Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski frgi. Leop. Podlogar. 1. Bela peč. (789 /n. 563 prebivalcev.) |rg Bela peč, imenovan tudi Fužinc (Weissenfels), leži v severo-zapadnem kotu Kranjske, v kotličasii soteski med sivimi ste-nami Julijskih planin na jugu in temnozeleno porastlimi grebeni Karavank na severu. Trg je romantična točka, odkoder obiskujejo izletniki krasni Belopeški jezeri in strme ali pa še laziio na ponosni, v nebo kipeči Mangart (2678 m), čigar vrh se zrcali v kristalnočistih vodah omenjenih jezer. Leži Bela peč ob državni železnici (otvorjeni 14. decembra 1, 1870) in ob deželni cesti Podkoren-Rateče-Fužine-Koroška meja (9'6 km). Zgornji del tega trga, Podklanec, (Stiickl) imenovan, je sedež be-lopeške železne industrije. Izdelujejo ondi nove patentirane ameriške verige. Hiše belopeške so raztresene ob cesti in ob pogorju. Ljudstvo se povcčini peča z živinorejo. Govori pretežno nemški jezik. Starejši rod pač razume in tudi govori za silo slovensko, mlajši pa je vzgojen čisto v nemškem duhu. Trg Bela peč šteje 563 prebivalcev, občina pa 754. Pripada okrajnemu glavarstvu v Radovljici in sodniji v Kranjski gori. Od 19. novembra 1918 je zaseden po Italijanih. Župnija Bela peč pripada radovljiški dekaniji. Oskrbuie jo župnik brez pomočnika. Nekaj manjšaje kakor občina; šteje 691 duš. Šola je dvo-razredna. Svetišč ima Bela peč dvoje: cerkev sv. Lenarta, ki je župnijska, in kapelo sv. Janeza Nepomučana v gradu »Stiickl«. Rude in lesa bogati kraj je vabil ljudi že v p r edrimski dobi, da so se naseljevali v tej varni in tihi soteski in se lotili železne obrti. Tod čez je morda potoval Julij Cezar leta 57. pred Kristom, ko je šel nad Noričane. Ob prihodu na sedanje Koroško je ustanovil postajo »Ad tres vias — ob treh ces-tah«, današnji Trbiž. Po ljudskem preseljevanju so se naselili tod karantanski Slovenci. Koficem devetega stoletja (880) so dobili frizinški škofje posestva na južnem Stran 26__________ VRTEC ___________________Leto 50 Koroškem v Rožni dolini. V redko naseljene kraje po bližini so začeli potem okoli leta 1030. naseljevati Nemce iz Koroške in iz Tirolske1. Grad nad belopeškim trgom, ki je danes v razvalinah, je bil zidan leta 1431. Zidal ga je celjski grof Friderik II. Leta 1405. se je bil poročil z Elizabeto, edino hčerjo kneza Štefana Frankopana. Čez sedem let se je pa ločil od nje. Deset let potem se je posrečilo njegovemu očetu Hermanu, da je ločena spravil, pa ta sprava je bila Elizabeti usodna, Drugi dan po spravi so jo našli rartvo v postelji. Javno se }e govorilo, da jo je zabodel ponoči njen soprog zaradi neke hrvaške plemkinje nižje vrste, po imenu Veronike, s katero se je proti očetovi volji skrivaj poročil. Oče Herman je nato sina hudo pokoril. Veroniko je obdolžil čarovnije, češ da je očarala in premotila sina. Ko so jo pa spoznali sodniki po dol-gotrajnih pravdah za nedolžno, jo je dal Herman ujeti in odpeljati v grad Ostrovec. Tam jo je nekaj časa stradal, pa ker mu je bilo to čakanje na njeno smrt predolgo, je poslal tja dva viteza, ki sta jo utopila (1428). Friderika je bil pa dal zapreti v težko ječo. Po smrti Veronike mu je sicer odprl vrata ječe, a na očetovem dvoru v Celju se ni smel več prikazati, Živel je potem Friderik nekaj let v prognanstvu na Lipniškem gradu pri Radovljici, kjer je zelo žaloval za Veroniko in večkrat obiskal njen grob v kartuzijanskem samostanu v Jurjevem. Leta 1431, se je odpravil na romanje v Rim, da javno zadosti kot izpokornik za zločin, ki ga je bil storil z umorom Elizabete, modruške kneginje. Na potovanju ga je pa spoznal Nikolaj, mejni grof iz Ferare. Vrgel ga je v ječo in tam obdržal, dokler ga ni rešil z veliko odkupnino njegov sorodnik Henrik IV., goriški grof. Ko se je vrnil potem Friderik na Lipniški grad, je dal sezidati grad v Beli peči in je tam večkrat pre-bival in vladal ortenburško posest, ki je segala od izvira Save pa dol ob Savi do ljubljanske ravnine.2 Ta ortenburška posest je pripadla, ko so izumrli Ortenburžani, Ce-ljanom 1. 1420. Na mestu, kjer je sezidal Friderik v Beli peči grad 1. 1431., je stal grad sicer že tudi prej, a je bil v razvalinah. Kdo je sezidal prvotni belopeški grad, se ne ve. Nekateri trdijo, da so ga sezidali plemiči, ki so prišli v ta kraj kot fevdni podložniki ali vazali iz Saškega, kjer je stal njih rodni grad Weissenfels3. — Belopeški graščaki so izvrševali tudi sodno oblast nad podložniki. Še danes se kaže kraj, kjer so stale vislice za zločince. (Glej »Vrtec« 1919, str. 141.) V četrtek, na dan pred sv. Martinom v Ietu 1456., je padel v Belem gradu pod meči zarotnikov zadnji Celjan, grof Urh, edini sin grofa Fride-rika (f 1454) iz njegovega zakona z nesrečno Elizabeto Frankopanko. Bo-gata celjska dediščina je potetn pripadla Habsburžanom. Avstrijski vladarji so imeli na pridobljenih graščinah svoje upravitelje ali oskrbnike (Pfleger) ali pa so dajali posestva raznim plemiškim rodovi-nam v zastavo. Pozneje so jih tudi prodajali v neomejeno last. Pripomnimo 1 Schumi, Archiv I. 22. — 2 Dimitz, G. Kr. I, 309. — 3 Schumi, Archiv I. 22. Leto 50____________________VRTEC____________________Stran 27 naj še, da so zidali belopeški grad bližnji sosedje-tlačani, posebno Rate-čanje, ki pripovedujejo šc sedaj, kako trdo so morali delati njih pradedje. Zjutraj je šel tlačan z volom vozit, zvečer je prišel domov le z volovo kožo. Še sedaj se tudi čuti neka mržnja med Belopečani in Ratečani. Poslednji pravijo Belopečanom »purgarji«, Belopečani pa Ratečanom »coklarji«. — To mimogrede! Na belopeški graščini nahajamo to-le vrsto oskrbnikov in gospodar-jev, kolikor se je dala zaslediti iz starih letopisov in listin: Leta 1470. Jurij Skodl, » 1550. grof Franc Thurn-Oberstein (stari grad nad Kamnikom), » 1575. grof Dietrichstein, » 1612. baron Khevenhiiller, » 1636, knez Eggenberg, » 1647. pl. Benaglia, » 1685. Volk Turjaški, » 1685. Trillek, » 1688. Schmidhofen-Kovačič, » 1706. Rechbach. V 18. stoletju so Rechbachi zidali nov grad Podklancem (Stiickl) in ga potem prodali rodovini Kos. Omenja se Frand Kos (fl. 12. 1839.). Danes je nekdanja belopeška graščina last belopeškega tovarniškega pod-jetja; »Aktiengesellschaft: Stahlwerke Weissenfels«. (Nadaljevanie.)