Zdravko Mikuš Štefko in Matko Otrožka igrica v treh dejanjih. (Dalje.) Franee: No, pa mi pomagaj! Matko (vpije): E—ruk! E—ruk! — Dobio je! Zdaj se pa le dvigaj od veje do veje, ampak ob deblu, veš, da se ti veja ne odlomi. Franee: Bom! (Pleza po kaki lestvi za odrom.) Matko (gre na oder in od daleč gleda): No, le tako naprej, kinalu boš pri gnezdu. France: Čivkanje že slišim. Matko (veselo): Živijo! Prinesi gnezdo z mladički dol! France: So že res, pa kako so veliki, trije so notri. Matko: Kar dol z njimi! Franee: Ja, kako bom pa plezal z eno roko? To ne gre! Matko: Mora iti! Deni gnezdo za srajco, pa bo šlo! France (jokaje): Matko, jaz ne morem. Matko: Nič se ne kisaj, kar plezaj! Franee: Ko se pa tako bojim! Matko: Pa gori ostani! Franee: Vidiš, kako gre težko. 49 (Par trenutkov odmor. Potetn se sliši težko hropenje Francetovo.) Matko: Saj gre, kmalu boš na sredi. (Francetu se odlomi veja in z njim vred pade na tla.) France (zakriči): Ojoj, ojoj! Moja noga! Mati, mati! Matko (skoči za oder in privleče Franceta na prizo-rišče): Prekla nerodna, ali si moral pasti! (Gnezdo z mladiči ostane zadaj.) France (ležeč na tleh, se prijema za nogo in vzdi-huje): Oh, raoja noga, moja noga! Matko: Kaj pa javkaš ? Rajši mi povej, kam naj te za-viečem! France: Domov! Matko: 0 kajpak, da me bodo tvoj oče nabili! France: Vsaj do vrta me zavleci, od tani bom pa že sklical domače. (Ves čas pogovora tiho stoka.) Matko: Naj bo, ampak s tako nerodo ne grem nikoli več nikamor! Franee: 0, saj bom tudi jaz šel rajši v šolo nego s teboj. *#¦ Matko: Kamor hočeš! (Ga vleče pod pazduho čez oder. France včasih zaječi.) Zastor. — Prememba. 1 Četrti prizor. I (Soiba.) | Franee (leži v postelji, poleg nje stoji mati): Mati, prosim malo vode. , Mati: Ubožček, ali te hudo boli? | France: BolL, boli, pa ne samo noga. Hudo mi je tudi, ker sem vani napravil tako žalost in toliko truda, in to v največjem delu. Celo noč ne spita zaradi mene z očetoni. Mati: Ko se nama pa tako sniiliš. France: 0, zdaj vidim, kako me imate radi. Jaz sein vas pa tolikokrat žalil. J Mati: Kajne, da boš zdaj bolj priden ? 1 France: Ljuba mati, nikoli več se ne bom šel potepat. Mati: Le glej, da ne boš nikoli pozabil današnje ob-ljube! 50 W France: Ne bom je, mati, ne! ^^^^^ f] Mati: Le zapomni si: kdor staršev ue uboga, ga tepe nadloga! Peti prizor. (Lojzek in Milka priteoeta v sobo.) Lojzek: Na, France, to jabolko, ki so mi ga dali stric Jurij, ko seni jim nesel pismo na pošto. Milka: In jaz ti dam tole podobico, ki so mi jo dali gospodična v šoli, ker seni bila pridiia! France (vesel): Kaj bosta pa sama imela? Lojzek: Dokler boš bolan, ti bom dal vsa jabolka, kar jih bom zaslužil. Milka: In jaz vse podobice, kar jih bom dobila v šoli. France: Kako sta vidva dobra! Mati: Jaz vama bom pa dala medu ua kruhu. Lojzek: Juhuhu! Pa še Francetu, kajne, mati? Milka: Da, tudl Francenaj najino dobi, kev je holaii! France: Hvala vama, ali jaz še ne morem kruha, ker sem še preslab. Vama ga bodo dali mama. Mati: Tako je! Vidva, Lojzek in Milka, bosta jedla kruh z medom; tebi, France, boni pa spekla jabolko. Vsi: Bog vam povrni, mati! I Milka: France, jaz ti bom prinesla tisto knjigo s po-dobanii, da jih boš gledal. France: Le prinesi jo, Milka, podobe prav rad gledam. Milka (steče po knjigo in se takoj vrne). I Mati: No, otroka, zdaj pa pojdimo, da bo France po-čival. Milka (skozi vrata): Na, France, tu je knjiga. (Mu jo poda.) France: Kako si pridna, Milka! 1 Mati: Nič se ne obračaj, France, da se ti noga ne premakne. France: Saj se ne bom, čeprav me ves hrbet boli. Mati: Le ubogaj zdravnika, da boš prej zdrav! France: 0, saj bom priden! Mati (odpelje otroka ven). (Dalje.) . 51