, ki je počasi pridobivala »postojanke«. Ob »napadu« na celjski okrajni zastop pa je politika celjskih Slovencev, ki je v nacionalnem političnem boju proti koncu 80-tih let pokazala največ energije, računala na še en manever. Ob vztrajnem pritisku na »nemško« mesto Celje si je že več let prizadevala osvojiti strateško pomembno okoliško občino, ki je kot neka- kšen obroč oklepala mesto. 1344 Ko so se bližale nove občinske volitve, je časopisje opozarjalo, da je potrebno napeti vse sile, ker da volitve niso pomembne zgolj za ob- čino, »ampak za celi spodnji, torej za slovenski Štajar.« 1345 Potem ko so na prejšnjih volitvah Nemci zmagali z velikimi mahinacijami, je osvojitev občine Slovencem ponovno predstavljala idealno izhodišče za obkolitev in »naskok« na Celje, ki je v slovenski politiki že leta predstavljalo izključno nemško »trdnjavo« z nemškim ob- činskim zastopom, kjer Slovenci niso imeli vidnejših možnosti za uspeh. Pred volitvami sta v začetku leta 1888 obe strani krepili svoje pozicije. Ob- čino, ki je bila skoraj 80-odstotno slovenska, 1346 je slovenska stran poskušala po de- setletju nemške vladavine pridobiti na svojo stran. Nemška celjska klika seveda ni mirovala. Volivci, ki so imeli v okoliški občini svoje posesti, so odločali o »videzu« občinskega zastopa in o večini v njem, »vahterca« pa jih je energično pozivala, naj nikakor ne pozabijo oddati svojega glasu. 1347 Poleg tega seveda ni pozabila omeniti nacionalne sloge, ki da je vladala zadnja tri leta med okoliškimi kmeti in celjskimi meščani zaradi nemškega občinskega zastopa in skušala pihati na dušo celjski oko- liški občini. 1348 Celjski Nemci se niso prav nič obirali, ko je bilo potrebno oditi na volišče, in so napeli »vse strune, da se v našej občini zdržijo na krmilu«. Devetega januarja so Slovenci sicer zmagali v tretjem razredu, 1349 dan kasneje pa so Nemci pokazali veliko energije, da bi se obdržal na čelu občine župan Josef Stibenegg, ko je volil drugi razred. Ker je ženska volilna pravica ponovno predstavljala glasove, ki bi lahko odločali v prid ene ali druge strani, nemška stran pa je bila pri »pobiranju« pooblastil očitno uspešnejša, so Slovenci vložili pritožbo, ko so Nemci zmagali za- radi nezakonito pridobljenih pooblastil in volili tudi za poročene ženske, za katere bi smel voliti izključno njihov mož. 1350 Kljub temu so ženske, ki so imele volilno pravico, po zadnjih volitvah ravnale veliko previdneje, tako da celjski Nemci niso bili tako uspešni kot pred leti. Vendar pa slovenska pritožba po porazu nikakor ni bila naključna. Drugi razred je ob dejstvu, da v prvem razredu Slovenci niso imeli nikakršnega upanja na zmago, odločal o večini v občinskem zastopu, 1351 ki 1343 DW, 8. 1. 1888; MZ, 18. 1. 1888. 1344 Cvirn, Sernec, str. 130. 1345 SGp, 5. 1. 1888. 1346 Prim. Special-Orts-Repertorium von Steiermark, 1883, str 11. 1347 SGp, 5. 1. 1888. 1348 DW, 5. 1. 1888. 1349 SGp, 26. 1. 1888. 1350 SGp, 2. 2. 1888. 1351 SGp, 9. 2. 1888. 227 jo je imela po volitvah nemška stran, tehtnico v njihov prid pa je nagnilo le nekaj nezakonitih glasov. 1352 Po več kakor letu dni je dunajsko upravno sodišče dokončno razveljavilo volitve v drugem razredu, kar je Slovencem omogočalo velik optimizem. Nemška stran, ki je sicer »tožila«, da si mora vsako zmago večkrat pridobiti, 1353 se je sredi leta 1889 ponovno z vso silo oklenila predvolilne agitacije in »lovila« ženska pooblastila po občini. »Tako je jeden teh glavnih nemškutarskih agitatorjev pred par dnevi zabavljal v Celju proti trgovcu Wallandu čez neko vrlo slovensko žensko, rekoč: Ta hudičeva baba noče podpisati pooblastila.« Vendar pa tudi Slovenci niso držali križem rok, pač pa so pozivali k treznim volitvam konec meseca. 1354 Ponovljene vo- litve so predstavljale idealno izhodišče za slovensko stran za »obkrožitev« nemškega Celja, kar je spodbudilo tudi Josipa Serneca, ki se je močno angažiral. 1355 Napeta predvolilna borba in pritisk nemške strani, ki je ponovno poudarjala, da je zatirana in ogrožena, 1356 se nista obrestovala. Volitve so prinesle nasmešek na usta Sloven- cev, grenak priokus pa na usta Nemcev, ki so izgubili volitve v drugem razredu, s tem pa tudi desetletno večino v okoliški občini. 1357 Ko je bil v začetku avgusta leta 1889 po pritožbi Stibenegga 1358 in »ponesrečenih« poskusih 1359 dokončno izvoljen slovenski župan Matevž Glinšek, je celjska okoliška občina dejansko postala ob Pirešici in Škofji vasi tretja občina v celjski okolici, ki je prešla v slovenske roke, medtem ko so poleg celjskega mesta Nemci branili še »trdnjavici« Vojnik in Teharje. Nemci, ki so se želeli obdržati v sedlu okoliške občine vse do začetka leta 1891, ko bi razpisali nove volitve, so se ušteli. 1360 Slovenska zmaga jim je bistveno pristrigla peruti v občini. V mesto ob Savinji je slovenska stranka proti koncu desetletja skušala pro- dreti z vsemi sredstvi. Ker ji ni uspelo »prevladati« v samem mestu, se je slovenska politika osredotočila na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa uspela kljub težavam v deželnem zboru konec julija leta 1889 »postaviti« še Južnoštajersko hranilnico 1361 pod vodstvom slovenske celjske inteligence, ki je potrjevala slovenske uspehe in prizadevanja na zadružnem področju ter pomenila prelomnico na poti h gospodarski emancipaciji Slovencev. Sernec, Vošnjak in Dečko so dali pobudo za njeno ustanovitev, z njeno pomočjo pa poskušali odtegniti Celjski mestni hranil- nici in ostalim nemškim mestnim hranilnicam na Spodnjem Štajerskem preostale slovenske varčevalce. 1362 Slovensko gospodarstvo, ki je poslovalo z lepimi dobički, se je tako skoraj popolnoma otreslo tujega kapitala in se postavilo nasproti nemškim 1352 SP, 5. 9. 1888. 1353 DW, 21. 3. 1889. 1354 SGp, 4. 7., 11. 7. 1889. 1355 Cvirn, Sernec, str. 130. 1356 Prim. SP, 3. 7. 1889. 1357 SGp, 25. 7., 1. 8. 1889; SP, 24. 7. 1889. 1358 Prim. ZAC, fond Občina Celje okolica, a. š. XVIII/10–12. 1359 Prim. prav tam, a. š. XIX/6. 1360 SGp, 12. 6., 19. 6. 1890; SN, 8. 8. 1890; SP, 9. 8. 1890. 1361 Prim. SP, 24. 7. 1889; Goropevšek, Južnoštajerska hranilnica, str. 122–124. 1362 Cvirn, Sernec, str. 131. 228 hranilnicam, ki so grozile, da ne bodo več posojale denarja tistim, ki imajo sloven- ske vpise v zemljiško knjigo. 1363 Slovensko časopisje je pozdravilo novo ustanovo in postavljalo velike upe »v narodno-gospodarstvenem in narodnem oziru na ta mladi denarni zavod«. 1364 Celjska »vahterca« je sicer poudarjala, da je zaupanje v nemške hranilnice med Slovenci še vedno močnejše, 1365 toda dvig slovenskega gospodarstva in dejanske razmere so kazale drugačno sliko. 1366 Potem ko so Slovenci pridobili celjski okrajni zastop, celjsko okoliško občino in hranilnico, je slovensko časopisje slavilo »četrto zmago«, ko je v mestu priredilo slavnost Slovensko pevsko društvo. »Prejšnje zmage izpodkopale so Celjskim Nemcem stališče, poslednja nedeljska zmaga pa je pokazala, da je nemštvu v Celji že odzvonilo, da so nemški kolovodje brez ugleda, generali brez vojske, ker gre Slovenec na dan,« 1367 kar je pokazalo tudi provociranje celjske nemške mladine, ki je skušala, zagotovo z »blagoslovom« celj- skih mestnih očetov, kaliti slovensko prireditev. 1368 Dodatni »eksces« si je privoščil še celjski župan Neckermann, ki je skušal »pregnati« sedež hranilnice iz Celja, ko je v deželnem zboru (VII. sesija od 10. 10. do 19. 11. 1889) sredi oktobra ostro nastopil proti slovenskemu zavodu. 1369 Temu se je pridružilo tudi nemško časopisje, ko je pretresalo svoje »nemške izgube« na Spodnjem Štajerskem. 1370 Slovenske pridobitve in splošni slovenski napredek ni bil neopazen, ko je slovensko časopisje ob deseti obletnici Taaffejeve vlade ugotavljalo, da se razmere vendarle izboljšujejo in da spodnještajerski proces, »welcher heute bei uns in Süd- steiermark zu Gunsten der national-conservativen Partei beobachtet werden kann« nikakor ni zgolj zasluga peščice spodnještajerskih slovenskih »prvakov«, pač pa sta- lišče večine javnosti. 1371 Celjske in spodnještajerske Nemce so razmere v monarhiji precej vznemirile, ko so ugotavljali, da je slovenska politika očitno usmerjena k nacionalni avtonomiji, potem ko je češko časopisje priobčilo članek z omenjeno vsebino, 1372 in da si Slovenci prizadevajo še več kot Čehi, ki da želijo zgolj deželno avtonomijo. 1373 Pretiravanje nemškega tiska je bila zgolj posledica krepitve slovenskih po- ložajev na Spodnjem Štajerskem (še sploh v Celju). Še posebej je Nemce razburila slovenska osvojitev celjskega okrajnega zastopa, ki je zanje pomenila le poseganje v njihovo nemško posestno stanje. 1374 Potem ko je celjski občinski zastop na čelu z 1363 Prim. SGp, 8. 8., 15. 8., 22. 8., 29. 8. 1889; SP, 3. 8. 1889. 1364 SGp, 5. 9. 1889. 1365 Prim. DW, 29. 8. 1889. 1366 SP, 31. 8. 1889. 1367 SN, 6. 8. 1889; prim. SP, 7. 8. 1889. 1368 SP, 14. 8. 1889. 1369 SP, 9. 11. 1889; DW, 3. 11. 1889; MZ, 3. 11. 1889; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 7. Sitzung, 23. 10. 1889, str. 33. 1370 DW, 7. 11. 1889; prim. Tp, 10. 11. 1889. 1371 SP, 17. 8. 1889. 1372 GV, 4. 8. 1889. 1373 DW, 5. 9. 1889; prim. MZ, 28. 7., 15. 8. 1889; Tp, 3. 8. 1889. 1374 SP, 31. 8. 1889. 229 Neckermannom predlagal izločitev Celja iz okrajnega zastopa, 1375 češ da je ta postal zgolj torišče političnih namenov in narodnih strasti 1376 ter da predstavlja nevarnost za finančne in gospodarske interese Celja 1377 (temu se je pridružil tudi Ptuj), je zade- va pristala v deželnem zboru. Josip Sernec je predlogu seveda nasprotoval. Nikakor se ni strinjal z Neckermannovo zahtevo, da hoče Celje izstopiti zaradi narodnostnih ozirov, 1378 pač pa menil, da je poteza zgolj odziv celjskih očetov zaradi poraza pri volitvah v okrajni zastop. 1379 Na zadnji seji sredi novembra je deželni zbor sprejel celjsko in ptujsko prošnjo (slednji je sicer ugovarjal poslanec Jožef Jerman). 1380 Slo- venski poslanci so bili proti izločitvi mest iz okrajnih zastopov iz praktičnih gospo- darskih momentov in opozarjali, da je največ okrajnih cest koristilo prav mestu in da bi bilo bodoče poslovanje okrajnega zastopa negotovo. Še bolj jih je zmotilo dejstvo, da deželni odbor sploh ni obvestil okrajnega zastopa o svojih namenih, ki so privedli do tega, da sta bili obe mesti konec leta po odločitvi deželnega zbora »prosti« okrajnih »obveznosti«. 1381 Novi (slovenski) celjski okrajni zastop pod predsedstvom Josipa Serneca 1382 je v začetku leta 1890 poslal izjavo na deželno namestništvo v Gradcu in opozarjal, da je bila prošnja celjskih mestnih očetov površno prebrana in da je bila vložena zgolj zato, ker so Nemci izgubili zadnje volitve, medtem ko da je imelo Celje na cestnem področju največ koristi in da je dolžno tudi v bodoče plačevati v skupno blagajno. 1383 Pritožba je očitno naredila »vtis« na cesarja, ki prošnje za izločitev Celja in Ptuja ni sankcioniral, 1384 poparjenost ptujskih in predvsem celjskih očetov pa nikakor ni bila majhna. 1375 Prim. SP, 30. 3. 1889. 1376 SGp, 10. 10. 1889; DW, 17. 10. 1889. 1377 SP, 9. 10. 1889. 1378 SGp, 31. 10. 1889. 1379 SGp, 7. 11. 1889; prim. SP, 2. 11. 1889; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Ste- ierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 7. Sitzung, 23. 10. 1889, str. 40–42. 1380 SP, 4. 12., 7. 12. 1889; prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VI. Landtags-Periode. VII. Session, 18. Sitzung, 12. 11. 1889, str. 135–138. 1381 Prim. SN, 23. 11., 25. 11., 26. 11. 1889; SGp, 5. 12., 12. 12. 1889; SP, 13. 11., 23. 11. 1889. 1382 SP, 22. 1. 1890. 1383 SGp, 6. 2. 1890; SN, 25. 1. 1890; SP, 25. 1. 1890. 1384 SGp, 24. 4. 1890. 230 Zaostrovanje nacionalnih odnosov Ko je v začetku leta 1887 »izšel« ukaz štajerskega deželnega šolskega sveta gle- de večje veljave nemščine na spodnještajerskih ljudskih šolah, slovenska politika ob favoriziranju nemščine ni obupala. Potem ko so se odloku deželnega šolskega sveta uprli v Šmarju, 1385 šolsko ministrstvo pa je odredilo, da ostane »slovenščina edini in izključljivi podučni jezik« (podoben korak so napravili v Juršincih v ptujski okolici in dobili enak odgovor), je Dečko zadovoljno ugotavljal, da Nemci vseeno nimajo vseh niti v svojih rokah in da je potrebno »narodni uspeh« razširiti in narodno gibanje okrepiti do te mere, da bo čimveč slovenskih občin na šolskem področju slovenskih. 1386 Kljub temu je celjska okoliška občina od okrajnega šolskega sveta (ta je podprl »mnenje« graškega deželnega šolskega sveta) dobila odgovor, da je nemšči- na zapostavljena. 1387 Če so okrajni šolski sveti delovali v smislu krepitve nemštva (to naj bi podpiral tudi brežiški okrajni glavar Wagner, ko je skušal »odvrniti do- tične občine od njihovih sklepov«), 1388 je v začetku decembra vložil Miha Vošnjak v državnem zboru skupaj z ostalimi slovenskimi poslanci in člani Hohenwartovega kluba interpelacijo, ki je predvidevala »javne šole tako vrediti, da dobi vsak narod k izobraževanju potrebna sredstva v svojem jeziku, ne da bi ga silili učiti se druzega deželnega jezika«, 1389 kar je nemščina za Slovence nedvomno bila. Spodnještajerski ustavoverci tega seveda nikakor niso tolerirali, ampak so razglašali njegovo interpe- lacijo za ponovno provokacijo ter hujskanje proti nemškemu jeziku, 1390 »slavizacijo« monarhije pa so označili kot moment, ki mu je uspelo prodreti zgolj zaradi pomanj- kanja nemškega nacionalnega duha. 1391 Štajerski deželni šolski svet je na slovenske uspehe seveda reagiral, s tem pa ni strinjal Lavoslav Gregorec. »V tej svojej sili hoče pomagati si z nekaterimi biro- kratskimi domačimi zdravili, najprve ustavi rešenje došlih slovenskih pritožeb; ne pusti jim odhajati v ministerstvo, ampak zadržuje jih samovlastno in protipostavno. Mej tem ukaže okrajnim glavarstvom, naj dotične občinske zastopnike zdelavajo, dokler ne prekličejo svojih pritožeb,« je svoje nezadovoljstvo delil konec marca leta 1889 Gregorec s svojimi državnozborskimi somišljeniki. Še bolj v nos mu je šlo dej- stvo, da je med nemškim Schulvereinom, ki je na Spodnjem Štajerskem neutrudno deloval, in deželnimi šolskimi nadzorniki vladalo »zelo kosmato prijateljstvo« in da je deželni šolski svet dejansko pospeševal delovanje društva, ki da se je ob šolskih zadevah pečalo tudi s politiko. »Zastopniki nemškega društva nam pogosto zatr- jujejo, da je to zgolj šolsko, a ne ob jednem tudi politično društvo. Toda gospodje naj tako zatrjujejo sto in tisočkrati, mi Slovani jim vendar ne bodemo verovali, dokler bodemo čitati morali, kako baš ti gospodje na javnih zborovanjih nemškega 1385 Prim. SN, 26. 4. 1888. 1386 SGp, 11. 10. 1888. 1387 SN, 16. 10. 1888. 1388 SN, 26. 10. 1888; prim. SP, 3. 10., 14. 11. 1888. 1389 SGp, 20. 12. 1888; SN, 5. 12. 1888; SP, 5. 12. 1888. 1390 DW, 6. 12. 1888. 1391 MZ, 19. 12. 1888. 231 šulvereina o šolstvu najmanje, o politiki največ govorijo.« 1392 Trditve predsednika Weitlofa, češ da je na schulvereinovih šolah zgolj desetina nenemških učencev, je Gregorec zavrnil, ko je dokazoval, da je zadeva na Spodnjem Štajerskem drugačna. »V Pekrah ima nemški šulverein svojo dvorazredno šolo. V njo zahaja sedaj 85 učen- cev. Mej temi je samo jeden otrok nemški. / / Iz Sevnice mi poročajo, da obiskuje tamošnjo šulvereinsko šolo okoli 30 učencev, samih Slovencev, to znaša naravnost 100 %.« Tem številkam so nedvomno botrovale razne akcije nemškega društva, ki da »slovenskim občinam posojil ponuja proti temu, da zatem same svojo slovensko materinščino kot poučni šolski jezik izrinejo in nemško tujščino vsprejmejo«. Gre- gorečevo izvajanje je med nemškimi liberalci izzvalo pravo posmehovanje, ko so njegov govor spremljali z dovtipi na njegov račun, še sploh potem, ko je kot primer podkupovanja izpostavil celjsko okolico. »V Pirešici, v večjej vasi pri Celji na južnem Štajerskem, bili so nekokrat kmetje številno zbrani v gostilnici. Sedaj pridejo ne 1392 SN, 5. 4. 1889; SP, 3. 4. 1889. Celjski nemški časnik (izhajal med leti 1876-1882 kot Cillier Zeitung in med leti 1883-1919 kot Deutsche Wacht) 232 rečeni agenti, da ne iznemirim gospodov na levi strani, / / ampak udje nemškega šulvereina. Ti ponudijo kmetom tisoč goldinarjev. / / Da bi skušnjavo storili mikav- nišo, potisnejo tisoč goldinarjev kmetom prav pod nos na mizo.« Kljub temu, da je društvo posegalo po skrajnih metodah, je upal, da bo sprejetje novega šolskega zakona pristriglo Schulvereinove peruti in da bo učni jezik v ljudski šoli na Sloven- skem in Spodnjem Štajerskem vendarle slovenski. 1393 Čeprav so nemške obrambne organizacije zavzeto delovale, je tudi Družba sv. Cirila in Metoda pospešeno ustanavljala svoje postojanke na Spodnjem Štajer- skem. 1394 Slovenski gospodarski napredek pa je na drugi strani celjske in spodnje- štajerske Nemce očitno precej vznemiril, ker je slovensko časopisje menilo, da je Celje postalo s slovensko denarno institucijo center »gospodarske vojne« med obe- ma stranema. 1395 Spodnještajersko nemštvo je dobilo svojega »zaveznika« v društvu Südmark. Društvo, ki je tesno sodelovalo z nemškim Schulvereinom (ta je konec leta 1889, potem ko je Šentilj leta 1888 prešel v nemške roke, 1396 celo kupil zemljišče v Šentilju in ustanovil lastno osnovno šolo), 1397 se je pričelo močneje organizirati v smislu ohranitve nemškega jezikovnega in posestnega stanja. 1398 Že od samih za- četkov je poleg gospodarskih podpornih akcij na jezikovnih otokih načrtovalo tudi kolonizacijo, ki jo je skoncentriralo v Šentilju in okolici, da bi ustvarilo »nemški most« do Maribora. Prve akcije v tej smeri so potekale v obliki seznanjanja potenci- alnih nemških kolonistov z možnostmi nakupa posesti in dajanja denarnih pomoči nemškim kmetom. 1399 Ob vse večjem slovenskem pritisku so bili med pobudniki in ustanovnimi člani društva tudi skoraj vsi vodilni nemški spodnještajerski poli- tiki. 1400 Slovensko časopisje je krepilo politiko »Svoji k svojim«, ko je pozivalo k trdni »navezavi« na slovenske trgovce, gostilničarje, obrtnike in denarne zavode. 1401 Vzne- mirjenje je med spodnještajerskim nemštvom povzročila še smrt lavantinskega kne- zoškofa Stepischnegga leta 1889, 1402 ki je bil precej nemško orientiran in ni podpiral slovensko misleče spodnještajerske duhovščine, 1403 predvsem zato, ker so se bali, da bi novi slovenski škof predstavljal slovenski duhovščini vso oporo v boju za nacio- nalno enakopravnost 1404 in da bi imenovanje sprožilo med Slovenci nov nacionalni moment. 1405 Njegov naslednik Mihael Napotnik, ki je bil imenovan sredi oktobra 1393 SN, 6. 4. 1889; SGp, 16. 5., 23. 5. 1889; SP, 3. 4. 1889. 1394 Prim. Vovko, Podružnice, str. 356–398. 1395 SP, 31. 8. 1889. 1396 Janez Cvirn, Volilne mahinacije v nacionalnih bojih na Štajerskem, v: ZČ, 1989/3, str. 413. 1397 Vovko, Delovanje društva Südmark, str. 231; Judson, Guardians of the Nation, str. 108-110. 1398 SP, 14. 12. 1889. 1399 Janez Cvirn, Gospodarska politika celjske občine 1890–1914, v: ZČ, 1990/3, str. 446. 1400 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 155–156. 1401 MZ, 22. 12. 1889. 1402 SP, 28. 6. 1889; DW, 30. 6. 1889; GV, 2. 6. 1889. 1403 Prim. DW, 25. 8. 1889. 1404 DW, 25. 8. 1889. 1405 DW, 15. 9. 1889. 233 leta 1889, 1406 nikoli ni skrival svojega slovenskega prepričanja, kar je šlo spo- dnještajerskemu nemškemu časopisju posebej v nos, 1407 še sploh potem, ko jih je po novem letu »zapustil« še vneti zagovornik nemštva na Spodnjem Šta- jerskem, celjski opat Anton Wretsch- ko. 1408 Spodnještajerski Slovenci se gle- de tega niso preveč »obremenjevali«, še sploh potem, ko je Wretschka nasledil novi slovenski opat Franc Ogradi. 1409 Deželnozborski poslanec Theodor Starkl je konec novembra celo pozi- val, da je potrebno priskočiti spodnje- štajerskim Nemcem na pomoč, ko je razglabljal v sejni dvorani o njihovem ogroženem položaju na jugu dežele. 1410 V širšem smislu je bilo ime- novanje Napotnika podobno imeno- vanju njegovega predhodnika. Kot je bilo Stepischneggu ob njegovem imenovanju leta 1862 naročeno, naj deluje mednacionalno pomirjevalno, naj duhovščini onemogoča agitacijo in naj podpira usmeritev vlade, ki da zagotavlja Slovencem njihovo narodno neokrnjenost, je bila izbira Napotnika prav tako politične narave. Predvsem je bilo poudarjeno primerno stališče do slovenske- ga narodnopolitičnega gibanja oziroma do slovenske duhovščine. 1411 Ker pa so se nacionalne razmere v začetku Napotnikovega obdobja v veliki meri zaostrile, je ra- zumljivo, da je konec 80-tih let imenovanje novega knezoškofa potekalo v senci na- rodnopolitičnih odnosov na Spodnjem Štajerskem, ker so oblasti iskale osebnost, ki bi sicer znala slovensko, ki pa ne bi soglašala s slovenskim narodnopolitičnim gibanjem, ampak bi bila po godu zahtevam nemških krogov. Salzburški nadškof, ki je bil v celoti pristojen za imenovanje lavantinskega škofa, je imel v mislih osebo, ki 1406 SP, 16. 10. 1889; S, 16. 11. 1889; prim. Bruno Hartman, Maribor v Napotnikovem času, v: Kultura v Mariboru, Založba Obzorja, Maribor, 2001, str. 51. 1407 SP, 30. 10. 1889. 1408 DW, 9. 1., 16. 1. 1890. 1409 Prim. SP, 10. 5. 1893. 1410 DW, 10. 11. 1889. 1411 Fran Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928), Maribor, Lavantinski ordinariat, 1928, str. 417–418. Lavantinski knezoškof Mihael Napotnik je podpiral prizadevanja slovenske politike (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 234 bi bila lojalna do cesarja in države, ki bi v celoti obvladala slovensko, prednost pa je dajal željam duhovščine v lavantinski škofiji. 1412 Tako je bil Napotnik po imenovanju sprejet z različnimi občutki. Sloven- ska stran je bila z njim zadovoljna, nezadovoljni pa so bili spodnještajerski Nemci. Čeprav je štajerski namestnik baron Kübeck sprva domneval, da je novi škof po- polnoma sprejemljiv tudi za Nemce, se je izkazalo, da je stanje drugačno. Očitali so mu, da je pri prepovedovanju narodnopolitičnega dela duhovščini omahljiv, da mariborsko bogoslovno semenišče vodi v slovenskem nacionalnem duhu in da je slednje leglo slovenskega fanatizma, ob tem pa naj bi tudi v mariborski škofijski pa- lači prevladal vpliv Nemcem sovražnih fanatikov. 1413 Slovenska inteligenca ni skri- vala navdušenja. Mariborski odvetnik Jernej Glančnik je v pismu Pavlu Turnerju poročal, da je bila izbira knezoškofa dobra. »Mislim, da moremo z novim škofom biti zadovoljni. On postopa na zunaj jako previdno in diplomatično – in to je do- bro. Duhovenstvo dobro ve da je narodnega mišljenja in da se more nanj zanašati. Bez hrupa in na tihem more našej stvari največ koristiti – posebno ker je celi kapitel itak naroden.« 1414 1412 Vincenc Rajšp, Imenovanje Mihaela Napotnika za lavantinskega knezoškofa, v: Napotnikov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 1993, str. 82. 1413 Prav tam, str. 81–82. 1414 PAM, fond Turner, pismo Jerneja Glančnika, 3. 2. 1890. 235 Celje – eskalacija nacionalizma leta 1890 Nemška Südmarka je medtem uspešno prodirala na Spodnjem Štajerskem in ustanavljala v mestih in trgih svoje podružnice, še posebej aktivna pa je bila v mariborski okolici. 1415 Dejavnost nemškega društva, ki da »na zadolženih kmečkih posestvih / / dolgove pokupuje, potem dolge odpove in končno, ko ne more ubogi, že itak pri hranilnici zadolženi kmet denarja na posodo dobiti, da bi se rešil, proda mu po prisilni dražbi za malo ceno posestvo in ga potem po svojih agentih kupi«, Slovencev nikakor ni navdušila. 1416 Še bolj pa so se nacionalni odnosi zaostrili v Ce- lju. Tako je spodnještajerske Slovence razvnela novica, da namerava celjska krajev- na skupina Südmarke, ki je bila ustanovljena sredi marca leta 1890, 1417 zborovati v Celju v istih dneh, 1418 kot je bila predvidena ustanovitev celjskega telovadnega dru- štva, potem ko je slovenska stran že dobila privoljenje graškega namestništva. 1419 Ustanovitev Celjskega Sokola Ker je bila prvotna zamisel o preselitvi Savinjskega Sokola v Celje opuščena, je bilo potrebno društvo na novo formirati. Zadnjega julija leta 1890 so na ustanovnem občnem zboru izvolili društveni odbor. Za starosto je bil izbran Josip Vrečko, podstarosta je postal Ivan Dečko, tajnik novega dru- štva Dragotin Treo, blagajnik Josip Ge- org in orodjar Franc Lončar. Ostala je le še ustanovitvena slavnost, za katero so izbrali sedmi in osmi september. 1420 Nemško časopisje ni ostalo nemo. »Ker so nemški listi / / priobčili / / o tej slavnosti toliko predrznih in zlobnih lažij«, ker si prizadevajo »napra- vljati nam zapreke in sitnosti,« in ker hočejo »v svoji divji strasti in brezmejni zaslepljenosti iz političnih in narodnih ozirov / / slavnost zavirati / / , ob enem pa pačiti in zavijati javno mnenje in resnico tako, da občinstvo resničnih dejan- skih okoliščin in razmer v tej zadevi ne more poznati, je potrebno, da podamo tu 1415 SN, 2. 8. 1890. 1416 SGp, 31. 7. 1890. 1417 DW, 19. 3. 1890. 1418 SGp, 28. 8. 1890. 1419 Janko Orožen, Zgodovina celjskega Sokola 1890–1940, Sokolsko društvo Celje matica, 1940, str. 11–12. 1420 Prav tam, str. 12–13. Tajnik Celjskega Sokola Dragotin Treo (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 236 na kratko pristno podobo o Celjskem javnem socijalnem življenji mej Slovenci in Nemci, kolikor se tiče te sokolske slavnosti.« 1421 Tako je Slovenski narod dva dni pred ustanovitvijo sokolskega društva v Celju komentiral nemško udrihanje čez slovesnost, ki naj bi težila k nekakšni mani- festaciji slovenstva in vdoru v sicer nemško »trdnjavo« Celje. 1422 Deutsche Wacht je zapisala, da je vsakomur, ki pozna razmere, jasno, kam ciljajo slovanske prireditve v nemških mestih in občinah. Da nikakor ni njihov namen, širiti družabno življenje in telovadbo, ampak da si slovanski hujskači prizadevajo vzbujati nerazpoloženje med Nemci, ki da so uspeli ohraniti nemški pečat vse do danes. 1423 Tudi mariborski Nemci so delili podobno mnenje. Ob tem je Marburger Zeitung še poudarjala, da se je nemštvo v monarhiji tako ali tako prisiljeno braniti pred tistimi narodi, ki jim je prav ono omogočilo vstop med kulturne narode. S tem je imel pisec v mislih predvsem sokolsko prireditev v samem Celju. »Slovensko sokolsko društvo, ki ga je ustanovilo ducat agitatorjev, sicer prebivajočih v Celju, zgolj zato, da bi s tem ponarejali značaj Celja, obhaja svojo ustanovitev na isti dan in za istimi zidovi,« kot ga je imelo društvo Südmark. To je pisca izredno motilo. Sklepal je, da datumsko ujemanje nikakor ne more biti naključje, ampak da je društvo, ki »sicer šteje več odbornikov kot izvršnih članov«, skrbno izbralo dan, ko zborujejo »nemški možje za zidovi Celja«, in da se bodo slovenski sokoli istega dne šopirili »z rdečimi srajcami in z gosjimi peresi za klobuki« po ulicah. 1424 Stvari pa so se pričele zaostrovati že nekaj dni prej. Ko je vodstvo novega slovenskega drušva poslalo v začetku avgusta program slovesnosti celjskemu okraj- nemu glavarju, 1425 je gotovo pričakovalo, da bo ta sprejet z odobravanjem mestnih oblasti. V ta namen so osrednji del prireditve prestavili v Žalec, češ »da ne bode 'Sokol' preveč klal v oči Celjskih prenapetežev«, 1426 obenem pa se veselili tega, »da bode 'Celjski Sokol' v zvezi z ostalimi narodnimi društvi zopet nov korak na naro- dnem polji, da bode novo društvo / / budilo narodno zavest zlasti v Celjskem mestu in naših trgih.« 1427 Toda stvari niso šle po načrtovani poti. Mestni urad in okrajno glavarstvo sta prireditev sicer odobrila, s tem da je mestni urad za začetek prepovedal slavno- stni sprevod skozi mesto. 1428 Proti temu odloku je društveni odbor vložil pritožbo na namestništvo v Gradcu. »Čas bi že bil,« je zapisal Slovenski Narod, »da se da tudi nam Slovencem ista svoboda na naših tleh, katero neomejeno uživajo nemška društva.« 1429 1421 SN, 5. 9. 1890. 1422 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 10. 1423 DW, 4. 9. 1890. 1424 MZ, 7. 9. 1890. 1425 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1426 SN, 4. 8. 1890. 1427 Prav tam. 1428 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 9. 1429 SN, 19. 8. 1890. 237 Mestni urad pa nikakor ni mogel mirovati. Dvajsetega avgusta je slavnost v celoti prepovedal z obrazložitvijo, da ima v Celju istočasno svoj občni zbor nemško društvo Südmark, dodatni vzrok za prepoved pa je bil še množičen prihod soko- lov iz Ljubljane in Zagreba, 1430 ker naj bi »glede na obstoječa 'nacionalna vrenja' mogla biti kaljena javni mir in red ter javna varnost«. 1431 Okrajno glavarstvo je s tem v zvezi poslalo dopis na štajersko namestništvo v Gradcu, v katerem je še do- datno seznanjalo deželni urad z razmerami v deželnoknežjem mestu Celje, kjer da je nemško mestno prebivalstvo zelo ostro nastrojeno proti ustanovitvi sokolskega društva, prebivalstvo nasploh pa zelo nacionalno orientirano. V podkrepitev je na- vajalo dogodek izpred nekaj tednov, ko je prišlo med dvema slovenskima priprav- nikoma prava in nemškimi turnerji do škandaloznega ruvanja v kavarni Central, in praznovanje cesarjevega rojstnega dne, ko dekleta iz nemških družin niso hotela peti himne v slovenskem jeziku, pevke iz slovenske čitalnice pa ne v nemškem. Vse to je bil zadosten razlog, da je okrajno glavarstvo pojmovalo prireditev kot zelo problematično, 1432 a pustilo končno odločitev namestništvu. Sokolski odbor se je temu primerno odzval. Na okrajno glavarstvo je poslal »pomisleke oziroma rekurs« zoper prepoved mestnega urada, ker da se »osnovalna slavnost / / baje radi tega vršiti ne more«. Ker da bo osrednja slavnost potekala tako ali tako v Žalcu, je svoj protest opravičeval s tem, da ima mestni magistrat pravico »slavnost prepovedati le kolikor se ta razteza na mestni teritorij«. Točkam slovesno- sti, ki so zadevale mestno jedro oziroma mestni teritorij, se je bil odbor pripravljen odreči, v kolikor namestništvo ne bi pritožbe ugodno rešilo v njegov prid, medtem ko nikakor ni mogel razumeti, da bi lahko mestni magistrat prepovedal, »da bi se mi ne smeli pokazati v mestu in z gosti obiskati ta ali oni kraj Celjske okolice.« Pisec besedila Treo je sklepal, da mestni magistrat gotovo meša štrene samo zaradi ne- kakšnega »političnega zadoščenja«, kar se mu je zdelo zelo čudno, ker da se to »niti v Gorici ali v Trstu zgodilo ni, kjer so politične razmere vendar čisto druge kot tu v nedolžnem Celju«. 1433 Toda Celje v začetku 90-tih let 19. stoletja nikakor ni bilo mesto nemško-slovenskega sožitja, ampak je s preselitvijo centra slovenske politike iz Maribora postalo središčni problem nacionalne politike Nemcev in Slovencev na Spodnjem Štajerskem. 1434 Organizatorji prireditve pa so napeli vse sile. Na namestništvo v Gradec so poslali deputacijo, ki so jo sestavljali Vrečko, Dečko in Treo. Isto potezo je naredil tudi celjski župan Neckermann, 1435 ki je na namestništvo poslal še svojo utemeljitev prepovedi ustanovitvenega praznika celjskega Sokola. Bil je mnenja, da je prireditev načrtovana kot politično nacionalna demonstracija, da sploh ni potrebna v Celju, ki pa da je sam ne more preprečiti. Zato je pozval namestništvo, naj ne pristane na zahteve društva, ker da je prebivalstvo zelo vznemirjeno predvsem zaradi morebi- 1430 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 9. 1431 Orožen, Zgodovina celjskega Sokola, str. 14. 1432 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1433 Prav tam. 1434 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 148–169. 1435 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 10. 238 tnih izgredov, ki da so jih nekateri slovensko (nacionalno) usmerjeni posamezniki že napovedali. 1436 Štajersko namestništvo je prireditev kljub pritisku celjskega mestnega sveta odobrilo, ni pa dovolilo obhoda po mestu z godbo in razvitimi zastavami. 1437 Toda mestni urad s tem nikakor ni mogel biti zadovoljen, zato je skušal ukrepati z drugač- nimi metodami. Prvega septembra je tako sprejel sklep, ki je Sokolom prepovedoval hojo po mestu v rdeči srajci in s peresom, zataknjenim za klobuk, ker naj bi bil prav ta slovenski nacionalni simbol povod za provokacije, ki bi najverjetneje vodile k izgredom. 1438 Prav tako jim je prepovedal nošnjo kakršnegakoli drugega simbola, ki bi se navezovalo na sokolstvo. 1439 Tako je bil odbor celjskega Sokola znova pred veliko preizkušnjo in je še istega dne poslal mestnemu uradu in namestništvu pri- tožbo. Odbor je v dopisu mestnemu uradu zatrdil, da nikakor ne gre za provoka- tiven nastop, ker da je ravno na podlagi tega prepovedal sprevod v slavnostnih oblačilih. Odbor se je skliceval na peti člen društvenega statuta, da imajo vendarle vsaj častni člani društva po statutu pravico nositi sokolska oblačila na izletih ozi- roma ob korporativnih nastopih društva, 1440 kjer je imel v mislih prav pohod skozi mestno jedro. Protestno je zato zavrnil prepoved in pojasnil mestnemu uradu, da ne more prepovedovati stvari, ki so v statutu jasno definirane. 1441 Tudi pristojni na štajerskem namestništvu so brali dopis, ki je zavračal trdi- tve celjskega župana Neckermanna, češ da naj bi »osnovalna slavnost« vodila k javni provokaciji. 1442 Še več. Od udeležencev prireditve je zahteval, naj odnesejo sokolsko opravo s seboj na proslavo (izven mesta) spravljeno v svežnjih, kjer da jo lahko končno oblečejo. Zato je odbor protestiral proti ravnanju mestnega urada, ki je »predpisal« nošnjo vsakdanjih oblek. Posebej je odbornike društva skrbelo dejstvo, da bi takšen ukrep deloval ponižujoče na ostale prišleke, ki da potemtakem ne bi smeli stopiti v mesto v sokolski opravi. 1443 Ker je bilo društvo prepričano, da namestništvo vendarle ne bo požrlo be- sede, ki jo je dalo s svojo privolitvijo pred dnevi, in da ne bo dajalo še dodatnih omejitev, je na koncu dopisa prosilo deželni urad, naj naroči mestnemu celjskemu uradu glede na »neverjetno postopanje«, naj ne zahtevajo omejitev, ki niso v skladu s statutom celjskega Sokola. Predvsem se je mlado društvo, ki je izgubilo vsakršno zaupanje v mestni urad, balo nenadnega ukrepa mestnih oblasti, ki bi pokopal vsa prizadevanja in denar, vložen v prireditev. Zato je pričakovalo od namestništva pozitivno rešitev problema. 1444 1436 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1437 Orožen, Zgodovina celjskega Sokola, str. 14. 1438 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1439 Prav tam; Cvelfar, Z narodnim domom, str. 10. 1440 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1441 Prav tam. 1442 Prav tam. 1443 Prav tam. 1444 Prav tam. 239 Pričakovanja na veselje prirediteljev niso bila odveč. Čeprav so člani društva mrzlično čakali na odgovor kar pet dni, je šestega septembra, na predvečer slavno- sti, graško namestništvo le zavrnilo neutemeljeno prepoved mestnega urada, okraj- no glavarstvo pa potrdilo vse aktivnosti, ki so potekale v celjski okolici. Vse ovire pred slovesnostjo so bile odstranjene, tako da se je lahko naslednji dan nemoteno, kot so pričakovali, začela. 1445 Ko je v nedeljo zjutraj, sedmega septembra, celjski Sokol na peronu pričako- val goste, je mogel naključni mimoidoči slišati glasne vzklike »živio« in »na zdar«. Od tam so se udeleženci napotili proti mestu. Sprevod skozi center je potekal sicer v skladu z odlokom namestništva, se pravi brez godbe in z zvitimi zastavami. Vzdušje pa se je na samem prizorišču pri gostilni Simona Kukca na Skalni kleti izven mesta ob plapolanju zastav in godbi hitro spremenilo. »Bil je velikansko lep pogled, videti blizu 200 rudečih srajc žareti mej zelenjem, ponosno vihrale so slovenske zastave na slovenski zemlji.« 1446 Po obvezni maši je popoldan sledil v hotelu pri Belem volu slavnostni ban- ket, po njem pa so sokoli pri Kukčevi gostilni pokazali svoje telovadno znanje, ki je navdušilo zbrano občinstvo. Zvečer so nekateri še zavili na ples v čitalnico, ostali pa se tudi niso dolgočasili, ker je »v hotelu vladalo veselo življenje do ranega jutra«. Nekaterim pa noč ni bila posebej naklonjena, ker niso vsi nemški prebivalci Celja sprejeli sokolske zabave z odobravanjem. Nemci, ki so hoteli obračunati s Sokoli, so se hoteli ponašati s sokolskimi peresi, »za katera naj bi jeden znan nemčur obljubil po 5 gld. za vsako, ki se mu prinese,« mestna policija pa je ob tem mižala na eno oko, čeprav bi morala preprečiti vsakršne izgrede. 1447 Zategadelj se dogodki nikakor niso odvijali v skladu z načrti (in na miren način). Takšne prenapeteže je srečal v tistih dneh marsikateri slovenski udeleženec prireditve. Eden izmed njih je bil tudi celjski pravnik Jakob Deljan. Ob pol treh zjutraj je spremljal svojega prijatelja do oddaljenega stanovanja pri Giselini bolni- šnici. Ko se je vračal, je pri Sernečevi hiši opazil moškega, ki je hitel proti hotelu Pri kroni. Deljan je zavil pri vojaški bolnišnici v Karolinsko ulico, kamor mu je sledilo več kot ducat ljudi. Eden izmed njih, Ferdinand Ruter, trgovski pomočnik pri Schmidl & Comp., mu je zaklical, naj stoji, ga prijel za ramo, ostali pa so mu ukradli sokolski klobuk. Deljan je zbežal proti mestu, medtem ko so mu napadalci še nekaj časa sledili. Naslednjega dne je krajo prijavil stražmostru in po burnem postopku proti Ruterju mu je uspelo dobiti klobuk celo nazaj. 1448 Mariborski slovenski časnik Südsteirische Post je poročal, da je kljub zapo- vedani strogi disciplini že v nedeljo opoldne neki fakin udaril člana Sokola, ki se je s tremi prijatelji zadrževal pred Koscherjevim hotelom. Poleg zgoraj omenjenih pripetljajev je omenjal še več podobnih, ki so se dogodili v nočnih urah. Ljubljanski magistratni uradnik Trstenjak je ponoči pred istim hotelom varoval domov vra- 1445 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 10; Orožen, Zgodovina celjskega Sokola, str. 14. 1446 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 10. 1447 Prav tam, str. 11. 1448 SP, 10. 9. 1890. 240 čajoče se sokole pred napadi, ko je opazil na Graški cesti okrog dvajset mestnih pobalinov, kako žvižgajo in izzivajo. S sokoli se je napotil v kavarno Mercur, kamor so jim fantje sledili, jim žvižgali in se jim posmehovali. Sokoli so jih hoteli ignorirati in vstopili v kavarno ter sedli, ko so nasproti zasedli »nemške položaje« pobalini. Eden izmed njih je pristopil do sokolov in enemu sicer vljudno dejal: »Gospod, s svojim peresom ste me zbodli.« Ogovorjeni je vstal, se mu približal in v smehu odgovoril: »Gospod, če sem vas zbodel s peresom, vas prosim za opravičilo.« Ostali sokoli so se smejali, nemški mladci pa so se takoj oborožili s palicami za bilijard. Sokoli so ravnali pametno. Obrnili so jim hrbet, v miru popili svojo kavo in čez nekaj časa zapustili lokal ob tuljenju pobalinov, ki so njihov odhod proslavljali kot svojo zmago. 1449 Naslednji dan so se po dopoldanskem druženju v kavarnah in gostilnah nekateri podali na Stari grad, nato pa so sokoli ob eni uri kljub dežju družno odšli proti Žalcu. Neprijetnosti iz prejšnjega dne so se nadaljevale, ker sta »zagnala dva pobalina nekaj peska in kamenja na mimoidoče« s terase hiše Carla Mathesa že na začetku poti. 1450 Ker se sokoli zanju niso zmenili, sta se opogumila in nadaljevala z metanjem kamenja. V tistem so sokoli skočili proti stopnicam, ki so vodile na teraso in hoteli z njima obračunati. Starosta Hrvatskega Sokola Mazzura je pohitel do njih in jih prepričal, da naj ne počnejo neumnosti. Medtem sta pobalina skočila s terase in pobegnila, dame, ki so se zadrževale na terasi, pa je od sramu oblila rdečica. Lastnik hiše Mathes se je sokolom opravičil za nepredvideno situacijo, ki je nastala. 1451 Potem ko je dvodnevna prireditev dosegla vrhunec ob petju, telovadbi in ognjemetu na veselici v parku pred dvorcem Novo Celje pri Žalcu in minila brez izgredov, so se utrujeni udeleženci prireditve ob mraku vrnili v Žalec v hišo žu- pana Janeza Hausenbichlerja, ki je prišlekom zaželel dobrodošlico že ob prihodu. Tam se je veselica s plesom nadaljevala in končala, tako da se je družba odpravila proti Celju uro pred polnočjo kljub opozorilom o morebitnem »sprejemu« celjskih »buršev«, 1452 ker so bili tisti, ki so odšli že prej, deležni metanja jajc in kamenja. 1453 Z neprijetnimi občutki je tako Celje zapustil Sevničan Franc Veršec, ki je o neljubem dogodku obvestil štajersko namestništvo. S svojo ženo Heleno Veršec, gospo Kathi Zwenkel in njenima dvema hčerama ter sinom Antonom se je z dvema vozovoma vrnil iz Žalca v Celje, od koder so se nameravali vrniti v Sevnico. V Celju so vozove pokrili s streho, ker so se bali napadov tamkajšnjih pobalinov. Ko so se po Ljubljanski cesti bližali kavarni Mercur, so opazili večje skupine le-teh, ki so jih že vse od ljubljanske mitnice žalili na vse mogoče načine. Temu je sledila prava toča kamenja, med katero je eden od kamnov zadel Antona Zwenkla v roko. Voz, v katerem se je peljala družina Zwenkel, je bil deležen precejšnje »pozornosti«. Eden 1449 Prav tam. 1450 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 11–12. 1451 SP, 10. 9. 1890. 1452 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 11–12. 1453 SP, 10. 9. 1890. 241 izmed pobalinov se je namreč priplazil za voz in pričel udrihati s palico po njem. Potniki na vozovih so bili seveda preplašeni, gospod Veršec je celo zapisal, da so se bali za svoja življenja. Predvsem pa ga je bolelo dejstvo, da so stražmojstri mestne policije celotno dogajanje opazovali, vendar ni nihče niti mignil s prstom. 1454 Ko so v smrtnem strahu prispeli v Koscherjev hotel, so naleteli na dva moža postave, na mestnega stražmojstra in žandarja. Veršec jima je razložil, kaj se jim je zgodilo, in pričakoval, da bosta temu primerno ukrepala in vračajoče goste ustre- zno zaščitila. Stražmojster pa je nastopil proti njemu izredno ostro, ga obtožil, da laže, in vsem zagrozil z aretacijo. Ob tem se je v pogovor vmešala še neka ženska, ki je nesramno trdila, da so sami dali povod za napad. Stražmojster se ji je zahvalil in dejal, medtem ko je kazal nanje: »Sedaj se ve, kdo je kriv,« in jim obrnil hrbet. Po pričevanju Franca Veršca naj bi podob- na usoda doletela tudi ostale vračajoče se goste. 1455 Tako sta jo skupili še žena Josipa Vrečka in žena Jura Hrašovca, ko sta se v družbi mož prav tako z vozo- vi vračali v mesto. 1456 Pobalinov, ki so jih napadli, ni nihče napodil domov, ampak jim je mestna straža dopustila, da so napadali in žalili še ostale, ki so prišli za njimi. 1457 Toda glavni »sprejem« je sloven- ske goste še čakal. Ko je ostala dru- ščina prispela pol ure čez dvanajsto v spremstvu vojaštva in orožništva v Ce- lje in se bližala kavarni Central, je eno- glasno vpila »živio«. Pred kavarno in v njej se je že pred tem zbralo veliko ljudi, med katerimi so bili tudi člani društva Südmark. Sprevod se zanje ni zmenil in hotel nadaljevati svojo pot proti ko- lodvoru. Tedaj pa so iz strešnih oken okoliških hiš na njih prileteli kot pest veliki kamni. Sprevod je obstal. Med divjim kričanjem je prišlo do pretepa, ki se je zdel neobvladljiv. Žandarmerija je situacijo vendarle umirila tako, da je ljudi spravila v kavarno in vrata zaprla, razgreteže pa aretirala. Tako so sokoli vendarle nadaljevali pot in v torek ob drugi uri zjutraj je vlak prišleke odpeljal. 1454 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 1455 Prav tam. 1456 SP, 10. 9. 1890. 1457 Prav tam. Juro Hrašovec se je po prihodu v Celje (leta 1889) hitro povezal z ostalimi slovenskimi politiki (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 242 Celjske Sokole so s kolodvora pospremili do njihovih domov mestni stražniki in žandarmerija. Metanje kamenja pa le ni bilo tako nedolžno, saj so jo mnogi odnesli z lažjimi poškodbami. Gotovo je, da bi se zgodnje jutro prelevilo v krvav obračun, če dogodkov ne bi mirilo še vojaštvo. Tako je noč videl pisec telegrama, ki ga je istega dne poslal na štajersko namestništvo, policijski komisar Tax. 1458 Slovenski narod je dogodek opisal bolj milo. Po njegovem je sokole pred kavarno Central čakalo le kakšnih 20 pobalinov, ki da so ob gromkih »živio« klicih nanje metali jajca in pesek, a so jih orožniki kmalu umirili. Pred kavarno se je po navedbi časnika nemštvu v bran postavil tudi celjski državnozborski poslanec Ri- chard Foregger, ki ga je eden od orožnikov umiril in napotil v kavarno. 1459 Deutsche Wacht je postregla s svojo verzijo. Sokoli naj bi po njenem samo s klici »živio« spodbudili nemško prebivalstvo k metanju jajc, kamenja in k vsesplo- šnemu kričanju, ki da bi lahko preraslo v še kaj hujšega, če ne bi posredovali župan Neckermann, Foregger, Tax, predstojnik mestnega urada Thomas Fürstbauer in varnostni organi ter pomirili sokolov, ki da so bili krivci za nastalo situacijo. 1460 Noč na torek 1461 sta si zapomnila tudi Anton Porekar iz okolice Ormoža in tajnik celjske posojilnice Franc Lončar. Prvega je pred spanjem v Koscherjevem ho- telu napadel Johann Schaupp, agent pivovarja Thomasa Götza iz Maribora, in »ga je tako od zadaj udaril čez glavo, da je bil g. Porekar kaj hitro s krvjo polit.« Potem jo 1458 StLA, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890; prim. SP, 10. 9. 1890. 1459 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 12. 1460 DW, 11. 9. 1890. 1461 SP, 10. 9. 1890. Razglednica ob ustanovitvi Celjskega Sokola (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 243 je meni nič tebi nič pobrisal, za to dejanje pa dobil 14 dni zapora in denarno kazen, ki jo je moral plačati Porekarju. 1462 Lončar sicer ni bil pretepen, pač pa so ga učitelj Adolf Gussenbauer, Edwin Ambroschitsch in neki neznanec napadli pred gostilno Pri golobu, kjer je spal, 1463 in mu poskušali ukrasti klobuk s peresi. Lončar, ki je bil očitno dovolj priseben, je Gussenbauerja sam pridržal, drugega je prijel orožniški stražmojster Štefan Blažič, medtem ko je tretji z Lončarjevim klobukom pobegnil. Oba napadalca pa je mestna straža kaj kmalu izpustila. 1464 Prvi občni zbor Südmarke V tistih dneh se je v Celju vršil še prvi letni občni zbor društva Südmark (obenem pa tudi prvi občni zbor celjske krajevne skupine). Novembra leta 1889 v Gradcu ustanovljeno društvo je pri obrambi in krepitvi nemškega posestnega stanja, posebej še gospodarskega, na Spodnjem Štajerskem igralo pomembno vlo- go. 1465 Sedmega septembra sklicani zbor za »zaščito gospodarskih interesov Nemcev na južni jezikovni meji« 1466 je tako v prvi vrsti poudarjal ogroženost nemške trdnja- ve Celje, ki da jo je potrebno z vsemi sredstvi obraniti. Nekaj dni pred zborovanjem je celjski časnik pozval celjsko nemško prebivalstvo, da je potrebno letni zbor preo- blikovati v praznik, se pravi v manifestacijo nemštva, ker da je »Celje nepremagljiva utrdba našega naroda na Spodnjem Štajerskem, / / ki vodi v nacionalnem smislu že desetletja«. 1467 Na dan zborovanja je »vahterca« opozarjala slovensko prebivalstvo, ki da »do Nemcev ni preveč prijazno«, naj ne pozabi, da so Celje in druga spodnješta- jerska mesta nemška. 1468 Celjski mestni urad seveda ni ukrepal proti zborovanju Südmarke. Goste, ki so prišli že v soboto, je na peronu pozdravil celjski župan Neckermann, ostali pa so prišli do naslednjega jutra. Sobotni pozdravni večer so zbrani preživeli v prenapol- njenem poletnem salonu gostilne Lev, kjer je starosta prazničnega odbora Sajowic pozdravil ustanovitelje društva, ki da pospešujejo in zastopajo interese Spodnje Štajerske, v »našem, do zdaj še, hvala Bogu, nemškem mestu«. 1469 Dopoldne naslednjega dne je sledil v mestnem gledališču občni zbor. Sta- rosta društva in predsedujoči Julius Derschatta je v pozdravnem govoru pozdravil člane društva, ki so prišli iz Štajerske, Koroške, Kranjske, z Dunaja, iz Salzburga in Innsbrucka, ob tem pa še prisotne državno- in deželnozborske poslance kot »pr- voborce za nemške pravice in nemško stvar«. Po dnevnem redu, kjer so prevetrili 1462 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 11. 1463 SP, 10. 9. 1890. 1464 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 11. 1465 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 304. 1466 DW, 4. 9. 1890. 1467 Prav tam. 1468 DW, 7. 9. 1890. 1469 DW, 11. 9. 1890. 244 dotedanje poslovanje društva in njegovo učinkovitost, je zvečer sledila v kazinski dvorani slavnostna zabava. 1470 Slavnost je bila v skladu z delovanjem društva seveda povsem nacionalno obarvana. Celjski župan je kot prve pozdravil nemške žene in dekleta, ki »so zveste nemštvu in nam dajejo pogum, da vzdržimo v težkem boju«. Ko je pozdravil še vse navzoče člane Südmarke, jih je opozoril, da je društvo namenjeno »krepitvi nemškega naroda in ohranjanju njegove nacionalne samobitnosti«, v skladu s tem pa da mora »Nemec v Avstriji poseči po vseh sredstvih, ki mu dajejo nacionalno sa- mozavest in zagotavljajo nacionalno ohranitev, in se pripravljen na boj zoperstaviti napadom, ki prihajajo iz vseh strani«. 1471 Predsednik in državnozborski poslanec Derschatta je s tem popolnoma so- glašal. Dodal je, da je moralo biti društvo ustanovljeno v trenutku, ko se je »narod povsem zavedel svojih nacionalnih ciljev«. Ob poudarjanju nemške ogroženosti v Avstriji (predvsem nemški liberalci so kot opozicijska stranka iskali »krivca« v nem- ških konservativcih, ki da so prekinili njihovo poprejšnjo vlado), je ugotavljal, da so izgube za nemštvo v zadnjih desetih letih vedno večje, nevarnosti pa da se kar vrstijo. Tako je sklenil, da je naloga društva boriti se za sedanjost in za prihodnost, se krepiti ter doseči dokončno zmago, se pravi ohraniti nemški element, in optimi- stično zrl v drugo leto društvenega delovanja. Celje, ki da je občnemu zboru nudilo takšen sprejem, nikakor ni bilo naključno izbrano, ker da se tam »nemški možje v nacionalnem smislu / / uspešno borijo in pritiskajo nasprotnike k tlom«. 1472 Za njim so se oglasili še trije državnozborski poslanci. Celjski poslanec Fo- regger se je strinjal, da predstavlja Celje simbol Südmarke, ker da so celjski Nemci »zmeraj stali na otoku sredi visoke slovanske plime in ob grmenju topov nasprotni- kov vedno znova zaščitili obalo«, s čimer je hotel povedati, da se Celje z vso vnemo bori za ohranitev svojega nemškega značaja. Štajerski poslanec Reicher je govoril v ostrem političnem tonu. Zavzel se je za obrambo južne Štajerske, predvsem seveda zaradi nacionalnih vzrokov, in apeliral na nemško solidarnost v Avstriji, prav tako pa je o nemški enotnosti, ki da mora prihajati z Dunaja, razmišljal tudi koroški poslanec Steinwender. 1473 V ponedeljek, osmega septembra, se je del udeležencev nedeljske slovesno- sti odpravil v Konjice, ki »obkrožajo in varujejo / / nacionalno trdnjavo Celje«. Že pred trgom jih je pozdravil župan Lederer in jih opozoril na veselje, ki da vlada v Konjicah zaradi ločitve trške občine od okolice. Ko so okrog tretje ure prispeli v trg, okrašen s črno-rdeče-zlatimi zastavami, bili posipani s cvetjem in se okrepčali v gostilni Stanzer, jih je pozdravil predsednik konjiške krajevne skupine Südmarke, notar Kummer. Derschatta se mu je zahvalil za topel sprejem, upajoč na krepitev nemštva tudi tam. Foregger mu je pritegnil in slavil nacionalno nemško življenje 1470 Prav tam. 1471 Prav tam. 1472 Prav tam. 1473 Prav tam. 245 na Spodnjem Štajerskem, medtem ko je gost društva, baron Sievers iz Rusije, hvalil nemško kulturo in civilizacijo, ki da edina teži k miru. 1474 Po koncu prireditev se je situacija le umirila. Celjski prenapeteži so se delno pomirili in obrzdali svoja nacionalna čustva, ker v mestu po odhodu gostujočih sokolov ni bilo več tako očitnega povoda za napade ali provokacije, čeprav so nem- ški skrajneži Slovencem še naprej grozili in jih tudi napadali. Zato so se slovenski narodnjaki odločili »obče oborožiti se z revolverji in prositi za orožne liste«, k čemur je bistveno pripomoglo prav nezaupanje do mestne varnostne službe. 1475 Odmevi Sokolska slavnost je seveda našla odmev v nemškem časopisju. Tri dni po koncu prireditve je Deutsche Wacht gledala na celotno zadevo kot na veliko sloven- sko demonstracijo (naperjeno proti nemškemu Celju in proti zborovanju Südmar- ke), ki da je doživela popoln polom. Polom je utemeljeval z neuspelim pohodom skozi mesto, predčasnim odhodom hrvaških gostov in z vrhuncem, z orožniškim spremstvom in internacijo sokolov na kolodvoru v noči s ponedeljka na torek. Predvsem je časnik simpatiziral s Hrvati, ki naj bi se pustili zapeljati na sokolsko slavnost, potem pa po klavrnem vzdušju pobrali pete in se odpravili domov. 1476 V bistvu pa je del hrvaških sokolov, Zagorski Sokol, ki je odšel v nedeljo popoldan, 1474 Prav tam. 1475 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 13. 1476 Prav tam. Konjice – nemška »postojanka« med Mariborom in Celjem (Zgodovinski arhiv Celje - 1274, zbirka razglednic) 246 sam najbolj obžaloval svoj odhod, ker je bila večina članov rudarjev, »ki so že v ne- deljo po noči morali nastopiti trudapolno svoje delo, katero pa jim ne brani, da so verni in zvesti Sokoli.« 1477 »Vahterca« je s svojim prikazom dogodkov nadaljevala. Norčevala se je iz »klavrnega« pohoda skozi mesto, ker da so pričakovali cel regiment sokolov, prišla pa je le ena četa, ki da je izzvala sočuten posmeh. Vse to pa da ni omililo ogorčenja, ki naj bi ga sprožila provokacija slovanskega praznika. S svojimi očmi je časnik vzel v precep tudi izgrede, ki so se dogajali prvo noč. Kriva naj bi bila izključno arogan- ca »rdečesrajčnikov«, nad čimer da je bilo ogorčeno vse nemško prebivalstvo. 1478 O nemških nočnih »pripravah« na sokole ni bilo v časniku ne duha ne sluha. Tudi Marburger Zeitung ni ostala nema. Nasprotni, slovenski strani, ki da je le izzivala, je pripisala vso odgovornost za izgrede, ker da je normalno, da je ob tem »nacionalno zavedni nemški mladini prekipelo«. Sokolsko vodstvo, je zapisal, ki da si je drznilo agitirati med nemškim prebivalstvom, bi lahko naletelo med vročekrv- no mladino na hujši odgovor kot sicer. Najverjetneje pa tudi slovenski razgreteži niso bili povsem nedolžni. Po ulicah naj bi posmehovalno izzivali z besedami »mi smo mi« in s tem dajali vtis, kot da so osvojili Celje. To naj bi bila spodbuda za neka- tere mladeniče, ki so se na to odzvali s trganjem peres s klobukov. Pretep naslednji dan pa je časnik komentiral, da je zgodba o toči kamenja pred kavarno Central zgolj slovenska izmišljotina, ker naj bi navzoči »pospremili« rjoveče sokole z jajci, tako »kot v Italiji slabe pevce z gnilimi jabolki in oranžami«. Še posebej pa je šlo piscu v nos razmišljanje slovenskega tiska, ki je trdil, da so bili izgredi skrbno načr- tovani, mestna policija pa da namerno ni opravljala svojega dela, kot bi morala. 1479 Kakorkoli že, nemški pobalini, ki so imeli popolno podporo mestne straže in župana, so zaključili s svojim početjem šele v sredo, ko so pred kavarno Central izobesili slovensko trikoloro in s pasjim bičem udrihali po njej. Proti ravnanju me- stne straže se je sokolsko vodstvo pritožilo na namestništvo, mestna straža pa je to obtožbo zavrnila in poudarjala, da je delovala »taktno in objektivno«. 1480 Septembrska slavnost je bila tako rekoč začetek ekscesnih dogodkov v Celju, jasno pa je definirala stališče mestnih oblasti do slovenskih in nemških prireditev. Napovedane slovenske slavnosti so poskušali z raznimi občinskimi odloki prepo- vedati, če pa to ni šlo, jih vsaj omejiti. Obstajala je še tretja možnost, nahujskati nemško prebivalstvo na slovenske someščane in njihove goste. 1481 Tako se je Süd- steirische Post spraševala, kaj neki je tej celjski kliki, ki napada in žali ljudi, ki se mirno udeležijo slavnosti, 1482 dejansko pa pozabljala, da je sokolska slavnost le vzpodbudila prenapete celjske Nemce, da so ponovno posegli po svoji »preverjeni« metodi ohranitve »starega« nemškega posestnega stanja v mestu ob Savinji. Zadeva 1477 SN, 12. 9. 1890. 1478 DW, 11. 9. 1890. 1479 MZ, 14. 9. 1890; prim. Janez Cvirn, Celjska mestna policija v letih 1887–1914, v: Celjski zbornik, Celje, 1989, str. 318. 1480 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 13. 1481 Prav tam. 1482 SP, 10. 9. 1890. 247 je dobila epilog v graškem deželnem zboru, ko sta poslanca Sernec in Dečko trdila, da nimajo Slovenci nobenega zaupanja do celjskih mestnih očetov, nezrelo posto- panje mestnega urada pa da si je zaslužilo ostro kritiko, ker da ta nikakor ni vestno izpolnil svojih »službenih« dolžnosti. 1483 Še več. Člani odbora celjskega Sokola so bili po novembrski pritožbi celjskega mestnega urada čez slabo leto obsojeni na celj- skem okrajnem sodišču zaradi »razžaljenja časti« na 40 goldinarjev globe, slovensko časopisje pa je še bolj kot to zmotilo dejstvo, »da so se obtoženci zagovarjali sloven- ski, sodnik in pravdništva zastopnik« pa da sta se »posluževala izključno nemškega jezika«. 1484 1483 SGp, 10. 11. 1890. 1484 S, 3. 11. 1891. 248 Spodnještajerska socialdemokracija 1879–1893 Med leti 1871 in 1886 je avstrijsko delavsko gibanje doživljalo najhujšo no- tranjo krizo. 1485 Neudörflski kongres leta 1874 je bil le epizoda in je poudarjal splo- šno volilno pravico, tiskovno svobodo in svobodo združevanja, ločitev cerkve od države, obvezno obiskovanje šole, ustanovitev ljudske vojske in uzakonitev normal- nega delovnega dne. Po procesu proti vodilnim štajerskim socialdemokratom ko- nec leta 1874 se je stanje še poslabšalo. Delovanje delavskih društev je bilo v razsulu v Avstriji kot tudi na Štajerskem, poostren je bil pritisk oblasti, številna društva so bila razpuščena, ostalim pa je bilo delovanje močno oteženo. 1486 Maribor, ki je bil sicer center spodnještajerske socialdemokracije, ko je soci- aldemokratske »barve« še zastopal Franz Wiesthaler – ta je kasneje prevzel ideologi- jo nemških liberalcev – v prvih letih Taaffejeve vlade ob ostalih spodnještajerskih mestih ni kazal prevelike socialdemokratske vneme. Ob Delavskem izobraževalnem društvu je od leta 1875 obstajalo še Splošno delavsko izobraževalno društvo, ki je kazalo omejeno aktivnost, medtem ko je ptujsko društvo le životarilo. Leta 1881 je Splošno delavsko izobraževalno društvo štelo le 22 članov, kar je bil zadosten razlog, da je društvo izglasovalo svoj razpust in se pridružilo mariborskemu Delavskemu izobraževalnemu društvu, ki je zavzelo nekoliko radikalnejšo smer. Tako je pred- sednik Johann Maritschnigg sredi julija leta 1882 menil, da bodo delavci dosegli uspehe le z enotnostjo in strankarsko pripadnostjo. Dober mesec kasneje je društvo na zborovanju v Gambrinusovi pivnici pokazalo nekaj več življenja, ko se je shoda udeležilo med dvesto in tristo ljudi. Sestanek je sprejel resolucijo, ki se je ostro po- stavila proti novemu obrtnemu zakonu, ki ni zajemal normalnega delovnega dne, omejitve dela žensk in otrok, ureditve vprašanja vajencev, odgovornosti obrtnih delodajalcev, namestitve tovarniških inšpektorjev in pospeševal prisilne delavnice, ob tem pa so na sestanku zavzeli negativno stališče do splošne volilne pravice. Še bolj je prišla v poštev okrepljena nacionalna komponenta, s čimer so se postavili proti nemškim liberalcem, ki so poudarjali izključno nemško narodnost. Društvo je bilo sicer vseskozi povezano z graškim društvom, kar je nehote peljalo maribor- sko socialdemokracijo h germanizaciji slovenskih delavcev, ki so bili skoncentrirani predvsem v obratih Južne železnice, germanizacijo pa so pospeševali vodilni kadri in nova neslovenska delovna sila. 1487 Boj med zmerno in radikalno strujo socialdemokratov, ki je potekal v za- četku 80-tih let, je na Štajerskem potekal v radikalnejši smeri s centrom v Gradcu pod dunajskimi vplivi. Temu stališču se je pridružilo tudi mariborsko društvo. Ko je kongres v Brnu sredi oktobra leta 1882 »porazil« radikalce, je mariborsko dru- štvo sledilo smernicam Dunaja in Gradca ter se postavilo proti sklepom kongresa. 1485 Franc Rozman, Delavsko gibanje na Slovenskem v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1973/1–2, str. 119. 1486 Prim. Karin Maria Schmidlechner, Die steirischen Arbeiter im 19. Jahrhundert, Europaverlag Wien, Wien, 1983, str. 259–294. 1487 Franc Rozman, Socialistično gibanje na slovenskem Štajerskem do leta 1889, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1970/1–2, str. 88–93. 249 Potem ko je kljub slabi organizaciji socialdemokracije prišlo leta 1883 in naslednje leto tudi na Spodnjem Štajerskem, natančneje v Hrastniku, do dveh stavk, 1488 ki sicer nista bili uspešni, je vlada po anarhističnih atentatih sredi 80-tih let pričela preganjati delavsko gibanje in sprejela v začetku leta 1885 zakon proti socialistom. V Mariboru je kljub temu sredi leta 1885 izšlo sedem številk lista Arbeit, ki se je ka- sneje preselil v Gradec in Beljak. Po vladnih ukrepih je večina delavskih časopisov ugasnila, številna društva pa so bila razpuščena. Maja leta 1886 je bilo razpuščeno tudi mariborsko Delavsko izobraževalno društvo, s čimer je delavsko društveno življenje v Mariboru za nekaj let zamrlo. 1489 Po razpustu društva je socialdemokracija na celotnem Spodnjem Štajerskem stagnirala. Pod vplivi iz Gradca je načelno sicer ves čas prevladovala radikalna smer socialdemokracije, ki se je še pred letom 1889 prelevila v izrazito anarhistično. So- cialdemokracija je bila v omenjenem času izredno šibka in ni predstavljala resnega političnega tekmeca nemški ter slovenski politični usmeritvi. Medtem ko je sloven- ska stran v prvi vrsti poudarjala zahteve po enakopravnosti jezika v šolah in uradih, nemški liberalci pa so se »oklepali« svojega starega nemškega posestnega stanja, je spodnještajerska socialdemokracija posnemala graške somišljenike, političnega vpliva pa ni imela niti v deželnem niti v državnem zboru. Večjo vzpodbudo dela- vskemu gibanju na Spodnjem Štajerskem je predstavljal šele kongres v Hainfeldu leta 1889, ki je politično afirmiral tudi avstrijsko socialdemokracijo, ko so frakcije združile svoje vrste in se pripravile za nastop na političnem prizorišču. 1490 Resnejši pristop v vrstah delavskega gibanja je bil opazen po kongresu tudi na Spodnjem Štajerskem, ko je socialdemokracija začela postajati politični faktor. Po ustanovitvi stranke je bilo društvo najprej organizirano v Mariboru, nato pa v Celju in v Trbovljah. 1491 Že prvo praznovanje prvega maja leta 1890 1492 je kljub pritisku oblasti in podjetnikov pustilo na Spodnjem Štajerskem svoj pečat v obli- ki delavskih nemirov in izgredov. 1493 Že nekaj dni pred praznikom je v nekaterih delavskih obratih prišlo do stavke. V Kamnici pri Mariboru so oboroženi viničarji skupaj s stavkajočimi delavci tamkajšnje opekarne pretepli italijanske delavce, ki so zbežali proti Mariboru, delavci ruške tovarne vžigalic pa so zahtevali 20 % višjo plačo in dve uri krajši delavnik po vzoru graških rudarskih delavcev, ki so stavko »usmerili« k osemurnemu delavniku. Stavkali so tudi zidarji v Vojniku in peki v 1488 Prim. France Kresal, Mezdna in stavkovna gibanja, v: Slovenska novejša zgodovina 1, str. 95. 1489 Rozman, Socialistično gibanje, str. 94–95; Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 73–83. 1490 Rozman, Socialistično gibanje, str. 95–96. prim. Schmidlechner, Die Steirischen Arbeiter, str. 309– 310. 1491 Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 95–96. 1492 Prim. Franc Rozman, Prvo praznovanje 1. maja na Slovenskem, v: Franc Rozman, Miroslav Stiplovšek, Janez Kos, Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Delavska enotnost, Ljubljana, 1986, str. 13–17; Franc Rozman, Prvomajska praznovanja, v: Franc Rozman, Vasilij Melik, Božo Repe, Zastave vihrajo, Modri- jan, Ljubljana, 1999, str. 18–21. 1493 Rozman, Delavsko gibanje, str. 123; Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 239–240. 250 Celju. Južna železnica je leta 1891 odpustila 400 delavcev, ker so brez dovoljenja direkcije praznovali prvi maj. 1494 Socialdemokrati na Slovenskem so bili v Taaffejevi dobi praviloma obrtniki, nekoliko manj sicer v Mariboru in v revirjih. Bili so najbolj izobraženi, medtem ko so bili delavci v industrijskih obratih in v rudnikih še zelo neosveščeni. Delavstvo ni bilo organizirano vse dokonca 80-tih let, kljub temu da je prišlo do nekaj stavk. Med njimi je bilo nekaj dolgotrajnih. Že avgusta leta 1883 je prišlo do prve stavke v rudniku Ojstro, medtem ko je v začetku leta 1889 izbruhnila množična stavka v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. 1495 V začetku leta 1892 je v Zasavju izbruhnila še druga večja stavka, ki je trajala tri tedne. 1496 Vse so bile neuspešne, 1497 morda tudi zato, ker ni bilo dotlej nikjer politične organizacije ali delavskega izobraževalnega društva, pač pa zgolj bratovske skladnice. 1498 V začetku 90-tih let se je štajerska socialdemokracija med vsemi avstrijskimi organizacijami najbolje organizirala. Če so socialdemokrati na državnozborskih vo- litvah leta 1891 v Mariboru sprva računali na Gustava Kokoschinegga in kasneje z Ludwigom Brettschneiderjem osvojili le neznatno število glasov, 1499 pa so doživeli svoj razcvet šele v 20. stoletju. 1500 Toda že 90-ta leta 19. stoletja so pomenila po krizi liberalizma v 80-tih letih in po postopnem zatonu liberalcev v drugi polovici 90-tih let 1501 izoblikovanje treh klasičnih političnih taborov, kjer se je ob krščanskih soci- alcih in nemških nacionalcih znašla tudi socialdemokracija. 1502 1494 DW, 1. 5. 1890; Franc Rozman, Stavkovno gibanje na Štajerskem v devetdesetih letih preteklega stole- tja, v: Kronika, 1978/2, str. 95; Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 200–202; Kresal, Mezdna in stavkovna gibanja, str. 95; prim. Eduard G. Staudinger, Demonstration und Fest. Zur Geschichte der Feiern zum 1. Mai in der Steiermark von 1890 bis 1907, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Graz, 1993, str. 17; Gestrin, Melik, Socialnodemokratska stranka, str. 521–522. 1495 Prim. Schmidlechner, Die steirischen Arbeiter, str. 135; Franc Rozman, Štiri velike rudarske stavke v revirjih pred prvo svetovno vojno, v: Franc Rozman, Miroslav Stiplovšek, Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883–1923), Delavska enotnost, Ljubljana, 1983, str. 6–10. 1496 Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 203–205; Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str. 16– 20. 1497 Kresal, Mezdna in stavkovna gibanja, str. 95. 1498 Rozman, Delavsko gibanje, str. 122. 1499 Rozman, Socialistično delavsko gibanje, str. 272. 1500 Rozman, Delavsko gibanje, str. 123. 1501 Prim. Bruckmüller, Sozialgeschichte, str. 427–428. 1502 Ernst Hanisch, Ambivalenz der Modernisierung. Die Formierung der politischen Lager in den »Alpen- ländern«, v: Innere Staatsbildung, str. 177. 251 Volitve v deželni zbor leta 1890 in slovenska prizadevanja Tudi zadnje deželnozborske volitve v Taaffejevi dobi so na Spodnjem Šta- jerskem povzročile veliko dinamiko. Še pred rednimi volitvami je ptujska mestna kurija volila na nadomestnih volitvah po Aussererjevem odstopu konec leta 1888 novega poslanca. Ko se je pojavil proti uradnemu slovenskemu kandidatu Jožefu Kukovcu ljutomerski nemški protikandidat Josef Steyer, spodnještajersko slovensko časopisje niti ni bentilo čez njegovo kandidaturo, ker da ga »imamo vsi radi, pro- dava nam dobre kože in podplate in je v svojem obrtu več Slovenec nego Nemec; ves njegov dom je slovenski in on sam je primoran občevati z vsemi le slovenski«. Kukovec v mestni kuriji seveda ni imel možnosti. Steyer ga je marca leta 1889 premagal in zasedel prazno poslansko mesto deželnozborskega poslanca ptujske mestne kurije. 1503 Toda z večjo pozornostjo je slovenska javnost pričakovala volitve v deželni zbor leta 1890, kjer je lahko ponovno računala na osem slovenskih poslancev. Med- tem ko je nemška stran pred volitvami obtoževala slovensko stran, da brezobzirno agitira na jezikovno mešanih območjih na Spodnjem Štajerskem in da »nalaga« slo- venski duhovščini neomejeno povzdigovanje slovenskih »prvakov« 1504 (obenem pa pisala, da je slavizacija monarhije zašla v neslutene višave 1505 in poudarjala »potrebo močne, nemške in napredne večine v deželnem zboru«), 1506 je slovenska politika, ne ozirajoč se na nemške »čenče«, v »režiji« Slovenskega društva za konec junija posta- vila »preverjene« kandidate za poslance v spodnještajerski kmečki kuriji. V Celju sta kandidirala Miha Vošnjak in Josip Sernec, v Mariboru Fran Radej in Franc Robič kot nov kandidat namesto barona Hermanna Gödel-Lannoya, na Ptuju Fran Jurtela, v Brežicah in v Slovenj Gradcu Jožef Jerman in Jožef Šuc, namesto Kukovca pa je kandidiral v ljutomerski kmečki kuriji celjski odvetnik Ivan Dečko. 1507 Kmeč- ka kurija, ki je bila v domeni Slovencev, ni predstavljala večjih težav, čeprav se je v slovenjgraški kmečki kuriji vseeno pojavil kot slovenski liberalni protikandidat Jožef Lipold, ki je premagal Šuca (edini primer političnih nasprotij in nesoglasij, saj je med spodnještajerskimi Slovenci sicer prevladovala slogaška usmeritev). 1508 Šuc je po mnenju časopisa izgubil zaupanje med volivci, 1509 med njiju pa se je po številu glasov »vrinil« nemški kandidat Franc Kovač. Tretjino glasov je v Ljutomeru »pobral« nemški kandidat, sicer Slovenec, Ivan Farkaš, 1510 s katerim so želeli Nemci zmesti slovenske volivce, 1511 kar pa Dečku ni povzročalo prevelikih preglavic. Nemci so poskušali prodreti še v Mariboru, a sta dobila kandidata Josef Schmiderer in 1503 Melik, Volitve, str. 386–387. 1504 MZ, 3. 4. 1890. 1505 MZ, 1. 6. 1890. 1506 S, 14. 6. 1890. 1507 SGp, 12. 6. 1890; SP, 11. 6. 1890. 1508 Malli, Die politische Richtungen bei den Slowenen, str. 83. 1509 SN, 7. 7. 1890. 1510 SGp, 3. 7. 1890; prim. Melik, Volitve, str. 389, 391. 1511 SGp, 10. 7. 1890. 252 Franc Purgaj dvakrat manj glasov kot slovenska kandidata. Brez nemške udeležbe sta zmagala celjska slovenska kandidata, 1512 medtem ko je bila kandidatura barona Moscona v Brežicah zgolj neuspešna nemška epizoda. 1513 Na drugi strani so imeli Nemci prevlado v mestni kuriji. Josef Schmiderer je brez protikandidata zmagal v Mariboru, medtem ko sta se v Slovenj Gradcu spopadla dva nemška kandidata Starkl in Fritscher. Slednji je bitko izgubil. V Celju in na Ptuju pa so Slovenci pred- stavljali močnejši element. Še najbolj se je nemškemu kandidatu približal slovenski kandidat, odvetnik Ludvik Filipič, v Celju, ko je kandidiral proti nemškemu Josefu Neckermannu in osvojil tretjino glasov, na Ptuju pa je proti novemu poslancu Gu- stavu Kokoschineggu, 1514 ki ga je nemški javnosti sredi junija »predstavil« ptujski žu- pan Ernst Eckl, slovenski kandidat Jurtela zbral dobro četrtino glasov. 1515 Nemško časopisje je po volitvah sicer pisalo, da je Neckermannova celjska zmaga postavila stvari na svoje mesto, ker je Filipič prejel manj glasov kot njegov predhodnih Žolgar na prejšnjih volitvah, 1516 toda odstotek glasov v celjski mestni kuriji je kljub temu jasno pokazal, da je slednja (za Nemce) najbolj ranljiva na Spodnjem Štajerskem, čeprav so spodnještajerski Nemci slavili nekoliko manjše število slovenskih glasov v mestih kot nacionalno zmago in nesporno oslabitev slovenstva. 1517 1512 SGp, 3. 7. 1890; prim. Melik, Volitve, str. 388, 390. 1513 SGp, 17. 7. 1890; prim. Melik, Volitve, str. 392. 1514 Prim. Kokoschinegg, Erinnerungen, str. 166. 1515 Melik, Volitve, str. 384–386; prim. SP, 2. 7. 1890; DW, 19. 6. 1890. 1516 DW, 3. 7. 1890. 1517 DW, 3. 7. 1890. Mozirje, »branik« slovenstva v Zgornji Savinjski dolini (Zgodovinski arhiv Celje - 1274, zbirka razglednic) 253 Po odprtju deželnega zbora (I. sesija od 14. 10. do 22. 11. 1890) je sredi no- vembra leta 1890 (15. 11. 1890) Ivan Dečko vložil interpelacijo, 1518 v kateri je v slo- venščini 1519 pozival namestnika, naj odpravi nepravilnosti na nekaterih spodnješta- jerskih okrajnih glavarstvih, ki da na slovenske prošnje še zmeraj niso odgovarjala v slovenščini. Kljub temu, da je korak k nacionalni enakopravnosti »uspel« v Mozirju, ko je deželni odbor »dovolil« slovenščino kot učni jezik, 1520 je skupaj s poslancem Lipoldom (19. 11. 1890) protestiral proti ponemčevanju slovenskih ljudskih šol in se postavil »zoper dež. odbor, ki gleda le na to, da se v šolah nemčuri, manj pa mu je mar za pravo napredovanje.« 1521 Dečkov prihod v deželni zbor je okrepil slovenska prizadevanja, toda zaradi večine nemških ustavovercev ni pomenil bistvenega pre- mika na deželnozborski ravni. 1522 Tudi njegov dopis na namestništvo zaradi izključ- no nemških plakatov celjskega okrajnega glavarstva ni bistveno spremenil razmerja sil in moči v spodnještajerskih nemških »trdnjavah«. 1523 Še posebej se je nemškoli- beralna premoč kazala na področju ljudskih šol, ki da »skrbi bojda prav lepo za šole in zlasti še za to, da se na slovenskih šolah ne zanemarja nemščina, marveč sili se jo v šole tacih občin, ki je ne marajo in menijo, da je ona za slovenske otroke prej na kvar, kakor pa na korist«. 1524 Če je deželni zbor »obvladovala« ustavoverna stranka in nasprotovala slo- venskim zahtevam, pa so k neugodnim razmeram slovenskih poslancev pripomogli še konservativci. Ti so sicer skupaj s slovenskimi poslanci dosegli, da se je »prag« števila podpisnikov glede vlog in interpelacij v deželnem zboru znižal z deset na šest, kar je Slovencem zavoljo osmih poslancev nekoliko olajšalo situacijo, 1525 toda pri volitvah deželnega odbora se niso preveč izkazali. Po dogovoru, ko so jim na prejšnjih volitvah Slovenci »odstopili« mesto odbornika (v odbor je namesto Jo- žefa Jermana prišel Alois Karlon, Jerman pa je postal njegov namestnik), naj bi tokrat Slovenci dobili odbornika, konservativci pa namestnika. Toda zaradi tega, ker so imeli nemški konservativci »večino« poslancev kmečke kurije v deželnem zboru, niso bili pripravljeni »oddati« svojega odbornika. Niti pritožba slovenskih poslancev ni prepričala liberalne večine, ki jo je hladnokrvno zavrnila. Slovensko časopisje je upravičeno pisalo, da se »konservativna načela že tudi pri nemških konservativcih umikajo narodnim, kar njim nikakor ne uštevamo v zlo; pač pa konstatujemo, da gredo konservativci z liberalci čez drn in strn in se postavljajo v protivje s slovenskimi poslanci celo v vprašanjih, v katerih bi jim tega nikakor treba 1518 Prim. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 16. Sitzung, 15. 11. 1890, str. 129. 1519 Suette, Der nationale Kampf, str. 51. 1520 Prim. DW, 23. 10. 1890. 1521 SGp, 27. 11. 1890; prim. Lipoldov in Dečkov govor v: SGp, 4. 12., 12. 12., 18. 12., 25. 12. 1890; SP, 22. 11., 29. 11. 1890; Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landta- gs-Periode. I. Session, 19. Sitzung, 19. 11. 1890, str. 212–216, 219. 1522 SGp, 4. 12. 1890. 1523 ZAC, fond Mestna občina Celje, a. š. 18, a. e. 207. 1524 SGp, 4. 12. 1890. 1525 Stöckl, Der steiermärkische Landtag, str. 1696. 254 ne bilo«. 1526 Slovenci so tako ponovno ostali brez svojega deželnega odbornika, kar slovenskega časopisja nikakor ni navdušilo, 1527 nezadovoljstvo z nemškimi konser- vativci pa je naraščalo. Spodnještajerski slovenski poslanci v deželnem zboru leta 1890 1528 Mariborski volilni okraj Franc Robič 158 glasov, Fran Radej 156 glasov, Josef Schmiderer 81 glasov, Franc Purgaj 79 glasov Celjski volilni okraj Miha Vošnjak 253 glasov, Josip Sernec 253 glasov Ptujski volilni okraj Fran Jurtela 148 glasov Ljutomerski volilni okraj Ivan Dečko 74 glasov, Ivan Farkaš 38 glasov Brežiški volilni okraj Jožef Jerman 103 glasov, Julius A. Moscon 8 glasov Slovenjegraški volilni okraj Jožef Lipold 50 glasov, Franc Kovač 29 glasov, Jožef Šuc 15 glasov 1526 SN, 11. 11. 1890. 1527 SP, 22. 11. 1890. 1528 Melik, Volitve, str. 388–392. 255 Volitve v državni zbor leta 1891 Poraz staročehov na deželnozborskih volitvah sredi leta 1889 in radikalizaci- ja mladočeške politike sta bila bistven razlog Taaffejevega »iskanja« novih političnih zaveznikov. 1529 Dunajske punktacije, proti katerim je ostro nastopilo tudi spodnje- štajersko nemštvo 1530 (pred češko-nemškim sporazumom je svarilo predvsem celjsko nemštvo, češ da bodo za Čehi podobne zahteve postavljali tudi Slovenci), 1531 so vnesle v avstrijsko politiko nove razsežnosti in pospešile ostrino političnih razmer na Češkem. Predstavljale so odločilni dejavnik, da je cesar konec januarja leta 1891 razpustil državni zbor in razpisal nove volitve. 1532 Kritiki predčasne »akcije« so v slovenskem časopisju burno reagirali in ministrskega predsednika nemudoma ob- tožili približevanja Združeni nemški levici. 1533 Nemško časopisje je na drugi strani menilo, da je slovanski koaliciji odzvonilo in pričakovalo novo nacionalno politič- no vlado z nemškimi liberalci na čelu. 1534 Vlada, ki je izjavila, da potrebuje večino v parlamentu zaradi državnih ko- risti in ne zaradi svojih strankarskih stremljenj, 1535 se je predobro zavedala šibkosti svojega položaja. Razpis novih volitev je razburkal politično življenje v Cislitvaniji, politično valovanje pa povzročil tudi na Spodnjem Štajerskem. Nepričakovane nove volitve so prestrašile slovensko in spodnještajersko javnost, ki je politični manever prav tako ocenjevala skozi prizmo Taaffejevega približevanja nemški levici. Sloven- sko časopisje ni zgolj svarilo pred ponovno liberalno večino, ki da jo je treba na vsak način preprečiti, pač pa je ob treh kandidatih v kmečki kuriji smelo postavilo tudi dva kandidata v mestni kuriji in »napadlo« sicer »nemško« kurijo na Spodnjem Štajerskem. 1536 Volilna agitacija je pod taktirko Slovenskega društva pred marčevskimi vo- litvami napela vse sile. Medtem ko je bila kmečka kurija pravzaprav v slovenskih rokah in ni predstavljala težav Mihi Vošnjaku v Celju, Francu Robiču v Mariboru in Lavoslavu Gregorecu na Ptuju, 1537 je slovensko časopisje namenilo posebno po- zornost mestni kuriji. 1538 Če se je zdela mariborska s kandidatom Ivanom Dečkom še vedno nezavzetna, pa je celjska po opaznih slovenskih »zmagah« predstavljala s kandidatom Josipom Sernecem realno možnost novega slovenskega uspeha, 1539 kljub temu da je »vahterca« z vsemi sredstvi napadala »spolitizirano slovensko duho- vščino« in slovenskega kandidata. 1540 1529 Prim. Garver, The Young Czech party 1874–1901, str. 122. 1530 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 156–158. 1531 Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot!, str. 17. 1532 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 52–57. 1533 SN, 26. 1. 1891. 1534 DW, 29. 1. 1891. 1535 SGp, 29. 1. 1891. 1536 SGp, 12. 2. 1891. 1537 SGp, 12. 2. 1891; SN, 14. 2. 1891; S, 13. 2. 1891; SP, 11. 2. 1891. 1538 SGp, 26. 2. 1891. 1539 SP, 21. 2., 7. 3. 1891; prim. S, 24. 2. 1891. 1540 DW, 5. 3. 1891. 256 Nemško časopisje je slovensko agitacijo »napadlo« in uporabljalo prijeme, češ da bodo volitve vendarle pokazale značaj Spodnje Štajerske 1541 in da sloven- skih volivcev v mestni kuriji ne gre resno jemati, 1542 v ospredje pa seveda postavi- lo svoje kandidate. V mariborski kmečki kuriji je kandidiral Josef Schmiderer (v ostalih dveh spodnještajerski Nemci niso postavili protikandidata), v mestni kuriji pa Gustav Kokoschinegg v Mariboru 1543 in Richard Foregger v Celju. 1544 Oba sta zagovarjala idejo ustanovitve nove nemške nacionalne stranke, ki bi se oblikovala iz Nemškonacionalnega združenja, češ da je program nastajajoče stranke osnova za izboljšanje položaja Nemcev v monarhiji, obenem pa sta nasprotovala antisemitske- mu stališču stranke, potem ko je Eduard Glantschnigg izjavil, da bi moral biti vsak član stranke tudi antisemit. Če je Kokoschinegg dopuščal odprtost nove stranke za antisemite, a hkrati zavračal njeno tovrstno programsko usmerjenost stranke, so antisemitska stališča »prepričala« Foreggerja, ki je tik pred volitvami prevzel pro- gram Nemškonacionalnega združenja, »ki je bilo vedno skrajno levo krilo opozici- je«, njegov program pa dosledno nemški in napreden (resnična nemška stranka bi se morala boriti le za zaščito nemštva po celi monarhiji in še posebej na (Spodnjem) Štajerskem, kjer da so Nemci najbolj ogroženi). 1545 Slovensko časopisje ni ostalo nemo in si je »privoščilo« predvsem Foreggerja, proti kateremu je bilo največ upanja na zmago, 1546 Nemcem pa je položaj povzročal nemalo skrbi, 1547 ki so jih »krpali« z raznimi predvolilnimi shodi. 1548 V kmečki kuriji so slovenski kandidati suvereno zmagali. Edinega protikan- didata je imel Robič v Mariboru, toda Josef Schmiderer je osvojil zgolj dobro peti- no glasov, v ostalih dveh kurijah pa sta slovenska kandidata gladko zmagala. 1549 V mestni kuriji je bila situacija nasprotna. V Mariboru je Dečku uspelo zbrati dobro petino glasov proti Kokoschineggu, medtem ko je bila slika v Celju popolnoma drugačna. Če so celjski in spodnještajerski Nemci po deželnozborskih volitvah »tro- bili«, češ da je slovenska stran poražena in da je »končno« pričela izgubljati svoje »položaje«, ko je bilo število glasov slovenskega kandidata nižje kot pred šestimi leti, pa so državnozborske volitve pokazale drugačno podobo. Josip Sernec je volitve si- cer izgubil, toda očiten slovenski napredek in krepitev slovenskih pozicij v Celju sta zgolj pričala o tem, da je nova generacija celjskih slovenskih politikov ubrala pravo politično taktiko. Foreggerjevih 541 in Sernečevih 446 glasov je samo potrjevalo nemško »ogroženost« v Celju, jeziček na tehtnici pa je predstavljalo le slabih petde- set glasov, ki jih je nemški kandidat osvojil predvsem v Celju, Brežicah, Laškem, Konjicah in v Rogatcu. 1550 Nemško časopisje, ki je po zmagi sicer navdušeno pisalo, 1541 Npr. Tp, 8. 3. 1891. 1542 MZ, 12. 2. 1891. 1543 MZ, 5. 2., 8. 3. 1891. 1544 DW, 15. 2. 1891. 1545 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 159–161. 1546 SP, 18. 2., 21. 2. 1891. 1547 SP, 21. 2. 1891. 1548 Npr. DW, 22. 2., 26. 2. 1891. 1549 Melik, Volitve, str. 393–394; SP, 11. 3. 1891. 1550 Melik, Volitve, str. 386–387; SP, 11. 3. 1891. 257 da so volitve pokazale stališče nemških volivcev in potrdile nemški značaj Celja, 1551 je krepilo obrambo nemškega posestnega stanja, a očitno »pozabilo« na nedavne slovenske uspehe v Celju, ki so nemštvo v mestu ob Savinji že močno načeli. Še več. Foreggerjeva izvolitev na koncu sploh ni bila najbolj »čista«, ko so celjski Slovenci vložili pritožbo, češ da je bilo več nemških volivcev dodatno vnešenih v volilno listo, slovenski volivci pa da so bili na volitvah precej ovirani. 1552 Spodnještajerski slovenski poslanci v državnem zboru leta 1891 1553 Maribor Franc Robič 234 glasov, Josef Schmiderer 79 glasov Celje Lavoslav Gregorec 348 glasov Ptuj Miha Vošnjak 306 glasov 1551 DW, 12. 3. 1891. 1552 DW, 12. 11. 1891. 1553 Melik, Volitve, str. 393–394. 258 Politične razmere v Avstriji 1891–1893 – težave grofa Taaffeja Vladni kabinet se je v 90-tih letih znašel v precej neugodnem položaju. Zno- traj njega samega sta se pojavili dve težnji. Gautsch je poskušal »rešiti« Taaffeja iz »klešč« železnega obroča, medtem ko je na drugi strani Dunajewski želel peljati politiko po »stari metodi«. Premier je bil voljan vladati z vsako stranko, ki bi mu nudila oporo pri doseganju njegovih političnih ciljev. Tako niso bili izključeni niti liberalci. Temu so ostro nasprotovali slovanski poslanci. 1554 Ko je bil v začetku leta 1891 nepričakovano predčasno razpuščen državni zbor, na Slovenskem niso kazali pretiranega navdušenja. Ravno nasprotno. Ukrep se jim je zdel kot vladno približe- vanje liberalcem, nezadovoljstvo s Taaffejem pa je bilo na višku. »Kako naklonjen je bil grof Taaffe desnici, nam je pokazal baš razpust državnega zbora. Desničarjem se o tem niti namignilo ni, da bi se mogli za volitev pripraviti, dočim marsikaj dokazu- je, da je bilo vse to z levico poprej že do pičice dogovorjeno. Levičarji so zato že tako hiteli s pripravami za volitve, dočim so desničarji še čakali, uverjeni, da je še čas, saj se bodo volitve vršile še le v poznem poletju, in vsekako je bilo pričakovati, da ga državni zbor reši še v tem zasedanji.« Ob tem naklonjenost vladnemu kabinetu na Slovenskem nikakor ni bila (pre)velika, ko je slovenski dnevnik pisal, da »nam Taaffeova vlada tudi ni bila prijazna. Njen smoter je bila germanizacija, isto tako, kakor je bil to smoter vseh prejšnjih vlad. Taaffeova vlada hotela je to le bolj po ovinkih doseči in zatorej bilo nam je še nevarneje.« 1555 Največji problem je Taaffeju povzročal položaj po volitvah leta 1891, ko je za- radi poraza staročehov izgubil prejšnjo večino. Mladočehi, ki so že pred dunajskimi punktacijami začeli veliko ofenzivno akcijo proti staročehom, so na volitvah dosegli popolno zmago nad njimi in stopili v opozicijo. 1556 Železnega obroča in njegove ve- čine je bilo konec, Hohenwartov klub je dobil ime Konservativni klub in povezoval večino nemških konservativcev, Slovence, Hrvate in del bukovinskih Romunov. Vendar so člani začeli kmalu izstopati. 1557 Po marčevskih volitvah, ki so pomenile hud udarec železnemu obroču, je mogel Taaffe računati z maksimalno 150 poslanci. Poljski in Hohenwartov oziroma Konservativni klub na volitvah nista imela bistvenih izgub. V Poljskem klubu je bilo 57 poljskih in 7 rusinskih poslancev, Konservativni klub je štel 55 poslancev, skupaj z 18 češkimi veleposestniki iz Češkega kluba pa 73 poslancev. Precej osla- bljen je bil po volitvah Staročeški klub. Mladočehi (Klub nacionalne svobodomisel- 1554 Beck, Die Persönlichkeit, str. 205. 1555 SN, 26. 1. 1891; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 274-275. 1556 Vasilij Melik, Politične razmere v Avstriji pred sto leti, v: ČZN, 1998/1, str. 34; prim. Urban, Die tschechische Gesselschaft, str. 598–602; Havranek, The Development of Czech nationalism, str. 252; Whiteside, The Germans as an Integrative Force, str. 189; Garver, The Young Czech Party 1874–1901, str. 122; Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 246–247. 1557 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 522; Andrej Pančur, (Ne)primerljive razmere v čeških in slovenskih deželah v zadnjih letih Taaffejeve vlade, v: PNZ, 2005/2, str. 11–12; prim. Pančur, Nacio- nalni spori, str. 36. 259 ne stranke) so staročeškim punktatorjem odvzeli 30 mandatov. Staročehi, ki niso hoteli pristopiti k mladočeškemu klubu, so osnovali lastno parlamentarno skupino z 12 člani. Za razliko od staročehov, ki so podpirali vlado, so mladočehi, ki so šteli 37 poslancev, stopili v opozicijo. Poleg njih so bili v opoziciji kot najvažnejše par- lamentarne skupine še Nemško nacionalno združenje z 19 poslanci, Coroninijev klub z 11 poslanci in 14 Luegerjevih krščanskih socialcev. Združena nemška levica, ki je štela 109 poslancev (z dvema »divjakoma«), se ni mogla odločiti, ali bi bila v opoziciji ali pa bi odkrito podpirala vlado. 1558 Ker se Taaffe ni želel zameriti ne desnici in ne levici, je namesto običajne adrese naročil predsedniku državnega zbora, naj prebere izjavo lojalnosti do cesar- ja, kar je Plener takoj razglasil za znak politične nemoči. 1559 Ko je sredi leta 1891 levica po Taaffejevi izjavi o vodilni vlogi nemškega jezika 1560 podprla dispozicijski fond, je desnica postala nezaupljiva. Poljaki so zahtevali svobodo presoje, na kar so namigovali tudi razni časniki, češ da se »utegne dogoditi približanje nemške levice in poljskega kluba«. 1561 Konservativci so bili neenotni, le Slovenci so še popolnoma podpirali vlado. 1562 Ko se je jeseni leta 1891 sestavljala koalicija, se je desnica povezala iz strahu pred liberalci. Medsebojna koalicija nikakor ni bila mogoča. Ker je Taaffe potre- boval večino za dosego svojih gospodarskih predlogov, je odslovil dolgoletnega fi- nančnega ministra Juliana Dunajewskega, glavnega nasprotnika sodelovanja z nem- škimi liberalci, 1563 in imenoval novega ministra Emila Steinbacha, 1564 ob njem pa še liberalca Gandolfa Kuenburga za ministra brez listnice. S tem je hotel pridobiti podporo Združene nemške levice. 1565 Glede na to, da so bili odnosi med Taaffejem in liberalci napeti, je moral ponovno nihati med obema stranema. 1566 Ko je konec leta 1892 princ Karl Schwarzenberg grajal imenovanje nemškega ministra in zahte- val imenovanje podobnega ministra za Češko, je Taaffe imel v mislih koalicijo brez Hohenwartovega kluba, kar se je marsikomu zdelo brezupno. Levica je poskušala vedno znova prodreti v vlado. V pričakovanju korenitega zasuka Taaffejeve politike so Plener in ostali leta 1892 podprli več pomembnih vladnih zakonskih predlogov (proračun, valutno reformo), v zameno pa dobili odstavitev Pražáka in upokojitev 1558 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 176-177; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 942–943; prim. Rumpler, Parlament und Regierung, str. 812–813; Pančur, (Ne)primerljive razmere, str. 10. 1559 Beck, Die Persönlichkeit, str. 206–207. 1560 SN, 12. 6. 1891. 1561 SN, 29. 5. 1891. 1562 Izjema je bil Lavoslav Gregorec, ki je kot edini slovenski poslanec aprila leta 1892 podprl mladočeško ministrsko obtožbo proti pravosodnemu ministru Friedrichu Schönbornu, ki se je mladočehom zame- ril z izdajo naredbe o ustanovitvi novega sodnega okraja Teplice (Weckelsdorf). Ukrep je predstavljal prvi korak pri administrativni razdelitvi sodnih okrajev, s čimer je vlada ugodila zahtevam nemških liberalcev po narodnostni razdelitvi Češke. Pančur, (Ne)primerljive razmere, str. 11; o Gregorecu glej več Janez Cvirn, Gregorec, Lavoslav, v: Enciklopedija Slovenije, knjiga 3, Ljubljana, 1989, str. 384. 1563 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 178; Jenks, Austria, str. 275–276. 1564 Prim. Beck, Die Persönlichkeit, str. 207, Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 71. 1565 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 178; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 82. 1566 Prim. Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 72–73. 260 kranjskega deželnega predsednika Winklerja. 1567 Med spodnještajerskim nemštvom pa je na drugi strani novica, češ da si Slovenci prizadevajo za Slovencem naklonje- nega, predsednika celjskega okrožnega sodišča v zameno za Winklerjev odstop na Kranjskem, povzročila veliko vroče krvi. 1568 Če je odhod Wasserja s položaja predsednika graškega višjega deželnega so- dišča slovensko javnost navdušil 1569 (nemško časopisje si je na drugi strani želelo za naslednika nekoga njegovega kova), 1570 jo je poteza nemške levice, ki je v državnem zboru onemogočila sprejem dispozicijskega fonda, precej vznejevoljila. Po Pražáko- vem odhodu in po zasuku vladne barke na levo je slovensko časopisje razpravljalo o umiku slovenskih poslancev v opozicijo, 1571 česar vlada ni načrtovala, 1572 obenem pa menilo, da Taaffe ne sme popustiti liberalnim težnjam po čisto liberalni vladi. Nemška levica, ki je stremela po demisiji trenutnega vladnega kabineta in hotela postaviti Plenerja na mesto ministrskega predsednika, ni naletela na plodna tla, ker da »grof Taaffe noče nemški levici pomagati do večine v državnem zboru«. To sta na Dunaju podkrepila še vodja Poljskega kluba Jaworski in vodja Konservativnega kluba Hohenwart, ki sta »jako odločno ugovarjala zoper tako večino«. 1573 Nameni nemške levice so resno pretresali državni zbor. Toda trend zbliževanja se je kmalu zaustavil. Januarja leta 1893 je kabinet predložil program, ki je predvideval ohranitev obstoječe ustave in dualizma, ureditev jezikovnega vprašanja in šolstva. Stranke se s programom niso strinjale in konec meseca predložile revidiran osnutek, ki pa prav tako ni bil sprejet. Težave s koalicijsko večino so se nadaljevale. Ko je bil v proračunski debati februarja in marca obravnavan vladni program, se je pokazalo, da prave podpore vlada nima več. Ostanki Hohenwartovovega kluba so se pričeli oddaljevati od nje, pa tudi levice ni več mogla pridobiti na svojo stran, 1574 ker so mladočehi uspeli blokirati izvajanje punktacij na Češkem. 1575 Padec vlade je bil tako neizbežen. Taaffejev padec je bil posledica njegove politike kompenzacij. Poljaki, Čehi, južni Slovani, nemški konservativci in ostali so stremeli le k svojim ciljem, medtem ko je sam iskal najboljšo možno rešitev v danem položaju. Stranke so postajale vedno pohlepnejše. Desnica je bila nezadovoljna, na Češkem so se »razbohotili« mladočehi, ki so postavljali na prvo mesto radikalne nacionalne zahteve, sodelova- nja z veleposestniki in konservativci pa niso več zagovarjali. Konservativci so Taaf- feju zamerili, ker jim ni v celoti izpolnil želja, liberalci, ki so sicer občasno upali na približevanje vladi, so bili neenotni. V 80-tih letih je bila Taaffejeva politika precej 1567 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 178; prim. Pančur, V pričakovanju, str. 260. 1568 DW, 30. 11. 1892. 1569 SN, 8. 11. 1892; prim. SP, 30. 11. 1892. 1570 DW, 29. 9. 1892. 1571 Prim. SP, 24. 8. 1892. 1572 Prim. SP, 2. 11. 1892. 1573 SGp, 8. 12. 1892. 1574 Beck, Die Persönlichkeit, str. 208–212. 1575 SN, 12. 6. 1891; o mladočeškem aktivizmu glej Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 603–610. 261 pasivna, predvsem zato, ker so ga stranke in narodi pritiskali v kot. Ker se je gibal med strankami in krotil radikalne zahteve, so ga vedno znova napadali. S tem je bila njegova politika omejevanja strankarskih zahtev obsojena na propad. 1576 Ko je Taaffe 10. oktobra leta 1893 predložil v državnem zboru osnutek volil- ne reforme, mu je ta predstavljala zadnjo rešilno bilko. Ker mu ni uspelo sestaviti trdne koalicije, je želel s splošno volilno pravico in z razširitvijo volilnega telesa zago- toviti obstoj svoje vlade. Na Slovenskem so pozdravili njegovo namero in menili, da to »za sedaj zadostuje, tembolj ker jo zamoremo s splošno državljanskega in z naro- dno-slovenskega stališča samo z veseljem pozdravljati. Stranka nemškega kapitala se jej sicer silno upira, a le iz egoističnih razlogov, zakaj če se izvede vladni načrt, izgu- be levičarji večji del svojega upliva; druge stranke še niso utegnile odločiti se na to ali ono stran, a preverjeni smo skoraj, da bo vlada za svojo predlogo dobila potreb- no navadno večino in tako položila temeljni kamen novi, srečni dobi v zgodovini avstrijskega parlamentarizma in notranjepolitičnega našega življenja.« 1577 Zakonski osnutek je naletel na neplodna tla, ker nihče ni želel radikalizirati političnih mas. V poslanski zbornici je prišlo do nemira, tako da je bila seja predčasno zaključena. Ko je 23. oktobra prišlo do prvega branja, je Združena levica videla v zakonu nekaj ne- pojmljivega, ker bi imeli zidarji ali kočijaži isto volilno pravico kot oni. Konservativ- ci so menili, da je šla vlada s tem predlogom predaleč. Preživeti Hohenwartov klub se je bal, da bo podeželsko prebivalstvo prehitro podleglo socialistični propagandi, še sploh potem, ko je Georg Lienbacher zahteval ustanovitev pete kurije s trideseti- mi mandati za nove volivce. Proti reformi so bili še Poljaki. 1578 Po časopisju so se pri- čeli pojavljati članki o oblikovanju nove koalicije Hohenwart–Plener– Jaworski. 1579 Socialdemokrati so zahtevali splošno in enako volilno pravico ter označili Taaffejev program za polovičarskega. Za volilno reformo so bili le mladočehi, Rutenci, ki so upali na povečanje števila svojih mandatov na škodo Poljakov, južni Slovani, mora- vski Čeh Fanderlik in nižjeavstrijska poslanca Kronawetter in Pernerstorfer. Taaffe je zmotno upal, da bo dobil še podporo Hohenwartovega kluba, demokratov in antisemitov, da bo Hohenwarov klub avtomatsko glasoval proti liberalcem, ki da se ne bodo preveč zoperstavljali. Tako je pod pritiskom parlamentarnih strank sledila njegova demisija v začetku novembra leta 1893. 1580 1576 Beck, Die Persönlichkeit, str. 191–192. 1577 SN, 12. 10. 1893. 1578 Beck, Die Persönlichkeit, str. 214–216. 1579 SN, 30. 10. 1893. 1580 Beck, Die Persönlichkeit, str. 216–218; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 610–622; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 178; Charmatz, Österreichs innere Geschichte, str. 79–80; Taylor, Habs- burška monarhija, str. 186-190. 262 Nezadovoljstvo s Taaffejem Potem ko je Lavoslav Gregorec že konec 80-tih let ostreje nastopil v držav- nem zboru in podprl združitev slovenskih dežel v skupno upravno celoto, ki bi se na neki način povezala s Hrvaško, 1581 je slovensko časopisje pred shodom slovenskih in istrskih poslancev v začetku oktobra leta 1890 v Ljubljani pisalo, da je mogoč pravi napredek narodov zgolj s tem, »da je zjedinjen, da so vsi njegovi raztrešeni udje združeni v jedno narodno in upravno celoto.« 1582 Na drugi strani je nemško časopisje do tega seveda zavzelo ostro nasprotno stališče. 1583 Vendar pa zavzeta Gregorečeva politika med spodnještajersko javnostjo ni dobila širše podpore. Tudi shod poslancev ni bil naravnan v tej smeri, pač pa je ob postavitvi smernic za složen politični nastop z istrskimi poslanci sprejel resolucijo, ki je poudarjala skupno delo- vanje »v državnem in deželnih zborih« ter da bodo »uporabljali vse svoje moči v to svrho, da se odstranijo krivice, ki se gode slovenskemu in hrvatskemu narodu«. 1584 Izmed spodnještajerskih poslancev so jugoslovanski klub podpirali predvsem Gre- gorec, Jurtela in Dečko. 1585 Sledile so zahteve po slovenskih uradnikih in njihovem nadzoru, za Spodnjo Štajersko pa je bila ponovljena terjatev po oddelku štajerskega namestništva, medtem ko so za ljudske šole zahtevali izključno materni jezik. 1586 O političnem zedinjenju na sestanku sicer niso govorili, kar je močno razočaralo zago- vornika preureditve habsburške monarhije po načelih narodne avtonomije Frana Podgornika, 1587 Slovenski narod pa je kljub temu zagovarjal Zedinjeno Slovenijo. 1588 Čeprav shod ni sprejel dokončnih sredstev za dosego postavljenih ciljev, je sloven- ska javnost menila, da zasluži posebno pozornost in pomembno mesto v narodni emancipaciji, 1589 na drugi strani pa je nemško časopisje takoj napadlo kongres in poudarjalo njegove veleslovenske težnje. 1590 Kongres, ki je nakazal stopnjevanje nezadovoljstva s Taaffejevo politiko, je v nadaljevanju privedel do konkretnejših »prijemov«. Slovenski poslanci, ki so skušali v državnem zboru doseči obljubljene koncesije (tudi v deželnem zboru so si spodnje- štajerski slovenski poslanci prizadevali, da bi kaj dosegli), niso bili preveč uspešni. Nadaljevali so s politiko majhnih korakov. Še posebej Fran Šuklje si je prizadeval za uresničitev sprejetih resolucij. 1591 Zaradi neuspehov je vladalo med njimi precejšnje nezadovoljstvo. Taaffejeva »drobtinčarska« politika je tako pripeljala do poskusa oblikovanja Jugoslovanskega kluba. Politično društvo Edinost, ki je povezovalo pri- 1581 Prim. Rahten, Zavezništva in delitve, str. 56. 1582 SN, 1. 10. 1890; S, 2. 10. 1890. 1583 Npr. DW, 25. 9. 1890. 1584 SN, 3. 10. 1890; S, 3. 10. 1890. 1585 Baš, Prispevki, Doba Ivana Dečka, str. 69. 1586 SN, 4. 10. 1890; S, 6. 10. 1890. 1587 Podgornikove ideje prim. v: Zajc, Kje se slovensko neha, str. 229-230. 1588 Prav tam, str. 278. 1589 SN, 14. 10. 1890; prim. Janko Pleterski, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade (1879–1893), v: ZČ, 1975/3–4, str. 270–271. 1590 Tp, 5. 10. 1890; DW, 12. 10. 1890. 1591 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 275; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična, V, str. 114. 263 morske Slovence in istrske Hrvate, je za krepitev slovensko-hrvaških odnosov sku- šalo ustanoviti slovensko-hrvaški poslanski klub v državnem zboru, ki bi se povezal s Hohenwartovim ali katerim drugim klubom. Toda med Slovenci je prevladala oportunistična politika. Sredi aprila leta 1891 je voditelj istrskih Hrvatov Vjeko- slav Spinčić naletel na negativen odgovor slovenske politike, ko mu je na predlog o izstopu slovenskih poslancev iz Hohenwartovega kluba poslanec Ivan Nabergoj oporekal. Istrski pravaši se s tem niso strinjali, ker so se zavzemali za samostojen slovensko-hrvaški klub. 1592 Maja leta 1892 sta Matko Laginja in Spinčić ponovno delala za poseben klub. Tokrat sta klub med slovenskimi poslanci še najbolj pod- pirala Lavoslav Gregorec in Nabergoj. Toda na skupnem sestanku je ponovno pre- vladal oportunizem, še bolj pa je pripravljenost na povezovanje s Hrvati skopnela, potem ko so konec leta oklicali nov klub in poudarjali združitev vseh hrvaških in slovenskih dežel »na temelju zgodovinskega prava kraljestva hrvatskega, prirodnih zakonov in narodne volje«. Nabergoj je na javnih zborovanjih celo prikazoval klub kot škodljiv za Slovence, ker je v njem videl predvsem težnjo Hrvaške, da bi združila pod eno upravo še Trst z okolico in Goriško. 1593 Ideje o izstopu iz Hohenwartovega kluba, ki so bile prisotne v slovenski politiki že dalj časa, se do konca Taaffejevega obdobja niso uresničile. Tudi do ustanovitve slovensko-hrvaškega kluba ni prišlo. Do realizacije idej o izstopu pa je prišlo takoj po Taaffejevem padcu, ko je konec novembra leta 1893 izstopilo šest slovenskih poslancev, med njimi tudi Lavoslav Gregorec. 1594 Ko se je po volitvah ustanovil v državnem zboru Nemški nacionalni klub, v katerem je bilo kar devet štajerskih poslancev, med njimi ni bilo Richarda Foregger- ja, ki je nastopal kot neodvisni poslanec in si prizadeval za nastopanje obeh nem- ških liberalnih strank na nacionalni podlagi. Toda sodelovanje z obema je zavračal. Združeni nemški levici je zameril možnost sodelovanja z nemškimi nacionalnimi nasprotniki, medtem ko ni vstopil v Steinwenderjev Nemški nacionalni klub zara- di njegove antisemitske usmerjenosti. Pomembno vlogo v Nemškem nacionalnem klubu pa je igral Gustav Kokoschinegg, ki je bil od leta 1892 v vodstvu stranke. Razlike med obema poslancema niso bile posledica različnih stališč, pač pa polo- žaja nemštva na Spodnjem Štajerskem. Mariborsko nemštvo se tudi po slovenskih pridobitvah ni počutilo »ogroženo«, celjsko nemštvo pa je na začetku 90-tih let do- življalo pravi slovenski »napad«. Zaradi vedno večjih slovenskih uspehov in krepitve slovenskega meščanstva v mestu in okolici se je Foregger zavzemal za ustanovitev enotne nemške stranke na nacionalni podlagi. Po zaostritvi nacionalnih odnosov v mestu je tudi »vahterca« poudarjala nemško slogo na nacionalni podlagi, skupaj s Foreggerjem pa se je zavzela za ustanovitev nove nemške ljudske stranke kot pred- stavnice interesov vsega nemškega naroda. 1595 1592 Zajc, Kje se slovensko neha, str. 230-231. 1593 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1893, str. 218–219; prim. Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 275-276. 1594 Vasilij Melik, Slovenci v državnem zboru 1893–1904, v: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 587. 1595 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 161–163. 264 Zaradi nemške osvojitve brežiškega okrajnega zastopa konec marca Slovenci niso skrivali razočaranja. Še posebej potem, ko so prišle na dan informacije glede pridobivanja ženskih pooblastil, čeprav niso bila ključna za slovenski poraz. Kljub temu je slovensko časopisje menilo, da čaka nemško večino težko delo, zlasti zara- di slovenskih »dvanajst zastopnikov«, ki »da nas bodo pri vsaki priliki zagovarjali, bodisi v finančnih ali narodnih zadevah, kajti mnogokrat bo treba zobe pokazati našim frankfurtarjem«. 1596 Povolilno obdobje je na Spodnjem Štajerskem popestril deželnozborski po- slanec Ivan Dečko, ki je sredi maja svojim ljutomerskim volivcem »razodel« razmere v graškem deželnem zboru, ki nikakor niso bile rožnate. Potem ko je »potarnal« nad premajhnim številom slovenskih poslancev v deželnem zboru, ki sicer niso imeli »nobenega zastopnika v deželnem odboru in nobenega uda v deželnem šolskem svetu«, ni mogel biti zaradi ustavoverne večine nikakor zadovoljen nad skromnimi uspehi slovenske deželnozborske politike. Čeprav so slovenski poslanci nekaj dose- gli v preteklem letu in »prisilili nemške / / , da se je spremenil upravilni red toliko, da zamore že 6 poslancev samostalne predloge staviti in da vsaj enega slovenskega poslanca morajo v vsak odsek voliti, dosegli so železnico po Savinjski dolini, ki se že stavi, potegovali so se za spremembo lovske postave, ki se mora spremeniti na korist sadjerejcem«, in da so se »krepko upirali ponemčevanju po šolah in uradih in glede na uradovanje so vsaj toliko dosegli, da uradi morajo na slovenske uloge slovenski odgovarjati,« je posebno pozornost namenil delovanju Schulvereina in Südmarke. Ti dve nemški društvi sta predstavljali realno nevarnost, poslanec pa je pozval navzoče, naj se »možko branijo teh navalov, dokler se ne vresniči naša želja, da bi se Slovenci v eno upravno skupino združili.« 1597 Njegov govor se je v bistvu navezoval na sklep graškega deželnega šolskega sveta iz septembra leta 1890, da se more poučevati slovenščina zgolj v prvih dveh razredih ljudskih šol (v tretjem razredu je bila predvidena nemščina). Na sklep je ostro reagirala tudi slovenska javnost in se postavila proti schulvereinskim šolam v slovenskih okrajih, češ da si edino mesto učnega jezika na dotični šoli zasluži zgolj slovenščina. 1598 Toda šole, ki jim je »patronoval« nemški Schulverein, so se vedno bolj »kopičile«, slovensko časopisje pa je dejavnost nemškega društva, ki mu je stal ob strani še Südmark, komentiralo na svojih straneh, 1599 kot protiutež pa postavlja- lo ciril-metodova društva, ki jih je bilo na Spodnjem Štajerskem že 25. 1600 V Šentjur- ju je bila konec leta 1891 ustanovljena prva ženska krajevna skupina. 1601 Časopisje je opozarjalo na potrebo pospešenega delovanja slovenskega društva na Štajerskem. »'Schulverein nam stavi svoja poslopja na nevarnih mestih. Treba razširiti otročji vrt v Celji, treba otroškega vrta v Maribori, Brežicah, na Laškem i. t. d. i. t. d. brez konca in kraja. V prvi vrsti pa moramo delati sami. Snujmo nove podružnice v vsa- 1596 SGp, 2. 4., 10. 4., 16. 4. 1891. 1597 SGp, 21. 5. 1891. 1598 SGp, 27. 8. 1891. 1599 Npr. SGp, 3. 9. 1891; prim. za Ljutomer in Laško v: SGp, 1. 10., 3. 12. 1891. 1600 Suette, Der nationale Kampf, str. 57. 1601 SP, 4. 11. 1891. 265 kem večjem kraju! Vsaka podružnica sv. Cirila in Metoda je nova narodna trdnjava. Mi moramo priti do tega, da bodemo ustanovili tudi svoje ljudske šole na nevarnih krajih. Naši otroci se ne smejo italijančiti in ponemčevati. Naša stvar se lepo razvija. V letu 1891. ustanovile so se na novo podružnice v Brežicah, Sevnici, na Laškem, v Št. Jurju n. j. ž in Trbovljah.«. 1602 Zaradi neuspehov na deželnozborski ravni je slovenska politika usmerila vse sile v državni zbor. Na seji sredi maja leta 1891 je poslanska zbornica »pretresala« srednje šole. Ko je kranjski poslanec Fran Šuklje zastavil besedo glede slovenskih paralelk, potem ko so mariborske lepo napredovale, in še posebej izpostavil celjsko gimnazijo, je pozval vlado, »da naj enake paralelke dosledno napravi tudi v Celji, kjer je središče slovenskega naroda na Štajerskem in kjer morajo zarad neznanja nemškega jezika učenci obiskovati pripravljalni kurz.« Njegov govor sta sprva zavr- nila nemška poslanca Derschatta in Heilsberg, češ da za Spodnjo Štajersko zadostu- jejo mariborske paralelke. Še bolj suhoparen je bil odgovor ministra Gautscha, ki je sicer soglašal z uspehom mariborskih paralelk, toda »mlada« mariborska ustanova ni ponujala dovolj tehtnega razloga za ustanovitev paralelk v Celju, ki so bile v isti sapi zavrnjene. 1603 Čeprav je časopisje pisalo o tretji slovenski paralelki na maribor- ski gimnaziji, pa je odklonilno stališče do celjske gimnazije najbolj bodlo slovensko javnost. »Nadejali smo se bili, da se bode vsaj v nižje razrede uvela slovensščina kot učni jezik. To ne bi bilo zoper enakopravnost, če bi bila nižja gimnazija slovenska, višja bi pa nemška ostala. Odkar so pa vpeljali za one dijake, ki so nemščine prema- lo zmožni, pripravljevalni tečaj, smo slovenski stariši z otroci vred kaj na škodi, ko morajo tisti dijaki, ki so bili v ta tečaj sprejeti, učiti se v Celji dolgih 9 let predno gimnazijo dovrše.« 1604 Še bolj ostro je slovenska prizadevanja zavrnil štajerski deželni glavar Wurm- brand v dunajskem državnem zboru sredi leta 1891, ko je govoril o »narodnih priza- devanjih Slovencev in tudi Hrvatov« ter menil, da je cilj »avstrijskih jugoslovanskih narodov, da se združijo«. Slovensko časopisje je besede štajerskega deželnega gla- varja zavrnilo in protestiralo »proti natolcevanjem«, še sploh zato, ker da bi moral Wurmbrand razmisliti, »da ne govori samo kot državni poslanec, nego tudi kot deželni glavar dežele, v kateri prebiva 400.000 zvestih in zavednih Slovencev, katere so globoko morale užaliti besede njihovega deželnega glavarja.« 1605 Ob tem, da se je nemška stran »trudila« preprečiti vsak slovenski uspeh (to je nazorno »demonstriral« Foregger v državnem zboru in skušal prikazati slovenski napredek kot čisto slavizacijo Spodnje Štajerske ter zato obtožil Taaffejev sistem sporazuma in sprave), 1606 še večjo zavoro pa je predstavljala »višja roka«, ki da »za- vira naš napredek ter stavi narodnemu razvoju našega ljudstva največjo zapreko«, je slovensko časopisje po spremembi političnih razmer ugotavljalo, »da smo dosti 1602 Domovina (D), 21. 11. 1891. 1603 SGp, 28. 5. 1891. 1604 D, 18. 7. 1891. 1605 SN, 25. 6. 1891; SP, 24. 6. 1891. 1606 DW, 2. 7. 1891; prim. Foreggerjev govor v: Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 30. Sitzung der XI. Session am 25. Juni 1891, str. 1202–1205. 266 manj nego ljubljenci Taaffejeve vlade.« Za slovensko prebivalstvo so bile razmere še posebej neugodne na Spodnjem Štajerskem. Kljub delnim uspehom slovenske spo- dnještajerske politike na šolskem področju je bil slovenski napredek na področju uradništva in sodstva skromen. »Za politične uradnike pošiljajo se nam prijatelji nemško-liberalne stranke. Šolstvo – razven malega dela ljudskih šol – je v nemških rokah; srednje, mestne in obrtne šole pristopne so jedino le ponemčevalnim ele- mentom. Sodišča polnijo se z možmi strogo nemškega mišljenja; njim cveto lepša in važnejša mesta. Malo število rodoljubov krči se mej njimi od leta do leta in smelo lahko trdimo, da bode pri tem sistemu postal v nekoliko letih sodnik sloven- ske narodnosti vsaj pa sodnik narodnega mišljenja redka prikazen mej slovenskim ljudstvom.« 1607 1607 SN, 2. 11. 1891. 267 »Napad« na Celje V razburkani politični situaciji so spodnještajerski Slovenci v začetku 90-tih let skoncentrirali svoje sile v Celju. Agilnost celjskih Slovencev (predvsem Ivan Deč- ko in Josip Sernec) je zaostrila nacionalne odnose v mestu in sprožila solidarnost med Nemci. Potem ko je »vahterca« – celjski mestni svet z Neckermannom na čelu je celo posredoval na graško namestništvo 1608 – javno napadla Serneca, češ da zgolj povzroča nemir s svojo prisotnostjo v Celju, ko je po zaostritvi nacionalnih razmer v začetku leta 1891 opozoril na nevzdržne razmere v Celju 1609 in izjavil, da je Celje »najbolj zanikrno mesto v monarhiji, kar se nacionalnih odnosov tiče«, 1610 je dežel- nozborski poslanec Fran Jurtela menil, da je namen nemške nacionalne politike le v tem, »da hočejo vse Slovence iz dežele izriniti in same Nemce nastaviti, da bode ko- nec slovenskega uradovanja.« 1611 »Vahterca« je na drugi strani obtoževala slovenske državnozborske poslance panslavističnih agitacij, 1612 Slovence v spodnještajerskih »nemških« mestih in trgih proglasila za vsiljivce, 1613 spodnještajersko notarsko zbor- nico pa označila za slovensko. 1614 Nemški Schulverein pa je ponovno »poskrbel«, da je njegova šola v Rogaški Slatini izzvala pozornost slovenskega tiska. Toda na drugi strani je bil slovenski napredek v Celju kljub temu več kot očiten. Potem ko so celjski Slovenci od srede 80-tih let vabili slovenske obrtnike in trgovce v mesto, 1615 s tem pospeševali gospodarski razvoj Celja in dvigovali nacio- nalno emancipacijo Slovencev, ki je bila v mestu ob Savinji za razliko od Maribora več kot očitna, 1616 so konec desetletja zabeležili že lepe uspehe, v začetku 90-tih let pa niso bili nič manj podjetni. 1617 Po sokolskem društvu, ki je postalo eno izmed središč družabnega in narodnega življenja v mestu, so istega leta dobili po prihodu dejavnega ljubljanskega podjetnika Dragotina Hribarja in ob pomoči Celjske poso- jilnice koncesijo za Zvezno tiskarno, ki je maja leta 1891 pričela izdajati slovenski ča- sopis Domovina. Ta je postal kmalu eden izmed pomembnejših spodnještajerskih časnikov 1618 in hitro ugotavljal, da so Slovenci v Celju in okolici »v poslednjem času res zelo napredovali. Okolica je skoro že popolnoma naša; kajti občinski zastopi so po okoliških srenjah skoro popolnoma že v narodnih rokah, in kjer še niso, vtegne se v kratkem zgoditi, kajti naše ljudstvo vedno bolj in bolj zaupa domačinom, kateri spoštujejo domač jezik, domače šega, krščansko vero in krščansko življenje. Zdaj ko 1608 Prim. StLA, fond Statth. Präs, fasc. 22b 1071/1891. 1609 SP, 8. 4. 1891. 1610 DW, 5. 4. 1891; SP, 20. 5. 1891; Prim. Janez Cvirn, Biser na Savinji, Epsi, Nazarje 1993, str. 24. 1611 PAM, fond Gregorec, pismo Frana Jurtele, 19. 4. 1891. 1612 SP, 11. 4. 1891. 1613 SP, 9. 5. 1891. 1614 DW, 10. 5. 1891. 1615 Cvirn, Celje, str. 58–59. 1616 Cvelfar, Gospodarska podoba Celja, str. 127–128; prim. Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot!, str. 14-15. 1617 Prim. Suppan, Die Untersteiermark, Krain und das Küstenland, str. 327; Cvirn, Urbanizacija ter njeni vplivi, str. 304. 1618 Cvirn, Sernec, str. 131; prim. Cvirn, Gospodarska politika, str. 437–438; Goropevšek, Štajerski Sloven- ci, str. 10. 268 imamo okrajni zastop v narodnih rokah, napredovale bodo polagoma tudi razmere pri občinah.« 1619 Ob Domovini je Hribar že leta 1892 pričel izdajati vsakoletni Ilu- strovani narodni koledar in mesečnik slovenskega dijaštva Vesna. Slovensko časopisje je v začetku leta 1891 ponosno potrjevalo dejstvo, da je celjski okrajni zastop po »prehodu« v slovenske roke začel trezneje poslovati. Kljub temu, da je nemško časopisje trdilo, da slovensko vodstvo ni storilo še ničesar, 1620 je poročevalec okrajnega odbora Dečko naznanil po potrditvi proračuna konec leta 1890 »za davkoplačevalce našega okraja preprijetno vest, da ne bo treba v bodoče pobirati okrajnih doklad 25%, kakor je to dozdaj vedno treba bilo, ampak da se te doklade lehko znižajo za 3 procente, t. j. 22%.« 1621 Toda kljub slovenskim uspehom v Celju, ki so jih sicer kalili zaostreni na- cionalni odnosi in jezikovna neenakopravnost, je novo nevarnost na Spodnjem Štajerskem predstavljala pospešena dejavnost nemške Südmarke, ki ni obetala nič dobrega. Še posebej resno je slovensko časopisje opozarjalo na nevarnost njenega početja v mariborski okolici, potem ko je bila v začetku leta ustanovljena maribor- ska podružnica, ki je sledila smernicam društva (to je potrjevala tudi »marburger- ca«), češ da je potrebno »nemške ljudi v gospodarstvu podpirati, ako prebivajo v mešanih krajih na Štajarskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem ali pa imajo voljo nastaniti se v njih«. 1622 Če je na lokalni politični ravni predstavljala okrajna in občinska politika tisti moment, na katerega sta stavili obe strani, še posebej v območjih, kjer je bila večina »v zraku«, je pred volitvami v ptujski okrajni zastop slovensko časopisje ve- stno agitiralo in opozarjalo na pomen volitev ter skušalo »podaljšati« slovenski man- dat. 1623 Medtem ko je celjska Domovina resignirano ugotavljala, da je slovenska stran v Vojniku pri občinskih volitvah zaradi prešibkega nastopa zapravila svoje pozicije in da je nemška stran vodilna v trgu, »ki obstoji / / skoraj popolnoma iz samih Slovencev,« 1624 je slovensko časopisje ponovno zastavilo svoj vpliv in skušalo »prispevati« k izvolitvi slovenskih zastopov v ostalih »mešanih« občinah. 1625 Toda v začetku 90-tih let se je slovenska politika »vrtela« predvsem okrog Celja. Celjska okoliška občina je celjskim Nemcem zaradi »oklepa« okrog mesta povzročala precejšnje skrbi. Celjski župan Josef Neckermann je na seji mestnega sveta v začetku decembra leta 1891 napadel celjsko okoliško občino, češ da »ima mesto Celje hudobnega soseda v občini Celjske okolice, da je vodstvo te občine v roki slovenskega advokata, da občina Celjske okolice napravlja mestu škodo, kjer le zamore, iz narodnega, političnega sovraštva« in pri tem opozarjal na sokolsko slav- nost izpred leta dni. Njegov gnev je bil seveda namenjen vodstvu slovenske celjske politike z Josipom Sernecem na čelu. Že cesarjev obisk v Celju konec avgusta leta 1619 D, 16. 5. 1891. 1620 Prim. SP, 3. 1. 1891. 1621 SGp, 1. 1. 1891. 1622 SGp, 8. 1. 1891. 1623 SGp, 4. 6., 11. 6., 25. 6. 1891. 1624 D, 16. 5. 1891. 1625 SGp, 17. 12. 1891. 269 1890 je skušal prikazati na podoben način. Celjski Nemci so poskušali prepričati visoke goste, da je Celje povsem nemško mesto, pevski zbor celjske čitalnice in pev- ci Slovenskega pevskega društva pa so lahko cesarja pozdravili s pesmijo Avstrija moja šele ob koncu njegovega obiska. K slavnostnemu cesarskemu kosilu je mesto povabilo le pet Slovencev: Miho Vošnjaka, opata Franca Ogradija, notarja Lovra Baša, žalskega župana Janeza Hausenbichlerja in vodjo celjskih Slovencev Josipa Serneca. 1626 Za nameček je mestna občina obtožila še celjsko okoliško občino, ki naj bi tako »delala spletke v ta namen, da bi motila občno veselje in mestni občini kratila spoštovanje«. 1627 Toda resnica je bila povsem drugje. Potem ko sta Miha Vošnjak in Josip Ser- nec posredovala po negativnem odgovoru graškega namestništva glede slovenskega sodelovanja »pri cesarskih slavnostih«, češ da bo to le provokacija za celjske Nemce, in dosegla, »da smemo peti jedno pesem«, je nemška stran, predvsem turnerji, de- jansko motila slovensko petje s tuljenjem. Med njimi so se slišale tudi nemške izjave »Schreien wir nur hoch, sie dürfen nicht singen.« Kljub temu, da sta skušala okrajni glavar in deželni namestnik umiriti množico, se nemška fakinaža ni menila za pozi- ve in tulila naprej, medtem ko so slovenski pevci odpeli pesem do konca. 1628 Celjska okoliška občina je Neckermannovo izvajanje seveda zavrnila in protestirala »proti vsem tem sovražnim očitanjem mestnega župana, kajti vsa ta obdolženja so od prvega do zadnjega popolnoma neresnična«. 1629 Dejansko stanje je komentiral tudi poslanec Lavoslav Gregorec v državnem zboru in menil, da je mesto cesarja sicer slovesno sprejelo, toda nemški mestni zastop »da je porabil to dinastično slavnost za neprimerno, obžalovanja vredno nemško-narodno demon- stracijo.« Slovencem da se je sprva »udeležba pri slavnostih zabranila in slovensko pevsko društvo, katerega sedež je glasom pravil v Celji, moralo je iz mesta ven in šele po dolgih in ponižnih prošnjah posrečilo se mu je dobiti privoljenja, da je smelo presvetlemu cesarju zunaj mesta v slovrnski občini 'Celjska okolica' prirediti primerno ovacijo«. Čeprav je nastop lepo uspel, so »iz bližnjega mestnega parka nekateri nemškutarski Celjani hoteli na nedostojen način motiti petje, kar je Njega Veličanstvo cesar zapazil z vidnim nezadovoljstvom«. Gregorec si je »privoščil« še okrajnega glavarja, ki da je imel »najlepšo priliko pokazati, kako se je obnašati av- strijskemu uradniku v upravnem okrožju, kjer je več narodnostij, kako je treba na- sproti vsem narodom ravnati dobrohotno, nepristransko in pravično«, česar pa da dotični ni storil, ampak se pridružil »demonstracijam mestnega zastopa celjskega«, ko ni pustil, »da bi se v avdijenciji poklonili presvetlemu cesarju župani slovenskih kmetskih občin in trgov«, za nameček pa da je prepovedal pozdravljati cesarja s klici 'živio' in mu »navrgel«, da so Celje in skoraj vsi trgi nemški. Gregorec je v državnem zboru »razgrnil« dejansko stanje v celjskem okraju in dokazoval, da je imelo nemško 1626 Cvirn, Sernec, str. 133; prim. Cvelfar, Studen, Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju, str. 344– 347. 1627 SGp, 31. 12. 1891; prim. DW, 20. 9., 24. 9. 1891; Janko Orožen, Politični razvoj v Celju in celjski po- krajini od 1848 do 1918, v: ČZN, 1971, str. 233. 1628 SN, 2. 9. 1891; SP, 2. 9. 1891. 1629 SGp, 31. 12. 1891; SN, 28. 12. 1891; prim. Orožen, Politični razvoj v Celju, str. 234. 270 (»občevalno«) večino zgolj celjsko mesto in mogoče še kak trg. 1630 Tudi Domovina je postregla z uradno statistiko, »in sicer: V Šentjurju 419 Slovencev, 6 Nemcev; v Vojniku 462 Slovencev, 129 Nemcev; v Žalcu 547 Slovencev, 40 Nemcev; na Vran- skem 630 Slovencev, 52 Nemcev; v Braslovčah 311 Slovencev, 2 Nemca; v Konjicah 564 Slovencev, 449 Nemcev; v Vitanju 365 Slovencev, 178 Nemcev; v Šmariji 370 Slovencev, 7 Nemcev; v Gor. Gradu 779 Slovencev, 8 Nemcev; v Laškem trgu 330 Slovencev, 365 Nemcev; čisto slovenski so trgi: Mozirje, Rečica, Luče in Ljubno.« 1631 Gregorec tako o okrajnem glavarju sredi decembra leta 1891 ni našel pohvalnih besed. »Ako zlorablja c. kr. uradnik svojo oblast, da pokaže osebno mržnjo proti dotičnemu narodu, kakor je to storil okrajni glavar v Celji, tako je to čez mero; ako predstojnik politične uprave naše župane, zato ker so Slovenci, ne smatra vredne, da bi stopili pred svojega cesarja in če nam prepoveduje pozdravljati ljubljenega vladarja v narodnem jeziku in po starodavni navadi, tako je s tem užalil najsvetej- ša narodna in dinastična čustva; ako se pa končno predrzne usiljevati se mej nas in našega cesarja in ga prevariti in mistifikovati z neresničnimi trditvami, tako je to predrznost, za katero ne najdem parlamentarne besede.« 1632 Njegovo izvajanje je poslanec Richard Foregger seveda zavrnil in trdil, da nemška stran nikakor ni izkoristila cesarjevega obiska za demonstracijo nemštva na Spodnjem Štajerskem, kot je to prikazoval Gregorec, pač pa menil, da je bil namen slovenske politike zgolj motenje prireditve. 1633 Spodnještajerski ustavoverci so po vse močnejših slovenskih agitacijah vedno ostreje zastopali vsenemško solidarnost in pozivali k agresivnejši nemški organizaci- ji. Spodnjo Štajersko so za Češko in Kranjsko postavljali na tretje mesto, kar se tiče prodora slovanskih narodov v monarhiji, še sploh pa so izpostavljali celjsko obmo- čje, kjer da je slovenska spodnještajerska politika, zahvaljujoč Pražáku in Taaffejevi politiki sporazuma in sprave, dosegla največ. 1634 »Vahterca« nikakor ni mogla mirno prenesti, kaj vse da se je na Spodnjem Štajerskem (in še posebej v Celju) zgodilo Slovencem na ljubo. Potem ko je celjska okoliška občina na seji konec decembra leta 1891 sprejela »popolnoma slovensko uradovanje, posebno kar zadeva to dopise na c. kr. državne urade«, 1635 še sploh pa potem, ko je Domovina priobčila članek, češ da je bilo »Celje od nekdaj slovensko selo; vse, kar se je tu preveč po nemško širilo, bilo je tuje, prisiljeno, nenaravno. Celje mora zopet slovensko postati. S Celjem vred morajo dobiti očiten slovenski obraz tista naša mesta in trgi, kjer ni podlage za nemštvo, kjer je nemščina le tuja rastlina med drugimi domačimi koreninami, katerim jemlje ona le sok in moč,« 1636 je celjski nemški časnik reagiral. »Die Grun- 1630 Prim. SP, 12. 9. 1891. 1631 D, 19. 9. 1891. 1632 SN, 24. 12. 1891; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 90. Sitzung der XI. Session am 16. December 1891, str. 4162–4163. 1633 DW, 31. 12. 1891; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 91. Sitzung der XI. Session am 17. December 1891, str. 4215. 1634 DW, 6. 1. 1892. 1635 D, 16. 2. 1892; prim. Orožen, Politični razvoj v Celju, str. 230. 1636 D, 2. 1. 1892; prim. Cvirn, Celje, str. 63–64. 271 dbücher wurden slovenisiert, die Geschworenenbank in Cilli hat heute ein anderes Gepräge, die untersteirischen Notariatskammern erhielten eine slovenische Ma- jorität, die zwei Notarstellen in Cilli sind besetzt von eifrigen Vorkämpfern für das Slaventhum, die Bezirksvertretung von Cilli erhilelt eine slovenische Mehrheit, ein slovenisches Geldinstitut, welches mit offenen Händen die slovenische Propa- ganda nährt, erstand, Bischof und Abt wurden nach dem Herzen der slavischen Herrscherlinge gewählt, mit einem Worte, das Deutschthum im Unterlande hat es wahrlich dem Wohlwollen der Regierung nicht zu danken, wenn es heute noch ein Lebenszeichen gibt.« 1637 Toda razmere na Spodnjem Štajerskem še zdaleč niso bile naklonjene slo- venskemu prebivalstvu. Gesli »Hie Deutschen – hie Slowenen« in »Svoji k svojim« sta sicer obe strani vzeli zelo resno, 1638 na jezikovnem področju pa stvari nikakor niso bile na svojem mestu. Medtem ko je slovensko časopisje pohvalilo slovenske odvetnike v Celju, »ki delajo za slovenske stranke izključno slovensko,« pa je hkrati ugotavljalo, da so razmere drugod mnogo slabše. »Velika nebrižnost pa vlada še dru- godi po južnem Štajerskem; mi mislimo Maribor, Ptuj in Brežice. Tam so nekteri odvetniki iz same malenkostne bojazni slovenski jezik pozabili.« Obenem je časopis- je zahtevalo od notarjev, »da nam delajo pogodbe vedno v našem jeziku.« 1639 1637 DW, 18. 2. 1892. 1638 Prim. D, 20. 2. 1892; DW, 10. 3. 1892. 1639 D, 6. 2. 1892. Velenje je v 80-tih letih predstavljalo le majhen trg, ki je po velikosti zaostajal za Šoštanjem (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 272 Potem ko je konec leta 1891 ugledala luč sveta hranilnica v Vojniku, Sa- vinjska dolina pa je dobila svojo železniško progo Celje–Velenje, 1640 je slovensko časopisje upravičeno bentilo čez štajerskega deželnega glavarja. »Kakor znano, bila je dne 27. decembra otvoritev deželne hranilnice v Vojniku in deželne železnice po Savinjski dolini. G. deželni glavar je storil oboje, toda oboje, da-si na slovenskih tleh, samo v nemškem jeziku ter se ni kar v ničem spomenil slovenskega ljudstva. Še celo, ko ga je slovensko dekle v belem (!) oblačilu nagovorilo slovensko, g. dežel- ni glavar ni imel slovenske besede za dekle in nje tovarišice.« Še bolj je časopisje motilo dejstvo, da sta bili obe ustanovi »nemški na slovenski zemlji« in da ni »na celi progi nove železnice niti enega slovenskega napisa, razven opominja: 'Pazite na vlak!' Nemška so imena postaj, nemški se kliče vse, samo plačuje se neki še lahko tudi slovenski. To je preziranje slovenskega ljudstva in to ne brez vedenja deželnega glavarja. Odgovornost zadene tedaj njega in tudi naši poslanci znajo, kaj je v tem oziru njih dolžnost. Med tem pa bode treba tudi dotičnim občinam, da se ganejo ter zahtevajo v sklepih svojih od vodstva južne železnice, ki ima tudi novo železni- co na skrbi, naj ona čem brž odpravi očitno krivico, ki se dela v tem slovenskemu ljudstvu.« 1641 Nepravilnosti z javnimi napisi je v deželnem zboru pretresel tudi Ivan Dečko, ko je ocenjeval, da je nespoštovanje slovenskih napisov groba kršitev sloven- skih nacionalnih pravic. 1642 Štajerski deželni glavar Wurmbrand, ki ga je slovensko časopisje označilo za zvestega pristaša nemške liberalne stranke, 1643 je bil medtem konec leta 1891 deležen kritike iz dunajskega državnega zbora, ko ga je poslanec Gregorec označil za enega »najodločnejših poslancev levičarskih«. Potem ko je menil, da se mora Taaffe zaradi nemških liberalcev ubadati »s punktacijami (glede na Češko), njej na ljubo moral je odstopiti Dunajewski, njej na ljubo uraduje minister Gautsch liberalno, protikonservativno in protislovansko«, je poudaril, da je imela nemško liberalna stranka »tudi za grofa Taaffe / / popolno svobodo, priliko in sredstva, delovati za svoj glavni namen, namreč za nemško, centralistično, jednotno državo v Cislitva- niji«. Štajerskega deželnega glavarja je »napadel« kot velikega nasprotnika nacional- ne enakopravnosti, češ da je bil »ves ginjen in je čestital ekscelenci grofu Taaffe«, potem ko da je izvedel, da veljajo dunajske punktacije le »za nemške manjšine na Češkem, ne pa za slovenske manjšine na Štajerskem in na Koroškem«. Še bolj pa je Wurmbrandu očital, da je širil neresnice, potem ko je po oktobrskem kongresu v Ljubljani leta 1890 trdil, da se pripravlja »nevarno podjetje«, češ da snujejo slo- venski in hrvaški poslanci »slovensko-hrvatsko upravno skupino«, kar je Gregorec seveda zanikal in zatrdil, da je neresnično, »da se je tedaj sklenilo, potezati se za slovansko upravno skupino.« 1644 1640 Prim. Troger, Der steirische Landtag, str. 187–189. 1641 SGp, 14. 1. 1892; prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 99. 1642 SP, 6. 4. 1892. 1643 Prav tam. 1644 SGp, 28. 1. 1892; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 90. Sitzung der XI. Session am 16. December 1891, str. 4163–4164. 273 Konec leta 1891 je »vahterca« radikalizirala svoje stališče, ko je izdajatelj Franz Günzel na prvi strani nedeljske izdaje konec decembra svojim bralcem »spo- ročal«, da mora časnik v prvi vrsti ščititi nemške interese na Spodnjem Štajerskem in se konkretneje postaviti »po robu« svojim slovanskim nasprotnikom. 1645 Tudi po- spešeni dejavnosti nemškega Schulvereina in Südmarke, ki sta sledila »smernicam« celjskega lista in si vztrajno prizadevala širiti svoj vpliv med Slovenci, je slovenska politika težko parirala. Nemški obrambni organizaciji, ki sta na vse spodnješta- jerske slovenske pridobitve vedno bolj gledali skozi politično prizmo nacionalnih interesov in obtoževali Pražáka in Taaffeja, češ da sta jih omogočila, sta vnašali še večji razdor v že tako napeta nacionalna čustva. 1646 Nacionalni boj, ki so ga omenjena društva še poglabljala, je po ustanovitvi obeh podružnic kulminiral tudi v Ljutomeru. Slovensko časopisje je še bolj moti- lo dejstvo, da hočejo imeti ljutomerski Nemci, čeprav jih je bilo v trgu manj kot polovica, 1647 »svojo samostalno nemško šolo / / , v kateri se bo podučevalo samo v nemščini. Slovenska beseda ne bode imela v njej niti najmanjšega prostorčka.« Lju- tomerski dopisnik je ugotavljal, da je poteza trških Nemcev usmerjena zgolj k veča- nju nacionalnih strasti in k ponemčevanju slovenskih otrok. »Slovensko besedo ho- čejo pognati čisto iz šole in tudi globoko katoliško prepričanje hočejo zatreti našim otrokom.« Slovenska javnost je potezi seveda nasprotovala, ljutomerski dopisnik pa je menil, da se slovensko prebivalstvo v Ljutomeru ne bo pustilo zavesti, še posebej zato, ker je »naše ljudstvo stopilo v bojno vrsto in iz lahka ne dene več orožja iz rok«, potem ko so Nemci »zasejali nemir in sovraštvo v naš okraj«. 1648 Slovensko naravnanost ljutomerskega okraja in Ljutomera so ljutomerski Slovenci hoteli pokazati že pri naslednjih občinskih volitvah. Nove volitve so zahte- vale posebno pozornost, ker da »nobena volitev do zdaj ni še imela takega pomena, kakor ravno tota. Zdaj je treba, da se popolnoma spoznamo, kdo je naš in kdo je nemčur. Naše število raste od leta do leta, če tudi nemčurstvo pritiska z vsemi židovskimi silami. To je naše veselje in naša čast, da so naši možje zavedni, da so globoko prepričani o pravični in pošteni stvari, katero zastopamo in se za njo voj- skujemo. Med nami ni plašljivca, ni magarca, ki bi se po vetru obračal. In ravno to nam daje trdno zaupanje, da bomo enkrat zmagali.« 1649 Razmere, ki so tudi v Ljutomeru pripeljale do točke, ko so Slovenci zahajali v svoje lokale, Nemci pa v svoje (nekateri nemški trgovci so Slovencem celo prepo- vedali kupovati v njihovih trgovinah), 1650 Slovencem v samem trgu sicer niso bile preveč naklonjene. Volitve so pokazale, da je bila nemška stran v trgu še zmeraj premočna, da bi Slovenci mogli upati na kaj več kot na zmago svojih mož v tretjem 1645 DW, 20. 12. 1891. 1646 Prim. SP, 27. 1. 1892. 1647 Prim. Special-Orts-Repertorium von Steiermark, 1893, str. 220. 1648 SGp, 5. 5. 1892. 1649 SGp, 12. 5. 1892. 1650 SGp, 5. 5. 1892. 274 razredu. V drugem in v prvem razredu so Nemci imeli po volitvah večino, večino pa so imeli tudi v novem občinskem zastopu. 1651 Če je spodnještajerska slovenska javnost primerjala razmere na Češkem in nacionalno razdelitev sveta za kmetijstvo, ob tem pa menila, da bi bilo podobno sta- nje najboljše tudi na Slovenskem, še sploh na Štajerskem, ki ji je primanjkovalo slo- venskih kmetijskih podružnic, 1652 je Pražákov odlok, ki je uzakonil slovenščino kot zunanji občevalni jezik celjskega mestnega urada, 1653 razburil celjske mestne očete. Še sploh potem, ko je celjska okoliška občina dobila pozitivno rešitev svoje pritožbe na ministrstvo glede slovenskega uradovanja, ko celjski okrajni glavar ni spoštoval sklepa občine in pošiljal dopise v nemščini. 1654 Nemško časopisje je pisalo o novi koncesiji spodnještajerskim Slovencem, 1655 slovensko časopisje pa ni skrivalo nav- dušenja. Odlok, katerega povod je bila sokolska slavnost izpred slabih dveh let, je nemški »trdnjavi« ob Savinji zadal močan udarec. Celjski Slovenci so po ekscesnih dogodkih v mestu in po izjavah celjskih Nemcev, češ da naj sami skrbijo za osebno varnost, zaprosili celjski mestni urad za dovoljenje, »da smejo nositi revolverje«. Med prosilci je bil tudi tajnik celjske posojilnice Lončar, ki mu je urad prošnjo za orožni list zavrnil v nemščini že sredi leta 1891. Poteza mestnega urada je Lončarja pripeljala do pritožbe na graško namestništvo, ki pa pritožbe ni resno jemalo. Lon- čar je preko Ivana Dečka vložil rekurz na notranje ministrstvo, ki mu je konec leta »ugodilo glede orožnega lista, ter naročilo namestništvu, da razsodi pritožbo glede jezika, v katerem je mestnemu uradu izdati rešitev na slovensko prošnjo«. Toda namestništvo ni upoštevalo navodil in menilo, da celjski mestni urad ni dolžan »slovenskih prošenj slovensko reševati«. Lončar se je še enkrat pritožil na ministr- stvo, ki je »sodilo po zakonu ter v zmislu podane pritožbe odločilo, da mora vsako oblastvo prošnje, katere so pisane v jeziku navadnem v deželi, reševati v tem istem jeziku«. 1656 Celjski Nemci so zagnali vik in krik ter dokazovali, da ni v Celju sloven- ščina nikakor »navaden jezik«, rovarili, češ da slovenščine itak nihče ne razume, da bo dvojezično uradovanje povzročilo samo »razpor v mestu« in da je zgolj na škodo prebivalstva, v koliko bo mesto moralo »namestiti uradnika, zmožnega slovenskega jezika«. Slovensko časopisje se za nemške pritožbe seveda ni zmenilo. Pozdravilo je nov korak slovenskega napredka, češ da so si ponovno »priborili nekaj, kar se jim je doslej kratilo,« in pozivalo, »da bi se tudi drugod vzdramili rojaki naši in se za svojo pravico tako odločno in energično potegnili, kakor Celjski Slovenci.« 1657 Celjske Nemce je odlok močno razburil. Celjska mestna politika je šla celo tako daleč, da je občinski svet pokupil vse proste gradbene parcele v Celju in sprejel v proračun gradnjo ceste čez parcelo Celjske posojilnice do Otoka (da bi preprečil 1651 SGp, 26. 5. 1892; prim. D, 18. 6. 1892. 1652 D, 2. 4. 1892. 1653 Cvirn, Celje, str. 61. 1654 D, 4. 6. 1892. 1655 Prim. SP, 30. 4. 1892. 1656 Prim. ZAC, fond Mestna občina Celje, a. š. 19, a. e. 59; prim. Orožen, Politični razvoj v Celju, str. 228; Cvirn, Boj za Celje, str. 38–40. 1657 SN, 2. 5. 1892; prim. DW, 1. 5. 1892. 275 vsakršno gradnjo Slovencev v mestu), potem ko je Ivanu Dečku uspelo leta 1891 kupiti Reitterjevo zemljišče na vogalu Ljubljanske ceste in Jožefovega trga, na kate- rem je Posojilnica nameravala zgraditi Narodni dom. Še preden pa je občini uspelo vrisati nameravano cesto v mestni urbanistični načrt, se je Posojilnica pritožila na štajerski deželni odbor, ki je sklep občinskega odbora razveljavil, s čimer se je naka- na celjskih Nemcev ponesrečila. 1658 Celjski državnozborski poslanec Richard Foregger je ob tem v državnem zbo- ru vložil interpelacijo proti slovenskemu uradovanju v Celju 1659 in prikazoval slove- nizacijo Spodnje Štajerske na način, češ da se nemštvo zatira, da se je sloveniziralo celjsko okrajno sodišče, porotno sodišče, okrajni zastop, notarska zbornica, mini- strski odlok glede reševanja slovenskih vlog na celjski občini pa je razumel kot novo koncesijo spodnještajerskim Slovencem. Njegova izvajanja je slovenski poslanec Lavoslav Gregorec seveda zavrnil in dokazoval, da predsedujeta obema sodiščema Nemca, ki nimata preveč posluha za Slovence, slovenska večina v okrajnem zastopu in v notarski zbornici pa da je zgolj rezultat zadnjih volitev. 1660 Na drugi strani je celjski občinski svet z Neckermannom na čelu trdno stal na Foreggerjevi strani in pozival k močnejši nemški enotnosti, ki da bo lahko edina zaustavila slovenski pro- dor in postavila nemštvo v Avstriji ponovno na svoje mesto. 1661 Celjski »akciji« so hitro sledili občinski sveti v Laškem, Vitanju, Vojniku, Poljčanah, Rogaški Slatini, Ptuju in v Radgoni. 1662 Do državnozborske borbe med Slovenci in Nemci je prišlo tudi pri obravnavi valutne reforme v državnem zboru leta 1892. Dejstvo, da je pomenilo manevriranje med interesi velik problem, se je tudi tokrat potrdilo. Parlamentarni potek spreje- ma valutne reforme, ki je bila povsem gospodarska reforma, je bil zaradi političnih in nacionalnih razlogov pogosto prav na robu prepada. 1663 V tej debati sta se znašla tudi spodnještajerska poslanca Foregger in Gre- gorec ter vnesla v povsem gospodarske vode nacionalne strasti. Potem ko je Fran Šuklje povedal, da je bil kamen spotike pri reformi tudi Slovenec Filip Abram, imenovan za svetnika v pravosodnem ministrtvu, in da je bil dodaten razlog za nemško nasprotovanje reformi, je v dogajanje posegel Foregger, ki ga je Šuklje oči- tno izzval. Glavni razlog za nastalo krizo je videl v nezaupanju Nemcev do vladne politike, ki da podpira napredujočo slovenizacijo uradov in šol na Spodnjem Štajer- skem. Dejansko so bili Slovenci v primerjavi z Nemci še vedno močno zapostavljeni, medtem ko so Nemci nacionalno neenakost dojemali kot nekaj povsem naravnega 1658 Cvirn, Gospodarska politika, str. 441; prim. Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot!, str. 34. 1659 DW, 5. 5. 1892; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 122. Sitzung der XI. Session am 3. Mai 1892, str. 5663–5665. 1660 SP, 23. 7. 1892; prim. Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 155. Sitzung der XI. Session am 14. Juli 1892, str. 7194–7195; prim. Cvirn, Jezikovna politika, str. 201– 204. 1661 DW, 26. 6. 1892. 1662 DW, 3. 7. 1892. 1663 Andrej Pančur, Vpliv političnih in nacionalnih bojev na gospodarske reforme (Primer avstroogrske valutne reforme leta 1892 in vloga Slovencev), v: PNZ, 1999/2, str. 40; Andrej Pančur, Namesto papir- natega goldinarja dobimo zlato krono, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, str. 178–181. 276 in samoumevnega, češ da so najrazvitejši narod habsburške monarhije. Foreggerje- vemu izvajanju je ostro nasprotoval Gregorec, ki je menil, da je Spodnja Štajerska slovenska in da ne moremo slovenizirati nečesa, kar je slovensko. Po njegovem je na Spodnjem Štajerskem potekal proces germanizacije. Foregger je temu oporekal in v državnem zboru ponovno poudaril strah pred izgubo nemškega posestnega stanja. Kljub temu, da je bila reforma na koncu sprejeta, sta poslanca povzročila nemalo napetosti, dejansko stanje v državnem zboru pa je kazalo na to, da je marsikatero državnozborsko vprašanje postajalo vse bolj odvisno od nacionalnih razmer in po- razdelitve moči. 1664 Nemško časopisje je medtem vseskozi »trobilo«, da je nemštvo na Spodnjem Štajerskem ogroženo. Nemške »neuspehe« na Spodnjem Štajerskem in na Sloven- skem je »vahterca« prikazovala kot zadnji moment za nemški »napad«. »Wir müssen das schützen, was wir von unseren Vätern ererbt haben: deutsche Sprache und Sitte, unser deutsches Volksthum, unsere Häuser, unsere Huben; keine Sholle vom angestammten Boden dürfen wir preisgeben, wenn wir nicht ehrlos werden wollen,« 1665 je celjski časnik z objavo dopisa predsednika graške Südmarke Juliusa Derschatte, ki je ostro napadel slovenske pridobitve na Spodnjem Štajerskem in po- zival k obrambi nemškega jezikovnega posestnega stanja, apeliral k ostri nacionalni drži. Isti dopis se je znašel tudi na straneh ptujskega nemškega časopisa. 1666 Kljub vsemu je »vahterca« ugotavljala, da so vsi poskusi nemštva v monarhiji zastonj. Ple- nerjeva Združena nemška levica in Steinwenderjev Klub nemških nacionalcev nista našla skupnega jezika, tako da je bila nemška sloga pravzaprav nemogoča. 1667 Ustavoverno časopisje je sredi leta 1892 ponovno zavrnilo slovenske te- žnje po graških stolicah, ki jih je v državnem zboru poudarjal kranjski poslanec Ferjančič, 1668 obenem pa je vztrajno pozivalo nemško prebivalstvo k pristopu k nemškim obrambnim organizacijam. Še posebej je »vahterco«, ki je že nekaj časa igrala vodilno vlogo med nemštvom na Spodnjem Štajerskem, 1669 razburila agitacija celjskih Slovencev, ki so po ljubljanskem vzoru 1670 zbirali podpise za dvojezične na- pise z imeni mestnih ulic. 1671 »Diese Leute mögen kein friedliches Nebeneinander- leben. Immer muss gewühlt, immer muss der Hass auf's neue gereizt werden.« 1672 Domovina je slovensko akcijo seveda podprla, čeprav ni mogla računati na kasnejši uspeh. 1673 »V celem celjskem glavarstvu pa je med 126.000 prebivalci celih 8000 Nemcev. Tudi teh 8000 Nemcev tiči torej kakor otok v slovenskem morju, celjsko mesto, kjer jih je še največ na kupu, samo živi od slovenskega okoliškega prebi- 1664 Pančur, Vpliv političnih in nacionalnih bojev, str. 46–48; Pančur, V pričakovanju, str. 257–262; Pan- čur, (Ne)primerljive razmere, str. 13–14. 1665 DW, 5. 6. 1892. 1666 Pettauer Zeitung (PZ), 11. 6. 1892. 1667 DW, 10. 7. 1892. 1668 MZ, 26. 6. 1892. 1669 Prim. DW, 28. 7. 1892. 1670 Prim. Cvirn, Jezikovna politika, str. 205–206. 1671 Prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 101. 1672 DW, 21. 8. 1892. 1673 Prim. Cvirn, Jezikovna politika, str. 206. 277 valstva. Slovenski okoličani prineso svoj denar v trgovino in v krčmo in ravno ti okoličani skrbe za mesto, da ima isto sploh kaj v usta deti. Niti jedna celjska gospa ne more za svoje ljudi na trgu živeža nakupiti, če slovenski ne zna ali pa če slovenske kuharice ne vzame za tolmača seboj. Vkljub tem razmeram pa odrekajo slovenskim meščanom in slovenskim okoličanom pravico na slovenske poulične napise.« 1674 Tudi celjski odvetnik Juro Hrašovec je bil mnenja, da je potrebno čimprej uvesti dvojezične napise. »Zakaj ne bi vlada tudi za nas nekaj storila in sploh vsem poštnim vodstvom, namestništvom oz. okrajnim glavarstvom, nadsodiščem, sploh vsem viš- jim oblastvom ukazala, da se naj, recimo od 1/1 1892, morajo povsod brez ugovora rabiti le dvojezični napisi in table, pečati itd.« 1675 Še bolj je celjsko mestno občino zmotila slovenska vloga Celjskega Sokola, ki je obveščal mestne oblasti o svoji udeležbi na slavnosti Slovenskega pevskega dru- štva v Šoštanju sredi avgusta leta 1892 in naprošal za policijsko zaščito ob svojem povratku v mesto. Župan Neckermann je odgovoril vodstvu Sokola, češ da je spre- vod v mestnem območju strogo prepovedan, policijska zaščita pa da sicer ni potreb- na, ker da je vse odvisno od postopanja slovenskih udeležencev, ki da jim mora biti jasno, da Celje nikakor ni prostor za slovansko demonstracijo. 1676 Ob tem je očitno »pozabil« na dogodke izpred dveh let, ko je celjsko nemštvo miniralo sokolsko pri- reditev v mestu in bilo odločilni faktor ekscesnih dni v mestu ob Savinji. Nemško časopisje je na sokolsko početje seveda gledalo kot na demonstracijo slovenstva in motenje celjskega nemškega praznika v mestnem parku. 1677 Na drugi strani je slovensko časopisje vestno »bodrilo« Slovence k pristopu k svojim društvom. 1678 Slovenska javnost je pozivala k večji odločnosti, češ da je potrebno čvrsteje pristopiti k borbi za nacionalne pravice, potem ko je Südmark vztrajno ustanavljal svoje podružnice, Schulverein pa odpiral nove šole. 1679 Ivan Dečko je že v začetku aprila (2. 4. 1892) nasprotoval težnjam graškega deželnega zbora (II. sesija 28. in 29. 12. 1891 ter od 3. 3. do 8. 4. 1892) po uvedbi nemščine kot učnega jezika v slovenske ljudske šole. 1680 Slovensko časopisje se je z njim absolutno strinjalo in menilo, da je »boj za materni jezik v ljudskih šolah utemeljen v zakonih« in da »stojimo na zakoniti podlagi« v nasprotovanju nemškemu jeziku, potem ko je Josip Sernec dejal v graškem deželnem zboru, da »čuvamo naše pravice in ne bomo se udali nikoli nobenemu nasilstvu, dokler veljajo državni osnovni zakoni za jednakopravnost vseh avstrijskih narodov in hočemo si pribojevati tudi dejansko to jednakopravnost«. 1681 1674 D, 6. 8. 1892. 1675 PAM, fond Gregorec, pismo Jura Hrašovca, 9. 12. 1891. 1676 SP, 19. 4. 1893; prim. StLA, fond Statth. Präs, fasc. 5 Ver-3260/1892. 1677 DW, 23. 4. 1893. 1678 SGp, 16. 6. 1892. 1679 Npr. Südmarkina podružnica v Ormožu in Schulvereinova šola v Laškem. MZ, 8. 9. 1892. 1680 SN, 12. 4. 1892; SP, 16. 4. 1892. 1681 SN, 23. 4. 1892; prim. Sernečev govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. II. Session, 23. Sitzung, 2. 4. 1892, str. 246–251. 278 Nemške »trdnjave« na Spodnjem Štajerskem so medtem širile svoj vpliv na podeželje. Potem ko je bil Maribor že obkrožen »s celim vencem šulferajnskih šol kot manjših trdnjavic«, 1682 mariborske paralelke pa tudi niso navdušile, češ da se »za sprejem v te paralelke zahteva kakor na vsaki nemški gimnaziji popolno znanje nemškega jezika«, 1683 je »tudi Ptuj, to germansko gnezdo z večinoma slovenskim prebivalstvom, začel se je zadnja leta repenčiti ter se utrjevati, da si ga ne bi Slovenci osvojili pri prvem naskoku. / / Tudi v okolico je zatresel vražje seme nemčurstva, katero mu je že v večih občinah pognalo kali. / / Tem nemčurskim gospodom še ni zadosti, da vladajo v Ptuji samem, nego celo na kmete si že upajo; vrinili so se že v občinski zastop ter se obnašajo tukaj kot pravi turški paše.« Mariborski slovenski časnik je pozival ptujsko prebivalstvo, da je že skrajni čas, »da se Ptujska okolica poboljša ter pokaže svetu svoje narodno slovensko lice. Sramota bi bila, da bi si še dalje dali zapovedovati od ljudij, ki so svoj materini jezik zatajili ter se vrgli našim nasprotnikom v naročje. Dokaj let smo spali, a nemškutarjev brezozirno delovanje nas je vzdramilo in nam vsililo boj, kateri bo pokazal, kdo je na slovenski zemlji gospodar.« 1684 Še posebej pa je nemško spodnještajersko časopisje razburila okrajna učiteljska konferenca na Ptuju sredi junija leta 1892, kjer da so govorili o nemščini kot drugem deželnem jeziku, česar nemška javnost nikakor ni mogla mirno prene- sti. 1685 1682 SN, 29. 3. 1892. 1683 SN, 30. 3. 1892. 1684 SGp, 11. 8. 1892. 1685 SP, 9. 7. 1892. 279 Homogenizacija (nacionalne) politike Zaostreni nacionalni odnosi so med Slovenci in Nemci na Spodnjem Štajer- skem vodili k homogenizaciji nacionalne politike. Zaradi silovite nemške »obrambe« so Slovenci nastopali vseskozi slogaško, čeprav je na Kranjskem že prišlo do politič- nega razcepa. Strankarski boji so bili pri obeh straneh potisnjeni v ozadje. Kritiko so poželi predvsem tisti, ki so namesto homogene politike ubirali svojo pot. Razmere glede jezikovne enakopravnosti se na Spodnjem Štajerskem niso bistveno spremenile. Kot je ugotavljal celjski odvetnik Juro Hrašovec, se Pražáko- ve naredbe izpred dobrega desetletja še vedno niso v celoti upoštevale. »Še vedno dobivamo kot rešilo kazenske ovadbe zaradi prestopkov vabilo k dotični obravnavi v nemškem jeziku; vsaj jedno tako sodišče mi je znano. Dalje dobivamo še vedno rešila / / v kazenskih rečeh / / v nemškem jeziku. To naj bodo le nekatere primere, ki nam dokazujejo, da se še vedno vse slovenske vloge ne rešujejo v slovenskem jezi- ku.« Kot primer je odvetnik navajal sodne uradnike, ki da »niso naklonjeni našemu jeziku« in ki »najdejo tu in tam povod, ugodno priliko, da jim ni treba prošnje reševati v našem jeziku. / / Navada je namreč, da zastopa sodni uradnik pravdno stranko, ki pride brez odvetnika, v nemškem jeziku, rekše, da zapisuje njene prav- dne govore z nemškim jezikom brez ozira na to, bodisi je tožba pisana v slovenskem ali pa nemškem jeziku. Nasledek je seveda ta, da izda sodišče tudi razsodbo jedino le v nemškem jeziku, češ da ni nobenega ukaza, ki bi veleval, kako je reševati take dvojezične pravde.« Še posebej je izpostavil celjski primer, ko je »celjski odvetnik tožil nekatere posestnike zaradi motenja posesti. On sam rabil je slovenščino v svo- jih pravdnih govorih, nasprotniki, zastopani po nemškem odvetniku, upotrebljali so v svojih pravdnih govorih nemščino.« Po zgoraj navedenih razlogih se je ravnalo tudi sevniško okrajno sodišče, ki je »izdalo odlok v nemškem jeziku«, češ da »ne žali nikakeršnih pravic te ali one stranke, če izda odlok v tem jeziku«, in da se je Pra- žákovemu ukazu »že zadostilo, ko se je tožba rešila v slovenskem jeziku.« Hrašovec je sklenil, da se razmere zaradi nenaklonjenosti sodnih uradnikov slovenskemu jeziku »ne bodo poprej temeljito premenile, predno ne bode ministerstvo izdalo natanč- nega ukaza glede uradovanja, po katerem se bodo morali ravnati sodni uradniki brez izjeme, brez izgovora, a ne samo po možnosti. Ako bode to vedno samo so- dnim uradnikom prepuščeno, da smejo prošnje in pritožbe v zapisnik vzprejemati v katerem si bodi jeziku, da smejo dvojezične pravde reševati v tem ali onem jeziku, ne bodemo nikdar dosegli jednakopravnosti, ker vedno se bode dajala prednost le nemškemu jeziku.« 1686 Nemško časopisje je sicer »spremljalo« slovenska prizadevanja. Toda sloven- ske aspiracije je tolmačilo po svoje in jih slikalo kot slovenizacijo Spodnje Štajer- ske. 1687 Če so Nemci »tožili«, češ da je nemštvo ogroženo, obtoževali Slovence, da kalijo red in mir v nemških mestih, 1688 ter pozivali k vse večji nacionalni drži, še 1686 SN, 18. 11. 1892. 1687 Prim. MZ, 3. 11. 1892. 1688 MZ, 11. 12. 1892. 280 sploh potem, ko je spodnještajerske ustavoverce presenetil govor poslanca Frana Šukljeta v državnem zboru, češ da je potrebno po Ljubljani dati tudi Celju slo- vensko lice, 1689 pa se je neenakopravnost slovenskega jezika še vedno jasno kazala. Tudi pred gradnjo železniške proge Grobelno–Rogatec je nemško časopisje zagnalo vik in krik, ko je (slovenski) celjski okrajni zastop namenil finančna sredstva za dvojezične napise na postajah, in menilo, da Slovenci nimajo pravice zahtevati slo- venskih napisov, deželni odbor pa se z zadevo sploh ni želel ukvarjati, pač pa jo je prepustil ministrstvu. 1690 Še z večjo vnemo so celjski Nemci manifestirali nemštvo z obiski ostalih spodnještajerskih nemških mest in poudarjali skupno pripadnost vseh spodnještajerskih »trdnjav«. Konec oktobra so v Brežicah, v najjužnejšem nem- škem mestu v monarhiji, »branili« svoje nemško posestno stanje. 1691 Slovenski katoliški shod »Program« nacionalne homogenizacije pa se je hitro pokazal, med Slovenci že na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1892. 1692 Po nastopu Mihaela Napotnika je politično in narodnobuditeljsko delo duhovščine oživelo. Ustanavljala so se bralna društva, ustanovljenih je bilo celo nekaj novih katoliških 1689 MZ, 18. 12. 1892. 1690 SP, 16. 11. 1892; prim. DW, 13. 10. 1892. 1691 DW, 20. 11., 27. 11. 1892. 1692 Prim. Cvirn, Sernec, str. 135–136; Pančur, Nastanek političnih strank, str. 33–34. Brežice, najjužnejša »trdnjava« nemštva na Spodnjem Štajerskem (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) 281 političnih društev. Delitev duhov, ki se je na Kranjskem dejansko pričela z ustano- vitvijo Katoliškega političnega društva v začetku leta 1890, 1693 je odmevala tudi na Štajerskem. Katoliško politično društvo je sprožilo gibanje, ki se je v naslednjih letih močno organiziralo. Veliko vzpodbudo pri zagonu gibanja na Slovenskem je pomenil že drugi avstrijski katoliški shod na Dunaju spomladi leta 1889. Na Šta- jerskem, kjer v tem času še ni bilo govora o razpadu sloge, je bilo politično življenje vseskozi katoliško obarvano, kar je pokazal že graški katoliški shod poleti leta 1891. Ta je izrekel Slovenskemu političnemu društvu vso pohvalo. Naslednje leto so se štajerski Slovenci odzvali še vabilu na prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani. 1694 S to verskopolitično manifestacijo »je bil položen temelj in ustvarjene so bile jasne smernice vsemu nadaljnjemu katoliškemu gibanju na Slovenskem«. Shoda so se konec avgusta leta 1892 udeležili vsi najpomembnejši predstavniki katoliškega dela slovenskega naroda z ljubljanskim in mariborskim škofom na čelu. Na katoli- škem področju razmere v tem času niso bile najbolj rožnate, saj so bili sklepi oziro- ma resolucije odseka za katoliško življenje usmerjeni predvsem k poživitvi verskega življenja in krepitvi katoliške zavesti, kar kaže na to, da so bile moralne vrednote katoliške cerkve med ljudstvom načete. Odsek je zahteval zgledno zasebno življenje, pozdravljal katoliška društva in cerkvene bratovščine, priporočal dobrodelne orga- nizacije in misijone ter izražal vdanost cerkvenim avtoritetam. 1695 Ob vsem tem pa shod ni bil naravnan zgolj kot katoliška prenova, ampak je nosil s seboj tudi poli- tični predznak, na kar je Slovenski narod kot organ kranjskih liberalcev po shodu vneto opozarjal. 1696 Kranjski slovenski razkol Štajerske ni zajel zaradi povsem zaostrenih nacio- nalnih odnosov. 1697 Navzven enotna narodna stranka, sestavljena iz pripadnikov obeh političnih taborov, pri čemer so ton slovenski politični aktivnosti dajali prav liberalci, je usmerila vse sile v skupni politični nastop proti spodnještajerskim Nem- cem. 1698 Kot je ugotavljal celjski dopisnik, »pri nas na slovenskem Štajerskem do sedaj tega razpora ne poznamo in prosimo le, da bi nas sreča našega naroda obvaro- vala te skušnje.« 1699 Tako krog spodnještajerskih politikov ni sledil poti razkola, kot se je po katoliškem shodu v Ljubljani zgodil na Kranjskem. Slovenska politika na Štajerskem se je ubadala s povsem drugačnimi težavami, ki jih je morala reševati v korist vsem, ne glede na nazorska in politična prepričanja. Tudi Josip Sernec, »ura- dni« predstavnik štajerskih Slovencev na shodu (v strahu pred političnim razkolom ga je za udeležbo na shodu prosil škof Napotnik), je s svojim slogaško naravnanim govorom pokazal nadaljnjo politično orientacijo na Spodnjem Štajerskem, ko je v 1693 Prim. SN, 1. 2. 1890. 1694 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 48. 1695 Prav tam, str. 45–46. 1696 SN, 7. 9., 9. 9., 10. 9., 14. 9., 15. 9. 1892; prim. Pančur, Nastanek političnih strank, str. 33–34. 1697 Cvirn, Sernec, str. 134. 1698 Janez Cvirn, Deželna in narodna zavest na (Spodnjem) Štajerskem, v: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (uredil Dušan Nećak), Oddelek za zgodovino Filozofske fakulte- te, Ljubljana, 1997, str. 76. 1699 SN, 24. 9. 1892. 282 skladu z resolucijo Slovenskega društva 170 0 kritiziral kranjske rojake in jih pozival k slogi. Toda kljub temu je že proti koncu Taaffejeve dobe prihajalo do razpok v eno- tnem nastopanju. Na Štajerskem sta se postopoma oblikovali dve politični skupini, ki sta postajali vse bolj razpoznavni. Konservativna mariborska okoli Slovenskega gospodarja in liberalna celjska okrog Domovine sta se politično hitro razhajali, razcep pa se je kazal v strankarsko obarvanih kritikah, ki jih je objavil Slovenski gospodar na račun celjske Vesne. A do resnejše nevarnosti za politični razkol po kranjskem vzoru ni prišlo. 1701 Tako so bile rezultat kranjske liberalne politike časopisne praske, ko je spo- dnještajersko slovensko časopisje »napadlo« kranjske poslance, češ da jim ni mar za ostale slovenske dežele, liberalce pa obtoževalo rušenja štajerske sloge. 1702 Slo- venski narod je Südsteirische Post in Slovenskega gospodarja obtoževal provladne ter promahničevske naravnanosti. Politika slovenskih spodnještajerskih časopisov da je »prva leta tudi res odločno in brez vsakih diplomacijskih fraz branila pravico štajerskih Slovencev«. Po odhodu Lavoslava Gregoreca z mesta urednika pa se je po mnenju Slovenskega naroda mariborska politika pričela »nekako kisati. / / Po- ložaj postal je pri uredništvu 'Südsteirische Post' pa še bolj 'kritičen' v najnovejšem času – izza tiste dobe, odkar je slavni 'Rimski katolik' tudi Mariborskim bogoslo- vskim politikom začel posojevati svojo filozofsko-estetično in politično pamet. / / 'Südsteirische Post' je pa v resnici čisto nepotreben list, prava potrata v narodni ekonomiji, nepotreben je, ker je vladen in nam torej ničesar koristiti ne more za vzbujenje narodne samozavesti. Osrednje glasilo nam bodi 'Narod', lokalni štajerski listi pa morajo biti pisani samo v našem jeziku. Dajte nam, dajte tudi ljudstvu na Štajerskem popularno pisan list, kakoršen je bil 'Gospodar' dokler ga je urejeval še g. Gregorec. Sedaj se tudi 'Gospodar' ravna po mahničevsko-vladnih principih in utegne nerazsodnemu čitatelju več škoditi nego koristiti.« 1703 Slovenski narod tako ni skoparil z besedami, ko je pisal, češ da je spodnješta- jerskim slovenskim časnikom »trn v peti cela narodno-napredna stranka na Kranj- skem in od tistega časa slastno uporablja vsako še tako neumestno priliko, da udari, zlorabljajoč predale preudanega mu lista, od strani po neljubih mu sosedih.« 1704 170 0 Slovensko društvo je na občnem zboru avgusta leta 1892 sprejelo naslednjo resolucijo: »Obžalujemo narodni prepir mej kranjskimi Slovenci kot zelo nepotreben, po sovražnikih Slovencev tja zanesen in neten ter izražamo glede na položaj najiskrenejšo željo, da se zopet porazumejo in spravijo v bratski ljubezni, sebi in nam v največjo korist, ali o nasprotstvih vsaj razpravljajo le stvarno, vselej dostojno in brez sovraštva mej seboj.« Cvirn, Sernec, str. 135–136. 1701 Prav tam; Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 11–12. 1702 SP, 7. 11. 1891. 1703 SN, 13. 11. 1891. 1704 SN, 23. 2. 1893. 283 Nemški celjski program Na drugi strani so Nemci skoncentrirali svoje sile in sredi leta 1893 priredili »nemški dan« v Celju. Nekoliko samosvoja politika spodnještajerskega nemštva, usmerjena k »preseganju 'nemških razprtij' in enotnemu nastopanju na nacionalni podlagi«, je julija leta 1893 privedla do nemškega »Parteitaga«, ki so se ga udeležili skoraj vsi vodilni štajerski politiki obeh nemških strank. Na shodu so sprejeli svoje politične zahteve, ki so bile objavljene v posebnih resolucijah. Najprej so se zavzeli za varovanje in pospeševanje nemštva, dalje za nemščino kot »uradni, službeni in državni jezik«, deželnemu zboru in odboru so »naložili« varovanje nemške uprave »po celi deželi« in zahtevali pospešeno ustanavljanje nemških šol »po vseh mestih in trgih na Spodnjem Štajerskem«. Potem ko so celjski Nemci, ki so proti sloven- skemu obrtnemu društvu, ustanovljenemu marca leta 1893 v Celju, 1705 zagnali vik in krik ter napovedali bojkot slovenskih obrtnikov, je peta resolucija poudarjala, da bodo spodnještajerski Nemci podpirali »vse obrtnike, ki se držijo z nami na stališču, ki ohranjuje našo državo, na vse načine in vse, ki ne stoje za Nemce, nam bode pobijati«, češ da novo slovensko društvo »škoduje blaginji nemških obrtnikov in nas žali ter sili, da ukrenemo kaj zoper to«. Kot zadnji dve točki je zborovanje zavzelo odklonilno stališče do zlorabe cerkve za nacionalni boj in se izreklo za eno- ten političen nastop spodnještajerskih Nemcev »v boji zoper vlado, vedno prijazno slovenskim željam ter sovražno Nemcem«. 1706 Parteitag je dal nemškemu časopisju krila, ko je poudarjalo, da je shod končno vrnil nemški nacionalni duh in nastopil proti slovenskim željam in aspiracijam. 1707 Toda dejansko je shod spodbudil vse večji občutek ogroženosti celjskih in spodnještajerskih Nemcev, ki so skušali svojo nemoč presegati s pozivi proti slavizacijskim težnjam in poudarjali obrambo nem- štva, nedeljivost Štajerske ter zlasti preprečitev slavizacije gimnazij. Na koncu so se zavzeli še za vzpostavitev nemške solidarnosti Nemcev na Štajerskem, ki da lahko edina zagotovi obstoj nemštva na Spodnjem Štajerskem, do katere pa ni in ni ho- telo priti. 1708 Podobne težnje, kot jih je poudarjal nemški shod, so se pojavile sicer že leta 1890, ko so bile v Mariboru, Celju in na Ptuju ustanovljene krajevne skupine nem- škega društva Germanenbund, 1709 a so bile že leta 1893 razpuščene zaradi preveli- kega simpatiziranja s Prusijo. Tudi nekatera druga društva in dijaške organizacije so bile podobno zastavljene. Celjsko gimnazijsko Bismarckovo društvo je svojim članom celo prepovedovalo občevanje s Slovenci. Vendar pa se večina spodnješta- jerskega nemštva ni strinjala z vsenemštvom, pa tudi do antisemitskih idej Georga Schönererja je bila precej zadržana. Eduard Glantschnigg, glavni Schönererjev za- govornik na Spodnjem Štajerskem, ki se je konec osemdestih let preselil v Maribor 1705 Prim. SP, 12. 4. 1893. 1706 Več o tem glej Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 164–167; prim. SGp, 20. 7. 1893; SN, 14. 7. 1893; SP, 12. 7. 1893; D, 15. 7. 1893; MZ, 13. 7. 1893; DW, 13. 7. 1893. 1707 MZ, 20. 7. 1893. 1708 Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 11–12. 1709 Prim. ustanovitev društva na Ptuju v: PZ, 1. 5. 1890. 284 in postal konec leta 1892 celo predsednik Društva nemških nacionalcev na Šta- jerskem, s svojo schönererjansko agitacijo na Spodnjem Štajerskem ni bil preveč uspešen. Spodnještajersko nemštvo je bilo skeptično do Schönererjevega enačenja nacionalizma z antisemitizmom, bolj kot to pa ga je okupiralo napredujoče sloven- stvo, zaradi česar si ni moglo privoščiti slabitve svojih vrst. 1710 Medtem ko je mariborski okrajni zastop ostal v nemških rokah, 1711 so Sloven- ci skušali v začetku avgusta odgovoriti s koncertom Slovenskega pevskega društva v Mariboru in manifestirati slovenski nacionalni napredek ter vseslovensko narodno zavest. Mariborski Nemci nad prireditvijo nikakor niso bili navdušeni. »Od strani znanih nemških zagrizencev gradijo se tej slovenski slavnosti vse mogoče zapreke. Nemško prebivalstvo Mariborsko se hujska po javnih listih in privatno na nezasli- šan način zoper slovenske goste.« 1712 Nemci so takoj reagirali in priredili podobno slovesnost na Ptuju. 1713 Politiko spodnještajerskih Nemcev so »podpirali« še spo- dnještajerski nemški poslanci v državnem in deželnem zboru. Po Richardu Fore- ggerju v državnem zboru je sredi aprila nemško ogroženost »predstavil« v deželnem zboru še poslanec Starkl. Nemško časopisje mu je takoj pritegnilo in ponavljalo, da se na Spodnjem Štajerskem odvija popolna slovenizacija in ponovno navajalo celjski okrajni zastop, zemljiško knjigo, notarsko zbornico, celjski župnijski urad, slovensko posojilnico v Celju, celjsko slovensko tiskarno, obrtno društvo, odlok o slovenskem reševanju vlog ter izrazilo bojazen pred slovenizacijo okrajnega šolskega sveta in okrajne bolniške blagajne, 1714 potem ko je Dečko vložil v začetku maja v deželnem zboru interpelacijo zaradi nepravilnega razpisa volitev v celjsko bolniško blagajno. 1715 Nemštvo na Spodnjem Štajerskem je bilo prestrašeno, »marburgerca« pa je dodatno hrabrila nemške vrste, češ da je skrajni čas za strnitev in ostrejši napad. 1716 Slovensko društvo V sicer napetem političnem ozračju je Slovensko društvo, ki je v začetku 90- tih let spet »životarilo«, 1717 priredilo sredi leta 1892 v Celju občni zbor. Pomembnost prireditve je slovensko časopisje posebej izpostavilo, ko je pisalo, da se je razpra- vljalo »o važnih zadevah našega naroda, kar je najbolje razvidno iz ondi sklenjenih ukrepov ali resolucij«. Zborovanje je posebej poudarilo, da so resolucije nemških občin, češ da Slovenci zatirajo Nemce, »ko zahtevamo slovenščine popolnem zmo- žnih uradnikov, profesorjev itd.,« neresnične in povsem popačene. Shod je zavzel tudi posebno stališče do razmer na Kranjskem in do razpada sloge ter upal na 1710 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 167–169. 1711 D, 15. 7. 1893. 1712 SN, 2. 8. 1893. 1713 DW, 13. 8. 1893; PZ, 11. 8. 1893. 1714 SP, 10. 5., 13. 5. 1893. 1715 D, 5. 5. 1893. 1716 MZ, 25. 5. 1893. 1717 Prim. DW, 25. 8. 1892. 285 ponovno složno nastopanje kranjske slovenske politike. Naslednja resolucija je za- vrnila ustanavljanje nemških šol »z vladino podporo«, na koncu pa so zbrani izrazili željo, da bi »naši državni poslanci brž, ko se to pokaže umestno, osnovali poseben – jugoslovanki klub.« Vse resolucije je občni zbor soglasno sprejel. 1718 Toda še pomembnejši je bil odziv društva na celjski nemški program. Če so spodnještajerski Nemci manifestirali svoja stališča v Celju, pa so slovenske zahteve prišle na dan na zborovanju Slovenskega društva v začetku septembra leta 1893 v Mariboru. V posebni resoluciji je občni zbor potrdil interpelacijo, »katero so stavili slovenski in hrvatski poslanci v 229. seji državnega zbora dne 22. sušca 1893« glede enakopravnosti jezikov, 1719 da razume »edino le nemške napise in uradne pečate pri ces. in kralj. uradih na slovenski zemlji kot krivične in nezakonite, kot razžalje- nje svojega narodnega čustva in narodnih pravic ter izreka nado, oziroma prošnjo, 1718 SGp, 25. 8. 1892; SN, 23. 8. 1892; SP, 24. 8., 27. 8. 1892; S, 25. 8., 27. 8. 1893. 1719 Prim. SN, 29. 3. 1893; SP, 1. 4. 1893; D, 5. 4. 1893. Celjski liberalni slovenski list (izhajal med leti 1891-1908) 286 da se hitreje, ko mogoče, dosledno in povsodi odpomore tem nedostatkom, zlasti pa, da se uvedejo pri vseh cesarskih uradih na Slovenskem brez izjeme dvojezični napisi«. 1720 Slovensko društvo je sklenilo zahtevati od vlade, da izda ministrsko na- redbo »v smislu člena XIX državnih osnovnih zakonov, / / s katero se zaukaže določ- na raba narodnega jezika pri ustmenem in pismenem občevanju z narodom v vseh uradih ter da kontroluje izvrševanje te naredbe«. Občni zbor je sprejel tudi zahtevo, da se izda »naredba, s katero se zahteva kot dokaz za jezikovno zmožnost položitev potrebnega praktičnega izpita v slovenskem jeziku«, ob tem pa še ustanovitev ka- tedre »za potrebne praktične discipline v slovenskem jeziku« na graški in dunajski univerzi, »oziroma da se ustanovi pravna akademija v Ljubljani.« Slovenski shod je v nadaljevanju zavzel negativno stališče do nemščine kot državnega ali poslovnega jezika, vlado pa še pozval k ustanovitvi obrtno-strokovne šole »za Spodnji Štajer s sedežem v Celju ali Mariboru s slovenskim učnim jezikom« in da se ustanovijo »po deželi v obilem številu obrtno nadaljevalne šole s slovenskim učnim jezikom«. Slovensko časopisje je po srečanju kljub slabi politični situaciji pohvalilo prizadevanja predsednika Lavoslava Gregoreca in ostalih spodnještajerskih politi- kov, še posebej Jura Hrašovca, Frana Rosine in Dragotina Hribarja, ki so pokazali največ elana, in menilo, da »Slovenci kljub slabim razmeram napredujemo vsestran- ski; nismo dosegli še, kar so tabori pred 25 leti sklenoli; toda krepkejši smo in požrtvovalnejši«. 1721 Nemško časopisje je aktivnost Slovenskega društva sicer videlo spet kot napad na nemštvo. 1722 Sredi septembra je v Mariboru na drugi strani zborovala tudi Südmarka, česar slovensko časopisje ni mirno preneslo, ampak obtoževalo vlado, ki da »ne gane niti mezinca zoper njo ter dopušča, da zboruje na mestih, kjer že tli žerjavica za narodno sovraštvo«. 1723 Nemško časopisje je bilo seveda drugačnega mnenja in ponosno poročalo o izjemni »predstavi« proti slovenski politiki na Spodnjem Šta- jerskem. 1724 1720 Prim. govor Jura Hrašovca v: SN, 16. 9. 1893. 1721 SGp, 14. 9. 1893; prim. SP, 13. 9. 1893; D, 15. 9. 1893. 1722 DW, 14. 9. 1893. 1723 SGp, 21. 9. 1893. 1724 MZ, 21. 9. 1893; DW, 21. 9. 1893. 287 Taaffejev konec V začetku leta 1893 je Taaffeju povzročala državnozborska situacija nemalo skrbi. V iskanju večine se ni mogel opreti zgolj na nemške liberalce ali na slovanske konservativce, pač pa je iskal sredinsko pot med obema »poloma«. »Grof Taaffe se drži že od početka te misli, da spravi na noge neko srednjo stranko t. j. na pol liberalno, na pol konservativno, toda v tem ni imel doslej prav nič sreče in če zvari sedaj skupaj iz treh večjih klubov večino, bode mu ta – za srednjo stranko. Za nas pa ni dvoma, da se osnuje brž tudi zoper njo ali poleg nje stranka liberalcev in stranka konservativcev. Vprašanje bode pa tudi le časa, kedaj da se 'srednja stranka' potem razsiplje in se nje udi poizgubijo na levo in na desno. Koliko bolje bi torej bilo, da se grof Taaffe odloči ter stopi popolnem na desno ali če že mora biti, na levo! Ali kakor pravimo, sedaj še njemu to ne kaže in zato se pogaja te dni za novo in kakor se povdarja, stalno večino. Taka večina pa, če še bode nova, stalna ne bode in skrb za novo večino bode – stara,« 1725 je trenutni položaj v parlamentu komentiralo slo- vensko časopisje. Obenem je jasno poudarilo politični program spodnještajerske slovenske politike. »Najnujnejše delo kliče nas na pridobivanje slovenskih šol ter ž njim vezani boj zoper nemški 'šulferajn' in na pridobivanje javnih zastopov. Koliko je še v južni slovenski Štajerski občin, trgov in mest, ki so po krivem v nemških rokah! Ne v pravih nemških, ampak v rokah ljudij, kateri bi se v svoji zaslepljenosti radi imenovali Nemce, kterim pa že jezik in ime razodeva pristnega Slovenca. Zo- per te gre naš boj. Vsaka občina, vsak javni zastop na slovenskem ozemlju mora se pridobiti za slovensko misel.« 1726 Razmere na Spodnjem Štajerskem nikakor niso bile v znamenju nacional- nega miru. »Vahterca« je sredi januarja leta 1893 poudarjala slovenizacijo Celja, 1727 graška Tagespost pa je v obrambo nemških pozicij na Spodnjem Štajerskem pozi- vala spodnještajersko nemštvo, češ da je »nujna potreba, da se da spodnještajer- skim Nemcem prilika priučiti se slovenščine, ako hočemo ohraniti nemštvo na Spodnjem Štajerskem in ako nečemo, da se utope tam živeči Nemci v slovanskem valovji«. Slovenska javnost je bila nad potezo graškega časnika nemalo preseneče- na. Ta je do tedaj trdil, »da slovenščine sploh ni« in poznal »le različne kranjske in štajerske dijalekte« ter ocenjeval »kot drzen naskok na nemštvo ustanovitev najskro- mnejše slovenske ljudske šole«. 1728 Še bolj pa je slovensko javnost presenetila izjava celjskega župana Josefa Neckermanna, ki je dejal, da je »Celje 'nemško' mesto, in da Slovencev v tem mestu ni, razun nekterih poslov, dijakov, vojakov in sploh takih ljudi, ki nimajo v mestu obstanka«. 1729 Nemška politika je na Spodnjem Štajerskem nadaljevala svoje »poslanstvo«. Ustanovitev ptujske krajevne skupine Südmarke je jasno nakazovala usmeritev 1725 SGp, 5. 1. 1893. 1726 D, 5. 1. 1893. 1727 DW, 19. 1. 1893. 1728 SN, 28. 1. 1893. 1729 D, 5. 1. 1893. 288 nemškega društva, 1730 ki je po- stavljalo nacionalni boj in ohra- nitev nemštva na prvo mesto. Kljub temu, da je slovenska stran zmagala pri zadnjih voli- tvah za okrajni zastop, razmere nikakor niso bile rožnate, ker da je slovenska večina pokazala vse premalo energije. 1731 Na drugi strani je imelo pred volitvami za celjski okrajni zastop v začetku leta 1893 sloven- sko vodstvo nemalo skrbi. »Vah- terca« je ponovno napela vse sile in obtoževala slovensko vodstvo okrajnega zastopa slabega go- spodarjenja. »Das Herunterge- hen mit den Bezirksumlagen ist ein Trugbild, die Erhöhung unausbleiblich, schlechte Be- schotterung, Schlendrian.« 1732 Slovenska politika je temu seve- da nasprotovala in dokazovala nasprotno. 1733 V veleposestniški kuriji je nemška stran ponovno krojila stanje, ko je vpisala v vo- lilni imenik sedem posestnikov, ki sploh niso več imeli zemljišča v lasti (in s tem niso plačevali 60 goldinarjev direktnega davka). Potem ko je namestništvo po slovenski pritožbi enostavno črtalo teh sedem volivcev, je Richard Foregger sredi februarja kljub vse- mu protestiral v državnem zboru. 1734 Nemci so sicer zmagali v mestni in v trgovsko- obrtni kuriji, toda k ponovni slovenski zmagi je pripomogla zmaga v veleposestniški in kmečki kuriji. 1735 Na čelu okrajnega zastopa je ostal Josip Sernec. 1736 Medtem je slovensko časopisje pozivalo k ustanovitvi poštne direkcije v Lju- bljani za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Slovenci so bili razdeljeni v dve 1730 MZ, 15. 1. 1893; PZ, 21. 1. 1893. 1731 D, 15. 1. 1893. 1732 SP, 8. 2. 1893. 1733 D, 15. 1., 5. 2. 1893; SP, 15. 2. 1893. 1734 DW, 12. 2. 1893; Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 199. Sit- zung der XI. Session am 10. Februar 1893, str. 9249–9250. 1735 SP, 22. 2. 1893; prim. DW, 23. 2. 1893; D, 25. 2. 1893. 1736 SP, 1. 3. 1893. Diploma celjskega častnega meščana Josefa Neckermanna - 7. 12. 1892 (Zgodovinski arhiv Celje - 1, zbirka listin, inv. št. 110) 289 poštni direkciji, Štajerska in Koroška sta spadali pod Gradec, Kranjska in Primor- ska pod Trst. Še bolj kot to je slovensko javnost motilo dejstvo, da so bili številni poštni uradniki na Slovenskem nevešči slovenščine. »Sie kennen die slovenischen Ortsnamen nicht und verlangen von den Parteien deutsche Adressen. Während die italienische Sprache respectiert wird, wird die slovenische wie ein Eindringling behandelt und man will ihr die Amtsfähigkeit nicht zugestehen. In rein sloveni- schen Orten sind nur die erfundenen deutschen oder italienischen Benenungen die officiellen, während der wahre, slovenische Ortsname nichts gilt. Die Poststam- piglien sind entweder zweisprächig oder nur deutsch, eine feste Norm scheint es hier nicht zu geben.« 1737 Potem ko so Slovenci izgubili volitve v ljutomerski občinski zastop, je nem- ška stran zaprosila deželni šolski svet za nemško šolo. Kljub temu, da je deželni šolski svet zavrnil ustanovitev nemške šole, je poslanec Gustav Kokoschinegg (27. 4. 1893) na vso moč agitiral v deželnem zboru (III. sesija od 9. do 17. 9. 1892 in od 6. 4. do 3. 5. 1893), »da se trg Ljutomer izloči iz šolske občine in da dobi svojo nemško šolo.« 1738 Na drugi strani je slovenski poslanec Franc Robič kritiziral njegovo poče- tje, »povdarjajoč, da večina Ljutomerskega prebivalstva neče nemške šole, kakor jo tirjajo nekaterniki. Sploh se je ta želja na umeten način obudila in to po priseljenih privržencih nemškega 'Schulvereina'. V Ljutomeru so samo štiri rodovine nemške, v vseh drugih je slovenščina občevalni jezik; Ljutomer ni bil nikdar nemški trg in tudi ne bo, ker se bodo izjalovile vse germanizatorične nakane.« 1739 Slovensko časopisje s početjem ljutomerskih Nemcev nikakor ni bilo zadovoljno. »Deželni šol- ski svet je vprašal pri krajnem in okrajnem šolskem svetu, kaj mislita o tem, oba, čeravno po večini slovenska, sta izrekla, da nimata prav ničesar zoper nemško šolo, ako je postavno število nemških otrok. S tem je pokazala slovenska stranka jasno svojo spravljivost in pravicoljubnost, da ima vsak tirjati ravnopravnosti na podlagi postave. Prepričani smo bili, da bodo naši nasprotniki nehali in se naveličali rovati in hujskati. Jako pa smo se motili. Postajali so dan na dan predrzniši. Oni nečejo mira, nečejo sprave. Nas in naših pravic ne marajo priznati. S tem so nam potisnoli siloma orožje v roko. Mi ga sprejmemo, a potem je toliko gotovo, da ga poprej ne odložimo, dokler ne bode boj končan.« 1740 Poslanec Starkl je za Kokoschineggom obravnaval še šoštanjske razmere in prav tako zahteval izločitev trga iz šolske občine in pouk v nemškem jeziku, češ da ima trška občina vendar nemško večino in sto nemških otrok, 1741 medtem ko mu je poslanec Ivan Dečko ugovarjal, dokazoval, da je trg štel leta 1880 le 118 Nemcev, in ostro nasprotoval njegovim izvajanjem. 1742 1737 SP, 8. 4. 1893. 1738 Prim. Kokoschineggov govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. III. Session, 21. Sitzung, 27. 4. 1893, str. 256–257. 1739 SN, 1. 5. 1893; prim. SP, 7. 6. 1893; prim. Robičev govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzun- gen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. III. Session, 21. Sitzung, 27. 4. 1893, str. 258–259. 1740 SGp, 8. 6. 1893. 1741 SP, 7. 6. 1893; prim. Starklov govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. III. Session, 21. Sitzung, 27. 4. 1893, str. 260–263. 1742 SP, 10. 6. 1893; prim. poslanske govore v: MZ, 30. 4. 1893; DW, 30. 4., 4. 5. 1893; prim. Dečkov govor v: Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages. VII. Landtags-Periode. III. 290 Kljub temu je Starkl v »marburgerci« priobčil članek, kjer je pisal o slovenizaciji šol- stva na Spodnjem Štajerskem in pozival nemške bralce k slogi in ostremu nastopu proti Slovencem. 1743 Na podoben način so delovali tudi celjski Nemci. Ko je celjski okrajni zastop volil okrajni šolski svet, da »ta važni urad prvič spravi v slovenske roke«, se je seje udeležila tudi Neckermannova »klika«, češ da »se hočejo poboljšati in zanaprej lepo in pošteno sodelovati za blagor okraja«. Toda njihova prisotnost na seji je pomenila le to, da naj »Slovenci posnemamo obzirnost Nemcev v deželnem zboru štajarskem, kjer tudi Slovence odborajo v razne odbore in odseke; naj torej tudi Slovenci sedaj od petero udov za okrajni šolski svet Celjski prepustimo 'Nekermanovcem' vsaj dva uda; vrhu tega naj se voli ovih petero mož po skupinah.« Slovenska večina je nemško zahtevo zavrnila, češ da se »nikoli ne voli v okrajni šolski svet po skupinah; tudi 'Nekermanovci' niso tako volili pred šestimi leti. Zakon zahteva le, da more voljen biti, kdor ima pravico volilno za občinski zastop.« Mariborski časnik je vzel še posebej v pretres Neckermannove pristaše, ki da so »zvečinoma sami Celjani, a ti že imajo svoj mestni šolski svet. Okrajni šolski svet jih nima zelo nič brigati. Ako pa vendar vanj silijo, delajo to iz privajenega gospodstvoželja, hoteč držati, kar so nam Slovencem na kvar dosedaj v tem šolskem okraji zasnovali. Kako obzirni in pravični pa so nam Slovencem Nemci v deželnem zboru štajarskem, to predobro znamo in britko čutimo: v najvažnejše odbore nas ne pripuščajo, niti enega slovenskega po- slanca nimamo ne v deželnem odboru, pa tudi ne v deželnem šolskem svetu.« 1744 Nemški poskus vplivanja na volitve sicer ni obrodil sadov, pač pa je skušal netiti nemir v vrstah slovenskega okrajnega zastopa. Nasprotovanje »marburgerce« in »vahterce« slovenskim aspiracijam po dvojezičnih napisih v Celju je pomenilo zgolj ponovni napad na slovenske zahteve. 1745 Tudi celjski mestni zastop ni dal Slovencem, ki so se sicer pritožili na namestništvo, zelene luči. 1746 Razmere glede javnih napisov so bile podobne tudi v ostalih nemških »trdnjavah« na Spodnjem Štajerskem. 1747 Po smrti celjskega župana in deželnozborskega poslanca Josefa Neckerman- na sredi junija leta 1893 1748 je slovensko kandidaturo za celjsko mestno kurijo po priporočilu Slovenskega društva najavil celjski odvetnik Juro Hrašovec. Slovensko časopisje ga je toplo priporočalo slovenskim volivcem, češ da »izvršuje svoj poklic že dalje časa med nami na spodnjem Štajerskem; njemu so povsem znane razmere, v katerih žive naši meščani in tržani; on je mož mirnega in jeklenega značaja, navzet čiste ljubezni za domovino in svoje rojake.« 1749 Toda bolj kot začeta predvolilna borba med njim in nemškim kandidatom Emanuelom Wokaunom je Spodnjo Šta- Session, 21. Sitzung, 27. 4. 1893, str. 264–266. 1743 MZ, 4. 6. 1893. 1744 SGp, 15. 6. 1893. 1745 MZ, 7. 5. 1893; DW, 7. 5. 1893. 1746 D, 5. 6. 1893. 1747 Prim. za Brežice v: D, 5. 6. 1893. 1748 SP, 21. 6. 1893; MZ, 22. 6. 1893; DW, 22. 6. 1893; PZ, 1. 7. 1893. 1749 D, 15. 10. 1893; SGp, 19. 10. 1893. 291 jersko zanimala Taaffejeva najnovejša politična poteza z državnozborsko volilno re- formo, ki je vsebovala skoraj popolno splošno volilno pravico za mestno in kmečko kurijo. 1750 Zahteve po demokratizaciji volilnega sistema so postale že na začetku 90-tih let vsesplošne. Za uvedbo splošne volilne pravice so si prizadevali socialdemokra- ti, nemški nacionalci, krščanski socialci in mladočehi. Ko so spomladi leta 1891 mladočehi v državnem zboru zahtevali uvedbo splošne moške volilne pravice, so njihova prizadevanja podprle delavske demonstracije na Dunaju, poslanska zbor- nica pa je bila prisiljena oblikovati poseben odbor za volilno reformo. Toda zaradi nezainteresiranosti vlade se zadeva dolgo ni premaknila. Znova pa je postala volil- na reforma aktualna spomladi in poleti leta 1893, ko so mladočeško zahtevo po uvedbi splošne moške volilne pravice in ukinitvi kurijskega sistema spet podprle demonstracije delavstva na Dunaju in drugih mestih monarhije. Taaffe je bil sprva indiferenten do zahtev, toda zaradi šibke podpore v parlamentu se je jeseni leta 1893 odločil za spremembo volilnega sistema. 1751 Oktobra je Taaffe predstavil poslanski zbornici načrt volilne reforme, ki je sicer ohranjal kurijski sistem, hkrati pa uvajal spremembo obstoječega davčnega 1750 Sutter, Bruckmüller, Der Reichsrat, str. 76–77; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 83–84. 1751 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 142; Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 20. Pogreb dolgoletnega celjskega župana Josefa Neckermanna (Zgodovinski arhiv Celje - 524, zbirka fotografij) 292 cenzusa v kmečki in mestni kuriji, kjer bi volilno pravico dobil vsak polnoletni moški državljan, ki zna pisati in brati, ki živi v svojem volilnem okraju šest mesecev pred volitvami in ki plačuje kakršen koli znesek direktnih davkov. To je pomenilo razširitev volilnega telesa s 15 na 34 %. 1752 Volilno reformo je državni zbor sprejel kot šok, reakcija nanjo pa je bila zelo hitra. Reformo sta zavrnila tako Konservativni (Hohenwartov) klub kot Združena nemška levica. Poslanci so menili, da bi pomenila realizacija omenjenega načrta konec privilegiranega parlamentarizma in bi vodila k množični demokraciji. 1753 Slo- vensko časopisje je Taaffejev načrt sicer podprlo, 1754 medtem ko je bilo nemško ča- sopisje proti. 1755 V državnem zboru je Taaffejev predlog pogorel, 1756 še sploh potem, ko sta konec oktobra reformo zavrnila oba domova državnega zbora. 1757 Slovenski poslanci so sicer poudarjali nujnost širitve volilnega telesa, 1758 toda v začetku no- vembra je Taaffe, potem ko je dobil nezaupnico Poljskega kluba, Konservativnega kluba in Združene nemške levice, 1759 skupaj s celotnim ministrstvom ponudil od- stop. Slovenski gospodar je medtem upal na čimprejšnje oblikovanje novega mi- nistrstva, za Taaffejem pa ni bilo prevelikega žalovanja. »Naj pa se že sestavi novo ministerstvo iz katere koli stranke, ali tudi iz vseh večjih, toliko smemo reči, da ne ostane dolgo na vrhu in dobro bode tako, kajti za slov. ljudstvo nimamo pričako- vati dobrot od njega. Od grofa Taaffe nismo dobili veliko, poslej pa bode težko, če še dobimo toliko.« 1760 Novo ministrstvo slovenskega časopisja sicer ni navdušilo. »Zato nič posebno z veseljem ne pozdravljamo koalicijskega ministerstva in pripo- ročamo našim zastopnikom v državnem zboru previdnost in odločnost, če bodo pa razmere zahtevale, pa tudi brezobzirnost.« 1761 Ko je enajstega novembra cesar sankcioniral Taaffejev odstop in ko se je začela »doba koalicije, kajti novi ministri stoje na podlagi treh koaliranih strank, to je nemške levice, kluba konservativcev in poljskih poslancev«, kot je novo Windischgrätzovo vlado imenoval mariborski slo- venski časnik, je slovensko časopisje kabinet skeptično sprejelo in nad njim ni bilo preveč navdušeno. »Ministerstvo je torej po želji onih strank in se sestavlja tako-le: Alfred knez Windisch-Grätz je predsednik, Olivier markis Bacquehem minister za notranje zadeve, Stanislav vitez Madejski za uk in bogočastje, Frid. Grof Schönborn za pravosodje, Ernest pl. Plener za državne finance, Gundaker grof Wurmbrand za trgovino, Julij grof Falkenhayn za kmetijstvo, Zdenko grof Welsersheimb za do- 1752 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 143; Melik, Politične razmere v Avstriji pred sto leti, str. 37–39. 1753 Helmut Rumpler, Im Vorfeld des allgemeinen Wahlrechtes. Die Wahlreformdebatten im Cisleithani- schen Reichsrat 1891–1893, v: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosed- je, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001, str. 711. 1754 SGp, 26. 10. 1893; SN, 12. 10. 1893; SP, 14. 10. 1893; prim. Tp, 12. 10. 1893. 1755 MZ, 19. 10. 1893; DW, 19. 10. 1893. 1756 Prim. SN, 20. 10. 1893. 1757 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 22. 1758 Prim. govor Mihe Vošnjaka in Lavoslava Gregoreca v Žalcu v: SP, 31. 10. 1893. 1759 Cvirn, Razvoj ustavnosti, str. 143; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 945–946; prim. Rumpler, Parlament und Regierung, str. 822–823; SN, 30. 10. 1893; GV, 21. 10., 22. 10. 1893. 1760 SGp, 2. 11. 1893. 1761 S, 6. 11. 1893. 293 mobranstvo in Apolinar vitez Javorski za poljske zadeve. Izmed teh so bili štirje že v prejšnjem ministerstvu, namreč: Falkenhayn, Schönborn, Welsersheimb in Ba- cquehem, drugi so novi in sicer pl. Plener doslej vodja nemške levice, vit. Javorski pa vodja poljskih poslancev, grof Wurmbrand štajarski deželni glavar in vit. Madejski drugi podpredsednik v gosposki hiši drž. zbora. Iz nemške levice sta plem. Plener in grof Wurmbrand; h konservativcem se šteje grof Falkenhayn in grof Schönborn, iz poljskega kluba sta Javorski in Madejski. Knez Windisch-Grätz je Nemec, na konservativno stran, Bacquehem Nemec, na liberalno stran, grof Welsersheimb je vojak in se drži strogo pravice. Kakor se vidi, nismo po novi vladi nič na boljšem, ampak še brž na slabšem, kakor prej, pri vladi grofa Taaffe. To je jasno posebno pri ministru notranjih zadev in pa pri ministru za drž. finance. Zadnji, plem. Plener je liberalec in vodja nemške levice. Mož je prišel do časti, da je vodja liberalcev, ne toliko po volji liberalcev, kolikor po svojih spletkah in sedaj, ko je minister, ima še tisto orožje, spletke v rokah, ali sedaj jih pač obrne, ne zoper svoje ljudi, nemške liberalce, ampak zoper svoje tovariše iz poljske in stranke konservativcev brž, ko mu tako kaže. Minister notranjih zadev, markis Bacquehem ima najvažniše mini- sterstvo v rokah, kajti v njegovi oblasti je vse politično uradništvo in kaj to pomeni, znamo vsi že iz žalostnih skušenj, kedar so bile kake volitve, vlada pa v rokah libe- ralcev. Liberalci so vsled tega hoteli tudi to mesto za-se, ali nazadnje so se udali ter so vsprejeli za dobro Bacquehema, ne brez uzroka, saj vedo, da bije njegovo srce za liberalizem in smejo se torej zanesti na-nj, kedar jim ga bode treba. Ali v narodnem oziru imamo še manj zaupanja v novo ministerstvo. Nemcu je nasproti Slovanu pravica težka, že zato, ker vsak Nemec rad sebe povzdigne, kjer more in torej hote ali nehote stori krivico drugim ter jih potisne v kot ali celo na steno, če so mu na potu. V ministerstvu pa je sedaj sedem Nemcev poleg dveh slovanskih Poljakov in torej lahko znamo, da bode vseskozi nemška sapa v njem. Tudi na slovanstvo poljskih ministrov ne damo veliko, kajti doslej niso se poljski poslanci v drž. zboru še nikjer pokazali, da so Slovani. Nekaj več pa imamo zaupanja v novo vlado glede na gospodarske zadeve, kajti ravno v njih ima koalicija svojo podlago in v tem utegne nje delovanje imeti kaj uspeha. Uzroka še torej nimamo za to, da stopimo koj iz kraja v opozicijo, nasproti novi vladi, vendar pa morebiti ne bode dolgo, da pride do tega. Opaznim pa nam bode biti in ob času skrbeti, da ne ostanemo brez zaveznikov. Ker imamo lahko zaupanje v naše poslance, smemo se zanesti, da se slov. ljudstvo tudi pod to vlado vzdrži brez škode, na poti, ki ga prej ali slej pripelje do njegovih pravic.« 1762 Juro Hrašovec, ki je čez nekaj dni ob sicer manjši razliki v glasovih 1763 izgu- bil volitve v celjski mestni kuriji in ni pristal v deželnozborskih klopeh, pod novo vlado tako ni zastopal prizadevanj za slovensko enakopravnost v deželnem glavnem mestu. 1764 Toda to je že druga zgodba. 1762 SGp, 16. 11. 1893; prim. Suette, Der nationale Kampf, str. 105. 1763 Melik, Volitve, str. 384. 1764 SGp, 23. 11. 1893; D, 25. 11. 1893. 294 »Ob njegovem grobu mora vsakdo priznati, da je bil eden najznamenitejših avstrijskih državnikov« 1765 Ocene slovenskega napredka v Taaffejevem času in ocene Taaffeja samega Če bi dejali, da je na Slovenskem po padcu vlade grofa Eduarda Taaffeja zavladalo na političnem prizorišču razočaranje in žalost, bi se krepko zmotili. Ko je ministrski predsednik z najdaljšim mandatom v avstrijski ustavni parlamentarni politični zgodovini »pospravil kovčke« in se umaknil na družinski grad Nalžov na Češkem, med Slovenci ni povzročil velikega žalovanja. »Stoječ ob odprtem grobu, v kateri je padel mož, ki je skoro petnajst let, torej tako dolgo, kakor še noben ustavni minister, vladal našo državno polovico, izkažemu političnemu mrliču Taaffeu za- dnjo čast, če rečemo, da nam ni bil ne sovražen in da je marsikaj dobrega storil za nas, četudi niti toliko, kakor je mogel, niti morda toliko, kakor je hotel.« Njegovo vodilo je bilo pač »zadovoljiti s čim manjšimi koncesijami razne avstrijske narode ter je sprijazniti z veljavno ustavo, na drugi strani pa, razbiti velike politične stranke ter je razcepiti v drobne frakcije, da se tako za vedno prepreči strankarska vlada in moč centralne uprave ojači tako, da jej parlament ne bo mogel dosti nasprotovati«. 1766 Kljub temu je njegovemu padcu botrovala v državnem zboru neizglasovana volilna reforma. Čeprav Slovenci kot podporniki koalicijske vlade v skoraj desetletju in pol nikakor niso uspeli doseči uresničitve vseh zahtev in terjatev, ki so jih postavljali, jim je prav njegov politični sistem sporazuma in sprave prinesel obdobje največjih pridobitev, ki jih niso bili deležni ne prej in tudi ne kasneje do propada dvojne monarhije. 1767 Čeprav so časnikarji v ocenjevanju Taaffejevega obdobja marsikdaj kritizirali njegov sistem sporazuma in sprave, je na Kranjskem ob njegovem koncu prevlado- valo mnenje, »da je grof Taaffe v prvih letih nekaj malega za nas storil, o dejanski in popolni izvršitvi ustavno zajamčene popolne ravnopravnosti pa seveda še go- voriti ni.« 1768 Slovenec je sicer menil, da »naj se sodi o Taaffejevem ministerstvu kakorkoli, ta zasluga se mu mora priznati, da je onemogočilo čisto liberalno vlado v Avstriji.« 1769 Tudi na Spodnjem Štajerskem je bilo vzdušje podobno. Če je Slovenski gospodar skopo pospremil njegovo »upokojitev« z besedami, da Taaffe sicer »ni bil unet za slovensko ljudstvo, ali tudi zoper tisto ne in marsikje smo dobili pri njem pravico, ko nam je bližje, pri deželnih vladah, ni bilo«, 1770 je celjska Domovina pesi- mistično sprejela Taaffejev padec in menila, da je sicer »udarec za Slovence, da smo prišli vsled Taaffejevega padca iz dežja pod kap«, vendar pa se avtorju ni zdelo vre- 1765 SGp, 5. 12. 1895. 1766 SN, 15. 11. 1893; prim. Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja, str. 8. 1767 Prim. Fran Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija, v: ZČ, 1967, str. 58–60. 1768 SN, 15. 11. 1893. 1769 S, 6. 11. 1893. 1770 SGp, 30. 11. 1893. 295 dno dolgo žalovati »po Taaffejevem ministerstvu, ko se je ono samo nemškim levi- čarjem približevalo, ko je ono samo Plenerju in Wurmbrandu pot pripravljalo«. 1771 Südsteirische Post je posvetila Taaffejevi eri nekaj več besed in zapisala, da nemški konservativci nikakor niso bili ljubljenčki vlade, kot je to rado poudarjalo spo- dnještajersko nemško liberalno časopisje, da pa ji morajo biti hvaležni, ker do njih ni bila krivična kljub prizadevanju za administrativno enakopravnost Slovencev in Nemcev na Spodnjem Štajerskem. 1772 Skratka, na koncu dolge vladavine Taaffe med Slovenci ni požel aplavza. Po zadnjih treh letih negotove vlade in krmarjenja med strankami spodnještajerski Slovenci sicer niso bili tako ostri kot Slovenci na Kranjskem, 1773 a ga kljub temu nihče ni preveč pogrešal. Mariborski Slovenski gospodar je konec novembra leta 1895 spisal obširen nekrolog bivšemu ministrskemu predsedniku. Neznani avtor je ugotavljal, da je »upanje do boljše bodočnosti / / oživelo / / zlasti potem, ko je Taaffe slovesno izjavil, da Avstrija bodi varno zavetišče vsem narodom in da tudi Slovanov ni smeti pri- tiskati na steno. S tem programom je zvabil zastopnike češke v državni zbor / / in posrečilo se mu je, da je s početkom imel močno večino, takozvani 'železni obroč'. S to večino, v kateri so bili Čehi, Poljaki, Slovenci, Hrvati in konservativni Nemci, se je krepko postavljal nasproti nemškim liberalcem, ki so do onih dob bili vajeni le gospodovati.« Kljub temu, da Taaffe »nič ni posebnega ukrenil na korist katoliški cerkvi«, kot je menil avtor, »so administrativnim potom katoličani marsikaj dose- gli.« V skladu s slovenskim javnim mnenjem, ki nad Taaffejem ni izražalo pretirane- ga navdušenja, 1774 je z dveletno distanco ocenjeval, da so lahko bili sicer »avstrijski podaniki / / z njegovo vlado zadovoljni, ker je finančni minister Dunajewski rešil državo gospodarskega propada, / / uvedla se je postava zoper oderuštvo, ustanovile so se poštne hranilnice in dala se je volilna pravica petakarjem, ki so v nekaterih mestih krščanskim kandidatom pripomogli do zmage«. A vendar je avtor sklenil, da so konec koncev »Slovani pod Taaffejem dobivali le drobtinice«. Kljub temu, da je »češke zastopnike spravil v državni zbor«, jih Taaffe ni zadovoljil, »še manj pa so češki mestni in kmečki volilci bili zadovoljni z vlado.« Tretje mandatno obdobje po razpustu državnega zbora leta 1891 je Taaffeju povzročalo največ težav pri sestavi koalicije. »Pri novih volitvah so na Češkem v mestih in na kmetih zmagali Mlado- čehi, in od tega časa se je začel Taaffe dobrikati liberalcem. Dunajewski se je moral umakniti Steinbachu, levičar Kuenburg je vstopil v ministerstvo, vsprejela se je uravnava valute, in tudi minister Pražák 1775 je moral odstopiti. In ko je Taaffe hotel vpeljati novo volilno pravico, katera bi se močno razširila v mestih in na kmetih tudi na one, ki nič direktnega davka ne plačujejo, moral je meseca oktobra l. 1893 odstopiti.« 1776 1771 D, 15. 12. 1893. 1772 SP, 15. 11. 1893. 1773 SN, 15. 11. 1893. 1774 SN, 15. 11. 1893. 1775 O njem je Josip Vošnjak menil, da je bil »edini avstrijski minister, ki je gojil simpatije do nas Slovencev in ki je tudi to, kolikor je bilo v njegovih močeh, dejansko pokazal«. Vošnjak, Spomini, str. 484. 1776 SGp, 5. 12. 1895. 296 Povsem z drugačnim tonom so Taaffejevo demisijo sprejeli spodnještajerski nemški liberalci, ki so bili prepričani, da se bodo zanje pričeli boljši časi. 1777 Mari- borske ustavoverce je Taaffejev padec po letih ostre državnozborske opozicije, ki si je ves čas prizadevala, »den Leiter unserer inneren Politik von seinem Platze schei- den zu sehen«, navdušil, ko je Marburger Zeitung kipel od sreče. »Wir Deutsche ha- ben alle Ursache, uns zu freuen, wenn der Schlossherr von Ellischau die Rolle des Cincinnatus übernimmt und einer anderen Hand das Steuer unseres Staatsschiffes anvertraut wird.« 1778 Tudi celjski Nemci niso skrivali veselja, ko je pricurljala vest o padcu konservativno-slovanske koalicije. Ker je celjsko nemštvo »ogrožala« okoliška slovenska občina Celje–okolica, je »vahterca« še toliko sočneje pospremila njegov odhod. »Der Rücktritt eines Ministers, der sich durch Regierungskünste fünfzehn Jahre lang am Ruder gehalten hat, wird von dem steuerkräftigsten und intelligente- sten Volk des Reiches mit Jubel begrüsst,« in takoj napeljala vodo na svoj mlin, češ da bo prebivalstvo dojelo spremembo vladne barke kot osvoboditev iz močvirja, ki da je rezultat vladnih »uspehov« grofa Taaffeja. 1779 1777 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 170. 1778 MZ, 1. 11. 1893. 1779 DW, 2. 11. 1893. 297 Nekaj misli ob zaključku Slovenska politika v Taaffejevi dobi v nacionalnem smislu ni dosegla veliko, čeprav predstavlja to obdobje čas največjih pridobitev v avstrijski ustavni dobi. 1780 Ker ni bilo mogoče misliti na radikalne zahteve, je bil to tedanji domet slovenske politike. Slovenci so se držali poti majhnih koncesij zaradi strahu pred sesutjem vla- dne koalicije in pred novo liberalno vlado. Ker so se že sodobniki sami zavedali, da preveč sledijo Hohenwartovemu političnemu kurzu, je bila ta smer politike večkrat obsojana, a nikdar spremenjena. Med strujami na Slovenskem bistvenih razlik ni bilo. Pri Taaffejevi »drobtinčarski« politiki je bil dosežen kulturni in splošni dvig slovenskega naroda. Toda kljub vsemu so se gospodarske, socialne in politične teža- ve stopnjevale. Reševale so jih vlade po Taaffejevem padcu. 1781 Padec Auersperg-Lasserjeve vlade so Slovenci občutili kot veliko olajšanje. Položaj se je precej popravil na Kranjskem, ki jo je vlada priznala za deželo s sloven- sko večino. Prvič in zadnjič je bil imenovan za kranjskega deželnega predsednika Slovenec, Andrej Winkler, ki si je med leti 1880 in 1892 pridobil zasluge za uve- ljavljanje slovenščine v urade, čeprav je Slovenski narod še sredi marca leta 1880 ugotavljal, da »peščica Nemcev ukazuje slovenskej Kranjskej« in da je ostalo »do denes še vse pri starem, niti za las Slovenci nijsmo še na boljšem«. 1782 Kljub vsemu je vladna pomoč nemški stranki prenehala, uradništva niso več silili k protisloven- skemu glasovanju na volitvah. 1783 Vendar so se šole še naprej ponemčevale, narodni učitelji so bili preganjani, nemški časopisi pa »neprenehoma hujskajo in kriče na nas«. 1784 Kranjski deželni zbor je dobil slovensko večino šele na deželnozborskih volitvah leta 1883, ker Taaffejeva vlada ni želela razpustiti obstoječega deželnega zbora. Iz vrst slovenske večine so bili imenovani deželni glavarji, mesta in trgi na Kranjskem so se postopno slovenizirali. Na državnozborskih volitvah leta 1879 so Slovenci zmagali v vseh treh volilnih okrajih, po volitvah leta 1885 pa so se Nemci omejili na kočevski volilni okraj. V kmečki kuriji nemških kandidatov ni bilo več. V nemških rokah je ostala veleposestniška kurija in gospodarska moč dežele. Na Štajerskem in Koroškem se položaj Slovencev bistveno ni spremenil, čeprav so zlasti na Štajerskem pridobili na jezikovnem področju to ali ono pravico. Na volitvah so Slovenci zmagovali v vseh kmečkih volilnih okrajih, tudi v mariborskem in ve- likovškem, kjer je bil položaj najtežji. V mestni kuriji so ostali Nemci absolutni gospodarji. Število slovenskih volivcev je znašalo v tej kuriji okrog 20 %. Še posebej so si Slovenci prizadevali v celjskem državnozborskem okraju, kjer pa v boju niso 1780 Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija, str. 58–60. Prim. Peter Vodopivec, Slovenci in Habsburška monarhija, v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju. Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (uredili Dušan Nećak, Boris Jesih, Božo Repe, Ksenija Škrilec, Peter Vodopivec), Znan- stvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Historia 8, Ljubljana, 2004, str. 33–34; Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 104. 1781 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 530. 1782 SN, 10. 3. 1880; prim. Pančur, Doba slogaštva, str. 31. 1783 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 522. 1784 SN, 10. 3. 1880. 298 nikdar uspeli zmagati. Na Koroškem so Slovenci prepuščali mestno kuriji brez boja Nemcem, razen leta 1884, ko so se pri deželnozborskih volitvah relativno uspešno spustili v boj v Pliberku, Velikovcu in Železni Kapli. Uradništvo je bilo v obeh deže- lah večinoma nemško in je nastopalo protislovensko, a ne v vladnem imenu. Število občin z nemško večino se je na Štajerskem med leti 1880 in 1890 zvišalo iz 18 na 22, še slabši pa je bil položaj na Koroškem. 1785 Slovenski nacionalni program za časa Taaffejeve vlade ni zajemal zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Sprva zaradi tega, ker da se ne sme preveč zahtevati, kot so to storili Čehi leta 1871 za časa Hohenwartove vlade in povzročili njen padec. Name- sto zahteve po Zedinjeni Sloveniji so postavljali nadomestne, kot je bila zahteva po ustanovitvi višjega deželnega sodišča v Ljubljani za Kranjsko, Primorsko, slovenski del Štajerske in Koroške na začetku Taaffejevega mandata in po dunajskih punk- tacijah leta 1890, kar je vneslo politično razgibanost na Slovensko. Druga zahteva (sicer ne vseslovenska) se je tikala posebnega oddelka štajerskega namestništva v Mariboru ali Celju za slovenski del dežele. Obe zahtevi sta naleteli na neplodna tla. Kljub temu so zahteve, ki so jih slovenski poslanci ponavljali v državnem zboru, prinesle več resolucij in ministrskih naredb. Med njimi so bile pomembne naredba pravosodnega ministra Pražáka iz aprila leta 1882, ki je odrejala sprejem slovenskih vlog na sodiščih na območju višjega deželnega sodišča v Gradcu tudi v primerih, če je stranka obvladala nemški jezik, nekaj odločb glede slovenskega učnega jezika v šolah in razne nastavitve uradnikov. Te in podobne stvari pa niso prinesle re- šitve vprašanja slovenske enakopravnosti. Iz njih je vel občutek »drobtinčarstva«, pobiranja »drobtinic«, ki padajo z vladne mize. 1786 Ko je Josip Vošnjak leta 1880 v proračunskem odseku prodrl z resolucijama o vpeljavi slovenščine v srednje šole na Slovenskem, ki ju je državni zbor sprejel, med nemštvom nikakor ni naletel na odo- bravanje. 1787 Na drugi strani se je slovansko časopisje postavilo Slovencem v bran. »Sami Nemci so v včerajšnjem zasedanji priznali opravičenost narodnih prizadevanj čeških in poljskih. Samo Slovencev nečejo priznati kot narod, kot živelj opravičen klicati po ravnopravnosti. Za to so češkemu narodu vsi včerajšnji ustavoverni go- vorniki Duchatsch, Sturm in Foregger delali poklone, kakor še nijso bili slišani v tej zbornici. Ali le Slovenci naj bi ne imeli pravice do šole in do razvoja svoje narodnosti. Čehi, rekel je Duchatsch, to je vse nekaj druzega, češkej ladiji se ne sme primerjati slovenska orehova lupina.« 1788 Od časa do časa je slovenska politika postala odločnejša in zahtevala izstop poslancev iz Hohenwartovega kluba, obnovo programa Zedinjene Slovenije, po drugi strani pa je prevladalo prepričanje, da Slo- venci podpirajo Taaffejevo vlado zaradi strahu pred ponovnim nemškoliberalnim kabinetom. Po uspešnosti političnih zahtev slovenski razvoj ni kazal prevelikega napredka. Tudi v gospodarskem smislu je bil razvoj precej šibak. Povsem druge re- zultate pa je kazalo kulturno življenje na začetku in koncu Taaffejeve dobe. Večalo 1785 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 522–523. 1786 Prav tam, str. 524. 1787 SN, 27. 4. 1880. 1788 SN, 2. 5. 1880. 299 se je število časopisov, rasle so slovenske organizacije, tako da je bil slovenski narod na koncu Taaffejeve vlade že povsem razvit narod z razplasteno družbo, z razvito kulturo, znanostjo in umetnostjo, z najrazličnejšimi gospodarskimi, političnimi, kulturnimi društvi in organizacijami, povsem izoblikovanim jezikom in strokov- no terminologijo, skratka, narod, ki ima sicer nešteto težav in problemov, ki mu nasprotniki še vedno odrekajo enakopravnost, ki še vedno nima docela slovenskih šol niti univerze, ki je zato sicer velikokrat poln dvomov vase in pesimizma, ki pa vendarle nedvomno in trdno obstaja in živi. 1789 Za Taaffejevo dobo moremo torej zapisati, da je razvoj slovenskega naroda v tem obdobju napredoval, obenem pa so se slovenske meščanske elite na Kranjskem in na Goriškem polarizirale v dva poli- tična tabora 1790 (na Goriškem dokončno leta 1899), 1791 medtem ko je na Štajerskem ostalo pri slogi (čeprav se je počasi že pričela krhati). Tudi v Trstu ni prišlo do raz- cepa. Na Koroškem o konkretnih političnih »podvigih« skoraj ne moremo govoriti. Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence, edini slovenski politični dejavnik na Koroškem, pa je bilo slogaško usmerjeno. 1792 Na Slovenskem sta do začetka 90-tih let obstajali dve stranki, delavska in me- ščanska, ki je nastopala v znamenju sloge. Delavska stranka je bila tedaj še šibka in brez politične moči, medtem ko je narodna stranka zastopala vse sloje prebivalstva. Sestavljali so jo tako liberalni kot katoliški Slovenci, ki so nastopali v znamenju sloge enotno in skupaj delovali v državnem zboru in deželnih zborih. Kljub temu sta oba pola živela vsak svoje življenje in imela svoje časopisje. Vendar je tudi v času sloge prihajalo med konservativci in liberalci do nasprotovanj. Na volitvah so se proti uradnim slogaškim kandidatom pojavili protikandidati, proti liberal- nim konservativni in obratno. Predvsem so se kazala nasprotja konec 80-tih let na Kranjskem in na Goriškem. Spopadi so se kazali tudi v društvenem življenju, pri Slovenski matici, kjer so leta 1886 prevladali liberalci, potem pri znanstvenih raz- pravah in v Mahničevem pisanju in privedli v začetku 90-tih let do konstituiranja dveh strank na Kranjskem. Spori so se pojavljali tudi v odnosu do avstrijske vlade, kar se je odrazilo med leti 1883 in 1885 na Kranjskem med elastikarji in radikalci, tistimi, ki so se oprijeli oportunistično politiko do vlade, in tistimi, ki so zahtevali odločnejšo politiko. 1793 Slovenci v Hohenwartovem klubu sprva niso bili zastopani v njegovem vod- stvu, niti niso bili v njegovem izvršnem komiteju. Član vodstva kluba je leta 1891 postal edino Fran Šuklje. Grof Karl Hohenwart 1794 je bil najpomembnejši nemški 1789 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 524–525. 1790 Prim. Fran Zwitter, The Slovenes and the Habsburg monarchy, v: Austrian History Yearbook, 1967/2, str. 171–172; Branko Marušič, Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1975/1–2, str. 147; Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem 1848-1899, Goriški muzej, Nova Gorica, 2005, str. 297-317; Pančur, Nastanek političnih strank, str. 32. 1791 Pančur, Doba slogaštva, str. 32. 1792 Prim. Avguštin Malle, Koroški Slovenci v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1975/1–2, str. 137; Pančur, Nastanek političnih strank, str. 33; Vodopivec, Slovenci in Habsburška monarhija, str. 40. 1793 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 525–527; Pančur, Doba slogaštva, str. 31. 1794 Več o tem glej Ernst Bruckmüller, Hohenwart und die Slowenen. Anmerkungen zu einer politischen Beziehung, v: Melikov zbornik, str. 621–631. 300 poslanec slovenske stranke. Medtem ko so ostali leta 1891 dokončno odpadli, je ostal le še on kot vodilni mož. Skoraj četrt stoletja je predstavljal slovenske volivce v poslanski zbornici dunajskega parlamenta, vendar je svojo energijo usmerjal k državnim problemom in ne k problemom slovenskega naroda. Kljub temu je imel velik vpliv v slovenski politiki. Na volitvah leta 1879 je njegov program predvideval posredovanje konservativnega veleposestva v narodnostnem oziru ter posredovanje med mestnim in kmečkim prebivalstvom. Zastavljen je bil proti prevelikemu no- votarjenju na eni in okoreli stagnaciji na drugi strani. Kljub vsemu ni bil katoliški konservativec, pač pa je stal nad slovenskimi konservativno-liberalnimi trenji. 1795 1795 Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 529. 301 Seznam spodnještajerskih obrambnih organizacij med leti 1880–1893 Krajevne skupine Schulvereina, ustanovljene do konca leta 1893 na Spo- dnjem Štajerskem. Leto ustanovitve Krajevna skupina 1881 Maribor–okolica, Celje–okolica, Ptuj–okolica, Vitanje– okolica 1882 Slovenska Bistrica, Laško, Sevnica–okolica, Slovenj Gradec– okolica 1883 Vuhred, Brežice–okolica, Šoštanj–Velenje, Marenberg– okolica, Šmarje pri Jelšah (razpuščeno leta 1893), Rogaška Slatina, Kamnica–okolica (razp. l. 1893), Razvanje–okolica, Pohorje 1884 Selnica–okolica (razp. l. 1889), Rogatec, Trbovlje–okolica, Celje–okoliška občina, Savinjska dolina, Ribnica–Brezno, Šentjur–okolica 1885 Sv. Lovrenc–okolica 1796 1886 Ormož–okolica (moška in ženska) 1887 Zidani most–okolica (razp. l. 1893), Maribor (ženska), Lenart v Slov. gor., Slovenska Bistrica (ženska) 1888 Štore–okolica 1891 Ljutomer (moška in ženska) 1797 1796 StLA, fond Statth., fasc. 53–4625/1881. 1797 Prav tam, fasc. 53–34/1885. 302 Krajevne skupine Družbe sv. Cirila in Metoda, ustanovljene do konca leta 1893 na Spodnjem Štajerskem. Leto ustanovitve Krajevna skupina 1885 Celje (moška), Ptuj (moška) 1886 Braslovče, Gornji Grad (moška), Šentjur (moška), Konjice, Maribor (moška), Rečica v Savinjski dolini, Sevnica, Šaleška dolina v Šoštanju, Vuhred–marenberški okraj (Vuhred– Radlje ob Dravi), Žalec (moška) 1887 Lehen pri Ribnici (sedež Janžev vrh), Ormoški okraj (moška), Ponikva, Slovenj Gradec (moška) 1888 Lenart v Slov. gor., Velika Pirešica 1890 Breški okraj (sedež v Brežicah), Škofja vas pri Celju 1891 Šentjur (ženska), Laško in okolica, Vransko 1892 Ljutomer z okolico (moška), Ormož (ženska), Slovenska Bistrica, Trbovlje in okolica (moška), ustanovljena že leta 1886 kot podružnica za Zidani Most in okolico 1893 Celje (ženska), Teharje 1798 Krajevne skupine Südmarke, ustanovljene do konca leta 1893 na Spodnjem Štajerskem. Leto ustanovitve Krajevna skupina 1890 Celje (moška krajevna skupina), Šentilj, Ormož, Konjice, Ljutomer, Maribor (moška), Ptuj, Brežice-Sevnica 1891 Marenberg 1892 Dobrna-Vojnik-Vitanje 1799 1798 Vovko, Podružnice, str. 356–398; prim. StLA, fond Statth., fasc. 53–20109/1885. 1799 Staudinger, Die Südmark, str. 136; prim. StLA, fond Statth., fasc. 53–21257/1889. 303 VIRI IN LITERATURA Časopisni viri – Cillier Zeitung (CZ), Deutsche Wacht (DW) – Domovina (D) – Grazer Volksblatt (GV) – Marburger Zeitung (MZ) – Novice (N) – Pettauer Zeitung (PZ) – Slovenec (S) – Slovenski gospodar (SGp) – Slovenski narod (SN) – Tagespost (Tp) – Zadruga (Z) Arhivski viri – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM): fond Gregorec fond Mestna občina Maribor 1528–1941 fond Turner – Steiermärkisches Landesarchiv (StLA) fond Statth. Präs. fond Statth. – Zgodovinski arhiv Celje (ZAC) fond Občina Celje okolica fond Mestna občina Celje Zakonodaja, statistični pregledi, stenografski zapisniki – Landesgesetz und Verordnungsblatt für das Herzogthum Steiermark (LGBl), 1866/19. – Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Österrerich (RGBl), 1862/18. – Special Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1883. – Special-Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von der k. k. staristischen Central-Commission, Wien, 1893. – Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, IX., X., XI. Session. – Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Steierm. Landtages V., VI., VII. Landtags-Periode. 304 Literatura – Adámek, Karel: Z dějin okresních zastupitelstev v království Češkém, Tiskem Unie v Praze, 1908. – Aplinc, Miran: Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, Zavod za kulturo Šoštanj, Šoštanj, 2005. – Baš, Franjo: Dr. Pavel Turner, v: ČZN, 1935. – Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Doba Ivana Dečka, Založba Obzorja, Maribor, 1989. – Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem Štajerskem, Založba Obzorja, Maribor, 1989. – Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor v avstrijski ustavni dobi, Založba Obzorja, Maribor, 1989. – Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Posojilnica v Mariboru (Narodni dom), Založba Obzorja, Maribor, 1989. – Beck, Georg: Die Persönlichkeit des Grafen Eduard Taaffe, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948. – Bled, Jean Paul: Franc Jožef, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990. – Brix, Emil: Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, Hermann Böhlaus Nachf., Wien–Köln–Graz, 1982. – Brix, Emil: Številčna navzočnost nemštva v južnoslovanskih kronovinah Cislitvanije med leti 1848 do 1918, v: ZČ, 1987/2. – Bruckmüller, Ernst: Hohenwart und die Slowenen. Anmerkungen zu einer politischen Beziehung, v: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001. – Bruckmüller, Ernst: Razvoj krščanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, v: Krekov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 1992. – Bruckmüller, Ernst: Sozialgeschichte Österreichs, Herold Verlag, Wien, München, 1985. – Charmatz, Richard: Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907. II. Der Kampf der Nationen, Druck und Verlag von B. G. Teubner, Leipzig, 1912. – Cvelfar, Bojan: »Z narodnim domom se je celjskemu nemštvu razbila jedna čeljust «. Nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja, v: Celjski zbornik, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 1997. – Cvelfar, Bojan: Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno, v: Od Maribora do Trsta 1850–1914, Zbornik referatov (uredila Darko Friš, Franc Rozman), Pedagoška fakulteta, Maribor, 1998. – Cvelfar, Bojan: Naj pokaže Celje svojo nemško kov! (Odkritje spomenika cesarju Jožefu II. leta 1882 v Celju), v: Kronika, 1997/1–2. – Cvelfar, Bojan: Slavnostno odkritje spomenika cesarju Jožefu II. V Celju, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. 305 – Cvelfar, Bojan; Studen, Andrej: Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju pred prvo svetovno vojno, v: Odsevi preteklosti 2. Iz zgodovine Celja 1848– 1918, Muzej novejše zgodovine, Celje, 1998. – Cvirn, Janez: Bezenšek, Anton, v: Enciklopedija Slovenije, knjiga 1, Ljubljana, 1987. – Cvirn, Janez: Biser na Savinji, Epsi, Nazarje 1993. – Cvirn, Janez: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907, Zbirka Zgodovinskega časopisa, 5, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1988. – Cvirn, Janez: Celje – izginjajoči nemški otok na Spodnjem Štajerskem, v: Od Maribora do Trsta 1850–1914, Zbornik referatov (uredila Darko Friš, Franc Rozman), Pedagoška fakulteta, Maribor, 1998. – Cvirn, Janez: Celjska mestna policija v letih 1887–1914, v: Celjski zbornik, Celje, 1989. – Cvirn, Janez: Celjsko gimnazijsko vprašanje, v: Celjski zbornik, Celje, 1986. – Cvirn, Janez: Celjsko nemštvo in problem nacionalne identitete, v: ZČ, 1992/4. – Cvirn, Janez: Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark: zwischen Kooperation und Konfrontation, v: Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Neue Forschungen zu einem komplexen Thema, (herausgegeben von Harald Heppner), R. Oldenbourg Verlag München, München, 2002. – Cvirn, Janez: Deželna in narodna zavest na (Spodnjem) Štajerskem, v: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (uredil Dušan Nećak), Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana, 1997. – Cvirn, Janez: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883, v: SHS, 2001/2. – Cvirn, Janez: Gospodarska politika celjske občine 1890–1914, v: ZČ, 1990/3. – Cvirn, Janez: Gregorec, Lavoslav, v: Enciklopedija Slovenije, knjiga 3, Ljubljana, 1989. – Cvirn, Janez: Jezikovna politika celjske občine na prelomu stoletja, v: ZČ, 1990/2. – Cvirn, Janez: Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija), v: Josip Sernec, Spomini, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 2003. – Cvirn, Janez: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja, Novi tednik – Radio Celje, Celje, 1990. – Cvirn, Janez: Nemci na Slovenskem (1848–1941), v: »Nemci« na Slovenskem 1941–1955, Ljubljana, 2002. – Cvirn, Janez: Nemško društvo Südmark, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Cvirn, Janez: Politične razmere na (spodnjem) Štajerskem na prelomu stoletja, v: Josip Ipavec in njegov čas (uredil Igor Grdina), ZRC, Ljubljana, 2000. – Cvirn, Janez: Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja (1879–1893), v: ČZN, 2002/1. 306 – Cvirn, Janez: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2006. – Cvirn, Janez: Schönerer v Mariboru, v: Grafenauerjev zbornik. SAZU, ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Ljubljana, Pedagoška fakulteta Maribor, 1996. – Cvirn, Janez: Štajercijanstvo, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik, Založba Obzorja, Maribor, 1997. – Cvirn, Janez: Urbanizacija ter njeni vplivi na socialno in nacionalno strukturo Celja (1867–1914), v: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, Rogaška Slatina, Maribor, 1993. – Cvirn, Janez: Volilne mahinacije v nacionalnih bojih na Štajerskem, v: ZČ, 1989/3. – Cvirn, Janez; Studen, Andrej: Etnična (nacionalna) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910), v: Zbornik radova prvog i drugog međunarodnog seminara zajednice Nijemaca Hrvatske – Zagreb (uredila Nives Rittig-Beljak), Varaždin: Tiskara Varteks; Zagreb: Zajednica Nijemaca u Hrvatskoj, 2002. – Čuček, Filip: Slovenci, Slovaki in bosansko-hercegovske peripetije v letih 1875-1878, v: Zgodovina za vse, 2003/1, str. 5-31. – Das Ende der Verfassungspartei, Verlag von Friedr. Otto Sintenis, Wien, 1882. – Das System Taaffe, Verlag von Friedr. Otto Sintenis, Wien, 1882. – Drobesch, Werner: Deutscher Schulverein, v: ZČ, 1992/2. – Ebert, Kurt: Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Osterreich, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien, 1975. – Enciklopedija Slovenije (1-16), Ljubljana 1987-2002. – Erjavec, Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Prosvetna zveza, Ljubljana, 1928. – Friš, Darko: Vzgojitelj dr. Pavel Turner, v: ČZN, 1999/1–2. – Garver, Bruce M.: The Young Czech Party 1874–1901 and the Emergence of a Multi-Party System, Yale University Press, New Haven and London, 1978. – Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij: Rast delavskega gibanja, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. – Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij: Slogaštvo in njegovi problemi, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. – Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina 1813–1914, DZS, Ljubljana, 1950. – Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij: Socialnodemokratska stranka, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. – Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij: Taaffejeva vlada in položaj Slovencev; v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. 307 – Glantschnigg, Eduard: Miha Vošnjak v pravi postavi, Založba in tisk Janez Rakusch-a v Celji. – Gluth, Oskar: Bezirksverbände, v: Österreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes (herazsgegeben unter Mitwirkung zahlreicher Fachmänner von Ernst Mischler und Josef Ulbrich), Erster Band, Wien, 1905. – Goropevšek, Branko: Južnoštajerska hranilnica, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Goropevšek, Branko: Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, Zdodovinsko društvo, Celje, 2005. – Gorše, Miroslav: Doktor Valentin Zarnik, Slovenska matica, Ljubljana, 1940. – Graf Taaffe 1879–1889. Eine innerpolitische Studie aus Österreich, Verlag von Otto Wigand, Leipzig, 1889. – Grafenauer, Božo: Lokalna samouprava na Slovenskem, Teritorialno-organizacijske strukture, Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru, Maribor, 2000. – Grandner, Margarete: Conservative Social Politics in Austria, 1880–1890, v: Austrian History Yearbook, 1996. – Grandner, Margarete: Staatliche Sozialpolitik in Cisleithanien 1867–1918, v: Innere Staatsbildung und gesellschaftliche Modernisierung in Österreich und Deutschland 1867/71 bis 1914. Historikergespräch Österreich – Bundesrepublik Deutschland 1989 (herausgegeben von Helmut Rumpler), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1991. – Gregorec, Lavoslav: Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šulvereinom vred, Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, Maribor, 1888. – Hanisch, Ernst: Ambivalenz der Modernisierung. Die Formierung der politischen Lager in den »Alpenländern«, v: Innere Staatsbildung und gesellschaftliche Modernisierung in Österreich und Deutschland 1867/71 bis 1914. Historikergespräch Österreich – Bundesrepublik Deutschland 1989 (herausgegeben von Helmut Rumpler), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1991. – Harrington-Müller, Diethield: Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus des österreichischen Reichsrats 1873–1910, Hermann Böhlaus Nachf., Wien – Köln – Graz, 1972. – Hartman, Bruno: Maribor v Napotnikovem času, v: Kultura v Mariboru, Založba Obzorja, Maribor, 2001. – Havranek, Jan: The Development of Czech Nationalism, v: Austrian History Yearbook, 1967/2. – Höbelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreich 1882–1918, Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1993. 308 – Höbelt, Lothar: Otto Steinwender, Porträt eines Nationalliberalen, Freiheitl. Bildungswerk, Wien, 1992. – Höbelt, Lothar: Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/1, Wien, 2000. – Jenks, William A.: Austria under the Iron Ring 1879–1893, The University Press of Virginia, Charlottesville, 1965. – Jenks, William A.: The Austrian Electoral Reform of 1907, Columbia University Press, New York, 1950. – Judson, Pieter M.: Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848–1914, The University of Michigan Press, Michigan, 1996. – Judson, Pieter M.: Guardians of the Nation. Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, 2006. – Kammerhofer, Leopold: Staat und Verwaltung, v: Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873–1879 (herausgegeben von Leopold Kammerhofer unter Mitarbeit von Friedrich Edelmayer, Irene Gartner, Susanne Herrnleben, Walter Prenner, Karl Vocelka), Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaft, Wien, 1992. – Kammerhofer, Leopold; Prenner, Walter: Liberalismus und Aussenpolitik. Die Orientfrage und der Widerstand der Deutschliberalen gegen die Okkupation von Bosnien und der Herzegovina 1875–1879, v: Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873–1879 (herausgegeben von Leopold Kammerhofer unter Mitarbeit von Friedrich Edelmayer, Irene Gartner, Susanne Herrnleben, Walter Prenner, Karl Vocelka), Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaft, Wien, 1992. – Kann, Robert A.: Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie, Erster Band, Verlag Hermann Böhlaus Nachf., Graz-Köln, 1964. – Kann, Robert A.: Geschichte des Habsburgerreiches 1526–1918, Hermann Böhlau Nachf., Wien-Koln-Graz, 1977. – Kermavner, Dušan: Prvi taktični razhod slovenskih politikov v Taaffe- Winklerjevi dobi, DZS, Ljubljana, 1963. – Kermavner, Dušan: Slovenska politika v letih 1879 do 1895, političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja, Ljubljana, 1966. – Klemenčič, Matjaž: Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, v: ČZN, 1979/1–2. – Knarr, Walter: Das Ministerium des Grafen Taaffe und die Soziale Frage, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948. – Kokoschinegg, Gustav: Erinnerungen aus meinem Leben, als Manuskript gedruckt, Graz, 1914. – Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 2 (1869–1879), Akademische Druck, Graz, 1972. 309 – Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 3 (1879–1885), Akademische Druck, Graz, 1972. – Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 4 (1885–1891), Akademische Druck, Graz, 1978. – Kovačič, Fran: Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928), Maribor, Lavantinski ordinariat, 1928. – Kresal, France: Mezdna in stavkovna gibanja, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. – Kresal, France: Socialna politika, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. – Krones, Franz: Moritz von Kaiserfeld, v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, Graz, 1885. – Krones, Franz: Moritz von Kaiserfeld. Sein Leben und Wirken als Beitrag zur Staatsgeschichte Österreich in den Jahren 1848 bis 1884, Verlag von Duncker & Humblot, Leipzig, 1888. – Lapajne, Ivan: Dvajsetletnica. Zgodovinske in spominske črtice o slovenskem posojilništvu ter pregled delovanja društva »Zveza slovenskih posojilnic v Celju«, Celje, 1903. – Lazarević, Žarko: Celje – prvotno središče slovenskega zadružništva, v: Celjski zbornik, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 1994. – Lazarević, Žarko: Kmečki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1994. – Lazarević, Žarko: Oris razvoja slovenskega bančništva do prve svetovne vojne, v: PNZ, 1999/2. – Lazarević, Žarko: Razmah finančnih ustanov, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. – Lazarević, Žarko: Razvoj institucij finančnega posredništva v Celju do konca prve svetovne vojne, v: Odsevi preteklosti 2. Iz zgodovine Celja 1848–1918, Muzej novejše zgodovine, Celje, 1998. – Lerch, Friedrich: Die Konservativen und die österreichische soziale Gesetzgebung in der Ära Taaffe, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948. – Leskovec, Antoša: Razvoj gospodarstva v Mariboru 1742–1941, v: Maribor skozi stoletja. Razprave I (uredili Vladimir Bračič, Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Založba Obzorja Maribor, Maribor, 1991. – Lončar, Dragotin: Adolf Fischhof, v: Veda, 1912. – Lončar, Dragotin: Iz literarne in politične korespondence dr. Josipa Vošnjaka, v: Naši zapiski, 1912. 310 – Lončar, Dragotin: Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, v: Naši zapiski, 1909. – Lukan, Walter: Die christlichsoziale Arbeiterorganisation bei den Slowenen. Von den Anfängen bis zum Zerfall der Habsburgermonarchie, v: Beiträge zur Geschichte und Kultur Südosteuropas (Redaktion Walter Lukan in Zusammenarbeit mit Andreas Gottsmann), Österreichisches Ost- und Südosteuropa-Instituts, Wien, 1989. – Lukan, Walter: Franc Miklošič kot politik v gosposki zbornici, v: Miklošičev zbornik, SAZU, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Ljubljana, 1992. – Lukan, Walter: Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865–1917), Dissertation, Wien, 1984. – Luković, Petko: Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do bosansko-hercegovskega vprašanja v letih 1875–1878, SAZU, Ljubljana, 1977. – Malle, Avguštin: Koroški Slovenci v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1975/1–2. – Malli, Rüdiger: Die politische Richtungen bei den Slowenen der Untersteiermark von der Dezemberverfassung bis zum Ersten Weltkrieg, v: Die Donaumonarchie und die südslawische Frage von 1848 bis 1918. Texte des ersten österreichisch-jugoslawischen Historikertreffens Gösing 1976 (herausgegeben von Adam Wandruszka, Richard G. Plaschka, Anna M. Drabek), Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaft, Wien, 1978. – Malli, Rüdiger: Die Sozialstruktur und das nationale Erwachen der Slowenen, v: Österreichische Osthefte, 1978/1. – Marušič, Branko: Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1975/1–2. – Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem 1848-1899, Goriški muzej, Nova Gorica, 2005. – Matić, Dragan: Andrej Winkler, prvi in zadnji Slovenec, imenovan za deželnega predsednika, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Matić, Dragan: Nemci v Ljubljani 1861–1918, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana, 2002. – Matić, Dragan: Občinske volitve v Ljubljani, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Mayrhofer, Ernst: Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern, Zweiter Band, Wien, 1896. – Melik, Vasilij: O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti 1861–1918, v: ZČ, 1970/1–2. – Melik, Vasilij: Politične razmere v Avstriji pred sto leti, v: ČZN, 1998/1. – Melik, Vasilij: Slovenska politika ob začetku dualizma, v: Melik, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Litera, Maribor, 2002. – Melik, Vasilij: Slovenska politika v drugi polovici 70-tih let 19. stoletja, v: Melik, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Litera, Maribor, 2002. 311 – Melik, Vasilij: Slovenska politika v Taaffejevi dobi, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Litera, Maribor, 2002. – Melik, Vasilij: Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji v zvezi z dogodki na Balkanu, v: Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Litera, Maribor, 2002. – Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861–1918, Slovenska matica, Ljubljana, 1965. – Menger, Max: Zur politischen Lage in Österreich. Mit einem Anhang enthaltend die Sprachen-Verordnungen der Ministerien Taaffe, Badeni, Gautsch, Buch- und Kunstdruckerei Steyrermühl, Wien, 1898. – Mischler, Ernst: Bezirkshaushalt, v: Österreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes (herazsgegeben unter Mitwirkung zahlreicher Fachmänner von Ernst Mischler und Josef Ulbrich), Erster Band, Wien, 1905. – Murko, Matija: Spomini, Slovenska matica, Ljubljana, 1951. – Okey, Robin: The Habsburg Monarchy c. 1765–1918, St. Martin's press, New York, 2001. – Orožen, Janko: Politični razvoj v Celju in celjski pokrajini od 1848 do 1918, v: ČZN, 1971. – Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice, II. del, Celje, 1974. – Orožen, Janko: Zgodovina celjskega Sokola 1890–1940, Sokolsko društvo Celje matica, 1940. – Pančur, Andrej: (Ne)primerljive razmere v čeških in slovenskih deželah v zadnjih letih Taaffejeve vlade, v: PNZ, 2005/2. – Pančur, Andrej: Boj obrtnikov proti konkurenčnemu prisilnemu delu, v: Zgodovina za vse, 2002/2. – Pančur, Andrej: Črni petek na dunajski borzi, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Pančur, Andrej: Doba slogaštva, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. – Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska naloga, Ljubljana, 1999. – Pančur, Andrej: Na poti k modernemu nedeljskemu počitku, v: Zgodovina za vse, 1998/2. – Pančur, Andrej: Nacionalni spori, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. – Pančur, Andrej: Namesto papirnatega goldinarja dobimo zlato krono, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Pančur, Andrej: Nastanek političnih strank, v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (uredila Jasna Fischer), 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005. 312 – Pančur, Andrej: Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja, v: ZČ, 1999/1. – Pančur, Andrej: Omejitev obrtne svobode, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Pančur, Andrej: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo, Celje, 2003. – Pančur, Andrej: Vpliv političnih in nacionalnih bojev na gospodarske reforme (Primer avstroogrske valutne reforme leta 1892 in vloga Slovencev), v: PNZ, 1999/2. – Pančur, Andrej: Zveza slovenskih posojilnic, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Perovšek, Jurij: Na poti v moderno. Poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja, Zbirka Recognitiones 1, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2005. – Perovšek, Jurij: Prilagoditev Schulze-Delitzschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872–1895, v: PNZ, 1998. – Perovšek, Jurij: Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju, v: PNZ, 1997. – Pleterski, Janko: Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade (1879–1893), v: ZČ, 1975/3–4. – Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V, DZS, Ljubljana, 1966. – Rahten, Andrej: Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918, Nova revija, Ljubljana, 2005. – Rajšp, Vincenc: Imenovanje Mihaela Napotnika za lavantinskega knezoškofa, v: Napotnikov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 1993. – Rozman, Franc: Baron Josef Schwegel – diplomat in politik (uvodna beseda), v: Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz. Spomini politika in diplomata, Slovenska matica, Ljubljana, 2004. – Rozman, Franc: Delavsko gibanje na Slovenskem v Taaffejevi dobi, v: ZČ, 1973/1–2. – Rozman, Franc: Hainfeldski kongres, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Rozman, Franc: Prvo praznovanje 1. maja na Slovenskem, v: Rozman, Franc; Stiplovšek, Miroslav; Kos, Janez: Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Delavska enotnost, Ljubljana, 1986. – Rozman, Franc: Prvomajska praznovanja, v: Rozman, Franc; Melik, Vasilij; Repe, Božo: Zastave vihrajo, Modrijan, Ljubljana, 1999. – Rozman, Franc: Socialistično delavsko gibanje na slovenskem štajerskem, Založba Borec, Ljubljana, 1979. – Rozman, Franc: Socialistično gibanje na slovenskem Štajerskem do leta 1889, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1970/1–2. 313 – Rozman, Franc: Stavkovno gibanje na Štajerskem v devetdesetih letih preteklega stoletja, v: Kronika, 1978/2. – Rozman, Franc: Štiri velike rudarske stavke v revirjih pred prvo svetovno vojno, v: Rozman, Franc; Stiplovšek, Miroslav: Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883–1923), Delavska enotnost, Ljubljana, 1983. – Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, Österreichische Geschichte 1804–1914, Ueberreuter, Wien, 1997. – Rumpler, Helmut: Im Vorfeld des allgemeinen Wahlrechtes. Die Wahlreformdebatten im Cisleithanischen Reichsrat 1891–1893, v: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001. – Rumpler, Helmut: Parlament und Regierung Cisleithaniens 1867 bis 1914, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/1, Wien, 2000. – Schauer, Dolfe: Prva doba našega zadružništva, Učiteljska tiskarna d. d. v Ljubljani, Ljubljana, 1945. – Schmidlechner, Karin Maria: Die steirischen Arbeiter im 19. Jahrhundert, Europaverlag Wien, Wien, 1983. – Schmitz, Georg: Organe und Arbeitsweise, Strukturen und Leistungen der Landesvertretungen, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2, Wien 2000. – Schwegel, Josef: Na cesarjev ukaz. Spomini politika in diplomata (prevedel, uredil in spremno besedo napisal Franc Rozman), Slovenska matica, Ljubljana, 2004. – Sernec, Josip: Spomini, (spremna študija Janez Cvirn), Osrednja knjižnica Celje, Celje, 2003. – Sked, Alan: Der Fall des Hauses Habsburg, Wolf Jobst Siedler Verlag GmbH, Berlin, 1993. – Skedl, Arthur: Der politische Nachlass des Grafen Eduard Taaffe, Rikola Verlag, Wien, Berlin, Leipzig, München, 1922. – Skottsberg, Britta: Der österreichische Parlamentarismus, Elanders Boktryckeri Aktiebolag, Göteborg, 1940. – Slovenski biografski leksikon, 1-4, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, 1925-1991. – Spindler, Vekoslav: Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Tisk Mariborske tiskarne d. d., Maribor, 1938. – Staudinger, Eduard G.: Demonstration und Fest. Zur Geschichte der Feiern zum 1. Mai in der Steiermark von 1890 bis 1907, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Graz, 1993. – Staudinger, Eduard G.: Die Südmark, v: Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848–1941 (herausgegeben von Helmut Rumpler, Arnold Suppan), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1988. 314 – Stavbar, Vlasta: Narodni dom v Mariboru, v: Celjski zbornik, Osrednja knjižnica Celje, Celje, 1997. – Stergar, Rok: Slovenci in vojska, 1867–1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2004. – Stöckl, Edith Marko: Der steiermärkische Landtag, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2, Wien, 2000. – Stourzh, Gerald: Die Gleichberechtigung der Nationalitäten in der Verfassung und Verwaltung Österreichs 1848–1918, Verlag der Akademie der Wissenschaften, Wien, 1985. – Studen, Andrej: Liberalcem so kmetje španska vas, v: ČZN, 2006/1. – Studen, Andrej: Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004. – Studen, Andrej: Zapleti okrog občevalnega jezika, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Suette, Hugo: Der Nationale Kampf in der Südsteiermark 1867 bis 1897, Verlag Max Schick, München, 1936. – Suppan, Arnold: Die Untersteiermark, Krain und das Küstenland zwischen Maria Theresia und Franz Joseph (1740–1918), v: Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken (herausgegeben von Arnold Suppan), Siedler Verlag, Berlin, 1998. – Suppan, Arnold: Slowenen und Deutsche in Krain, der Untersteiermark und in Slowenien in den Volkszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931, v: Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848–1941 (herausgegeben von Helmut Rumpler, Arnold Suppan), Verlag für Geschichte und Politik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1988. – Sutter, Berthold: Moritz von Kaiserfeld, Parlamentarier und Landeshauptmann, v: Zeitschrift des Historisches Vereines für Steiermark, Graz, 1986. – Sutter, Berthold; Bruckmüller, Ernst: Der Reichsrat, das Parlament der westlichen Reichshälfte Österreich-Ungarns (1861–1918), v: Parlamentarismus in Osterreich (herausgegeben von Ernst Bruckmüller), öbv&hpt, Wien, 2001. – Šedivý, Jan: Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije, v: ČZN, 1967. – Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, I. del (uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1988. – Šuklje, Fran: Sodobniki mali in veliki, Satura, Ljubljana, 1933. – Taylor, Alan John Percivale: Habsburška monarhija 1809-1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske, DZS, Ljubljana, 1956. – Troger, Gerhild: Der steirische Landtag. Sein politisches, kulturelles und soziales Wirken in den Jahren 1890–1900, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Graz, 1968. – Turnerjev zbornik. SHS, 2001/1. 315 – Uratnik, Manfred: Wahlrechtsreform, Kultur- und Sozialpolitik im Steiermärkischen Landtag (1883–1890), Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Graz, 1966. – Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft 1848 bis 1918, Wien; Köln; Weimar; Böhlau, 1994. – Urbanitsch, Peter: Die Wahlen in die Bezirksvertretungen der Untersteiermark. Rechtliche und Nationalitätenpolitische Aspekte im Späten 19. Jahrhundert; v: Arhivistika – zgodovina – pravo. Vilfanov spominski zbornik, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 30, Ljubljana, 2007. – Valenčič, Vlado: Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880, v: ZČ, 1974/3-4. – Vanek, Edith: Die politische Tätigkeit des Abgeordneten Dr. Otto Steinwender, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Wien, 1948. – Videčnik, Aleksander: Denarništvo v Celju. Od hranilnice do banke, Ljubljanska banka, Splošna banka Celje, Celje, 1989. – Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana, 1996. – Vilfan, Sergij: Uvod v pravno zgodovino, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1993. – Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Modrijan, Ljubljana, 2006. – Vodopivec, Peter: Slovenci in Habsburška monarhija, v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju. Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (uredili Dušan Nećak, Boris Jesih, Božo Repe, Ksenija Škrilec, Peter Vodopivec), Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Historia 8, Ljubljana, 2004. – Vošnjak, Josip: Spomini (izbral in uredil Vasilij Melik), Slovenska matica, Ljubljana, 1982. – Vovko, Andrej: Delovanje društva Südmark na Slovenskem Štajerskem do leta 1914, v: Zbornik Janka Pleterskega, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2003. – Vovko, Andrej: Družba sv. Cirila in Metoda, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Vovko, Andrej: Mal položi dar, portret slovenske narodnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Slovenska matica, Ljubljana, 1994. – Vovko, Andrej: Nemška šolska organizacija Deutscher Schulverein, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003. – Vovko, Andrej: Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907, v: ČZN, 1980/2. – Vrbnjak, Viktor: Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, v: Svet med Muro in Dravo, Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, Založba Obzorja Maribor, 1968. 316 – Whiteside, Andrew G.: The Germans as an Integrative Force in Imperial Austria: The Dilema of Dominance, v: Austrian History Yearbook, 1967/1. – Whiteside, Andrew G.: The Socialism of Fools. Georg Ritter von Schönerer and Austrian Pan-Germanism, University of California Press, Berkeley – Los Angeles – London, 1975. – Wotawa, August: Deutsche Schulverein 1880–1905, Wien, 1905. – Zajc, Marko: Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja, Modrijan, Ljubljana, 2006. – Zwitter, Fran: Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1965. – Zwitter, Fran: Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938. – Zwitter, Fran: Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana, 1936. – Zwitter, Fran: Prva štajerska narodnostna statistika, v: ČZN, 1937/1–4. – Zwitter, Fran: Slovenci in habsburška monarhija, v: ZČ, 1967. – Zwitter, Fran: The Slovenes and the Habsburg monarchy, v: Austrian History Yearbook, 1967/2. – Žontar, Jože: Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918, Graz-Klagenfurt-Ljubljana- Gorizia-Trieste, 1988. 317 DIE ERFOLGE VON UNTERSTEIRISCHEN SLOWENEN IN DER ÄRA TAAFFE Die wirtschaftlichen, sozialen, kulturellen und politischen Verhältnisse in der Untersteiermark während der Taaffe-Regierung (1879-1893) ZUSAMMENFASSUNG Nach der achtjährigen deutschliberalen offensiven Regierungszeit des Fürsten Adolf von Auersperg von 1871 bis 1879 hatte niemand mit der Rück- kehr Taaffes aus Tirol in die Hauptstadt gerechnet. Nachdem das Geschehen in Bosnien-Herzegowina 1878 den Rücktritt des liberalen Kabinetts wegen Dissens deutscher Verfassungstreuer im Zusammenhang mit der Okkupation von Bosnien- Herzegowina verlangte, das die slowenische Intelligenz jedoch begeisterte, gelang es Taaffe während der Übergangsregierung von Karl von Stremayr Innenminister zu werden, um bald danach als neuer Mandatar nach ersten misslungenen Ge- sprächen hinsichtlich der Zusammensetzung der neuen Regierung die Grundlage für die kommenden Wahlen vorzubereiten. Nachdem er die Tschechen auf seiner Seite hatte, die Politik Zisleithaniens jedoch einen konservativen Weg eingeschla- gen hatte, herrschte in der Untersteiermark keine übermäßige Begeisterung, son- dern stellten die Slowenen resigniert fest, dass alles beim Alten geblieben war. Die Deutsch-Untersteirer stellten ein „eminent österreichisches, deutsches und patrio- tisches Programm“ zusammen, obwohl es noch zu keiner extremen Wende zum Nationalismus gekommen war. Taaffes Programm der Bildung eines stabilen österreichischen konservati- ven Regimes, das auf dem Grundsatz der Gesetzesreformen basieren und libera- listische Momente berücksichtigen sollte, wurde in offiziellen deutschen Kreisen zuerst recht gut aufgenommen. Das untersteirische deutsche Bürgertum hatte im Gegensatz zu den Krainer Deutschen, die jegliche Zusammenarbeit mit Taaffe ab- lehnten, Taaffes Machtantritt zuerst mit gemischten Gefühlen aufgenommen. Der Verlauf der Geschehnisse jedoch hatte sich nach der Inaugurationsrede Anfang Oktober, als Taaffe eine Politik der Eintracht und Aussöhnung als sein Ziel her- vorhob, wesentlich geändert, insbesondere nachdem nach den Tschechen auch die Slowenen die ersten Konzessionen erhalten hatten. Die untersteirischen Slowenen hatten den Regierungsantritt Taaffes in Übereinstimmung mit der Krainer Slowenienpolitik begrüßt und sich nach dem Regierungswechsel in keiner Weise zurückgehalten, ihre Forderungen zu stellen. Als wichtigste Forderung hob sich die Gleichberechtigung der slowenischen Spra- che in Schulen und als Amtsprache hervor. Die Deutschen, die wegen ihrer wirt- schaftlichen Macht noch immer eine bedeutende Rolle spielten, wollten trotz der Neutralität der Regierung ihre Besitztümer aus der vorigen Epoche und ihre Pri- vilegien, die sie unter der liberalen Regierung genießen durften, beibehalten und 318 wollten weder ihre Errungenschaften einschränken noch bemühten sie sich um die festgelegte Regierungspolitik der Eintracht und Aussöhnung. Beim Taaffes Regierungsantritt machten sich die untersteirischen Slowenen eifrig daran, (lokale) Gemeinden und Bezirksvertretungen zu gewinnen. Doch die Deutsch-Untersteirer zogen sich aufgrund ihrer wirtschaftlichen Übermacht kei- nesfalls vom politischen Kampf zurück. Die Gemeinden und Bezirksvertretungen stellten einen Kampf auf lokaler Ebene mit wechselhaftem Glück (vor allem wegen der deutschen Mehrheit in der Städtekurie) dar. Die angespannten nationalen Ver- hältnisse in der Untersteiermark erreichten so eine weitere Dimension. Nach den Wahlen im Juli 1879 hatte Taaffe eine sehr klare Vorstellung vom künftigen Parlament. Taaffes Programm der Bildung eines stabilen österreichischen konservativen Regimes, das auf dem Grundsatz der Gesetzesreformen basieren und liberalistische Momente berücksichtigen sollte, wurde in offiziellen Kreisen zuerst recht gut aufgenommen, insbesondere deshalb, weil er als Freund des Kaisers das Gefühl der Durchführung dessen eigener Ideen vermitteln konnte. Die Nationalratswahlen 1879 waren für die Slowenen von außerordentlicher Bedeutung. Anstatt der bisher acht Abgeordnetensitze, erhielten sie jetzt dreizehn Sitze. Während in der untersteirischen Bauernkurie die slowenischen Kandidaten überaus erfolgreich waren, konnten sie in der Städtekurie keinen Erfolg aufwei- sen. Die slowenische Politik sah den neuen Wahlen 1885 einerseits mit Enttäu- schung wegen „Kleinigkeiten“ und andererseits (wieder) mit großen Hoffnungen entgegen. Inzwischen wetterte die verfassungstreue Politik der Deutschen ener- gisch gegen die bestehende Regierung mit dem Ziel, Veränderungen in der näch- sten Nationalratsepoche zu erreichen. Die slowenische Seite konnte abermals alle drei Bauernmandate gewinnen, die deutsche Seite erhielt beide Städtemandate. Die Niederlage der Alttschechen bei den Landtagswahlen Mitte 1889 und die Radikalisierung der Politik der Jungtschechen waren ein wesentlicher Grund für Taaffes »Suche« nach neuen politischen Verbündeten. Die Wahlagitation hat- te unter der Führung des Slowenischen Vereins vor den Märzwahlen alle Kräfte in Bewegung gesetzt. Die deutschen Zeitungen hatten die slowenische Agitation „angegriffen“ und geschrieben, dass die Wahlen den Charakter der Untersteier- mark schon zeigen würden. In der Bauernkurie konnten die slowenischen Kandi- daten souverän gewinnen. In der Städtekurie erhielten die Deutschen zwar beide Mandate, doch zeigten die Nationalratswahlen ein ganz anderes Bild, obwohl die Deutschen aus Celje und der Untersteiermark nach den Landtagswahlen „hinaus- posaunten“, dass die slowenische Seite eine Niederlage erlitten hätte und dass sie „endlich“ begännen ihre „Positionen“ zu verlieren, da die Stimmenanzahl des slo- wenischen Kandidaten gegenüber den Wahlen vor sechs Jahren zurückgegangen waren. Josip Sernec hatte die Wahlen zwar verloren, doch der offensichtliche Fort- schritt und die Stärkung der slowenischen Positionen in Celje zeigten nur, dass die neue Generation von slowenischen Politikern in Celje die richtige politische Taktik angewandt hatte. 319 Andererseits gab es im steiermärkischen Landtag von allen 60 Abgeordne- ten (zusammen mit den Virilisten 63) acht slowenische Abgeordnete (alle waren offizielle slowenische Kandidaten und vertraten die slowenischen Interessen im Landtag). Die Städtekurie war in deutschen Händen. Die Deutschen, die vor den Wahlen 1884 in der Bauernkurie den Gewinn eines der Mandate als Programmziel festsetzten, hatten größere Erfolgschancen in Maribor, wo sie sich auch am meisten bemühten. Die Slowenen wiederum planten einen „Angriff“ auf die Stadt und versuchten nach der Landtagswahlreform zumin- dest in die Städte Maribor und Celje vorzudringen. Trotz allem konnte die deutsche Propaganda keinen Erfolg verzeichnen. Nach dem Gewinn der acht Mandate der Bauernkurie überschlugen sich die slo- wenischen Zeitungen geradezu vor Begeisterung, während sie die Niederlage in der Städtekurie wenig erfreut kommentierten. Als die slowenischen Zeitungen nach den Gründen für den Sieg der Deutschliberalen bei den vergangenen Wahlen in der Städtekurie forschten, fanden sie heraus, dass die meisten Beamten für die Liberalen gestimmt hatten. Auch die letzten Landtagswahlen während der Regierung Taaffe brachten viel Dynamik in die Untersteiermark. Die slowenische Öffentlichkeit erwartete mit großer Aufmerksamkeit die (regelmäßigen) Landtagswahlen 1890, bei denen sie er- neut mit acht slowenischen Abgeordneten rechnen konnte. Während die deutsche Seite die Slowenen vor den Wahlen beschuldigte, in den sprachlich gemischten Regionen der Untersteiermark rücksichtslos zu agitieren, stellte die slowenische Po- litik, ohne auf den deutschen „Tratsch“ zu hören, in der „Regie“ des Slowenischen Vereins „bewährte“ Kandidaten als Abgeordnete in den untersteiermärkischen Be- zirken der Bauernkurie auf. Die Slowenen konnten abermals alle acht Mandate in der Bauernkurie ge- winnen. Auf der anderen Seite erhielten die Deutschen vier Mandate in der Städ- tekurie. Die deutschen Zeitungen schrieben nach den Wahlen zwar, dass der Sieg der Deutschen in Celje die Angelegenheiten wieder ins rechte Licht rücken wür- de, doch der Stimmenanteil in der Städtekurie Celje zeigte trotz allem deutlich, dass diese Städtekurie in der Untersteiermark am verwundbarsten war, obwohl die Deutsch-Untersteirer die etwas niedrigere Stimmenanzahl der Slowenen in den Städten als nationalen Sieg und als unumstrittene Schwächung des Slowenentums feierten. Nach der Erneuerung des konstitutionellen Lebens hatten die untersteiri- schen Slowenen (praktisch) keine politische Einrichtung mehr. Da die untersteiri- schen Slowenen auch Ende der 70er Jahre des 19. Jahrhunderts keine echte politi- sche Rückendeckung hatten, stand die Gründung einer bedeutenden Organisation für die untersteirischen Slowenen nach der Veränderung der politischen Richtung der Regierung Anfang der 1880er Jahre kurz bevor. Der konservative Verein von Maribor, der den Mittelpunkt der katholischen Slowenen in der Untersteiermark darstellte, zeigte keinen Elan mehr und wurde 1881 sogar aufgelöst. So wurde im darauf folgenden Jahr der Slowenische politische Verein für die Untersteiermark 320 in Maribor gegründet, der auf nationalen und katholischen Grundlagen aufgebaut war und in den slowenischen Reihen in Bezug auf die deutsche Gefahr Geschlos- senheit und Eintracht erhalten sollte. Dank Josip Sernec, Lavoslav Gregorec, slowenischer Politiker und anderer, die in der slowenischen Politik der Untersteiermark mitwirkten, wurde mittels des Slowenischen politischen Vereins Versuchen von Deutsch-Untersteirern, sich dau- erhaft in den slowenischen Landregionen anzusiedeln, Einhalt geboten. Mit der Stärkung der fundamentalen wirtschaftlichen und kulturellen Institutionen (Dar- lehenskassen, Verband slowenischer Darlehenskassen und sonstige Vereine) konn- te die slowenische Politik erfreulicherweise einen slowenischen Fortschritt und die Ausbreitung der »nationalen Genossenschaften im vergangenen Jahr“ feststellen, als die „Darlehenskassen in Ptuj, Konjice, Pišece, Makole, Slatina, alle in der Un- tersteiermark“, gegründet wurden. Die steirischen Slowenen konnten während der Ära Taaffe sichtbare Erfolge bei der Einführung der slowenischen Sprache in Schulen und als Amtsprache, der wirtschaftlichen Emanzipation (Entwicklung des Kreditwesens), bei den Wahlen in Gemeinde- und Bezirksvertretungen sowie in den Landtag und Nationalrat auf- weisen. Die Deutschen wurden in die Städte verdrängt und es wurde mit dem Vordringen in die deutschen Sprachinseln begonnen, wobei man sich ab Mitte der 1880er Jahre vorwiegend auf Celje konzentrierte. Die Slowenen wirkten dabei die ganze Zeit im Rahmen der Eintrachtspolitik unter dem Schutz des Slowenischen Vereins und ließen es – wegen des heftigen Drucks der Deutschen – nicht zu, dass sich der politische Bruch, zu dem es Ende der 1880er Jahre in der Krainer Region gekommen war, auch in die Steiermark ausweitete. Das slowenische nationalpolitische Programm enthielt zur Zeit der Regie- rung Taaffe keine Forderung nach einem Vereinten Slowenien. Zu Beginn von Taaffes Mandat und nach den Wiener Punktationen 1890 wurden anstatt der Forderung nach einem Vereinten Slowenien andere Forderungen gestellt, wie vor allem die Einführung der slowenischen Sprache in Schulen und als Amtssprache, die Gründung eines Oberlandesgerichts in Ljubljana für die Regionen Krain, Pri- morska (Küstenland), den slowenischen Teil von Steiermark und Kärnten, was Be- wegung in die politische Landschaft Sloweniens brachte. Des Weiteren wurde eine Sonderabteilung der steiermärkischen Stellvertretungen in Maribor oder Celje für den slowenischen Teil des Landes gefordert. Die beiden letzten Forderungen fielen auf unfruchtbaren Boden. Trotzdem brachten die von den slowenischen Abgeord- neten im Nationalrat wiederholt gestellten Forderungen mehrere Resolutionen und Ministerverordnungen. Darunter auch die bedeutende Verordnung des Justiz- ministers Pražák vom April 1882, die die Annahme von slowenischen Anträgen bei Gerichten im Bereich des Oberlandesgerichts in Graz auch in jenen Fällen anord- nete, wenn der Antragsteller die deutsche Sprache beherrschte, einige Bescheide hinsichtlich der slowenischen Sprache als Unterrichtssprache und sonstiger Ernen- nungen von Beamten. Diese und ähnliche Forderungen erbrachten jedoch keine Lösung der Frage der slowenischen Gleichberechtigung. Es entstand das Gefühl 321 von „Kleinigkeiten“, das Aufheben von „Krümeln“, die vom Regierungstisch fielen. Als Josip Vošnjak 1880 mit seiner Resolution über die Einführung der sloweni- schen Sprache in Mittelschulen in Slowenien, die der Nationalrat verabschiedet hatte, im Haushaltsabschnitt der Durchbruch gelang, stieß dies bei den Deutschen keineswegs auf Wohlgefallen. Auf der anderen Seite stellten sich die slawische Zei- tungen auf die Seite der Slowenen. Gelegentlich zeigte die slowenische Politik mehr Entschlossenheit und for- derte den Austritt der Abgeordneten aus dem Hohenwart-Klub, die Erneuerung des Programms für ein Vereintes Slowenien, andererseits jedoch überwog die Über- zeugung, dass die Slowenen die Regierung Taaffe nur wegen der Angst vor einem erneuten deutschliberalen Kabinett unterstützten. Die Erfolgsbilanz hinsichtlich der Erfüllung von politischen Forderungen konnte keinen wesentlichen Fortschritt in der slowenischen Entwicklung vorzeigen. Auch die wirtschaftliche Entwicklung war eher schwach. Ganz andere Resultate jedoch konnte das kulturelle Leben zu Beginn und am Ende der Ära Taaffe aufweisen. Durch die steigende Anzahl von Zeitungen und die Entstehung slowenischer Organisationen hatte sich das sloweni- sche Volk am Ende der Regierung Taaffe zu einem vollkommen entwickelten Volk gemausert. 322 BIOGRAFIJE POMEMBNEJŠIH POSAMEZNIKOV Adler, Viktor (1852-1918), zdravnik in socialdemokratski politik; ustanovitelj avstrijske socialdemokracije; vodja delavskega in nemškega nacionalističnega giba- nja; 1886 ustanovil časopis Gleichheit, 1889 časopis Arbeiterzeitung; 1889 združil socialdemokratske frakcije na kongresu v Hainfeldu. Andrássy, Gyula, grof (1823-1890), ogrski in avstro-ogrski državnik; tvorec dualizma; v revoluciji 1848-1849 na strani ogrske opozicije; do 1857 v eksilu; 1867- 1871 ogrski ministrski predsednik; 1871-1879 avstro-ogrski zunanji minister. Auersperg, Adolf, knez (1821-1885), predstavnik češkega ustavovernega plemstva in avstrijski državnik; od 1867 poslanec češkega deželnega zbora; od 1869 član gosposke zbornice; 1870 salzburški namestnik; 1871-1879 avstrijski ministrski predsednik; brat Karla Auersperga. Auersperg, Karl, knez (1814-1890), vodilni predstavnik češkega ustavoverne- ga plemstva in avstrijski državnik; 1867-1868 avstrijski ministrski predsednik. Ausserer, Karl (1844-1920), dr. filozofije, zgodovinar, politik; po profesorski karieri (gimnazije Rovereto, Trst, Opava) kupil 1880 graščino Zgornja Sevnica in se preselil na Spodnjo Štajersko; 1884 izvoljen v ptujski mestni kuriji za deželnozbor- skega poslanca; 1885 izvoljen v mariborski mestni kuriji za državnozborskega po- slanca; pristaš Nemškega kluba, po 1887 Nemškonacionalnega združenja; 1888 odložil deželno- in državnozborski mandat in se umaknil iz politike. Bacquehem, Oliver, markiz (1847-1917), državnik; med 1886-1893 minister za trgovino, med 1893-1895 notranji minister. Belcredi, Egbert, grof (1816-1894), politik in ekonomist; eden izmed vodij konservativne moravske aristokracije; državnozborski (moravski) poslanec (1879- 1885); državnozborski (češki) poslanec (1885-1891). Besozzi, Max (1847-1914), novinar in politik; med 1878-1885 urednik časo- pisa Cillier Zeitung (Deutsche Wacht); 1886 urednik nemškega nacionalnega lista Presse v Gradcu; med 1887-1891 urednik časopisa Marburger Zeitung; 1891-1914 urednik časopisa Grazer Tagblatt. Beust, Friedrich, grof (1809-1886), 1849-1866 saški diplomat in politik; 1866- 1871 avstrijski in avstro-ogrski zunanji minister; 1871-1878 veleposlanik v Parizu, 1878-1882 v Londonu. 323 Bleiweis, Janez (1808-1881), veterinar, publicist in politik; 1861-1880 poslanec kranjskega deželnega zbora; ustanovitelj Kmetijskih in rokodelskih novic (1843). Chertek, Emil von (1833-1922), dr. prava; 12. 8. 1879-16. 2. 1880 finančni minister. Chlumecky, Johann (1834-1924), nemški liberalni politik; 1871 minister za kmetijstvo, 1875-1879 minister za trgovino; 1893-1897 predsednik poslanske zbor- nice dunajskega državnega zbora. Clam-Martinic, Jindřich, grof (1826-1887), vodilni predstavnik češke kon- servativne aristokracije; veleposestnik, lastnik posestva Smečno; 1856-1859 državni uradnik v Galiciji; 1860 poslanec razširjenega državnega zbora; 1861-1872 in 1878- 1887 poslanec češkega deželnega zbora; 1861-1872 in 1879-1887 državnozborski poslanec. Coronini, Franz, grof (1833-1901), avstrijski politik; 1870 postal goriški de- želni glavar in član deželnega zbora; 1871 izvoljen za državnozborskega poslanca; v začetku pristaš Kluba levice, med nagodbenimi pogajanji prestopil k Naprednemu klubu (načelnik); 1878 (zaradi podpore Andrássyju) zapustil Napredni klub; 1879 izvoljen za predsednika poslanske zbornice; 1881 odložil funkcijo zaradi nestrinja- nja z ustavoverci in ustanovil Klub levega centra. Dečko, Ivan (1859-1908), dr. prava, publicist in politik; po študiju prava služboval v Mariboru, po 1885 v Sernečevi odvetniški pisarni v Celju; 1887 odprl odvetniško pisarno v Celju; vodilni spodnještajerski slovenski politik na prelomu stoletja (Dečkova doba) in vnet borec za enakopravnost slovenskega jezika; umrl v umobolnici Feldhof pri Gradcu. Duchatsch, Ferdinand (1835-1887), dr. prava, politik; 1876-1880 držav- nozborski poslanec mariborske mestne kurije, 1878-1880 deželnozborski poslanec mariborske mestne kurije; 1880 odložil oba mandata; 1883 izvoljen za maribor- skega župana, 1886 funkcijo odložil zaradi bolezni; umrl v umobolnici Feldhof pri Gradcu. Dunajewski, Julian, vitez (1822-1907), poljski učenjak in politik; avstrijski državnik; od 1861 profesor pravnih znanosti v Lvovu in Krakovu; 1870 poslanec galicijskega deželnega zbora; 1873-1891 državnozborski poslanec in vodja Poljskega kluba; 1880-1891 avstrijski finančni minister; od 1891 član gosposke zbornice. Eybesfeld, Conrad von (1821-1898), dr. prava in politik; 1871-1872 namestnik v Zgornji Avstriji; 1872-1880 namestnik v Spodnji Avstriji; 1880-1885 minister za uk in bogočastje; član gosposke zbornice. 324 Falkenhayn, Julius, grof (1829-1899), konservativni aristokrat; avstrijski dr- žavnik; 1879-1899 državnozborski poslanec; 1879-1895 minister za kmetijstvo. Fanderlik, Josef (1839-1895), dr. prava in moravski konservativni politik; državnozborski poslanec (1873-1895); poslanec moravskega deželnega zbora (1884- 1895). Fischhof, Adolf (1816-1893), avstrijski zdravnik, publicist in politik; 1848- 1849 poslanec avstrijskega državnega zbora. Foregger, Richard (1842-1916), dr. prava, politik; po gimnaziji v Celju štu- diral pravo na Dunaju in nato na Dunaju odprl odvetniško pisarno; 1873-1897 državnozborski poslanec celjske mestne kurije; 1873-1879 član Naprednega kluba, 1879-1881 Štajerske napredne stranke, 1881-1885 kluba Združene levice, 1885-1887 Nemškega kluba, 1887-1891 Nemškonacionalnega združenja; od 1891 deloval kot neodvisni poslanec v smislu enotnega nastopanja nemških liberalnih strank; na- sprotnik antisemitizma in Georga von Schönererja; 1887 ustanovil Društvo nem- ških Štajercev na Dunaju in mu načeloval 22 let. Gautsch von Frankenthurn, Paul, baron (1851-1918), avstrijski državnik; od 1895 član gosposke zbornice; 1885-1893 avstrijski minister za uk in bogočastje; 1897-1898, 1905-1906 in 1911 avstrijski ministrski predsednik. Glantschnigg, Eduard (1840-1907), dr. prava, politik; 1866 končal študij pra- va v Gradcu; 1866-1873 odvetniški praktikant v Ljubljani, 1873 odprl odvetniško pisarno v Celju; član Ustavnega in kasneje Nemškega društva; 1882 dal pobudo za ustanovitev Spodnještajerskega naprednega društva, od 1883 njegov načelnik; s pomočjo društva skušal uresničiti ideje »štajercijanstva«; vnet pristaš Georga von Schönererja, društva Schulverein für Deutsche; 1889 se preselil v Maribor, do smrti deloval kot odvetnik in propagiral schönererjansko gibanje. Gödel-Lannoy, Hermann, baron (1820-1892), politik; 1879 izvoljen za držav- nozborskega poslanca v mariborski kmečki kuriji; 1884-1890 poslanec štajerskega deželnega zbora v mariborski kmečki kuriji; 1884 izvoljen za namestnika štajerskega deželnega glavarja. Gregorec, Lavoslav (1839-1924), duhovnik, politik; urednik Slovenskega go- spodarja (1875-1885), nekaj časa tudi Südsteirische Post; prvi predsednik Sloven- skega društva v Mariboru; 1886 izvoljen za državnozborskega poslanca v ptujski kmečki kuriji; vnet borec za enakopravnost slovenskega jezika; eden najradikalnej- ših slovenskih poslancev na Dunaju. 325 Grégr, Eduard, (1827-1907), zdravnik, češki podjetnik in politik; 1860-1864 docent medicine na praški univerzi, nato založniški podjetnik; s prekinitvami 1861- 1907 poslanec češkega deželnega zbora; 1883-1901 državnozborski poslanec. Herbst, Eduard (1820-1892), dr. prava, češki nemški politik in avstrijski dr- žavnik; profesor na univerzi v Lvovu od 1847; od 1857 profesor na praški univerzi; od 1861 poslanec češkega deželnega zbora in državnozborski poslanec; eden od voditeljev nemških liberalcev; 1868-1870 pravosodni minister. Hohenwart, Karl Sigmund, grof (1824-1899), avstrijski politik in državnik; 1848 poslanec frankfurtskega parlamenta; 1860-1861 kranjski deželni glavar, 1866- 1868 koroški deželni predsednik in 1868-1871 namestnik Zgornje Avstrije; 1871 avstrijski ministrski predsednik; 1872 vodja konservativne Pravne stranke v držav- nem zboru; 1885-1899 predsednik najvišjega računskega sodišča. Hrašovec, Juro (1858-1957), dr. prava, politik, župan; pravo študiral v Grad- cu; eden izmed vidnejših slovenskih Celjanov na prelomu stoletja; 1889 se kot od- vetnik preselil v Celje, bil predsednik Narodne čitalnice, Celjske posojilnice, eden izmed ustanoviteljev Južnoštajerske hranilnice; deželnozborski poslanec; 1921-1927 celjski župan na listi Jugoslovanske demokratske stranke. Jaworski, Apolinary (1825-1904), konservativni galicijski politik; od 1873 član gosposke zbornice; 1893-1895 minister brez listnice (za galicijske zadeve). Jireček, Josef (1825-1888), češki pedagog in avstrijski državnik; 1850-1894 uradnik v ministrstvu za uk in bogočastje; 1871 minister, od 1874 deloval v Pragi; 1878-1888 poslanec češkega deželnega zbora, 1879-1887 državnozborski poslanec. Kaiserfeld, Moritz von (1811-1885), dr. prava, avstrijski politik; 1848 posla- nec frankfurtskega parlamenta; od 1861 poslanec štajerskega deželnega zbora in državnozborski poslanec; od 1872 član gosposke zbornice; 1871-1884 štajerski de- želni glavar. Karlon, Alois (1835-1902), nemški konservativec, duhovnik; subregent gra- škega semenišča, 1881 stolni kanonik in 1901 graški stolni prošt; eden izmed »ste- brov« časnika Grazer Volksblatt; 1870-1900 poslanec štajerskega deželnega zbora; državnozborski poslanec. Kočevar, Štefan (1808-1883), zdravnik in politik; v času študija v Gradcu se opredelil za slovenstvo; po prihodu v Celje (1851) postal osrednja osebnost sloven- skega nacionalnega gibanja na Spodnjem Štajerskem. 326 Kokoschinegg, Gustav (1837-1928), dr. prava, politik; 1868 odprl odvetniško pisarno v Gradcu; 1869-1897 član graškega občinskega odbora; 1890-1908 dežel- nozborski poslanec ptujske mestne kurije; 1890-1902 član štajerskega deželnega šol- skega sveta, 1897-1902 član štajerskega deželnega odbora; po Aussererjevem odsto- pu postal 1889 državnozborski poslanec; pristaš Nemškonacionalnega združenja; po volitvah 1891 član Nemške nacionalne stranke; 1897 ni več kandidiral. Korb-Weidenheim, Karl, baron (1836-1881), nemški liberalni politik; 1864- 1879 državnozborski (češki) poslanec; 1879-1880 minister za trgovino; 1880-1881 moravski namestnik. Kramář, Karel (1860-1937), dr. prava, češki liberalni publicist in mladoče- ški politik; 1894-1913 poslanec češkega deželnega zbora, 1891-1918 državnozborski poslanec; od 1906 eden izmed voditeljev mladočehov; 1918 na čelu Narodnega odbora in prvi predsednik češkoslovaške vlade. Krek, Janez Evangelist (1865-1917), politik, sociolog, pisatelj, teolog, časni- kar; 1892 postal stolni vikar v Ljubljani in od 1892/93 dalje poučeval filozofijo kot prosti docent na bogoslovju; 1895 zasedel novo ustanovljeno stolico za fundamen- talno teologijo in tomistično filozofijo ter jo obdržal do upokojitve 1916; za držav- nozborskega poslanca prvič izvoljen 1897 v novo uvedeni splošni kuriji, vendar z delom v dunajskem parlamentu nezadovoljen; 1900 zavrnil ponovno kandidaturo; 1901 izvoljen v kranjski deželni zbor (poslanec do smrti po ponovnih izvolitvah 1908 in 1913); organizator zadružništva in delavskega gibanja. Kremer, Alfred, baron (1828-1889), profesor orientalistike na dunajski uni- verzi, konzul v Kairu in Bejrutu; 1880-1881 minister za trgovino. Kriegs-Au, Adolf, baron (1819-1884), uradnik in pisatelj; 1880 finančni mi- nister. Kronawetter, Ferdinand (1838-1913), uradnik in politik; nasprotnik libera- lizma; 1879 zahteval splošno volilno pravico; 1885-1901 državnozborski poslanec; 1896-1902 poslanec spodnjeavstrijskega deželnega zbora. Kukovec, Jožef (1834-1908), posestnik in politik; vodja ljutomerskih Slo- vencev; 1868 udeleženec ljutomerskega tabora; 1870-1905 načelnik ljutomerskega okrajnega zastopa; 1872 ustanovil posojilnico v Ljutomeru in ji načeloval do 1908; 1870-1890 poslanec štajerskega deželnega zbora v ljutomerski kmečki kuriji. Kübeck, Guido, baron (1829-1907), politik; 1869 koroški deželni predse- dnik; 1870 štajerski namestnik (do 1895). 327 Kuenburg, Gandolf, grof (1841-1921), avstrijski uradnik in državnik; 1891- 1892 minister brez listnice. Lapajne, Ivan (1849-1931), šolnik, pedagod, gospodarstvenik; poučeval v Idriji; nadučitelj v Ljutomeru; 1878-1906 ravnatelj meščanske šole v Krškem; usta- novitelj posojilnice v Krškem (1885). Lasser von Zollheim, Josef (1815-1879), dr. prava, avstrijski politik in držav- nik; 1848-1849 poslanec frankfurtskega parlamenta in avstrijskega državnega zbo- ra; 1850-1860 uradnik v notranjem ministrstvu; 1860-1865 pravosodni minister; 1871-1878 notranji minister; od 1878 član gosposke zbornice. Liechenstein, Alfred, princ (1842-1907), katoliško-konservativni politik; od 1879 državnozborski poslanec; ustanovitelj konservativnega Liechtensteinovega kluba; brat Aloysa Liechtensteina. Liechenstein, Aloys, princ (1846-1920), politik in socialni reformator; na- sprotnik liberalizma; 1878-1889 v vrstah katoliških konservativcev v državnem zbo- ru; 1891 se pridružil krščanskim socialcem (Karl Lueger). Lipold, Jožef (1842-1897), duhovnik in politik; 1868-1869 kaplan na Vran- skem in v Novi Cerkvi; 1869-1872 profesor cerkvenega prava, zgodovine in pa- trologije na mariborskem bogoslovju; 1872-1892 župnik v Šmartnem pri Šaleku; 1890-1896 poslanec štajerskega deželnega zbora v slovenjegraški kmečki kuriji; 1896 zaradi bolezni ni več kandidiral. Lobkowitz, Georg, knez (1835-1908), češki veleposestniški konservativni po- litik; 1865-1872 in 1883-1907 poslanec češkega deželnega zbora; 1871-1872 in 1883- 1907 deželni glavar; 1879-1883 državnozborski poslanec; od 1883 član gosposke zbornice. Lueger, Karl (1844-1910), dr. prava, avstrijski politik; vodja krščanskih social- cev; 1885-1910 državnozborski poslanec; 1897-1910 dunajski župan. Macun, Ivan (1821-1883), literarni zgodovinar in publicist; študiral pravo in filologijo v Gradcu; poučeval na gimnazijah v Trstu, Zagrebu, Ljubljani in Gradcu; privrženec ilirizma. Masaryk, Tomáš Garrigue (1850-1937), dr. filozofije, češki učenjak, pedagog, politik in državnik; od 1882 docent in 1897 profesor na praški univerzi; 1891-1893 in 1907-1914 državnozborski poslanec; 1914-1918 v tujini; 1918-1935 češkoslovaški predsednik. 328 Mattuš, Karel (1836-1919), dr. prava, češki politik in podjetnik; 1889-1919 direktor češke Deželne banke; 1866-1870 in 1873-1893 češki deželnozborski posla- nec; 1879-1890 državnozborski poslanec; od 1899 član gosposke zbornice; 1916- 1917 predsednik Narodnega odbora. Miklošič, Fran (1813-1891), jezikoslovec; profesor na dunajski univerzi, 1854- 1855 rektor; 1867-1891 dosmrtni član gosposke zbornice. Morré, Karl (1831-1897), dramatik, pisatelj, politik; 1886-1897 štajerski dežel- nozborski poslanec; v delu Die Arbeiterpartei und der Bauernstand (1891) zagovar- jal izboljšanje socialnih razmer kmečkega prebivalstva. Napotnik, Mihael (1850-1922), predavatelj filozofije, cerkvenega prava in zgodovine na mariborski visoki bogoslovni šoli; 1889-1922 lavantinski knezoškof. Neckermann, Josef (1829-1893), zdravnik, politik; 1861 izvoljen v celjski ob- činski odbor; od 1870 celjski župan; član vseh nemških društev, ustanovni član 1889 ustanovljene Südmarke; 1867 izvoljen v štajerski deželni zbor v celjski mestni kuriji (do 1893 razen 1870-1871, ko je bil izvoljen Franz Tomschitsch). Pernerstorfer, Engelbert (1850-1918), učitelj, novinar in politik; v začetku Schönererjev pristaš; eden izmed pobudnikov nemškega društva Schulverein; od 1883 urednik časnika Deutsche Worte; 1882 med pobudniki nemškonacionalnega Linškega programa; 1885-1897 in 1901-1918 državnozborski poslanec; od 1896 član in eden izmed voditeljev socialdemokratske stranke. Pfrimer, Julius (1833-1895), podjetnik, politik; v Maribor se preseli 1866; od 1871 član štajerske trgovsko-obrtne zbornice, od 1878 deželnozborski poslanec; od 1889 direktor mariborske Mestne hranilnice. Pino Friedenthal, Felix, baron (1826-1906), deželni predsednik Bukovine (1870-1874 in 1886-1890); tržaški namestnik (1874-1879); gornjeavstrijski name- stnik (1879-1881); 1881-1886 minister za trgovino. Plener, Ignaz von (1810-1908), dr. prava, avstrijski politik in državnik; 1861- 1865 finančni minister; 1868-1870 trgovski minister; oče Ernsta Plenerja. Plener, Ernst von (1841-1923), dr. prava, avstrijski politik in državnik; 1875- 1895 državnozborski poslanec; od 1900 član gosposke zbornice. Potocki, Alfred, grof (1822-1889); avstrijski politik in državnik; od 1861 po- slanec galicijskega deželnega zbora in član gosposke zbornice; 1867-1870 minister za kmetijstvo; 1870-1871 ministrski predsednik; 1875-1883 galicijski namestnik. 329 Pražák, Alois, vitez (1820-1901), dr. prava, moravski politik in avstrijski državnik; od 1844 odvetnik v Brnu; 1848 poslanec moravskega deželnega zbora; 1848-1849 poslanec avstrijskega državnega zbora; od 1861 poslanec moravskega deželnega zbora in državnozborski poslanec; 1879-1881 minister brez listnice; 1881- 1888 pravosodni minister; 1888-1892 minister brez listnice; od 1892 član gosposke zbornice; 1888 povzdignjen v plemiški stan. Radej, Fran (1830-1903), notar in politik; 1876-1896 poslanec štajerskega deželnega zbora v mariborski kmečki kuriji; 1887-1895 namestnik štajerskega de- želnega glavarja. Raič, Božidar (1827-1886), duhovnik, publicist in politik; 1853-1860 profesor na mariborski gimnaziji; eden izmed pobudnikov taborskega gibanja; državnozbor- ski poslanec v ptujski kmečki kuriji (1884-1886); poslanec štajerskega deželnega zbora v ptujski kmečki kuriji (1884-1886). Rieger, František Ladislav, vitez (1818-1903), dr. prava, vodilni češki politik in publicist; 1848-1849 poslanec avstrijskega državnega zbora; 1861-1871 in 1878- 1895 poslanec češkega deželnega zbora; 1861-1863 in 1879-1891 državnozborski po- slanec; od 1897 član gosposke zbornice, istega leta povzdignjen v plemiški stan. Robič, Franc (1841-1913), profesor in politik; štajerski deželnozborski posla- nec mariborske kmečke kurije (od 1890) in državnozborski poslanec mariborske kmečke kurije (od 1891); 1897 (kot prvi Slovenec) izvoljen v štajerski deželni odbor, v katerem ostal do smrti. Rosina, Fran (1863-1924), dr. prava, politik; 1888 odvetniški koncipient v Novem mestu; 1888 ustanovil Dolenjski Sokol; 1891 odvetniški koncipient v Celju (Josip Sernec); 1895 odprl lastno odvetniško pisarno v Novem mestu; 1896 izvoljen za poslanca štajerskega deželnega zbora. Schmerling, Anton von (1805-1893), dr. prava, avstrijski politik in državnik; 1848-1849 poslanec frankfurtskega parlamenta; 1848-1851 pravosodni minister; 1861-1865 državni minister; 1865-1893 predsednik vrhovnega sodišča; od 1867 član gosposke zbornice. Schmeykal, Franz (1826-1894), dr. prava, nemški češki politik in odvetnik v Pragi; 1861-1894 poslanec češkega deželnega zbora. Schmiderer, Josef (?-1927), dr. prava, politik; dolgoletni član mariborskega občinskega odbora in mariborskega okrajnega zastopa; 1881 izvoljen za deželnega poslanca v mariborski mestni kuriji (nadomestne volitve), poslanec do 1902 (18 let član štajerskega deželnega odbora); 1880-1885 državnozborski poslanec. 330 Schönborn, Friedrich, grof (1841-1907), avstrijski politik in državnik; 1881- 1888 moravski namestnik; 1888-1895 pravosodni minister; od 1881 član gosposke zbornice Schönerer, Georg von (1842-1921), nemškonacionalni avstrijski politik; eden izmed tvorcev in vodja vsenemškega gibanja; 1873-1888 in 1897-1907 državnozbor- ski poslanec Schwegel, Josef, baron (1836-1914), diplomat in politik; v drugi polovici 19. stoletja med visokimi uradniki v avstro-ogrski monarhiji; pomembna osebnost v državnem zboru (1879-1914); kranjski deželnozborski poslanec (1883-1912), vodja stranke veleposestnikov v kranjskem deželnem zboru; deloval tudi na gospodar- skem področju. Sernec, Josip (1844-1925), dr. prava, politik; po prihodu v Celje hitro med najbolj znanimi celjskimi Slovenci; ob menjavi generacij 1875 prevzel vodenje Celj- ske narodne čitalnice kot jedra celjskega slovenstva (vse do smrti 1925); na njegovo pobudo zgrajen Narodni dom (1897); več let starosta Celjskega sokola in celo pevo- vodja čitalniškega pevskega zbora; 1884 prvič izvoljen v štajerski deželni zbor (vse do 1902); devet let namestnik štajerskega deželnega glavarja; veliko zaslug imel za osvojitev celjskega okrajnega zastopa (vodil do 1905). Smolka, Franciszek (1810-1899), dr. prava, poljski politik; 1840 odvetnik v Lvovu; 1848-1849 poslanec avstrijskega državnega zbora; 1861 poslanec galicijskega deželnega zbora; 1870-1893 državnozborski poslanec; 1891-1893 predsednik poslan- ske zbornice v državnem zboru; od 1893 član gosposke zbornice. Steinbach, Emil (1846-1907), dr. prava, avstrijski državnik; 1891-1893 finanč- ni minister. Steinwender, Otto (1847-1921), dr. prava, avstrijski politik, ustanovitelj Nem- ško-nacionalnega kluba; soustanovitelj nemškega Schulvereina; 1895-1918 držav- nozborski poslanec. Stepischnegg, Maximilian (1815-1889), lavantinski škof; 1863 postal lavan- tinski knezoškof; veljal za nasprotnika spodnještajerskih slovenskih nacionalnih politikov. Stiger, Gustav (1847-1902), trgovec, politik; 1879-1902 član celjskega občin- skega odbora; 1888 postal celjski podžupan, 1893 župan. Stremayr, Karl von (1823-1904), dr. prava, avstrijski politik in državnik; 1871- 1877 minister za uk in bogočastje; 1879-1880 pravosodni minister. 331 Suess, Eduard (1831-1914), dr. filozofije, avstrijski učenjak in politik; 1855- 1901 profesor na dunajski univerzi; 1873-1897 državnozborski poslanec. Šuc, Jožef (1837-1900), duhovnik, publicist in politik; 1874-1890 (do 1885 žu- pnik v Slovenj Gradcu) poslanec štajerskega deželnega zbora v slovenjgraški kmečki kuriji; 1885 do smrti župnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Taaffe, Eduard, grof (1833-1895), avstrijski politik in državnik; 1863-1867 salzburški deželni glavar; 1867 namesnik Zgornje Avstrije; 1867-1870 ministrski predsednik (do 1868 namestnik) in notranji minister; 1871-1879 tirolski name- stnik; 1879-1893 ministrski predsednik in notranji minister. Trstenjak, Davorin (1817-1890), pisatelj, etnolog, zgodovinar; 1850-1861 ka- plan v Mariboru; 1861-1890 župnik v Šentjurju, na Ponikvi in v Starem trgu blizu Slovenj Gradca; vnet sodelavec graške Slovenije (1848); udeleženec frankfurtskih in dunajskih volitev, pristaš ideje Zedinjene Slovenije; ustanovitelj leposlovnega lista Zora (1872). Turner, Pavel (1842-1924), publicist, mecen in vzgojitelj; na Dunaju študiral klasično filologijo; večji del svojega življenja preživel v evropskih znanstvenih, po- litičnih in državniških krogih; že na Dunaju podpiral številne slovenske študente; del svojega premoženja namenil za štipendije doktorandom ljubljanske univerze. Vogelsang, Karl (1818-1890), katoliški publicist, politik in socialni reforma- tor; eden izmed ustanoviteljev avstrijskega krščanskosocialnega gibanja. Vošnjak, Josip (1834-1911), dr. splošne medicine in kirurgije, pisatelj, poli- tik; služboval v raznih krajih, najprej v Kranju (1859–61), nato v Slovenski Bistrici (1861–70) in najdlje v Ljubljani (1872–95), kjer je bil primarij v prisilni delavnici; 1867 prvič izvoljen v štajerski deželni zbor (do 1878 v štajerskem deželnem zboru, 1873–85 v državnem zboru na Dunaju, 1877–95 v kranjskem deželnem zboru kot deželni odbornik). Vošnjak, Miha (1837-1920), gospodarstvenik, politik; kot železniški inženir delal nekaj časa po različnih krajih monarhije; 1879 se upokojen za stalno naselil v Celju; začetnik projekta posojilniškega zadružništva; 1883 združil posojilnice v Zvezo slovenskih posojilnic s sedežem v Celju; na čelu organizacije vse do 1909; zaradi nemškega protiodloka, da denar ne sme biti naložen v posojilnicah, 1889 v Celju ustanovil Južnoštajersko hranilnico; 1884-1896 poslanec štajerskega deželne- ga zbora, 1885-1897 državnozborski poslanec; 1915 emigriral v Švico zaradi obtožbe veleizdaje. 332 Weitlof, Moritz (1835-1905), dr. prava; 1874 se naselil na Dunaju (1874-1881 član disciplinske komisije v odvetniški zbornici); soustanovitelj nemškega društva Schulverein; poslanec spodnjeavstrijskega deželnega zbora v mestni kuriji (1871- 1896); državnozborski poslanec (1881-1891); član Naprednega kluba v državnem zboru (nato Združene levice in Nemškega kluba). Wiesthaler, Franz (1825-1890), publicist, politik; mariborski socialdemokrat, od srede 70-tih zgolj publicist in urednik Marburger Zeitung, sredi 80-tih pristaš nemških nacionalcev in protislovensko usmerjen (zaradi klerikalnega »predznaka« slovenske sloge). Windischgrätz, Alfred, knez (1851-1927), češki konservativni politik in av- strijski državnik; veleposestnik v območju Kladruby na zahodu Češke; od 1879 član gosposke zbornice in 1897-1918 predsednik gosposke zbornice; 1893-1895 ministr- ski predsednik. Winkler, Andrej, baron (1825-1916), dr. prava, politik; 1854 opravil sodni izpit v Trstu; od 1858 ponovno v Gorici; 1868 postal tolminski okrajni glavar; 1875 postal dvorni svetnik v Trstu; 1876 v službi na upravnem sodišču na Dunaju; 1880- 1892 kranjski deželni predsednik. Wokaun, Emanuel (1850-1896), dr. prava, politik; po Neckermannovi smrti 1893 izvoljen za deželnozborskega poslanca v celjski mestni kuriji. Wurmbrand-Stuppach, Gundacker, grof (1838-1901), avstrijski politik in dr- žavnik; 1877 izvoljen v graški deželni zbor v veleposestniški kuriji; 1884-1893 in 1896-1897 štajerski deželni glavar; 1879-1901 državnozborski poslanec; 1893-1895 minister za trgovino. Ziemiałkowski, Florian, vitez (1817-1900), dr. prava, poljski politik in avstrij- ski državnik; odvetnik v Lvovu; 1848-1849 poslanec avstrijskega državnega zbora; začasno interniran; 1863 ponoven kazenskopravni pregon; 1865 poslanec galicij- skega deželnega zbora; 1867-1873 državnozborski poslanec; 1873-1888 minister brez listnice; od 1888 član gosposke zbornice, povzdignjen v plemiški stan. Žičkar, Josip (1846-1905), duhovnik in politik; 1871-1875 kaplan v Vojni- ku; 1875-1887 kaplan v Celju; 1888-1900 župnik v Vitanju; 1900-1905 župnik na Vidmu (tudi dekan); 1896-1902 poslanec štajerskega deželnega zbora; 1897-1902 državnozborski poslanec. Žolgar, Mihael (1833-1890), šolnik in politik; 1865-1868 gimnazijski profesor v Celju; 1868-1872 v Kranju; od 1872 ponovno v Celju; 1878-1890 poslanec štajer- skega deželnega zbora v celjski kmečki kuriji. 333 A Abram, Filip 275 Adámek, Karl 41 Adelstein, bistriški gostilničar 143 Adler, Viktor 39, 41, 172, 322 Ambroschitsch, Edwin 243 Ambrožič, spodnještajerski okrajni šolski nadzornik 81 Andrássy, Gyula 9, 10, 322, 323 Angerle, celjski inženir 128 Attems, Friedrich 105, 106 Auersperg, Adolf 317 Auersperg, Karl 5, 8, 9, 10, 12, 14, 16, 18, 29, 31, 34, 44, 51, 64, 71, 125, 130, 135, 297, 322 Auspitz, Rudolf 27 Ausserer, Karl 102, 129, 159, 161, 165, 182, 185, 186, 187, 188, 189, 195, 204, 217, 222, 251, 322 B Bacquehem, Oliver 168, 292, 293, 322 Bancalari, Josef 131 Barbo, Josip 29 Baš, Franjo 6 Baš, Lovro 269 Beck, Georg 6 Belcredi, Egbert 41, 322 Berg, Karl 191 Berks, Hugo 24, 25, 103 Besozzi, Max 108, 322 Beust, Friedrich 12, 322 Bezenšek, Anton 177 Bindlechner, Franz 31, 65 Blanke, W. 218 Blažič, Štefan 218, 243 Bleiweis, Janez 28, 74, 323 Boess, Franz 205 Borges, mariborski adjunkt 96 Brandstetter, Friedrich 31 Bresnigg, Karl 72, 120, 121 IMENSKO KAZALO Brettschneider, Ludwig 250 Brože, Anton 159 Bülow, mariborski stavbarski adjunkt 128 C Chertek, Emil 28, 34, 323 Chlumecky, Johann 27, 323 Clam-Martinic, Jindřich 15, 28, 33, 323 Conrad 35, 77, 79, 80, 81, 86, 90, 105, 109, 125, 139, 163, 194 Coronini, Franz 14, 23, 39, 167, 259, 323 Cvirn, Janez 5, 6, 7 Č Čuvan, Karl 156 D Dečko, Ivan 87, 88, 90, 129, 130, 142, 144, 158, 164, 175, 181, 183, 204, 214, 216, 223, 224, 227, 235, 237, 247, 251, 253, 254, 255, 256, 262, 264, 267, 268, 272, 274, 275, 277, 284, 289, 323 Deljan, Jakob 211, 239 De Pretis, Sisinio 10 Derschatta, Julius 176, 243, 244, 265, 276 Dominkuš, Ferdinand 20, 92, 95, 100, 103, 104, 157, 158, 161, 162, 186, 188, 189 Duchatsch, Ferdinand 19, 24, 30, 66, 68, 70, 76, 77, 92, 106, 113, 133, 298, 323 Dunajewski, Julian 30, 35, 168, 169, 258, 259, 272, 295, 323 334 E Eckl, Ernst 120, 218, 252 Ehmer, Jacob 17, 92 Engel, Emanuel 169 Essenbeck, baron 128 Etienne, Michael 10 Eybesfeld, Conrad 34, 323 F Falkenhayn, Julius 27, 28, 43, 169, 171, 292, 293, 324 Fanderlik, Josef 261, 324 Farkaš, Ivan 251, 254 Felicetti, vladni komisar 148, 150 Ferjančič, Andrej 276 Fichtenau, nemški ptujski volivec 218 Fiedler, ministrov svetovalec 163 Filaferro, Ferdinand 217 Filipič, Ludvik 150, 252 Finetti, slovenjgraški okrajni glavar 158 Fischer, Jasna 5 Fischhof, Adolf 10, 324 Fladung, mariborski kancelist 96 Fleischer, konjiški apotekar 22 Flucher, Janez 92, 103 Foichich, mariborski adjunkt 96 Foregger, Richard 19, 24, 25, 77, 78, 80, 84, 90, 91, 110, 131, 165, 166, 178, 180, 181, 182, 194, 195, 196, 204, 206, 208, 242, 244, 256, 257, 263, 265, 270, 275, 276, 284, 288, 298, 324 Formacher, bistriški župan 113 Forstner, mariborski kanclist 96 Franc Jožef 9, 12, 57, 112, 113, 214 Franz, gozdarski komisar 128 Fras, tkalec 218 Friedjung, Heinrich 39 Fritscher, Karl 252 Fürstbauer, Thomas 242 Fürst, Jožef 218 G Gasteiger, J. 156, 162 Gattner, celjski rudarski komisar 128 Gautsch von Frankenthurn, Paul 168, 179, 206, 207, 258, 265, 272, 324 Geimeier, brežiški okrajni komisar 128 Gelingsheim, Karl 195 Georg, Josip 235 Geršak, Ivan 136 Gertscher, predsednik celjskega okrožnega sodišča 184 Girstmayer, Johann 76 Giskra, Carl 130 Glančnik, Jernej 119, 136, 234 Glantschnigg, Eduard 25, 70, 85, 109, 112, 113, 116, 143, 149, 159, 165, 175, 186, 194, 202, 216, 223, 256, 283, 324 Glinšek, Matevž 227 Gödel-Lannoy, Hermann 20, 21, 22, 24, 26, 73, 74, 75, 90, 114, 125, 157, 160, 162, 164, 165, 166, 174, 186, 197, 251, 324 Gorjup, ptujski usnjar 218 Götz, Thomas 22, 242 Gregorec, Lavoslav 20, 31, 70, 76, 86, 89, 91, 112, 128, 131, 132, 135, 136, 137, 139, 142, 144, 156, 159, 164, 165, 166, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 208, 214, 216, 223, 225, 230, 231, 255, 257, 262, 263, 269, 270, 272, 275, 276, 282, 286, 324 Gregorič, Anton (Alojzij) 136, 177 Gregorič, Vekoslav 82 Grégr, Eduard 169, 170, 325 Grocholski, Kasimir 28 Gross, gostilničar v Sv. Martinu na Pohorju 158 Günzel, Franz 273 Gussenbauer, Adolf 243 Gutscher, Johann 76, 108, 109 H Haas, celjski okrajni glavar 87, 160 Haas, F. 103 Hackelberg, Rudolf 98, 191 335 Hagge, mariborski okrajni živinozdravnik 128 Hauptmann, posestnik iz Ponikve 131 Hausenbichler, Janez 133, 240, 269 Heilsberger 100 Heilsberg, Josef Alfred 76, 265 Hein, mariborski okrajni glavar 128, 160 Heinricher, Johann 110, 118, 129, 130, 131, 160, 183, 184, 224 Heller, nemški ptujski volivec 218 Hempel, P. 103 Herbst, Eduard 9, 10, 16, 325 Herman, Mihael 20, 26, 57, 66, 73, 74, 89, 92, 99, 100, 103, 137, 157 Hickl, ptujska vdova 218 Higersperger, Ana 150 Higersperger, nemški odvetnik 113, 143 Higersperger, stotnik 150 Hofmann, Franz 148, 152 Hohenwart, Karl 8, 13, 14, 19, 23, 24, 28, 33, 46, 73, 75, 80, 167, 168, 174, 179, 197, 207, 213, 230, 258, 259, 260, 261, 263, 292, 297, 298, 299, 325 Horst, Julius 28, 29 Hrašovec, Juro 241, 277, 279, 286, 290, 293, 325 Hribar, Dragotin 267, 268, 286 Hubad, Franc 121 Hutter, ptujski šnopsar 218 J Jaworski, Apolinary 260, 261, 293, 325 Jenks, William A. 6 Jerman, Jožef 157, 158, 159, 162, 165, 166, 186, 187, 188, 190, 205, 229, 251, 253, 254 Jessernigg, pristaš nemške stranke 150 Jireček, Josef 35, 325 Jožef II. 111, 112, 113 Jurašek, France 150 Jurtela, Fran 136, 162, 177, 187, 198, 205, 218, 251, 252, 254, 262, 267 K Kada, Ferdinand 17, 92 Kaiserfeld, Josef 92 Kaiserfeld, Moritz 18, 92, 98, 160, 325 Kaiser, ptujski šnopsar 218 Kallina-Urbanow, Franz 17 Kaltenegger, Mathias 75 Kamerer, celjski nemški mesar 152 Kandolini, E. 156, 162 Karl Korb-Weidenheim 28 Karlon, Alois 94, 253, 325 Kasimir, ptujski trgovec 217 Kasper, nemški ptujski volivec 218 Kermavner, Dušan 5 Kleinsasser, ptujski volivec 218 Klun, Karl 176 Knarr, Walter 6 Knez, Neža 149 Kočevar, Štefan 113, 325 Kokoschinegg, Gustav 183, 208, 250, 252, 256, 263, 289, 326 Kolenc, ptujski trgovec 217 Končnik, Valentin 194 Korb-Weidenheim, Karl 28, 29, 326 Korže, Janez 149 Kos, oplotniški nemški volivec 22 Kovač, Franc 251, 254 Kovač, Martin 150 Kramář, Karel 170, 326 Krek, Janez Evangelist 200, 326 Kremer, Alfred 35, 36, 326 Kriegs-Au, Adolf 34, 326 Kronawetter, Ferdinand 261, 326 Kübeck, Guido 70, 86, 95, 98, 100, 101, 109, 114, 128, 160, 185, 186, 187, 189, 191, 234, 326 Kuenburg, Gandolf 259, 295, 327 Kukec, Simon 239 Kukovec, Jožef 81, 92, 103, 157, 162, 239, 251, 326 Kummer, notar in predsednik konjiške krajevne skupine Südmarke 244 Kunstek, Luka 159 Kus, Jožefina 150 336 L Laginja, Matko 263 Lapajne, Ivan 199, 200, 327 Larisch, Julius 131 Lasser, Josef 5, 16, 27, 29, 34, 44, 51, 64, 71, 98, 125, 297, 327 Lattermann, predsednik graškega višjega deželnega sodišča 124 Lederer, konjiški župan 244 Leitner, mariborski okrajni komisar 128 Leon, Johann 159 Leon XIII. 171 Leskošek, nemški ptujski volivec 218 Lešnik, Franc 26, 89 Levičnik, konjiški okrajni sodnik in ministrski svetnik v pravosodnem ministrstvu 126, 184 Liechtenstein, Alfred 33, 41, 94, 142, 327 Liechtenstein, Aloys 41, 94, 133, 327 Lienbacher, Georg 33, 133, 261 Likar, Janez 148, 149, 150 Linhart, celjski stavbarski praktikant 128 Lipold, Jožef 251, 253, 254, 327 Lipovšek, predsednik krajevnega šolskega sveta celjske okolice 70 Lobkowitz, Georg 169, 327 Logar, J. 156, 162 Lohninger, Mathias 66, 97 Lončar, Franc 235, 242, 243, 274 Lorber, mariborski zdravnik 65, 66 Lueger, Karl 38, 171, 259, 327 Lutz, Albert 148 M Macun, Ivan 88, 327 Macur, Katarina 149 Madejski, Stanislav 292, 293 Mahnič, Anton 299 Majar, ptujski klobučar 218 Malič, Nemec iz Sv. Marjete pri Pesnici (danes Pernica) 22 Malle, Anton 146, 148, 149, 151, 152, 153 Mareck, Wenzel 84, 165 Margheri, Albin 24 Maritschnigg, Johann 248 Marko, mariborski nemški volivec 64 Masaryk, Tomáš Garrigue 170, 327 Mathes, Carl 240 Matić, Dragan 5 Matthäusom Reiserjem 84 Mattuš, Karel 88, 328 Mazzura, Šime 240 Melik, Vasilij 5, 6 Michelitsch, Johann (Hans) 72, 85, 113, 194, 195, 217, 218 Miklošič, Fran 35, 328 Morré, Karl 190, 328 Moscon, Julius A. 97, 186, 252, 254 Müller, loški trgovec in poštar 22 Mulley, Josef 124 N Nabergoj, Ivan 263 Nagele, Anton 85, 131, 141 Napotnik, Mihael 5, 232, 233, 234, 280, 281, 328 Neckermann, Josef 70, 84, 92, 101, 113, 137, 138, 143, 155, 159, 185, 194, 228, 229, 237, 238, 242, 243, 252, 267, 268, 269, 275, 277, 287, 290, 328 Neubauer, mariborski okrajni inženir 128 O Oechs, Wilhelm 222 Ogradi, Franc 233, 269 Ornik ml., ptujski pek 218 Osterberger, nemški ptujski volivec 218 Ott, ptujski nemški volivec 218 337 P Pavich, mariborski okrajni glavar 87 Pengu, tajnik okrajnega zastopa 217 Perc, Andrej 222 Pernat, nemški ptujski volivec 218 Pernerstorfer, Engelbert 39, 208, 261, 328 Pfrimer, Julius 66, 328 Pino Friedenthal, Felix 36, 167, 328 Pirich, ptujski usnjar 218 Pisk, predstojnik nemške ptujske posojilnice 72, 120 Plener, Ernst 14, 38, 169, 184, 259, 261, 276, 292, 293, 295, 328 Plener, Ignaz 9, 328 Podgornik, Fran 262 Porekar, Anton 242, 243 Posegg, L. 21, 22, 26, 103 Poskočil, ptujski trgovec 218 Potocki, Alfred 13, 328 Pramberger, mariborski adjunkt 96 Pražák, Alois 27, 28, 36, 43, 75, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 99, 124, 126, 129, 130, 132, 141, 163, 168, 169, 182, 187, 188, 202, 203, 204, 205, 259, 260, 270, 273, 274, 279, 295, 298, 329 Premerstein, ptujski okrajni glavar 114, 160 Premrau, Franz 81 Prijatelj, Ivan 5, 6 Puff, mariborski avskultant 96 Purgaj, Franc 252, 254 Pusswald, Karl 168 R Radej, Fran 20, 65, 66, 92, 97, 100, 102, 103, 104, 136, 137, 141, 157, 158, 160, 162, 165, 189, 190, 214, 251, 254, 329 Raič, Božidar 26, 79, 81, 89, 90, 91, 121, 137, 144, 157, 160, 162, 164, 165, 166, 174, 176, 177, 185, 187, 329 Raiffeisen, Friedrich Wilhelm 117, 119, 200 Rakusch, celjski trgovec 224 Ranner, spodnještajerski okrajni šolski nadzornik 81 Rapoc, Fran 119 Rast, Max 19, 24, 76 Reberšak, Mica 149 Rechbauer, Karl 100 Reicher, Heinrich 244 Reiser, Matthäus 68 Remiz, ptujska vdova 218 Reuter, Karl 30 Riedl, celjski rudarski komisar 128 Rieger, František Ladislav 10, 15, 28, 33, 329 Robič, Franc 183, 251, 254, 255, 256, 257, 289, 329 Rodoschegg, Franc 113, 114 Rosina, Fran 286, 329 Rozman, Franc 5, 6, 7 Rožek, spodnještajerski okrajni šolski nadzornik 81 Rumpler, Helmut 6 Rumpler, rogaški adjunkt 96 Rupnik, brežiški okrajni glavar 140 Russ, Victor 27 Ruter, Ferdinand 239 S Sajowic, starosta prazničnega odbora prvega občnega zbora Südmarke v Celju 243 Schaffernack, slovenjgraški pisar 128 Scharschmid, Max 169 Schaupp, Johann 76, 242 Schilling, mariborski adjunkt 96 Schmerling, Anton 98, 196, 329 Schmeykal, Franz 169, 329 Schmiderer, Josef 30, 31, 65, 66, 68, 70, 80, 82, 91, 92, 100, 125, 129, 133, 155, 156, 159, 160, 162, 165, 166, 251, 252, 254, 256, 257, 329 Schmitt, F. 17, 103 Schneider, mariborski knjigovodja 96 338 Schneid, Josip 24, 28, 46, 74, 77 Schnoppel, ptujski sodar 218 Schönborn, Friedrich 168, 292, 293, 330 Schönburg, Josef 169 Schönerer, Georg 38, 39, 171, 194, 195, 223, 283, 284, 330 Schreiner, Moriz 96, 144, 161, 181, 186 Schrey, svetnik celjskega sodišča 125 Schullfink, nemški ptujski volivec 218 Schulze-Delitzsch, Franz Hermann 117, 118, 119, 200 Schwarzenberg, Karl 259 Schwegel, Josef 28, 330 Seeder, J. 103 Seidl, Konrad 20, 21, 31, 64, 65, 66, 68, 103 Selinšek, ptujski trgovec 218 Sernec, Janko 62, 65 Sernec, Josip 7, 25, 55, 62, 83, 89, 100, 104, 122, 124, 131, 136, 137, 139, 144, 145, 146, 162, 164, 186, 189, 191, 200, 202, 204, 205, 214, 216, 223, 224, 227, 229, 239, 247, 251, 254, 255, 256, 267, 268, 269, 277, 281, 288, 318, 330 Sideritsch, načelnik ljutomerskega gasilnega društva 219 Sievers, baron iz Rusije 245 Simonitsch, Josef 212 Simon, Paul 142 Skene, Alfred 8 Skoberne, Jurij 152 Smolka, Franciszek 330 Sokol, Helena 150 Spinčić, Vjekoslav 263 Stadler, J. 166 Starkl, Theodor 233, 252, 284, 289, 290 Steinbach, Emil 259, 295, 330 Steinwender, Otto 195, 244, 263, 276, 330 Stendte, ptujski sodar 218 Stepischnegg, Maximilian 5, 31, 32, 125, 126, 143, 164, 232, 233, 330 Steyer, Josef 251 Stibenegg, Josef 226, 227 Stiger, Gustav 223, 224, 330 Störk, mariborski okrajni cementarijaš 128 Strafella, Franz 72, 120 Streit, Moritz 35, 79 Stremayr, Karl 14, 15, 16, 27, 28, 29, 34, 35, 43, 46, 96, 98, 317, 330 Studen, Andrej 7 Sturm, Eduard 182, 298 Suess, Eduard 9, 168, 331 Svoboda, Adalbert 17 Swoboda, nemški ravnatelj celjske gimnazije 138, 194 Š Šah, Karl 146 Škorjanc, priča Neže Knez 149 Šorn, priča Neže Knez 149 Šoštarič, F. 162, 218 Šuc, Josip 135 Šuc, Jožef 68, 92, 94, 95, 96, 97, 100, 103, 157, 162, 191, 251, 254, 331 Šuklje, Fran 45, 81, 176, 262, 265, 275, 280, 299 Šuman, Josip 75 T Taaffe, Eduard 5, 6, 8, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 20, 22, 23, 24, 27, 28, 29, 30, 31, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 41, 42, 43, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 64, 70, 75, 76, 78, 79, 86, 90, 94, 105, 116, 126, 127, 129, 132, 134, 140, 142, 146, 155, 163, 164, 167, 168, 169, 170, 172, 173, 174, 177, 178, 180, 183, 193, 200, 207, 208, 221, 228, 248, 250, 251, 255, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 265, 266, 270, 272, 273, 282, 287, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 299, 317, 318, 319, 321, 331 Taaffe, Ludwig 12 339 Tavčar, Ivan 86 Tax, celjski policijski komisar 242 Tilšer, František 169 Tomandl, konjiški nemški volivec 22 Tomažič, Pavel 148, 149, 150 Tomschegg, Johann 113, 160 Tone 152 Tonkli, Josip 139, 163, 206, 207 Trautvetter, K. 103 Treo, Dragotin 235, 237 Trstenjak, Davorin 214, 331 Trstenjak, ljubljanski magistratni uradnik 239 Turk, nemški ptujski volivec 218 Turner, Pavel 141, 223, 234, 331 V Valentinčič, K. 156, 162 Veršec, Franc 161, 240, 241 Veršec, Helena 240, 241 Videmšek, Marko 149 Vitezić, Dominik 174 Vogelsang, Karl 41, 171, 331 Vošnjak, Josip 5, 6, 7, 17, 19, 20, 26, 46, 47, 61, 62, 63, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 86, 87, 89, 90, 91, 94, 96, 104, 105, 116, 117, 119, 124, 125, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 139, 140, 141, 142, 146, 163, 164, 165, 174, 175, 176, 207, 216, 219, 223, 298, 321, 331 Vošnjak, Miha 117, 118, 119, 120, 121, 122, 128, 136, 142, 146, 157, 161, 162, 164, 166, 174, 175, 176, 178, 179, 183, 185, 188, 191, 197, 198, 199, 202, 203, 204, 214, 219, 227, 230, 251, 254, 255, 257, 269, 331 Vrečko, Josip 235, 237, 241 W Wagner, brežiški okrajni glavar 230 Walland, celjski trgovec 224 Walland, Loiz 22, 227 Wambrechtsamer, Leopold 150 Wasser, predsednik graškega višjega deželnega sodišča 83, 99, 124, 205, 260 Wassitsch, Konrad 150, 151 Wegschaider, trgovec 218 Weitlof, Moriz 38, 180, 231, 332 Welsersheimb, Zeno 35, 292, 293 Wibmer, ptujski šnopsar 218 Wiesthaler, Franz 18, 19, 24, 30, 43, 88, 248, 332 Windischgrätz, Alfred 292, 293, 332 Winkler, Andrej 40, 75, 260, 297, 332 Winkler, mariborski namestnijski adjunkt 128 Wokaun, Emanuel 290, 332 Woschnagg, Franz 219, 220 Woschnagg, Hans 219, 220 Wretschko, Anton 25, 32, 222, 233 Wretzl, Miha 115 Wunder, štajerski deželnozborski poslanec 190 Wurmbrand-Stuppach, Gundacker 37, 98, 114, 140, 160, 206, 218, 265, 272, 292, 293, 295, 332 Z Zaleski, Filip 168 Zarnik, Valentin 81 Zedlitz, celjski okrajni komisar 128 Zemene, Marija 150 Ziemiałkowski, Florian 28, 168, 332 Zindler, spodnještajerski okrajni šolski nadzornik 81, 91 Zoff, celjski namestnijski praktikant 128 Zwenkel, Anton 240 Zwenkel, Kathi 240 Ž Žičkar, Josip 126, 136, 164, 165, 199, 332 Žitek, Josip 81, 120, 136, 138 340 Žnideršič, Ignac 17, 92, 100, 103, 128, 156, 162 Žolgar, Mihael 92, 96, 97, 101, 103, 159, 164, 252, 332 Žumer, nemški ptujski volivec 218