Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani


\


t*<

i



•t

/

\



/

I

jO

„5vetovna knjižnica 4 *

= Vi, =

BREZ DOGME.

Roman.

Spisa! H. 5ienkiewicz

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski

Tiskala in zal. „GorišKa Tiskarna" A. Gabršček,
ooooo  Gorica 1904 o o o o o

647o6

til  jm/

/M rt

IM

J>


Rim,  dne 9. prosinca.

Pred meseci sem srečal svojega tovariša in pri¬
jatelja Josipa Sniatinskega, ki se je pospel v posled¬
njem času do odličnega stališča med našimi pisatelji.
V razgovorih o književnosti je omenjal Sniatinski
velik pomen spominskih spisov na sploh. Rekel je, da
človek, ki zapusti spominski spis, bodisi že dober ali
slab, samo da je le odkritosrčno pisan, izroča in daje
bodočim psihologom in romanopiscem ne le sliko svo¬
jega časa, marveč edino pravo, človeško listino, ka¬
teri je mogoče verjeti. Napovedoval je tudi, da bo¬
doča oblika povesti bo izključno oblika spominskih
listov; končno je trdil, da kdor piše spominske liste,
ta že s tem deluje za družbo ter si pridobiva pravico
do zaslug.

Ker imam že petintrideset let na hrbtu ter se ne
spominjam, da bi bil kedaj že storil kaj za svojo
družbo, bodisi radi tega, ker mi je življenje po do¬
končanih študijah na vseučilišču minevalo, s kratkimi

— 6  —

prestanki, za mejo; ker nadalje navzlic vsemu hu¬
morju, s kakoršnim se na to spominjam, in vsemu
skepticizmu, s katerim sem nalik gobi prenasičen, ne
tiči mala grenkost v tem priznanju, radi tega sem se
odločil, pisati spominski list. Ako ima biti to zares
delo in zasluga, pa si naj vsaj na ta način kaj pri¬
služim.

Biti pa hočem popolnoma odkritosrčen. Poprimem
se tega dela ne le iz teh višjih ozirov, marveč tudi
radi tega, ker me to delo zabava. Sniatinski trdi, da
kadar se človek privadi zapisovati svoje vtise in misli,
da mu postane to eden najprijetnejših opravkov v
življenju. Ako se pokaže, da je temu drugače, nu, po¬
tem pa se naj Bog usmili mojega spominskega lista!
Varal bi samega sebe, ko ne bi videl že naprej s po¬
polno gotovostjo, da se pretrga kakor preveč napeta
struna. Pripravljen sem prenesti marsikaj radi družbe,
toda dolgočasiti se radi družbe, o ne ! tega ne storim,
ker ne morem.

Nasprotno pa sem sklenil, ne zbati se prvih te¬
žav ; poskusim torej, privaditi se in dobiti zaljublje¬
nost v to delo. Sniatinski mi je med razgovorom
ponavljal neprestano : »Samo ne poslužuj se nikakega
sloga, ne piši v književnem jeziku.« Mala stvar ! To
mi je dobro znano, da čim znamenitejši je pisatelj,
tim manj piše v književnem jeziku; toda jaz sem di¬
letant, ki nimam v oblasti oblike. Znano mi je iz lastne
skušnje, da človeku, ki mnogo misli in močno čuti, se
zdi večkrat, da je treba samo zapisati preprosto to,
kar človek misli in kar čuti, pa že nastane iz tega
nekaj nevsakdanjega, — med tem pa, ko se tega lotim,

— 7  —

zaidem takoj v stilistične oblike, in najsi bi pisal za
samega sebe, v nekako lego, v splošno frazeologijo ;
misel mi noče splavati preko roke, prstov in peresa
na papir, in lahko rečem, da ne glava pero, marveč
pero vodi glavo, vodi pa jo na plitev, prazen in ume¬
ten način. Tega se tudi bojim o sebi, zlasti še radi
tega, kajti ako mi primanjkuje izurjenosti v peresu,
slikovitosti in pisateljski preprostosti itd., mi gotovo
ne primanjkuje vkusa, — da se mi utegne lastni slog
ogabiti do te stopinje, da mi bo delo naravnost ne¬
mogoče. Toda to se pokaže pozneje. Sedaj namera¬
vam opremiti lastni spominski list s kratkim biogra-
fičnim uvodom.

Imenujem se Leon Ploševski ter sem, kakor sem
omenil višje, petintrideset let star. Sem potomec pre¬
možne rodbine, ki je do zadnjega časa ohranila iz¬
datno večje nego srednje premoženje. Kar se mene
tiče, vem, da rodbinskega imetja ne povečam, pa ga
tudi ne zapravim. Nahajam se v takem položaju, da
se mi ni treba povspenjati na nobeno višino, pa tudi
ne iskati službe. Kar se tiče dragocenih in razdirajo¬
čih vedril, sem pravcati skeptik, ki ve, koliko je kaj
vredno, ali z drugimi besedami, ki ve, da je vse jako
malo vredno.

Mati mi je umrla teden dnij po mojem rojstvu.
Očeta, ki jo je ljubil bolj nego svoje lastno življenje,
je jela po njeni smrti napadati melanholija. Ko je pa
ozdravel na Dunaju, se ni hotel več vrniti v svoj
rojstni kraj ; ondotni spomini so mu namreč grozno
razdirali dušo. Zato je odstopil Plošev svoji sestri in
moji teti, sam pa se je preselil v 1848. L v Rim, iz

8

katerega v teku tridesetih let ni nikdar odšel, ne hote
se tako oddaljiti od groba moje matere. Pozabil sem
bil namreč omeniti, da je prepeljal materino krsto iz
domovine in jo dal pokopati na Oampo Santo.

Imamo na Babuini lastno hišo, imenovano po
rodbinskem grbu Časa Osoria. Podobna je kakemu
muzeju. Oče ima namreč nenavadne zbirke, zlasti iz
prvih stoletij krščanstva. Sedaj so postale one vodilna
ideja njegovega življenja. V mladosti se je ta človek
odlikoval s sijajnostjo, bodisi že v telesnem ali dušev¬
nem oziru. Ker mu je ime in veliko premoženje od¬
piralo vsa pota — zato so stavili v njegovo bodoč¬
nost velike nadeje. To vem od onih, ki so se učili ž
njim na berlinskem vseučilišču.

Ukvarjal se je takrat vneto z modroslovjem —
in takrat je vladalo splošno mnenje, da bo njegovo
ime sčasoma vsaj tako sloveče, kakor Cieškovskega,
Libelta itd. Društveno življenje in nečuven vspeh
pri ženskah pa sta ga odtrgala pozneje od strogo
znanstvenega dela. Po salonih so ga imenovali »Leon
1’Invicible«. Navzlic tem vspehom se vendar ni nehal
ukvarjati z modroslovjem, in vsi so se nadejali, da
nastopi nekega dne z nekakim znamenitim delom, s
katerim se proslavi v Evropi.

To upanje pa je bilo varljivo. Od nekdanje sijaj-
nosti je ostalo samo toliko, da je še dandanes med
najlepšimi in najbolj plemenitimi glavami, kar sem jih
srečal v svojem življenju. Tudi slikarji so tega mne¬
nja in še pred nedavnim časom mi je nekdo pravil,
da temeljitejšega tipa za patricija si je težavno pred-
očevati. V znanstvenem oziru je bil in ostane moj

9

oče jako sposoben in zelo izobražen plemie-diletant.
Verjamem, do neke stopinje, ker diletantizem je usojen
vsem Ploševskim, in dokažem to pozneje, ko mi bo
treba govoriti o samem sebi.

Kar se mojega očeta tiče, vem, da hrani v svoji
pisalni mizici že zarumenelo razpravo : »O Trojici«. Pre¬
gledal sem ta rokopis in se dolgočasil ob njem. Spo¬
minjam se samo, da so tam nekake sestave stvarne
trojiee : kisika, vodenca in dušika — s presežno trojico,
slrristalizovano po kristjanstvu v pojmih Boga Očeta,
Boga Sina in Boga Duha; vrhu tega vse polno ana-
logičnih trojk, pričenši z blagrom, lepoto in resnico, in
končavši z logičnim razsodom, obstoječem iz večjih,
manjših premis in sklepa — čudna mešanica Heglovih
idej z idejami IToene-Vronskega, jako umeten napor
mislij, toda popolnoma prazen. Prepričan sem tudi, da
oče noče dati tega tiskati, bodisi že vsled tega, ker
je prišlo spekulativno modroslovje na boben še poprej
v njegovi duši nego na vsem svetu.

Vzrok tega bankrotstva v njegovi duši pa je bila
materina smrt. Oče, ki je kljub svojem priimku : »L’in-
vicible« in kljubu svojemu slovesu kot zmagovalec
src bil neizmerno občutljiv človek, ki je mojo mater
naravnost oboževal, je zastavil množico vprašanj
svoji filozofiji, ali ker ni dobil nobenega odgo¬
vora, niti nikake tolažbe, je spoznal vso njeno niče¬
vost in jalovost v nesreči življenja. Morala je to biti
zares basenska tragedija v njegovem življenju, ko je
prišel nakrat ob dva temelja, ko mu je bilo nakrat
razdrto srce in možgani. Takrat je padel, kakor sem
že omenil, v melanholijo, in potem, ko je ozdravil, se

— 10  —

je vrnil k verskim občutkom. Pravili so mi, da je
časih molil po cele dneve in noči, da je poklekoval
na ulici pred vsemi cerkvami ter postal časih tako za¬
maknjen, da so ga v Rimu nekateri imeli za znore¬
lega, drugi za svetnika.

Očividno pa je dobil v tem več tolažbe nego v
svojih modroslovskih trojicah, kajti polagoma se je
pomiril ter začel živeti istinito življenje. Njegovo srce
se je obrnilo z vso močjo občutkov k meni, obenem
pa se je zaljubil nekako duševno v prve čase krščan¬
stva. Njegov živahen in leteč duh je potreboval hrane.
Po enoletnem bivanju v Rimu se je začel ukvarjati s
starinoslovjem; po teh dodatnih študijah je dospel do
poznanja starodavnih časov. Duhovnik Calvi, moj prvi
odgojitelj ter obenem velik poznavalec Rima, je pri¬
poročil očetu študije o večnem mestu. Pred nekoliko
leti se je oče seznanil ter se naposled celo spoprija¬
teljil z velikim Rossijem, s katerim je prebil po cele
dneve v katakombah. Na hvalo svojim nenavadnim
zmožnostim si je prisvojil v kratkem take znanosti o
Rimu, da je večkrat osupnil s svojim znanjem celo
samega Rossija. Poprijel se je tudi večkrat pisanja,
toda nikdar ni dovršil tega, kar je pričel. Mogoče, da
mu je popolnitev zbirk pobrala ves prosti čas in da
verjetno radi tega ne zapusti ničesar za seboj, razun
zbirk, da se ni omejil na eno dobo, niti na eno po¬
sebnost v področju svojih raziskovanj. Polagoma ga je
jel srednjeveški Rim baronov mikati z enako močjo,
kakor prvi časi krščanstva. Bil je čas, ko je imel
polno glavo Colonnov in Orsinov, potem se je pribli¬
žal k renesanci in se povsem zaljubil va-njo. Od na-

11  —

pisov, grobov, prvih ostankov krščanskega stavbar¬
stva je prestopil k daljšim časom, od bizantinskih
slikarij do Fiesolijev in Giottov, od njih do drugih
quatro-in cinquencentistov itd., zaljubil se je v kipar¬
stvo in slikarstvo; zbirke so s tem kajpada pridobile
mnogo, toda veliko delo v našem jeziku o treh Rimih,
o katerem je s početka sanjaril, je prešlo v krajino
neizvršenih nakan.

Kar se tiče zbirk, ima oče neko posebno idejo.
On jih namerava izročiti po svoji smrti Rimu, pa le
pod tem pogojem, da bodo uvrščene v posebni dvo¬
rani, in da bo ta dvorana nosila napis: »Muzej Ozo-
rijev-Ploševskih«. Naravno je, da se mu zgodi po volji
— čudim se samo temu, da je oče prepričan, da na ta
način doprinese večjo uslugo svoji družbi nego takrat,
ko bi prepeljal svoje zbirke v domovino.

Še pred nedavnim mi je rekel :

»Glej, tam bi jih nihče ne videl, nihče se ž njimi
ne okoristil, tu pa se shaja ves svetin vsakdo prenese
zaslugo enega člena družbe na vso družbo.

Ni prilično za-me prerešetavati, če morda v tem
ne tiči nekoliko prirojene nečimernosti, in če mar misel,
da ime Ploševskih ostane vrezano v mramor v večnem
mestu, ni bila odločilna v tej zadevi? Kratko rečeno,
mislim si, da je bilo tako. V ostalem je pa meni jako
malo do tega, kje naj bodo spravljene te zbirke.

Nasprotno pa se moja teta, h kateri, mimogrede
rečeno, odidem te dni v Varšavo, huduje na samo mi¬
sel, da bi morale ostati te zbirke v Rimu, in ker je to
oseba, katere ničesar na svetu ne more vzdržati
tega, da ne bi izpovedala svojih mislij, kaže svoje

12  —

hudovanje brez vsakih ovinkov v vsakem pismu na
očeta. Pred nekoliko leti je bila v Rimu, in z očetom
sta se vsled tega vsak dan prepirala, in bila bi se
morda sprla do dobrega, ako bi ne bila naklonjenost,
ki je zares neizmerna, kakoršno goji teta do mene,
krotila njene unerae.

Moja teta je nekoliko let starejša od očeta. Oče
je po nesreči, ki ga je zadela, ko je odpotoval iz do¬
movine, pobral nakopičene glavnice, njej pa je zapustil
rodbinsko imetje, Plošev. Teta gospodari na njem že
kakih trideset let in gospodari znamenito. To je oseba
nenavadnega značaja, radi tega ji posvetim tu neko¬
liko besed. Ko je imela dvajset let, je bila zaročena z
mladim človekom, ki pa je umrl za mejo, uprav takrat,
ko je bila teta namenjena, oditi ž njim na potovanje.
Od tega časa je odbijala vse ženine ter ostala stara
devica. Po smrti moje matere je delala družbo mojemu
očetu na Dunaju in v Rimu, kjer je preživela neko¬
liko let, obsipaje brata z najginljivejšo naklonjenostjo,
katera je potem prešla na-me. To je velika gospa v
vsem pomenu te besede, nekoliko despotična, vzvišena,
ljubeča resnico, ker ima to samozavest, kakoršno daje
imetje in visoko društveno stališče — pravzaprav:
poosobljena vrlina in poštenost. Pod robato skorjo se
krije ondi zlato, prizanesljivo srce, ljubeče ne le svojce,
ne samo mojega očeta, mene in domače, marveč vse
ljudi sploh. Ona je tako čednostna, da zares ne vem,
ali bi se ji smelo to pripisati v zaslugo, ker bi ne mo¬
gla biti drugačnejša. Njena dobrotljivost je prešla celo
v pregovor. Ona zbira reveže in beračice kakor kak
redar ter jim streže kakor sv. Vincencij Pavlanski.

— 13  —

Ona je jako pobožna. Nikaka senca dvoma se ni pri¬
kradla v njeno dušo. Kar dela, dela na podlagi ne-
omahljivega prepričanja; radi tega pri izbiranju sred¬
stev ne omahuje nikdar. Iz tega razloga je tudi vedno
mirna in jako srečna. Varšavski meščanje imenujejo
teto radi njenega značaja »le bourreau bienfaisant«.

Nekateri, zlasti še nekatere, je nimajo radi ; po¬
vsod, v vseh društvenih krogih, pa uživa velik ugled.

Plošev je blizo Varšave, v kateri ima teta svojo
lastno hišo. Radi tega prebije zimo v mestu. Vsako
zimo si tudi prizadeva, privabiti me k sebi, ker
me hoče oženiti. Pravkar sem prejel tajnostno in
nujno pismo, polno rotenja, naj gotovo pridem. V osta¬
lem bo treba to storiti, ker že dolgo nisem bil v do¬
movini ; teta pa mi piše, da se stara in da bi me še
rada videla pred smrtjo.

Priznavam, da ne potujem vselej rad v domo¬
vino. Vem, da najdražje prizadevanje moje tete je, ože¬
niti me; evo, z vsakim svojim prihodom ji napravim v
tem oziru bridko prevaro. Kar strah me je pri misli
na tako odločno dejanje, po katerem je treba začeti
neko drugo življenje, med tem ko sem že tega prvega
dovolj truden. Končno tiči tudi nekaj nadložnega za-me
v odnošajih do tete. Kakor davni znanci na mojega
očeta, zre ona sedaj na-me, kakor na človeka z nena¬
vadnimi zmožnostmi, od katerega se je treba nadejati
še kaj velikega. Dopustiti, naj bi ostala pri tem mne¬
nju, se mi zdi zloraba njene dobre vere; povedati ji,
da se od mene ni treba nadejati ne le velikih rečij,
marveč prav ničesar, to pa se pravi, pretiravati ver-

— u —

jetno bodočnost in ob enem zadati starki odločen
vdarec.

Mogoče, da je na mojo nesrečo mnogo mojih
bližnjih ljudij enakega mnenja kakor teta. Ta opomba
mi dovoljuje preiti k opisanju svoje lastne slike kar
za-me ne bo tako lahka reč, zlasti ker sem zares bitje,
sestavljeno iz raznih prvin.

Že na svet sem prinesel jako dražljive živce,
spopolnene s kulturo celih pokoljenj. V prvih letih mo¬
jega detinstva se je ukvarjala z menoj teta, po nje¬
nem odhodu, kakor je v naših rodbinah navadno, pa
odgojiteljice. Ker smo stanovali v Rimu, obkoljeni od
tujcev, oče pa je hotel, naj bi znal dobro svoj materni
jezik, radi tega je bila jedna teh odgojiteljic Polja¬
kinja. Ona prebiva še sedaj v naši hiši na Babuiniter
vodi domače gospodinjstvo. Oče se je tudi dosti ukvar¬
jal z menoj, zlasti od mojega petega leta naprej. Za¬
hajal sem na razgovore v njegovo sobo, ki so me ne¬
navadno razvijali ter bili za-me morda celo prezgod¬
nji. Pozneje, ko so študije in starinska raziskovanja
ter popolnitev zbirk požirale očetu ves prosti čas, mi
je naročil učitelja, duhovnika Oalvija. Bil je to že po¬
staran človek, jako veren in dobrosrčen. On je ljubil
umetnost nad vse. Mislim si celo, da je gojil vero pred
vsem drugim radi njene lepote. V muzejih, v navzoč¬
nosti umetniških del, ali v sikstinski kapelici, ko je po¬
slušal ubrano godbo, se je povsem zamaknil. To nje¬
govo dopadenje do umetnosti pa ni imelo v sebi ni¬
česar poganskega, ker se ono ni opiralo na sibariti-
zem (razkošje), na počutno uživanje, marveč na ob¬
čutke. Duhovnik Oalvi je ljubil umetnost z ono čisto

— 15  —

in jasno ljubeznijo, s kakoršno so jo mogli ljubiti Da
Fiesole, Cimabue ali Giotto — a kar je še več, ljubil
jo je tudi s pokorščino, ker sam ni imel najmanjšega
talenta. Ne znal bi celo povedati, katera izmed lepih
umetnostij mu je bila najbolj ljuba ; zdi se mi nam¬
reč, da je poglavitno ljubil v vseh soglasje, ki je od¬
govarjalo njegovemu notranjemu soglasju.

Ne vem sam radi česar, toda kolikorkrat se spom¬
nim očeta Oalvija, tolikokrat se mi vrine v spomin oni
starec, ki stoji poleg svete Cecilije, ves zatopljen v
poslušanje godbe.

Med mojim očetom in duhovnikom Calvijem je
kmalu nastala prijaznost, ki je trajala do smrti tega
poslednjega. On je vtrdil v očetu ljubezen do stari-
narskih raziskovanj ter do večnega mesta sploh. Vrhu
tega pa ju je družila tudi naklonjenost do mene. Oba
dva sta me smatrala za otroka nenavadno nadarje¬
nega ter mi napovedovala Bog ve kako prihodnost.
Večkrat mi pride na misel, da sem tvoril za nju neko
harmonijo svoje vrste, neko popolnitev sveta, v kate¬
rem sta živela, in da sta me ljubila nekako s takimi
občutki, s kakoršnimi sta ljubila Rim in njegovo
starodavnost.

Tako ozračje, tako okrožje ni moglo ostati za-me
brez vpliva. Izrejali so me na nekoliko originalen na¬
čin. Hodil sem z duhovnikom Calvijem, ali pogostoma
tudi z očetom, po galerijah, muzejih, ven iz Rima, po
vilah, razvalinah in katakombah. Duhovnik Calvi je
bil' takisto občutljiv za lepoto narave, kakor umet¬
nosti ; jako zgodaj je naučil tudi mene čutiti poetično
melanholijo rimske Kampanije, harmonijo, s kakoršno

— le¬

se oboki in črte podrtih vodovodov pojavljajo na nebu,
čistoto obrisov pinij ; še poprej nego sem znal dobro
računiti, sem moral po galerijah popravljati izreke
Angležev, katerim so se imena Carraei in Carravaggio
mešala po glavah. Zgodaj in jako lahko sem se naučil
latinskega jezika, kajti italijanski jezik, katerega sem
kot prebivalec Rima znal dobro, mi je dosti olajšal to
učenje. Ko sem imel že jednajst let, sem izpovedal
svoje nazore zastran italijanskih in tujih mojstrov, ka¬
teri, navzlic svoji naivnosti, niso ovirali duhovnika
Calvija in očeta, zreti na-me s ponosom. Tako mi ni
ugajal n. pr. Ribeiry, ker je bil preveč črn in preveč
bel, radi česar se mi je kazal nekoliko strašen, rad
pa sem imel Carla Dolce — z eno besedo: oče, du¬
hovnik Calvi ter drugi znanci so me imeli za nena¬
vadnega otroka. Večkrat sem slišal, kako so me hva¬
lili, — in to je podžigalo moje samodopadanje.

V takšnem okrožju in takšnem ozračju pa so po¬
stali moji živci kaj zgodaj občutljivi ter ostali taki
zmerom, čudno je vendar to, da višji vpliv ni bil niti
tako globok, niti tako odločen, kakor bi bilo mogoče
pričakovati. Da nisem postal umetnik, to se tolmači
tako, da gotovo nisem imel daru, najsi tudi so moji
učitelji godbe in risanja bili nasprotnega mnenja ;
večkrat pa si sam ubijam glavo radi tega, radi česa
niti oče niti duhovnik Calvi nista premogla vcepiti
mi svojega veselja do te mere, kakoršno sta imela
sama. Ali morda čutim umetnost ? — da. Ali jo po¬
trebujem? — istotako da! Toda ona sta jo ljubila, jaz
pa jo čutim kot diletant, potrebujem pa jo radi tega,
ker ona spopolnuje vsakovrstne prijetne in razkošne

— 17  —

vtise življenja. Ona spada sploh v vrsto mojih dopa-
dajenj, a ne v vrsto mojih strastij. Ne mogel bi pre¬
biti brez nje v življenju — toda svojega življenja ne
bi dal za-njo.

Ker si je od zboljšanja stanja italijanskih šol še
marsikaj želeti, me je dal oče v kolegij v Metz, kjer
sem dovršil učenje z malim trudom, ali nasprotno z
vsemi odlikovanji in nagradami, kakoršnih je ondi
mogoče doseči. Leto pred dovršitvijo sem zares zbežal
k Don Karlošu in se cela dva mesca klatil v oddelku
Tristana po Piranejih. Iskali so me s posredovanjem
francoskega konzula v Burgosu ter me odposlali v
Metz na pokoro ; treba pa mi je priznati, da ta pokora
ni bila prehuda, kajti moj oče, kakor tudi voditelji
duhovniki, so skrito v svoji duši bili ponosni na moj
beg. V ostalem z dobrim vspehom prebita preskušnja
mi je kmalu pridobila odpuščanje.

Očividno, sredi kolegov, katerih simpatije so mo¬
rale bili v taki šoli, kakoršna se je nahajala v Metzu,
na strani Don Karlosa, so me imeli za junaka ; ker
pa sem bil obenem prvi med učenci, zato sem načelo¬
val učencem cele šole, in nikomur ni prišlo v glavo,
izpodriniti me s tega stališča. Rastel sem torej v pre¬
pričanju, da bo tudi pozneje, na širjem polju, istotako.
To prepričanje so gojili tudi učitelji in tovariši; med
tem pa se nahaja sedaj dosti mojih šolskih tovarišev,
katerim takrat niti v glavo ni prišlo, da bi mogli ke-
daj tekmovati z menoj, ki zavzemajo v Franciji od¬
lično stališče, bodisi že na slovstvenem, na znanstve¬
nem ali političnem polju, med tem ko si jaz nisem
izbral nikakega podjetja ter bi bil zares v zadregi, ko

2

18  —

bi mi kdo zapovedal, izbrati si ga. Moje družabno
stališče je izborno ; podedoval sem že imetje po ma¬
teri, podedujem ga tudi po očetu; gospodaril bom v
Ploševu ter vodil več ali manj modro vso kmetijo,
toda že sam ta delokrog izključuje nadejo, da bi se
mogel kedaj odlikovati v življenju ter odigrati kako
vlogo.

Da ne postanem nikdar sijajen gospodar in upra¬
vitelj, to vem zanesljivo, kajti, dasi ni moj namen,
ogibati se tega posla, nimam vendar tudi volje, po¬
svetiti mu vsega življenja, to ,pa vsled tega prepro¬
stega razloga, ker so moje težnje obsežnejše.

Časih se vprašam : ali se morda mi, Ploševski, ne
varamo glede zmožnosti. Toda ko bi bilo tako, varali
bi se mi sami, — tuji ljudje ne bi zašli v to blodnjo.
V ostalem pa je bil moj oče in je v resnici nenavadno
nadarjen. Kar se mene tiče, nočem o tem tratiti besed,
da bi se to ne tolmačilo za bedasto napihovanje; vse-
kako pa imam najiskrenejše prepričanje, da bi mogel
biti nekaj mnogo večjega nego sem v resnici.

Evo n. pr. na vseučilišču v Varšavi (oče in teta
sta želela, naj dovršim študije na vseučilišču v domo¬
vini), sem imel za tovariša Sniatinskega. Oba sva ču¬
tila v sebi poklic za pisateljstvo ter sva že poskušala
svoje moči na tem polju. Ne govorim več o tem, da so
me smatrali za dijaka bolj nadarjenega od Sniatin¬
skega, in to, kar sem pisal takrat, je bilo boljše, več
obetajoče nego to, kar je pisal Sniatinski. Kaj pa da¬
nes? Sniatinski se je povspel vzgledno visoko, jaz pa
sem nehal biti mnogoobetajoči Ploševski gospod, o ka-

— 19  —

terem tupatam govore ljudje, odmajaj e z glavami :
»Ko bi se vsaj česa poprijel.«

Ljudje ne računajo s tem, da je treba znati ho¬
teti. Večkrat sem že mislil, ko bi bil brez imetja, da
bi se moral česa poprijeti. Seveda moral bi si na ta
ali oni način prislužiti svoj kruh, toda v svoji notra¬
njosti sem prepričan, da bi tudi v tem slučaju ne upo¬
rabil ni dvajsetega dela svojih zmožnosti. V ostalem
tudi Darvin in Buckle sta bila bogataša ; gospod John
Lubbok je bankir, večina francoskih znamenitih ljudij
je živela v izobilju; iz tega torej sledi, da premoženje
ne le da ne ovira, marveč celo pomaga zavzeti kako
stališče na tem ali onem polju. Dopuščam celo, da mi
je premoženje osebno skazalo veliko uslugo, ker je
ubranilo moj značaj mnogih neprilik, kamor bi ga
bilo pahnilo uboštvo. S tem nočem reči, da sem človek
slabega značaja; od druge strani mogla bi ga borba
celo utrditi — toda naj si je temu kakor hoče, čim
manj se nahaja na poti kamenja, tem laže se človek
izogne spodtiki ali padcu.

Rečem pa tudi ne, da bi pasel lenobo. Prirojena
mi je v enaki stopinji lahkota, osvojiti si znanje, ka¬
kor tudi radovednost. Mnogo tudi čitam in si to za¬
pomnim. Mogoče, da ne bi dobil v sebi železne vstraj-
nosti, potrebne za dolgo, počasno, obsežno delo, —
toda to pomanjkanje vstrajnosti mora nadomestiti
uprav lahkota. Končno, mene ničesar ne veže, da naj
pišem slovar, kakor je to storil Litre. Kdor ne zna
svetiti vstrajno kakor solnce, zamore vsaj zabliskati
kakor meteor. Toda ta ničnost v bodočnosti, ta ver¬
jetna ničnost v bodočnosti... Trpko mi postaja in pri-

2 *

— 20  —

čenjam se že dolgočasiti, zato pretrgujem danes
pisanje.

Rim,  dne 10. prosinca.

Včeraj na večerji pri grofu Malatestu sem čul
frazo: »L’improductivite slave«. Začutil sem se olaj¬
šanega, kakor tisti živčni bolniki, kateri poizvedo od
zdravnika, da so prikazni njihove bolezni znane, in da
boleha mnogo oseb na tej bolezni, se nekako vesele
te novice. Resnica! resnica ! koliko imam jaz tovarišev

— ne vem ali v vsem Slovanstvu, ker ga ne poznam

— marveč koliko samo pri nas ! Mislil sem na to »im-
productivite slave« vso noč. Ni bil bedast oni človek,
ki je to rekel. Nahaja se pri nas nekaj takega; nahaja
se nekaka nezmožnost življenja, dati od sebe vse, kar
tiči v nas. Mogoče je reči, da nam je Bog dal lok in
pušice, odklonil pa nam je sposobnost, napeti ta lok
in izpustiti pušico. Pogovoril bi se o tem z očetom,
zlasti ker oče ima jako rad podobne razprave, toda
bojim se dotikati se bolečine. Nasprotno pa si mislim,
da napolnim in prenapolnim dnevnik s tem vpraša¬
njem. Morda bo to prav dobro, morda bo to tvorilo
njegovo pravo ceno? Pri tem, kaj je naravnejšega
nego to, da hočem pisati o tem, za kar mi je največ
mar? Vsak človek nosi v sebi nekako svojo tragedijo.
Evo, moja tragedija je ta -»improductivite« Ploševskih.
Ni običajno, da bi kdo razgrinjal take reči pred ljudmi.
Še v nedavnih časih, ko je bil v cvetu romantizem v
srcih in poeziji, so nosili ljudje svojo tragedijo kot
nekak slikovito podšit plašč, sedaj pa jo nosijo kot
nekak kaftan : pod srajco. Toda dnevnik, to je nekaj
drugega, v dnevniku človek sme biti in mora biti od¬
kritosrčen.

— 21  —

Rim,  dne 11. prosinca.

Pomudim se tukaj še par dnij, zato se okoristim
priložnosti, da poprej, predno preidem k zapisovanju
od dneva do dneva, pogledam še v minulost ter ob¬
računam ž njo. Kakor sem že omenil gori, ne name¬
ravam pisati avtobiografije : kdo sem in kak sem ; saj
bodoče življenje pokaže to zadostno. Podrobno razi¬
skovanje tega, kar je minilo, bi bilo pa protivno moji
naravi. To je neka vrsta dolgočasnih dostavkov: za¬
pisujejo se posamezne številke, druga pod drugo, na
to se napravi črta in to se sešteje. Evo, vse moje živ¬
ljenje so mi bili zoprni štiri načini aritmetike, in prvi
od njih mi je bil prav najbolj neznosen.

Hočem pa vendar-le imeti nekak, bodisi zelo
splošen pojem o svoti, da bom sam sebi več ali manj
jasen, torej v enako splošnih obrisih korakam dalje.

Po dovršitvi študij na vseučilišču sem končal
poljedeljsko šolo v Franciji — z lahkoto, toda brez
posebne naklonjenosti do nje, kot človek, ki ve, da
ga kmetiški posli gotovo čakajo v prihodnosti, ki pa
čuti, da se nekako poniža do njih in da ne bodo pri-
lični niti njegovim zmožnostim, niti ponosu. Vsekakor
pa sem dosegel dva dobra vspeha z obiskovanjem
kmetijske šole. Evo, poljedeljstvo mi je nehalo biti
basen o železnem volku, in ne posreči se prvemu
boljšemu ekonomu voditi me za nos ; drugič, pri delu
na polju, na prostem zraku se mi je vtrdilo zdravje
in moči, s katerimi sem se potem postavil po robu
takšnemu življenju, kakoršno sem pozneje živel v
Parizu.

- 22  —

Naslednja moja leta so mi namreč pretekla med
Rimom in Parizom, ne govore o kratkih posetih Var¬
šave, v katero me je sedaj pa sedaj povabila teta,
bodisi vsled koprnenja po meni, bodisi vsled želje :
oženiti me z nekim čopastim škrjancem, ki mi ga je
izbrala. Pariz in njegovo življenje sta me neizrekljivo
mikala. Daši sem imel takrat dobro mnenje o samem
sebi, dasi sem imel več zaupanja v svoj razum nego
ga imam danes, in samozavest, kakoršna nudi človeku
neodvisno društveno stališče — vendar sem igral ne¬
kaj časa kaj naivno vlogo na tem velikem svetovnem
pozorišču. Zaljubil sem se najpoprej na smrt v go¬
spodično Richemberg iz francoske komedije in hotel
sem na vsak način oženiti se ž njo. Koliko tragičnih
spletk je nastalo iz tega, o tem nočem pisati, ker se
sedaj nekoliko sramujem teh časov, marveč me le ne¬
koliko mika, smejati se jim. Potem so me vodili še
večkrat za nos, kajti tudi meni samemu se je pripe¬
tilo, da sem smatral znamke za igro za pravi denar.
Francoska ženska, takisto kakor tudi poljska, naj si
bi tudi pripadala naj višjim krogom in bila pri tem
čednostna, da je le mlada, spominja me učitelja bo-
renja z meči. Kakor je učitelju borenja potrebno,
imeti vsaki dan svojo »uro vaje,« da se ne odvadi
gibčnosti v ročni borbi, tako se tudi te gospodične
borijo v okrožju občutkov preprosto le radi izurje¬
nosti. Kot mladenič, nič grši od zlodja in pripadajoč
boljši družbi, sem bil večkrat povabljen na tako »uro
vaje«; da sem pa v naivnosti duha smatral take vaje
za resno borbo, zato se mi je pripetilo, da sem ta¬
krat tudi resno ulovil katero. Kajpada da te rane

— 23  -

niso bile smrtne, vendar pa so bile dovolj globoke.
V ostalem pa sem prepričan, da mora plačevati vsak
svoj davek naivnosti na tem svetu in v takem živ¬
ljenju. Moj čas je trajal vzgledno kratko. Na to je
napočila doba, ki jo morem označiti z besedo: »la
revanche.« Plačeval sem to, kar mi je bilo posojeno,
in ako so me še takrat vodili za nos, godilo se je to
radi tega, ker sem se dal voditi.

Ker sem imel povsod lahek pristop, spoznal sem
različno družbo, pričenši z legitimnimi hišami, v ka¬
terih sem se v ostalem dolgočasil, ter končavši s svežo,
zelo nadarjeno inteligencijo, ki so jo vstvarili Bona-
partje in Orleanci, in tvori velik svet... morda ne pa¬
riški, morda pa na primer nicejski. Dumas sin, Sardou
in drugi zajemajo svoje grofe, mejne grofe in kneze
prav iz tega rodu, kateri se, ker nimajo nikakoršnih
zgodovinskih izročil, toda množico naslovov in de¬
narja, ukvarja glavno z uživanjem življenja. V te
kroge spadajo tudi visoke finance. Kar se mene tiče,
sem se kretal v njih najrajše z obzirom na te gospo¬
dične. One so nežne, duševno uglajene, ki iščejo vtise,
koprneče po uživanju, ter oropane v resnici vseh idea¬
lov. One so pogostoma isto tako popačene, kakor so
popačeni romani, katere čitajo, kajti njih nravnost
nima niti verske podlage niti zaveznega ustmenega iz¬
ročila. Vrhu tega pa je tokaj  sijajen svet. »Ure vaje«
so v njem tako dolge, da so enake dnevom in nočem,
morejo pa biti tudi nevarne, ker ondi nimajo navade,
topiti borilnih mečev. Radi tega sem se tudi, čeprav z
veliko težavo, učil, dokler se sam nisem dovolj izuril.
Bilo bi to dokaz ničemurnosti, in kar je še več, sla-

24  —

bega ukusa, pisati obširno o svojih vspehih ; povem
torej samo to, da sem si prizadeval, ohraniti izročila
očetovske mladosti kolikor le mogoče.

Najnižji krogi tega sveta se stičejo nekako z naj¬
večjimi velikega polusveta. Ta polusvet je nevarnejši
nego se to zdi človeku na prvi pogled — ker nikakor
ni trivijalen. Njegov cinizem je celo na videz uteme¬
ljen. Ako ondi nisem pustil premnogo perja, predno sem
odšel odtod, izvira to iz tega, ker imam kljun dobro
zakrivljen in nenavadno ostre kremplje.

Toda splošno, če govorim o parižkem življenju,
morem reči, da kdor pride iz tega mlina, se mora ču¬
titi utrujenega, kaj pa šele taki, ki so zahajali tjekaj
samo radi tega, da bi se vrnili, človek šele pozneje
začenja razumeti, da so njegove zmage enake Pirru-
sovim slovesnim sprevodom. Moj po naravi krepak or¬
ganizem se je dovolj čvrsto upiral temu življenju, toda
živce imam pokvarjene.

Pariz ima vsekako eno prednost pred vsemi dru¬
gimi ognjišči življenja. Evo, ne poznam mesta na
svetu, kjer bi prvine znanosti, umetnosti in splošno
človeške ideje vsake vrste krožile tako v ozračju in
prešle v človeške glave tako kakor ondi. Človek si
ondi ne le nehote osvoji to, kar je v domovini idealov
najnovejšega, marveč njegov duh izgublja ob enem
pristranost ter postane razsoden in olikan. Ponavljam:
olikan, ker v Italiji, Nemčiji in na Poljskem sem sre¬
čal glave, celo zelo mogočne, ki pa vendar niso ho¬
tele dopustiti da bi moglo obstajati še nekaj nad
žarkom njihove luči, tako izključne in tako barbarske,
da so za ljudi, ki so hoteli na lastni način si ogledo¬
vati reči, bili odnošaji ž njimi naravnost nemogoči.

— 25  —

V Franciji, točneje v Parizu, podobnih pojavov
ne najdeš. Kakor urno tekoč potok ogladi in naredi
kamenje okroglo, tako tudi prod življenja ondi ogla-
juje in humanizuje duhove. Očividno pod podobnimi
vplivi je postala tudi moja glava glava olikanega
človeka. Marsikaj morem razumeti; ne kričim kakor
pav, kadar začujem kaj nasprotnega mojim nazorom,
ali sploh kaj novega. Mogoče, da taka obzirnost vsake
vrste načel dovede do neke malomarnosti za vse ter
jemlje eneržijo v delovanju, toda jaz ne bi mogel biti
drugačen.

Duševni prod me je odnesel — in plaval sem.
čeprav so društveni odnošaji, saloni, buduari, klubi,
požirali znatni del mojega časa, niso mi vendar po¬
žrli vsega. Seznanil sem se dovolj z znanstvenim in
umetniškim svetom ter živel življenje tega sveta, ali
bolje živim ga še doslej. Vsled prirojene radoved¬
nosti sem mnogo fiita'1; ker pa si prisvojim kaj lahko
to, kar čitam, morem reči, da sem se izdatno izobrazil.
Korakam več ali manj vštric z duševnim gibanjem
mojega stoletja.

Tudi sem bitje, ki se v visoki stopinji zaveda
samega sebe. Časih pošiljam k zlodju ta drugi jaz, ko
raziskujem in kritikujem prvi jaz, ki ne dovoljuje, udati
se povsem nikakim vtisom, nikakemu delovanju,
nikakemu čutu, nikakemu razkošju, nikaki strasti. Mo¬
goče, da samozavest je znamenje višjega duševnega
razvoja, toda ob enem je nekaj, kar močno oslablja
to, kar človek čuti. Nositi v sebi večno kritiko sa¬
mega sebe, katero čuješ, znači, odtrgati od celote za
to potreben del duha, — torej življenje in njega vtise
ne začutim v celoti, marveč le kot prebitek.

26  -

To je pa istotako težavno, kakor bi bilo težavno
tudi za ptiča, leteti z eno perutnico. Vrhu tega samo¬
zavest, ako je preveč razvita, pobere človeku tudi
sposobnost do dela. Ko bi ne bilo tega, bi bil Hamlet
takoj v prvem dejanju prebodel strica ter se polastil
povsem mirno nasledstva za njim.

Kar se tiče osebno mene, ako me ona časih brani
in vzdržuje nepremišljenih korakov, me nasprotno
dokaj bolj pogostoma dolgočasi ter ne dovoljuje zdru¬
žiti se povsem in izključno v enem delovanju, čutim,
da nosim v sebi dva človeka, od katerih med tem ko
eden neprestano razkriva in kritikuje, drugi živi samo
na pol ter izgublja vsakoršno odločnost. Muči me
tudi ta zavest, da se ne otresem tega jarma, kajpada
za kolikor se bo moj duh razvijal, za tolikor teme¬
ljitejša postane tudi moja samozavest in da celo umi¬
rajoč ne neham kritikovati Ploševskega umirajočega ;
k večjemu izostane to tedaj, ako vsled vročnice zavro
poprej moji možgani.

Podedoval sem po očetu svojega sintetičnega
duha, kajti prizadevam si posplošniti vse prikazni;
izmed znanostij pa me ni mikala nobena toliko ko¬
likor modroslovje. Toda za časov mojega očeta je
modroslovje zavzemalo nič manj nič več tudi tako
okrožje, kakor vsemir in vsebistvo, radi česar je imelo
pripravljen odgovor na vsa vprašanja. Sedaj je po¬
stalo ono toliko razsodno, da priznava, da nima več
svojega davnega splošnega pomena — in da obstoji
le kot modroslovje posamičnih panog vede. Resnica,
kadar mislim na to, mika me povedati, da tudi člo¬
veška pamet ima svojo tragedijo, in da je pričela zanjo

— 27  -

ob enem s tem priznanjem bolezni. Ker pišem zaseben
spominski list, hočem spregovoriti, o tej zadevi s svo¬
jega osobnega stališča. Ne smatram se za strokovnega
modroslovca, ker strokovnjak, kakor sem že omenil,
niti nisem — toda kakor vsi misleči ljudje sem se
ukvarjal z najnovejšim modroslovskim gibanjem, na¬
hajal se in se še nahajam pod njegovim vplivom ter
imam popolno pravico, govoriti o tem, kar je prislov
soglasje ter vplivalo na vstvarjenje mojega duševnega
in nravstvenega bitja.

Pred vsem drugim omenjam, da moja vera, ki sem
jo še prinesel nedotakljivo iz Metza, se vsled čitanja
knjig prirodno-modroslovskih ni utrdila. Iz tega sicer
ne sledi, da bi bil ateist. Oh, ne! To je bilo dobro
nekdaj, v onih časih, ko je tisti, ki ni priznaval duha,
govoril: tvarina — in se pomirjal s to besedo. Danes
le kaki vaški modroslovci še stoje na tem nazadnja¬
škem stališču. Danes modroslovje takih rečij ne zani¬
kuje, marveč odgovarja na podobna vprašanja: »ne
vem« in ta »ne vem« se vceplja v dušo. Danes se
dušeslovje ukvarja z zelo natančno analizo vsakoršnih
dušeslovnih prikaznij, toda vprašano po neumrljivosti
duše, odgovarja takisto : »ne vem« — in v resnici ne
samo, da ne ve — marveč tudi ne more vedeti.

Ali sedaj mi bo laže očrtati stanje mojega na¬
mena. Evo: ne vem, ne vem ! V tem, v tej pripoznani
onemoglosti človeškega razuma tiči tragedija. Zakaj,
naj tudi ne omenjam tega, da bo naša duševna narava
zmerom glasno zahtevala odgovora na podobna vpra¬
šanja, saj so to najvažnejša realna vprašanja, ki se
najbolj živo tičejo človeka. Ako je na eni strani nekaj,

- 28  -

in sicer nekaj večnega, pa postanejo nesreče in izgube
na tej strani majhne pod ničlo. Njim bi veljale potem
besede Hamleta: »Naj zlod odnese žalovanje, jaz pa
se ogrnem s soboljevino«. — »Strinjam se s smrtjo,«
pravi Renan, »toda naj vem, da mi ona kaj pridoda.«
A modroslovje odgovarja: »Ne vem«.

človek se premetava v tej veliki nevednosti ter
čuti, da bi mu bilo dokaj bolje in mirnejše pri srcu,
ako bi se mogel nagniti na to ali ono stran.

Toda kaj mu je storiti na to ? Ali naj morda
dolži modroslovje, da je namesto da bi stavilo sisteme,
ki se vsaki dan podirajo nalik hišicam iz kart, pri¬
znalo lastno onemoglost ter se jelo ukvarjati z razis¬
kovanjem in vrejanjem prikaznij, ki tiče v mejah,
pristopnih človeškemu razumu ? Ne! Mislim si samo,
da jaz in vsakdo drugi ima pravico stopiti k njemu
in mu reči : Občudujem tvojo treznost, občudujem na¬
tančnost analize, toda z vsem tem si me napravilo
nesrečnega. Nimaš, kakor priznavaš samo, dovolj
moči da bi odgovorilo na vprašanja, ki so zame naj¬
večje važnosti — a imelo si je dovolj, da si izpodko¬
palo moje zaupanje v nauk, ki mi odgovarja na ista,
ne le odločno, marveč tudi pomirjevalno in sladko.
Ne govori mi tega, da ker ne zanikaš ničesar, zato
mi dovoljuješ verovati v vse. Ni res! Tvoja metoda,
tvoja duša, tvoje bistvo je obup in kritika. To svojo
naučno metodo, ta skepticizem, to kritiko si mi tako
vcepilo v dušo, da je postala moja narava. Požgalo
si v meni kakor s peklenskim kamenom vse te živce
duha, s katerimi človek veruje brezkritično in prepro¬
sto, tako, da danes, ko bi tudi hotel verovati, nimam

— 29

več v kaj. Dovoljuješ mi hoditi k maši, ako me veseli,
toda zastrupilo si me s skepticizmom do te stopinje,
da sem sedaj skeptik celo glede tebe, celo glede last¬
nega skepticizma, in ne vem, ne vem, ne vem ! — mar¬
več se mučim in blodim v tej temi...

Rim, dne 12. prosinca.

Včeraj sem pisal z nekim zanosom. Toda zdi se
mi, da sem se dotaknil trohnobe svoje lastne in splošno
človeške duše. časih se pripeti, da postanem povsem
malomaren na podobna vprašanja, časih pa me raz¬
dirajo brez usmiljenja — tem bolj, ker je to nekaj
takega, kar človek zapira v sebi. Bilo bi morda bolje,
ne misliti na ta vprašanja, vsekako pa so vele važna.
Človek namreč hoče vedeti, kaj ga pričakuje, in kako
ima uravnati življenje ! Skušal sem si že večkrat vce¬
piti v glavo : dovolj ! iz tega blodišča ne prideš, torej
rajši ne hodi vanj ! Imam vsega dovolj, da morem na¬
praviti iz sebe sito in veselo bitje — toda vsikdar se
s tem ne morem uzadovoljiti. Pravijo, da v naravi
Slovanov tiči nekaj, kar jih vleče k misticizmu do
rečij, ki se nahajajo na onem svetu. Opazil sem, da z
misticizmom končajo vsi naši veliki pisatelji. Kako čudo
torej, da se časih navadni ljudje nekoliko potrudijo ž
njim. Kar se mene tiče, sem moral pisati par vrst o
svojih notranjih nemirih, da tako načrtam temeljito
sliko stanja svoje duše. Pri tem pa je potrebno, da
se časih opraviči človek sam pred seboj. Evo n. pr.
jaz s tem velikim : »ne vem« v duši se držim vendar
verskih predpisov ter nimam samega sebe za neodkri-

— 30  -

tosrčnega človeka. Bilo bi tako, ko bi namesto: »ne
vem« — mogel reči: vem, da ni ničesar. Toda ta naš
skepticizem ni odkrito zanikanje: to je rajše bolestna
in mučna sumnja, da bi ne bilo ničesar; to je gosta
megla, ki obkoljuje naše glave, tlači naše prsi in nam
zakriva luč. Zato tudi stegam roke po tem solncu, ki
morda sveti za to meglo. Mislim si takisto, da se ne
nahajam sam edini v tem položaju — in da molitve
mnogih, mnogih teh, ki zahajajo k maši v nedeljo, je
mogoče izraziti z besedami : Gospod, razpraši meglo !

Ne morem pisati o teh rečeh popolnoma hladno¬
krvno. Verske predpise ohranjujem že radi tega, ker
mi je vera zaželjena, ker je temelj tega sladkega na¬
uka, v katerem sem izrejen, kot nekak pogoj vere,
ljubezni, zatorej pričakujem ljubezni. Čakam, da mi
bo poslano tako duševno stanje, v katerem bi mogel
verjeti tako globoko in brez sence vsakega dvoma,
kakor sem verjel, ko sem bil še otrok. To so moji
plemeniti razlogi; ne vodi me nikak dobiček, zakaj
mnogo ugodnejše mi je bilo biti sito in veselo bitje.

Ako pa pojde za to, da naj svoje vnanje verstvo
opravičim z manj plemenitimi in bolj praktičnimi raz¬
logi — oh, imam jih obilno. Evo, privadil sem se od
detinskih let ; izpolnjevanje nekih predpisov mi je po¬
stalo malone dolžnost; evo, kakor je dejal Henrik IV.,
da Pariz je vreden maše, tako govorim tudi jaz, da
mir bližnjih je vreden maše. Ljudje mojega okrožja
izpolnujejo sploh verske predpise, in moja vest bi se
čutila naklonjeno ugovoru samo v tem slučaju, ko bi
mogel reči sam sebi kaj bolj odločnega nego: »ne
vem«. Evo, končno zahajam celo v cerkev, ker sem

— 31 -

skeptik, povzdignen v čveterokotnik, to pomeni, da
sem skeptik celo z ozirom na svoj lastni skepticizem.

Pri tem se ne počutim dobro. Moja duša vleče še
eno krilo po zemlji. Bilo bi mi še mnogo huje, ko bi
gnal vsa ta vprašanja vedno tako k srcu, kakor sem
to storil sedaj, ko sem pisal teh dvoje pisem. Meni na
srečo pa temu ni tako. Omenil sem že, da napoči v
trenotkih čas, ko sem povsem malomaren. časih me
vjame življenje v svoje naročje, in dasi vem, kaj si
imam misliti o njega nasladah, se mu vendar udajam
v celoti — in takrat to moralno : »to be, or not to
be ?« nima zame nikakega pomena, čudna ali doslej
malo preiskana reč je ta, kako nečuven pomen ima
v tem oziru družabna sugestija. V Parizu, na pri¬
mer, sem mirnejši, ne samo radi tega, ker me oglušuje
ta mlin, da kipim ob enem s tem kropom, da mi srce
in glavo zavzemajo moje »ure vaje«, ali da ljudje
žive brez vsakega računa nekako tako, kakor bi bil
vsakdo povsem zagotovljen, da se splača dati v to
življenje vse moči, ker za njim ostane le resničen
proces. In moja žila jame vtripati ob enem s to žilo,
moje življenje se vravnava složno s tem strojem. Naj
se zabavam ali dolgočasim, naj bijem ali mene bijejo
drugi, vživam vsekako le vzgledni mir.

Rim,  Babuino, dne 13. prosinca.

Komaj štiri dni še imam časa do odhoda, torej
hočem še pred odhodom zbrati skupaj to, kar sem
povedal o sebi. človek sem, nekoliko utrujen, zelo
zdražljiv in občutljiv. Imam do visoke stopinje priro-

32  —

jeno samozavest, podprto z vzgledno izobrazbo, ali
morem se sploh smatrati za duševno dobro raz¬
vito bitje.

Skepticizem, ta skepticizem, povzdignen do čvete-
rokotnika, izključuje v meni vsakoršno neomahljivo
prepričanje. Gledam, opozarjam, kritikujem — in ča¬
sih se mi zdi, da pridem stvari do živega, toda v osta¬
lem sem še vedno pripravljen dvomiti o tem.

O mojih odnošajih do vere sem že govoril. Kar
se društvenega prepričanju tiče, sem konservativec v
toliko, za kolikor je človek v mojih pogojih biti to pri¬
moran, in kolikor konservatizem ugaja mojemu dopa-
denju. Ni treba praviti, kako daleč je od tega do
pogleda na konservativnost, kako na dogmo, katera
se ne sme kritikovati. Preveč olikan človek sem, da
bi stal brezpogojno na strani aristokracije ali demo¬
kracije. S takimi rečmi se ukvarjajo še po pristavah ali
daljnih krajih, kamor dohajajo ideje tako kakor moda,
za nekoliko let prepozno. Od onega časa, ko so pre¬
nehali privilegiji, je to vprašanje po mojem mnenju
pri kraju ; tam pa, kjer ga nazadnjaštvo še drži po
koncu, ni to več vprašanje načel, marveč vprašanje
nečimernosti in živcev. Kar se mene tiče, imam rad
razvite, duševno uglajene ljudi ter jih iščem tam, kjer
mi je mogoče najti jih.

Ljubim jih pa tako, kakor ljubim dela umetnosti,
lepo naravo in lepe ženske. Z ozirom na estetik o
imam živce ne le uglajene, ali morda celo preveč stanj¬
šane. Strinja se s tem tudi njih prirojena občutljivost
in odgoja, kakoršno so mi dali. Ta estetična občutlji¬
vost mi daje toliko tolažbe, kolikor povzroča pikrosti,

33  -

toda skazala mi je ter mi še skazuje eno veliko
uslugo, namreč brani me pred cinizmom ali pred
končno popačenostjo ter mi nadomešča nekoliko zgub¬
ljena nravstvena načela. Ne doprinesel bi marsičesa
ne samo radi tega, ker je to slabo, marveč radi tega,
ker je to odurno. Iz mojih estetičnih živcev izvira
tudi nežnost občutkov. V obče se mi zdi, da sem člo¬
vek — morda nekoliko popačen toda reden, ali z
drugimi besedami, nekoliko viseč v ozračju, ker se ne
opiram na nobeno dogmo, niti v verskem, niti v društ¬
venem oziru. Nimam pa tudi smotra, kateremu bi
mogel posvetiti življenje.

V dovršitev te sinteze spregovorim še kako besedo
o svojih zmožnostih. Oče, teta, tovariši in časih tudi
tuji ljudje, smatrajo jih naravnost za nenavadne.
Priznavam, da ima moj duh neko bliščobo. Ali pa
morda »P improductivite slave« ne razprši vame stav¬
ljenih nadej ? Na podlagi tega, kar sem storil doslej,
ali bolje na podlagi tega, da doslej ničesar nisem
storil, ne samo za druge, marveč niti za samega sebe,
mi ni prilično dopuščati, da je temu tako.

Ali to priznanje me stane več nego se morda
komu zdi. Moja ironija, kadar mislim na-se, ima gre¬
nak okus. Nahaja se nekaj jalovega v tej glini, iz ka¬
tere je Bog ustvaril Ploševske, ker na njej vse tako
lahko in bujno raste, ali vendar ne rodi zrna. Ko bi
imel pri tej nerodovitnosti, pri tej bolezni dejanja celo
genijalne zmožnosti, bil bi potomec neke posebne vrste
genijev brez področja, kakor se dobe tudi ministri
brez področja.

3

— 34 —

Ta izraz: genij brez področja, se mi zdi bistvu
reči jako primeren. Primoran bom celo vzeti patent
nanj. Oh! in znovič ta tolažba! Evo, ne sam edini,
ako Bog da, ne sam edini bom nosil to ime. Moje ime
je legijon ! »L’improductivite slave« obstoji samo za-se,
genij brez področja pa je naš, povsem nadvislanski
plod. Še enkrat ponavljam, da moje ime je legijon.
Ne poznam kotiča zemlje, v katerem bi praznovalo
toliko sijajnih talentov, v katerem bi celo oni, ki da¬
jejo kaj od sebe, dajali tako malo, tako neverjetno
malo, v primeri s tem, kar jim je Bog dal.

Rim, Babuino, dne 14. prosinca.

Prejel sem drugo pismo od tete, v katerem me
ona sili, naj pospešim svoj prihod. Grem, ljubljena
teta, že grem — in Bog vidi, da delam to samo vsled
naklonjenosti do tebe, ker sicer bi pač najrajše tukaj
ostal. Moj oče se ne čuti zdravega; časih pa časih za¬
čuti trganje v vsej levi polovici telesa. Na mojo prošnjo
je poklical zdravnika, toda prepričan sem, da je zdra¬
vilo, ki mu je bilo predpisano, zaprl v škrinjo, kakor
je bil navajen delati že nekoliko let. Nekoč je odprl
to škrinjo ter pokazal stotine steklenic in stekleničic,
škatelj in škatljic, ter dejal: »Pomisli le, ko bi vse to
pojedel in popil celo najzdravejši človek, še ta bi tega
ne prenesel, a kaj šele bolnik !« Doslej tak nazor ni
povzročil očetu velike škode, toda vznemirjam se glede
prihodnosti.

Drugi vzrok, da se mi ne mudi odtod, je na¬
kana moje tete. Naravno je, da ji je le do tega, da

— 35

me hoče oženiti. Ne vem, ali ima teta že katero iz¬
brano ; Bog daj, da je ne bi imela, toda svojih na¬
menov ona vendar ne skriva. »Da se za takega že¬
nina, kakor si ti (mi piše) prične takoj vojne belih
in rdečih rož, to se da že naprej videti.« Toda jaz
sem utrujen in nočem dajati povoda nobeni vojni ter
zlasti nočem, kakor Henrik VII., končati vojne rož z
zakonom. Z druge strani očividno teti tega ne morem
praviti, toda sam sebi morem priznati, da ne ljubim
Poljakinj. Imam že petintrideset let; doživel sem, kakor
vsak človek, ki se ponaša z dolgim življenjem, raz¬
lične slučaje v svojem življenju, srečal sem tudi Po¬
ljakinje, toda iz teh slučajev, iz teh dotik, sem od¬
nesel vtis, da so to najokornejše in najbolj dolgo¬
časne ženske na svetu. Ne vem, ali so splošno kre-
postnejše nego Francozinje ali Italijanke; vem samo
to, da so mnogo bolj patetične. Kar mraz me spre¬
haja, ko pomislim na to. Znana mi je elegija o strtem
vrču, ko prvič zagleda črepinje pri svojih nogah;
toda deklamovati to elegijo z enakim patosom nad
večkrat z dratom povezanim vrčem, to je zares ne¬
kako slično opereti. Kaj prijetna vloga »ganjenega
poslušalca«, kateremu dostojnost veleva, vzeti vse to
za resno! čudne, fantastične ženske s plamtečimi gla¬
vami in ribjim temperamentom! V njih občutkih se
ne nahaja toliko veselosti kakor preprostosti. One
ljubijo obliko občutkov ter se mnogo manj brigajo za
notranjo vsebino. Iz tega razloga Poljakinje nikdar
ne moreš prekaniti. S Francozinjo, z Italijanko, ako
si dobro izvedel svoj načrt, si moreš biti poprej svest
svojega »ergo«. S Poljakinjo pa nikakor! Nekdo je

3 *

— 36  —

dejal, ako se moški moti, da govori, da dvakrat dve
je pet — in pomota se da pripraviti, — ženska pa,
kadar se moti, trdi, da dvakrat dve je svetiljka, in
takrat pa butaj z glavo ob zid. Tako pred vsem dru¬
gim more v logiki Poljakinj skončati to, da dvakrat
dve ni štiri, marveč ljubav, sovraštvo, maček, solze,
dolžnost, vrabec, preziranje — prav ničesar ne moreš
prej videti, proti ničemur se zakovariti, proti ničemur
zavarovati. V ostalem je lahko mogoče, da vsled vseh
teh volčjih jam je čednost Poljakinj bolj zavarovana
nego drugih žensk, bodisi še radi tega, da se oblega¬
nec dolgočasi na smrt. Kar sem tudi zapazil in česar
jim ne morem odpustiti, je to, da ti volčji jarki, pali-
sade, pasti, ta besna obramba, vse to ni le preraču-
njeno na končni progon nasprotnika, marveč tudi na
izkoriščenje ganutij boja.

Govoril sem že enkrat o tem — zavijaje naravno
stvar, kolikor le mogoče v pavolo — z neko zelo du¬
hovito žensko, ki je samo na pol Poljakinja, kajti njen
oče je Italijan. Ta mi je odvrnila, ko me je zaslišala :

Vaš nazor o tej zadevi je sličen pogledu lisjaka
na golobnjak. Ne ugaja vam ter kazi vašo dobro
voljo, da golobje bivajo navadno visoko ter imajo
boljša krila od kokošij. Vse, kar pravite, govori rajše
v prospeh Poljakinj.« '

»Ali to na kak način?«

»Kajti za kolikor je Poljakinja neznosnejša kot
tuja žena, tembolj more biti zaželjena kot lastna.«

S tem odgovorom so me, kakor pravijo, pritisnili
k steni, in v prvem hipu nisem mogel najti odgovora.
Mogoče je tudi pri tem, da zrem na to slično lisici na

— 37

golobnjak. Ne, dvomljivo je tudi, ko bi se le imel že¬
niti sploh in zlasti ženiti se s Poljakinjo, pa bi te Po¬
ljakinje ne iskal samo med golobicami, ki bivajo vi¬
soko, marveč tudi med belimi golobicami.

Pravzaprav pa sem sličen onim ribam, katere na
vprašanje, s kakim sokom hočejo biti pripravljene,
odgovarjajo, da pred vsem drugim si niti ne žele biti
pripravljene. Tu se vračam k očitanju do vas, drage
rojakinje. Ve ljubite sploh bolj dramo v ljubezni nego
samo ljubezen. V vsaki od vas tiči kraljica — in s
tem se jako razlikujete od drugih žensk. Vsaka izmed
vas sodi, da že s tem samim javlja ljubezen in do¬
broto, ako se dopušča ljubiti; nobena se ne strinja s
tem, da bi bila le dodatek, le popolnitev moškega živ¬
ljenja. ki ima vendar druge smotre. Ve hočete, da
smo mi radi vas, ne pa ve radi nas. Končno pa lju¬
bite bolj otroke nego moža. Njegova usoda je za vas
usoda hajduka. Videl sem to, opazoval večkrat —
kake ste povsod; samo ponekje se svetijo izjeme,
kakor demanti sredi sipa. Ne! — moje kneginje —
dovolite mi, da vas občudujem od daleč.

Odvrniti enkrat za vedno na drugo pot vse cilje,
vse ideale, goreti vsaki dan nalik kadilu na oltarju
žene — in pri tem še lastne žene, o, gospe moje, to
je za človeka nekoliko premalo !

Moja samozavest me res vpraša takoj : »Pravza¬
prav, kaj imaš ti boljšega delati, kaki nameni, kaki
so tvoji smotri ? Ako kdo, si ti ustvarjen za to, da
postaneš žgalna daritev?«

Toda ne za vraga! V zakonu je treba tako
spremeniti življenje, odreči se tolikoterim svojim na-

— 38 —

vadam, ugodnostim, dopadenjem, razvadam, da brž¬
kone le prava in velika ljubezen more to nadomestiti.
Meni se to ne prilega. Ženitev je tako basenski akt
vere v ženske in volje, kakoršne ne pridobim nikdar.
Ponavljam še enkrat: »Nočem biti pripravljen z no¬
benim sokom.«

Varšava, dne 21. prosinca.

Dospel sem danes zarano; ker pa sem se ustavil
na Dunaju, zato se na potovanju nisem preveč utrudil.
Pozno je že, živci mi ne puste spati, zato se vsedem
k pisanju. Zares mi je že prešlo v navado — in na¬
hajam v njem neko mičnost. Kakšno veselje je vladalo
v hiši; kako poštena je ta teta! Od samega veselja
gotovo niti ne spi in pri obedu ni mogla jesti. Kadar
je doma v Ploševu, prička se neprestano z gospodom
Hvastovskim, svojim oskrbnikom, ki je jako uporen
človek in plemič, ki si ne dopusti nič reči, marveč se
zna odrezati na vsako besedo. Šele kadar se toliko
sporečeta, da se ti zdi, da je ločitev neizogibna,
umolkne teta ter je z največjim tekom, z neko neod¬
pustljivo jezo. Danes se je morala uzadovoljiti s tem,
da je oštela služabnike, kar pa ji ne zadoščuje. Vse-
kako pa je bila kaj dobre volje, in koliko je bilo ne¬
izvedljive naklonjenosti v pogledih, ki jih je ves čas
obeda obračala po meni, to se ne da opisati. V krogu
njenih znancev me imenujejo »fetiša«, na kar se v
ostalem moja teta jako huduje.

Očitno je, da se je moja slutnja in moja bojazen
vresničila. Ne samo da se nahajajo nameni, marveč
je bilo že tudi nekaj izbranega. Moja teta je navajena

- 39 —

hoditi s širokimi koraki po obedu in glasno misliti:
Evo, navzlic tajnosti, v katero se je prizadevala ogr¬
niti, sem slišal naslednji monolog :

»Mlad je, čeden, bogat, genijalen—bila bi bržčas
bedasta, ko bi se vanj takoj ne zaljubila.«

Jutri gremo na »piknik,« ki ga je mladina prire¬
dila gospem. To ima biti kaj sijajna zabava.

Varšava, dne 25. prosinca.

Pogostoma se kot »homo sapiens« dolgočasim na
plesih; kot kandidatu za ženitev so mi zoprni, toda
časih jih imam rad kot umetnik — naravno umetnik
brez področja. Kaka krasna reč je to, na primer: ši¬
roke, gosto osvetljene in s cvetlicami ozalšane stop¬
nice, po katerih ženske, opravljene na ples, stopajo
vzgor. Vse se ti zde takrat zelo visoke, in kadar jih
ogleduješ od spodaj, kako vlečejo za seboj repasta
svoja krila, pa te spominjajo angeljev, ki jih je videl
Jakob v sanjah. Rad imam to gibanje, te luči, sve-
tilnice, to lahno tkanino, pokrivajočo nalik jasni megli
mlade gospodične; a kaj naj še le rečem o golih vra¬
tovih, prsih in rokah, o katerih se ti zdi, ko odložijo
ogrtače, da se utrjujejo in otrpnejo na zraku ter po¬
stanejo trde kakor mramor. Prečutek vonjave ima
tudi svoje razkošje. Kar navdušen sem za dobre
parfume.

Piknik se je posrečil jako dobro. Treba je pri¬
znati Staševskemu, da zna prirejati take reči. Dospel
sem skupno s teto, toda zgubil sem jo takoj v pred-
veži, kajti Staševski je pritekel nalašč na stopnjiee,

hoteč ji podati roko. Bedna teta ima nekak dolg hr-
melinov ogrtač, kateri rabi vedno v izvanrednih oko¬
liščinah, radi česar jo imenujejo »dostojno pelerino«.
Stopivši v dvorano, sem se ustavil ne daleč od vrat,
da si jo nekoliko ogledam. Začutil sem dobro, da so
to bližja bitja nego ona, ki sem jih srečal kedaj, a
vendar jih človek gleda in opazuje ter dela opazke
kakor kak tujec. Zlasti so obrnile ženske na-se mojo
pozornost.

Naj reče kdo, kar hoče, toda naša družba je ču¬
dovita. Videl sem lepa, pa tudi odurna lica, taka, ka-
koršna ustvarja stara in rafinovana civilizacija. Vratovi
in ramena rok so me pri vsej mladeniški okroglosti
spominjale naravnost »sevriških« izdelkov. V njih tiči
nekaka mirna mičnost, nekaka popolnost. Kake sem
videl tukaj nožiče, kake roke, kake glave! Resnica,
tukaj ne predstavljajo Evrope, marveč tu so same
Evropa.

Stal sem tako četrt ure, premišljuje še to, katero
od teh glav in teh vratov in prsij je usoda namenila
meni? Mod tem sta dospela Sniatinska. Njega sem
videl pred nekoliko meseci v Rimu, njo sem tudi že
poznal poprej. Rad jo imam, ker ima jako sladko
lice ter spada med izjemne Poljakinje, ki ne požirajo živ¬
ljenja svojih soprogov, marveč jim žrtvujejo svoje.
Črez trenutek se je vrinila med nas neka mlada ose¬
bica, katera je pozdravila Sniatinsko, ji podala roko,
ki je tičala v beli rokavici, meni ter me vprašala :

»Ali me ne poznaš, Leon?«

To vprašanje me je spravilo nekoliko v zadrego,
kajti' v prvem trenutku zares nisem vedel, koga imam

— 41

pred seboj ; vsekakor pa sem začel potresati to roko,
smehljati se in ponavljati: »A to je dobro! a kaj še!
Seveda! Seveda!« kakor človek, ki se noče pokazati
nevljudnega. Mislim si celo, da sem bil videti pri tem
dovolj bedast, kajti gospa Sniatinska se je na to na¬
smejala ter rekla :

»Ali vi je zares ne poznate? Angelica P.«

»Anglica! moja bratranka ! Nikako čudo to, da
je nisem poznal. Videl sem jo pred desetimi ali ed-
najstimi leti, v suknjiči, ki jej je segala do kolen. Spo¬
minjam se, da je bilo to v Ploševu na vrtu. Imela je
takrat nogavice rožnate barve, in komarji so jo zelo
pikali v noge, radi česar je cepetala ž njimi kakor
konjič. Kako naj bi sedaj poznal, da ta vrat, olepšan
z vijolicami, te bele roke, to mično ličice s črnimi
očmi, nu skratka: da je ta gospodična v vsem svo¬
jem razcvetu ona tresorepka na tankih nogah. O,
kako je lepa ! Metulj se je izlezel iz tega mešička !
Seveda jo sedaj še vdrugič najprisrčnejše pozdrav¬
ljam. Potem, ko sta odšla Sniatinska in mi je ona
povedala, da sta jo teta in mati poslali po me, ji po¬
dam roko, in šla sva skupaj na sredo dvorane.

Kakor bi trenil, se mi je hipoma zjasnilo v glavi.
Očividno je, da ima teta izbrano Angelčico ! To je vsa
tajnost, vse iznenadenje! Teta je imela to deklico
vedno tako rada in večno se je jezila nad gmotnimi
zadevami gospe P. čudno mi je samo bilo to, da seti
gospi nista pojavili v hiši moje tete, toda nisem hotel
dolgo premišljati tega, ker sem si želel rajše ogledati
si Angelico, katera, kakor je lahko razumeti, me je za¬
čela sedaj zanimati na drugi način, nego vsaka druga

— 42  —

gospodična. Potoma sem imel dovolj časa za razgovor
in za poskušnjo, ker sva slana drugi konec dvorane,
in gnječa je postajala čimdalje večja. Sedanja moda
naroča, nositi rokavice srednje dolgosti, ki pa ne smejo
segati do lakta ; najprvo sem torej zapazil, da roka
Angelčice, ki se je opirala na mojo, ima morda neko¬
liko preveč temno barvo, morda vsled preobilnega,
pokrivajočega jo mahu. Angelica nikakor ni brunetka,
dasi na prvi pogled kaže brunetko. Lasje se ji leske¬
tajo kakor bron. Oči ima svetle, toda črne se kažejo
vsled neizmerno dolgih trepalnic; njene obrvi na¬
sprotno so popolnoma črne in v resnici prelepe. Ka¬
rakteristično znamenje te majhne glavice z nizkim
čelom pa je prav ona bujnost last, obrvij, trepalnic in
mahu, ki je na licu kaj delikaten kakor kosmata svila
in popolnoma svetel. Vse to, v celoti, ne utegne sča¬
soma služiti v korist njeni lepoti, sedaj pa je ona še
tako mlada, da označuje to nekako životno moč in
bujnost organizma ter tvori iz tega dekleta ne mrzlo
dondo, marveč toplo, živo in mičnosti polno žensko.

Ne tajim, da so moji živci kaj izbirčni, ki se ne
razvnamejo za kako si bodi malenkost, da sem izborno
začutil to ničnost. To je moj tip. Teta, katera smatra
Darvina, ako je slišala o njem, gotovo za nekako
»odurno glavo« — se je strinjala nehote z njegovo
teorijo naravnega križanja. Da, to je moj tip! Topot
pa je bila vaba še pritrjena na kaveljček.

Nekaki električni prodi so jeli švigati iz njene
roke po moji. V ostalem sem videl, da sem tudi jaz
napravil na njo ugoden vtis, in to vedno oživlja.
Izkušnja, ki sem jo imel kot umetnik, je bila tudi kaj

— 43

ugodna. Nahajajo se lica, ki se prezentujejo kot pre¬
vod godbe ali poezije na človeške črte. K takim prav¬
zaprav pripada ličice Angelice. Na njem ni nič vsak¬
danjega. Deklicam iz plemenitaških hiš se tako vcepi
skromnost, kakor se otrokom vcepijo osepnice — torej
je v nji tudi ta izraz, je nekaj nedolžnega, ali izpod
te nedolžnosti zre vroč temperament. Kako združenje !
Tako, kakor bi kdo dejal: nedolžni zlodej !

V ostalem dopuščam, da pri vsej svoji nedolžnosti
more biti Angelica nekoliko koketna. Zapazil sem ta¬
koj, da se povsem dobro zaveda svojih mičnostij. Evo,
ker ve, da ima lepe trepalnice, spušča jih vsaki hip
na oči, to pa brez vsake potrebe. Navajena je tudi kaj
mično dvigniti glavo ter zreti v govorečega. Iz po-
četka razgovora je bila nekoliko umetna, toda črez
trenutek sva občevala med seboj tako, kakor bi se od
onih ploševskih časov nikdar ne bila ločila.

Teta je neprekosljiva v svoji raztežnosti, samo
zarote sklepati ne bi hotel ž njo. Komaj sva se z An¬
gelico približala tem gospem, komaj sem utegnil po¬
zdraviti njeno mater ter spregovoriti ž njo nekoliko
besed, kar se je teta, vide mojo živahnost, vsa raz¬
vnela, na to je skomignila z rameni ter, obrnivši se k
Angelikini materi, rekla glasno :

»Kako je lepa v teh vijolicah! Ha! morda je bila
pametna misel to, da jo je na plesu zagledal prvo...«

Angelikina mati je postala zbegana, Angelica isto
tako in jaz sem razumel, čemu ti gospi nista zahajali
v tetino hišo. To je bil oči vidno domislek gospe P.
Ona in teta sta morali to že davno snovati. Dopuščam,
da Angelica za te spletke ni vedela, toda vsled de-

— U —

kličje bistrovidnosti v takih rečeh si je vsega lahko
domislila.

Torej, hote napraviti konec splošni zadregi, se
obrnem k njej in rečem :

»Opozarjam te že naprej, da slabo plešem, pa
saj te mi tako vsaki hip odvzamejo, torej žrtvuj mi
vsaj en valček.«

Angelica mi na to poda v odgovor svoj »karnet«
ter reče odločno :

»Zapiši, kar hočeš.«

Priznavam, da ne ljubim vloge »manekina«, ka¬
terega gibljejo s tem, da ga vlačijo za motvoze ;
takisto tudi nočem, da bi me kdo kam potiskal ; ker
sem torej hotel takoj zavzeti neko delavno vlogo v
politiki starejših gospa, vzamem »karnet« in napišem :
»Ali si razumela, da me hočejo oženiti?«

Ko je prečitala Angelica te besede, se jej je
spremenil obraz ; na to je nekoliko obledela. Nekaj
časa je molčala, kakor bi čakala, da se ji glas pre-
vrže, ali kakor ne bi vedela, kaj ima pravzaprav od¬
govoriti. Končno je dvignila svoje zale trepalnice, po¬
gledala mi naravnost v oči ter odvrnila :

»Da!«

Toda sedaj je začela povpraševati, ne sicer z
besedami, marveč s pogledom. Povedal sem že, da
sem napravil na njo kaj ugoden vtis, a pri tem, ka¬
kor hitro si je domislila načrta, so se morale njene
misli obračati na-me. Zato sem sedaj tudi razločno
čital v njenih očeh besede:

— 45

»Vem, da si mati in teta želita, da bi se spoznala
in se zbližala, torej... torej?«

Namesto odgovora objamem z roko njen život,
privijem jo lahno k sebi ter se spustim ž njo v ples.
Ob enem sem se spomnil svojih »ur vaje.«

Tak nem odgovor je moral nekoliko zbegati de¬
klico, kateri je že poprej ugajalo to, kar sem bil na¬
pisal v »karnet«. Toda mislil sem si: čemu bi je ne¬
koliko ne zbegal? V nikakem slučaju ne pojdem
dalje nego hočem ; a kam pojde ona, to mi je prav
malo mar. Angelica izvrstno pleše, prav tako, kakor
mora ženska plesati valček, to je strastno in z uda-
nostjo do svojega plesalca. Zapazil sem, da se vijolice
na njenem vratu in prsih gibljejo urneje nego bi se
to dalo opravičiti s sicer počasnim tempom. Razumel
sem, da se godi v njej nekaj posebnega. Ljubezen
je sicer fizična potreba, katero gospodične zares čim
najskrbnejše krote, zlasti one, ki pripadajo k višjim
vrstam. Zato tudi, kadar začuje deklica besede : »tega
že smeš ljubiti«, se večkrat pripeti, da se deklica kaj
hitro okoidsti z dovoljenjem.

Angelica se je očividno nadejala, ker sem izrazil
to, kar sem napisal v »karnet«, da po valčku na¬
stopi daljši razgovor o tem predmetu. Toda jaz sem
se umaknil nalašč na stran, hote jo pustiti v pri¬
čakovanju.

Hotel sem si jo tudi ogledati nekoliko iz daljave-
Istina, to je moj tip. Ženske te vrste razvijajo na-me
tako moč kakor magnet. Oh, ko bi štela že trideset
let ter bi ne bila tista, s katero me hočejo oženiti!

- 46

Varšava,  dne 30. prosinca.

Ti gospi sta se preselili k nam. Včeraj sva bila
z Angelico skupaj ves dan. Ona ima več stranic v duši,
nego jih navadno imajo gospodične njene starosti. Več
teh stranic zapiše šele bodočnost, toda ondi je pro¬
stora za prav lepe reči. Ona čuti in razume vse, pri
tem posluša in odpira široko svoje oči ter jih upira v
govornika. Ženska, ki zna poslušati, ima eno sred¬
stvo več, da ž njim človeku ugaja, ker s tem vstreza
samoljubju moža. Ne vem, ali se Angelica tega zaveda,
ali pa je to vspeh ženskega nagona. Mogoče je tudi,
da je že toliko slišala o meni od tete, da vsako mojo
besedo smatra za merodajno. Pri tem pa ima tudi
nekoliko koketnosti. Danes, ko sem jo vprašal, česa si
najbolj želi v svojem življenju, je odgovorila: > videti
Rimt, pri čemur je povesila svoje dolge trepalnice ter
bila v tem hipu nepopisljivo lepa. Ona vidi to dobro,
da mi ugaja, ter se čuti radi tega srečno. Njena koket¬
nost je krasna, ker izvira iz oveseljenega srca, ki želi
ugajati drugemu izbranemu srcu. Nimam nikakega
dvoma več, da ta duša leti k meni, kakor nočni me¬
tulj k luči. Revna deklica, čuteča odločbo starejših, se
hoče jako hitro okoristiti ž njo. To je mogoče opažati
čimdalje bolj razločno od ure do ure.

Jaz bi se bil moral vprašati: ako se le nočeš
ženiti, čemu torej doprinašaš vse, da bi vzbudil v tej
deklici ljubezen? Toda ne ljubi se mi, dajati odgovor
na to vprašanje. Tako se počutim dobro in sem miren.
Ali pravzaprav: kaj neki delam takega ? Ne prizade-

— 47 —

vam si, kazati se bolj bedastega, niti manj odkrito¬
srčnega, niti antipatičnejega, nego sem— in to je vse !

Angelica je dospela danes zarano na kavo v neki
prostrani, mornarski jopici s trakovi, pod katero si je
bilo lahko domisliti njenih oblik ter pri mislih na nje
izgubiti glavo. Oči je imela nekoliko zaspane in od
nje se je širila toplota. Nekaj basenskega je, kak vtis
dela na-me.

Dne 31. prosinca.

Teta je priredila zabavo za Angelico. Jaz pa ho¬
dim v posete. Obiskal sem Sniatinske ter presedel
ondi dlje časa, ker se počutim pri njih dobro. Snia-
tinska živita v neprestani neslogi med seboj, toda v
povsem drugačni nego žive navadni zakonski. Na¬
vadno je tako, kakor bi dva imela eden plašč ter bi
se slednji pulil zanj, ona dva pa se pričkata vsled
tega, ker hoče oddati on ves plašč njej, ona pa njemu.
Zelo rad ju imam, kajti šele pri njima se prepriča-
vam, da sreča more biti tudi dejanska, ne pa le opi¬
sana v knjigi. On je pri tem kaj bistroviden in ob¬
čutljiv človek, prav kakor Stradivarijeve gosli, ter se
povsem zaveda svoje sreče. Želi si je in jo ima. To
mu pa zavidam. Razgovor ž njim mi je bil vedno pri¬
jeten. Postregla sta mi z izborno črno kavo — brž¬
kone samo književniki pijejo podobno — ter me jela
izpraševati, kako se mi zdi v Varšavi v domovini po
tolikem času odsotnosti ? Zlasti me je izpraševala gospa
Sniatinska, kajti njej je nekoliko znan tetin namen,
in ker je rojena v Volinju, namreč v onem kraju, ka¬
kor Angelica, zato pozna Angelico dobro in bi kaj
rada vtaknila svoj rožnat nosek v to zadevo.

— 48

Očividno je, da sem se ogibal osobnih zadev,
toda mnogo smo se razgovarjali o naši družbi sploh.
Izpovedal sem, kaj si mislim o tej družbi; ker pa Snia-
tinski, navzlic temu, da večkrat sam ostro kritikuje
svojo družbo, želi slišati o njej le pohvalo, je postal
nenavadno dobre volje ter mi jel takoj pritrjevati.

»Prijetno mi je,« je rekel naposled, »čuti podobne
reči iz takih ust, kakor so tvoje, kajti, ako kdo, imel
si pred vsem drugim ti priliko primerjavah; drugič
pa te poznam kot pesimista.*

»Ne vem, moj dragi,« mu odvrnem, »če morda
tudi ta moja sodba ni pesimistična.«

»Ne razumem radi česa.«

»Ker vidiš, da je na vsako tako rafinovano kul¬
turo mogoče napisati to, kar se piše na zabojčke s
steklom ali porcelanom: »fragile!« Tebi, ki prihajaš
duševno iz Aten, meni in deseterim drugim je dobro
in prijetno živeti z ljudmi, ki imajo take popolne
živce; toda ako hočeš na tem temelju dalje zidati, pa
te svarim, da se ti tramovi podero na glavo. Ali si
morda misliš, da ti dični diletantje življenja ne morejo
podleči v boju za obstanek z ljudmi, ki imajo krepke
živce, debele mišice in debelo kožo?«

Sniatinski, ki je kaj živahen človek, je vstal ter
začel hoditi po sobi, in potem me je napadel z veliko
unemo:

»To je ena stran, in sicer pozitivna, kakor sam
priznavaš; ne misli pasi, da pri nas bi ne bilo ničesar
več. Ti prihajaš izza morja, pa govoriš, kakor bi bil
tukaj prebil življenje.«

>Jaz ne vem, kaj tiči v vas, toda znano mi je to,
da nikjer na svetu ni takega nedostajanja ravnotežja

— 49  -

v kulturi društvenih vrst kakor tukaj. Na eni strani
razcvet, ali morda tudi ocvet olike, na drugi pa abso¬
lutno barbarstvo in nevednost.«

Jela sva se pričkati in zmračilo se je, predno
sem odšel od njih. On mi je dejal, da ako bom pogo¬
steje zahajal k njemu, pa se on zaveže, pokazati mi
srednje člene verige, ki niso ne prerafinovani, niti ne
bolehajo na diletantizmu, niso temni kakor tobak v
rogu, ali skratka, hoče mi pokazati krepke ljudi, ki
nekaj delajo ter vedo, kaj hočejo. Govorila sva drug
bolj od drugega, in to še tembolj, ker sva po kavi
spraznila nekoliko čašic konjaka. Ko sem že odhajal,
je kričal še na stopnjicah za menoj :

»Iz takih, kot si ti, ne bo nič, vendar iz tvojih
otrok morejo postati ljudje; toda treba je, da ti, ali
bolje, da vi vsi pridete poprej na boben, kajti
drugače se še vaši vnuki ne poprimejo nikakega
dela !«

Mislim si, da sem splošno imel jaz prav. Ta raz¬
govor pa sem zapisal prav radi tega, ker od časa svo¬
jega prihoda mislim neprestano na to nedostajanje
ravnotežja. Dokazano je namreč, da naše društvene
vrste loči propast, vspričo katere je vsako sporazum-
ljenje, vsako složno delovanje nemogoče. Sniatinski
se mora sam strinjati s tem, da obstojimo iz ljudij
preveč omikanih in povsem neolikanih. Tako se vsaj
meni zdi! Sevriški izdelki ter surova glina — ali ni¬
česar v sredi. Eno »trčs fragile«, drugo pa Ovidova
»rudis indigestaque moles«. Očividno je, da se sevriški
izdelki prej ali pozneje razbijejo ; ali iz gline pa na¬
pravi bodočnost, kar ji bode ugajalo.

'4

— so

Dne 2. svečana.

Včeraj se je vršil pri nas plesni venček. Angelica
je res obračala na-se oči vseh. Bele njene roke so
gledale izza zavoja pajčolana, iluzije — in kaj jaz vem,
iz kakih še tkanin — kakor roke Venusa, povspenja-
jočega se iz morske pene. Po Varšavi se je že raznesla
vest, da se oženim ž njo. Zapazil sem, da je Ange¬
lica včeraj na plesu neprestano obračala po meni oči
ter kaj malomarno poslušala to, kar so ji govorili
plesalci. Bedno dete, ničesar ne zna shraniti za-se ter
tako kaže vse, kar ima v srcu, da bi moral biti človek
slep, da bi tega ne zapazil. Ali glede mene pa je tako
pokorna, tako tiha, tako srečna, kadar se približam!
Pričenjam že, ljubiti jo, ter pri tem postajam slab.
Sniatinskima se vsekako le dobro godi ! Ne le samo
enkrat se mi vriva v dušo vprašanje, ali je Sniatinski
bolj bedast ali bolj pameten od mene? Jaz izmed vseh
nalog življenja še nisem rešil niti jedne, zato sem
ničla; skepticizem me muči, ne čutim se srečnega, mar¬
več zelo utrujenega. On nima manj samozavesti nego
jaz, pri tem pa dela; ima dično ženkico, in ta zlodček
ima nekako filozofijo življenja, ki podpira njegovo
srečo. Zato sem jaz odločno bolj bedast. Ključ do fi¬
lozofije Sniatinskega so njegove dogme življenja. Še
predno se je ženil, mi je dejal: »Nahaja se ena reč,
kateri se ne bližam s svojim skepticizmom, katere ne
kritikujem in je ne bom kritikoval: za pisatelja mi je
dogma družba — za zasebnega človeka pa ljubljena
ženska.« Jaz sem si takrat mislil: moj duh je vendarle

— 51  —

drznejši, ker se ne umiče pred razborom tudi takih
občutkov. Toda sedaj vidim, da me ta drznost ni pri¬
peljala k ničemu. Na drugi strani: ona je tako lepa,
ta moja dogma z dolgimi trepalnicami. —Zares osla-
bevam. Ta nenavadna naklonjenost, kakoršno čutim
do nje, se ne da pojasniti s samim pravom naravnega
izbora. Ne! v tem tiči nekaj več — in jaz celo vem,
kaj. Evo, ona se je zaljubila va-me s tako svežimi in
poštenimi občutki, s kakoršnimi me še ni ljubil nihče.
O, kako je to vse drugače od onih »ur vaje« ob času,
ko sem zadajal in sprejemal udarce ! Ženska, ki mo¬
škemu zelo ugaja ter sama močno ljubi, ako samo
vstraja, si more biti gotova zmage. »Zablodeli ptič«,
kakor se je izrazil Slovacki, se vrne brezdvomno k
njej, kakor v svoje zavetje, v svojo sobo, in vrne se
tem hitreje, čim težje mu je bilo življenje v samoti.
Ničesar tako ne gane, ne pridobiva in ne vleče mo¬
škega srca nego to, ako čuti, da je ljubljeno. Poprej
sem na nekaterih stranicah napisal Bog vč kaj o Po¬
ljakinjah, toda ako si bi kdo mislil, da radi jedne
bedne stranice ali vsled strahu pred očitanjem nedo¬
slednosti ne storim tega, kar v danem slučaju spoznam
za boljše, ta bi se pač grozno motil.

Kako vstreza ta deklica mojemu umetniškemu
čutu, to je res nekaj nenavadnega! Po končanem
plesu je napočil najprijetnejši trenutek, ko sva po od¬
hodu vseh naročila prinesti si čaj v salon, in smo
štirje sedli za mizo. Jaz, hote videti, kaj se godi na
dvorišču, sem stopil k oknu ter nekoliko odgrnil za¬
veso. Bilo je že ob osmih zjutraj, skozi šipe je udrla
nakrat v sobo dnevna svitloba, ki se je pri blesku sve-

4 *

— 52 -

tilnic kazala tako safirno višnjevo, da sem se temu kar
čudil. Toda še bolj sem se čudil, ko sem zagledal v tej
svetlobi Angelico. Imel sem povsem tak vtis, kakor bi
se nahajala v višnjevkasti jami na Capri. Kake barve
so se odigravale z njenih golih rok! Kaj mi je bilo
početi, toda moja narava in občutljivost je že taka,
da sem v tem hipu oslabel popolnoma in da me je
Angelica tako pograbila za srce, kakor bi bila to njena
zasluga. Dolgo in povsem drugače nego doslej sem
stiskal njeno roko za lahko noč, ona pa ni umaknila
roke ter odgovorila :

»Dober dan, ne lahko noč; dober dan!«

Toda, ali sem morda popolnoma slep, vendar ton
tega glasu mi je dejal obenem z očmi deklice:

»Ljubim, ljubim!«

Seveda tudi jaz.

Teta naju je ogledovala ter zamolklo momljala
od veselja. Videl sem, da je imela solze v očeh.

Namenjena sva odpotovati v Plošev.

Plošev, dne 5. svečana.

Že drugi dan se nahajam na deželi. Imeli smo
kaj prijetno potovanje. Lepo vreme, mraz. Sneg je
škripal pod sanmi ter se lesketal na polju. Pred solnč-
nim zahodom je ta ogromna bela ravan pridobila po¬
vsem vijoličkast odsev. V lipah pod Ploševem je raz¬
grajala z velikim krokanjem velika jata vran. Zima,
huda zima pri nas, to je vendar nekaj lepega. V njej
tiči nekaka moč in veljava, pred vsem drugim pa od¬
kritosrčnost. Istotako, kakor nam pravi prijatelj pove

- 53

resnico v obraz brez okoliščin, pograbi nas tudi ona
za ušesa, ne vprašaje nas za dovoljenje. Zato pa njena
resnost ugaja ljudem. Vsi smo bili zadovoljni radi
tega, da potujemo na deželo. Vrhu tega so bile sta¬
rejše gospe kaj zadovoljne, da so se njih najdražje
želje bližale izpolnjenju, pa tudi jaz sem bil vesel, ker
sem se dotikal z roko roke Angelice, sedeče poleg
mene, pa tudi ona, mogoče, se je čutila radi tega
srečno. Potoma je parkrat, sklonivši se, poljubila teti
roko, kar tako od prevelikega veselja. Bila je jako
-epa v kosmatem ogrtaču in v podvlečeni. kučmici,
izpod katere so komaj kukale njene črne oči, še po¬
vsem otročje, in ličice, ordečelo od mraza. Mladost se
je kar odbijala od nje.

Kaj dobro in zavetno se mi zdi v tem Ploševu !
Jako rad imam zlasti velike, starosvetne kamine. Teta
čuva gozd kakor oko v glavi, toda goriva seji ne zdi
škoda, ker gori od jutra do večera v teh kaminih;
plamen hrušči, strelja ter obodruje misli. Ves čas po
obedu smo sedeli včeraj poleg ognja. Mnogo sem jim
pravil o Rimu in njega ostankih, in poslušali so me s
tako pozornostjo, da sem se kar sam sebi zdel smešen.
Teta, kadar pripovedujem, ne odtegne svojih očij od
Angelice, opazujoča celo nekako strogo, če mar njeno
lice ne izraža primernega zanosa. Toda ondi je celo
preveč. Včeraj mi js dejala:

»Kdo drugi bi ondi bival celo življenje in ne bi
opazil niti polovice teh lepoti j, katere ti vidiš.«

Ali teta je z dogmatičnim mirom takoj dodala:

»Jaz sem vedno trdila to.«

— 54 —

»Prav, da ni tu blizu drugega takega skeptika,
kakor sem jaz, zakaj njegova navzočnost bi me bila
spravila v zadrego.«

Neko nesoglasje med nami je Angeličina mati.
Toliko je prebila v svojem življenju, toliko se natru-
dila, da je njeno veselje ostalo enkrat za vselej ska-
ženo. Ona se naravnost boji vsake bodočnosti, in ne-
vedoma goji sum, da se celo v blagostanju skriva
nekaka preža. S svojim možem je bila zelo nesrečna;
pozneje je prebila na tisoče nadlog, ukvarjajo se z
imetjem, ki je veliko, toda v kaj slabem stanju. Vrhu
tega pa boleha neprestano na migreni.

Angelica, se mi zdi, pripada vrsti onih žensk, ki
je številnejša pri nas, nego bi si kdo mislil, in katerih
radi premoženja nikdar ne boli glava.

Rad pa jo imam tudi radi tega, ker to mi služi
v dokaz, da je sposobna za višjo ljubezen. V ostalem
me sedaj vse na njej spravlja v zanos. Ganljivost raste
tako urno na temelju občutkov, kakor trava po toplem
dežju. Danes zarano sem zagledal na hodniku služab¬
nico, nosečo Angeličino krilo in čreveljce, in pri pogledu
na te poslednje sem postal tako ganjen, kakor bi, imeti
jih in nositi jih, bilo krona vseh Angeličinih čednostij.

Sploh pa smo mi možje zelo slabi. Z roko tipam
svojo lastno žilo ter opazujem napredek te čutne vro-
činice. Žila mi bije jako urno.

Plošev, dne 8. ali 9. svečana.

Teta se je žo poprijela navadne vojne z gospo¬
dom Hvastovskim. Ta njena navada je tako origi¬
nalna, da se zares splača, opisati tak prepir. Teti je

55  —

prepir potreben na vsak način, da si s tem pomnoži
svoj tek, Hvastovski pa, kateri, mimogrede rečeno,
izborno gospodari na Ploševu, je plemič iz solitra in
žvepla, ki ne pusti nikomu, da bi mu razpihaval kašo
— torej tudi njun prepir doseže časih kaj visoko sto¬
pinjo. Že takrat, ko dospeta v obednico, jameta pisano
gledati drug drugega ; prva začne prepir pri juhi na¬
vadno teta, pričenjaje na primer ta-le razgovor :

»Ne spominjam se, koliko časa že prosim gospoda
Hvastovskega, ker hočem poizvedeti kaj o ozimini,
toda gospod Hvastovski govori kakor nalašč o vsem
drugem, samo o tem ne.«

»Gospa grofinja, v jeseni je ozimina kazala dobro,
sedaj pa leži na polju za dva vatla visok sneg — kaj
torej morem vedeti? Jaz nikakor nisem Bog.«

»Gospod Hvastovski, ne imenujte božjega imena
po nepotrebnem.«

»Jaz ozimine pod snegom ne vidim, torej ga tudi
ne žalim.«

»Torej ga morda jaz žalim?«

»A gotovo!«

»Gospod Hvastovski, vi ste neznosen!«

»Oj, znosen, znosen, ker mnogo prenesem!«

Na ta ali oni način gre vijak kvišku. Redko mine
kateri obed, da se ne bi pričkala do živega. Teta
končno umolkne ter vneto je, kakor bi hotela nad
hrano razliti svojo jezo. Njen tek je zares izboren.
Toda čimdalje je, tembolj se popravlja njena dobra
volja. In ko jaz podam po obedu roko materi, poda
teti svojo gospod Hvastovski ter gresta skupaj pit
črno kavo. Tedaj ga povprašuje po sinovih, on pa ji

— 56  —

poljublja roko. V resnici ljubita in spoštujeta drug
drugega. Sinove gospoda Hvastovskega sera videl, ko
so bili še na vseučilišču. Morajo biti krepki fantje, ki
pa so zelo radikalni.

Angelica se je prestrašila iz početka nekoliko te
vojne. Pojasnil sera ji, kaj to pomeni, in sedaj, kadar
se pričenja prepir, me pogleda skrivoma izpod svojih
dolgih trepalnic, v kotičkih njenih ust se prikaže smeh
— in pri tem je taka, da bi jo človek kar pohrustal.
Na nobeni ženski še nisem videl v svojem življenju
takih naravnost alabastrovih senc in takih žilic na teh
sencih.

Dne 12. svečana.

Pravcate metamorfoze Ovidijeve, kakor na svetu,
tako tudi v meni. Mraz je odjenjal, lepega vremena
je konec in na svetu vlada egiptovska tema. Ne mo¬
rem bolje opisati tega, kar se godi na dvorišču, kakor
ako povem, da je čas nekako gnil. Vsekako je to pod¬
nebje grozno. V Rimu se ob času naj slabšega vre¬
mena še po desetkrat na dan pokaže solnce, tu pa je
bilo treba že dva cela dneva svetiti v sobi. Ta črna
in težka vlaga prodira v misli, jih pokriva s črno
barvo in ob enem tlači k tlom. Name ima to grozen
vpliv. Teta in Hvastovski sta se danes pričkala huje
nego drugekrati. Hvastovski je trdil, da ker teta ne
privoli sekati gozde, jih ugonoblja, ker stara drevesa
propadajo v nič — teta pa mu odgovarja, da celo
brez njene pomoči dovolj posekavajo gozde ; »jaz se
staram, pa se naj stara tudi gozd!« To me je spomi¬
njalo nekega plemiča, kateri je imel veliko posestvo

v lepem kraju, pa ni obdeloval tega zemljišča nikdar
več nego toliko, »kolikor pes oblaja«.

Toda to je še brez pomena. Ogromno pikrost mi
je povzročila nehote Angeličina mati. Danes mi je za¬
čela praviti v rastlinjaku z neko materinsko, toda
dokaj neestetično samohvalo, kako se je trudil za An-
geličino roko moj znanec Kromicki. Bilo mi je pri
tem tako, kakor bi kdo špilje cepil z zobmi vilic. Prav
tako kakor me je ona višnjevkasta svitloba razvnela
za Angelčico, dasi ni bila to njena zasluga, mi jo je
tudi ta snubitev Kromickega pristudila, dasi ni bila
to njena krivda. To opico, Kromickega, poznam že
nekoliko let in ga nimam rad. On je deželan avstrij¬
ske Šlezije, kjer so Kromicki imeli svoje dni ogromne
predpravice. V Rimu je pripovedoval, da je njegova
rodbina že v XV. stoletju nosila grofovski naslov —
in v hotelih se je podpisoval z besedami »Graf von
Kromicky«. Ko bi ne bilo črnih majhnih očesc, ki so
se lesketale kakor dvoje zrnec opražene kave in prav
takih las, pa bi bil kakor človek izrezan iz skorjice
sira po obedu, ker ima njegova polt prav tako barvo.
Pri tem pa je nekako podoben glavi mrliča. V meni
je vzbujal naravnost fizičen gnus. Pfuj! kako mi je
to odtujilo Angelico. Dobro mi je znano, da ona za
Kromickega in njegove namene ne more biti odgovorna,
vendar pa mi jo je to zelo odtujilo.

Ne razumem, čemu mi je njena mati pravila to
tako obširno, kajti ako je imelo to biti za-me svarilo,
pa je povsem zgrešilo svoji cilj. Ona ima svoje ogromne
dobre lastnosti, ta gospa P., ker si je znala pomagati
v tolikih nadlogah ter pri tem še odgojiti hčerko, toda

— 58  —

ona je neukretna in dolgočasna s svojo migreno in
svojimi makaronizmi.

»Priznavam,« mi je dejala, »da mi je bil po godu.
Časih sem kar padala pod bremenom skrbij. Jaz sem
le ženska, ki ne razumem gospodarstva, in ako sem
se vendar le ukvarjala ž njim, se je zgodilo to na
stroške moči in zdravja in radi tega, ker mi je šlo za
otroka. Kromicki je jako spreten človek. On dela
dobro kupčijo v Odesi, kamor pošilja blago ter izborno
špekulira z nafto v Baku — »que sais-jeN Vsa ovira
pa tiči v tem, da on ni tukajšnji podanik. Evo, mi¬
slila sem si, ko bi se oženil, da bi rešil dolgov An-
geličino posestvo ter obenem pobrigal za premeno po-
danstva radi tega, da bi potem mogel prevzeti to po¬
sestvo.«

»Ali Angelica ?« vprašam nestrpljivo.

»Angelica, to sem videla, nima do njega velike
naklonjenosti, toda to je tako dobro dete. Vrhu tega
bi ostala v slučaju moje smrti brez varstva, torej...«

Nisem povpraševal dalje, ker me je to dražilo
bolj nego morem povedati, in dasi razumem, da ako
se ta zakon ni sklenil, je to zabranila le Angelica,
vendar pa nosim v prsih žalost do nje, ker je dovo¬
lila, da je zrla na njo taka odurna figura, in zlasti
to, da je mogla le nekaj trenutkov omahovati.

Zame je bilo to živčno vprašanje. Pozabil sem
samo na jedno stvar, da nima vsak takih živcev kakor
jaz in da so Kromickega, navzlic njegovi bibulasti
polti in navzlic njegovi podobnosti z mrliško glavo,
smatrale ženske za dostojnega človeka.

— 59  —

Radoveden sem, kaj dela sedaj ? Pozabil sem
vprašati, ali se nahaja v Varšavi, dasi je mogoče, da
je tukaj, ker se že zima bliža. Kar se tiče njegove
kupčije, rečem to, da utegne biti sijajna, vendar pa
dvomim, če je morda oprta na vstrajnem in nepre¬
makljivem temelju. Jaz nisem nikak špekulant in ne
znal bi voditi nikake zieldove kupčije, imam pa vendar
ta dar, da sam razvidim to. Vrh tega sem še človek,
ki mnogo opazuje in si dovolj lahko napravlja izva¬
janja. Torej ne verjamem našim plemičem, ki si do-
mišljujejo, da imajo genijalne glave za špekulacijo.
Bojim se, da spretnost Kromickega ni kaka podedo¬
vana ali prirojena zmožnost, marveč le »nevroza«,
korakajoča po tem tiru. Videl sem že več podobnih
vzgledov, časih se porodi kar črez noč plemič špeku¬
lant ; časih se celo zgodi, da mu iz početka služi slepa
sreča in se mu hitro množi premoženje... Vendar pa
nisem videl še nobenega, ki pred svojo smrtjo ne bi
prišel na boben.

Take zmožnosti se bodisi podedujejo, ali pa se
pridobe, pričenši z a, b, c. Sinovi Hvast.ovskega si
bodo nemara znali pomagati, ker je oče prišel slu¬
čajno ob vse, in oni pričenjajo od abecede. Toda kdor
se z gotovim imetjem, brez kupčijske tradicije, brez
strokovne znanosti vrže na to — ta si mora zlomiti
vrat. V plemičih je to, ponavljam, denarna »nevroza«.
Špekulacija se ne more opirati na prevaro ; koliko se
pa nahaja v teh plemitaških špekulacijah prevar, to
ve le sam Bog.

V ostalem želim gospodu »von Kromicki« srečo.

— 60 —

Dne 14. svečana.

Pax ! pax ! pax! Ta pikri vtis je že preminil.
Kako vendar začuti vse, ta Angelica! Navidezno sem
kazal dobro voljo, dasi je nisem imel; v mojem ob¬
našanju do nje je bilo opaziti morda samo senco raz¬
like, ali vendar je ona to zapazila in začutila. Danes,
pri pregledovanju albumov, ko sva ostala sama, kar
se v ostalem pripeti pogostoma, ker naju nalašč ne
ovirajo, se je jela nakrat kazati zbegano. Takoj sem
spoznal, da mi hoče nekaj povedati, da pa še oma¬
huje in se boji. Crez trenutek mi je prišla v glavo
znorela misel, da mi morda prizna svojo ljubezen.
Toda takoj sem se spomnil, da imam opraviti s Po¬
ljakinjo. Taka poljska sanjarka, ali če se hoče, taka
kraljičina rajše poprej umre nego prizna, da ljubi.
Ljubezen svojo prizna, ako jo vprašamo, samo z be¬
sedico : »da!« V ostalem me je Angelica sama spravila
iz te blodnje, kajti nakrat je zaprla album ter neko¬
liko jecljaje vprašala :

»Kaj ti je, Leon ? Saj tebi je nekaj, kaj ne ?«

Jamem jo zagotavljati, da mi ni nič, smejati se
in jo pomirjati ; toda ona je vrtela glavo ter nada¬
ljevala :

»Že dva dni vidim, da ti je nekaj. Vem, da takega
človeka, kakor si ti, more vsaka malenkost razžaliti...
pa sem že izpraševala svojo vest, če morda tega nisem
jaz povzročila, če morda nisem izustila nečesa, toda...«

Tu ji je glas nekoliko strepetal, vendar pa mi je
pogledala v oči.

- tu -

»Jaz ti nisem storila nič žalega? Kaj ne?«

Bil je trenutek, ko sem že imel na jeziku besede:
»Ako mi le nečesa nedostaja, nedostajaš mi ti, moja
najdražja Angelica,« -- toda nekak strah, kakor pravi
Homer, me je pograbil za lase. Ne strah pred njo,
marveč pred to kljuko, ki se je mogla zapreti. Prijel
sem jo za roko, jo poljubil ter rekel kolikor le mogoče
veselo:

»Ti ljubljena in poštena stvarica, ne brigaj se
za-me, ker mi ni nič... Vrhu tega si ti gost tu v Plo-
ševu, in moja dolžnost je, skrbeti za to, da bi se po¬
čutila dobro !«

Tu znovič poljubim njeno roko in to pot celo
obe. Vse to je bilo še mogoče pripisati na rovaš od¬
kritosrčnosti sorodnika, — toda človeška narava je
tako bedna, da me je ta zavest, ta vratca, za katera
se je bilo v danem slučaju mogoče skriti, pri tem bo¬
drila. Ta počutek nazivam beden radi tega, ker mi ne
grozi, razun pred samim seboj, nikaka odgovornost,
ali samega sebe vendar ne prekanim. V ostalem čutim,
da se ne bom zagovarjal sam pred seboj, kajti počutki
so me vodili vedno tjekaj, kamor so sami hoteli, v
odnošajih do Angelice pa se nahajam povsem pod
njihovo oblastjo. Še čutim v tem hipu na ustih raz¬
košno dotiko njene roke — ali so vroče želje brez
vsake meje. Poprej ali pozneje sam zaprem ta vratca,
skozi katera bi že danes mogel ubežati na polje. Ali
bi mi bilo to že mogoče? Da, ko bi mi kaj od zunaj
pomagalo.

Ona je med tem očividno zaljubljena va-me. Vse
me vleče k njej.

— 62 -

Danes sem se v ta namen vprašal: »Ako je ta
stvar neizogibna, čemu še odlašati?«

Na to se je našel odgovor: nočem, da bi mi od¬
padlo kaj od teh ganutij, od tega dregetanja, od teh
vtisov, od te mičnosti, kakoršno imajo izgovorjene
besede, vprašajoči pogledi, pričakovanja. Hočem raz¬
pletati svoj roman do konca. Očital sem ženskam, da
višje cene obliko občutkov nego občutke same, takisto
je tudi meni mnogo mar za to, naj bi se vsi izpolnili.
Toda kadar je človek že v letih, se jame brigati za
take reči. Večkrat sem tudi že zapazil, da pri neki
stopinji živčnega obrušenja imamo mi, možje, ženske
značaje. Jaz sem vrhu tega še nekoliko epikurejec v
občutkih.

Po razgovoru z Angelico, ki sem ga navel poprej,
sva postala oba z Angelico kaj Židane volje. Na večer
sem ji pomagal obrezovati polomljeno grmičje, ker
sem se pri tem mogel dotikati njenih rok. Nalašč sem
jo oviral v tem poslu, ona pa se je zabavala kakor
dete in nalik detetu obračala se večkrat k teti, govo¬
reča z onim preprostim in hitim glasom, s kakoršnim
se pritožujejo male deklice:

»Teta, Leon me draži !«

Dne 18. svečana.

Zlod me je odnesel v Varšavo na shod k svet¬
niku S. Svetnik S. si prizadeva na vso moč, zbrati
pri sebi predstavitelje vseh taborov, da bi olajšal s
pomočjo čaja in tort medsebojno sporazumljenje, dasi
odkritosrčno rečeno, še sam ne ve dobro, na kaj se
ima opirati to sporazumljenje. Jaz, kot človek, ki biva

— 63

skoro neprestano za mejo, sem dospel na oni shod,
hote spoznati, kaj vse se godi v tukajšnjih glavah,
ter spoznati, kako modrujejo. Bilo je tesno in radi
tega dolgočasno, a obenem se je izvršilo to, kar se
navadno godi na preveč številno obiskanih shodih.
Evo, ljudje enakega mišljenja so se zbirali v kroge
v posebnih sobanah, se ondi vzajemno posvetovali,
drug drugemu pritrjevali itd.

Tu sem spoznal več tukajšnjih svetnikov in pred-
staviteljev tiskarstva. Za mejo se nahaja velika raz¬
lika med pisateljem in časnikarjem. Prvega smatrajo
za umetnika in mislitelja, drugega za procedurista (ne
znam tega drugače imenovati). Tukaj te razlike ni, in
ljudje iz obeh teh vrst so krščeni z enim skupnim
imenom: literat. Večina njih se tudi ukvarja s časni¬
karstvom in s književnostjo. V obče pa so to rednejši
ljudje nego so časnikarji za mejo. Ne ljubim časni¬
karstva ter ga smatram za nadlogo, ki muči človeštvo.
Naglica, s kakoršno seznanja ljudi z dogodki, se ne na¬
haja v ravnotežju s približnostjo informacij ter ne
nadomešča one neverjetne lahkomišljenosti javnega
mnenja, katero mora zapaziti vsakdo, kdor tega ne
more zmagati, časnikarstvu na hvalo je izginil ta po-
čutek, na podlagi katerega so ljudje razločevali res¬
nico od laži; izginil je počutek dostojnosti, pravice in
krivice; zlo ne začuti več srama, krivica je jela govo¬
riti z jezikom pravice, ali skratka: splošna človeška
duša je postala nenravna in zaslepljena.

Na tem shodu je bil med drugimi tudi Stavovski,
katerega smatrajo za najboljšega v skrajno napred¬
nem taboru. Govoril je kot jako sposoben človek, ki

— 64  —

pa ob enem boleha na dveh boleznih : na ledvicah in
na lastnem »jaz«. On namreč nosi ta svoj »jaz« kot
steklenico polno vode in zdi se ti, da govori nepre¬
stano: »Previdno, ker sicer se razlije!« Ta strah se
vceplja po »sugestaciji« naokrog stoječim do te sto¬
pinje, da nihče ne sme biti pri njem drugega mnenja.
Njegova veljava tiči tudi v tem, da verjame v to, kar
govori. Tega človeka po krivici smatrajo za skeptika.
Nasprotno, to je temperament, kakoršnega so morali
imeti nekdanji fanatiki. Ko bi se bil rodil Stavovski
pred nekoliko sto leti ter sedel v tribunalu, bi bil
istotako sodil ljudi, naj se jim istotako za pregreho
potegne jezik skozi vrat, kakor so delali takrat. Danes
se je vrinilo v ta fanatizem nekaj drugega — danes
se je napolnil s sovraštvom do tega, kar bi bil nekdaj
ljubil, v ostalem pa ostal tak sam.

Opazil sem, da so naši konservativci obkoljevali
Stavovskega ne le iz radovednosti, marveč iz neke
čuječe koketerije. Pri nas, in morda povsod, ima ta
stranka malo poguma. Vsakdo se je približal Stavov-
skemu z očmi sladkimi nalik smokvam in s frazo
kakor naslikano na čelu: »Daši sem, gospod, konser¬
vativec, vendar«... In ta vendar  so bile duri nekakega
kesa ter obenem vsakovrstnih pripustitev. Bilo je to
tako jasno, da, ko sem se jaz kot skeptik glede vseh
taborov začel pričkati s Stavovskim, ne kot kak pred-
stavitelj, marveč preprosto kot človek, je v danem
slučaju drugega mnenja, je moja predrznost vzbudila
splošno začudenje. Tu je šlo za vrste, ki jih drugi iz¬
koriščajo. Stavovski je jel govoriti o njih položaju
brez izhodišča, o njih slabosti ter pomankariju zmož-

— 65  -

nosti za obrambo — in prav tedaj, ko se je jel zbirati
okrog njega čimdalje večji krog, sežem mu v besedo:

»Prosim vas, ali ste se navzeli Darvinove teorije
glede borbe za obstanek?«

Stavovski, ki je prirodoslovec po poklicu, je rad
sprejel razpravo na tem polju.

»Naravno !« mi reče.

»Torej dovolite, da vam rečem, da ste nedosledni.
Zakaj ako bi se jaz, kot kristjan, brigal za slabe,
brezorožne, potlačene — pa bi bilo tu prilično reči:
Kristus mi je tako zapovedal. Toda s stališča borbe
za obstanek bi imeli reči sami sebi: »so slabi, so be¬
dasti, torej morajo postati plen, ako ne teh pa onih
— to je izborno pravo narave — torej zlod jih po¬
beri !« čemu vi tega ne porečete ; pojasnite mi to proti¬
slovje ?«

Bodisi, da je Stavovskega zbegala opozicija, ka¬
tere ni bil navajen, ali res teh rečij ni pretresal nikdar
v mislih, dovolj, da hipoma ni našel odgovora, postal
je zbegan ter ni izrekel niti besede: altruizem, ki itak
ne pomeni skoro nič

Na to je pričela številna emigracija naših kon¬
servativcev na mojo stran, in lahko bi bil postal junak
tega večera, ako bi ne bilo že pozno, da sem se utrudil
ter sem se hotel vrniti na noč v Plošev. Polagoma so
se odpravili tudi ostali.

Imel sem že kožuh na sebi ter sem le še iskal
nekoliko vznemirjen po žepih binokelj, ki se mi je bil
nekam skril, kar se Stavovski, ki je očividno že našel
odgovor, približa k meni in reče :

»Vprašali ste me, čemu jaz...«

5

66  -

Ker pa sem še neprestano iskal binokelj in se
jezil, ker ga nisem mogel najti, mu sežem v besedo:

»Gospod,« pravim, »odkritosrčno rečeno, mene to
vprašanje dosti ne briga. Vidite, gospod, da je že
pozno in da vsi odhajajo ; ker sem pa pri tem več
ali manj že uganil, kaj mi nameravate povedati, zato
mi dovolite, da vam voščim lahko noč.«

Zdi se mi, da sem si napravil v njem smrtnega
sovražnika zlasti s tem poslednjim odgovorom.

Bilo je ob eni po polnoči, ko sem dospel v Plo-
šev, toda tu me je čakalo najprijetnejše ižnenadenje.
Angelica me je pričakovala s čajem. Našel sem jo v
obednici še opravljeno, samo lase je imela tako poče¬
sane, kakor jih je navadno česala na noč. Iz one ra¬
dosti, ki sem jo začutil, ko sem jo zagledal, sem
spoznal, kako globoko se mi je že prikradla do srca.
Kako mična stvarica je to, in kako je bila lepa s temi
lasmi, položenimi nizko na vrat. In treba je pomisliti,
da le ena beseda od moje strani bi zadoščevala, da
zadobim pravico črez eden ali dva meseca razplesti te
lase, da so se ji vsipavali na ramena. Pri pomisleku
na to ne morem ostati miren. Toda niti verjeti nočem,
da bi bilo sreča tako lahka.

In jel sem godrnjati, čemu še ne spi, toda ona
mi je odvrnila:

»Ni se mi ljubilo iti spat, zato sem prosila mater
in teto, da sta mi dovolili, da te pričakujem. Mati je
nekoliko ugovarjala, češ, da to ni spodobno, toda od¬
vrnila sem ji, da sva vendar sorodnika — - in ali veš,
kdo je stal na moji strani? — Teta.«

»Poštena teta! Ali se napiješ z menoj čaja?«

- 67  —

»Prav.«

In začela se je kretati okrog mize ter nalivati
čaj. Videl sem njene urne in brhke roke, katere bi
bil najrajše poljuboval. Časih pa časih je dvignila k
meni oči ter se srečala z mojim pogledom, pa je takoj
zopet povesila trepalnice. Končno me je jela izpraše¬
vati, kako sem prebil večer in kak vtis sem odnesel od
ondot. Oba sva govorila šepetaje, dasi so bile spalnice
dovolj oddaljene ter se ni bilo treba bati, da bi koga
zbudila. Bila je med nama nekaka prisrčnost in za¬
upljivost, prav kakor med sorodniki, ki se imajo zelo
radi.

Pripovedoval sem ji, kaj sem videl in kaj zapa¬
zil, tako kakor se to pripoveduje prijatelju. Na to sem
govoril o vtisu sploh, kakoršnega ta družba dela na
človeka, ki prihaja iz daljnega kraja. Poslušala meje
potihoma, odpirala široko oči ter bila vsa srečna, da
ji tako zaupam svoje misli.

Na to je dejala:

»Čemu ti, Leon, ne napišeš tega? Nič čudnega
ni, da meni pododbne reči ne pridejo v glavo, toda
tu ne pridejo nikomur.«

»čemu ne pišem?« ji odvrnem, »a to iz mnogih,
mnogih vzrokov, o katerih ti pozneje kedaj povem,
toda med drugimi : Evo, morda radi tega, ker nimam
pri sebi nikogar, kdor bi me tebi enako pogosteje
vprašal: Čemu ti ničesar ne delaš, Leon?«

Umolknila sva oba. Angeličine trepalnice se morda
še nikdar niso povesile tako nizko na lice — in toliko
da nisem slišal in videl, kako ji je vtripalo srce pod
suknjico. Kajti v resnici se je mogla nadejati, da sedaj

5 *

— 68  -

končam ter rečem: »Ali hočeš ostati vedno pri meni
in izpraševati me na tak način?« Toda meni je de¬
lala premnogo razkošja ta naklonjenost, to obešanje
kakor na nit — to srce, ki je vtripalo kakor na moji
dlani — zato tega nisem hotel končati.

»Lahko noč,« ji rečem črez trenutek.

In to v resnici angeljsko bitje mi ni niti poka¬
zalo, da ga je v tem hipu doletela kaka prevara.
Vstala je in z nekoliko otožnim glasom, toda brez sence
nejevolje, odgovorila:

»Lahko noč!

In stisnila sva si roke ter šla vsak na svojo stran.
Toda prijemši za kljuko, sem se nakrat ustavil:

»Angelica !«

Sešla sva se vnovič pri mizi.

»Povej mi, toda povsem odkritosrčno, ali mi časih
ne očitaš v duši, da sem prenapet, da sem pravcat
čudak ?«

»Ne! Čudak ? — ne ! Časih si mislim, da si čuden
človek, toda takoj na to #  rečem sama sebi, da taki
ljudje, kakor si ti, morajo biti čudni.«

»Sedaj še eno vprašanje: kedaj ti je prišlo prvič
v glavo, da sem jaz čuden človek?«

Angelica nakrat zardi. Bila je jako lepa, ko je
pokrivala ta rdečica njeno lice, čelo in vrat. Crez tre¬
nutek je dejala:

»Ne... to je tako težavno... Tega ne morem po¬
vedati...«

»Torej priznaj mi z besedico: da, ako uganem;
jaz porečem samo eno besedo.

»Kako?« vpraša očitno nemirna.

— 69 —

»Karnet. Da ali ne?«

»Da,« odvrne Angelica ter povesi glavico.

Torej ti povem, radi česa sem ondi napisal to,
kar sem napisal. Evo, radi tega, da bi bilo kaj med
nama, da bi imela oba nakrat neko skupno tajnost, a
drugič...

Tu ji pokažem šopek, ki ga je prinesel vrtnar
zarano iz rastlinjaka.

»A drugič: glej različne cvetke se bolje razvijajo
na svetlem, zato sem še hotel, naj bi bilo med nama
jasno.«

»Jaz te časih ne morem razumeti,« mi odvrne
črez trenutek molčanja Angelica, »toda tako ti verja¬
mem... tako verjamem!...«

In znovič sva umolknila oba. Končno ji podam
roko k slovesu.

Pri vratih so še ustaviva, se obrneva ter nakrat
pogledava drug drugega. Oh, kako ta vrelec narašča
in narašča. Bati se je, da se vsaki hip razlije črez
obrežje. #

Dne 23. svečana.

Človek je kakor morje: ima svojo plimo in od¬
tok. Današnji dan je za-me dan odtoka volje, eneržije,
želje po nekakem dejanju, veselju do življenja. Na¬
stalo je to brez vsakega vzroka, —evo tako! — delo
živcev! Toda prav radi tega me moje misli navdajajo
z grenkobo. Ali ima tak fizično utrujen, duševno star
človek pravico, se ženiti? Nehote mi prihajajo na
misel besede Hamletove: »Cernu imaš ploditi grešnike
— pojdi rajše v samostan!« Jaz, resnica, v samostan

70  —

ne pojdem, moji potomci, moji bodoči »grešniki« mi
bodo podobni, to je, bodo bolni in zdražljivi na živ¬
cih ter nesposobni za nič, z eno besedo : geniji brez
področja — toda zlod jih vzemi! V tem hipu mi ni
do njih, marveč samo za Angelico. Ali imam pravico,
oženiti se ž njo? Ali mi je dopuščeno, povezati to
mlado, sveže življenje, ki je polno vere v svet in v
Boga, z mojimi dvomi, z mojo duševno boleznijo, z
mojim breznadejnim skepticizmom, z mojo kritiko, z
mojimi živci? Kaj bo iz tega? Jaz se vendar ne raz¬
cvetom z drugo mladostjo pri njej, ne pomladim se;
moji možgani se ne spremene, živci se ne okrepčajo
— torej kaj ? Se-li ima ona res posušiti pri meni ? Ali
ne bo to nekaj strašnega? Ali mar morem igrati vlogo
polipa, ki sesa svojo žrtev ter se hrani z njeno krvjo?

Visi pač oblak nad mojimi možgani. Kajti z druge
strani, ako je temu tako, čemu sem se dal spraviti do
te meje, na kateri sedaj stojim ? Kaj sem delal od
onega trenutka, ko sem spoznal Angelico? Evo, po-
kladal sem roke na strune te duše ter si delal narav¬
nost koncert. Ali vendar to, kar je meni sonata :
»Quasi una fantasia«, to more biti za njo sonata:
»Quasi un dolore«. Tako je! Igram na njej od jutra
do večera, in kar je še več! — vrhu teh očitanj, ki si
jih v tem hipu delam, vem. da se ne bom mogel zdr¬
žati tega, da bom takisto igral jutri in pojutrišnjem,
kakor sem igral včeraj in danes, ker me to vleče na
vso moč k sebi, kakor nič drugega več na svetu, ker
si jaz to dekle želim za svojo ženo, ker jo ljubim.
Čemu se varati? — Ljubim jo!

71 —

Ali med tem, kaj mi je storiti: Umakniti se ter
zbežati v Rim? — To bi značilo, prevariti jo in jo
napraviti nesrečno. Kdo ve, kako globoko so se že
zarili ti občutki v njeno srce ? Oženiti se ž njo, to
znači žrtvovati jo sebi ter jo storiti nesrečno na drug
način. Evo, pravcat blodnjak. Samo ljudje iz vrste
Ploševskih morejo pasti v podobno blodišče. In v tako
slabo tolažbo sem črpal iz tega, da takih Ploševskih
je mnogo pri nas, da moje ime je legijon. Kako daleč
je vendar ta vrsta obsojena na pogin, ako nam, na¬
vzlic vsej naši nesposobnosti do življenja, ne pojde
vse po sreči v življenju ! Evo, tako Angelico sem mo¬
gel srečati že pred desetimi leti, ko še moja jadra niso
bila tako podobna luknjastim vrečam, kakor so danes.

Ko bi vedela ta poštena in vrla teta Ploševska,
kako mi je pri najboljši volji napravila krivico, kako
bi se žalila radi tega. Premalo sem še imel te trage¬
dije, izvirajoče iz zavesti moje ničnosti, iz tega mraka,
v katerem tavam, sedaj imam še novo: biti ali ne biti
— kaj še! še hujše nego to!

Dne 20. svečana.

Včeraj sem znovič potoval v Varšavo, kjer sem
se imel sniti z gospodom Julijem Kv., na čegar po¬
sestvu je vknjižen del glavnice, ki mi pripada po ma¬
teri. Gospod Julij Kv. si je najel posojilo od kreditne
družbe ter hoče izplačati ta znesek.

Toda naj vrag pobere način, na kakoršen ljudje
izvršujejo zadeve v tem kraju. Kv. me je sam pozval,
sam odločil dan — in čakal sem ga zaman ves dan.

_ 72 _

Ako me pozove še petkrat, še petkrat se zgodi isto.
Ker je premožen človek, hoče se sam iznebiti te svote

— ter je na vsak poziv zmožen, izplačati jo. — Toda

— taki so postavljeni dnevi pri nas!

Po mojem lastnem opazovanju sem že davno
prišel do prepričanja, da smo mi v denarnih odnošajih
najbolj lahkomišljena družba. Jaz, ki želim priti vsaki
stvari do živega, sem se ukvarjal večkrat s prereše-
tavanjem te prikazni — in evo, kaj si mislim. Po mo¬
jem mnenju izvira to iz tega, da se naš narod ukvarja
izključno s kmetijstvom. S trgovino so se pri nas
ukvarjali Židje, ali ti nas niso mogli naučiti točnosti

— kmet pa mora biti pogostoma nezanesljiv, kajti tudi
zemlja ni zanesljiva. Ta njen značaj se poprime tudi
onih, ki jo razkopavajo — ter pride v sklad nravnega
bitstva vse družbe, in polagoma postane nekaka po¬
dedovana hiba. Istina, razumevanje te reči mi ne po¬
pravlja dobre volje, ker sem se moral za ves dan od¬
trgati od Angelice, in kar je še več, grozi mi isto še
za par dnij — toda ni je pomoči proti temu.

V stanovanju svoje tete sem našel posetnice Kro
mickega, eno za-me, dve pa za starejši gospe. Bojim
se, da bi mu ne prišlo v glavo, ponoviti obisk v
Ploševu ; ker nisem imel boljšega dela, odidem, da mu
izročim posetnico. Na nesrečo je bil doma, in moral
sem presedeti pri njem pol ure.

Začel je s tem, da je obljubil priti v Plošev, na
kar sem mu odgovoril, da smo ondi le na počitku in
da morda vsaki hip odidemo v Varšavo. Povpraševal
je po Angeličini materi in z vso previdnostjo po An¬
gelici. Očividno mi je hotel dati razumeti, da povpra-

- 73

šuje kar tako, samo kakor znanec. Sedaj sem že tako
občutljiv, da me je tudi to zbodlo, toda kak oduren
človek je to! Očividno so morali Tatarji Batuhana, po
zmagi pod Lignico, marsikaj storiti, kajti oči Kromic-
kega, podobne zrnom pražene kave, niso šleskega iz¬
vira, o čemur ni najmanjšega dvoma.

Bil je nasproti meni neizmerno odkritosrčen, ker
sem premožen človek. Resnica, on od mene ne potre¬
buje ničesar, jaz mu ničesar ne dam in se z mojim
premoženjem ne bo okoriščal, toda on se je navžil
spoštovanja do bogastva, s kakoršno se odlikujejo pre¬
možni. Razgovarjala sva se iz početka o zaprekah,
kakoršne je imela, ali bolje, kakoršne ima še zmerom
Angeličina mati. Po mnenju Kromickega bi se dalo še
mnogo rešiti, ko bi se gospa P. odločila prodati
zemljišče. Kromicki zre na ta upor kot na čist roman¬
tizem — kajti, ko bi se bilo mogoče izogniti tega, te¬
daj bi še razumel, ako pa pojde stvar naprej tako
kakor sedaj, pa se mora s tem končati, k večjemu ako
ne pride kaka »forsa«, — ako pa ta pride, pa je to
kaj drugega.

Ker je on zgovoren človek, je govoril mnogo o
naši nesposobnosti. Po njegovem mnenju leži pri nas
denar kar na tlaku, zadoščuje samo skloniti se in ga
pobrati. On sam nam je v tem najboljši vzgled. Nje¬
gov oče je bil tak, kakor vsi veliki gospodje: imel je
toliko dolgov, da je ostalo maxin)um sto tisoč goldinar¬
jev — ali kaj pa sedaj ?

»Danes, ako se mi kupčija v Turkestanu posreči,
morem takoj izplačati dolg. Židje in Grki so si pri¬
dobili s kupčijo milijone, čemu bi si jih mi ne imeli

— 74 —

pridobiti? Ne postavljam samega sebe za vzor, mar¬
več samo vprašam. Ondi je dovolj prostora za vse —
zato tudi vprašam !«

Po mojem mnenju je on človek, ki ima dar za
kupčijo, toda splošno vzeto : bedast. Da smo nespretni
— to je znana stvar; da si posamezni človek more
pridobiti s kupčijo milijone, rad verjamem, toda cela
družba mora delovati doma, ne pa iskati milijonov v
kupčiji s Turkestanom.

Bog je čuval Angelico, da ni zvezala svojega
življenja s tem človekom. On more imeti tudi svoje
vrline, vendar pa je to drugi nravstveni tip. Toda ako
ona more naleteti res na slabejšega nego sem jaz,
čemu naj potem še omahujem?

Dne 28. svečana.

Stari gospe sta se jeli nekoliko vznemirjati, ker
vsa reč ne gre tako hitro, kakor sta si želeli; zlasti
se brezdvomno muči skrivoma teta, ki je po naravi
močno nestrpljiva. To bolest pa zmanjšuje ter navdaja
stari gospe s tolažbo oni mir in sreča, ki se zrkali na
Angeličinem licu. Ona mi verjame, kakor je le mogoče
komu verjeti, ter me gleda z očmi, v katerih čitam za¬
upanje brez vsake meje. Napolnila pa je moje misli
tako, da jih od jutra do večera od nje ne morem od¬
trgati. Želim si je čimdalje bolj. Nočem več koncertov,
marveč hočem njo.

Dne 4. sušca.

Današnji dan je končal za-me tako, da moram
zbrati ves mir in vso hladno kri, da se morem pri

75  —

opisovanju držati navadnega-reda, ne pa začenjati pri
koncu. Vendar pa se ne morem vzdržati. Evo, kocke
so vržene, ali vsaj toliko kakor vržene. Ne znal bi na¬
pisati ničesar, ko bi pred vsem drugim tega ne napisal.

In sedaj morem pričeti. Proti poludnevu sta do¬
spela na obed Sniatinska. Danes se ima predstavljati
v gledišču njegova nova igra, zato sta se morala vrniti
zvečer v mesto. Daši se počutimo dobro v ploševski
puščavi, vendar nas je razveselil njuni prihod. Ange¬
lica goji do Sniatinske dokaj odkritosrčne prijaznosti
— vrhu tega pa je morda čutila potrebo, izpovedati
nekomu vse, kar se ji je nabralo v prsih. Gospa Snia¬
tinska si je iz početka mislila, kako stvari stoje, ter je
celo devala, kolikor je mogla, svoje roke pod ta voz,
hote ga čim naj poprej premakniti z mesta. Komaj sta
dospela, takoj je pričel razgovor o naši vaški samoti
in takoj je rekla teti:

»Oh, kako je tu prijetno in zavetno! Razumem,
da se tudi ta mladi par počuti tukaj dobro in da ne
koprni po Varšavi.«

Jaz in Angelica sva razumela izvrstno, da gospa
Sniatinska, nazivajoča naju »mladi par«, je upošte¬
vala le najino mladost. V ostalem je ponovila med
obedom nalašč kakih desetkrat zaporedoma: »mladi
Par«, kakor bi naju predstavljala starejšim gospem.

Toda v pogledih gospe Sniatinske je bilo toliko
simpatije do naju, toliko povsem ženskega nastavljanja
nšes na vse, kar sva govorila med seboj, in ta ženska
je bila pri tem tako lepa, da ji rad odpuščam ono
vmešavanje. Dospel sem že do tega, da me to nalaščno
druženje najinih imen rajše boža po srcu nego draži.

— 76  —

Angelica je tudi kazala, da ji je prijetno, poslu¬
šati to. V njeni odkritosrčnosti do Sniatinskih, v tem
občevanju ž njima med obedom je bilo nekaj takega,
da je zares delala vtis mlade gospodinje, spreje¬
majoče goste v lastni hiši. V teti je pri pogledu na
to rastlo srce — in ves čas obeda je bila kaj uljudna
s Sniatinskima. Pri tem sem zapazil neko neumljivo
reč, in temu bi odločno ne bil verjel, ko bi tega ne bil
videl z lastnimi očmi: evo, gospa Sniatinska je vselej
zardela do ušes, kadar je kdo pohvalil njenega moža.
Rdeti radi moža po osemletnem zakonskem življenju...
ne!... ali mar nisem napisal največjo bedastočo, hva¬
leč poprej Poljakinje?

Obed nam je izborno dišal. Tako more en sam
par s svojim vzgledom dobro vplivati na druge, kajti
ljudje, zroči nanj, morajo si reči v duhu: »Ej, ako je
tako, pa se oženim!« Sedaj prvič sem videl zakon,
ne v sivem mraku proze življenja, povsakdanjenja,
skrivanja večje ali manjše malomarnosti, marveč v tako
veseli luči.

Angelica je očividno takisto zrla najino bodoč¬
nost skozi to svetlobo; to sem spoznal z njenega raz-
jasnenega lica.

Po obedu smo ostali s Sniatinskim v obednici;
znano mi je namreč bilo, da on rad popije eno ali dve
čašici konjaka po kavi; starejše gospe pa so odšle v
stranski salon. Angelica in gospa Sniatinska sta stekli
kvišku po nekak album z razgledi po Volinju, jaz pa
sem začel povpraševati Sniatinskega po njegovi umet¬
nosti, s katero ni bil zadovoljen. Na to je prešel raz¬
govor na naše nekdanje čase, ko sva oba poskušala

— 77  -

zleteti na krilih, še ne porastlih s perjem. Sniatinski
mi je pravil, kako mu je polagoma dohajalo priznanje,
kako je večkrat dvomil in dvomi še sedaj o samem
sebi, dasi se je že povspel do neke stopinje.

»Povej mi,« ga vprašam, »kaj počneš ti s svojo
slavo ?«

«Kako, kaj počnem s slavo?«

»Nil, ali jo nosiš kot mitro na glavi, kot zlato
runo na vratu, ali stoji na tvoji pisalni mizi, ali
mar visi v salonu? Povprašujem kot človek, ki nima
pojma, kaj je to, in kaj človek počneš tem, kar ima?«

»Recimo, da imam to, zato ti odgovorim tako-le:
človek bi moral biti nečuveno bedast, da bi tako ime¬
novano slavo nosil na glavi, na vratu, da bi jo stavil
na pisalno mizo, ali obešal v salonu. Priznavam, da to
ščegeta iz početka samoljubje, toda le duševnemu
»parveniju« more tako ščegetanje popolniti življenje
in mu nadomestiti vse ostale vrste sreče. Vse kaj dru¬
gega je prepričanje, da to, kar delam, dobi priznanje
in vzbuja odmev — s tem more biti javen človek za¬
dovoljen. Toda da bi mene, zasebnika, imelo osrečiti
to, da mi pove kdo v salonu z več ali manj bedastim
licem : »Za toliko prijetnih trenutkov smo vam hva¬
ležni,« ali da takrat, ko pojem kaj neprebavljivega,
prinese nekak dnevnik takoj vest: »Naznanjamo čita-
teljem otožno novico, da našega odličnega X. X. boli
trebuh,« da bi me imelo to delati srečnega? — Fej,
za koga me neki imaš?

»Cuj,« mu odvrnem, »jaz tudi nisem slavohlepen,
toda človek hoče od ljudij neko priznanje. Ta strast
je prirojena. V resnici, nisem slavohlepen, a rečem ti

— 78

vendar odkritosrčno : ko ljudje vidijo v meni nekake
zmožnosti, ko govore o njih, ko jih pomilujejo, dasi
mi takrat moja ničemurnost stoji razločnejše nego
drugekrati pred očmi — vendar me to nekako šegeče,
vendar mi to napravlja nekako, morda grenko prijet¬
nost, toda vendarle prijetnost.«

»Ker se pritožuješ, imaš v ostalem prav. Ne od¬
vračaj vprašanja. Jaz ti ni nikakor ne mislim doka¬
zovati, da bi moglo biti to komu prijetno, ako ga kdo
imenuje osla.«

»Toda to spoštovanje, ki je združeno s slavo ?«

Sniatinski, ki je človek živahne nravi in kateri
je navajen ob času razgovora letati po sobi, posedati
pri tem po vseh stolih, obsedi to pot na oknu ter
odvrne:

»Spoštovanje? Motiš se, mojdragi! Mi smo kaj
čudna družba. Pri nas vlada prav pogostoma repu¬
blikanska nevoščljivost. Jaz pišem komedije, delujem
za gledališče — prav, pridobil sem si nekak sloves, še
bolje; evo, morda si misliš, da mi bo za te komedije
nevoščljiv samo kak drugi pisatelj komedij ? — Ali to
ni res. Nevoščljiv mi bo za nje zemljemerec, uradnik
v banki, pedagog, zdravnik, železniški agent, z eno
besedo ljudje, ki bi itak nikdar ne pisali komedij. Ti
vsi bodo ti v svojih odnošajih s teboj kazali, da se
malo zmenijo za te, v razgovorih za tvojim hrbtom te
bodo prezirali, nalašč zmanjševali tvoje zasluge, da
bi s tem mogli sami sebe kazati večje. Ako si kdo
naroči pri onem istem krojaču novo suknjo, pri prvi
priložnosti pomigne z rameni ter reče: Sniatinski ?
Velika reč! Obleko si da delati pri Pacikeviču takisto

— 79  -

kakor jaz! Evo, tako je pri nas — to je, kar privede
za seboj tvoja slava!«

»Vendar pa mora biti ona nekaj vredna, ker se
ljudje toliko pehajo za njo.«

Sniatinski se nekoliko zamisli, na to pa odvrne
resno:

»V zasebnem življenju je slava toliko vredna, da
se ž njo more narediti vznožje za ljubljeno žensko.«

»Novo slavo si pridobiš s tem svojim izrekom.«

Sniatinski priteče z veliko naglico k meni:

»A tako ! tako ! Pospravi lavorike v obod, odrini
ž njimi k ljubljenemu bitju in reci mu: »To, radi če¬
sar si ljudje lomijo vratove, kar cenijo enako z bo¬
gastvom, to imam jaz, a sedaj, daj mi za to takoj
poljub!« Ako to storiš, takrat boš ljubljen vse svoje
življenje, — razumeš. Hotel si vedeti, koliko je vredna
slava — sedaj imaš to !«

Daljši razgovor pretrga Sniatinskemu prihod
žene in Angelice. Prišla je pod pretvezo, da poprosi
moža dovoljenja, da sme iti v rastlinjak, in ko je on,
zapazivši, da se je prilično oblekla, v to privolil, seje
obrnila k meni ter me kaj prilizneno vprašala:

»In vi Angelici tudi dovolite ?«

Da je Angelica zardela do ušes, to je naravno,
toda da sem jaz, nabrušen kakor britev na najraz¬
ličnejših društvenih pasovih, postal v prvem hipu ta¬
kisto zbegan, tega si res ne morem odpustiti. Zbral
sem vendar pogum ter stopil k Angelici, dvignil njeno
roko k svojim ustom, ter dejal:

»Angelica tu v Ploševu zapoveduje in jaz sem
prvi pripravljen, biti poslušen njenim poveljem.«

— 80  -

Mikalo me je, naj bi s Sniatinskim takoj odšla ž
njima v rastlinjak, toda premagal sem se. Zdelo se mi
je potrebno govoriti o Angelici, o mojem bodočem
zakonu; tudi sem razvidel, da Sniatinski dospe napo¬
sled na ta predmet. In celo olajšal sem mu to, ker
sem ga vprašal takoj po odhodu naših dam :

»Torej verjameš še vedno nepremakljivo v dogme
svojega življenja?«

»Še več nego drugekrati, ali rajše vedna enako.
Gotovo ni na svetu bolj obrabljenega izraza kakor je
ljubezen, radi tega mi je kar zoperno, ponavljati ga,
toda tebi med štirimi očmi povem: ljubezen v sploš¬
nem in ljubezen v posebnem pomenu —- in radi tega
proč s kritiko! Da, to so temeljni predpisi življenja.
Moje modroslovje se opira na to, da se nad njim ne
modruje — in naj me vrag vzame, ako se radi tega
smatram za bolj bedastega od drugih. S tem je živ¬
ljenje nekaj vredno, brez tega pa ni vredno niti malhe
rezanice.«

»Govoriva o tej posebni ljubezni, ali bolje nado¬
mestiva ta izraz z izrazom ženska.«

»Prav, nadomestiva. Prav: ženska!«

»Dragi moj, ali ne vidiš, na kako trhel temelj
opiraš svojo posebno srečo?«

»Na tako trhel, kakor je življenje — nič bolj.«

Toda jaz nisem imel v mislih te ločitve, teh pro-
pastij, ki jih more povzročiti smrt, in odvrnil sem
Sniatinskemu :

»Usmili se, ne delaj splošne tvoje osebne sreče.
Ti si dobro zadel, toda mogoče je tudi zadeti slabo.«

— 81

Toda Sniatinski ni hotel o tem niti slišati. Po
njegovem mnenju je izmed sto zakonov devetdeset
srečnih. Ženske so po njegovem mnenju boljše, či¬
stejše in plemenitejše od nas.

»Mi smo le capini v primeri ž njimi!« je kričal
mahaje z rokami in potresaje svoje rumenkaste lase.
»Nič drugega nego capini! Jaz ti pravim to, ki opa¬
zujem življenje ter ga znam opazovati, bodisi le radi
tega, ker sem pisatelj komedij.«

Tu je zasedel stol kakor konja in napaduje me
z naslonilom je nadaljeval z nič manjšo vnemo:

»Nahajajo se, kakor pravi Dumas, opice iz kra¬
jine Nod, za katere ni dobiti brzde, toda ti imaš radi
tega oči, da opice iz krajine Nod ne vzameš; sploh pa
ženska ne zapelje moža, ga ne izda, k večjemu, ako
on sam ne spridi njenega srca, ali ako jo potepta, ali
sune in odpahne s svojo malodušnostjo, s svojim
egoizmom, s svojo tesnobo, s svojo slabo in bedno na¬
ravo ! Ali pri tem ljubi!

Naj se ona čuti ne le tvojo ženo, marveč tvojo
najdražjo glavo, tvojedete in prijateljico, nosi jov svojih
nedrih, naj ji bo ondi toplo, in tedaj boš zadovoljen,
in takrat se bo od leta do. leta bolj stiskala k tebi, da
končno zrasteta skupaj kakor nekaka dvojčka. Ako ji
ne daš tega, jo spridiš in odpahneš s svojo nečimur-
nostjo — pa ti odide! Odide, brž ko se stegnejo kake
plemenitejše roke po njej, ker mora oditi, ker ona po¬
trebuje to toploto in to priznanje, kakor ozračje za
dihanje.«

6

In tako me je potiskal z naslonilom, da sem se
moral umakniti; na ta način sva se pririla k oknu.
Ondi je vstal po koncu in nadaljeval:

»Kako ste vi topi. Pri taki splošni suši, pri takem
pomanjkanju splošne sreče, s kakoršnim se odlikuje
naše stoletje, pri pomanjkanju temelja, nadej, da bi
si vsaj te sreče, te podlage ne znali ustvariti ! Zmra-
zovati na trgu, pa si še niti v hiši ognja ne prižgati!
Bedastoča ne more iti dalje! A jaz pa ti pravim v
oči: oženi se !...«

Tu mi je pokazal skozi okno Angelico, vračajočo
se z njegovo ženo iz rastlinjaka.

»Evo, kje je tvoja sreča! Evo, ondi ti ona caplja
v črevljih od klobučine po snegu. Ponavljam ti: oženi
se! Na tehtnico zlata jo vzemi! kaj na tehtnico zlata!
— na karate — razumeš! Ti nimaš preprosto stalnega
bivanja, ne le v fizičnem, marveč tudi v duševnem in
nravstvenem oziru ; nimaš podlage, nimaš miru, ona
pa ti da vse to. Samo ne modruj nad njo toliko, ko¬
liko si že modroval nad svojimi zmožnostmi v petin¬
tridesetih letih svojega življenja!

Ni mi mogel povedati ničesar boljšega, vrlejšega
in bolj strinjajočega se z mojim koprnenjem nego to,
zato sem mu stisnil roko iii mu dejal:

»Ne, nad njo ne modrujem, ker jo ljubim.«

Na to sva se prijateljski objela.

Med tem sta dospeli mladi gospe. Sniatinska,
zapazivši naju v zagrljaju, je dejala :

»Ko sva šli semkaj, sva slišali nekak prepir, toda
sedaj vidim, da je vse končalo dobro. Ali smem
vedeti, o čem sta se razgovarjala ?«

— 83  —

»O ženskah, gospa,« ji odvrnem.

»A kaj je sledilo iz tega?«

»Kakor vidite gospa : objem ; daljše posledice pa
dospo brez odloga.«

Toda še poprej so dospele njene sani. Po kratkem
dnevu je napočil kmalu večer, in morala sta se vrniti;
ker je bilo pa vreme lepo in tiho in sneg v drevo¬
redu poteptan nalik tlaku, sva ju z Angelico pospre¬
mila do ovinka na cesti.

Poslovivši se od tega dragega para, sva se vra¬
čala domu. Mračilo se je že, toda večerna zarja nama
je svetila v oči, zato sem izborno videl Angeličino
lice. Bila je nekako ganjena. Domislil sem si, da sta
se morali razgovarjati jako odkritosrčno z gospo Snia-
tinsko; morda je tudi upala, da prav sedaj izrečem
to pričakovano besedo? Palila me je že, toda, o čudo !
jaz, ki sem si mislil, da v počutnih zadevah nadvladam
samega sebe kakor malokdo; jaz, ki se smatram za
koncertnega umetnika, jaz, ki sem ob času »ur vaje« ako
ne z zadostno gibčnostjo, pa vsaj povsem hladnokrvno
odbijal najbolj mojsterske sunke — sem bil sedaj tako
ganjen, kakor kak dijak. Kaka razlika počutkov! Bal
sem se, da ne bi znal izbrati pravih besed — in mol¬
čal sem.

Med tem molčanjem sva dospela do hodnika. Po¬
dal sem ji roko, kajti poteptana tla so bila polžka in,
ko se je oprla na mojo roko, sem začutil še enkrat,
da je ona zaželjena moja žena. Crez trenutek me je
ta počutek jel navdajati s trepetom in mi kakor iskre
spreletavati po vseh živcih.

Dospela sva v vežo.

6 *

- 84  —

Ni bilo ondi nikogar, ni bilo niti še luči, samo
skozi predorčke v peči se je lesketal plamenček pale-
čega se ognja. V mraku in v neprestanem molčanju
sem pomagal sleči Angelici njen podvlečen kožušček,
in ko je izpod tega plašča dahnila va-me njena to¬
plota, objel sem jo z rokami ter, stisnivši jo k sebi,
se dotaknil z ustnicami njenega čela.

Zgodilo se je to tako naglo, da se sam nisem
zavedal tega, kar delam. Angelica je morala preprosto
otrpniti, ker se mi ni niti trohice branila. Izmuznila
pa se je iz mojih rok takoj, ko so se na drugi strani veže
slišali koraki služabnika ki je nesel luč. Ona je stekla
navzgor v svojo sobo, jaz pa, ves razburjen, sem od¬
šel v obednico.

Vsakemu moškemu, obdarovanemu z nekako pod¬
jetnostjo, se pripeti časih kaj takega v življenju, zato
se je pripetilo tudi meni — toda po navadi sem bil
dovolj miren in nisem izgubljal zavesti. Sedaj pa so
mi misli in vtisi spreletavali po glavi, kakor bi jih
bil podil veter. Na srečo je obednica bila prazna ;
teta in Angeličina mati sta sedeli dalje v manjšem
salonu.

Prišel sem tjekaj, toda moje misli so blodile tako
daleč od tod, da sem komaj razumel, kaj sta mi ti
gospe govorili. Polastil se me je nemir. Domišljeval
sem si, da se nahaja sedaj Angelica v svoji sobi, da
si stiska senci z rokami; prizadeval sem si začutiti in
razumeti, kaj se je moglo v tem trenutku goditi v
njenem srcu in glavi.

Med tem pa se je Angelica v kratkem vrnila.
Odahnil sem si, ker se mi je zdelo, ne vem radi česa,

- 85

da se ta večer več ne pokaže. Lice ji je bilo zagorelo
in oči so se ji bliščale, kakor bi se bila sprebudila iz
snu. Očividno si je prizadevala, ohladiti s pudrom
svoje razpaljeno lice, kajti njega sled se je videl na
levem sencu. Njena prikazen me je ganila. Začutil
sem, da jo zelo ljubim.

Poprijevši se nekega posla, je sedela s poveše¬
nimi očmi; zapazil pa sem, da diha urno, in enkrat,
dvakrat so se moje oči srečale z njenim vprašajočim,
nemirapolnim pogledom.

Hote razprašiti ta nemir, se vmešam v razgovor
starejših gospa, ki so govorile o Sniatinskem, in
rečem :

Sniatinski mi je očital danes, češ, da sem pravcat
Hamlet, ker preveč modrujem, toda jaz mu dokažem,
da temu ni tako, — a to že jutri.«

To jutro sem izrekel s povdarkom ter zapazil, da
je Angelica to izborno razumela, ker je vprla vame
svoj pogled; teta pa, ki se ni domislila, zakaj gre,
je vprašala:

»Torej se vidite jutri?«

»Treba nam je slišati njegovo igro; ako Ange¬
lica privoli, pojdeva morda jutri v gledališče.

Ljubljena deklica je dvignila k meni svoje zbe¬
gane oči, , ki pa so bile polne zaupanja, ter odgovorila
z nepopisljivo milino :

»Jaz se strinjam radostna z vsem !«

Bil je trenutek, ko sem hotel to končati namah
— in morda sem bil dolžan končati, ker pa je ta be¬
sedica »jutri« bila že izrečena, zato sem se premagal.

— 86

Podoben sem človeku, ki si zatiska s prsti oči,
ušesa in nosnice, hote se pogrezniti v globino.

Zato pa sem tudi uverjen, da pravi biser najdem
na dnu te globine.

Dne 6. sušca. Rim. Časa Osoria.

Od včerajšnjega dne se nahajam v Rimu. Oče ni
tako bolan, kakor sem se bal. Leva roka in leva stran
života ste na pol ohromljeni po kapi, toda zdravniki
me zagotavljajo, da srce še ni zadeto od nje in da se
še cela leta more prebiti v tem stanju.

Dne 7. sušca.

Torej Angelica je ostala v negotovosti, pričako¬
vanju, razporu. Drugo jutro po bivanju Sniatinskih v
Ploševu, torej prav onega dne, ko sem nameraval
snubiti Angelico, sem prejel pismo iz Rima od očeta
z obvestilom o njegovi bolezni: »Požuri se, ljubljeni
sin,« je pisal oče, »kajti hotel bi te še objeti pred
smrtjo, ker čutim, da se je moj čolniček že približal k
obrežju.« Očividno je, da sem se po prejemu takega
pisma odpeljal s prvim vlakom ter se nisem ustavil
poprej nego v Rimu. V trenutku odhoda sem si mislil,
da očeta več ne najdem živega. Zaman me je teta po¬
mirjala, češ, ako bi nevarnost bila velika, bi bil oče
naročil odposlati brzojavko namesto pisma. Znano mi
je bilo, da oče ima svoje muhe, med temi tudi anti¬
patijo do brzojava. V ostalem se je kazala teta mirno
samo na videz, pravzaprav pa je bila sama takisto
prestrašena kakor jaz.

V tej naglici, osupnelosti in pod grožnjo neizo¬
gibne očetove smrti res nisem mogel snubiti Angel-

— 87  —

čice. Bilo bi nekaj nasprotujočega naravi in ciničnega
od moje strani šepetati ganljive besede, ne vede, če
mi morda prav v tem trenutku ne umira moj dragi
oče. Vsi so razumeli to, a pred vsemi drugimi je ra¬
zumela to Angelica. Pri slovesu sem ji dejal: »Pisati ti
hočem iz Rima,« na kar mi je rekla : »Poprej naj ti
da Bog mir !« Ona mi popolnoma zaupa. Po pravici
ali krivici me smatrajo, kar se tiče žensk, za lahkomiš-
ljenega človeka, in to javno mnenje je moralo priti že
na Angeličina ušesa, ali morda mi to drago bitje prav
radi tega skazuje več zaupanja?

Ugibam in razumem, kaj ona misli in čuti. Evo,
večkrat skoro čujem, kako mi čista njena duša go¬
vori : Krivico ti delajo, ti nisi tako lahkomišljen, in one,
ki se pritožujejo o tvoji lahkomišljenosti, delajo to radi
tega, ker te niso znale ljubiti tako pošteno, niti tako
globoko kakor jaz. In Angelica ima prav. Mogoče, da
sem po naravi nekoliko vihrav človek, toda da je na
razvoj takega razpoloženja vplivala vihravost, površnost
izkazovanih mi čustev, kakoršnih sem bil deležen, —
o tem nikakor ne more biti dvoma. Moglo mi je to
naravnost povsem skaziti in posušiti srce, in ko bi se
bilo to zgodilo, takrat bi moralo tako bitje, kakor je
Angelica, plačevati krivde drugih. Toda mislim si, da
je rešitev še mogoča in da blagoslovljen zdravnik ne
pride prepozno. V ostalem kdo tudi ve, kedaj bo zares
prepozno, in če morda pošteno in čisto žensko srce
nima onega daru, da bi vzbujalo mrtve k življenju?

Mogoče je tudi, da ima moško srce več moči,
prerajati se. Pripoveduje se o neki roži iz Jeriha,
katera, dasi popolnoma posušena, ako jo doleti le

- 88  —

kapljica dežja, takoj pričenja živeti ter požene novo
listje. Zapazil sem, da v moški naravi tiči neprimerno
več prožnosti nego v ženski. Moški večkrat zagazi v
tako razbrzdanost, da bi polovica tega strupa pokrila
žensko namah z morilnimi gobami; med tem pa se
Adamov sin more ne le otresti te kuge, marveč pridobi
z lahkoto moralno zdravje in svežost ter celo devi-
štvo srca. Poznal sem ženske, katerih srca so bila tako
pusta, da so izgubila povsem zmožnost ljubiti koga,
ali sploh spoštovati. Takih mož nisem poznal. Ljube¬
zen pa nam odločno povrača devištvo.

Podobna pojmovanja se morajo kazati dokaj
čudna pod peresom, skeptika, toda jaz prvič nimam
večjega zaupanja v svoje dvome, kakor do vsake
vrste trditev, načel in opažanj, ki večini ljudij služijo
za temelj življenja. Vsaki hip sem pripravljen, stri¬
njati se s tem, da moj obup more biti istotako oddaljen
od bistva reči, kakor ta načela. Drugič to, kar pišem
pod vplivom občutkov do Angelice, katera morda
sama ne ve, kako pot si je izbrala, ker mi je ska-
zala to neomejeno zaupanje ; kako me s tem grabi za
srce ter veže na-se. V ostalem, naj si že govorimo o
ljubezni ali o kakem drugem faktorju življenja, go¬
vorim in pišem vedno to, kar se mi dozdeva danes.
Kaka bo moja sodba jutri, — tega ne vem. Oh, ko
bi vedel, da kak moj nazor, kako prepričanje, kako
načeio obstoji pred jutrišnjim popihom skepticizma,
poprijel bi se ga z obema rokama, napravil iz njega
svoje pravilo ter jadral bi nalik Sniatinskemu z raz¬
prostrtimi jadri in v luči — namesto da blodim v temi
po pustinji.

__ 89  -

Nočem pa se vendar vračati k moji notranji tra¬
gediji. Kar se tiče ljubezni sploh, morem kot skeptik
glede življenja in vseh njegovih prikaznij izreči nad
njem Salomonovo vanitas vanitatem, toda bil bi brž¬
kone povsem slep, ako ne bi zapazil, da izmed vseh
faktorjev življenja je ta najmogočnejši, in močan tako,
da kolikorkrat o tem mislim, kolikorkrat premerim s po¬
gledom večno morje življenje vsega stvarstva, obstojim
za vsakim svojim korakom naravnost osupel ter ob¬
čudujem to veliko moč. To so vendar reči priznane
in znane tako, kakor solnčni vshod, kakor plima in
odteka morja — a vendar vedno enako osupljive. Po
Empodoklesu, ki je uganil, da je Eros pripeljal iz
kaosa k luči svetove, ni metafizika niti za korak na¬
predovala. Samo smrt je po svoji moči enako brez¬
obzirna, toda v večni borbi teh dveh močij jo ljube¬
zen prime za vrat ter ji tlači s koleni prsi, bije jo po
dnevu in po noči, bije jo vsako pomlad, hodi korak
za korakom za njo — in v vsako jamo, katero ta iz¬
koplje, vrže seme novega življenja. Ljudje, ukvarja¬
joči se z vsakdanjimi opravki, pozabijo, ali sploh no¬
čejo pomniti, da služijo izključno ljubezni. Čudna stvar
je pomislek, da bojevnik, državni kancler, poljedelec,
trgovec, bankir v svojih naporih, ne imajočih na videz
niti najmanjše zveze z ljubeznijo, pravzaprav služi
samo temu načelu, izvršuje samo to prirojeno pravo,
na podlagi katerega se roke moškega stegajo po žen¬
ski: Kako znorelo in pretirano bi se zdelo to kakemu
Bismarku, ako bi mu kdo dejal, da poslednji in edini
namen njegovega truda je to, naj bi počivala usta
Hermana na ustnicah Doroteje. Meni se takisto do-

— 90 —

zdeva v tem trenutku, da sem napisal parodoks, a
vendar!... vendar Bismark deluje v okrepljenje nem¬
škega življa, to življenje pa se tudi ne more krepčati
drugače nego s pomočjo Hermana in Doroteje. Kaj
drugega ima v mislih Bismark, nego s politiko in ba¬
jonetom ustvariti take razmere, v katerih bi se Her¬
man in Doroteja mogla mirno ljubiti, se srečno zdru¬
žiti in izrejati novo pokoljenje.

Še kot dijak na vseučilišču sem čital neko arab¬
sko gazelo, primerjajočo moč ljubezni z močjo peklen¬
skih pošastij. Pozabil sem ime pesnika, toda misel mi
je ostala v spominu. Zares, človeku se vrti v glavi,
kadar pomisli na to moč. Končno, vse prikazni živ¬
ljenja so samo različne oblike enega in istega načela.
Resnica, ona je samo ena, ona edina vlada, ona edina
traja, skuplja, vzdržuje, ustvarja.

Dne 10. sušca.

Danes sem raztrgal troje ah četvero pisem, na¬
pisanih Angelici. Po obedu sem odšel v očetovo de¬
lavnico, hote se pomeniti ž njim o tetinih namenih.
Našel sem ga ogledujočega skozi povekševalno steklo
»epilihnione«, še polne prsti, ki so mu jih poslali iz
Peloponeza. Mimogrede rečeno, oče je bil videti sijajen
v tem muzeainem, skozi bela in pobarvana okna so¬
bane, polne »etruskov«, odlomkov, kipov in vsake
vrste grških in rimskih ostankov. Med to šaro se mi
je zdelo njegovo lice povsem podobno licu kakega
»božanstvenega« Platona, ah kakega drugega grškega
modrijana. Ko sem prišel, je pretrgal svoje delo, me
pazljivo poslušal -- na kar je vprašal:

- 91  -

»A ti še omahuješ?«

»Ne omahujem, marveč premišljujem — in hočem
vedeti, čemu hočem.«

»Torej ti povem to-le: Bil sem človek, ki sem si
takisto rad, kakor ti, dajal poročila o samem sebi in
o vseh prikaznih življenja. Ko sem pa spoznal tvojo
mater, sem izgubil nakrat to sposobnost. Vedel sem
samo eno, da jo hočem imeti — in nisem hotel vedeti
ničesar več.«

»Torej ?«

»Torej, ako imaš željo enako močno, pa se oženi.
Ne pravim prav: ako imaš enako močno, pa se oženiš
brez vsakoršnega sveta in pomoči, ter boš tako srečen,
kakor sem bil jaz, dokler mi tvoja mati ni umrla.«

Za trenutek sva umolknila. Ko bi bil hotel pri¬
lagoditi točno svoji naravi očetove besede, ne bil bi
našel tolažbe. Da ljubim Angelico, o tem ni dvomiti,
vendar pa nisem še dospel do tega, da bi v meni ne
bilo več prostora za kake refleksije. Toda to še ni
slabo znamenje — marveč samo rod, h kateremu pri¬
padam, se je z obzirom na vest pomaknil za stopinjo
višje. Nosim v sebi vedno dva človeka: igralca in
gledalca. Pogostoma gledalec ni zadovoljen z igralcem,
toda to pot vlada v meni med njima sloga.

Oče je pretrgal 'prvi molčanje.

»Povej mi, kaka je ona?«

Ker je opis najmanj sposoben način slikanja por¬
tretov, sem prinesel očetu veliko in zares dobro za¬
deto fotografijo Angeličino, katero je jel ogledovati z
veliko radovednostjo.

— 92

Jaz pa nisem ogledoval nič manj radovedno
njega, ker se je v njem takoj sprebudil umetnik, a
obenem nekdanji »Leon 1’Invincible«. Naslonivši foto¬
grafijo na rokav svoje leve roke, ki je bila že na pol
mrtva, je vzel v desnico steklo ter isto bližal in odda¬
ljeval od podobe in jel govoriti:

Ko bi ne bilo neke podrobnosti, bi bilo to lice
iz vrste Ary-Scheffera... Kaj mična bi bila s solzami
v očeh... Nahajajo se ljudje, ki ne ljubijo v ženski
angelskega izraza, toda po mojem mnenju naučiti
angela, kaka ima biti ženska — je vrhunec zmage...
Zelo lepa in zelo nevsakdanja... »Enfin, tout ce qu’il
y a de plus beau au monde — c’est la femme !«

Tu je začel znovič manevrovati s steklom, končno
je dodal:

»Ako človek sodi po licu in zlasti še iz fotografije,
se lahko vedno moti, toda jaz imam nekoliko izkušenj.
Evo, po mojem mnenju mora biti to jako lojalna na¬
rava. Tako vsaj se mi zdi... Podobni tipi močno ljubijo
čistost svojega perja... Bog ti daj srečo, moj sin, kajti
tvoja Angelica mi jako ugaja... Bal sem se vedno, da
se oženiš s kako tujko ; naj bo torej tvoja Angelica !...«

Približam se mu in on me objame z desnico okrog
vratu, stisne k sebi ter reče:

»Kaj bi dal za to, da bi mQgel prav tako objeti
še sinaho!

Na to sem ga jel zagotavljati, da se to brez-
dvomno zgodi. Nadalje sva se razgovarjala o moji
nameri, odpraviti teto, Angelico in njeno mater v Rim.
Po pismeni snubitvi bi mogel to zahtevati, in gospe
bi brezdvomno privolili v to, a to radi obzirov do

93  -

očeta. V takem slučaju bi se poroka izvršila v Rimu,
in sicer prav kmalu.

Očetu je bil ta načrt jako po godu, kajti stari
in bolni ljudje radi vidijo okrog sebe mnogo življenja
in gibanja. Vedel sem takisto, da se bo Angelica s
takim obratom reči čutila zelo srečno, ter tudi sam
začutil vsaki hip več veselja v sebi. V enem tednu bi
moglo biti vse izvršeno. Čutil sem, da bo taka ener-
žija in taka odločnost nekoliko nasprotna moji naravi,
toda prav ta misel, da se poprimem te naglice, mi je de¬
lala prijetnost. Pri tem pa kot človek, obdarjen z do¬
mišljijo, sem že videl v duhu, kako sem vodil Ange¬
lico po Rimu. Samo oni, ki tukaj bivajo, razumejo,
kako razkošje je to, kazati komu ostanke tega mesta,
a kaj šele, kazati jih ljubljeni ženski!

Razgovor z očetom nam je pretrgal prihod za¬
konskih z imenom Davis, ki očeta vsaki dan obisku¬
jeta. On je potomec angleških Židov, ona pa je itali¬
janska plemenitašinja, ki ga je vzela radi denarja.
Davis sam je bolehav, je zlorabil življenje na način,
ki je presegal dvakratno njegove naravne moči. Sedaj
je bolan na možganih, malomaren za vse, kar se godi
na svetu, ali skratka, ena takih prikaznij, kakor-
šnih se vidi dovolj v hidropatičnih zavodih. Ona je
kakor Junona ; ima obrvi skupaj zraščene nad čelom
in podobo grškega kipa. Nimam je rad, ker je to ne¬
kak pizanski stolp, ki se večno priklanja, pa nikdar
ne pade. Pred enim letom sem se trudil, pridobiti si
njeno ljubezen, ona je tudi močno koketirala z menoj,
kar pa je vendar na obeh straneh ostalo brez posle¬
dic. Oče ima do nje nenavadno slabost. Sumničil sem

— 94  —

že celo, da je bil zaljubljen vanjo. Vselej pa ga sprav¬
lja v zanos kot umetnika in mislitelja, ker je namreč
v resnici lepa in nenavadno inteligentna. Ona se med
seboj brezkončno pričkata, kar imenuje oče »Causeries
Romaines« ter nahaja v tem neprestano dopadajenje,
morda že radi tega, ker se mu tako rešetavanje za-
gonetek življenja z lepo žensko dozdeva nekaj čisto
italijanskega in poetičnega, kar je vredno časov re-
nesance. Jaz se teh razprav le poredkoma udeležujem,
ker ne verjamem v odkritosrčnost gospe Davis. Zdi
se mi, da ta zares nenavadna njena inteligencija je
inteligencija možgan, ne pa duše, in da raz ven do
lastne lepote in ugodnosti ji ni mar za nič. Tu na¬
letim večkrat na ženske, ki so na videz zelo navdila¬
nene, ki pa v istinitosti gledajo na vero, na modro-
slovje, umetnost in književnost kakor na potrebščine
toalete. Pa se tudi sedajpasedaj odičijo ž njimi, ker se
jim zdi, da se jim to prilega. Dopuščam, da se prav
na ta način tudi gospa Davis odiči časih z besediče¬
njem o zagonetkah življenja, časih o Grški in staro¬
davnem Rimu, časih o božji komediji, časih o rene-
sanci, o cerkvah, o galerijah Borgezov ali Colonov
in več temu podobnega. Razumem, da mogočna du¬
hovna organizacija ustvarja v sebi osrednjo točko
sveta, toda pri ženskah, katerim gre za ničemurne
reči, je to le smešen egoizem.

Vprašal sem se : odkod se jemlje ta prijaznost,
zato povem še več : strast gospe Davisove do očeta
— in mislim si, da sem našel odgovor. Evo, oče s
svojo sijajno glavo patricija-filozofa in z običaji, ki te
spominjajo XVIII. stoletja, se ji zdi kot neke vrste

— 95  -

»objet d’ art«, a kar je še več, to je nekako sijajno
in inteligentno zrcalo, v katerem more gospa Davi¬
sova ogledovati svoj razum in svojo lepoto, kakor se
ji poljubi. Ona mu je pri tem hvaležna za to, da zre
na njo brez vsake kritike, da jo ima jako rad. Mo¬
goče je, da je na teh tleh zrastlo tudi v njej nekoliko na¬
klonjenosti do njega, ali vsaj, da je postal on jedna
njenih potreb. Vrhu tega smatrajo gospo Davisovo za
koketo; ker pa prebiva vsaki dan pri očetu, odgo¬
varja že s tem vsemu svetu: To ni res, kajti ta starec
ima že sedemdeset let, torej me nihče ne more sumni¬
čiti, da si želim pridobiti njegovo srce, vendar pa mu
skazujem več občutkov nego komursibodi drugemu.«
Končno izvira njen rod zares iz stare italijanske rod¬
bine, toda gospod Davis je razun svojega orjaškega
premoženja samo gospod Davis, zato prijaznost z
očetom utrjuje njuno stališče v velikem svetu.

Bil je čas, da sem popraševal sam sebe, če morda
časih nisem jaz deloma dajal povoda k tem vsakda¬
njim obiskom — in kdo ve! V vsakem slučaju pa
niso moje lastnosti vabile te ženske, a tem manj še
občutki. Toda ona čuti, da jaz zrem skeptično na njo,
in to jo boli. Mogoče, da me sovraži, toda bila bi ve¬
sela, ko bi pokleknil pred njo. Jaz bi končno to tudi
storil, ker je to res kaj odličen eksemplar človeškega
rodu, bodisi že vsled njenih skupaj zraščenih obrvij
in Junone vrednih rok — toda za ceno, s katero se
ona nikakor noče strinjati.

Takoj po dohodu Davisov je oče pričel nekako
filozofično razpravo, katera, preskakujoča z enega
vprašanja na drugo, je končala z analizo človeških

— 96  -

občutkov. Davisova je izrekla nekoliko nenavadno
dobro zadetih pripomb. Iz sobane za muzej smo se
preselili na notranjo teraso, ki drži na naše vrtove.
Imamo šele deseti dan sušca, tu pa se že razgrinja
pomlad v vsej svoji lepoti. V tem letu se je priroda
nekako požurila. Po dnevu je vroče ; magnolije so vse
pokrite s cvetjem nalik snegu ; noči so tople kakor v
malem srpanu. Kako je vendar svet tukaj drugačen
nego pri nas v Ploševu ! S polnimi duški srkam va se
zrak. Pri luči polne lune je bila Davisova na tej te¬
rasi tako lepa kakor kak grški kip. Videl sem, da se
nahaja pod vtisom te nepopisljivo lepe rimske noči.
Njen glas je postal slajši in tišji nego navadno. V
ostalem je morda, kakor vedno, tako tudi sedaj mislila
le na-se, in čutila samo, kakor v snu, da se je obla¬
čila v mesec, v tišino, vonjavo magnolij, kakor bi de-
vala na-se klobuk, ogrtač itd. Ali v tej opravi je bila
nenavadno krasna. Ko bi ne bilo tega, da imam srce
prenapolnjeno z Angelico, bi me bil premagal vtis te
slike. Pri tem pa je še govorila take reči, da še vsa¬
kemu moškemu ne pridejo v glavo.

Kadar-koli se vrše te »Causeries Romaines«,
imam vedno ta vtis, da oče, jaz, gospa Davisova ter
končno mi vsi ljudje, pripadajoči nekemu društvenemu
okrožju, ne živimo istinitega in realnega življenja.
Pod nami se nekaj godi, kar pa se godi, je borba za
obstanek, za kos kruha, je realno življenje, polno
mraveljskega dela, živalskih potreb, teka, strastij,
vsakdanjih naporov, ogromno življenje, ki se da oti¬
pati, polno trušča, katero hrušči in se prevaljuje ka¬
kor morje, — a mi sedimo večno na nekakih terasah

— 97  —

ter razpravljamo o umetnosti, književnosti, ljubezni,
o ženskah, odtujeni temu življenju, nahajajoči se daleč
proč od njega; iz sedmih dnij v tednu brišemo šest
delavnikov. Mi, ki ne vemo za to, imamo ljubezen,
živce in duše, dobre za praznik. Pogrezneni v blagi
diletantizem, kakor v kako poletno kopelj, živimo na
pol v snu, kakor brez zavesti. Prežvekujemo polagoma
podedovano imetje in podedovano borbo mišičnih in
živčnih močij, ter izgubljamo stopnjema tla pod no¬
gami. Prav taki smo, kakor ono mehko perje, ki ga
veter nosi. Komaj kam pademo, že nas bode realno
življenje — in odstopamo ker ne čutimo v sebi
moči, da bi se mu postavili po robu.

Kadar mislim na to, mi prihaja na misel na tisoče
ugovorov. Evo, smatramo se za cvet olike, za zadnji
klin na lestvi; ali izgubili smo vero v samega sebe.
Samo najbolj bedasti izmed nas še verujejo v pravico
našega obstanka. V življenju iščemo po nagonu praz-
niških stranij razkošja in sreče, ne verujemo pa niti
v srečo. Naš pesimizem je res minljiv in lehak, kakor
dim naših havanskih smotk, istotako pa nam zakriva
tudi daljše obzorje. V teh zaslonih, v tem dimu, tvo¬
rimo nekak zaseben svet, odtrgan od ogromnega vse-
življenja, ki je zaprt v samega sebe — nekoliko niče-
muren in sanjarski.

Ali ko bi tu šlo samo za tako imenovano aristo¬
kracijo rodu ali za denar, pa bi ta prikazen ne bila
preveč važna. Toda temu odtrganemu svetu pripadajo
več ali manj vsi ljudje, ki imajo višjo oliko, pripada
deloma tudi znanost, književnost in umetnost. Kaj se
je zgodilo takega, da vse to ne tiči v samem središču

7

- 98

življenja, marveč se od njega odločuje, odtrguje in tvori
posebno kolo, ter vsled tega tudi samo na sebi vene
in ne vpliva na ublaženje zaostalosti teh milijonov
ljudij, ki se nam motajo pod nogami?

Ne govorim o tem kot reformator, kajti za to ni¬
mam moči. V ostalem, kaj je to meni mar? Kakor
mora biti, tako pa bo! časih vendar imam počutek
nekake velike nevarnosti, ki grozi oliki. Val, ki nas
izplakne iznad površja zemlje, je večji nego ta, ki je
izplaknil s sveta s pudrom posute peruke ter prednje
dele ženske oprave. Resnica, tudi onim ljudem, ko so
ginili, se je dozdevalo, da ob enem ž njimi gine tudi
olika.

Med tem kako prijetno je sedeti časih v topli,
mesečni noči na terasi in razgovarjati se s šepetajočim
glasom o umetnosti, književnosti, ljubezni in ženskah
in pri tem zreti na obraz, osvetljen od srebrnega bleska,
poln obraz take ženske, kakor je gospa Davisova.

Dne 10. sušca.

Gore, skale in stolpi se sorazmerno, kakor se od¬
daljujemo od njih, pokrivajo z višnjevkasto meglo.
Zapazil sem, da se nahaja neke posebne vrste du¬
ševna megla, ki nam takisto zakriva oddaljene osebe.
Smrt ni ničesar drugega nego oddaljenje, toda tako
neizmerno, da bitja, bodisi tudi najljubša, pogrez-
nena va-njo, izgubljajo stopnjema svojo istinitost, da
postajajo višnjevkasta in se končno spremene v ne¬
kake drage sence. To je razumel tudi oni grški genij,
ki je zakril z množico senc elizejsko polje. Vendar pa

— 99  —

nočem zlorabiti teh otožnih primer, ker sem namenjen
pisati o Angelici.

Trdno sem prepričan, da se moji občutki do nje
niso zmanjšali, ali vendar je ona zame nekako viš-
njevkasta in manj realna nego je bila v Ploševu. Ne
začutim je neposredno z občutki. V primeri z občutki,
kakoršne sem gojil do nje v Ploševu, mi je ostala v
spominu bolj kakor ljubljena duša, ali nekoliko manj
kakor zaželjena ženska. Ali je to bolje ali slabše ?
Radi tega ozira bolje, kajti zaželjena ženska bi mi
utegnila biti celo gospa Davisova; na drugi strani pa,
kdo vendar ve, ali morda ni to jedini razlog, radi ka¬
terega še nisem pisal doslej nikakega pisma Angel-
čiči ? Brezdvomno, ta poluobraz gospe Davisove, ki
uh ne more izginiti izpred očij, napravlja le premin-
Ijiv vtis, ki ostane brez pomena. Kajpada, kadar pri¬
merjam ti dve ženski, se moja naklonjenost do one
deklice označuje v nekem ganutju, a navzlic temu sem
jo pustil v negotovosti in pikrem pričakovanju. Danes
je oče pisal teti ter jo pomirjal zastran svojega zdravja,
jaz sem le pripisal nekoliko besed, s katerimi sem
pozdravil Angelico in njeno mater. V tem pripisu za¬
res nisem mogel več povedati, toda mogoče mi je bilo
njima naznaniti, da kmalu napišem sam obširnejše
pismo. Taka obljuba bi bila, balzam za Angelico in za
starejši gospe. Nisem storil niti tega, ker nisem mogel.
Danes je zopet zame dan odtoka. Veselje do življenja
in zaupanje v prihodnost sta se umaknili, hej, tjekaj
do roba obzorja, tako daleč, da ju ni mogoče dogle-
dati, in v morju se vidi le suho in peščeno dno. Ne
morem nasprotovati mislim, da se smem ženiti z An-

7 *

— 100  -

gelico le v tem slučaju, ako bom docela prepričan, da
bo ta najina zveza obenem čin obojestranske sreče. Ne
morem pa ga tudi predstaviti drugače Angelici; ako
pa le storim to, jo prevarim, še presno nama s štolo
povijejo roke, kajti te vere ni v rnefii samem, marveč
je nasprotno le obup nad življenjem sploh ter neve-
selje do njega.

Njej ni prijetno v tem pričakovanju in negoto¬
vosti, toda meni je še huje, in sicer tem huje, čim¬
bolj jo ljubim.

Dne 11. sušca.

Gospa Davisova, kateri sem ponovil ob času te
mesečne »Causerie« o veliki moči ljubezni več ali manj
vse to, kar sem napisal poprej v tem dnevniku, me je
imenovala Anakreonta, ter mi svetovala, naj si denem
venec iz divje brajde na glavo, a potem me je vpra¬
šala resno :

»Ako je tako, čemu igraš potem, gospod, vlogo
pesimista? Vera v tako božanstvo mora napraviti člo¬
veka srečnega.«

čemu ?

Nisem ji odgovoril, ali vendar vem dobro sam
čemu. Ljubezen premaga celo smrt, toda brani pred
njo samo rod. Toda kaj je merii do tega da se ohrani
rod, ko pa sem jaz »prav ona oseba, ki čuti ljubezen,
obsojen na neizprosen in neizogiben pogin.« Mar ni
smatrati poprej za nekako premeteno okrutnost na-
redbo, na podlagi katere ta počutek, ki ga začuti iz¬
jemno oseba, služi ter se ima prilagoditi izključno le
rodu? Čutiti v sebi tresavost neumrljive moči in biti

— 101

primoran umreti — to je vendar vrhunec nezgode. V
istinitosti se nahajajo le osebe, rod pa je nekak splo¬
šen pojem in v odnošajih do posameznika najpopol¬
nejša nirvana. Razumem ljubezen do svojega sina,
vnuka, pravnuka, to je do oseb, odločenih na pogin,
toda rodoljubje svojega rodu mora imeti k večjemu
jako neodkritosrčen, ali jako bedast doktrinar. Sedaj
razumem, čemu sta po Empodoklesu prišla po preteku
stoletij na svet Schopenhauer in Hartman.

Moji možgani so toliko ranjeni, kakor more biti
ranjen hrbet delavca, ki prenaša pretežka bremena.
Toda delavec, ki se trudi, si prisluži vsaj svoj kruh
in — mir.

Spominjam se tudi neprestano besed Sniatin-
skega: »Samo ne modruj preveč nad njo, kakor si
modroval nad svojimi zmožnostmi in petintridesetimi
leti svojega življenja.« Jaz vem, da to ne privede k
ničemur, da je to slabo — toda ne znam niti misliti.

Dne 13. sušca.

Moj oče je umrl danes proti jutru. Bolan je bil
komaj nekoliko ur...

Dne 22. sušca. Peli. Villa Lavra.

Smrt je tako brezno, da čeprav vemo, da bo
treba vstopiti v njo. vendar vselej, kolikokrat stopi
kateri naših bližnjih in ljubljenih v njo, se nam, ki
smo ostali na obrežju, razdira duša strahu, žalosti in
obupa. Vse modrovanje konča na tem robu, in človek

— 102  —

bi hotel klicati na vse grlo na pomoč, ki pa ne more
priti od nikoder. Edina rešitev, edina tolažba bi bila
vera, toda kdor nima te sveče, more naravnost znoreti
pri misli na tako večno noč. Desetkrat na dan se mi
zdi, da to ni mogoče, da ni podobno resnici in da bi
bilo preveč strašno, ko bi smrt končala vse, desetkrat
na dan pa tudi začutim, da je temu tako.

Dne 23. sušca.

Ko sem dospel iz Ploševa, sem našel očeta v tako
dobrem stanju, da mi niti ni prišlo v glavo, da bi
mogel biti konec že tako blizu. In kake čudne ovinke
krije v sebi človeška narava! Bog vedi, da ko sem ga
našel skoro zdravega, sem bil tega odkritosrčno in
presrčno vesel, ali vendar, ker sem si bil potoma že
vtepel v glavo, da je on na vsak način že mrtev, ker
sem ga že videl v duhu sredi sveč in samega sebe
klečečega ob njegovi krsti, sem začutil v sebi nekako
razočaranje. Danes pa mi je spomin na to postal gre¬
nak ter me nadleguje kakor grizenje vesti.

Kako zelo nesrečen je človek, čegar srce in duša
sta izgubili iskrenost! Evo, nič manj grenek, nič manj
podoben očitanju vesti, je zame spomin, da ko je oče
umiral, sta bivala v meni dva človeka : eden sin, ki
je čutil odkritosrčno žalost ter si grizel prste, da bi s
tem potlačil ihtenje, in drugi modrijan, ki je razisko¬
val psihologijo smrti. Skratka, jaz sem neizrekljivo
nesrečen, ker je tudi moja narava nesrečna.

Oče je umiral pri polni zavesti. V soboto zvečer
se je počutil nekoliko slabše. Poslal sem po zdrav¬
nika, da bi ga imel za vsak slučaj pri roki. Ta je

103 —

zapisal neko zdravilo, radi katerega se je jel oče ž
njim takoj pričkati ter mu dokazovati, da to sredstvo
more samo pospešiti napad. Zdravnik me je pomiril,
rekoč, da pri bolniku, ki ga je že enkrat zadela kap,
nikdar ne more vedeti, če ne pride drugi — ali on si
vendar nikakor ne misli, da bi nevarnost mogla biti
nagla — ter misli, da more oče preživeti še celo ne¬
koliko let. O teh nekolikih letih je povedal tudi očetu,
ki je na to mahnil z roko ter dejal: »Bomo videli!«
Ker je pa vse svoje življenje imel navado, pričkati se
z zdravniki in dokazovati ničevnost medicine, si nisem
gnal tega k srcu. Med tem pa, okoli desetih, ko smo
baš pili čaj, se je nakrat vspel po koncu in zaklical:

»Leon, stopi hitro k meni!...«

Za četrt ure pozneje je že ležal v postelji in črez
eno uro je pričelo umiranje.

Dne 24. sušca.

Prepričal sem se, da si človek do poslednje ure
ohrani vse znake svojega značaja in celo svojo origi¬
nalnost. Evo, oče je v vsej tej svečani veljavnosti
misli, kakoršno daje bližanje smrti, kazal še nekako
zadovoljnost radi tega, da se je zdravnik zmotil, ne
pa on — in da je bila njegova nezaupnost do medi¬
cine opravičena. Slišal sem to, kar je govoril v po¬
slednjih urah in vrhu tega čital še misli njegovega
lica. Bilo je čitati v njih, kako se je prilagodil važ¬
nosti tega trenutka, bilo je opaziti radovednost, ka-
košno je neki to drugo življenje, niti sence kakega
dvoma o tem, da bi ga sploh ne bilo — nasprotno pa
nekoliko nemira, ali ga ondi dobro sprejmejo, zdru-

— 104  —

ženega z neko nevednostjo ali bolje : naivno gotovostjo,
da ga ne sprejmejo tako, kakor kogar si bodi. Jaz ne
bom umiral tako, ker nimam takih temeljev življenja,
ki bi mi zadoščevali celo ob smrtni uri. Oče se je po¬
slavljal od tega sveta z globoko vero in s kesom pra¬
vega kristjana. V trenutku, ko je sprejel najsvetejši
zakrament, je bil tako častitljiv in naravnost svet, da
mi njegova slika ostane vedno v spominu.

Kako ničev, kako reven se mi kaže moj skepti¬
cizem v primeri s to veliko močjo vere, ki še moč¬
nejše, nego ljubezen, zna slaviti zmago nad smrtjo, in
to prav v trenotku, ko ti ugaša življenje. Po prejemu
sv. obhajila in poslednjega maziljenja je bil oče ne¬
navadno ganjen. Prijel me je močno, skoro krčevito,
za roko in ni je pustil, kakor bi se hotel oprijeti
življenja. Toda, tega ni storil iz strahu, kajti ni se bal
ničesar — črez trenutek sem zapazil, da so njegove
oči, uprte neprestano vame, postale nepremične in
kalne, in da mu je čelo pokrivala rosa, lice mu je čim¬
dalje bolj bledelo. Odprl je nekolikokrat usta, kakor
bi lovil sapo — vzdihnil globoko poslednjikrat in —
umrl.

Nisem bil navzoč pri balzamovanju trupla, nisem
imel za to dovolj moči; toda po dovršenem balzamo¬
vanju nisem zapustil telesnih ostankov niti za trenu¬
tek, ker nisem hotel, da bi ljudje, polagajoči jih v
krsto, ravnali ž njimi kakor s prtljago. Kako grozen
je ves pogrebni obred : te pare, sveče, udje bratov¬
ščin s kučmami na licu, to petje ! Še sedaj mi doni v uše¬
sih : »Anima ejus« in »Requiem aeternam.« Tudi iz tega
diha mračen in grozen dih smrti! Telesne ostanke smo

— 105

spremili do Santa Maria Maggiore, in ondi sem si po-
slednjikrat ogledal to drago in veličanstveno lice.
Čampo Santo je že bilo kakor nekak zeleni otok. Dre¬
vesa so cvetela in beli mramor na grobovih se je ko¬
pal v solncu. Kako osupljivo turobno se je strinjalo
to sprebujajoče se življenje, to zelenje, solnce in go-
stolenje ptičic — s pogrebom! Cele množice ljudstva
so drle na pokopališče, kajti oče je bil po svoji dobrot¬
ljivosti tako znan v Rimu, kakor je znana teta v Var¬
šavi. Mene pa je le dražil ta dohod množice, na licu
katere se je zrcalila živahnost in pomladna dobra
volja. Množice, zlasti v Italiji, jako rade prodajajo
zijala toda to pot jih je privabilo skupaj ne le so¬
čutje, marveč tudi radovednost, videti sijajen pogreb.
Človeški egoizem ne pozna mej, in prepričan sem, da
celo ljudje, nravstveno in duševno uglajeni, kadar pri¬
sostvujejo pogrebu, prisostvujejo z nekim sočutjem ne
zavedajoče se zadovoljnosti, da je to zadelo nekoga
drugega in da niso oni tisti, katere pokopujejo.

Teta je prišla, ker sem jo povabil brzojavno.
Toda ona s stališča svoje neomahljive vere zre na
smrt kakor na premeno, na najsrečnejšo od vseh
premen, zato je sprejela udarec, ki nas je zadel, mnogo
mirnejše nego jaz. To je sicer ni oviralo jokati odkri¬
tosrčno ob bratovi krsti, vendar pa je ni napravilo
otožne. Na to se je jela kaj prisrčno razgovarjati z
menoj, katere prisrčnosti pa jaz nisem hotel razumeti,
kar mi je še sedaj odkritosrčno žal. Niti z eno besedo
se ni spomnila Angelice, marveč je govorila le o moji
bodoči osamljenosti — ter me vabila končno v Plošev,
zagotavljajo me, da ondi se mi bo zapuščenost zdela

- 106

manj težka, ker najdem ljubeče srce, ali pred vsem
drugim njeno staro srce, katero ljubi mene edinega
na svetu. Jaz sem videl v tem samo voljo, nadalje¬
vati mojo snubitev, kar se mi je ob času sveže oče¬
tove smrti zdelo kaj neprilično in me je močno dra¬
žilo. Sedaj mi ni bilo mar za življenje, ne za snubi¬
tev in zaroko, ko pada na-me še senca smrti. -V svoji
žalosti sem ji odločno odbil vabilo ter jo nekako rezko
odpravil. Povedal sem teti, da grem na potovanje, da
odidem bržkone na otok Krf, na to se vrnem radi
uredbe zapuščine za par tednov v Rim, in šele potem
dospem v Plošev.

Ni me ovirala. Čuteča mojo žalost, je bila do
mene polna miline, kakor še nikdar. Odšla je tretji
dan po pogrebu. Jaz nisem odšel na Krf, marveč sta
me nasprotno Davisova vzela v svojo vilo v Peli, kjer
se mudim že nekoliko dnij. Ali je gospa Davisova od¬
kritosrčna ali ne, tega ne vem in tudi nočem o tem
poizvedovati; vem samo to, da bi mi nobena sestra ne
mogla skazati več brige in sočutja. S svojo, s skepti¬
cizmom zastrupljeno naravo, sem vedno pripavljen
vsakogar sumničiti, toda ko bi se pokazalo, da se mo¬
tim, se bom čutil vspričo te ženske res krivega, ker
njena dobrota do mene v resnici presega navadno
mero. —

Dne 26. sušca.

Skozi moja okna mi uhaja pogled na prekrasno
višnjevkasto nebo Srednjezemskega morja, ki ga za¬
grinjajo na robovih pasovi temnega safirja. V bližini
vile se lesketajo valovi nalik ognjenim luskam, v da-

— 107  —

ljavi pa je morje gladko, tiho, kakor pomirjeno v svoji
modrini. Tupatam je mogoče videti bela jadra ribiških
čolničev; enkrat na dan pa vozi tu mimo parnik iz
Marsilje v Genovo, ki vleče za seboj celo povesmo
dima, ki se črni kakor oblak nad morjem, predno se
razkadi in razpraši. Tu uživamo prijeten počitek. Misli
moje se razprašijo nalik temu dimu med dvema mo¬
drinama, in človek živi tu nalik kaki rastlini. Včeraj
sem bil jako utrujen, toda danes srkam va-se s pol¬
nimi prsi sveže morsko ozračje, ki zapušča vlažne
atome soli na mojih ustih. Naj reče kdo, kar hoče, ta
Riviera je vendarle čudež stvarstva božjega. Večkrat
si predstavljam, kake mlakuže morajo biti sedaj v
Ploševu, kaka tema, kaki hitri suščevi preskoki od
mraza v toploto, od snežene kaše, ki se vsuje iz mi-
moletečih oblakov, do kratkih zabliskov solnca. Tu je
nebo svetlo in jasno, morski vetrič, ki mi v tem hipu
hladi čelo, se mi zdi sličen poljubu, omamljiva vonjava
resede, heliotropov in rož prodira skozi odprto okno
iz vrta kakor iz kadilnice. Zares, začaran kraj, »kjer
citrona dozoreva«, a nekoliko začarana tudi palača,
ker vse, kar seje dalo doseči z milijoni Davisa, in iz¬
boren njen ukus se nahaja v tej vili. Obkoljujejo me
najodličnejša dela umetnosti: slike, kipi, neprekosljivi
izvodi »ceramike«, zlatarska dela Benvenuta. Oči, na¬
sičene z naravo, se nasičujejo z umetnostjo, in pogled
sam ne ve, kje ima počivati, k večjemu, da počiva na
tej sijajni lastnici vseh teh zakladov, katere edina vera
je lepota.

Toda po krivici jo imenujejo paganko, kajti po¬
navljam, da ona odkritosrčno ali neodkritosrčno soču-

— 108 —

stvuje z menoj ter si prizadeva, tolažiti me. Po cele ure
se razgovarjava o očetu in pogostoma vidim solze v
njenih očeh. Ker je opazila, da godba ozdravlja moje
raztrgane živce, svira v pozno noč. Večkrat sedim v
temi v svoji sobi ter zrem nekoliko brezmiselno skozi
odprto okno na s srebrno mrežo pokrito morje ter po¬
slušam te glasove, pomešane s pluskanjem valov,
poslušam v polusnu, da pozabim na samega sebe, na
istinitost in njene križe.

Dne 29. sušca.

Ne ljubi se mi niti pisati vsak dan. čitava skupaj
»Božanstveno komedijo«, ali bolje samo poslednji njen
oddelek. Svoje dni me je zelo mikala, polna strašne
groze, plastika Pekla, sedaj pa jako rad tavam po tej
svetli megli, zaobljudeni še s svetlejšimi duhovi, s ka¬
terimi je prenapolneno Dantejevo »Nebo«. časih se mi
zdi, da vidim sredi teh žarkov znane mi ljubljene črte,
in moja žalost postane takrat prav sladka. Sedaj šele
umevam vso lepoto Neba. Vsekakor človeški duh še
nikdar ni razprostrl tako široko svojih kril, nikdar ni
objel tako ogromnega prostranstva, kakor v tej veliki,
neumrljivi pesmi. Predvčerajšnjem, včeraj in danes sva
čitala v čolničku. Odpeljeva se navadno jako daleč ;
takrat, ako vlada naokrog tišina, zvijem jadro in
čitava, zibaje se na valovih, ali bolje, onačita, jaz pa
poslušam. Včeraj, po solnčem zahodu, se je pokrilo
vse nebo z rudastim bleskom. Ona je sedela meni na¬
sproti ter navdušeno čitala in pri tem dvigala sedaj-
pasedaj svoje oči, v katerih se je odbijala svetloba
zarje. V tem rudilu večerne zarje, daleč od obrežja,

— 109

na tem čolniču, zroč pred seboj to lepo žensko in po¬
slušaje Danteja, sem bil naravnost omamljen, kakor
bi ne živel več istinitega življenja.

Dne 30. marca.

Žalost, o kateri se mi nekoč zdi, da je že za¬
spala, se prebudi časih z novo močjo. Takrat bi kar
najrajše zbežal odtod.

Dne 31. marca. Vila Lavra.

Dolgo sem mislil na Angelico. Imam v srcu ne¬
kak poseben občutek, kakor bi naju ločil kopni svet
in morje. Zdi se mi, da Plošev leži nekje v hiperbo-
rejski krajini, na koncu sveta. To je omamljenje te
vrste, v kateri se osoben vtis smatra za stvarno stanje
reči. Pravzaprav ni Angelica daleč proč od mene, mar¬
več jaz se oddaljujem čimdalje bolj od vsega Plošev-
skega, ki je imel poprej napolneno ž njo vse svoje
misli in srce. Tu ne gre za to, da bi imeli moji po-
čutki do nje popolnoma ugasniti. Ko jih pa analizu-
jem, opažam vsekakor, da so izgubili svoj dejanski
značaj. Pred nekoliko tedni sem ljubil ter nekaj hotel,
sedaj pa ljubim, ali nočem ničesar. Očetova smrt je
razpršila skupino mojih občutkov. Prav tako bi bilo
na primer tedaj, ako bi pisal kako književno delo ter
bi me vnanji nesrečni dogodki odtrgali od njega.
Toda tega še ni dovolj ! Vse moči mojega duha so bile
še do nedavnega časa napete, kakor tetivo na loku,
in sedaj, pod vplivom žalovanja velikega pomena, pod
vplivom tega sladkega podnebja, te modrine, tega
morja, ki ziblje človeka kakor v spanec, so oslabele.
Živim, kakor sem že dejal, nekako rastlinsko življenje ;

110  -

počivam, kakor človek, ki je povsem onemogel, in po-
laščuje se me spanec, kakor bi se neprestano potap¬
ljal v topli kopeli. Nikdar se še nisem čutil manj spo¬
sobnega za kako podjetje, in sama misel na to mi je
naravnost zoperna. Ko bi hotel dobiti za-se geslo, bi
rekel: »Ne budite me!«

Kaj bo takrat, ko se zbudim — tega ne vem.
Sedaj sem sicer otožen, toda ne počutim se slabo, zato
se nočem zbuditi in ne zavedam se svojih dolžnostij.
Resnica, celo sam si le s težavo predstavljam, kako
daleč sem od onega Ploševskega, ki se je čutil nekako
zvezanega na Angelico. Zvezan? — S čim? Radi
česa? Kaj se je zgodilo med nama? Samo ena mimo-
leteča, skoro neistinita dotika z ustmi njenega čela —
dotika, ki more biti med bližnjimi sorodniki povsem
opravičena... To je kaj smešna spodtika. Ali mar ni¬
sem s takimi vozli zvezal večkrat odnošajev, katerih
razdrtje mi potem ni delalo nikakega očitanja vesti?
Ko bi ne bil njen sorodnik — ne rečem! Ona je zares
takrat drugače razumela — jaz, ki se ne varam nikdar,
priznavam, da sem jo tudi razumel drugače, toda...
Torej, naj-bo temu tako! naj imam to bodalko v svoji
vesti. Ali se morda dogaja malo prestopkov vsako
uro, vspričo katerih se ta prevara, kakoršno sem na¬
pravil Angelici, kaže naravnost otročja? Vest se more
vkvarjati s podobnimi krivdami le v tem slučaju, kadar
se vkvarja z nepotrebnimi rečmi, ko nima nikakega
boljšega opravka. Te vrste prestopki stojč v takih
odnošajih z istinitimi, kakor naši leni razgovori
na terasah v dotiki s težavno in težko istinostjo
življenja.

111

V ostalem ne slutim, kaj še vse pride. Pred
vsem drugim hočem sedaj miru ter nočem misliti na
nič. >Ne budite me!« Danes pri obedu je nanesla go¬
vorica na to, da v polovici malega travna, ko prične
vročina, zapustimo Pelo in odrinemo na Švicarsko.
Celo to me navdaja z grozo. Zdi se mi, da bo mo¬
rala revnega Davisa njegova žena nastaniti v kakem
zavodu. Njemu se je zares začelo mešati. Po cele
dneve molči ter gleda v tla, samo časih pa časih ogle¬
duje svoje nohtove, ker se neprestano boji, da bi mu
ne odpadli. To so posledice znorelega življenja in
morfija.

Neham pisati; bliža se namreč ura, ko se napo¬
tiva na sprehod po morju.

Dne 2. malega travna.

Včeraj je bila nevihta. Južni vihar je nagnal
skupaj oblake kakor konje na dirko. Nekaj časa jih
je trgal in skubel, zganjal skupaj in razganjal pod
nebom, potem jih je spravil pod sebe in jih potlačil z
vso močjo na morje, ki je hipoma potemnelo kakor
lice človeka v jezi ter začelo v odgovor metati pene
kvišku. Pravcata vojna dveh besnot, kateri, napada¬
joči se vzajemno, dajata od sebe grom in blisk. Toda
vse to je trajalo le kratko. Vendar pa se nisva peljala
na najin navaden sprehod — morje je bilo preveč
razburkano. Pač pa sva ogledovala nevihto z balkona,
s šipami zakritega, in časih sva zrla drug na dru¬
gega. Težavno je bilo se dalje mamiti. Med nama na¬
staja nekaj, začelo se je nekaj goditi. Nihče od naju
ni spregovoril niti besedice, ki bi prekoračila mejo

— 112  —

navadne prijaznosti, nihče ni priznal ničesar ; vendar,
ko govoriva drug z drugim, čutiva, da najine besede
so samo nekak zastor nečesa drugega. Prav to se tudi
godi, kadar se voziva po morju, kadar skupaj čitava,
kadar poslušam njeno sviranje. Vse to najino dejanje
se kaže kakor pretveza, kakor neodkritosrčna vnanja
oblika, pod katero se skriva in taji nekaka druga taj-
nostna stvar, doslej še nema in z zakritim licem, toda
vedno navzoča in hodeča kot senca za nama. Nihče
od naju je noče doslej imenovati — vendar pa čutiva
neprestano njeno navzočnost. Ta prikazen se ponavlja
bržkone neprestano, kadar moški in ženska jameta
vzajemno vplivati drug na drugega. Kedaj je to pri¬
čelo med nama, ne vem natančno povedati; vsekakor
pa priznavam, da ni prišlo povsem nepričakovano.

Okoristil sem se z gostoljubjem Davisov, ker ona
je bila prijateljica mojega očeta ter mi je kazala toliko
sočutja po njegovi smrti, kakor nihče drugi v Rimu.
Imam pa vendar toliko zavesti, da sem takoj po svo¬
jem dohodu semkaj, navzlic sveži bolečini, imel ob¬
čutek, da med menoj in to žensko pride do nekake
premene v odnošajih. Razsrdil sem se na samega sebe,
da se skoro drugi dan po smrti mojega očeta more
dobiti v mojih mislih podobna zavest, toda imel sem
jo. Danes se samo uresničuje moja slutnja. Ako sem
pri tem rekel, da najini spremenjeni odnošaji imajo
zakrit obraz, se je zgodilo to radi tega, ker še ne
vem, kedaj napoči prelom in v kaki obliki — toda
domišljujem si, kaka bo vsebina ter se nahajam pod
vplivom te vsebine. Bil bi tudi naiven, ko bi dopuščal,
da ima ona v tem oziru manj zavesti nego jaz. Brž-

— 113

kone je ima še več. Bržkone da ona vodi te premene,
in vse, kar se godi, se godi po njenem privoljenju in
po hladni razsodnosti. Logarjeva Dijana nastavlja
mreže živalim! Toda kaj mi to škoduje? Kakor vsak
pravi mož sem tudi jaz taka nevarna žival, ki se
pusti loviti le radi tega, da se v primernem trenutku
more vreči na lovca. V takih slučajih imamo vsi do¬
volj eneržije. To je borba, v kateri mora po narav¬
nem potu ostati zmaga pri nas. Dobro mi je znano, da
me Davisova ljubi, toda jaz je ne ljubim. Najino vza¬
jemno vplivanje drug na drugega je v najboljšem
slučaju vplivanje dveh paganskih narav, močno umet¬
niških in poltenih. V njem igra vlogo tudi samoljubje,
toda tem slabeje za njo, ker v taki igri se je moči
spozabiti in dospeti tjekaj, kamor pripelje človeka
ljubezen.

Jaz že ne zaidem predaleč. V mojih občutih do
nje ni povsem nič naklonjenosti, niti ganutja, marveč
je le zanos do umetniškega dela in vaba, ki je pri
možeh prirojena, ako je to občudovano umetniško
delo živa ženska. Oče mi je dejal, da vrhunec zmage
za nas je, spremeniti angelja v žensko; jaz pa si mi¬
slim, da nič manjše slavlje za moškega bi bilo, za¬
čutiti ovite tople roke florentinske Venere okrog svo¬
jega vratu.

V tem oziru je ta ženska v pravem pomenu be¬
sede to, kar si najbolj rafinovana in najbujnejša člo¬
veška domišljija more poželeti. To je Frina. Lahko je
zares izgubiti pamet, kadar jo človek vidi na primer
v obleki, tako tesni, da so vse oblike njenega telesa
prav enako vidljive kakor oblike kipa. Na čolničku,

8

— 114 —

ko čita Danteja, je slična Šibili, in takrat je lahko
razumljiva oskrunjevalna strast Neronova! Tako lepa
je, da je skoraj zlokobna v svoji lepoti. Samo skupaj
zraščene črne obrvi tvorijo iz nje sočasno, sedanjo
žensko — ki pa te še bolj dražijo. Ona ima navado,
kadar si popravlja lase, založiti obe roki za tilnik;
takrat se njena ramena dvignejo, vsa postava dobi
drugo podobo, prsi se napnd, in treba je krepke volje,
da človek premaga skušnjavo, da je ne pograbi in ne
odnese na rokah, daleč proč od človeških očij.

V slehernem od naju sedi skrit Satir. Kar se
mene tiče, sem, kakor sem že dejal, posebno rahlo¬
čuten človek, torej tudi, ko pomislim na to, da se med
menoj in med tem živim kipom Junone začenja nekaj
goditi, da naju nekaka neizprosna moč podi drugega
k drugemu, pa se mi hoče časih kar zavrteti v glavi,
da povprašujem sam sebe, kaj popolnejšega me neki
more doleteti v življenju?

Dne 3. malega travna.

Kolikor more ženska skazovati sočutja in skrbi
prijatelju, katerega je doletela težka izguba, toliko mi
jih ona skazuje. Ali vendar čudna stvar ; ta dobrota
dela na-me vtis mesečne svetlobe : ima blesk — brez
toplote; ima vse dovršene oblike, samo duše nima;
izvira iz nakane, ne pa iz narave. Iz mene sicer go¬
vori skeptik, toda jaz se nikdar tako ne upijanim, da
bi imel v tej pijanosti izgubiti svojo opazovalno spo¬
sobnost. Ko bi bila ta boginja dobra bi bila dobra

— 115  -

za vse. Med tem — na primer njeni odnošaji do moža
mi ne dopuščajo, kar se tiče njenega srca, nikakih
prevar. Nesrečni Davis ima zares tako mrzlo kri, da
ga zebe celo ob solnčni vročini, toda kako ga zebe
tudi poleg nje ! Nikdar še nisem videl niti iskrice so
čutja do njegove revščine. Ona ga tako rekoč ne vidi
in ne pozna. Ta milijonar hodi sredi gizde, ki ga ob¬
koljuje, tako reven, da se človeka kar žalost polasti.
On je navidezno malomaren za vse, toda dokler ima
človek še nekoliko zavesti, čuti vendar, ako mu kdo
skazuje dobrote. Najlepši dokaz je to, da se mi Davis
skazuje hvaležnega tudi raditega, da se časih razgo-
varjam ž njim o njegovem zdravju.

Morda ga tudi vodi ta nezavestna vaba, na pod¬
lagi katere se slabotno in onemoglo bitje oprijemlje
močnejšega ? Jaz, resnica, kadar vidim njegovo kakor
kreda bledo lice, ki ni večje od moje pesti, njegove
noge, podobne palicam, njegovo drobno postavo, za¬
vito celo ob času vročine v topli svršnik, ga vsikdar
odkritosrčno pomilujem. Nočem pa se niti sam pred
seboj delati boljšega nego sem v resnici. To sočutje
pa me ne odvrne od ničesar. Beljuga živi radi tega,
kakor pravi Skakespaere, da postane plen jegulje. Že
večkrat me je napolnilo z začudenjem to, da kadar
gre za žensko, postanejo možje neusmiljeni drug do
drugega; to je nekak ostanek živalskega nagona, ki
zapoveduje, boriti se za samico na življenje in smrt.
V taki borbi, kadar zavzame med ljudmi izjemno sta¬
lišče, gorje slabejšim! Celo čast je ne ovira ; pač pa
jo obsojuje brezobzirno samo vera.

8 *

— 116

Dne 12. malega travna.

Že skoro deset dnij nisem pisal. Med nama je po¬
čilo že pred tednom. Pričakoval sem že naprej,
da se to izvrši na morju. Te vrste ženske, kakor je
Lavra, celo v trenutkih spozabljenja ne pozabijo na
primerna tla. Ako celo dobra dela opravljajo le radi
tega, ker se jim to prilega, tem bolj jim je treba te
lepote v padcu. S tem se druži zaljubljenost v nena¬
vadne reči, ki ne izvira iz poezije, ki tiči v njihovih
dušah, marveč iz volje, lepšati se z vsem, kar le more
služiti človeku v okras. Nisem zgubil glave še tako
daleč, da bi glede Lavre spreminjal svoje mnenje,
toda v resnici ne vem, ali nima pravice biti taka, ka-
koršna je, ter si misliti, da so celo solnce in zvezde
tu radi tega, da bi se mogla dičiti ž njimi.

Brezozirna lepota mora biti po naravni poti neiz¬
merni egoizem, kateri podvrže sam sebi vse. Lavra je
poosobljenje te lepote, in nihče nima pravice zahte¬
vati od nje več nego to, naj bi bila vedno in povsod
zala — vsaj jaz ne zahtevam ničesar več...

Blagrujem svojo veslarsko spretnost, kateri na
hvalo moreva biti na svojih sprehodih v čolniču na
mocju sama. Pred enim tednom mi je rekla Lavra ob
času največje vročine, da hoče odriniti na morje.

Ona se nalik Hekati kaj rada praži na solncu.
Lahen piš naju je zanesel dovolj daleč od obrežja ter
nakrat utihnil. Najino jadro je upadlo ob jamboru.
Solnčni žarki, odbijajoči se kakor zrkalo od gladke
vode, so še povečali vročino dneva, dasi je bil že

minil poldan. Lavra se je vlegla na indijansko plahto,
ki je pokrivala dno čolniča in oprla glavo ob vajšnico,
ležala nepremično, zalivana z rdečkasto svetlobo
solnčnih žarkov, ki so prodirali skozi baldahin čol¬
niča. Polastila se me je čudna lenoba in ob enem pri
pogledu na to žensko, katere mične oblike so se raz¬
ločno videle pod lahno obleko, se me je polaščevala
očarujoča groza. Tudi v njej je tičala nekaka onemo¬
glost; oči je imela meglene, usta na pol odprta, vsa
postava je bila videti bolna in onemogla. Ko sem uprl
vanjo svoj pogled, je zapirala trepalnice, kakor bi
hotela reči: »Evo, kako slaba sem...«

Zelo pozno sva se vrnila v vilo, in ta najina vrni¬
tev mi še ostane dolgo v spominu. Po solnčnem za¬
hodu, ob času, v katerem se nebo in morje stopi v
eden sam blesk brez meje in ločitve, je nastala noč
tako mična, da druge njej podobne še nisem doživel
na Rivieri. Iz morja je priplaval velik, rdečkast mesec
ter oblil temo z nežno lučjo in ob enem vrgel na morje
širok prod leskeče se svetlobe, po katerem sva jadrala
k obrežju. Morje je kakor po navadi lahno kipelo. Iz
majhne pristaje so nama doletavali na ušesa glasovi
ligurskih ribičev, ki so prepevali v zboru pesmi. Piš
je nastal znovič, toda prihajal je od kopnega sveta
ter donašal s seboj vonjavo cvetja pomaranč. Daši se
ne znam zatopiti popolnoma v noben vtis, sem bil ven¬
dar pod čarom te neizmerne miline, ki se je povzna-
šala nad kopno zemljo in nad morjem, počivaje nalik
rosi na predmetih in na dfišah, ves prevzet. Nekaj
časa sem zrl na to kakor Helena krasno žensko, kije
ležala v mesečni svetlobi pred menoj, ter si domišlje-

— 118 —

val, da živim v času nekdanjih Grkov in da jadrava
do svetih oljkinih gajev, v katerih se izpolne
Eleuzijske tajnosti. Najini navdihi so se mi zdeli
slični ne le zanosu strasti, marveč nekakšnemu kultu,
nekaki mistični zvezi s to nočjo, s to pomladjo, z vso
naravo.

Dne 15. malega travna.

Napočil je dan najinega odhoda, toda nisva odšla.
Moja Hekata se ne boji solnca; za Davisa je ono
zdravnik, meni pa se bo godilo istotako v Švici kakor
tukaj, čudna misel mi je prišla v glavo; nekoliko se
je branim, vendar pa jo izpovem odkritosrčno : evo,
zdi se mi časih, da duša kristijana, naj bi se tudi
vir vere posušil v njem popolnoma, ne more živeti le
od lepote oblike. To je sicer zame kaj otožna iznajdba,
kajti ako je istinita, pa se mi izpodmakne izpod nog
ta podlaga, na kateri sedaj stojim. Ta misel pa se mi
pogostoma vrača. Mi smo ljudje z drugačnejšo oliko.
Naše duše so polne dvigajočih se strelic in nježne go¬
tike, ki je bila Grkom tuja in katere vpliv nas veže za
vedno. Naše se povspenjajo po nagonu kvišku, nji¬
hove — so se raztegale ugodno in preprosto po zemlji.
Oni izmed nas, v katerih se preliva duh Helade, moč¬
neje nego v drugih, potrebujejo v resnici lepote za
življenje ter jo vneto iščejo, toda ti nehote zahtevajo,
naj bi Aspazija imela oči Dantejeve Beatrice. Podobna
želja tiči tudi v meni. KaMar pomislim, da ta prekrasna
človeška žival — Lavra — pripada meni in da bo pri¬
padala, dokler bom hotel, me prevzema dvojnotera in

— 119 —

popolna radost: radost moža in čestitelja lepote ; ali
vendar mi še nečesa nedostaja in mi je nekako
čudno. Na oltarju mojega grškega templja stoji bo¬
ginja iz mramorja toda moja gotika je prazna. Pri¬
znavam, da me je doletelo nekaj, kar se opira malone
ob brezkončnost, ne morem se samo ubraniti mislim,
da ta popolnost vleče za seboj senco. Nekdaj sem si
mislil, da Goethejeve besede: »Vi boste podobni bogo¬
vom in živalim« zagrinajo življenje ter so poslednji
izrazi njegove modrosti; sedaj pa, ko izpolnujem to
zapoved, čutim, da v njej ni angelja.

Dne 17. malega travna.

Davis me je dobil danes sedečega na podnožniku,
z glavo oprto ob Lavrina kolena. Z njegovega brez¬
krvnega lica in ugaslih očij ni izginil niti za tre¬
nutek izraz malomarne potrtosti. V svojih mehkih
čevljih, zakvačkanih z indijanskimi solnci, je smuknil
mimo, tiho kakor duh, ter šel v svojo biblioteko. Lavra
je bila videti vzvišena, ko so se ji oči zalesketale od
nevkrotljive jeze. Jaz sem se dvignil ter čakal, kaj
še vse pride. Šinilo mi je v glavo, da Davis morda
pride iz biblioteke s samokresom v roki. V tem slu¬
čaju sem bil namenjen, vreči ga z ogrtačem in čevlji
vred skozi okno. Toda ni prišel. Čakal sem ga dolgo,
ali zaman. Ne vem, kaj je delal ondi ; ali je premiš¬
ljeval svojo revščino, ali se je jokal, ali je ostal po¬
polnoma malomaren. Sešli smo se vsi trije šele pri
zajutrku in se vsedli, kakor bi se ničesar ne bilo
pripetilo. Morda se mi je le v domišljiji dozdevalo, da

— 120

obrača Lavra vanj svoj jezen pogled ; v njegovi apa¬
tiji pa je bilo tudi zapaziti nekak bolestnejši izraz
nego navadno. Priznavam, da mi je tako razvozljanje
te zadeve bilo bolj zoperno nego vsako drugo. To
lice sem videl potem pred seboj ves dan in evo, še
sedaj stoji pred menoj kot nemo očitanje. Nisem sicer
prepirljivec, toda pripravljen sem, biti odgovoren za
to, kar delam. V ostalem pa sem plemič ter bi mi
bilo ljubo, da bi ta človek ne bil tako majhen, bole¬
hav, na pol mrtev, no skratka: tak nesrečen po¬

habljenec. Zdi se mi, da začutim neke odurne občutke,
kakor bi bil dal zaušnico pohabljencu — in le redko ke-
daj se čutim tako nezadovoljnega.

Odrinila pa sva vendar, kakor po navadi, na
morje, ker nisem hotel, da bi si Lavra mislila, da z
obzirom na Davisa tega ne smem storiti; toda ondi je
prvič prišlo k nesporazumljenju med nama. Izpovedal
sem ji svoje dvome; ko pa se jim je začela smejati,
sem ji rekel naravnost:

»Ta smeh se ti ne prilega, a pomni, da smeš sto¬
riti vse, izvzemši to, kar se ti ne prilega.«

Takrat je ona naježila svoje skupaj zraščene
obrvi in mi odgovorila z grenkobo :

»Po tem, kar se je pripetilo med nama, moreš še
bolj brez kazni žaliti mene nego Davisa.«

Vspričo takega izgovora mi ni ostalo nič drugega
nego prositi jo odpuščanja, zato je tudi kmalu nastala
med nama sloga, in Lavra je jela govoriti o sebi. Do¬
kazala mi je še enkrat svojo bistroumnost. V obče,
kolikor poznam ženske, so mi vse v nekih pogojih
kazale nepremagljivo voljo, pripovedovati mi svoje

dogodke. Jaz jim tega ne zamerim, ker mi to samo
dokazuje, da čutijo potrebo, opravičiti se v lastnih in
tujih očeh, katere potrebe mi niti ne čutimo. Mimogrede
rečeno, nikdar še nisem srečal ženske tako razumne,
ki bi v onem pripovedovanju ohranila primerno, umet¬
niško mero, niti tako resnicoljubne, ki se v tem slu¬
čaju ne bi poslužila laži v boljše svoje opravičenje. V
tej zadevi pozivljem na pričo vse moške, ki pri pri¬
ložnosti morejo ob enem potrditi, da podobni dogodki
padca so vsikdar drug drugemu podobni, zato tudi
nenavadno dolgočasni. Lavra je jela praviti o sebi
tudi z neko vneto zadovoljnostjo, toda na tem se je
tudi omejila podobnost padca z drugimi padlimi
angelji. V tem, kar mi je pravila, je bilo morda neko¬
liko migljaja na originalnost — prav nobenega pa na
žrtev. Vedoča, da ima pred seboj skeptika, ni se ho¬
tela izpostavljati prizanesljivemu smehu neverjetnosti.
Njena odkritosrčnost se je naslanjala na drznost, in
bila bi se združila malone s cinizmom, ako bi ne bila
sistem življenja svoje vrste, v katerem estetika povsem
nadomeščuje etiko. Hotela je, naj bi njeno življenje
imelo rajše podobo Apolina nego gube razposajenosti,
evo, to je njena filozofija! Z Davisom se ni omožila
radi njegovih milijonov, marveč radi tega, da bi
si ž njih pomočjo ustvarila življenje, kolikor člo¬
veku le mogoče olepšano, ali to ne v splošnem, mar¬
več v naj višjem, umetniškem pomenu te besede. V
ostalem ne čuti v sebi glede moža nikakih dolžnostij,
ker se je zastran tega že poprej zavarovala ; goji pa
do njega le toliko pomilovanja, kolikor ogavnosti —
ker je pa on povsem malomaren za vse, zato ji ni

— 122  —

treba računati ž njim več nego takrat, ako bi umrl.
Pri tem je dodala, da sploh ne računa z ničemur, kar
nasprotuje lepoti in okrasju življenja. Za društvene
obzire se le malo briga, in motil bi se, kdor bi jo so¬
dil drugače. Mojemu očetu ni skazovala prijaznosti
radi njegovih odnošajev, marveč radi tega, ker je vi¬
dela v njem umetniško delo narave. Mene ima že dolgo
rada. Ona razume, da bi imela za-me večjo ceno, ko
bi me stala njena pridobitev več truda, toda ni hotela
barantati z lastno srečo.

Kaj čuden vtis so delala na-me načela te vrste,
ki so jih oglaševala tuja usta z glasom, mehkim, jas¬
nim, polnim rudninskega žvenketa. Govore to, je za¬
vila krilo okrog svojih nog, kakor bi hotela napraviti
poleg sebe prostor za-me. časih je sledila z očmi za
mimoletečimi galebi, pa jih zopet uprla v moj obraz,
radovedna, kaj se ji posreči čitati z njega. Jaz sem
poslušal z zadovoljnostjo njene besede; one so mi bile
namreč dokaz, da sem pogodil značaj te ženske. Bilo
pa je vendar v njih zame nekaj povsem novega. Evo,
razun vsega priznanja, lrakoršno sem imel do njenega
razuma, sem si mislil, da se njena dela ravnajo več
ali manj po nagonu, da izvirajo večinoma iz njene
narave; nisem niti dopustil, da bi bila sposobna, izmi¬
sliti si ves sistem, da podpre ž njim opravičenje na¬
gonov svoje narave. To jo je celo nekoliko požlahtnilo
v mojih očeh; pokazalo se je namreč, da ondi, kjer
sem jo imel na sumu, je ona postopala samo složno s
svojim načelom, mogoče, da s slabim in celom straš¬
nim — toda vendar le z načelom. Zdelo se mi je na
primer, da ima skrit namen, omožiti se po Davisovi

smrti z menoj — sedaj pa mi je pokazala, da sem se
motil. Sama je začela govoriti o tem. Priznala mi je,
ko bi jo poprosil za roko, da-bi bržkone ne imela
moči, mi odkloniti prošnjo, ker me bolj ljubi nego si
mislim (tu sem videl temno rdečico, ki je zalivala
njeno lice in vrat); vsekakor pa ona ve, da do tega
nikdar ne pride, kajti zagotovljena je, da jo prej ali
pozneje zapustim z lahkim srcem, toda kaj za to ?
Evo, ona vtakne roko v vodo ter začuti pri tem raz¬
košni hlad; ali se ima morda radi tega odreči temu
razkošju, ker ve, da solnce črez malo časa posrka to
vlago z njenih rok ?

Ko je tako govorila, se je sklonila preko čolna,
pri tem se je pokazal njen život v vsej svoji popol¬
nosti, in potopivši svoje roke v vodo, jih je potem
stegnila proti meni, mokre, rdeče ter osvetljene od
solnca.

Prijel sem za te modre roke — ona pa, kakor da
je pogodila moj vtis, se je oglasila s sladkim, prikup-
ljivim glasom :

»Pojdi!...«

Dne 20. malega travna.

Včeraj nisem videl Lavre ves dan, ker je bila
bolna. Prehladila se je, sedeča pozno zvečer na bal¬
konu, naposled pa se je prehlad spremenil v trganje
po zobeh. Kak dolg čas ! Na srečo je dospel še pred-
včerajšnim k Davisu zdravnik, ki ostane odslej stalno
pri njem; sicer bi ne imel z nikomur spregovoriti niti
besedice. To je neki mlad Italijan, podoben kosu oglja,
majhen, črn, z veliko glavo in z bistrimi očmi. Kaže
se jako razumnega.

Očividno je že takoj prvi večer spoznal položaj
in odnošaje, ki so vladali med nami; smatral je vse
to za naravno, in brez omahovanja me je priznal za
pravega gospodarja te hiše. Nisem se mogel ubraniti
smeha, ko me je, dospevši danes zarano, vprašal, ali
more videti »gospo grofinjo« in zapisati ji zdravilo.
V tem kraju vladajo kaj originalni običaji. Povsod
drugod, kjer na omoženo žensko pada sum, da pripada
komu drugemu, napravijo na njo velik lov, odlikuje
se pogostoma z okrutnostjo. Tu pa nasprotno se ima
ljubezen v taki časti, da se postavijo takoj vsi na
njeno stran ter jamejo snovati zarote na korist zaljub¬
ljenih. Rekel sem Italijanu, da vprašam gospo gro¬
finjo, ali ga hoče sprejeti. Danes, po zajutrku, se mi
je posrečilo, priti v Lavrin buduar. Ni me rada spre¬
jela, ker ima lice nekoliko zabuhlo, ter ni hotela, da
bi jo videl tako.

Pogled na njo me je res spomnil mojega nekda¬
njega učenja v risanju. Zapazil sem bil takrat, da ko
slikaš novodoben obraz, se ti lahko vrinejo pod čopič
razne netočnosti, da smeš celo to in drugo spreme¬
niti, toda da le ostane izraz, ostane ideja lica, pa po¬
doba prav nič ne zgubi na tem. Vse drugače pa je
pri prerisovanju antik: vsakoršna netemeljita črta,
vsakoršno zbočenje na stran, razdere harmonijo lica
ter napravi isto drugačnejše. Vzgled tega sem imel
sedaj na Lavri. Zabuhlost njenega lica je bila prav
majhna, prazaprav je nisem niti videl, ker jo je uporno
skrivala pred menoj, ker pa je imela oči nekoliko
zardele in trepalnice nekoliko težje nego navadno,
pa že ni bilo to več ono isto lice, popolno v svoji har-

125 -

moniji, in prav daleč je imela do svoje nekdanje le¬
pote. Seveda tega Lavri nisem dal spoznati; toda ona
je sprejemala moje ljubimanje z nekakim nemirom,
prav tako, kakor bi jo mučilo očitanje vesti. Očividno
je tok po njenih načelih bolezen, ki je grešna.

To so kaj čudna načela! Jaz tudi imam brez-
dvomno v sebi dušo starodavnega Grka, toda za pa-
ganom tiči vendar v meni še nekaj več. Lavra utegne
biti s svojim modrovanjem sčasoma jako nesrečna.
Razumem še, da si človek more ustvariti vero iz le¬
pote sploh, toda ustvariti jo iz lastne lepote, to znači:
pripravljati nesrečo samemu sebi. Kaka vera je to, ka¬
tero že majhna oteklina omaja in katero more znamenje
na nosu razburiti do dna?

Dne 25. malega travna.

Vsekakor je treba odriniti v Švico, ker vročina
zapenja biti neznosna. Vrhu tega pa še sedaj začenja
pihati Scirocco, nalik vročemu dihanju iz Afrike. Morje
zares hladi ta dih puščave, sicer pa je zelo zopern.

Davisu Scirocco neizmerno škoduje. Zdravnik ga
čuva takrat, da ne zavživa morfija, radi česar je ča¬
sih razdražen do naj višje stopinje, časih pa se pogrezne
v popolno otrpnelost. Toda zapazil sem, da se celo v
trenutkih razdraženosti boji Lavre in mene. Kdo ve,
če se morda v možganih tega na pol znorelega človeka
ne poraja misel, da ga preganjava, če ga morda ne
muči sum, da ga hočeva ubiti ali utopiti? Sploh jeod-
nošaj do njega zame jedna najtemnejših stranij v moji
ulogi. Pravim : ena, kajti zdi se mi, da je še mnogo

- 126  -

drugih. Ne bil bi bržkone pri polni zavesti, ako bi ne
zapazil, da moja duša ne postaja le gnusna, marveč
da se pogreza v zagrljajih te ženske. Ne morem niti
izpovedati, koliko ogavnosti, grenkobe in očitanj mi
je povzročala iz početka misel, da sem se potopil v to
brezdno uživanja in razkošja čustev tako neposredno
takoj po očetovi smrti. Razburjala se je radi tega tudi
moja vest, kakor tudi nežnost mojih občutkov, katero
imam brezdvomno. Bilo mi je to tako zoperno, da ni¬
sem mogel pisati o tem. Sedaj sem postal malomaren
za to. časih si še ponavljam ono očitanje, mislim na
njo, toda v resnici ne čutim več očitanja.

Prizadevam si pozabiti Angelico. Spomin na njo
me dolgočasi, ali bolje, ne morem priti do ravnotežja,
kadar se spominjam te ploševske epizode iz mojega
življenja. Za hip se mi zdi, da je nisem vreden ; dru¬
gič, da sem bil osel ter sem igral pri tej deklici smešno
vlogo, ko je vendar podobna deseterim drugim. To
pa tudi draži moje samoljubje, radi česar čutim n kako
mržnjo do Angelice. Godi se mi tako, da imam v eni
uri neko neukusno zavest svoje krivde glede Ange¬
lice, drugo uro pa se mi zdi ta krivda bedasta in
otročja. Sploh se ne strinjam s seboj ni s takim, ka-
koršen sem bil v Ploševu, niti s takim, kakoršen sem
današnji dan. V meni se izgublja v neki meri razlika
med slabim in dobrim, ali kar je še več, za to razliko .
začenjam biti malomaren. To izvira iz nekake lenobe
duha, od druge strani mi pa ta prinaša rešitev ; kadar
me namreč notranje razprtije dovolj utrudijo, pa mi
govori : »Denimo, da si slabejši, nego si bil — toda
kaj za to? čemu se imaš mučiti s kako rečjo?«

— 127

Nadalje vidim v sebi še eno premeno. Polagoma
sem se privadil celo na to, kar je v početku tako dra¬
žilo mojo čast — ter dajem sedaj več ali manj malo¬
marno zaušnice pohabljencu. Že nekoliko dnij sem za¬
pazil, da si dovoljujem na tisoče takih rečij,do katerih
bi se nikdar ne bil drznil, ako bi bil Davis, namesto,
da je tak fizičen in duševen Lazar, krepak človek, ki
bi znal braniti svojo čast in svojo last. Sedaj se že
niti ne trudiva več s tem, da bi se vozila po morju...
Nikdar bi ne bil verjel, da bi mogla moja občutlji¬
vost tudi v tem oziru postati tako topa. Lahko
mi je seveda reči: Kaj je meni mar ta revni levanti-
nec ? Toda žalibog,- nasprotno se ne morem ubraniti
pogostoma mislim, da moja črnolasa boginja, noseča
obrvi Junone. ni nikaka Junona, marveč je to Cirka,
katera s svojim dotikljajem spreminja ljudi — kako
bi se dalo to najbolj mitologiški povedati — v odgo-
jence Evmeja.

Ali kadar se vprašam, v čem tiči vzrok, pa je
moj odgovor enak bankerotu mnogih prejšnih nazo¬
rov. Evo, naša ljubezen je pravzaprav le ljubezen
kože, ne pa duše. Neprestano se mi vrača misel, da
novodobnemu človeku to ne more biti dovolj. Z Lavro
sva bila podobna bogovom in živalim, ne pa ljudem.
Po pravici: najinih občutkov niti ni mogoče imenovati
ljubezen, kajti drug drugega samo želiva, brez srčnega
nagnjenja. Ko bi bila Lavra drugačna in ko bi bil jaz
drugačen, pa bi lahko bila stokrat srečnejša, in jaz bi
sedaj ne čutil, da prihajam v Evmejevo zavetišče.
Razumem, da ljubezen, ki hoče biti le duh, ostane
samo senca: toda povsem oropana duha, ostane samo

128 —

podlost. Druga reč je, da ljudje, katerih se je dotaknil
rožiček Cirke, morejo najti dopadajenje nad podlostjo.

Kar čudno in otožno mi je, da more človek he¬
lenskega tipa pisati take reči! Toda glede na moj
Helas se me polašča skepticizem; začenjam dvomiti že,
ali je mogoče, živeti s temi preživelimi oblikami živ¬
ljenja? Ker sem pa vedno odkritosrčen, pišem to, kar
mislim.

Dne 30. malega travna.

Včeraj mi je prišlo v roke tetino pismo. Poslali
so mi ga iz Rima. Napisano je bilo pred dvema ted¬
noma, ne razumem, radi česa se je tako dolgo mu¬
dilo v Časa Osoria. Teta je prepričana, da sem bil na
Krfu, toda domišljuje si, da sem se moral že vrniti, in
piše mi, kakor sledi:

»Z velikim hrepenenjem in nemirom pričakujemo
poročil od tebe. Jaz sem že stara ter sem nekam za-
rastla v zemljo, da me sicer vsak veter lahko ne omaja,
toda žali me pogled na Angelico. Ona je pričakovala
pisma od tebe z Dunaja ali iz Rima, ker ga pa ni
bilo, se je jela vznemirjati. Potem, kakor veš, je prišla
smrt tvojega očeta. Govorila sem nalašč glasno pri
Angelici, da sedaj ne moreš na nič drugega misliti
nego na svojo izgubo, da se pa črez nekoliko tednov
otreseš svoje otrpnelosti in se vrneš k dejanskemu
življenju. Jaz in Angelica ne govoriva odkritosrčno,
toda izborno se razumeva. Videla sem tudi, da se je
jako pomirila. Toda ko je pretekel mesec in ti nisi
dal niti glasu od sebe, se je jela vznemirjati največ
zbog tvojega zdravja, toda gotovo tydi radi tega, ker

— 129  -

si na nas pozabil. Tudi jaz sem bila nemirna in pisala
sem nekekrati na Krf, poste restante, tako, kakor sva
se bila dogovorila. Ker pa nisem prejela nikakega
odgovora, sem naslovila pismo na tvojo hišo v Rimu,
kajti misel, da si morda bolan, nam zastruplja živ¬
ljenje. Napiši vsaj nekoliko besed — ter pred vsem
drugim otresi se, moj predragi Leon, apatije ter pridi
k zavesti. Hočem biti odkritosrčna do tebe. Angeli-
čino tugo je povekšalo mnogo tudi to, da se je nekdo
nalagal njeni materi, kako si ti po vsem svetu znan
po svojih sleparstvih. Pomisli vendar, kako se jezim
radi tega! Celina je to ponovila v obupu hčerki in
sedaj ona neprestano boleha na migreni, druga, re¬
vica, pa je obledela, shujšala in se spremenila tako,
da človeka kar žalost stiska za grlo. Ali to ti je kaj
ljubka stvarica ter vedno dobra kakor angelj ! Navi¬
dezno se kaže veselo, da bi ne žalila matere, toda
jaz vidim izborno, kaj se godi v njej, in srce mi poka
radi tega. Moj najdražji, jaz tudi nisem govorila s
teboj o tem v Rimu, ker sem hotela prizanesti tvoji
bolesti, toda taka nesreča, to je vendar-le volja božja,
katere se je treba privaditi in ne povsem otrpniti v
življenju. Ali nam ne bi mogel napisati kakih besed,
ki bi nas pomirile ?

Imej usmiljenje z deklico. Jaz ne skrivam pred
teboj, da si najiskrenejše želim, da bi se po preteku
tvojega žalovanja mogla združiti, bodisi črez eno leto,
ali dve leti, kajti po mojem mnenju je Angelica feniks.
Toda res, ko bi imelo biti celo drugače, pa bi tudi v
tem slučaju bilo bolje, ko bi nam to na kak način dal
spoznati. Ti veš, da jaz ne pretiravam nikdar, in ako
» 9

130  —

ti pišem o tem, se godi to radi tega, ker se v resnici
bojim za Angeličino zdravje. Pri tem ti je treba po¬
misliti, da gre tu za njeno prihodnost. Kromicki je
začel čimdalje pogosteje obiskovati ti gospe, in oči-
vidno je, da ima nekake namene. — Hotela sem ga
brez daljših ceremonij po svoji navadi zapoditi, tem
bolj, ker sem slutila, da ji je on natvezil misli o tvoji
vihravosti, toda Celina me je rotila, naj tega ne sto¬
rim. Ona je vsa obupana ter nič, prav nič ne računa
na tvojo naklonjenost do Angelice. Kaj mi je bilo
storiti ? Ali pa morda ona prav sluti kot mati ?

Odpiši mi, moj Leon, čim hitreje, objednem
sprejmi blagoslov stare žene, ki ima tebe edinega na
svetu. Angelica ti je hotela ob svojem času pisati in
ti naznaniti svojo žalost, toda Celina ni dovolila, radi
česar so se celo sprli. Celina je sicer jako dobra žen¬
ska, vendar pa me večkrat sp avi v jezo. Sprejmi
poklone in pozdrave od nas vseh. Mladi Hvastovski
snuje pri nas pivarno. Imel je nekoliko svojega de¬
narja, ostalo sem mu jaz posodila«.

V prvem hipu se mi je zdelo, da to pismo ni na¬
pravilo na-me nikakega vtisa; na to sem jel hoditi po
sobi, in spoznal sem, da se motim. Vtis se je povek-
šal vsako minuto, in končno se mi je zdel kakor ba¬
sen. Po preteku ene ure sem si rekel z začudenjem :
»Kaj za vraga, da vendar ne mislim nič drugega?
Kar čuditi se je bilo temu, s kako naglico so me pre¬
vzemali najrazličnejši občutki, ki so priletavali drug
za drugim, kakor bi jih nalik oblakom priganjal veter.
Kako močno je že razvita v meni živčna bolezen! Naj-
poprej me je pretreslo sočutje do Angelice. Vse to,

— 131

kar sem čutil še pred nedavnim do nje, kar je bilo
nekako zakrito v tajnosti moje duše, je dospelo na-
krat, nalik sopari, na površje. Odpotovati, pomiriti jo,
pritisniti jo na prsi in jo osrečiti, to je bil prvi nagon
srca, še sicer oddaljen od točno upodobljene volje,
toda nenavadno močan. Ali ko sem si predstavil njene
solzne oči, njene roke v mojih rokah, je vstal ta na¬
gon občutkov, ki sem jih začutil do nje, z vso močjo
od mrtvih. Na to mi je prišlo na misel, primerjati An-
gelčico z Lavro, katera primera pa je morala skon-
čati neugodno za Lavro. Obenem mi je tudi tako živ¬
ljenje, kakoršno sem živel tukaj, postalo prava kost v
grlu. Začutil sem potrebo čistejšega zraku nego je bil
ta, ki sem ga tu dihal, ter tišine in miline in zlasti:
pristnosti občutkov. Ob enem me je prevzemalo veselje,
da tu še ni nič izgubljeno, da se še vse da po¬
praviti in da je to odvisno le od moje volje. Nakrat
mi je prišel v glavo Kromicki in Angeličina mati, ka¬
tera mi ni zaupali ter je očividno stala na njegovi
strani. Pri spominu na nju se me je polastila jeza, ki
je čimdalje bolj naraščala ter potlačila vse druge ob¬
čutke. čim bolj je moj razum priznaval, da ima gospa
Celina prav, ker ne računa na-me, tembolj sem se čutil
razžaljenega radi tega, da si je dovolila verjeti kaj
takega. Končno se me je polastila nekaka obupna jeza
na samega sebe in na druge. Vse, kar sem mislil in
čutil, se je dalo zagrniti s temi kratkimi besedami:

»Prav, naj pa bo tako!«

Pismo je dospelo včeraj : danes sem mirno ana-
lizoval svoje duševno stanje, zato pa trdim naravnost
z začudenjem, da se mi je to razžaljenje tako globoko

9 *

vgreznilo v dušo, da je v tem hipu rajše večje nego
manjše.

Ima me v popolni oblasti. Pripovedujem si vse,
kar si more trezno misleč človek povedati, ali vendar
tega Kromickega ne morem odpustiti ne materi, ne
Angelici. Saj Angelica bi mu mogla z eno samo be¬
sedo zapreti pot v Plošev ; ako pa tega ne stori, je to
od njene strani ustrežljivost do matere; ona žrtvuje
mene njeni migreni. V ostalem, ta Kromicki ponižuje
v mojih očeh Angelico; on jo pači ter jo vede do
plitkega tipa gospodične, pripravne za možitev. Ne
morem o tem govoriti mirno.

Mogoče, da modrujem in čutim kakor preveč raz¬
dražen človek; mogoče, da je moje samoljubje že
zraslo črez mero; priznavam, vidim, znam zreti na se
kakor tuj človek, toda kaj mi to pomaga ? Razgrevam
se in jezim čimdalje huje. Že samo pisanje tega muči
moje živce - zato prekinem pisanje.

Dne 1. majnika.

Ponoči sem si mislil: »Morda bom jutri mir¬
nejši !« Kaj še ! V meni se poraja naravnost jeza na
Angeličino mater, na Angelico, na teto in samega sebe.
Treba je znati prilagoditi veter jagnjetovi volni, tu
pa so se všteli v tem, da so pozabili, da je moja volna
nenavadno fina. Ali se mi morda ne godi dobro tu v
Peli ? Lavra je kakor gruča marmorja. Pri njej se vsaj
ne mučim, kajti razun lepote nima ničesar v sebi.
Toda dovolj že imam teh prerafinovanih, ganljivih
duš. Naj jih tolaži Kromicki.

Dne 2. majnika.

Sam sem odnesel danes pismo na pošto. Vsebina
pisma je bila taka-le: Želim gospodu Kromickemu
sreče z gospodično Angelico in gospodični Angelici z
gospodom Kromickim. Teta je hotela imeti odločen
odgovor, zato ga ima.

Dne 3. majnika.

Prišlo mi je v misel, če morda pripomnja o Kro-
mickem v tetinem pismu ni bila le ženska diploma¬
cija, ter bi imela biti za me le ostroga? Ako je tako,
pa čestitam teti na njeni spretnosti v poznavanju
ljudij.

Dne 10. majnika.

Teden je pretekel. Nisem pisal, ker sem hodil ka¬
kor zmočen naokrog, čimdalje bolj se me polašča
tuga in žalost. Prihajajo mi na misel besede Ham¬
leta: »Ljubil sem Ofelijo, kakor bi je ne ljubilo štiri¬
deset tisoč bratov!* Samo da bi spremenil ta klic
tako-le: Ljubil sem Angelico bolj nego štirideset tisoč
Laver !« Ali je res treba, da naj iz mojih rok pade
zlo na njo ! časih se tolažim s tem, da njeno zdru¬
ženje s takim človekom, kakor sem jaz, bi bilo še
večje zlo — kar pa ni res. Ko bi jo enkrat imel, bi
bil tudi dober ž njo. Zastruplja me samo sum, da ji bo
morda zadoščeval tudi Kromicki.

Kadar mislim na to, se začenja znovič vse v
meni upirati, in skoro bi bil pripravljen, odposlati
drugo tako pismo.

Zgodilo se je! — to je edina tolažba za take
ljudi, kakor sem jaz, kajti jaz morem prekrižati roke
in lenariti kakor nekdaj. Morda je to dokaz izjemne
slabosti, toda jaz čutim nekako olajšavo v teh besedah.

Misliti morem že mirnejše.

Trkam se po glavi' in se vprašujem, na kak na¬
čin je prišlo do tega, da človek, ki se ne le ponaša z
nenavadno razvito samozavestjo, marveč jo zares ima —
je nekoliko dnij delal vse neprostovoljno kakor kembelj
v zvonu! čemu pa služi človeku samozavest, ako se pri
prvem večjem uporu živcev zateče v nekake možganske
zagibe ter ostane pasivna priča kembeljskih činov ?
Radi raziskovanja samega sebe post festum ? Ne vem,
kaj dobrega mi pride iz tega, ker pa mi ne preostaja
nikakega drugega dela, naj imam vsaj ta užitek. Torej
čemu sem postopal tako, kakor sem postopal ? K več¬
jemu radi tega, ker sem človek res razumen, morda
celo zelo inteligenten (naj me strela udari, ako imam
namen, poveličevati se ali se hvaliti!) — toda jaz ni¬
sem razumen človek. Nimam zlasti mirnega moškega
razuma. Svojih živcev ne držim na uzdi, sem preob-
čuten; ranil bi me — po besedah pesnika — celo listek
rože, preganen na dvoje. V moji inteligenciji se na¬
haja nekaj ženskega. Mogoče, da ne delam v tem o-
ziru izjem, in da dokaj ljudij, ki nosijo hlače, zlasti
pri nas, pripada prav istemu tipu.

Toda v tem nahajam le slabo tolažbo. Razum te
vrste more veliko razumeti, toda težavno se je ž
njim ravnati v življenju ; zaganja se semtertje, oma¬
huje, preveč precenjuje vsak namen, končno pa se
izgubi na križpotjih. Radi tega pa tudi pomanjša spo-

sobnost do dejanja ter dovoljuje, razvijati se slabostim
značaja, katera napaka je pri nas prirojena in splošna.
Evo, vprašam se na primer zopet: ko bi v tetinem
pismu ne bil omenjen Kromicki, ali bi se bila v tem
slučaju ta stvar drugače razvozlala ? Res, ne smem
odgovoriti: da ! Rešitev bi ne bila tako nagla — to je
gotovo — toda kdo ve, če bi bila ugodnejša? Slabi
značaji potrebujejo brezkončnih olajšav; le krepke
duše dobe vspodbujanje v oviri. Lavra je bržkone
razumela to, in morda radi tega bila tako —
ljubezniva.

Končno, kaj sledi iz tega ? Ali sem gostobesed-
než ? Nikakor! človek, ki sam sebi ne privošči ros-
nice, ne privoščil bi si tudi tega priznanja — toda
nikakor!... Čutim, da bi mogel odriniti brez vsakoršnih
pomislekov k severnemu tečaju, ali postati misijonar
ter odriniti v globeli Afrike ; čutim neko vročino, neki
prirojen pogum, in bil bi sposoben za vsakovrstne
drzne nakane in nevarna podjetja. Narav imam živo,
moja gibčnost ni tako velika, kakor na primer Snia-
tinskega, vendar pa je neizmerna.

Samo kadar gre za rešitev kake naloge življenja,
me dela moj skepticizem onemoglega, moj čut se iz¬
gubi v opazovanjih, izvajanjih, volja se nima na kaj
opreti — in moja dela so odvisna večinoma od vnanjih
slučajev.

Dne 12. majnika.

Lavre nisem ljubil nikdar, dasi sem se nahajal
in se nahajam še sedaj pod vplivom njene mičnosti.
Morda se zdi to komu čudno na prvi pogled, v istini

— 136  —

pa je vendar to dovolj vsakdanja prikazen. Mogoče
je celo ljubiti in ne imeti rad. Kolikokrat se mi je že
pripetilo, videti ljubezen grenko, dražljivo, vjedljivo,
prav radi tega, ker tu ni tistega »rado imeti.«
Zdi se mi, da sem že omenil, da se Sniatinska ne
ljubita samo, marveč da se imata zelo rada, radi tega
se tudi počutita dobro. Bolje je, ne govoriti o tem !...
Kar se Lavre tiče, je mogla videti mnogo ljudij, ki so
se zaljubili na smrt v njene črne lase, v njeno mično
postavo, v njene obrvi, v njen glas, poglede, kretanje
itd., vsekakor pa sem gotov, da je nihče nikdar ni
imel rad. Ta posebna ženska te na vso moč miče ter
oddaljuje ob enem od sebe. Rekel sem že, da razun
njene lepote ni v njej nič drugega, kajti tudi njen ne¬
navadni razum je le suženj, klečeč pri njenih nogah,
ki veže njene obrise. Pred tednom dnij sem videl
Lavro, ko je dajala miloščino otroku onega ribiča, ki
je pred kratkim utonil, in mislil sem si: ako bi vedela,
da bi bilo lepše, ko bi iztaknila oči temu otroku, pa
bi mu jih iztaknila z mirno vestjo in milino. Taka
čustva vzbuja ona, — in evo, radi česa je mogoče
vsled te ženske priti ob pamet, toda ni mogoče, imeti
jo rad. Ona pa tudi razume vse, razun tega.

Toda kako lepa je! Ko je pred nekoliko dnevi
korakala po stopnicah iz vile na vrt ter se zibala na
svojih bujnih bedrih — sem si mislil, da padem, ka¬
kor je dejal Slovacki.

Nahajam se pod vplivom dveh močij, od katerih
me ena vleče k sebi, druga pa peha od sebe. Hočem
potovati v Švico, obenem pa se hočem vrniti v Rim.
Kako to skonča, še ne vem. Ribot prav pravi, da ho-

— 137  —

čem, to je samo stanje zavesti, ne pa še dejanje volje,
tem manj pa je dejanje volje dvojnoteri: hočem.
Prejel sem pismo od svojega beležnika, ki me vabi v
zadevi moje dedščine v Rim;  treba je namreč izvršiti
nekatere formalnosti, kar se bo končno dalo opraviti
tudi brez mene, ako le nočem iti tjekaj... Toda vedno
ta pretveza... Že nekaj časa ne ljubim več Lavre. Ona
sama tega ni prav nič zakrivila, kajti ona je vedno
jednaka ; zgodilo se je samo to, da sem svojo neza¬
dovoljnost prenesel od sebe na njo. Ob času mojih
notranjih razdorov sem iskal pri njej le miru, obenem
pa kakor nalašč ponižanje; sedaj pa čutim do nje ne¬
kako mržnjo. Za to ona niti ni poizvedela. Kaj ji je
moglo biti to mar, ker ji to ni moglo služiti v lepo-
tičje? Opazila je sama, da sem nekako vročekrven in
bolj dražljiv nego drugekrati; povpraševala me je
nekoliko po vzroku, toda nadležna pri tem ni bila.

Mogoče, da zmaga naklonjenost, ki jo gojim do
nje, toda na vsak način ji povem jutri, ali morda še
danes, da moram odpotovati. Radoveden sem, kako
sprejme to novico — tem bolj radoveden, ker si ne
morem tega dobro predstaviti. Slutil sem, da navzlic
vsem občutkom do mene, ki so morda podobni mojim
do nje, me tudi ona ne ljubi — naravno, ako se sploh
trudi, da bi koga ljubila. Najini duši sta si močno po¬
dobni, imata pa tudi v sebi na tisoče nasprotij.

Jako sem utrujen. Ne morem niti misliti na vtis,
kakoršen je napravilo moje pismo v Ploševu. Nepre¬
stano mislim na to, celo tedaj, ko se nahajam pri
Lavri; neprestano vidim Angelico in teto. Kako je ta
Lavra z večnim svojim mirom srečna ! Ali meni je tako
težavno, premagovati se...

—* 138 —

Radujem se pri misli na premeno bivališča. Daši
so tukaj morske kopeli, je Peli zelo dolgočasen. Vro¬
čina je nenavadna. Morje je leno, valovi se ob obrežju
skoro ne gibljejo, kakor bi več ne mogli dihati radi
sparine. Časih nastane veter, toda soparen, prinašajo
oblake belega prahu, kateri pokriva na debelo listje
palm, fig, mirt ter prodira skozi zaprte šaluzije celo
v hiše. Oči me bole, kajti od vsega zidovja se tako
rezko odbija svetloba, da podnevi skoro ni mogoče
odpreti očij.

Bodisi že v Švico, ali v Rim, samo da odidem
odtod. Zdi se mi, da bo povsod bolje nego tukaj.
Končno se tudi vsi napravljamo na pot. Davisa že kakih
štirih ali pet dnij nisem videl. Slutim, da zdajpazdaj
popolnoma zblazni. Zdravnik mi je dejal, da ga ne¬
prestano vabi, naj se gre metat ž njim. To je baje
zelo slabo znamenje.

Rim, Časa Osoria, dne 18. majnika.

Potreben sem bil oči vidno samote. Počutim se
tako, kakor sem se počutil takoj ob svojem prihodu
v Peli, nekako otožno in dobro ob enem. Godi se mi
celo bolje nego v Peli, ker ne čutim tega nemira, ki
mi ga je prozvročala od početka družba Lavre. Ho¬
dim semtertje po osamljeni, temni hiši, naletim na
tisoč posebnostij, spominjajočih me očeta, in spomin
na njega se obnavlja v mojem srcu. Ta spomin mi je bil
že nekoliko pobledel, sedaj pa še pri vsakem koraku
čutim njegovo nekdanje, realno življenje. Na mizi v
njegovi delavnici leže povekševalna stekla, skozi ka-

— 139  —

tera je ogledoval rudnine ; bronaste igle, s pomočjo
katerih je izkopaval posušeno prst iz odkopanih vrčev ;
barve, čopiči, pričeti rokopisi, notice, tikajoče se
zbirke, skratka : na tisoče je tu drobnostij. časih se
mi zdi, da je samo odšel ter da se zopet vrne k svo¬
jemu vsakdanjemu delu; ko se pa toomamljenje raz¬
prši, pa čutim za njim pravo, globoko žalost, in ljubim
ga ne le v spominu, marveč ljubim ga tudi spavajo-
čega sedaj večno spanje na Čampo Santo.

Odtod izvira moja žalost, toda ta občutek je za
toliko čistejši od vseh drugih, ki so ravnali moje ko¬
rake v poslednjem času, kakor so hoteli, da se poču¬
tim dobro, da, čutim se celo boljšega in vsaj ne tako
popačenega, kakor se mi je zdelo. Opažam takisto, da
nikako celo najbolj obupno dokazovanje ne vzame
človeku tolažbe, kakoršno ima ob navzočnosti ka-
koršnih si bodi plemenitih prvin. Odkod izvira ta ne¬
znana in z nobeno rečjo nepotlačena težnja ljudij po
dobrem? Časih, kadar jamem snovati nit iz tega klob¬
čiča, zaidem zelo daleč. Naša pamet je vendar odsev
logične pravilnosti splošnega obstanka, torej je tudi
naš pojem dobrega takisto odsev nečesa absolutno
dobrega. Ako bi bilo tako, pa bi človek mogel kon¬
čati nakrat vse svoje dvome ter zakričati ne le »eu-
reka«, marveč tudi »alleluja!« Bojim se pa, da bi se
mi ta stavba ne podrla, kakor se je že toliko drugih,
in radi tega je ne smem dalje staviti. To so v osta¬
lem poprej moji občutki nego modrovanje, toda sča¬
soma se brezdvomno vrnem k njim, kajti to smatram
za vprašanje o izdiranju trna ne sicer iz noge, mar¬
več iz duše. Sedaj sem za to preveč utrujen, preveč

140  —

otožen, obenem pa se počutim preveč tihega in
dobrega.

Zdi se mi, da od vseh bitij na svetu zna samo
človek postopati pogostoma proti svoji volji. Pokazalo
se je, da sem imel že davno voljo, zapustiti Peli, toda
mineval je dan za dnevom, jaz pa sem le sedel in
sedel. Še na večer pred mojim odhodom sem bil skoro
prepričan, da ostanem, kar mi je nepričakovano do¬
spela sama Lavra v pomoč.

Povedal sem ji o pismu beložnika in o odhodu,
ali to samo radi tega, da bi videl, kak vtis napravi
to na njo. Bila sva sama. Pričakoval sem, da na to
glasno zakriči ali kako drugače pokaže svojo ginje¬
nost, izreče svoj »veto« —- toda nič takega ni bilo!

Ko je čula to novico, se obrne k meni, zarije
rahlo prste v moje lase, potegne moje lice blizu k
svojemu ter me vpraša :

»Ali pa se vrneš, kaj ne?«

Res, še dandanes mi je zagonetka, kaj' je imelo
pomeniti to ? Ali si je domišljevala, da moram poto¬
vati na vsak način ? Ali je zaupala v moč svoje le
pote in ni dvomila niti za trenutek, da se vrnem ?
Ali se je morda okoristila priložnosti, da bi se me iz¬
nebila ? — Kajti po takem vprašanju mi ni ostalo nič
drugega nego oditi. Njeno vedenje, spremljajoče to
vprašanje, je govorilo nekoliko proti temu poslednjemu
mnenju, katero se mi v ostalem dozdeva najverjet¬
nejše. — Časih sem prav prepričan, da mi je hotela
reči : »Ne ti meni, marveč jaz dam tebi slovo.« Pri¬
znavam celo, da, ako je bilo to slovo, je spretnost
Lavre res nedosežna in tem bolj vredna občudova-

141 -

nja, čim slajši in nežnejši je bil način odprave in za
kolikor bolj me je pustila v negotovosti, ali mi je s
tem nagajala ali ne? Toda čemu naj se mamim? Ona
je s svojim vprašanjem dobila igro. Mogoče, da bi se
bilo čutilo v vsakem drugem slučaju moje samoljubje
ranjeno, toda sedaj mi je to vseeno.

Tega večera ne samo da se nisva čutila hladna
drug proti drugemu, marveč bila sva si še bolj na¬
klonjena nego navadno. Poslovila sva se zelo pozno.
Vidim jo še sedaj, kako je zakrivala z roko svečo,
spremljajoča me s povešenimi očmi k vratom. Bila je
tako lepa, da mi je bilo v resnici žal, da sem moral
oditi. Drugo jutro se je poslovila od mene na želez¬
nici. Šopek čajnih cvetlic sem zgubil šele v Genovi.
Čudna ženska to ! čimbolj se oddaljujem od nje,
čutim poleg fizične tuge čimdalje več olajšave. Peljal
sem se kar v eni sapi v Rim in sedaj se mi zdi, da
sem sličen ptici, ki je ušla iz kletke.

Dne 22. majnika.

Od znancev nisem našel tukaj prav nikogar.
Vročina jih je pregnala v vile, ali pa v gorovje. Po¬
dnevi le malo ljudij hodi po ulicah; srečaš le tujce, ve¬
činoma Angleže v probkovih klobukih, povitih z mu-
šelinom, z rdečim Baedekerjem v roki in z večnim
»Very interesting« na ustnicah. Opoldne je na naši
Via Babuino tako pusto, da koraki posameznih mimo-
hodcev kar odmevajo po hodniku. Zato pa so zvečer
vse ulice polne ljudij. Ob tej uri me vedno nekaj duši
in vznemirja, zato zahajam na sveži zrak, klatim se

— 142  —

naokrog, dokler se do dobrega ne utrudim, kar mi
jako dobro dene. Moj sprehod konča navadno na
Pincio. časih po tri, po štirikrat prekorakam po dol¬
gem to sijajno teraso. Ob tem času kroži ondi mno¬
žica zaljubljenih parov. Nekateri hodijo, drže se za
roke, stiskaje glave skupaj in dvigaje oči, kakor od
neizmerne sreče kvišku; drugi sede na klopeh, naha¬
jajočih se v mraku dreves. Migotajoča luč svetiljke
osvetli časih iz teh črnih globeli j na pol s perjem za¬
krit profil »bersaliera«, časih jasno suknjico deklice,
pa zopet lice delavca ali dijaka. Vsak hip mi prihaja
na ušesa šepet, rotenje ali pesmi, popevane poluglasno.
To dela na me tak vtis, kakor nekak pust v pomladi,
in nekako čudno prijetno mi je, ko dobim priliko, da
se morem zgubiti v tej množici ter se nasrkati veselja
in zdravja. To je nekaka sreča, polna preprostosti. Ta
preprostost gre tudi vame ter pomirja bolj nego solik
moje živce. Večeri so tukaj topli in jasni, toda le ma¬
lokdaj brez vetra. Mesec priplava na obzorje izza
Trinta dei Monti ter jadra nad tem rojem ljudij slično
srebrni ladji ter pobeljuje vrhove dreves, strehe in
stolpe. Pri vznožju terase hrumi in se svetli mesto, tam
v daljavi pa štrli v srebrni megli nakvišku silvetka
cerkve svetega Petra in kupola, leskeča se kakor kak
drugi mesec. Že dolgo se mi Rim ni zdel tako lep !
Nekake nove mičnosti sem našel v njem. Vsak dan se
vračam pozno domu ter grem spat, osrečen s to mi¬
slijo, da se jutri zbiidim zopet v Rimu. In spim!...
Ne vem, morda povzroča to utrujenost, toda spim
trdno spanje, ki mi še zarano pušča za spomin ne¬
kako omotico.

— 143 -

Zarano prebijem čas z beležnikom. Časih si pišem
v lastno porabo inventar očetove zbirke. Oče mi ni
zapustil glede zbirke nikakega naročila v oporoki, na
podlagi katere sem postal jaz njen lastnik. Izpolnuje
očetovo voljo, bi jo daroval brez omahovanja Rimu,
toda bojim se, če morda tetin nasvet ni sprebudil v
očetu kakih pomislekov in če morda zastran zbirke
nalašč ni zaznamoval nikakih naredb, da bi se jo
moglo prepeljati v domovino. Da je pa oče v posled¬
njem času mislil na njo, o tem pričajo različni do¬
stavki v njegovi oporoki. Nahaja se več drobnih na¬
ročil za rodbino, eno teh me je zbodlo huje nego mo¬
rem to povedati. Glasi se tako-le: »Glavo Madone
(Sassoferato) izročam moji prihodnji sinahi.«

Dne 25. majnika.

Kipar Lukomski je začel že pred mesecem izde¬
lovati očetov kip v naravni velikosti po poprsju, ki ga
je izdelal pred nekolikimi leti. Pogostoma, v popoldan¬
skih urah zahajam k njemu, da vidim, kako napre¬
duje delo. V njegovi delavnici se zamaknem vselej v
drugi svet. Podobna je nekako kolarni, ima ogromno
okno na stropu, ki je pomakneno proti severu, radi
česar jo osvetljuje hladna, s solnčnimi žarki ne pre-
nasičena svetloba. Kadar sedim v njej, se mi zdi, da
nisem v Rimu. To omamljenje še povečuje pogled na
Lukomskega, z glavo moža s severa, svetlo brado in
višnjevimi, nekoliko kalnimi očmi, kakor nekak mi¬
stik. Dva njegova pomočnika sta tudi Poljaka, dva
psa na vrtu se imenujeta Kruk in Kurta, z eno be-

— 144

sedo, to je nekak hiperborejski otok na južnem morju.
Radi tega originalnega vtisa rad zahajam tje, rad pa
tudi ogledujem Lukomskega pri delu. V njem se na¬
haja takrat moč in preprostost. Zlasti je zanimiv ta¬
krat, ko se oddalji od svojega dela, da si isto bolje
ogleda, nato pa se naglo vrne tje, kakor bi napadal.
To je prav nadarjen kipar. Kip mu kar raste v rokah
ter te osupne s svojo podobnostjo. To bo ne le por¬
tret, marveč tudi umetniško delo.

Evo, ako se nahaja kje tip človeka, ki ljubi lepe
oblike, je ta Lukomski. Zdi se mi, da celo misli s po¬
močjo grških nosov, komolcev, ram, glav, skratka,
ne s pomočjo idej, marveč oblik — in sicer klasičnih
oblisk. On biva že petnajst let v Rimu, rad pa se
obiskuje muzeje in galerije, kakor bi bil prišel šele
včeraj. Kaže pa se, da taka ljubezen je sposobna na¬
polniti povsem življenje človeka in postati njegova
vera, vsekakor pa le pod pogojem, naj postane njen
duhovnik. Lukomski goji v sebi tako čast do lepo vz-
rastlih ljudij, kakor jo goje pobožni verniki do svetih
slik. Vprašal sem ga, katera ženska je po njegovem
mnenju najlepša v Rimu? Odgovoril mi je brez oma¬
hovanja : »Davisova«, na kar je začel takoj risati po
zraku z obema velikima prstoma svojih rok njeno po¬
stavo s tako lahkoto in izrazitostjo, s kakoršno se odli¬
kujejo navadno umetniki. Lukomski je kaj kratkobe-
seden in melanholik, toda v tem hipu je oživel tako,
da so zgubile celo njegove oči svoj navaden mističen
izraz. »Evo, naprimer« — je ponavljal risaje nepre¬
stano nove črte, »ali to!... Ona je najlepša ženska ne
le v Rimu, marveč na celem svetu!«

— 145 —

Zlasti ga je spravljal v zanos Lavrin vrat. Pravi,
da kadar ona dvigne glavo, da ta vrat tvori nekako
podaljšanje lica ter ni niti trohico ožji od samega lica,
kar je neizmerno redka prikazen. Le na Transteveru
se nahajajo pri ženskah podobni vratovi, toda nikdar
ne na taki stopinji popolnosti. Resnica, kdor bi hotel
odkriti na Lavri kako fizično pomoto, ta bi zaman
zapravljal čas. Lukomski se je povspel tako daleč, da
je trdil, da takim ženskam bi se imeli že za časa njih
življenja staviti kipi na »forumu*. Seda mu nisem
ugovarjal.

Dne 29. majnika.

Vsa ta italijanska zapuščinska procedura me je
jela dolgočasiti. Kako ti ljudje pri svoji prirojeni ži¬
vahnosti vse počasi delajo in kako zlasti mnogo go¬
vore ! Kar zagovorjenega se čutim. Naročil sem si
nekoliko novejših francoskih romanov; čitam jih po
cele dneve. Ti pisatelji delajo name vtis izurjenih ri¬
sarjev. Kako hitro in točno je tam označena vsaka
postava, koliko močij in značaja se nahaja v tem »ski¬
ciranju«! Tehnika v delu ne more iti dalje. Nasprotno
o opisanih ljudeh moram ponoviti to, kar sem že en¬
krat povedal, da ljubijo vzajemno drug na drugem le
samo kožo in nič več. Utegnejo biti semtertje tudi iz¬
jeme, toda da bi v vsej Franciji, kakor je dolga in
široka, nihče ne znal ljubiti drugače — to naj povedo
komu drugemu. Jaz jo poznam predobro ter vem, da
je v tem oziru boljša nego njena književnost. Ta
gonja romana za iskrečo, realno resnico ga dela laž-
njivega. človek ljubi osebo, oseba pa ima razven

10

— 146

lica, pogleda, izraza, glasu, postave — še razum,
značaj, način mišljenja, skratka, oseba je skupina
nravstvenih in duševnih prvin. Moj odnošaj do Lavre
je najboljši dokaz, da občutek, oprt izključno na obču¬
dovanje zunanjosti, niti ne zasluži imena ljubezen.
Lavra je končno tudi izjema.

Dne 31. majnika.

Včeraj sem bil z Lukomskim na zajutrku; zve¬
čer sem se klatil kakor navadno po Pincio. Moja do¬
mišljija me vede časih na stranska pota. Predstavljam
si, da spremljam pod roko Angelico. Pa hodiva in se
razgovarjava kakor dva, ki se ljubita nad vse. Po¬
čutil sem se tako dobro, kakor se še nikdar nisem
počutil z Lavro, toda potem, ko je nehala domišljija
delovati — kako sem se počutil osamljenega! Ni se
mi niti ljubilo vrniti se domov. Ponoči nisem mogel
spati. Moje življenje je vendar neizmerno pusto. To
neprestano zaglobljanje v se privede te le v puščavo.
Čutim pa, da bi bilo lahko drugače. Kar čudim se,
da spomin na Angelico tako močno tiči v meni. čemu
na primer si ne predočujem nikdar, da bi se spre¬
hajal tako z Lavro, ali sedaj, ko sem se spomnil nje¬
nega imena, sem'dodal v duhu: vrag jo vzemi. Po-
gostoma si mislim, da sem držal srečo že za obe pe¬
rutnici, pa sem ji pustil odleteti.

Dne 2. rožnika.

Že davno nisem bil tako prevzet kakor sem da¬
nes, to pa radi Lukomskega. Šla sva skupaj v muzej
na Kapitolu. Že pri ondotni Veneri sem se mu za¬
čudil, ko je, obračaje na vse strani njeno premično

147  -

postavo, mi dejal, da ima rajše napoljsko Praksite-
lesovo Psiho radi tega, ker je na njej več duhovitosti.
Za takega plastika, kakor je on, je bilo to kaj posebno
mnenje. Toda še večje iznenadenje me je pričakovalo
pred umirajočim gladijatorjem, ali tudi Galom. Lu-
komski ga je ogledoval molče kake pol ure, na to pa
je rekel skozi stisnene zobe, kakor ima navado go¬
voriti, kadar je ganjen:

»Pravili so mi že kakih stokrat, da ima slovanski
obraz — toda res ! — to je nekaj nenavadnega !.. .
Moj brat ima v najemu Kozlovek pri Serpcu. Ondi je
živel Mihna, konjar. Minulo leto je utonil, ko je na¬
pajal konje. Pravim vam, da je to eno in isto lice.
Tu stojim večkrat po cele ure, ker mi je to potrebno.«

Ušesom nisem hotel verjeti, in kar čudil sem se,
da se strop Kapitola ni podrl na najine glave. Serpec,
Kozlovek, Mihna tukaj v tem svetu starin in klasičnih
oblik — ali iz čegavih ust čujem to, iz ust Lukom-
skega! Takoj pa se mi je pojavil za kiparjem drugi
človek: »To si dejal ti, brate, tak plastik,« sem si
mislil, »tak Grk, tak Rimljan? Torej ti zahajaš sem¬
kaj zret na gladijatorja ne samo radi njegovih oblik,
marveč zato, ker te spominja Miline iz Kozlovka ?
Sedaj sem šele uganil, kaj pomenja tvoja molčečnost
in tvoja melanholija!«

Lukomski pa je oči vidno pogodil moje misli, kajti
vprl je svoje mistične oči v tla in jel govoriti s pre¬
trganim glasom, kakor da bi pojasnjeval to, kar je
izustil poprej :

»Tu v Rimu hočem le živeti, ne pa umreti! . . .
Meni se tu ne godi slabo! . . . Nimam pravice prito-

10 *

— 148  —

ževati se . .. Sedim tukaj, ker je to treba . . . Toda
dolgčas me razjeda, gospod, kakor vsi vragi!. .. Ka¬
dar psa zalajata po noči na vrtu, hočem kar steno
razdreti, ker se mi zdi, da je to naša vas. .. Kar
zblaznel bi, ko bi se vsaj enkrat na leto ne napotil
tje. Tudi sedaj ne bo več dolgo, da pojdem, ker imam
to že tukaj!. ..«

Po teh besedah se je jel trkati s prstom po vratu,
usta pa je zategnil kakor za žvižganje radi tega, da
se mu niso tresla. Bil je to zares izbruh, ki je bil pri
tem človeku tem čudnejši, ker je bil tako nepričako¬
van. Nakrat se je tudi mene polastilo ganutje pri po¬
gledu na to velikansko razliko, kakoršna se nahaja
med menoj in med takimi ljudmi, kakor je Lukomski
ali Sniatinski. Še v tem hipu z nekako bojaznijo mi¬
slim na njo. To je nekaj, česar moj razum ne doseže.
Kake ogromne občutke nosijo ti ljudje v sebi! Morda
se jim godi pri tem slabo ali dobro, toda oni so bo¬
gatini v primeri z menoj. Vsakteri ima zaloge življenja
za deset drugih. Jaz se vendar tudi počutim nekako
vezanega na svojo družbo, toda ta občutek ni tako
neposreden; ne gori v meni kakor plamen v sve¬
tilnim, ni postal delež mojega bitja. Ni mi treba v
življenji! nobenega Kozlovka, niti Mihne, niti Ploševa,
ker tam, kjer za takega Lukomskega ali Sniatinskega
izvira živi vrelec, iz katerega se zajema podlaga živ¬
ljenja — tam jaz najdem le suh pesek. Ali vendar,
ako ne bi imela te podlage, bi ostalo enemu Me¬
sarstvo, drugemu književnost. To je res nekaj, česar
ni moči verjeti, da bi človek, ki ima toliko pogojev
za srečo, ne le bil srečen, marveč da bi naravnost ne

149  —

vedel, čemu živi. Brezdvomno so zakrivili to pogoji,
v katerih sem bil odgojen, ta Rim, Metz, Pariz in
znovič Rim ; bil sem nekako podoben drevesu, katero,
izdrto iz domačih tal, ni bilo dobro vsajeno v tuja —
zakrivil pa sem to tudi sam, ker sem se vedno vpra¬
ševal ter modroval ondi, kjer so drugi samo ljubili.
Posledica pa je bila ta, da nisem izmodroval ničesar,
pač pa sem si izpridil srce.

Dne 8. rožnika.

Zapisujem tu spomine vsega tedna. Prejel sem
nekoliko pisem, med drugimi tudi od Sniatinskega.
Ta pošten dečko je tako užaljen nad obratom mojega
nagnjenja do Angelice, da me niti ne ošteva. Piše mi
samo, da je njegova žena name jezna na smrt, da
noče o meni niti slišati, in da sem po njenem mnenju
nekak spak, ki se zabava s tem, da gasi svojo ne-
voljo nad svojimi žrtvami. V tem slučaju sem se ska-
zal pravega kristijana, ker ne čutim jeze do gospe
Sniatinske, marveč me to šele nekako navezuje nanjo.
Kako vroče, vrlo srce je to! Sniatinski smatra to za¬
devo očividno za izgubljeno, ali bolje za povsem raz¬
drto, ker mi niti ne pošilja nikakih nasvetov, marveč
samo jadikuje: »Daj ti Bog najti drugo tej podobno.«
Čudna stvar, kadar mislim na to, se mi zdi, da nočem
druge, podobne Angelici, niti boljše od nje, marveč
njo samo. Pravim, da se mi to dozdeva, ker je to ob¬
čutek brez stalne in omejene oblike. Vedno nosim v
sebi nekako štreno neizrekljivo zapletene svile ter ne
znam teh zamotanih nitij spraviti v red. Navzlic vsej
samozavesti ne vem na primer, odkod izvira moja

žalost, ali iz tega, da ljubim Angelico bolj nego sem
sam dopuščal, ali samo iz tega, da čutim, da bi jo
mogel še bolj ljubiti? Sniatinski mi odgovarja na to
nekoliko z naslednjimi besedami: »Cul sem, ali čital,
da imajo grude zlata časih na sebi prevleko kremena,
iz katere je težavno dobiti rudo. Denimo, da ima tudi
tvoje srce tako prevleko; na sredi je druga ruda,
toda ta lupina se ni stajala povsem za časa tvojega
poslednjega bivanja v Ploševu. Mudil si se tu pre¬
kratko ter se nisi zaljubil dovolj v to dekle. Morda
imaš eneržijo dejanja, toda nimaš prav nič eneržije
sklepa; bil bi morda dosegel tudi to, ko bi te bili
počutki k temu prisilili. Toda odšel si, začel se po
svoji navadi zaglobljati, premišljevati, in zgodilo se
je, kar sem jaz že naprej videl, to je, premodroval
si lastno in tujo srečo.« Kaj bolestno se me je dotak¬
nilo v besedah Sniatinskega to, da so one nekaka
ponovitev tega, kar mi je ob svojem času govoril
moj oče. Sniatinski pa me pozna bolje, kajti čujte,
kaj piše dalje: »Stara pesem je, da kdor se preveč
ukvarja s seboj, ta se končno ne zanese nase, kdor
pa se ne zanese nase, ta ni sposoben, napraviti ka¬
kega sklepa. Bolno stoletje, v katerem imajo le osli
še nekako voljo, kajti ako ima kdo še nekoliko ra
zuma, ga uporabi takoj v to, da obupa nad vsem,
ter prepričava samega sebe, da se res ne splača ni¬
česar poželeti. Te opomnje sem čital v spisih nekega
francoskega pisatelja in mislil sem si, da ima prav.«

Časih bi imel rajše, da bi me bil Sniatinski na¬
ravnost oštel, namesto da je napolnil pismo s takimi
frazami: »Navzlic vsem tvojim vrlinam more priti do

tega, da boš vedno vzrok grenkosti in žalitve osebam,
ki so ti najbližje in najbolj drage.« To mi je tem bo-
lestnejše, ker je to res. Povzročil sem grenkost An¬
gelici, teti, Angeličini materi in končno še samemu
sebi. Nasprotno pa bi se skoro rad nasmejal, ko čitam
dalje: »Po naravnih zakonih mora nekaj zrasti v člo¬
veku ; evo, čuvaj se, da v tebi ne zraste nekak vrag,
ki tebe prvega zastrupi.« Ne!... to mi vendar ne grozi.
Izrastla je ondi vendar nekaka plesnoba, zasejana po
roki Lavre, toda zrastla je na tej kremenovi lupini,
katero omenja Sniatinski ; ni pa utegnila pustiti glo-
bokejših korenin, niti se nisem zastrupil z njo jaz niti
Lavra, take plesnobe ni treba niti izpuliti, marveč je
dovolj, da jo človek otare s cunjo kakor prah. Bolj
prav ima Sniatinski, ko začenja govoriti o sebi, ko
nastopi v imenu svoje dogme, katero vedno nosi v
v srcu, ter pravi:

»Ako se smatraš za višji stvor, ako si tudi to, pa
^ti povem, da svota takih višin tvori društveni minus.«

Vraga, smatram se za stvor, višji od drugih, morda
samo v primeri s Kromickim ! — toda Sniatinski ima
prav. Taki ljudje, kakor sem jaz, ne tvorijo minusov
samo takrat, kadar ne pripadajo kategoriji genijev
brez področja, to je, ako so veliki učenjaki ali veliki
umetniki. Pogostoma celo igrajo takrat vlogo refor¬
matorjev. Kar se mene tiče, bi mogel biti reformator
izključno glede samega sebe. S to mislijo sem hodil
okrog ves dan, ker je res to nekaj nečuvenega, da
bi se človek, ki tako dobro pozna svoje nedostatke,
ne poprijel nečesa v to svrho, da bi jih odstranil. V
ostalem, ko bi omahoval v tem hipu celo pol dneva,

— 152 —

ali naj stopim na ulico ali ne, bi se mogel enako po¬
grabiti za vratnik, in odbežati po stopnicah. Skeptik
sem — nu, prav ! Ali si morda ne morem zapovedati,
da naj postopam tako, kakor bi ne bil skeptik? Kaj
more biti to komu mar, ako bo v mojih činih nekoliko
več ali nekoliko manj prepričanja? Kaj bi mogel na
primer storiti sedaj ? Evo, zapovedati, da se pospravi
moja prtljaga, in oditi v Plošev. Kaj lahko bi to sto¬
ril. Kaj bi sledilo iz tega, bi se pokazalo pozneje —
med tem pa bi bil to nekak čin. Sniatinski mi res
piše: »Ta opica se mudi sedaj vsaki dan v Ploševu ter
se drgne ob ti gospe, ki sta že brez tega kakor dve
senci.« Torej je morda že prepozno ? Sniatinski ne
omenja, kako dolgo* že ni bil v Ploševu ; mogoče, da
je temu teden ali dva in da se je za časa njegove od¬
sotnosti stvar močno pomaknila naprej. Da, toda jaz
tega ne vem. V ostalem, kaj more nastati slabšega
nego je že sedaj ? čutim, da človek, ki ima le nekoliko
eneržije v svojih sklepih, bi se odločil za ta odhod ;
čutim, da si povišam spoštovanje do samega sebe,
ako to storim, to pa tem bolj, ker mi celo Snia¬
tinski ne prigovarja k temu — on, ki je vendar jako
hiter. Pri samem pomisleku na to mi postaja jasneje
v očeh; v tej jasnosti pa vidim neki tako prijazen
obraz, da se mi v tem hipu zdi milejša nego vse na
svetu in — per Bacco! — bržkone tudi storim to, kar
nameravam.

Dne 9. rožnika.

»La nuit porte conšeil!« Ne odpotujem takoj v
Plošev, kajti to bi bila nekaka gonja za srečo, marveč

sem napisal teti dolgo pismo, toda povsem druge vrste
nego je bilo ono, ki sem ga odposlal iz Peli. V teku
osmih, največ desetih dnij moram dobiti odgovor in
sorazmerno ž njim ali pojdem, ali tudi... ne pojdem
— ter sploh ne vem, kaj mi je storiti. Ugodnega od¬
govora bi pričakoval, ko bi bil napisal na primer:
»Prosim te, ljubljena teta, da zapodiš Kromickega za
deseta vrata; Angelico prosim odpuščanja ter prosim
za njeno roko.« Bržkone se je zaroka že izvršila in
v takem slučaju bi ostala moja prošnja brezuspešna;
ali vendar si domišljujem, da bi potem stvar ne šla
tako gladko. Teti vendar nisem pisal ničesar podob¬
nega. Moje pismo ima odigrati vlogo prednje straže,
ki gre pred vojsko ter opazuje okolico. Pismo sem napi¬
sal tako, da mi teta, ako mi hoče odgovoriti, mora
sporočiti, kaj se godi ne le v Ploševu, marveč tudi v
Angeličinem srcu. Povem čisto resnico, da ako nisem
bil bolj odločen, se je zgodilo to radi tega, ker me je
skušnja naučila, da ne smem zaupati samemu sebi.
Oh, ko bi ta Angelica navzlic vsej tej žalosti, katero
more več ali manj po pravici čutiti do mene, odpah-
nila roko Kromickega, kako bi ji bil za to hvaležen,
kako daleč bi se odmaknila v mojih očeh od tega ne¬
znosnega tipa gospodičine za možitev, katere edini
cilj in smoter je: dobiti moža! Škoda, da sem poiz¬
vedel o tem Kromickem! Ko sem odletel nalik ptici od
Lavrinih nog, kar se je moralo zgoditi na vsak način,
bi bil najverjetnejše padel k nogam Angelici. Poštena
teta pa mi je vendar dala dokaz težke roke, ko mi je
pisala o prizadevanju Kromickega in o podpori, ka-
koršno mu skazuje gospa Celina. V sedanjih živčnih

154  —

časih niso le ženske rahločutne, marveč tudi moški.
Le ena nekoliko bolj neolikana dotika, in duša se
jame zvijati ter se zapre pogostoma za vedno. Vem,
da je to nespametno in slabo, ali vendar je tako. Ako
bi hotel biti drugačen, bi si moral naročiti pri kakem
anatomu druge živce in te, ki jih imam, spraviti le
za posebne priložnosti. Nihče, niti gospa Sniatinska,
ki me smatra za živega vraga, ne zre name kri-
tičneje nego jaz sam. Ali pa je morda ta Kromicki
boljši od mene ? Ali je morda njegova plitka, pohlepna
nervoznost več vredna nego moja? Ne da bi se hvalil,
morem reči o sebi, da imam desetkrat več nežnosti
občutkov, plemenitejše spodbude, boljše srce, več ob¬
čutljivosti, da ne govorim že o tem, kar bi morala
priznati celo njegova lastna mati, da je on bolj be¬
dast nego jaz. Ne spravim skupaj v življenju nikdar
miljarde, niti njenega desetega dela, toda Kromicki še
tudi ni spravil stoterega, nasprotno pa bi mogel biti
porok, da se bo moji ženi godilo bolje nego njegovi,
da bi živela širše in plemenitejše življenje.

Ne godi se to prvič, da se primerjam v mislih s Kro-
mickim, kar me celo jezi, tako namreč smatram sebe
za višje bitje. Mi dva sva prebivalca dveh različnih
planetov ; ako pa gre za zastavo najinih duš, pa se
nahajava v takih odnošajih med seboj, da je treba
stopati do moje po stopnicah pri čemur, priznavam,
si je moči zlomiti vrat — do njegove duše pa bi mo¬
rala na primer taka Angelica odločno stopati navzdol.

Ali bi bilo to za njo tako težavno? Odurno vpra¬
šanje ! Toda videl sem v tem oziru že tako never¬
jetne reči, zlasti pri nas, kjer ženske stoje splošno

višje od moških, da moram to vprašati. Videl sem
deklice, ki so imele krilaste duše, polne pleme¬
nitih nagnenj, občutljive za vse, kar je lepo in ne¬
vsakdanje, katere se niso le omožile s tepci najposled-
nejše vrste, marveč so že drugi dan po poroki pre¬
stopile nižino njihovega življenja, na njihovo plit¬
vost, njihov egoizem, praznoto, tesnosrčnost. Kar
je še več, so se nekatere celo ponašale s tem,
kakor bi bili v njihovih očeh ti davni njihovi ideali
sposobni le za to, da se vržejo skozi okno, kakor nji¬
hov mirtov venec. In bile so prepričane, da prav na
ta način postanejo dobre žene, ne mene se za to, da
slednja od njih žrtvuje polet svoje duše naklonjeno¬
stim opice. Res, da je pogostoma potem, prej ali poznej,
prišla reakcija, toda splošno posneto, Šekspierjeva
Titanija je pri nas vsakdanji tip, katerega je gotovo
že vsakdo srečal v življenju.

Jaz sem skeptik od nog do glave, toda moj skep¬
ticizem izvira iz »tega, kar me boli«, in res me skli to
hudo, ko pomislim, da se more zgoditi tako tudi z
Angelico. Morda tudi ona skomigne z rameni pri spo¬
minu na svoje dekličje polete, prepričana, da pošilja¬
te v blaga v Turkestan —■ je stvar isto tako resna v
življenju. Nečloveška jeza se me polašča, ko to mi¬
slim, zlasti, da ako pride do tega, pa bom tega de¬
loma kriv jaz.

Od druge strani vendar izvirajo moji pomisleki
in omahovanje ne le iz nedostatka eneržije v sklepih,
o čemur piše Sniatinski, marveč še iz drugega vira.
Jaz imam tako visoke pojme o zakonskem stanu in
tako visoke zahteve, da mi to odjemlie pogum. Vem,

— 156  —

da se mož in žena pogostokrat tako prilegata drug
drugemu kakor dve krivi deski, a vendar to še ne¬
kako gre ; toda meni to ne zadošča. Prav radi tega,
ker sem, splošno vzeto, glede sreče velik nezaupnež,
pravim sam sebi, naj mi bo vsaj ona naklonjena ! Ali
mi pa more biti naklonjena ? Čudna stvar! Evo tako
omahljivega, tako malo odločnega me niso napravili
ti slabi zakoni, ki sem jih videl v življenju, marveč
teh nekoliko dobrih, kajti prav pri spominu na te si
pravim : zakonska sreča ni le v knjigah, samo treba
jo je znati dobiti.

Dne 11. rožnika.

Z Lukomskim sem se v poslednjem času jako
spoprijaznil. Ni več proti meni tako molčeč in zaprt,
kakor je bil nekdaj. Sinoči je celo prišel k meni: ko¬
rakala sva tjekaj h gričem Oaracalla ; na to sem ga
povabil na svoj dom, kjer je presedel blizu do pol¬
noči. Imel sem ž njim razgovor, ki ga tu zapisujem,
ker je napravil name velik vtis. Lukomski se je ne¬
koliko sramoval svojih občutkov pri umirajočem Galu,
toda jaz sem začel nalašč govoriti o domovini, pa sem
tako izvlekel iz njega vse, kar mu je ležalo na dnu
srca, in potem, ko je postalo med nama nekoliko top¬
lejše, sem dejal:

»Oprostite, gospod Josip, da vas vprašam, toda
tega res ne razumem : evo, zakaj si mož, kateri tako
kakor vi, potrebuje okrog sebe domače ozračje, ne
dobi tovarišice za življenje iz domovine? Tega do¬
movinskega vtisa, kakoršnega vam da ona, ne da
vam niti vaša delavnica, niti vaša pomočnika, da o
Kruku in Kurti niti ne govorim.«

— 157  —

Lukomski se nasmeje in, pokazavši mi prstan, reče :

»Jaz se prav ženim, čakamo samo, da mine ža¬
lovanje po očetu moje zaročnice. Črez dva meseca
odidem tjekaj.«

»V okolico Serpca?«

»Ne, dami bivata v Vilkomeru.«

»Kaj ste delali v Vilkomeru?«

»Spoznal sem ju slučajno v Rimu, na Corsu.«

»To je bil kaj srečen slučaj!«

»Najsrečnejši v mojem življenju.«

»Morda o pustu?«

»Kaj še! Neko jutro sem krenil na via Condotti ;
med tem vidim, kako dve gospe, jasni rumenolaski,
očividno mati in hči, povprašujeta v slabi italijanščini
po Kapitolu. Oni izgovarjata: »Oapitolio«, »Capitole«,
»Capitol« — in nihče ju ni mogel razumeti, a to radi
tega jodnostavnega vzroka, ker se izgovarja, kakor
vam je znano: »Campidolio«. Spoznal sem, da sta
Poljakinji, ker sem veščak v tej stroki. Močno sta se
razveselili, ko sem ju ogovoril po poljski; pa tudi jaz
sem bil vesel, in nisem jima pokazal le poti, marveč
ju celo sam spremil na zaželjeni prostor.«

»Vi ne verjamete, kako me zanima vaše pripo¬
vedovanje. Torej ste šli skupaj?«

»Šli smo skupaj. Potoma sem opazoval mlajšo;
ona je kakor topol; čedne postave, lepa; ima maj¬
hno glavico, ušesa kakor za model, izrazita je in
trepalnice ima naravnost zlate. Kaj podobnega se rodi
samo pri nas, tukaj kaj takega ne zagledate, k več¬
jemu v Benetkah, pa še ondi le redko. Jako mi je
tudi ugajalo, da se je tako brigala za mater, katera

— 158  —

je bila radi nedavne smrti svojega moža vsa potrta.
Mislil sem si, da mora imeti pošteno srce. Teden dnij
sem jima služil za »cicerona«, ali črez teden sem go¬
spodično snubil.«

»Kako, črez teden ?«

»Da, ko sta se vračali v Florencijo.«

»V vsakem slučaju spadate, gospod, med ljudi,
ki ne pomišljajo dolgo.«

»Ko bi se bilo to godilo v domovini, bi bilo tra¬
jalo bržkone dalje, toda tukaj, gospod, sem čutil v
sebi voljo, poljubovati njene roke samo radi tega, ker
je bila Poljakinja.

»Da, toda zakon je nekak nov oddelek živ¬
ljenja.«

»To je res. Toda kaj sem si mogel izmisliti bolj¬
šega v dveh ali treh tednih kakor v enem tednu ?
Priznavam, da sem imel nekatere dvome. Toda nekako
zoperno mi je govoriti o tem... V naši rodbini se na¬
haja nekaka dedinska gluhota. Ded na stare dni ni
nič slišal, oče je bil gluh že v svojem štiridesetem
letu... Mogoče je res naprej živeti, toda vsekakor je
to kaj težka napaka, zlasti za sosedne ljudi, ker gluhi
so navadno nestrpljivi. Zato sem se boril z mislijo:
ali je prilično vezati življenje take deklice s člove¬
kom, kateremu verjetno tudi grozi ta hiba in s kate¬
rim bi bilo težavno živeti v družbi.«

Šele sedaj sem zapazil, da ima Lukomski v iz¬
razu svojih očes, v gibanju glave, v načinu, kako po¬
sluša, kadar kdo govori ž njim, nekaj' takega, kar
imajo navadno gluhi ljudje. Slišal je doslej še dobro,
toda očividno je neprestano opazoval, če mu morda
ne oslabeva posluh.

— 159  —

Trudil sem se, da ga pomirim, on pa mi je rekel:

»Jaz sem si mislil tudi to isto. Ne splača se radi
ne varščin — ki so samo mogoče — kvariti življenja
sebi in drugim. Saj tudi kolera razgraja časih po
Italiji, nespametno pa bi vendar bilo, da se nijeden
Lah ne bi ženil radi tega, ker bi utegnil umreti na
koleri ter moral tako zapustiti ženo z otroci brez var¬
stva. V ostalem sem storil, kar je bila moja dolžnost.
Povedal sem najpoprej gospodični Vandi, da jo lju¬
bim, da bi rad dal življenje, ko bi jo dobil, da me pa
ovira to in to. In vedite, gospod, kaj mi je odgovo¬
rila? Rekla mi je to-le : Ako vam ne bom mogla po¬
vedati, da vas ljubim, hočem vam pa to pisati.« Pri
tem ni nedostajalo niti solz, toda za uro pozneje smo
se vsi smejali tem strahovom, jaz pa sem se nalašč
delal gluhega, hote jo prisiliti pisati besedo: »ljubim.«

Ta razgovor se mi je vtisnil v spomin. Sniatin-
ski se pač moti, ko trdi, da pri nas imajo le osli še
nekako voljo. Ta kipar je imel zares razloge do po¬
misleka, ali le teden dnij mu je zadoščeval za tako
odločen sklep.

Mogoče, da nima samozavesti, razvite v taki
stopnji kakor jaz, vsekakor pa je to pameten človek.
Kaka vrla ženska mora biti bodoča soproga klošar¬
jeva ! — In kako mi ugaja njen odgovor ! Ob enem
čutim, da tudi Angelica pripada k tej vrsti žensk. Ko
bi na primer oslepel, bi se zmenila Lavra le toliko za
mojo slepoto, za kolikor bi me mogla v tem slučaju
obleči v nekakega feackega Demodoka, popevajo¬
čega pesmi pri gostiji. Toda Angelica ! — Ta bi me
gotovo ne zapustila, dasi bi še ne bil njen mož. Kar
roko bi si dal odsekati za to.

— 160 —

Moram samo priznati, da pri takem zagotovilu bi
bilo celo teden dnij omahovanja preveč, toda jaz že
omahujem celih pet mesecev ; celo poslednje moje pismo
do tete še ne obsega nič odločnega.

Tolažim pa se vendar z mislijo, da teta, kot pa¬
metna in ljubeča me ženska, si domisli tega, za kar¬
mi gre, ter mi pride po svojem načinu na pomoč. V
mojem srcu se tudi ziblje nadeja, da bo Angelica v tem
poslu tetina zaveznica. Obžalujem vsekakor, da se v
svojem pismu nisem izrazil razločnejše. Časih se mi
poraja volja, pisati drugo pismo, toda še se premagu¬
jem. Treba je počakati odgovora na prvo. Srečni so
pač te vrste ljudje, kakor Lukomski, ki takoj priče¬
njajo z deli.

Dne 15. rožnika.

Naj že imenujem ta občutek, ki ga gojim do An¬
gelice, ljubezen, ali kako drugače, vendar vsikdar
opažam veliko razliko med njim in vsemi temi, ki so
mi spreletavali doslej preko srca. Mislim nanj od jutra
do večera ; on je zrasel nekako skupaj z mojo osebno
zadevo, čutim se celo pred samim seboj odgovornega
zanj. Tega nekdaj ni bilo nikdar. One nekdanje vezi
so se zavezavale, trajale in razvezavale, pustivši mi
večjo ali manjšo žalost, časih prijeten spomin, časih
neokusen, toda nikdar niso požirale mojega notranjega
bitja v tej meri. V takem praznem življenju, kakoršno
živimo mi vsi, ki si ne stavimo nikakih visokih ciljev,
se ne poslužujemo nikalce ideje, a ob enem se nam ni
treba truditi za vsakdanji kruh, ženska ne pride z
odra; človek neprestano zre na njo, neprestano se

_ 161  —

ukvarja ž njo, ali se tudi neprestano privaja na njo,
tako, da se ona končno prišteva h grehom vsakda¬
njega življenja. Mi, ki varamo ženske, začutimo tako
malo grizenja vesti, da manj očitanj vesti doživi brž¬
kone samo ona ženska, ki nas vara. Jaz pri vsej ob¬
čutljivosti svoje narave pripadam glede vesti v tem
oziru k onim, ki bodo pogubljeni. Pripetilo se je si¬
cer, da sem si dejal časih : evo, bila bi lepa prilož¬
nost, da si iz tega napravim nekoliko patetičnih izgo¬
vorov, toda rajše sem mahnil z roko ter mislil o čem
prijetnejšem. Ali sedaj temu ni tako. Časih imajo moje
misli opraviti z nečem povsem drugim, ali nakrat pa
čutim, da mi nekaj manjka ; polaščuje se me nekak
nemir, nekak strah, prav kakor bi bil nekaj zelo
važnega spregledal, nekaj opustil storiti — in v tem
trenutku zapazim, da se ta misel na Angelico vsili
znovič brez ovinkov, da me prevzame vsega. To dolbe
v meni po dnevu in po noči, kakor kukec v mizici v
Mickievičevi pesmi. Kadar pomignem z rameni ter si
prizadevam pomanjšati ali celo osmešiti ta vtis, pa mi
moj skepticizem in ironija ne služita dobro, ali bolje,
služita samo dotlej, dokler trajata, ker takoj na to se
vračam zopet v ono zakleto blodnjo. Splošno vzeto
ni to nikaka grenkoba, niti očitanje vesti, marveč prej
mučno pritrjevanje misli na en sam predmet in ob¬
enem taka vročinska in nemirna radovednost, češ, kaj
bo dalje, kakor bi bilo od tega »dalje« odvisno vse
moje življenje.

Ko bi bil toliko spreten v analizovanju samega
sebe, bi si rekel, da je to velik in nevsakdanji ob¬
čutek, toda opažam, da v tem premišljevanju in ne¬
ti

162  —

miru mi gre še za nekaj povsem drugega nego samo
za to, da bi imel Angelico v bodočnosti. Resnica je,
da je napravila name globok in močan vtis, vsekakor
pa ima Sniatinski prav, ko trdi, da ko bi se bil za¬
ljubil vanjo tako močno, kakor on v svojo ženo, pa
bi si pred vsem drugim poželel imeti jo. Jaz pa, to je
dognana stvar — si manj želim imeti jo nego se bo¬
jim izgubiti jo. Morda ni vsakemu dano, spoznati to
čudno in veliko razliko. Jaz pa sem vendar utrjen v
prepričanju, da ko bi ne bilo Kromickega, ko bi mi
ne grozila izguba Angelice, da ne bi čutil tega strahu,
niti tega nemira. To tudi razmotava nekoliko moje
zapletene niti; dokazuje mi namreč dovolj jasno, da
ne ljubim toliko Angelice, kolikor čutim, da bi jo mo¬
gel ljubiti, in prav zato, za te namigljaje sreče, za to
edino priliko: popolniti si srečo življenja, zato mi
je jako žal, ali še bolj se bojim one puščave, ki se
odpre pred menoj, ako mi Angelica odbeži.

Opazil sem, da največji pesimisti, kadar jim usoda
ali ljudje hočejo vzeti kaj v življenju, tako dobro
mahajo z rokami in nogami in tako kriče na vse grlo,
kakor največji optimisti. Tudi jaz se nahajam v takem
položaju. Res, da ne kričim, toda strah me prevzema
pri misli, da morda že črez par dnij ne bom vedel,
kaj naj storim s seboj na svetu.

Dne 16. rožnika.

Dobil sem postransko novico o Lavri; dal mi jo
je moj beležnik, ki vodi ob enem Davisove zadeve.
Davis se že nahaja v norišnici. Ona se nahaja v In-
terlaknu ob vznožju gore Jungfrau. Gotovo namerava

— 163

iti na vrh gore; vidim sneg gora, meglo, solnčno vzha¬
janje, kako se vozi po jezerih, kako stoji nad pro¬
padi. Izrekel sem beležniku svoje sočutje do Davisa,
ali obenem tudi do gospe, ki je še v tako mladih
letih ostala sama, brez varstva. Stari pravnik pa je
pomiril mojo skrb do nje ter mi javil, da je prav
pred tednom dnij odpotoval v Švico grof Maleschi,
Napolitanec, sorodnik gospe Davisove. Vem! vem!
Znan Italijan, kakor Antonius, toda igralec na karte,
in kakor pravijo, plašljivec prve vrste. Zdi se mi, da
sem se motil, ko sem imenoval Lavro ob svojem času
pizanski stolp.

Pripetilo se mi je to prvikrat v mojem življenju,
da se je spominu na žensko, katere v resnici nisem
ljubil, kateri pa sem se lagal, da jo ljubim, pridružila
v meni taka mržnja. Glede Lavre sem nehvaležnež in
brezsrčnež. Kar sram me je ! Pravzaprav kak vzrok
imam, gojiti mržnjo do nje, in česa ji ne morem od¬
pustiti? Evo, kakor sem že dejal, k večjemu to, da
sem od početka najinih odnošajev, res da ne po njeni
krivdi, marveč le radi dotike ž njo, storil na tisoče
slabih in praznih rečij, katerili nisem delal nikdar v
življenju. Nisem prizanesel svoji žalosti, nisem spo¬
štoval slabosti in nadležnosti Davisove; postal sem
gnusen, popačen, ko sem odposlal ono usodno pismo.
Vsega tega sem jaz kriv! Vendar ako se slepec spod-
takne ob kamen, pade na poti, preklinja vselej le
kamen, dasi je padel samo radi tega, ker je bil slep.

164 —

Dne 17. rožnika.

Danes sem nesel denar Lukomskemu, izročil svoje
pooblastilo beležniku, moja prtljaga je pospravljena,
in pripravljen sem na vsak slučaj na pot. Rim mi za¬
čenja biti zopern.

Dne 18. rožnika.

Preračunil sem, da bi tetin odgovor že mogel
biti tukaj. Odkladaje na stran vse pomisleke, si pri¬
zadevam pogoditi, kaj mi bo teta pisala. Obžalujem
že ne vem katerikrat, da ji nisem razločnejše pisal.
Pisal pa sem ji, da bi se morda napotil v Plošev, ko
bi vedel, da bi moja navzočnost ne bila nadležna teti¬
nim gostom, in obenem sem poslal iskren pozdrav tem
gospem. Omenil sem tudi to, da sem bil v zadnjih
dneh svojega bivanja v Peli bolan in tako razdražen,
da nisem vedel, kaj delam. Ko sem napisal pismo, se
mi je zdelo jako pametno, sedaj pa se mi zdi vrhunec
budalosti. Moje samoljubje mi ni dovolilo preklicati
jasno in odločno tega, kar sem poprej napisal iz Peli.
Računal sem na to, da se teta poprime prve prilož¬
nosti, da vse to popravi, in takrat pridem jaz kot ne¬
kak plemeniti knez. človeška narava je jako niče-
murna. Ne ostaja mi ničesar drugega, nego oprijeti
se z obema rokama nadeje, da si teta mora vendar
domisliti, za kaj mi gre.

Sedaj, ko moj nemir z vsakim hipom raste, ne ču¬
tim samo tega, da bi mogel Angelico močno ljubiti, tem¬
več da bi sploh mogel biti neprimerno boljši nego sem.
Pravzaprav, čemu ravnam tako, kakor bi za egoizmom
in razdraženimi živci ničesar več ne bilo v meni ? Ali

— 165  —

če res ni ničesar več, čemu mi moja avtoanaliza ne
odkrije tega brezdvomno ? Imam pogum, da uvajam
izjemne sklepe in ne tajim sam sebi resnice, ali ven¬
dar ta sklep neprestano zametujem. Radi česa? Ker
sem trdno uverjen, da sem boljši nego moji prestopki.
Njih vzrok so nekaka nesposobnost življenja, izvira¬
joča deloma iz plemena, deloma pa iz bolezni stoletja,
čegar otrok sem — prav iz tega preanalizovanja, ka¬
tero nam nikdar ne dovoljuje iti za prvim prostim za¬
nosom človeške narave, marveč kritikuje vse, dokler
nam duša povsem ne omaga. — Ko sem bil še otrok,
sem se igral s tem, da sem pokladal denar drug na
drugi tako dolgo, da se je stolpec vsled lastne teže
podrl in se spremenil v nereden kupček. Sedaj delam
prav isto z mislimi in namerami, takisto dotlej, da se
podero v razvaline. Vsled tega mi je mnogo lažje do¬
prinesti kaj negativnega nego pozitivnega; ugonobiti
lože nego ustvariti. Zdi se mi, da več razumnih lju-
dij boleha na tej bolezni. Kritika vsega in nas samih
je oglodala v nas naše moči; nimamo podlage, nimamo
izhoda, nimamo vere v življenje. Evo, čemu na pri¬
mer ne želim jaz toliko imeti Angelico, kolikor se
bojim izgubiti jo!

Toda, kadar govorim o bolezni stoletja, se no¬
čem omejiti izključno na samega sebe. Da se kdo
vleže v posteljo ob času nalezljive bolezni, je to nekaj
povsem navadnega ali danes je kritika vsega ona
nalezljiva bolezen, ki razgraja po vsem svetu. Iz tega
torej sledi, da se različna poslopja, v katerih so doslej
živeli ljudje, njim podirajo na glavo.

— 166

Vera, katero že ime samo označuje kot vez, se
razvezuje. Vera je celo v onih, ki še verujejo, postala
nemirna. Skozi to streho, ki se imenuje domovina,
pričenjajo se tudi stekati socijalni prodi. Ostal je samo
en ideal, pred katerim celo zelo ošabni skeptiki sne¬
majo pokrivala — narod. Toda na vznožju kipa že
začenjajo razni sitneži pisati več ali manj cinične kon¬
cepte — ali kar je še čudnejše: prve megle obupa se
dvigajo prav iz teh glav, ki bi se imele po naravni
poti priklanjati najnižje. Končno pa pride tak genijalni
skeptik, kakor drugi Heine, opljuva ter da zaušnico
temu maliku — kakor je storil ob svojem času Ari-
stofanes — toda ne opljuje ga v imenu kakih starih
idealov, marveč v imenu prostosti misli, v imenu pro^
stosti dvoma — in kaj še nastopi takrat —- tega ne
vem. Bržkone bo na tej veliki, prazni tabli sam vrag
pisal sonete.

Ali je še pomoč za to? Pred vsem drugim, kaj
je meni do tega? Hoteti nečesa, to ni moja stvar. Jaz
sem zato preveč dobro vzgojeno dete svojega stoletja.
Ako pa vse to, kar se misli, kar se godi in zgodi,
ima služiti v povečanje sreče, si dovoljujem osobno
opomnjo, omenjajo pri tem, da nimam v mislih gmot¬
nega položaja, marveč znotranji mir, brez katerega
morem tako biti jaz kakor vsak drugi. Evo, moj ded
je bil srečnejši od mojega očeta, moj oče srečnejši od
mene, moj sin pa, ako ga bom imel, bo oseba, vredna
naravnost pomilovanja.

Florencija, dne 20. rožnika.

Hram iz kart se je podrl. Prejel sem pismo od
tete. Angelica vzame Kromickega in njiju poroka se ima

— 167 —

vršiti črez nekoliko tednov. Ona sama si je zaželela
tako kratkega časa. Po prejemu te novice sem sedel
v vagon in se hotel odpeljati v Plošev ; imel pa sem
ob enem zavest, da to potovanje je neumno in pusto-
lovno, ki ne privede do ničesar. Evo, radi tega se
nahajam v Florenciji. Pograbilo me je in odneslo,
toda ostanek zavesti in razsodnosti me je premagal,
in obtičal sem tukaj.

Florencija, dne 22, rožnika.

Objednem s tetinim pismom sem prejel naznanilo
zaroka, naslovljeno z žensko roko. To ni pisava Ange¬
lice niti njene matere. Nobena bi ne bila tega
storila. Bržkone je to koncept in zloba gospe Snia-
tinske. Sicer pa je meni to vsejedno. Dobil sem z ba¬
tom po glavi, zato sem omočen. Toda vidim, da to
bolj pretresa nego boli. Ne vem, kako bo pozneje:
tudi kroglje, pravijo, človek takoj ne čuti. Nisem pa si
pognal strela v glavo, niti nisem zblaznel; ogledujem
si Lung, Arno, sestavljal bi celo igre, ako bi znal; nu
skratka: počutim se dobro... Da so sredi prisrčnih
prijateljev psi snedli zajca, je že stara pesem... Teta
je smatrala za svojo krščansko dolžnost, ponoviti An¬
gelici to, kar sem ji pisal iz Peli.

Florencija, dne 23. rožnika.

Zarano, ko se sprebudim, ali bolje, kadar odprem
oči, si moram ponavljati, da ona in ista Angelica
vzame Kromickega — ta dobra, ljubeča, ki se ni vle-
gla spat, da me ni pozdravila poprej, ko sem se vra¬
čal iz Varšave v Plošev, katera mi je zrla v oči, po¬
slušala to, kar sem govori), ter mi z vsakim pogledom

— 168  —

govorila, da je moja. In prav ta bo gospa Kromicka,
in črez teden dnij po poroki se ne bo moglo zravnati
v njeni glavi, kako je mogla omahovati pri izbiranju
med takim Ploševskim in takim Jupiterjem, kakoršen
je Kromicki. Dogajajo se vendar čudne reči na svetu,
in tako nepreklicljive, da človek zgubi celo ostanek
veselja do življenja. Gospa Celina in gospa Sniatinska
sprejemata sedaj gotovo »al pari« Kromickega ter ga
poveličujeta nalašč na moj račun. Naj bi rajše pustili
to Angelico v miru! Toda teta je privolila k temu
vsemu ! Zase se že ne menim, toda teta vendar ve in
vidi, da Angelica ž njim ne more biti srečna. Sama
mi piše, da ga Angelica jemlje v obupu.

Evo to dolgo, prokleto pismo:

»Zahvalim te za poslednje novice, tem bolj, ker
je ono prvo pismo iz Peli bilo ne le odločno, marveč
tudi okrutno. Težavno mi je bilo verjeti, da ne bi imel
srca do tega dekleta, ne le nekoliko naklonjenosti,
marveč niti prijaznosti, niti pomilovanja. Jaz tega,
moj Leon, nikakor ne želim in ti ne prigovarjam, da
bi moral Angelico takoj snubiti; prosila sem te edino
za to, da napišeš kako prisrčnejšo besedo za njo, dasi
ne naravnost, pa vsaj v mojem pismu. In verjemi mi ;
da bi bilo to zadoščevalo, kajti ona te je tako ljubila,
kakor more le njej podobna deklica ljubiti. Pomisli
vendar moj položaj, kaj mi je bilo početi, ko sem pre¬
jela tvoje pismo ? Kako vest bi morala imeti, da bi
puščala Angelico še nadalje v tej prevari in obenem
nemiru, ki je očividno zastrupljal njeno zdravje? Hva-
stovski pošilja vselej nalašč posla po pisma v Varšavo
ter jih prinaša sam zarano k čaju. Angelica je vedela,

— 169

da je došlo pismo od tebe, kajti ta revica je vselej
prežala na Hvastovskega in mu pobrala pisma iz rok,
navidezno radi tega, da bi jih položila na mojo bri-
saljko, v resnici pa radi tega, da bi videla, če ni kako
pismo od tebe. Zapazila sem, da nam je že čaj nali¬
vala tako da so vse žlice žvenkljale po skodelicah.
Mene se je polastila nekaka zla predslutnja; omaho¬
vala sem, ali naj ne odložim čitanja, dokler ne dospem
v svojo sobo, toda vznemirjala sem se, če morda nisi
bolan, in nisem se mogla premagati. Bog vidi, koliko
me je stalo truda, da ne bi pokazala na sebi ničesar,
zlasti, ker sem čutila, da so Angeličine oči uprte vame.
Toda premagala sem se; rekla sem celo : »Leon vedno
rad boleha ; sedaj pa je, hvala Bogu, zdrav in po¬
šilja vama svoj poklon.« Angelica me je vprašala s
svojim navadnim glasom: »Ali se bo še dolgo mudil
v Italiji?« Vedela sem, kaj vse tiči v tem vprašanju,
toda nisem imela srčnosti, povedati resnice, zlasti ker
je bil navzoč Hvastovski in postrežnica, zato sem
rekla samo: »Ne več dolgo, mislim, da se v kratkem
napoti semkaj.« Ko bi bil ti videl ta žar, ki jo je spre¬
letel, to veselje, to prizadevanje, da se no bi razjo¬
kala. Revica ! Jaz bi se še danes hotela razjokati, ko
se spomnim tega. Kaj sem prebila, vrnivši se v svoje
stanovanje, tega mi ne boš verjel; toda ti si napisal
razločno : »Voščim ji sreče s Kromickim, < in treba je
bilo — vest mi je velela to — odpreti ji oči. Ni bilo
mi potrebno, klicati jo, kajti prišla je sama ; tedaj pa
sem ji rekla: Angelica, jaz vem, da si ti vrla, poštena
deklica, ki se vsikdar strinjaš z voljo božjo. Morava
spregovoriti odkritosrčno. Vem, moje dete, da se je

— 170  —

bilo med teboj in Leonom začelo nekaj, kar je po¬
dobno naklonjenosti, in povem ti, da sem si tega sama
najmočnejše želela, toda bržčas to ni bila božja volja •
ako si imela v tem oziru kake nadeje, daj jim slovo!«
Na to sem jo objela, kajti obledela je kakor platno ;
mislila sem si, da omedli, vendar na srečo do tega ni
prišlo. Zgrudila se je k mojim nogam in začela ponav¬
ljati: »Kaj  je vam naročil povedati mi, teta?« Branila
sem se, nisem hotela ponoviti tvojih besed — toda
prišlo mi je na misel, da bo bolje za njo, ako poizve
čisto resnico, in končno sem ji povedala, da ji želiš
sreče s Kromickim. Na to je vstala in rekla mi črez
trenutek s povsem drugim glasom: »Zahvalite ga, teta,
za to!« — na kar je odšla. Bojim se, da ti ne bo po
godu, da sem ji tako zvesto ponovila tvoje besede
ter jih nisem nič olepšala; ker pa Angelice na ni kak
način nočeš, zato ni bilo mogoče ji tega razločnejše
povedati. Čim bolj bo prepričana, da za njo ne maraš,
tem poprej te pozabi. Končno, ako ti bo to zoperno,
pa pomisli na to, koliko smo me vse tri tukaj prebile,
zlasti pa še Angelica. Ona ima res toliko moči nad
seboj, da tega nisem niti pričakovala. Ves dan je imela
suhe oči ter ni dala tega spoznati materi, za katere
zdravje se zelo boji; le še bolj se je stiskala k njej
kakor navadno, pa tudi k meni, kar me je tako ga¬
nilo, da se mi je kar brada tresla. Gospod Sniatinski,
ki je istega dne dospel, tudi ni zapazil na Angelici
spremembe; na to sem mu to jaz sama povedala,
ker vem, da je tvoj prijatelj; to ga je močno ujezilo,
da se je jel hudovati na te, da sem bila kar jezna
nanj. Bog ve, česa vsega ni zinil — saj ga poznaš.

— 171

Ti, ki Angelice ne ljubiš, ne moreš oceniti, kako bi bil
srečen ž njo; slabo pa si postopal, moj Leon, da si jo
pustil v em mnenju, da jo ljubiš. Nam vsem se je to
zdelo, ne samo njej, in to je bilo slabo ; kajti Bogu
samemu je znano, koliko je ona pretrpela, in drugič,
.to je bilo tudi vzrok, da se je takoj odločila za Kro-
mickega. Meni je jasno, da je ona storila to v obupu.
Morali sta se z materjo pogovarjati o njem, da se je
odločila tako kmalu. Kromicki je dospel drugo jutro
po dohodu tvojega pisma. Ona je bila takoj povsem
drugačnejša do njega nego navadno ; črez teden dnij
jo je snubil ter bil sprejet. Gospod Sniatinski je še-le
pred par dnevi zvedel to ter si pulil lase iz glave ;
tega, kar se je godilo iz početka z menoj, pa ti niti ne
pišem.

- Bila sem tako nevoljna na te, kakor še nikdar v
svojem življenju, in šele tvoje drugo pismo je popra¬
vilo nekoliko to razžaljenje, dasi me je prepričalo do
dobrega, da iz mojih gradov na ledu ne bo ničesar.
Priznavam ti tukaj, da po tem prvem pismu, dokler
je Kromicki ni snubil, se mi je še vrivala misel: »No,
Bog nas prijazno pogleda ter spremeni njegovo srce !
Leon je napisal to, ko je bil jezen!« Ko si pa imel
potem že nekoliko prisrčnih besed za Angelico, pa nisi
preklical ničesar od tega, kar je stalo v prvem pismu,
sem spoznala, da se nimam s čim več mamiti. Angeli-
čina poroka se ima vršiti dne 25. malega srpana, in
povem ti, čemu tako kmalu. Celina je res hudo bolna ;
ona vidi, da jo kmalu vtrga smrt, in noče, da bi se
potem radi žalovanja za njo ta stvar preveč zavlekla.
Ona hoče še pred svojo smrtjo videti hčerko pod mo-

— 172 -

škim varstvom. Kromickemu se tudi mudi, ker ima
kupčijo na vshodu, katere ne more zanemarjati, An¬
gelica pa tudi hoče čim najpoprej izpiti ta kelih. Oh,
moj Leon, čemu je vse to tako prišlo, čemu je to dete
tako nesrečno?

Nikdar v svojem življenju ne bi bila dovolila, da
bi ona vzela Kromickega, toda kako jo morem jaz po¬
tolažiti vsaj z besedico, jaz, ki se čutim tako močno
krivo glede Angelice? Mene je prevzela preveč želja,
oženiti te ž njo, in nisem preračunila, kake posledice
morejo iz tega nastati za Angelico. Kriva sem, radi
tega pa tudi ne trpim malo, ter vsaki dan molim za
to dete.

Po poroki se odpeljeta v Volinj. Celina ostane
pri meni v Varšavi; govorila je o Odesi, toda jaz je
ne pustim od sebe za nikak denar. Ti, moj dragi, veš,
kako sem srečna, kadar te vidim, toda sedaj ne zaha¬
jaj v Plošev ; ubogaj me Angelici na ljubo. Ako ho¬
češ, pridem takoj po tem jaz k tebi. Sedaj je treba
Angelici prizanesti.«

čemu se imam še mamiti ! ? Kadarkoli čitam to
pismo, bi hotel najrajše biti z glavo ob steno — to pa
ne od jeze, ne od zavisti, marveč od žalosti!

Dne 23. rožnika.

Nikakor mi ni kazalo, pobesiti roke ter smatrati
stvar že za izgubljeno. To bi bil ponesrečen zakon.
Danes, v četrtek, sem poslal Sniatinskemu brzojavko,
v kateri sem ga zarotil pri vsem, kar mu je sveto in
drago, naj pride v nedeljo v Krakov. Tudi jaz se ju¬
tri napotim tje. Prosil sem ga, naj o brzojavki nilto-

— 173 -

mur ne omeni ničesar. Spregovorim ž njim, ali bolje
prositi ga hočem na vso moč, naj spregovori v mojem
imenu z Angelico. Jaz mnogo računam na njegov
vpliv. Angelica ga spoštuje ter ga ima jako rada. Ni¬
sem se obrnil na teto, ker se mi, moški, bolje razu¬
memo. Sniatinski, kot psiholog se bo lažje oziral na
ta prokleti dušeslovni proces, kateri sem prebil v po¬
slednjem času. Njemu morem povedati tudi o Lavri ;
ko bi se zmenil o njej pred teto, pa bi se ona gotovo
prekrižala. Iz početka sem hotel pisati sami Angelici,
toda moje pismo bi obrnilo na-se oči vseh ter napravilo
zmešnjavo. Znana mi je Angelična navada ; vem, da
bi takoj pokazala pismo materi — ta pa me utegne
že mrziti, in znala bi pismo po svoje tolmačiti, in pri
tem bi ji Kromicki še pomagal. Treba je, da Sniatinski
spregovori z Angelico na samem, pri čemur mu lahko
pomaga njegova žena. Upanje imam, da se poprime
te naloge, dasi vidim prav, kako je kočljiva. Že več
nočij nisem spal. Kadar zaprem trepalnice, se spomnim
takoj Angelice, njenega lica, njenih las, očij, načina
govorjenja, smeha — vidim jo, kakor bi stala tu pred
menoj. Ne morem dalje tako živeti!

Krakov, dne 2(3. rožnika.

Sniatinski je tukaj. Poprijel se je dela. Pošten
dečko — naj mu to Bog povrne ! Ura je že bila štiri
po noči, toda ker ne morem spati, rajše vstanem ter
sedem k pisanju, ker ne vem, kaj mi je početi. S
Sniatinskim sva se razgovarjala do treh, pričkala se
in razpravljala! Sedaj se prevrača na drugo stran v

— 174  —

sosedni sobi. Ni se mi dal tako kmalu preprositi. Ne¬
prestano mi je ponavljal: »Moj dragi, kako pravico
imam jaz, tujec, vmešati se v vaše rodbinske razmere,
in to še v tako kočljivi zadevi ? Gospodična Angelica
mi lahko zapre usta z enim samim vprašanjem: »Kaj
je vam to mar?« Zarotil sem ga, da mu Angelica tega
ne poreče, kakor bi imel to že črno na belem. Pri¬
znaval sem, da ima on prav, toda dejal sem mu, da
nastanejo časih trenutki, ko se niti na to ne kaže ozi¬
rati. Ta moj argument ga je prepričal, da tu ne gre
zame, marveč za Angelico: alco torej sploh hoče go¬
voriti ž njo, se to zgodi radi tega, ker me pomiluje.
V teh par dnevih sem močno shujšal; sam mi je rekel
to, in videl sem, da ga je to ganilo. Vrhu tega ne
more videti Kromickega, ker sta si dva povsem raz¬
lična tipa. Sniatinski trdi, da denarne špekulacije so
enake pograbljanju denarja iz tujega žepa v svojega.
On marsikaj zameri Kromickemu, in rekel mi je o
njem to-le: Ko bi imel s pridobivanjem denarja nekak
višji cilj, pa bi mu še odpustil, toda on dela to radi
tega, da bi imel denar!« Angeličin zakon ga jezi skoro
tako kakor mene — in on je uverjen, da si Angelica
nakoplje nesrečo. Na mojo prošnjo odide Sniatinski
takoj jutri s prvim vlakom.

Pojutrišnjem bosta oba z ženo v Ploševu, in ako
ne bosta mogla na samem govoriti z Angelico, pova¬
bita jo za par ur v svoje stanovanje. On namerava
predstaviti Angelici moje muke, povedati ji, da vse
moje življenje tiči v njenih rokah. On to ve. On spre¬
govori o tem ž njo resno, sladko in pametno ; on jo pre¬
priča, da ženska, dasi ima srce ranjeno, nima pravice

175 —

dati roke čJoveku, katerega ne ljubi ; da ravnajoča
tako ravna krivično in nepošteno ; dalje da takisto
nima pravice zavreči ljubljenega človeka in uničiti
njegovo življenje radi tega, ker je, prevzet od ljubo¬
sumja, storil nekaj, kar obžaluje iz vsega srca.

Končno mi je dejal Sniatinski še to-le:

»Storim vse to pod enim pogojem, ako mi nam¬
reč daš častno besedo, da ako ničesar ne opravim, ne
pridrviš v Plošev ter ne napraviš kakih neumnostij,
katere bi tvoja teta, gospa Celina, ali gospodična An¬
gelica morala poplačati z zdravjem. Angelici lahko
pišeš, ako hočeš, toda osebno ne smeš priti, k večjemu
ako dobiš njeno dovoljenje.«

Za koga me neki ima? Obljubil sem mu, dasi
me je to takoj vznemirilo. Toda računam na Angeli-
čino srce in na zgovornost Sniatinskega. Oh: kako
zna on govoriti! Ni mi delal nikdar velikih nadej,
vendar pa vidim dobro, da jo ima sam. V drugem
slučaju se nadeja, pripraviti Angelico do tega, da od¬
loži svatbo vsaj za pol leta. Takrat je zmaga naša,
ker Kromicki se sam umakne. Današnji dan hočem
dolgo pomniti! Sniatinski, ki je videl mojo bolečino,
je bil nežen, kakor ženska, ter je prizanašal moji lju¬
bezni. Mnogo pa tudi stane človeka, priznati komu
svoje znorelosti, krivde, slabe strani ter položiti svojo
usodo v tuje roke, namesto da bi se sam boril. Toda
kaj mi je mar vse to, ko gre za Angelico ?

Dne 27. rožnika.

Sniatinski je odpotoval zarano. Pospremil sem
ga na kolodvor. Tako sem mu ponavljal različna na-

176 —

ročila, kakor bi bil res sam bedak. On mi je nagajal
s tem, da je dejal, ako se mu naloga posreči, da ja-
mein znovič modrovati. Najrajše bi ga bil premlatil.
Odšel je poln dobre slutnje; prisegel bi, da je pre¬
pričan, da pojde vse najbolje. Po njegovem odhodu
sem šel v cerkev gospe Marije in jaz, skeptik, jaz, fi¬
lozof, kateri pravi : »ne vem, ne vem!« sem dal za
sv. mašo v dober namen Leona in Angelice. Pri tej
sv. maši nisem bil samo navzoč, marveč sedaj še za¬
pisujem to s črnim na belo: naj strela udari skepti¬
cizem, filozofijo in ž njima vred še moje »ne vem«
povrhu !

Dne 28. rožnika.

Ob eni popoldne. Prav ob tej uri bi imela Snia-
tinska dospeti v Plošev. Vsaj z eno rečjo se mora An¬
gelica strinjati, namreč s to, da se poroka odloži,..
Ona nima pravice odbiti mi to... Ves dan mi različne
misli švigajo po glavi. Kromicki hlepi po denarju —
o tem ni dvomiti — ali čemu ne išče bogatejše ne¬
veste ? Angeličino posestvo je veliko, toda zadolženo
morda ga Kromicki potrebuje za to, da ga ne bi
smatrali za pritepenca, morda mu pomaga, pridobiti
si domovinstvo — res! — vendar Kromicki, ki je raz¬
glašen za bogatina, bi lahko našel vse to tudi z večjo
doto. Očividno mu je ona všeč in sicer všeč že davno.
Kako čudo, da mu je Angelica všeč!

Tu treba še povedati, da je ona pričakovala v
srečo, v rešitev, le eno besedo iz mojih ust! Saj mi
je vendar pisala teta, da je prežala »revica na Hva-
stovskega, da mu je pobrala pisma iz rok.« Strah se

— 177 —

me polaščuje, da mi vse to ne bo odpuščeno, in da
nad menoj, kakor nad meni podobnimi ljudmi, visi
pogin.

Ob deseti uri zvečer.

Še po dnevu me je začela glava grozno boleti;
sedaj je to prešlo, toda radi te bolečine, radi bdenja
in nemira se nahajam v takem stanju, kakor bi bil
začaran. Moj duh, odkrit in naravnan v eno smer,
zbran na vso moč samo v eni misli, vidi tako jasno,
kaj bo, kakor še nikdar ni videl v življenju. Zdi se
mi naravnost, da se nahajam v Ploševu, da čujem to,
kar odgovarja Angelica Sniatinskemu — ter ne razu¬
mem, kako sem se mogel mamiti. Ona nima usmiljenja
zame. To ni le domišljija, to je že gotova stvar... Res,
z menoj se godi nekaj posebnega. Čutim v sebi tak
osupljiv ugled, kakor bi bil še vedno otrok — ali ob
enem sem jako otožen. Mislim, da utegnem celo zbo¬
leti. Sniatinskega sem naprosil, naj mi takoj brzojavi.
Brzojavke še doslej ni tukaj, dasi mi pravzaprav ne
prinese nič novega.

Dne 29. rožnika.

Brzojavka Sniatinskega je tukaj — in evo, kaj
čitam v njej :

»Vse zaman — zberi svoje moči in odrini v
svet!«

Tako tudi storim — moja Angelica !

(Konec prvega dela.)

12

Drugi del.

Pariz, dne 2. malega travna.

Preteklo je že deset mesecev, odkar nisem pisal
dnevnika, dasi sem se tako privadil tega posla, da sem
zares to pogrešal. Toda rekel sem si: čemu ? Tlačil
\  ®e je ta duhamorni občutek, da najsi bi tudi pisal
misli, vredne Paskala, globokejše nego je globina
morja, višje nego so Alpe, vendar s tem ne predru¬
gačim prostega dejstva, da se je omožila. Zaradi tega
s « mi omahnile roke. Življenje se skuplja časih v en
s am cilj, sicer objektivno majhen, ko pa tega ni več,
Pa človek ne ve, radi česa opravlja najbolj vsakdanja
dela. Čudno in smešno je misliti na to, toda nahajal
som se v takem stanju, da ko sem se oblačil, odšel v
mesto, v gledišče ali v klub, da se nisem mogel ubra¬
niti prvemu vtisu : čemu ? — in potreboval sem več¬
krat dlje časa, da sem se spametoval, da sem vendar
nžival hrano, si strigel brado ter opravljal druga temu

— 180  —

podobna dela že poprej nego sem njo poznal. V prvih
mesecih sem mnogo potoval; zablodil sem celo v
Izlandijo. Evo, pri pogledu na švedska jezera, na
norveške »fjorde«, na izlandske »gejzerje«, nisem imel
lastnih neposrednih vtisov ; prizadeval sem se samo
predočiti si, kaj bi začutila Angelica na ta ali na drugi
pojav, in kako bi se izrazila — skratka: videl sem
jo z očmi, mislil z njenimi mislimi, čutil z njenim
srcem. Ali ko sem se spomnil potem, da se ona ime¬
nuje gospa Kromicka, sem sedel čim najurneje v va¬
gon, ali na brod in se odpeljal dalje, kajti to, kar sem
videl, me je nehalo zanimati. Kaj mi je moglo biti to
mar, da je to ena tako navadnih, celo že smešnih
dram, katero je že na tisoče bedakov odigralo pred
menoj ! Skozi vrata smrti prehajajo tudi vsi, ali ven¬
dar se vsakemu umirajočemu dozdeva, da se svet po¬
dira ž njim vred. Pa se tudi podira !

Ne vem in se tudi ne spuščam v prerešetovanje
tega, ali so bili moji občutki v prvih mesecih več ali
manj obup brez dna. Vem samo to, da je bilo moje
bitje po tej ženski ugonobljeno, in da sem sedaj prvič
razumel puščobo, ki jo more povzročiti smrt jako
ljubljene osebe.

Toda polagoma je našla privajenost — ne ma¬
milo — življenja v meni navadno moč. Zdi se mi, da
je ta prikazen dovolj vsakdanja. Poznal sem ljudi, ki
so bili v srcu grozno žalostni, kateri niso imeli niti
za makovo zrno veselja v duši, pa so se vendar ka¬
zali navidezno vesele, samo radi tega, ker so bili ne¬
koč veseli ter so bili tega že privajeni. Moral je ven¬
dar napočiti tudi zame čas, v katerem sem na primer

- 181  —

nehal čutiti bolečine v zobeh samo radi pikrosti, ka-
koršno bi ta bolest mogla napraviti Angelici. Vrhu
tega sem kratko rečeno otrpnil ter končno našel zdra¬
vilo v samem strupu. Oital sem nekje v potopisu Fa-
ninija, da Kafri ozdravljajo škorpijonov pik s tem, da
mu dovolijo, da jih piči še v drugič v ono in isto
r ano. Tak škorpijon, tak protistrup v samem strupu je
bila zame, kakor sploh pri ljudeh, beseda : zgodilo
se je. —

Zgodilo se je, zato trpim, — zgodilo se je, zato
neham trpeti. V tem občutku, da ni več pomoči, tiči
neka olajšava. Vedno mi prihaja na misel oni Indijan,
kateri, ugrabljen po produ Niagare, se je boril iz po-
eetka z vsemi močmi, kakoršne se pojavljajo v obupu,
Potem pa, ko je zapazil, da ni pomoči, je odvrgel
veslo, legel na dno čolna ter začel prepevati. Sedaj
sem tudi jaz pripravljen za petje. Prod Niagare ima
v ostalem to dobro stran, da onega, kogar ugrabi,
zmelje na otrobe; so pa še drugi prodi, ki vržejo
človeka na peščene lavine, ki so puste, brez vode in
lužne. Prav to se je zgodilo tudi z menoj.

Zli duh mojega življenja ni slutil naprej le ene
r eči. Evo, človek, močno potlačen in zelo nesrečen, se
mnogo manj briga za-se, nego človek, ki je srečen,
^spričo tega se tudi zavidna usoda v nekaki stopinji
l ’azoroži. Bil sem tudi jaz v takem položaju, da ko
bi na priliko prišla jezna Fortuna osobno k meni ter
rekla: »Vrag te vzemi!« bi ji bil odgovoril: »Prav,
na j me vzame!« Ali ne rekel bi ji tega radi obupa po
■^mgelici, marveč vsled globoke malomarnosti do vsega,
kar je v  meni in okrog mene.

To je orožje neke posebne vrste, ki ne le varuje
človeka, marveč ga dela celo nevarnega. To je ven¬
dar jasno, da kdor je pripravljen, ne prizanašati sebi,
ta ne bo štedil tudi drugih. Celo božje zapovedi ne
velevajo ljubiti bližnjega bolj nego samega sebe.

Ne pravim pa s tem, da bi imel namen, prere¬
zati komu v teh dnevih vrat. To, kar sem dejal, ima
pretežno teoretičen pomen, v praksi življenja nima od
tega nihče velike škode, kajti ako taka malomarnost
zmanjša altruizem, zmanjša v enaki meri tudi ego¬
izem. Ko bi bil prisiljen spati z bližnjim pod enim
plaščem, ne dal bi mu celega, pa tudi za-se ne bi vzel
celega. Nevaren, morda celo zelo nevaren je tak člo¬
vek samo takrat, kadar ga ljudje motijo v tem po¬
koju, ki sloni na omejitvi lastne svoje osebe, ter ga
prisilijo do napete delavnosti. Takrat se odlikuje z
urnim kretanjem in z neusmiljeno močjo stroja.

To mehanično krepost sem pridobil tudi jaz. Že
nekaj časa opažam, da po svojem načinu mišljenja in
svoji volji služim ljudem mnogo bolj nego nekdaj,
dasi se za to niti ne trudim. Neizcrpljiv vir omaho¬
vanja in slabosti je samoljubje, ničemurnost in koket-
stvo glede drugih, človek si skoro nevedoma želi, do-
padati, želi se prikupiti, in ko išče taka pota, zgubi
mnogo svoje osebne posebnosti.

Sedaj se je to koketstvo v meni, ako ni še po¬
vsem zginilo, vsaj neizmerno zmanjšalo — in malo¬
marnost do tega, ali komu dopadam ali ne, mi daje
nekako prednost pred drugimi. Opazil sem to na svo¬
jem potovanju, zlasti še sedaj tu v Parizu. Bilo je tu
dokaj ljudij, ki so mi nekoč imponovali, sedaj pa jim

— 183 —

imponujem jaz, prav radi tega, ker mi je mnogo manj
mar za to nego njim.

Sploh delam na-se vtis človeka, ki bi mogel biti
energičen, toda noče, ker je volja v neposredni dotiki
s strastjo, moje strasti pa so pred vsem drugim nega¬
tivne. Ker mi je ostala nekdanja navada, dajati si
račun za vse, si pojasnujem to na ta način, da v ne¬
kih pogojih more človek takisto vneto ne želeti si živ¬
ljenja, kakor v drugih želeti si življenje. Bržkone je
tudi moja malomarnost neodpustljivo sovraštvo do
življenja. Po tem sem tako malo podoben Davisu.

Brezdvomno sem človek neprimerno bolj brezob¬
ziren, nego sem bil nekdaj, in lahko bi ponovil s
Hamletom, da tiči v meni nekaj nevarnega. Na srečo
mi nihče ne dela ovir. Vsi so nasproti meni tako iz¬
borno tuji in malomarni, kakor jaz nasproti njim.
Sama teta me še ljubi po stari šegi v Varšavi, toda
ne dvomim, da je izgubila tudi njena ljubezen delu¬
joči značaj, vsaj za toliko, da me v bodoče ne bo več
ženila.

Dne 3. malega travna.

Gorje, moja malomarnost, katero sem primerjal
čisti vodi brez okusa in barve, je samo navidezno
brezbarvna. Ako jo temeljitejše ogledujem, opažam,
da plavajo po njej neke mrenice, ki kalijo njeno pro¬
zornost. To so idiosinkracije. Ničesar mi ni ostalo, ali
to pa je ostalo. Ne ljubim nikogar ter nimam do ni¬
kogar dejanskega sovraštva, vsekakor pa so mi zo-
perni nekateri ljudje. K tem pripada na primer Kro-
micki. Ni mi več mar za to, da mi je odvzel Angelico,

— 184  —

marveč za to, da ima zelo dolge noge in debela ko¬
lena, da je dolg kakor drog in da me njegov glas
spominja na melivo kave v mlinu. Mene je vedno ne¬
kaj odvračalo od njega, in ako to tu omenjam, se godi
to glavno radi tega, ker ta zopernost ima sedaj v
meni neko čudno moč življenja. Neprestano mislim na
ljudi, od katerih me razdraženo odpahuje. Ko bi šlo
le za Kromickega in za gospo Celino, bi bilo to še
razumljivo ; mogel bi namreč dopuščati, da so moji
občutki do njiju zakrinkani z gnusom sovraštva; toda
poleg njiju mi stoje enako uporno v spominu še razne
druge osebe, ki so budile svoje dni v življenju v meni
nejevoljo ali ogavnost. Ne morem si tega tolmačiti s
stanjem mojega zdravja — zdrav sem, kakor še nisem
bil nikdar — zato si pojasnujem to na naslednji način:
ljudje so mi odvzeli ljubezen, čas pa je posušil so¬
vraštvo, ker pa živeč človek mora čutiti, — torej ču¬
tim kakor znam, živim pa ob tem, kar mi je ostalo.
Priznati tudi moram, da se ne prenasiti s srečo on,
kdor tako čuti in živi.

Nekdanje simpatije so se mi skoro popolnoma
ohladile. Do Sniatinskega čutim naravnost nevoljo,
katere modrovanje ne more potlačiti. Sniatinski ima
neovrgljivo lepe lastnosti, pa tudi ugaja samemu sebi
in vsled tega je pogostoma — da govorim z jezikom
slikarjev — razbrzdan. Mislim si, da je to nekaj ne-
čuveno redkega, da bi se človek, ki opaža, da nje¬
gov način ravnanja, njegova individualna znamenja
in originalnosti, ugajajo ljudem, ne zaljubil končno v
ta svoj tip in ne začel naposled pretiravati samega
sebe. Sniatinski hoče biti preveč vselej in povsod

— 185

Sniatinski, radi česa začenja biti umeten, in temu žrt¬
vuje svojo prirojeno nežnost. Za ono rezko brzo¬
javko, ki mi jo je poslal v Krakov po brezuspešnem
poslanstvu pri Angelici in tisti »odrini v svet!« kar je
bilo nepotrebno, ker bi bil odšel v svet tudi brez nje¬
govega sveta, se že dosti ne zmenim, toda prejel sem
od njega pismo iz Kristijanije, pisano takoj po Ange-
ličini poroki, navidezno iz srca, toda takisto rezko in
polno obdelovanja. Pismo se je glasilo več ali manj
tako: »Gospodična Angelica je že gospa Kromicka —
zgodilo se je — pomilujem te — objemam te prisrčno
— ne misli si, da nastane vrzel v nebesih — so še
važnejše reči na svetu — naj me vrag vzame --
ponosna mora biti Norvegija — vrni se in poprimi se
dela ostani zdrav itd.« Ne navajam ga v celoti, toda
tak je bil ton - pisma. Bilo mi je kaj neprijetno, ker
najpoprej nisem prosil Sniatinskega, naj mi posodi
vatel, da ž njim premerim lastno nesrečo, v drugič pa
sem ga imel za modrejšega, domnevajo si, da razume,
da te njegove »važnejše reči« niso le takrat prazne
besede, kadar označujejo občutke, katere ima kdo po¬
prej. Hotel sem mu precej odpisati, proseč ga, naj me
spusti iz svojega duševnega varstva; pa sem si pre¬
mislil in mu nisem pisal, ter si mislim, da jo to naj¬
manj težaven način za prekinenje medsebojnih odno-
šajev. Ko sem pa globlje šel va-se, sem opazil, da
vzrok, da je izginila moja prijaznost do Sniatinskega,
ni bila njegova brzojavka in pismo. Da povem res¬
nico, ne morem mu'odpustiti tega, za kar bi mu imel
biti hvaležen, to je njegovega posredovanja med menoj
in Angelico. Sam sem ga prosil za to, toda prav radi

— 186  —

tega, da sem ga prosil, da sem mu zaupal svojo usodo
in krmilo moje ladje, da sem mu priznal svojo slab ost
ter si ga napravil tako za svojega varuha, da je
končno to ponižanje in nesreča, ki me je doletela,
prišla najpoprej skozi njegove roke, mi je ostalo v
srcu razžaljenje. V meni tiči jeza na samega sebe, ali
obenem tudi na Sniatinskega radi tega, da seje vsega
tega udeležil. Vem, da je to krivično, toda ne vem si
pomagati pri tem, da je moja prijaznost tako zgo¬
rela kakor sveča.

V ostalem nisem bil nikdar preveč naklonjen ob¬
čutkom prijaznosti. Živel sem v bližnjih odnošajih s
Sniatinskim, morda prav radi tega, ker sva živela vsak
na svojem koncu Evrope. Drugih prijateljev nisem
imel. Sploh pripadam k bitjem, katera imenujejo spo-
mladance. Spominjam se, da sem večkrat mislil na to
z nekim ponosom, smatraje to za dokaz moči. V res¬
nici, v živalskem svetu na primer, se združujejo samo
bitja, ki so slaba ; ta pa, katerim je dala narava močne
zobe in kremplje, zadoščujejo sama sebi. Ta osnova
pa se more izključno le prilagoditi ljudem. Nesposob¬
nost do prijaznosti ne dokazuje v človeku najbolj po-
gostoma moči, marveč suhoto srca. V meni pa je ti¬
čala vrhu tega še neverjetna bojazljivost in občutlji¬
vost. Moje srce je bilo podobno mimozi, ki se zapira
za vsakim dotikljajem. Da nikdar nisem sklenil prija¬
teljstva z nobeno žensko, to je povsem kaj drugega.
Imel sem voljo, spoprijazniti se samo s takimi, od ka¬
terih sem poželel še kaj več, torej ta prijaznost ni
mogla biti odkritosrčna. Nasprotno pa sem jo kazal
večkrat navidezno, tako, kakor se na primer lisica

— 187 —

potuhneno dela mrtvo, da bi spravila vrane ob ču¬
ječnost, in tem laže vjela katero. Ne trdim, da ne bi
verjel v mogočo prijaznost moškega z žensko. Pred
vsem drugim nisem bedak, ki meri svet z lastno mero,
niti capin, ki sumniči vedno druge ; tudi osebna opa¬
zovanja so mi dokazala, da je podobna prijaznost po¬
vsem mogoča. Ker pa v istinitosti obstoje taki občutki
in odnošaji, kakor med bratom in sestro, zato morejo
biti na mestu tudi tam, kjer se dvoje bitij dasi tujih,
smatra za brata in sestro. Rečem celo še več, da se s
sposobnostjo do te vrste občutkov odlikujejo zlasti
izbrane duše, ki imajo prirojen nagon do platoniških
zabav, torej duše pesnikov, umetnikov, modrijanov
in sploh bitij, presezajočih navadno krojaško mero.
Ako je to dokaz, da ni bilo v meni gradiva niti za
pesnika, niti za umetnika, ali znamenitega človeka —
je še tem slabše zame. Verjetno je, da tega tudi ni
bilo, ker sem ostal nič več nič manj nego Leon Plo-
ševski.

V svojem času sem čutil, da ko bi mi bila po¬
stala Angelica moja žena, pa bi mi bila ne le žena,
ali ljubljenka, marveč tudi prijateljica. Toda sedaj
rajše na to ne mislim. Prikazni te vrste me obiskujejo
itak preveč pogostoma in mislim si, da v resnici ne
bom poprej povsem miren, dokler se mi ne posreči,
zapoditi jih za vedno.

Dne 4. malega travna.

Tu srečam dovolj pogostoma Davisovo ter celo
zahajam k njej. In nič več! Dokaj nepriljubljenosti in
nekoliko preziranja pod debelo plastjo pepela — v

188  —

ostalem navaden vzajemni odnošaj. Ona je preveč
lepa, da bi jo bilo mogoče uvrstiti v vrsto idiosinkra-
cije ; — ljubiti je ne morem, s sovraštvom se pa no¬
čem mučiti. Ona je spoznala to takoj in se prila¬
godila temu. Nekoliko jo res draži moja večja samo¬
zavest, moja samostojnost, in prav radi tega računa z
menoj. Zares je vredna začudenja ta lahkota, s ka-
koršno se ženske prilagodijo odnošajem, ki so bližnji
prejšnji navadni prijaznosti. Midva z Lavro se ne ob¬
našava tako, kakor bi ne bilo med nama ničesar, le
pri ljudeh, marveč tudi takrat, kadar sva slučajno
sama. Njo ne stane to ničesar ; na njej ni videti niti
najmanjše prisiljenosti ; ona je uljudna, do gotove
mere hladna, enako tudi prijazna, ali v tem položaju
jo posnemam tudi jaz, da mi niti ne pride v glavo,
da bi jo moral na primer klicati po imenu.

Napolitanski njen bratranec, Maleschi, ki je iz
početka tako čudno obračal oči, ko me je videl, da
sem že smatral za svojo dolžnost, ga vprašati, radi
česa to dela, se je sedaj pomiril, ko je videl, da so
najini odnošaji povsem dostojni, ter je zdaj moj pri¬
jatelj. Zastan Lavre se je tu enkrat že celo bojeval in
navzlic temu, da so ga smatrali v Italiji za bojazljivca,
se je krepko držal. Revni Davis se je že preselil pred
nekoliko meseci k Nirvani — in slutim, da po pre¬
teku časa, odločenega za žalovanje, vzame Lavra Ma-
leschija. To bo najlepši par na svetu. Ta Italijan ima
komolce in glavo Antinousa ; kot dodatek ima še ru¬
menkasto polt, nalile vranu črne lase in oči take barve,
kakor je Sredozemsko morje. Mogoče, da ga ljubi
Lavra, toda vsled nekakega nepoznanega mi razloga

— 189  —

časih naravnost pometa ž njim. Nekolikokrat je rav¬
nala ž njim v moji navzočnosti tako neuljudno, da sem
se ji kar čudil, ker si nisem mislil, da bi njena este¬
tična narava bila sposobna za take nastope. Očividno
je, da poleg Aspazije tiči v njej Ksantipa. Večkrat
sem že zapazil, da ženska, ki je samo lepa brez dru¬
gih duševnih vrlin, katero ljudje smatrajo za zvezdo,
je pogostoma še nekaj več nego zvezda, namreč cela
konstelacija, ali še celo dve konstelaciji hkrati, namreč
Veliki medved  za one, ki jo obkoljujejo, Križ
pa za moža. Dognana stvar je, da je bila Lavra križ
za Davisa in da je velika medvedica za Maleschija.
To bi bila morda tudi zame, ko bi ne bilo tega, da
se čuti v tem parižkem svetu nekoliko tujo, in ko ne
bi bila zapazila, da je bolje imeti v meni zaveznika
nego sovražnika.

Čudna reč; ona manj ugaja ljudem v Parizu,
nego v Italiji, ali sploh na obrežju Sredozemskega
morja. Ona je, naravnost rečeno, preveč klasična in
prelepa za Pariz, kjer je ukus do neke stopinje popa¬
čen, ker se da razvideti tudi iz književnosti in umet¬
nosti, kjer karakteristična ogavnost močneje spodbada
tope živce, nego naravna lepota. Vsakdo more opaziti,
da najkrasnejše posvetne zvezde so poprej odurne
nego lepe. Kar se tiče Lavre, je še eden vzrok nje¬
nega prilično slabega uspeha nad Sekvano. Evo,
njeno ostroumje je zares nenavadno, pa za tukajšnje
odnošaje preveč priprosto ter zlasti premalo gibčno.
Tu je mnogo ljudij, ki zelo resno in obširno mislijo,
toda v društvenih odnošajih ploskajo pred vsem dru¬
gim takemu bistroumju, ki se zna obesiti na vsak

— 190  —

predmet, kakor se opica obesi z repom ob vejo —
ter zna prevračati kozle, čim bolj pa so ti kozli ču¬
doviti, nagli in nepričakovani, tem gotovejši je uspeh.
Lavri je to znano, toda obenem tudi čuti, da bi bilo
to za njo neprilično, kakor bi bilo neprilično na pri¬
liko hoditi po vrvi. Mene smatra za gibčnejšega v tej
duševni gimnastiki, in radi tega sem ji potreben.

Hote povečati »the attraction« svojega salona, je
napravila iz njega zavetišče godbi. Sama poje kakor
Sirena, in s tem res privablja ljudi. Pogostoma tudi
vidim pri njej igralko na glasovirju, Klaro Hilst,
mlado in živahn ■ Nemko, orjaške rasti, katero je neki
tukajšni slikar očrtal na ta način: »C’ est beau, mais
c’est deux fois grandeur naturelle!« Imela pa je tudi
navzlic svoji nemški krvi tukaj velik vspeh. Kar
se mene tiče, pripadam očividno k stari šoli, ker ne
poznam sedanjih iger, počivajočih na sili, to je na
razbijanju zob glasovirja. Ko sem poslušal zadnjič Hil-
stovo pri Lavri, sem si mislil v duhu, da ko bi bil
glasovir človek, ki je zapeljal njeno sestro, bi ga ne
mogla pretepati z večjo jezo. Ona svira tudi na fis-
harmoniju. Njeni umotvori imajo v tukajšnjem muzi¬
kalnem svetu velik vspeh ter se smatrajo za nekaj
klasičnega, a to bržkone radi tega, ako jih človek
sliši desetkrat zaporedoma, pa si domišljuje, da bo
ednajstikrat vendar kaj razumel. Priznavam, da so te
moje opomnje zlobne, celo predrzne, ker nisem stro¬
kovnjak. Vsekakor pa se mi vsiljuje v glavo vpra¬
šanje, ali godba, ker da jo razumeš, je treba, da je
človek profesor konservatorija, do katere torej nimajo
ključa ne le prostaki, marveč celo ljudje duševno raz-

— 191  -

viti in nekoliko godbeno izrobraženi — ni več to, kar
bi imela biti ? Bojim se, da bi, ako bi šli po tej poti,
godci ne ustvarili iz samih sebe sčasoma kaste egip¬
tovskih duhovnikov, ki so shranjevali vedo in lepoto
izključno le sami zase.

Govorim to radi tega, ker sem zapazil, da od
časov Wagnerja godba v primeri s slikarstvom gre
naravnost na nasprotno stran. Novejše slikarstvo ome¬
juje prostovoljno meje svoje kompentence, otresa se
idej literarnih in filozofičnih : ne koprni po tem, da bi
predstavljalo govore, propovedi, zgodovinske do¬
godke, ki potrebujejo komentarjev, celo alegorije, ki
se ne tolmačijo na prvi pogled z eno besedo, omejuje
se s polno zavestjo na to, kar dela. Godba od časov
Wagnerja pa ravna naravnost nasprotno : prizadeva
si biti ne le harmonija glasov, marveč obenem tudi
filozofija te harmonije. Sodim, da v kratkem dospe
nekak velik skladateljski genij, ki poreče kakor ob
svojem času Hegel: »Samo eden me je razumeval — pa
še ta me ni razumel.«

Iiilstova spada v vrsto modrijanov v godbi, kar
je tem čudnejše, ker je njena duša polna preprostosti.
Ta »kariatida« ima svetle, naivne oči, kakor dete, ter
je slična otroku v dobroti in odkritosrčnosti

Dokaj ljudij se tudi kreta okrog nje, ker jih vabi
kakor njena lepota tako tudi svit, ki obkroža vsako
žensko, katere glave se je dotaknila roka umetnosti ;
ali vendar še niti najmanjša senca ni padla na njen
dober sloves. Dobro jo sodijo celo ženske, ker jih raz-
orožuje s svojo istinito nenavadno dobroto, prostoto
in veseljem. Ona je vesele narave, kakor pouličnjak

— 192  —

in večkrat sera videl, kako se je smejala nalik dekle¬
tom po zavodih — do solz, nad čemur bi se bili gotovo
spotikali ljudje, ko bi ne bilo tega, da se Klari, kot
umetnici, ničesar ne šteje v greh. To je nravstveno
kaj lep, toda za umetnostjo morda ne preveč bogato
nadarjen tip. Lavra, ki je v resnici nima rada, mi je
dala nekolikokrat razumeti, da je »Karjatida« vame
zaljubljena. Dopuščam, da je tako, ali da bi moglo
tako biti, ko bi se za to potrudil. To pa je gotovo, da
me ima Klara zelo rada in da je začutila nagnjenje do
mene od časa, ko sva se prvič srečala. Jaz ji plaču¬
jem z enako mero, ne mislim pa vendar delati nika-
kih prizadevanj na njeno škodo. Kadar zagledam
prvič žensko, jo pogledam po svoji davni navadi ka¬
kor mogoč bodoči plen — toda to je poprej le du¬
ševno ganutje. Druga naslednja misel je že povsem
druga. Sploh imam take občutke do žensk, kakoršne
more imeti zlatar do dragega kamenja Ge zagledam
kako dragocenost, pravim sam sebi: splačalo bi se,
potruditi se za njo ; na to pa se spomnim, da sem že
likvidoval — ter grem dalje.

Vrhu tega sem ji jel na pol v šali prigovarjati,
naj bi šla prirejat koncerte v Varšavo. Obljubil sem
ji, da pojdem ž njo kot častni podjetnik gledišča. Ne
rečem, da bi tako potovanje, ko bi se kedaj vresni-
čilo, zame ne bilo mikavno.

V domovino se odpravljam v resnici. Teta mi je
oddala svojo hišo v Varšavi ter me vabi, naj pridem
in poravnam to zadevo glede lastništva. V ostalem pa
ob času dirk vselej zahajam v Varšavo. Kdo bi si neki
mislil, da teta, ženska tako resna, udana gospodar-

- 193  —

stvu, molitvi in dobrim delom, ima vendar eno po¬
svetno slabost — dirke. To je njena strast. Morda je
to njen vitežki nagon, katerega podedujejo ženske
istotako kakor moški, ki si na ta način išče izhodišča.
Naši konji dirjajo že Bog ve koliko let — in nepre¬
stano so tepeni. Teta nikdar ne opusti dirke ; takrat
se vsa razvname ; ob času dirjanja naših konj stoji
ona oprta ob klop na zadnjem sedežu,'s klobukom na
glavi ter strastno zasleduje dirko, na kar se strašan¬
sko razjezi in po cele mesece zastruplja življenje go¬
spodu Hvastovskemu. Sedaj si je izredila nekega ne¬
navadnega konja ter me vabi, naj pridem pogledat
zmago črno-žolte barve. Pa tudi pojdem.

Pojdem pa tudi iz več drugih vzrokov. Rekel
sem že, da sem vzgledno miren, da si ničesar ne že¬
lim, ničesar ne pričakujem ter omejujem po svojih
močeh svoj lastni »jaz«; — skratka strinjam se z
neke vrste duševno kapjo, predno dospe fizična ter
me vzame, kakor je pobrala očeta. Toda nisem vendar
mogel pozabiti, čemu moja kap ni niti dovršilna, niti
popolna. To edino bitje, katero sem ljubil v življenju,
se je razdelilo sedaj na dve plati. Ena plat se imenuje
gospa Kromicka, druga pa Angelica. Do gospe Kro-
micke sem malomaren in tuj, toda Angelica se mi
prikazuje ter prinaša v dar zavest moje krivde, moje
budalosti, duševne nesposobnosti, bolesti, grenkobe,
prevare in pogube. Radodaren in dobrodelen duh!
Prav dobro bi se počutil šele takrat, ko bi mi kdo iz¬
rezal ta zavoj možgan, v katerem sedi spomin. Mo¬
goče je res tudi tako živeti, toda tako življenje je ne-
čuveno slabo, ker človek ima neprestano zavest, da

13

— 194

je voz brez koles. Prizadevam si zapoditi vselej za
deveto mejo misel na to, kaj bi moglo biti, ko bi se
bilo vse vravnalo drugače — toda tega ne morem
vselej doseči. Moj radodaren in dobrodelen angelj se
vrne ter mi znovič izlije na glavo rog izobilja. Torej
tudi dopuščam časih, da gospa Kromicka ubije v meni
Angelico, in radi tega hočem iti tjekaj, da vidim njeno
srečo, njeno zakonsko življenje in vse te neobhodno
potrebne premene, ki so se morale tam zgoditi, ter jo
pretvoriti, da ni več podobna Angelici. Ali mogoče celo,
da dobim gospo Kromicko v Ploševu. To je vendar
naravno, ker ima ondi bolno mater, da ne bi prišla
po desetmesečni ločitvi obiskat jo.

Dozdeva se mi, da se v tej zadevi ne varam in
ne mamim in da »ceci tuera cela«. Računam v tem
poglavitno na moje živce, katere zbada marsikaj. Spo¬
minjam se vendar, ko sem spoznal Angelico in me
je njena mičnost jela prevzemati z nepremagljivo
močjo, je že sama misel na to, da se ji bliža nekak
Kromicki, me odvračala od nje in mi jo delala manj
drago. Kaj šele sedaj, ko je ona žena tega Kromickega,
ko nosi v sebi zavest, da pripada njemu, ko je nje¬
govo telo in njegov duh. Naravnost z gotovostjo mo¬
rem reči, da me bo zbadala, odrivala na vsakem ko¬
raku in da »ceci tuera cela«.

Ali končno, ko bi me tudi ne? Ko bi se zgodilo
drugače — kaj imam zgubiti pravzaprav ? Dobička si
že tako ne želim, ko bi pa slučaj le nanesel tako, da
bi se pokazalo, da krivda ni le na moji strani, da ni¬
sem jaz sam odgovoren za to, kar se je zgodilo, in
da je treba razdeliti to breme na dvoje ram — morda

— 195  —

bi me napravilo to nekako zadovoljnega. Pravim:
morda, ker za to nisem porok. Želja po maščevanju
je daleč od mene. Za prevare občutkov se maščujejo
ljudje le na odru. V realnem življenju se ljudje neje¬
voljno odvrnejo strani — in s tem je konec. Pred
vsem drugim, da dokažem gospej Kromicki, da je na¬
pačno ravnala, ko me je zavrgla, moral bi biti sam o
tem trdno prepričan; nahajajo se pa celo taki tre¬
nutki, ko še sam o tem nisem uverjen.

Dne 6. malega travna.

Zdaj že vem za gotovo, da bom videl gospo Kro-
micko, kajti iz tetinega pisma sem poizvedel, da je
njen mož prodal njeno posestvo na Volinju, sam pa
je odšel radi svoje trgovine na daljni vshod, torej ji
ni ostalo nič drugega nego vrniti se k materi v Plošev.
To novico sem sprejel v prvem hipu, ako ne malo¬
marno, pa vsaj s popolnim ravnotežjem svojega duha ;
sedaj pa opažam, da postaja ta vtis čimdalje močnejši
v meni. To je končno lastnost mojega duševnega or¬
ganizma. Sedaj že ne morem niti misliti na nič dru¬
gega; kajti ta slučaj ima neizmerno velik pomen za
obe. Po preteku desetih mesecev je on prodal to po¬
sestvo v rodovitni krajini, katero je rodbina Angelice
že štiri sto let imela v svojih rokah in čegar obdelo¬
vanju je Celina posvetila vse svoje življenje. Ta go¬
spod Kromicki pa je prišel in prodal z lahkim srcem,
samo radi tega, ker so mu ga dobro plačali in ker si
je na ta način mogel zagotoviti vspeh v svoji trgovini.

Dopuščam, da on pridobi s tem milijone, toda
kak sunek mora biti to za obe dami in kaj si morata

18 *

— 196  —

oni sedaj misliti? Teta mi piše, da presedava nepre¬
nehoma pri postelji gospe Celine, katera, začuvši to
novico v Ploševu, je še dvakrat huje zbolela. Zago¬
tovljen sem, da Angelica, podpisuje možu pooblastilo
k prodaji, ni vedela, kaj dela. Vsekakor pa ga še za¬
govarja pred ljudmi: teta mi je navajala v pismu na¬
slednje njene besede : »Zgodila se je nesreča, toda ne¬
sreča neizogibna, radi katere Karola ni moči dolžiti.«
Brani ga, brani, zvesta, udana soproga, vendar pa mi
ne zabraniš misliti, da te je ranil dvojnotero in da ga
v duhu moraš najpresrčnejše prezirati. Njegovi zagr-
ljaji in poljubi ti ne zbrišejo iz spomina enega izraza :
prodal!  A ta gospa Celina, njegova pokroviteljica,
katera si je mislila, da prvo njegovo delo po poroki
bo izbrisanje dolgov na Angeličinem posestvu s po¬
močjo njegovih milijonov! Jaz — moji gospi —
človek brez — »meščanskih« fraz — ne bi pro¬
dal, ako že ne vsled drugih vzrokov, pa vsaj radi
nežnosti občutkov, radi naklonjenosti do vaju, ker bi
se bal zadati vama udarec. Toda za špekulacije po¬
trebuje človek gotovine — in podpore, časih se morda
ti milijoni spremene v velik vprašaj. Mogoče, da
si jih Kromicki pridobi, mogoče, da mu ta prodaja po¬
more k temu, toda ko bi jih bil imel poprej, ne bil bi
ranil tako občutljivo žene, in ne bil bi ji prodal streho
z glave. Teta mi piše, da je takoj po prodaji odpo¬
toval v Bak, potem pa v Turkestan. Angelica je pre¬
mlada, da bi mogla ostati sama, zato bo bivala ves ta
čas pri materi, mati pa sedi v Ploševu, deloma radi
tega, ker se vsled bolezni ne more ganiti, deloma pa
zato, ker je teta ne pusti od sebe, ona pa se tudi noče

— 197  —

zameriti teti. Poznal sem Angelico preveč dobro, da
bi ji mogel očitati dobičkarijo. Ona povsem ne misli
na dobičkarijo. Toda mati, ki je hotela zagrniti ves
svet za svojo edinico, računa nato, da teta ne pozabi
na njo v svoji oporoki. Njeno mnenje je tudi opravi¬
čeno. Teta, ki ni nikdar verjela preveč v milijone
Krorniekega, mi je dala to nekolikokrat razumeti, kaj¬
pada z nemirom in pokorščino; ona si namreč misli,
da vse to, kar ima, pripada Ploševskim, torej se boji,
da ne bi zrl na njeno namero, kakor na kako oškodbo
rodu. Kako me vendar slabo pozna. Ko bi bila
Angelica sedaj brez črevljev ter bi za en par bilo
treba dati Plošev skupno z ostalim mojim imetjem —
pa bi ga dal. Morda bi izviralo to iz zlobne želje, da
bi se postavil s tem po robu Kromickemu, toda dal
bi ga na vsak način.

V ostalem pa do tega ne pride. Neprestano mi¬
slim na to, da bivata ti gospe v Ploševu in da osta¬
neta ondi dotlej, dokler bo trajalo potovanje Kromic-
kega, to je, Bog sam ve kako dolgo. Torej bom videl
vsaki dan gospo Kromicko... Pri misli na to se me
plašču j e neki nemir, v katerem tiči tudi radovednost,
na kak način se vravnajo naši odnošaji — kak bo
pregled raznih dogodkov, kateri bi mogli nastati, ko
bi moje razpoloženje in moji občutki do nje bili drugi.
Jaz ne varam samega sebe nikdar, zato ponavljam še
enkrat, da se grem zdravit, da gospe Kromicke ne
ljubim in je ne bom ljubil, da imam celo nadejo, da
mi pogled na njo prežene iz mojega srca nekdanjo
Angelico bolje nego vsi »fiordi« in »glejzeris toda ne
bil bi sam svoj, ne bil bi človek, ki je dolgo živel in

— 198

mnogo mislil, ako ne bi videl teh nevarščin, kakoršne
bi v vseh drugih pogojih mogle ustvariti podoben
položaj.

Ko bi se namreč hotel maščevati — ko bi me
samo to ime : gospa Kromicka, ne odpehavalo tako,
kakor me odpehava — kaj bi me moglo ovirati in za¬
držati ? Vsaj v tem tihem, od mesta oddaljenem Plo-
ševu, bi bila midva sama in ti dve stari gospe, na¬
ivni kakor otroci v svoji nikdar neskaljeni čednosti.
Znana mi je v tem oziru teta in gospa Celina. V
višjih krogih naše družbe je pogostoma mogoče nale¬
teti na ženske, pokvarjene do dobrega ; nahajajo se
pa tudi take, zlasti med starejšim pokoljenjem, katere
prekoračijo svoje življenje, rekel bi najprimernejše,
po angeljsko, ter si ne omažejo nikdar svojih mislij s
pojmi zlega. V glavi take tete, ali take gospe Ce¬
line nima prostora misel, da bi Angelici, ko se je že
omožila, mogla še groziti kaka nevarnost. Angelica
sama pripada takim ženskam. Ona bi ne bila zavrgla
moje poslednje prošnje, ko bi ne bilo tega, da je že
poprej dala svojo besedo Kromickemu. Toda te vrste
Poljakinj sirajše razdero srce nego besedo. Pri pomi¬
sleku na to se me polašča jeza. Tlačim v sebi potrebo,
ki jo čuti vsak človek — potrebo, poizvedovati lastno
resnico; nočem ničesar dokazovati gospej Kromicki,
toda ko bi se našel kdo, ki bi dokazal te vrste žen¬
ski, da se prava narave, pravice srca ne teptajo brez
kazni, da so ta prava močnejša nego umetne etične
doktrine, da se podobno ravnanje maščuje bi bil
zelo srečen. Res, da sem z ozirom na Angelico mnogo
zakrivil, toda hotel sem odkritosrčno vse poravnati —

— 199  —

in ona je vedela to, ali vendar me je zavrgla... Zavrgla
me je gotovo radi tega, da je mogla reči sama sebi :
»Jaz nisem Leon Ploševski, dala sem svojo besedo,
torej tudi ostanem mož-beseda.« To ni čednost, to je
suhota srca; to ni junaštvo, marveč budalost, to ni
poštenost vesti, marveč njena ničemurnost. Ne morem
in ne morem pozabiti!...

Mogoče je tudi, da bo gospa Kromicka igrala
pred menoj vlogo žrtve in da mi bo vse njeno obna¬
šanje govorilo več ali manj razločno: »Ti si kriv !«
Prav ! Videl sem tudi že take reči na svetu : Kakor
imajo umetne cvetice to napako, da ne diše, imajo
umetni trnjevi venci tudi to vrlino, da ne zbadajo,
torej jih človek rajši nosi na glavi nego klobuk. Ko-
likorkrat sem videl tako žrtev, ki se je omožila navi¬
dezno iz obupnosti, imel sem voljo reči ji: »Lažeš !
bila si morda žrtev, ali si vsaj verjela .to, dokler se
on, sedanji tvoj mož, ni približal k tebi prvič v do¬
mačih čevljih. Od tega trenutka si nehala biti pate¬
tična, ter si samo smešna in plitka, a te tem bolj, ko¬
likor bolj se predstavljaš kot žrtev.«

Dne 6. malega travna.

Kako lepa in pametna je grška beseda »Ananke«.
Bilo je nekje zapisano, da radi te ženske ne doživim
miru niti takrat, kadar se jenjam brigati za njo. Vse¬
kakor pa me je močno razburila misel na to prodajo
in na njen prihod v Plošev. Preteklo noč sem slabo
spal; razna vprašanja so se mi vrivala v glavo in
iskal sem odgovora na ista. Prizadeval sem si rešiti

zagonetko, ali bi imel na primer pravico privesti gospo
Kromicko s poti dolžnosti v blodnjak — ali ne ? No¬
čem tega storiti in tudi ne storim, ker me gospa Kro-
micka ne miče — toda, ali bi imel pravico ? Popolnju-
jem si življenje s podobnimi »to be or not to be?«
ker se nimam s čim drugim živiti. Taka premišlje¬
vanja ne spadajo pred najvišja svetu znana razkošja,
ker so najpogosteje podobna pasji igri, ki lovi svoj
lasten rep: ničesar ne vjamem, ničesar ne dosežem,
in se utrudim — toda to tolažbo imam, da je pretekel
zopet en dan, ali ena noč več. Obenem sem zapazil,
da pri vsem svojem skepticizmu, sem še sposoben za
dvome, katerih bi se nikakor ne sramoval sam plošev-
ski vikar. Novodoben človek je sestavljen iz toliko
nitij, da ko se hoče razplesti, se še tem huje zamota.
Zaman sem si ponavljal nocojšno noč, da je to ven-
dar-le čista teorija, toda da imam tudi pravo. Nekak
glas iz župne cerkve mi je dejal brez prestanka:
Ne! ne;! ne! Treba pa je potisniti take dvome za
ušesa, ker to je zame vprašanje duševnega ravnotežja.
V tej večerni uri se nahajam v takem priličnem raz¬
položenju. Danes popoldne sem čul v hiši znanega sli¬
karja, kako je gospa Davisova dokazovala dvema
francoskima pisateljema, da ženska mora ostati vse
svoje življenje nepristopna, bodisi tudi le samo : »pour
la nettete du plumage!« Maleschi je ponavljal: »Oui!
oui!... du plumaze !« jaz pa sem si predstavljal, da so
se vsi raki Sredozemskega morja prevrgli na hrbet
ter moleč, klešče kvišku, prosili Jupiterja groma.

Mimogrede omenjam, da si je Davisova izposo¬
dila to besedo od mene, jaz pa sem si jo izposodil od

— 201

Feuilleta. Ohranil pa sem vendar vso resnobo; nisem
se drznil niti smejati se, marveč sem zašel v nekako
veselo in cinično razpoloženje, kakor odseva še sedaj
v meni in katero je vedno najboljše orožje proti
dvomom.

Torej dalje! Ali bi imel pravico zaljubiti se v
gospo Kromicko, in v slučaju, ko bi se mi to posre¬
čilo, z voditi jo š poti dolžnosti ? Zrl sem na to s sta¬
lišča časti, tako, kakor to stvar sploh pojinijo ljudje,
ki smatrajo sami sebe za »gentlemane« in katere ves
svet smatra za take. Evo, ne najdem niti ene določbe,
ki bi mi branila tako postopati. Na prvi pogled je ta
najčudnejši izmed kodeksov, kakoršni se sploh dobe
pod solncem. Kajti, ako komu ukradem denar, po poj¬
mih sveta, pade sramota name, kakor na tatu, oni,
ki je okraden, pa se reši čist te reči, ako pa ukra¬
dem komu ženo, takrat jaz kot tat ostanem čist
in sramota pade na okradenega. Kaj je to ? Ali
je to prosto oddaljenje nravstvenega smisla, ali med
krajo denarnice in med žensko obstoji taka razlika,
da se podobni prestopki celo ne smejo sestavljati?
Večkrat sem že premišljeval to, ter prišel do prepri¬
čanja, da to ni eno in isto. Človeško bitje ne more
biti taka last kakor reč — in kraj žene je dejanje
dvostranske volje. Čemu bi imel jaz priznavati pra¬
vico moža, ako je pa ne priznava žena sama? Kaj je
meni on mar? Evo, tu vidim bitje, ki hoče pripadati
meni, in jaz ga vzamem. Njenega moža jaz ne poznam
in njene prisege niso moja stvar. Kaj me ima zadrže¬
vati, ali morda spoštovanje do zakona? Ali evo, ko
bi ljubil, ko bi mogel ljubiti gospo Kromicko, pa bi

— 202  —

kričal iz globeli svoje notranjosti: ugovarjam njenemu
zakonu, ugovarjam njenim dolžnostim do Kromickega ;
jaz sem oni črv, katerega ta zakon tepta z nogo, ka¬
teri se vije od bolečine — in mene, kateri bi v po¬
slednjem zdihljeju hotel vgrizniti to nogo, zapovedujejo,
naj jo spoštujem. Zakaj? Cernu? Kaj je meni mar
taka društvena naprava, katera stiska iz mene vso
kri, vse veselje do življenja? Istina, da se nahaja tak
red v naravi, da se ljudje žive od rib, toda naročite
spoštovati tak red ribi, kateri živi postrgajo luskine,
predno jo položijo v. lonec! Ugovarjam in grizem! —
evo, to je moj odgovor. Spencerovskega ideal popolno
razvitega človeka, v katerem se individualni nagoni
nahajajo v polnem soglasju z družabno napravo, —
to je samo postulat. Vem, dobro vem, da bi me Snia-
tinski pobil z enim vprašanjem: »Torej si ti privrže¬
nec proste ljubezni ?« Ne, nisem. Jaz sem le za samega
sebe. I amfor myself ! Nočem v ostalem vedeti ničesar
o vaših teorijah. Ako se ti zaljubiš v drugo ženo, ali
tvoja žena zaljubi v drugega moža, bomo videli, ko¬
liko so vredni vaši predpisi, paragrafi, spoštovanje do
družabnih naprav. V najslabšem slučaju sem le nedo¬
sleden. Takisto nedosleden sem bil, ko sem jaz, skep¬
tik, dal za eno mašo na namen Leona in Angelice, ko
sem molil kakor otrok in požiral solze kakor bedak.
Pa tudi za prihodnost obljubujem biti vedno nedosle¬
den, kolikokrat mi bo to bolj ugajalo. Na svetu se
nahaja, samo ena logika ■— logika strasti. Razum ne¬
kaj časa samo svari, ali potem, ko se spusti konj v
dir, sede na kozla ter samo pazi, da se voz ne bi
strl. Človeško srce se ne more zavarovati proti lju-

— 203  —

bežni, ljubezen pa je taka prvina, taka moč, kakor je
pritok in odtok morja. Ženske, ki je zaljubljena v
moškega, niti peklenska vrata ne premagajo, ker pri¬
sega pri poroki je le posvečenje ljubezni — toda ka¬
dar je ona le dolžnost, takrat jo prvi večji pritok vrže
nalik ribi na pesek. Ne morem se zavezati, da mi
brada ne bo več rastla, ali da se ne bom staral — in
kadarkoli to storim, se pravo življenja razgrne nad
menoj in mojimi dolžnostmi.

Čudna stvar : vse to, kar pišem, je, kakor sem že
dejal, čista teorija. Nimam nobenih takih namenov,
katere bi moral pred seboj opravičevati, ali vendar
podobne misli razburjajo, in tudi sedaj so me razbu¬
rile do te stopinje, da sem moral pretrgati pisanje.
Moj mir je vendar vražje umeten. Celo uro sem
hodil semtertje po sobi in končno sem dognal, kaj me
je tako razgrelo. Evo, zelo pozno je že. Skozi okna
vidim kupolo cerkve Invalidov, ki blišči v mesečni sve¬
tlobi, kakor se je bliščal ob svojem času sv. Peter,
ko sem poln nadeje hodil po Pincio ter mislil na An¬
gelico. Nehote sem se udal tem spominom. Naj že bo,
kakor hoče in kakor je, to je vendar-le gotovo, da bi
mogel biti srečen in da bi ona lahko bila desetkrat,
stokrat srečnejša. Da, še danes, ko bi imel celo kake
skrite namene, ko bi ona bila zame ne vem kaka
skušnjava, umaknil bi se pred njeno nesrečo. Sama
misel na to bi mi odvzela podjetnost in odločnost.
Imel sem v sebi celo gorovje občutljivosti za njo.

Toda to so čudne reči. Skeptik, ki sedi v meni.
mi vsiljuje neko vprašanje : ali bi bila v danem slu¬
čaju res tako nesrečna? Zapazil sem večkrat v živ-

— 204 —

ljenju, da ženske so le dotlej nesrečne, dokler se bo¬
rijo. Ko se pa zmaga odloči, nastane brez ozira na
posledice čas miru, sladkosti, sreče... Poznal sem ne¬
koč tu v Parizu žensko, katera se je cela tri leta bo¬
rila v največji muki s seboj, ali potem, ko je zma¬
galo srce, ji je ostalo samo eno očitanje vesti, nam¬
reč to, da se je upirala tako dolgo.

Toda čemu se vprašujem vse to, čemu si rešujem
te probleme? Vem, da je vsako načelo mogoče doka¬
zati in nad vsakim dokazom zdvomiti. Tisti dobri časi,
v katerih so ljudje dvomili o vsem, izvzemši o spo¬
sobnosti razuma za spoznavanje resnice od laži, dobro
od slabega — so minili. Sedaj vidim naokrog le blod¬
njak in blodnjak. Bolje je, da mislim na bližnje po¬
tovanje... Ali ta Kromicki je prodal posestvo svoje
žene in jo ranil tako globoko... Moral sem si zapisati
to s črnim na belo, ker drugače še ne bi hotel tega
verjeti...

Dne 10. malega travna.

Včeraj sem šel k Davisovi po slovo in naletel na
pravi koncert. Zdi se mi, da se je Lavra istinito za¬
ljubila v godbo. Plilstova je svirala na fisharmoniju.
Vedno jo vidim rad, pred vsem drugim pa jo imam
rad takrat, kadar sede k »melodijonu« in zasvira
prve akorde ter ima oči povešene na klavijaturo. V
njej tiči nekaka resnoba, zbranost duha in nena¬
vadni mir. Takrat me spominja na sveto Cecilijo, ka¬
tera mi je najbolj simpatična izmed vseh svetnic in
katero bi bil ljubil, ko bi bil njen sovrstnik. Škoda,
da je Klara tako velika; kadar jo človek vidi svira-

205  —

rajočo, pa pozabi na to. Sedajpasedaj se njene pove¬
šene trepalnice dvignejo, kakor bi se hotela spomniti
nekakega glasu, ki ga začuje na višavah ob času na-
vdihnenja — in takrat je videti sama kakor navdah-
nena. Po pravici ji je ime Klara, kajti bolj prozorno
dušo je težavno najti. Rekel sem, da jo rad vidim, ali
nikakor je ne poslušam rad; njene godbe, škoda, še
vedno ne razumem ali vsaj lovim s težavo njene
misli. Mislim pa vendar, da navzlic mojim zlobnim in
drznim opornnjam ima ona nenavaden talent.

Ko je nehala svirati, sem se ji približal in ji na
pol v šali naznanil, da je napočil trenutek za odhod
v Varšavo, da ji torej vsled najinega davnega dogo¬
vora napovedujem, naj bi bila pripravljena. Z začu-
jenjem sem zapazil, da smatra moje besede za resne.
Odgovorila mi je, da se res že dolgo odpravlja v Var¬
šavo ; ali kar se pripravnosti tiče, da je vprašanje,
kako vzeti s seboj staro sorodnico, ki jo spremlja po¬
vsod, in gluho klavijaturo, na kateri uri prste celo v
vagonu.

Nekoliko me je to prestrašilo. Ako zares pojde,
ji bom moral vsaj nekoliko pomagati v priredbi kon¬
certa, jaz pa bi najrajše odrinil v Plpšev. V ostalem
slučaju jo izročim v roke Sniatinskemu, kateri ji
utegne biti koristnejši nego jaz. Sicer pa je Hilstova
hči bogatega obrtnika iz Frankfurta, in njen gmotni
vspeh je za njo postranska reč. Osupnila me je vendar
naglica, s kakoršno se je odločila za to potovanje. V
prvem hipu sem ji hotel celo povedati, da se strinjam
z njeno klavijaturo, toda misel, vzeti s seboj staro
sorodnico, smatram za manj srečno. Mi možje smo

— 206  -

tako privajeni, da vedno in povsod prežimo na žen¬
ske in da se mladi in čedni ne približa nijeden brez
postranske misli. Kdor trdi drugače, ta hoče le žensko,
da bi mu tem lažje padla v njegove mreže. Kar se
mene tiče, se mi sučejo v tem hipu vse druge misli po
glavi, vendar pa je ona stara sorodnica napravila
n&me vtis ovire, in to tembolj, ker bržkone moja
oseba igra nekako ulogo v tej urni odločitvi. Pariz je
v ostalem širše polje za muzikalne vspehe nego Var¬
šava ; ker pa Klari za dobiček ne more biti mar, čemu
torej hoče oditi? Lavra, kakor sem že omenil, mi je
že davno dala razumeti, da goji Hilstova do mene
nekaj več nego nagnjenje... čudna ženska je ta Lavra.
Klarina nedolžnost vzbuja v njej nevošljivost, toda
samo tako, kakoršno bi vzbujala na primer izvirna
dragotina, bogat diadem, sijajni venec... Vedno le
vprašanje lepotičja... nič več. Gotovo le radi tega bi
rada potisnila to orjaško dete v moje roke. Zame
Lavri ni dosti mar; ker jaz sem le lepotičje, kakoršno
je že nosila na vratu.

Ta ženska mi je doprinesla nehote toliko zlega,
da bi jo moral sovražiti — ali ne morem. Najpoprej
mi pravi vest, da ko bi se tudi ne bila pojavila na
poti mojega življenja, bi bil poiskal nekak drugi,
enako nesrečen način v potrato svoje sreče ; drugič,
kakor je satan zavržen angelj, tako je sovraštvo spre¬
vržena ljubezen, jaz pa Lavre nisem ljubil nikdar.
Jaz gojim do nje nekako preziranje, kar je nekaj dru¬
gega, pa tudi ona mi plačuje v tem oziru z enakim
denarjem. Dopuščam celo, da mi želi huje nego
jaz njej.

— 207

i

Kar ss tiče Klarinih občutkov do mene, more
imeti Lavra nekoliko prav. Danes se mi je predsta¬
vilo to jasneje nego kedaj poprej. Ako je temu tako,
pa sem ji hvaležen. Sedaj imam prvikrat v svojem
življenju voljo, skleniti prijaznost z žensko, in ne ope¬
hariti jo za zaupanje. Duša, ki je tako nemirna, kakor
je moja, se more v takem slučaju pomiriti v podobni
prijaznosti.

Danes sva se razgovarjala s Klaro kakor dva
prijatelja. Njena razumnost ni preveč obširna — na¬
sprotno pa je jasna, dobro razločevajoča to, kar sma¬
tra za zlo in odurno, od tega, kar smatra za dobro
in lepo, in radi tega ni napačna. V njej tiči nekako
duševno zdravje, ki se v ostalem pogostoma nahaja
pri Nemcih. Ko sem občeval ž njimi tupatam, sem za¬
pazil, da se take vrste tipov, kakor sem jaz, med
njimi ne dobi mnogo. Nemci, takisto kakor Angleži,
so pozitivni ljudje, ki vedo, kaj hočejo. Večkrat se po¬
tapljajo tudi oni v tem brezkrajnem morju dvomov,
toda delajo to metodično kakor občutljivi ljudje in ne
kakor geniji brez področja, radi česar njihovo tran-
scedentalno modroslovje, njih sedanji naučni pesimi¬
zem, njihov poetični »weltschmerz«, imajo le teoritičen
pomen. V praksi pa se znajo dobro prilagoditi po¬
gojem življenja. Po naukih Hartmana je ljudstvo tim
močneje, čim vestnejše živi, ah prav ta Hartman
kliče v praksi Nemcem povsem hladokrvno, naj oja¬
čijo svoj živelj na stroške Poznanjcev. Toda ne mene
se za ta slučaj, ki spada v ostalem v kategorijo člo¬
veških nečimurnostij, si Nemci ne jemljejo teorij pre¬
več do srca, in radi tega so mirni in sposobni za delo.

208  —

Tak mir uživa tudi Klara. Vse to, kar more prevrniti
človeško dušo do dna, se je moralo odbijati ob njena
ušesa, toda vse to je nekako zdrsnilo po njej, ne da
bi prešlo v njeno kri, radi česar tudi nikdar ni zdvo-
mila nad svojo istino, kakor tudi ne nad svojo godbo.
Ako goji ona do mene več nego simpatijo, je to brž¬
kone nekak občutek, ko se ne zaveda in ne želi ni¬
česar. S trenutkom, ko bi nehal biti tak, bi se pričela
njena drama, ker ne mogel bi ji povrniti te ljubezni;
mogel bi se le okoristiti z onim občutkom na način,
ki bi ji prinesel nesrečo. Ne domišljujem si sicer, da
bi se mi nobena ženska na svetline mogla vpreti; pač
pa sem tega mnenja, da se nobena ženska ne more
vpreti človeku, katerega istinito ljubi. Izrazi »trdnjava
oblegovana, trdnjava dobljena«, spadajo res med iz¬
rabljene besede, toda oprte so na resnico ter so še
stokrat resničnejše, ako se prilagodijo ženski, ki nosi
za ozadjem svoje čednosti v prsih takega izdajico,
kakor je srce. Toda Klara more biti mirna. Potovati
moremo v miru : ona, jaz, stara sorodnica in gluha
klavijatura.

Dne 16 . malega travna.

Že pred tremi dnevi sem dospel v Varšavo, toda
doslej še nisem utegnil odriniti v Plošev, ker takoj po
dohodu so me jeli boleti zobje in lice imam zabuhlo.
Tako pa se nočem predstaviti tem gospem.

Videl sem že Sniatinskega, teta je tudi že bila
pri meni ter me je pozdravila kot izgubljenega sina.
Angelica je dospela pred enim tednom.

Njena mati je toliko bolna, da so zdravniki, ki
so jo iz početka hoteli poslati v VViesbaden, sedaj

209  —

spoznali, da ne bi prebila tega potovanja. Torej ostane
v Ploševu, dokler se ji ne vrne zdravje ali ne pride
smrt — in Angelica ostane pri njej, ako Kromicki ne
izvrši urno svojih opravkov ter ne spozna za pri¬
merno, se nekje stalno naseliti. Med tem pa iz tega,
kar mi je teta povedala, posnemam, da bo trajalo nje¬
govo potovanje nekoliko mesecev. Prizadeval sem si,
izvleči iz tete čim največ novic o Angelici, in bilo mi
je to tem lažje, ker občuje teta z menoj brez vsakih
ovir. Teta sploh ne dopušča, da bi omožena ženska
mogla koga zanimati drugače nego sorodnica, ter se
rajše niti ne ukvarja s podobnimi vprašanji. Zato je
govorila z menoj odkritosrčno o tej prodaji, katere
niti ona sama ne more oprostiti Kromickemu. Proti
koncu se je je polastila taka jeza, da si je pretrgala ve¬
rižico, ki jo ima okrog vratu, radi česar ji je ura
padla na tla.

»V oči mu povem,« je dejala, »da je dvojnotera
malopridnost. Hotela sem že posoditi mu denar. Toda
kaj bi mu to tudi hasnilo! Te njegove špekulacije —
so propad ! Ne vem, kaj pride iz njih, toda med tem
on vse vtakne v nje. Naj se mi le prikaže, takoj mu
to povem, da spravi še Angelico in Celino v propast,
sam pa pride na boben. Kaj so mari tema ženskama
milijoni, ako se pa morata jokati za vsakim grošem.
Malopridnost in ničesar več ! Vedno sem mrzila to
posušeno gobo, in prav sem imela.«

Na to vprašam teto, ali je govorila o tem odkri¬
tosrčno z Angelico.

»Z Angelico ?« mi odvrne. »Prav, da si prišel, da
se vsaj morem dovolj nagovoriti. To mi prinese olaj-

14

— 210

šavo. Z Angelico ni mogoče govoriti o tem odkrito¬
srčno. Nekoč se nisem mogla več premagati, pa sem
začela, ali ona se je skremžila in se potem spustila v
jok. »Moral je, moral, moral!« to je bilo vse. Ona ne
pusti ziniti besede o njem, da, hotela bi vse njegove
napake skriti pred svetom. Toda mene, starke, ne
prekane : v duhu ona isto tako graja to prodajo ka¬
kor jaz.«

»Torej vi, teta, mislite, da ga ona ne ljubi?«

Teta me začudeno pogleda.

»Kaj? Ali koga bo neki ljubila? Prav radi tega
se muči, ker ga ljubi. Toda nekaj drugega je ljubiti,
in zopet kaj drugega: videti slabe strani.«

Jaz nekako drugače smatram to zadevo, toda
rajše sem molčal o tem pred teto; med tem je ona
nadaljevala:

»Najbolj mu zamerim to, da je on človek, ki laže.
Zagotovil je Celini in Angelici, da v enem letu ali
najdalje v dveh letih zopet kupi nazaj to posestvo.
Povej, ali je to mogoče? Govori! Toda ti ženski se
vtrjujeta v prepričanju, da bo tako.«

»Po mojem mnenju je to povsem nemogoče. On
bo »špekuliral« naprej tako, kakor doslej.«

»Tudi on ve to, še bolje nego mi, torej ženskama
nalašč laže.«

»Morda radi tega, da se ne bi mučili po ne¬
potrebnem.«

Tete se polasti še večja jeza.

»Kaj je to: ne mučili? Ne bili bi se mučili, ko ne
bi bil prodal. Ne brani ga zaman! Vsakdo ga mora
grajati radi tega. Hvastovski ni mogel premagati svoje

— 211  —

jeze. On si je šel ogledat posestvo ter rekel, najsi bi
tudi denarja od nikoder ne bilo, bi si v par letih upal
očistiti to posestvo dolgov, in jaz bi prva dala denar
— pa tudi ti bi ga dal. Ali bi ga dal? Vidiš! Ali se¬
daj je vse propalo!«

Na to jo jamem izpraševati po Angeličinem zdravju.
Popraševal sem s skritim, čudnim, nepojasnivim ne¬
mirom, ker sem se bal čuti kaj takega, kar bi bilo po¬
vsem naravno, kar je bilo v zvezi s stvarjo, kar pa
bi vendar pretrgalo popolnoma, sam ne vem radi
česa, moje živce. Velik ubožec sem ! Na srečo je teta
razumela, za kaj mi gre, ker mi je odgovorila tako
jezno kakor poprej:

»Za nič ni sposoben !... Posestvo je znal prodati
ali za nič ni sposoben!«

Takoj sem obrnil razgovor na drugi predmet.
Povedal sem teti, da se je pripeljala skupno v vlaku
z menoj največja sočasna igralka na glasovir, ki je
obenem premožna oseba, ki si ničesar ne želi, kakor
prirediti par koncertov za reveže. Teta se odlikuje s
posebnim duševnim razpoloženjem. Najpoprej se je,
jela hudovati na Hilstovo, češ, čemu ni dospela po
zimi, ker takrat je čas za koncerte najbolj primeren ;
šele potem si je domislila, da še ni prepozno in kar v
tej sapi je hotela steči h Klari. Komaj sem utegnil
teti pojasniti, da bo bolje, ako ITilstovi poprej napo¬
vem njen prihod. Teta je načelnica nekolikih dobro¬
delnih društev ter smatra za svojo čast, pridobiti si
za nje, kolikor se le dd na račun drugih društev, po¬
trebnih denarnih sredstev — torej se boji, da je kdo
ne bi prehitel.

14 *

Odhajaje me je vprašala:

»Kedaj se preseliš v Plošev?«

Odgovorim ji, da se ne mislim preseliti. Na poti
sem si mislil, da bo bolje, ako ostanem v Varšavi.
Plošev je za miljo oddaljen, torej pojdem tje vsako
jutro, zvečer pa se vrnem. Meni je to vseeno, ljudje
pa me vendar ne bodo mogli vleči črez zobe. Ljubo
mi je, da bi si gospa Kromicka ne mislila, da mi je
mar za to, da stanujem ž njo pod eno streho. Tudi v
razgovoru s Sniatinskim sem omenil, dasi le tako ne¬
kako mimogrede, da. se ne mislim preseliti v Plošev.
Zapazil sem, da je spoznal to za povsem prilično ter
je kazal celo voljo, spregovoriti obširnejše o Angelici.
Sniatinski je kaj razumen človek, ali vendar ni razu¬
mel, da različni odnošaji vstvarjajo različne odnošaje
celo med najbližjimi prijatelji. Prišel je k meni tak,
kakor bi bil še doslej oni Leon Ploševski, kateri je
trepetal kakor list, ko gaje  prosil v Krakovu pomoči.
Približal se mi je z ono isto rezko odkritosrčnostjo
ter mi hotel takoj roke do laktov poriniti pod rebra.
Hipoma pa sem ga ustavil, radi česar je bil nekoliko
začuden.

Šele pozneje se je prilagodil mojemu razpolo¬
ženju, in jela sva se razgovarjati tako, kakor bi se
ne bilo nič zgodilo. Vsekakor pa sem videl, da ga za¬
nima moje sedanje razpoloženje; ker ni mogel narav¬
nost, me je jel opazovati po strani z vso neukretnostjo
pisatelja-umetnika, ki je globok psiholog in bister ana¬
litik, kadar sedi pri svoji pisalni mizi, ali po dijaško
naiven človek v praktičnem življenju.

— 213  —

Ko bi bil imel pri roki piščalko, bi mogel, kakor
svoje dni Hamlet, dati mu jo v roko in mu reči:
»Prosim te, zasviraj, ako pa praviš, da ne znaš, kako
moreš misliti ti, ki ne moreš izvabiti iz koščka lesa
glasu, da zasviraš po svojem nagnjenju na moji
duši.«

Sinoči ponoči sem čital Hamleta že ne vem ka-
terik at v življenju, in od tod mi je došla ta primera.
To je zame sploh nekaj nerazumljivega, da novodo¬
ben človek v vsakem položaju, v vsakem najbolj no¬
vodobnem in zložnem duševnem stanju ne najde v
nikaki reči toliko analogije s seboj, kolikor se je na¬
haja v tej drami, oprti na surovi in sangvinični legendi
Holinshaeda. Hamlet, to je človeška duša, kakoršna je
bila, kakoršna je in kakoršna bo. Po mojem mnenju
je Schakespaere prekoračil v njem celo mejo, določeno
genijem. Homera in Danteja razumem na tleh njune
dobe. Razumem, da sta mogla storiti to, kar sta sto¬
rila — toda na kak način je ta Anglež mogel v sedem¬
najstem stoletju začutiti vse »psihoze«, ki so last
devetnajstega stoletja, to mi ostaja navzlic vsem štu¬
dijam o Hamletu večna zagonetka.

Davši torej Sniatinskemu Hamletovo piščalko, sem
priporočil njegovemu varstvu Hilstovo; na to sem jel
govoriti ž njim o njegovih dogmah. Povedal sem mu,
da prav koprnenje po domovini in čustvo dolžnosti je
bilo vzrok mojega prihoda. Toda govoril sem to s tako
malomarnim glasom, da Sniatinski ni vedel, ali se ne¬
koliko šalim, ali zares javljam svoje prave občutke.
In znovič se je ponovila prikazen, o kateri sem že
omenil v Parizu. Ona nravstvena preteža, katero so

— 214  —

dali Sniatinskemu nad menoj poslednji dogodki, se je
tajala vsaki hip. Niti sam ni vedel, kaj si ima misliti.
Razumel je samo eno reč: da me s starimi ključi ne
odpre. Pri odhodu, ko sem mu znovič priporočal Hil-
stovo, me je bistro pogledal in dejal:

»Ali se za njo dosti brigaš?

»Dosti, ker to je oseba, do katere gojim veliko
prijaznost in še večje spoštovanje.«

Na ta način sem vso njegovo pozornost zaobrnil
na Hilstovo. Bržkone si domišljuje, da je to nekaka
nova ljubezen. Jezen je odšel. On nikdar ne zna niče¬
sar skriti. Duri je zaprl nekoliko premočno za seboj ;
ko pa sem se vračal, pospremši ga iz sobe, nazaj v
prednjo sobo, sem slišal, kako je stopal črez štiri stop-
njice naenkrat in žvižgal jako glasno, kar dela vedno,
kadar ni zadovoljen s kako rečjo.

V ostalem sem mu povedal resnico, da se zavze¬
mam za Hilstovo. Danes sem pisal Klari, pojasnuje
ji, radi česa je nisem obiskal doslej — in prejel sem
takoj odgovor. Klara je vsa razvneta nad Varšavo in
zlasti nad ljudmi. Vsi znameniti tukajšni skladatelji
so jo že v teku treh dnij obiskali, prekašali drug dru¬
gega v uljudnosti in ji ponujali pomoč. Piše, da tako
odkritosrčnih ljudij ni srečala v nobenem mestu. Do¬
puščam, da ko bi se nameravala tu za stalno nasta¬
niti, da bi ne bili tako odkritosrčni do nje, dasi ima
ona ta dar, da si povsod nakloni prijateljev.

Obiskala je že nekoliko mesto in najbolj so ji
po godu Lazienke. Jaz sem tega jako vesel, in to tem¬
bolj, ker je pokrajina, ko je prekoračila mejo, napra¬
vila na njo kaj težkoten vtis. Resnica, v tej pusti in

— 215  —

mokrotni okolici oko nima na čem počiti, in treba se
je k večjemu tukaj roditi, da dobi človek nečesa mič¬
nega. Klara, zroča skozi okna vagona, je ponavljala
vsaki hip: »Oh, sedaj razumem Šopena !« Pravzaprav
ga vendar ne razume, niti ga ne čuti, takisto kakor
ni znala čutiti te krajinske slike.

Jaz, dasi sem po duhu otrok izza meje, imam
vendar po nekem »atavizmu« dar, da čutim z našo
naravo, in z začudenjem sem trdil že večkrat, da ko-
likorkrat se na pomlad vrnem v domovino, ne morem
se nasititi pogleda na njo. Ali po pravici rečeno: kaka
prikazen je to ? Večkrat sem si nalašč hotel predsta¬
viti, da sem tujec-slikar, da nimam nobenih občutkov
ter gledam objektivno kakor tujec. Takrat je ta kra¬
jina napravila name povsem tak vtis, kakor bi ga
načrtalo dete, ki zna črtati samo črte, ali kak divjak.

Te mokrotne njive, mokre livade, čveterooglate
koče, dvorske topole na koncu obzorja, končno ob¬
širno prostranstvo, zarobljeno s pasom gozda, to »de¬
set milj ničesar«, kakor pravijo Nemci, vse to mi je
privabljalo vedno na misel nekake prvotine krajinske
slike z vsem uboštvom mislij in črt. Šele črez trenu¬
tek, kadar neham gledati kot tujec, kadar začnem ču¬
titi preprostost razgleda, vteloviti se v to neizmerno
širokost, v kateri se vsaka načrtana podoba tako
topi, kakor duša v nirvani — imajo one za moje oči
ne samo umetniško mičnost priprostosti, marveč obenem
delujejo name na pomirjajoč način.

Morem na primer občudovati Apenine, toda moj
duh se ne zna vglobiti vanje, ter se z lakti upira ob
nje. Zastran tega mora prej ali slej napočiti vtruje-

— 216  -

nost. človek počiva v resnici le v slučaju, ako se stopi
v tem, kar ga obkoljuje; stopiti pa se more edino ta¬
krat, kadar imata on in njegova duša skupno, druga
drugi prilično organizacijo. Nostalgija nastane prav¬
zaprav iz tega, da se izključi duša iz stvari, ki jo ob¬
koljujejo. Zdi se mi, da to osnovo duševnega sorod¬
stva bilo bi še mogoče širje prilagoditi. Nemara se
zdi komu čudno, da jaz, izrejen za mejo in prešinjen
z ondotno oliko, izpovedujem podobne nazore, toda
rečem še več: evo, celo ženska — tujka, bodisi še naj¬
lepša, ostane zame v prvi stopinji le prikazen žen¬
skega spola, ne pa pojav ženske duše.

Spominjam se, kaj sem pisal v svojem času o
Poljakinjah. Toda to ne ovira drugo drugega. Videti
morem njihove hibe, obenem pa čutiti se jim bližji
nego tujkam. V ostalem se mi je večina mojih nekda¬
njih nazorov ogulila nalik stari obleki.

Toda dovolj o tem! S sramoto in začudenjem
sem zapazil, da vse, kar sem napisal, je bilo le govor
o samem sebi. Tako je, tako! Razpravljam o krajin¬
skih slikah, o nostalgiji, v resnici pa so vse moje misli
v Ploševu. Nočem tega priznati, toda treba je ! V
meni tiči nemir, podoben nekako tesnobi v prs h.
Lahko mogoče, da bo prihod in bivanje tam brezpri-
merno lahkejše, nego si to sedaj ob pričakovanju
predstavljam. Vsak predvečer je neznosljiv. Ko sem
bil še deček, sem imel nekoč dvoboj, in spominjam
se, da sem bil nemiren samo na predvečer. Prizade¬
val sem si tudi takrat misliti na kaj drugega, ali prav
kakor danes zaman. Moje misli niso nikakor ganljive,
niti ne prijazne do gospe Kromicke, marveč samo tako

nekako čudne; napadajo me nalik razdraženim čebe¬
lam, da se jih ne morem ubraniti.

Dne 17. malega travna.

Danes sem bil ondi in našel sem vse popolnoma
drugače nego sem si predočeval. Odpeljal sem se v
kočiji ob sedmih iz Varšave, misle, da bom ob osmih
v Ploševu. Teta mi je dejala, da ti gospi zgodaj vsta¬
jata. Ona prijetna občutka: stiskanje pod srcem in
vrvenje mislij, me nista zapustila niti za trenutek. Ob¬
ljubil sem sam sebi, da si ne bom izmišljal nikakih
načrtov zastran pozdravljenja niti postopanja v dalj¬
šem občevanju z Angelico. Vsekakor pa nisem niti mi¬
slil na to, kako pravzaprav bo, kaka je ona, kako
me pozdravi, kaj mi namerava dati razumeti, na kak
način obrne naše odnošaje ? Ker sam nisem imel ter
nisem hotel imeti v tem oziru nikakih določb, sem
bil, ne vem radi česa, prepričan, da jih bo imela ona.
Pričakovaje sem zašel časih v razpoloženje do nje
povsem neprijazno, a pri pomisleku na to, da bo ona
tudi v težkem položaju, sem čutil nekaj nalik ža¬
losti do nje. Moja domišljija pa je imela toliko opra¬
viti ž njo, da sem jo videl pred seboj kakor živo.
Spomnil sem se z nenavadno plastiko zaradi njenih
kostanjevih las nad čelom, njenih dolgih trepalnic,
očij, njenega drobnega in nežnega lica. Prizadeval
sem si pogoditi, kako bo opravljena. Vračal se mi je
tudi spomin na njene besede, njeno kretanje, na izraz
obličja in oprave. S čudovito upornostjo se mi je vsi¬
ljeval v spomin zlasti ta trenutek, ko se je ona vr-

218  —

nila nekoč iz gorenje sobe v salon z licem, čegar ganutje
si je prizadevala pokriti s pudrom. Končno so se ti spo¬
mini ojačili tako, da so bili malone slični prikaznim. Pa
sem si mislil : »evo, znovič me obiskujejo !« in, hote
se tega rešiti, sem se jel razgovarjati z voznikom.
Vprašal sem ga, če je oženjen, na kar mi je odgovoril,
da »brez babe ni moči prebiti« — na kar je še nekaj
govoril, česar pa nisem več slišal, ker sem nakrat za¬
gledal v daljavi migotajoče ploševske topolke. Niti
nisem zapazil, kedaj sva se prevozila teh nekoliko vrst
od varšavske mitnice.

Pri pogledu na Plošev je občutek notranjega ne¬
mira v meni še narastel, in moje misli so postale ur¬
nejše. Prizadeval sem si obrniti svojo pozornost na
vnanje reči, na premene, ki so se zgodile za časa
moje odsotnosti, na novo pozidane hiše ob cesti. Me¬
hanično sem si ponavljal, da je vreme zelo lepo in
pomlad izjemoma zgodnja. Dan je bil v resnici pre¬
krasen ; v ozračju je bilo polno rezke jutranje sve¬
žosti in polno jasnosti ; ob hišah so cvetele jablane,
pod katerimi je ležalo cvetje nalik snegu. Obkoljevala
me je nekaka vrsta nove slikarske šole. Povsod, ka¬
morkoli sem pogledal, sem videl presvetel in prozoren
»plen-air«, v čegar jasni globeli so se kretali ljudje z
roboto doma in na polju, čudna stvar, da sem vse to
videl, vse zapazil, toda nisem se mogel s tem preši¬
niti, niti se temu popolnoma udati. Ti vtisi so izgubili
nekako svojo vtisljivost, nasprotno pa so se zbirali in
jih je bilo mogoče poznati le na površju mojih možgan,
ni pa jim bilo mogoče, zariti se v globel, kjer so
se skrivale druge misli. V takem stanju razdvojene

— 219  —

pozornosti sem se približal Ploševu. Nakrat me je
prevzel hlad lipovega drevoreda, skozi katerega so
kukala od daleč v svet okna palače. Razprašene,
prazne misli so jele biti v meni še nemirnejše. Ne
vem povedati radi česa, ali namesto, da bi krenil na
predvor, sem vstavil voznika pred vratmi in krenil
peš proti hodniku.

V obče si tudi ne morem pojasniti, radi česa sem
bil tako nemiren. Bržkone radi tega, ker me je v tej
hiši pričakovalo nekaj neznanega, kar je vendar
stalo v taki, naravnost tragični zvezi z mojo pretek¬
lostjo. Ko sem korakal črez preddvor, sem čutil tako
veliko tesnobo v prsih, da me je časih kar dušilo.
»Kaj za vraga! Kaj za vraga!« sem si ponavljal v
duhu. Ker sem pustil voznika pred vratmi, mi ni prišel
nihče nasproti. Veža je bila prazna. Stopil sem v obed-
nico ter sklenil tam počakati, dokler se gospe ne pri¬
kažejo.

To bi se imelo kmalu zgoditi; miza ie bila
namreč pokrita, skudelice pripravljene, samovar pa je
šumel, spuščaje klobčiče sopare kvišku. Znovič niti
najmanjša podrobnost ni ušla moji pozornosti. Zapazil
sem, da je v dvorani bilo hladno in prilično temno, ker
so okna obrnena proti severu. Nekaj časa sem obrnil
svojo pozornost na to, da so se ob temno povoščeni
pod odbijali od treh oken trije svetlobni prodi; na
to sem jel ogledovati kot nekaj novega postrežno
mizo, ki mi je bila znana še od mladih nog; potem
sem se spomnil razgovora, ki sva ga imela nekoč v
tej obednici s Sniatinskim, ko sva ogledovala skozi

— 220

šipe njegovo ženo in Angelico, ko sta šli v črevljih iz
klobučine v rastlinjak.

Končno se me je polastil občutek puščobe in
otožnosti. Sedel sem k oknu, da sem bil bliže luči, ter
jel enako pozorno ogledovati vrt. Toda vse to me ni
oprostilo znotranjega razdvoja, mislil sem namreč, da
v kratkem, morda črez pa minut, zagledam njo, da jo
moram pozdraviti, spregovoriti ž njo in potem videti
jo vsaki dan, po cele mesece. Vprašanje: »kako bo?
kaj bo?« se mi je vrivalo drugo za drugim v glavo.
So ljudje, ki iz strahu doprinašajo znorela dela po¬
guma ; z menoj pa se godi pogostoma to, da nemir,
pomanjkanje sklepov in nezavednost tega, kar ima sle¬
diti, se spreminjajo v meni v izbruh nekakega notra¬
njega vznemirjenja in jeze. Tako se je zgodilo tudi
sedaj. Razlika med nekdanjo Angelico in sedanjo
gospo Kromicko se mi je pojavila s tako močjo kakor
še nikdar poprej. »Ko bi si celo mesec dela na glavo,«
sem si mislil, »najsi bi bila še stokrat lepša, nego si
jo morem predstaviti, ona bo vendar zame nič, ali
bolje nekaj takega, kar me bo pehalo od sebe.« In
moja jeza se je še povečala, ker sem si domislil, sam
ne vem radi česa, da ona pride sedaj samo radi tega,
da bom imel priložnost, videti jo, in da bi mi doka¬
zala, da se motim in da ona ostane pravzaprav zame
na veke zaželjena in na veke nedosegljiva. »Bomo vi¬
deli !« sem ji odgovoril v duhu pod vtisom, da me
pričakuje pri njej nekak čuden in nedoločen dvoboj,
v katerem obenem zgubim in zmagam, ker zgubim
spomin, pač pa si pridobim pokoj. V tem hipu se mi
je zdelo, da imam dovolj moči in poguma za odboj
vsakoršnega napada.

— 221

Med tem se duri potihoma odpro in v dvorani se
prikaže Angelica.

Pri pogledu na njo začutim šum v glavi in mrz-
loto na koncih prstov. Ta postava, ki sem jo imel v
tem hipu pred seboj, je nosila res naslov gospe Kro-
micke, toda imela je sladke, stokrat ljubljene črte in
neizrekljivo mičnost moje nekdanje Angelice. V tem
metežu, kakoršen je prevzel mojo glavo, je vsak glas
klical močneje od drugih: »Angelica! Angelica !« Ali
ona me ni zapazila, ali pa me je imela za koga drugega,
ker sem bil obrnjen strani od luči. Šele potem, kosem
se ji približal, je dvignila oči ter obstala kakor vzi¬
dana in ne morem niti opisati tega izraza strahu,
zbeganosti, ganutja in pokorščine, kakoršen se je zr¬
calil na njenem licu. Obledela je tako močno, da sem
se kar prestrašil, če mar ne omedli. Ko sem stisnil
njeno roko, se mi je zdelo, da stiskam košček ledu.
Vsega sem se nadejal, toda takega pozdrava ne. Še
pred trenutkom bi bil prisegel, da ko se pozdraviva,
mi da na kakoršen koli način čutiti, da je sedaj
gospa Kromicka. Ali nič tega! Stala je pred me¬
noj ganjena, prestrašena — moja nekdanja Ange¬
lica. Evo, jaz sem jo napravil nesrečno, jaz sem bil
kriv, ali ona je v tem hipu zrla name tako, kakor bi
sama prosila odpuščanja. Občutek nekdanje ljubezni,
kesa in pomilovanja me je prevzel s tako močjo, da
sem popolnoma izgubil glavo. Ohranil sem samo to¬
liko zavesti, da je nisem objel, nisem pritisnil na prsi
in ne začel jo pomirjati s takimi besedami, kakoršne
se govore ljubljenim bitjem. V ostalem sem jih imel
polno srce. Tudi jaz sem bil tako razburjen, tako zbe-

gan radi tega, da sem našel, ne gospo Kromicko,
marveč Angelico, da sem samo stiskal njeno roko, ne
zmožen spregovoriti besedico. Ali vendar je bilo to po¬
trebno; zbravši torej ostale svoje misli, sem jo vprašal
z zamolklim, nekako čudnim glasom:

»Ali ti teta ni napovedala mojega prihoda ?«

»Teta je... povedala...« mi odvrne s težavo
Angelica.

In znovič sva umolknila oba. Čutil sem, da bi
imel govoriti dalje, vprašati jo po zdravju njene ma¬
tere in po njenem lastnem, toda ni mi bilo mogoče.
Želel sem si iz vse duše, da bi kdo dospel in rešil
naju oba. Zares dospela je teta z mladim zdravnikom
Hvastovskim, mlajšim sinom oskrbnika, ki se že me¬
sec dnij mudi pri gospej Celini. Angelica je takoj sto¬
pila k mizi nalivat čaj, jaz pa sem jel pozdravljati in
se razgovarjati s teto. Med tem časom sem prišel po¬
polnoma k zavesti, in sedli smo k čaju.

Sedaj sem jel izpraševati po zdravju gospe Ce¬
line. Teta se je v svojih odgovorih sklicevala vsaki
hip na mladega zdravnika, ta pa se je obračal vsaki
hip k meni z ono senco nečislanja, s kakoršnim sveže
patentirani učenjak občuje z lajiki, in obenem s ka-
koršno demokrat, čuvaje nad svojo veljavo, celo ta¬
krat, kadar ga nihče ne misli žaliti, odgovarja člo¬
veku, katerega smatra za aristokrata. Zdel se mi je
jako domišljav, in ton mojega razgovora ž njim je bil
uljudnejši, nego njegov z menoj. To mi je povzročalo
neko vedrilo ter mi dopustilo vrediti moje misli, ka¬
tere je kalil vsaki hip pogled na Angelico. Sedaj pa
sedaj sem pogledal po njej črez namizno posodo in z

nekakim obupom sem si ponavljal v duši: »To so one
iste črte, ono isto drobno ličice, s čelom, zasenčenim z
lasmi; to je ona ista Angelica, skoro še deklica, ista
ljubezen, ista sreča, samo ne več moja in izgubljena
za vedno.« V tem vtisu je tičala velika sladkost, zdru¬
žena obenem z veliko bolečino. Angelica je že prema¬
gala več ali manj ganutje, toda bila je še nekako pre¬
strašena. Drznil sem si, se obrniti nekolikokrat do nje
z vprašanjem, hote naše odnošaje spraviti na glad-
kejši tir in jih napraviti svobodnejše. Deloma se mi
je to posrečilo. Rekla mi je celo : »Mati se razveseli,
ko te zagleda.« Nisem verjel tega, toda njen glas sem
poslušal z zaprtimi očmi, ker mi je bil ljubši kakor
vsaka godba. Razgovarjala sva se čimdalje bolj svo¬
bodno. Teta je bila nenavadno dobre volje, prvič radi
mojega prihoda, drugič pa radi tega, ker je bila že
pri Klari, katera ji je obljubila koncert. Odhajaje je
teta srečala na stopnjicah dve drugi gospe, pokrovi¬
teljici drugih dobrodelnih zavodov. Oni sta dospeli
prepozno — in prav to je tako močno veselilo teto.
Povpraševala me jo po Klari, katera je napravila na
njo najboljši vtis. Proti koncu zajutrka, primoran z
vprašanji, sem jel nekoliko praviti o svojem potova-
vanju. Teta se je čudila, da sem bil celo na Izlandiji,
in ko me je izprašala, kakošen je svet tam, je
dejala:

»Človek mora biti ves obupan, da gre t j e.«

»Saj mi je bilo takrat v resnici zelo hudo,« ji
odvrnem.

Angelica me je v tem hipu pogledala in znovič
sem zapazil v njenih očeh strah in pokorščino. Ko bi

— 224

me kdo z roko pograbil naravnost za srce, ne mogel
bi me trgati močneje. Cim bolj sem bil pripravljen nj.
to, da me sprejme z nekakim zmagoslavnim hladom,
z nekako zadovoljnostjo nad mojo revščino, z nekakim
prezirljivim priznanjem svoje prednosti, tem bolj me je
to njeno angeljsko sočutje ganilo in nekako pribijalo
k tlom. Vsi računi so me prekanili. Mislil sem si, ko
bi ona ne želela biti nasproti meni gospa Kromicka,
vendar tega ne bo znala pokazati, ter me odpahne in
razžali obenem, a ona med tem še ni bila videti za¬
konska žena. Celo primoran sem bil poklicati si v
spomin, da je omožena, toda v teh spominih nisem
našel razžaljenja, marveč nekako neizrekljivo trpljenje.

Moja narava je taka, da v vsaki moralni skrbi
rad razdiram lastne rane, zato sem hotel to storiti
tudi sedaj in začeti razgovor o njenem možu. Toda
nisem mogel; začutil sem, da bo to okrutnost in
oskrunjenje. Izrekel pa sem takoj željo, da bi rad
obiskal gospo Celino. Angelica je odšla jo vprašat,
ali me zamore sprejeti, in vrnivši se črez trenutek je
dejala :

»Mati te prosi takoj.«

Odšla sva skupaj na drugo stran hiše in teta je
šla z nama. Čutil sem potrebo povedati Angelici ne¬
kako dobro besedo, ki bi jo pomirila, ovirala me je
samo tetina navzočnost; toda črez trenutek sem si do¬
mislil, da bo celo bolje, ako ji pri teti povem to, kar
ji hočem povedati; zato se vstavim pred durmi, ki
drže v sobo gospe Celine, in ji rečem :

»Podaj mi roko, draga sestra !«

- 225  -

Angelica mi poda roko. Čutil sem, da mi je hva-
ležna za besedo: sestra, da se ji je težko breme zva¬
lilo s prs in da mi s tem prisrčnim stiskom roke
hoče reči:

»O bodiva prijatelja, odpustiva si vse!«

»Nadejala sem se, da ne bosta živela v neslogi,«
je rekla to vide teta.

»Ne bova, ne bova! On je tako dober!« odvrne
Angelica.

In zares sem imel v tem hipu srce polno dobrote.
Vstopivši v sobo gospe Celine, sem jo prisrčno po¬
zdravil, na kar mi je ona odgovorila nekako v zadregi.
Bilo je očitno, da ko bi se ne bila bala tete, bi mi
bila odgovarjala povsem hladno. Toda nisem ji za¬
meril tega; njena mržnja do mene je bila preveč opra¬
vičena. Mogoče, da se ji je vrinilo v glavo prepri¬
čanje, da sem tudi za to prodajo njenega rojstnega
zemljišča nekoliko odgovoren, kajti ko bi bil znal biti
ob svojem času drugi človek, bi bilo lahko to izostalo.

Našel sem jo močno spremenjeno. Že nekaj časa
ni vstala več s svojega naslonjača na kolescih, na ka¬
terem so jo vozili ob lepem vremenu na vrt. Njeno
lice, vedno nežno, se je toliko ponežilo, da je bila
taka, kakor bi bila iz voska. Videti je bilo, da je mo¬
rala biti nekoč zelo lepa, a obenem zelo nesrečna vse
svoje življenje.

Jel sem jo povpraševati po zdravju, in izrekel
sem nadejo, da ji oživljajoči vpliv pomladi vrne moči.
Poslušala me je in kimaje z glavo se otožno smejala;
naposled se ji prikažeta v očeh dve debeli solzi, ka¬
teri je pustila, da sta ji stekli mirno po licu.

15

— 226  -

Potem se je obrnila k meni ter me vprašala :

»Ali veš, da je Gluhov prodan ?«

Očividno je bila ta misel, ki je ni zapustila niti
za trenutek, njena večna tuga, njena neprestana gren-
kost, njena nesreča.

Ko je Angelica slišala to vprašanje, je naglo za¬
rdela. Bila je to zoperna rdečica — namreč rdečica
žalosti in sramote — jaz pa sem ji odvrnil:

»Vem. Toda to se da popraviti, in v tem slučaju
še ni nič zgubljeno, če se pa ne da, se je pa treba
spoprijazniti z voljo božjo.«

Angelica me je hvaležno pogledala, gospa Celina
pa je dejala :

»Jaz se že ne motim.«

Toda to ni bilo res, motila se je. Njene oči so
počivale na mojih ustih, čakaje moje besede, ki naj bi
potrdila v njej skrito nadejo; hote torej biti velikodu¬
šen do konca, ji rečem:

»Neizogibni potrebi se mora vsakdo udati, in te¬
žavno je koga dolžiti radi tega; toda od druge
strani si mislim, ljubljena teta, da ni takih ovir na
svetu, katerih bi z vstrajnostjo in s primernimi sred¬
stvi ne bilo mogoče premagati.«

Tu sem začel praviti, da sem čul o slučajih, v
katerih se radi neformalne pogodbe prodaja razve¬
ljavi. Mimogrede rečeno, to ni bilo res, toda videl sem,
da govore tako, vlivam naravnost balzam v srce go¬
spe Celine. Pri tem sem neposredno tudi branil Kro-
mickega, ne imenuje njegovega imena, katerega v
ostalem v moji navzočnosti nihče ni izgovoril.

— 227  —

Treba pa je vendar povedati resnico. Velikoduš¬
nost mi je le deloma narekovala moje besede; v res¬
nici pa sem govoril to radi tega, ker sem čutil, da si
pridobivam ž njimi Angelico ter sem se predstavljal
v luči velike dobrote in plemenitosti.

Angelica mi je bila v resnici hvaležna, kajti ko
sva odšla končno s teto, je stekla za nama in, po-
davši mi roko, rekla:

»Zahvaljujem te namesto matere.«

Namesto odgovora pritisnem njeno roko molče
na svoja usta.

Tudi teto je ganila moja dobrosrčnost. Poslovivši
se od nje, sem šel s smotko v ustih na vrt, da tukaj
vredim svoje vtise in svoje misli. V vrtu naletim na
zdravnika Ilvastovskega, sprehajajočega se v jutra¬
njem hladu. Ker sem hotel zase pridobiti vse, kar jih
je v Ploševu, sem se mu približal in ga jel povpraše¬
vati po zdravju gospe Celine s tem priznanjem, ka-
koršnega ima človek do vede in veljave. Videl sem,
da mu je to zelo ugajalo ; črez nekaj časa se je otre¬
sel svoje demokratične čudi, ki je bila pripravljena, za
vsako besedo naježiti perje na glavi, in jel mi je pra¬
viti o bolezni Angelične matere z nekim naglim dopa-
dajenjem, kakoršno navadno kažejo mladi čudoznalci
vede. V razgovor je vpletal vsaki hip latinske izraze,
kakor bi se razgovarjal s kakim drugim zdravnikom.
Njegova krepka, zdrava postava ter obenem moč be¬
sede in pogleda je napravila name prav dober vtis,
ker sem videl v njem poosobljenje te nove, genijem
brez področja nikakor ne podobne generacije, o kate¬
rem mi je ob svojem času dovolj pripovedoval Snia-

15 *

- 228

tinski. Šetaje po dolgih drevoredih parka, spustila sva
se končno v tako imenovani inteligentni razgovor, od¬
likuje se večinoma z naštevanjem imen. Hvastovski je
to, kar je znal, znal gotovo bolj temeljito od mene,
toda jaz sem čital več v svojem življenju, vsled česar
slutim, da se je temu nehote čudil, časih me je nekako
nevljudno pogledal, kakor bi mi hotel reči, da smatra
za vmešavanje v tuja prava to, ako človek, katerega
on prišteva k aristokraciji, hoče tudi kaj vedeti o
knjigah in o pisateljih. Nasprotno pa ga je kar ganila
svoboda mojih nazorov. Moj liberalizem se opira zares
na to, da jemljem ozir na vse, ker o vsem dvomim;
vendar že to samo, da človek tako premožen in v ta¬
kem položaju kakor jaz, ni stal na povsem nazadnja¬
škem stališču, pridobilo mi je vse priznanje mladega
radikalca. Proti koncu razgovora sva občevala drug z
drugim tako, kakor dva človeka, ki sta se pomenko¬
vala in se sporazumela.

Slutim, da bom sčasoma za zdravnika Hvastov-
skega izjema v splošnem pravilu. To sem bil zapazil
že davno, da v tem kraju, kakor ima vsak plemič svo¬
jega Žida, katerega izključuje iz splošne nenaklonje¬
nosti do Židov, tako ima vsak demokrat svojega ari¬
stokrata, do katerega goji izjemno slabost.

Pri slovesu sem še vprašal zdravnika Ilvastov-
skega po njegovih bratih. Rekel mi je, da je eden
izmed njih osnoval pivarno v Ploševu, kar mi je bilo
že znano, ker mi je pisala o tem teta o svojem času;
drugi ima knjigarno šolskih knjig v Varšavi, tretjega,
ki je ravnokar dovršil trgovinsko šolo, je vzel Kro-
micki kot svojega pomočnika na vshod.

229  -

»Najbolje izmed nas se godi pivovarju,« reče
mladi zdravnik, »toda vsi čvrsto delamo in morda si
kaj prislužimo. Sreča, da je oče prišel ob zemljišče ;
drugače bi bili »glebae adscripti«, sedeli bi vsak na
svoji pristavi in naposled prišli tako na boben kakor
oče.«

Navzlic temu, da šo se moje misli ukvarjale z
nečim drugim, sem poslušal zdravnika z veliko pozor¬
nostjo. Evo, sem si mislil, to so ljudje ne preveč pre¬
meteni, pa tudi ne pogreznem v temo. Kaže pa se
vendar, da so v tej krajini taki ljudje, ki morejo nekaj
delati in kateri tvorijo nekak posreden in zdrav člen
med prosveto in barbarstvom. Mogoče, da se te vrste
plast tvori šele po večjih mestih in da jo jačijo vsaki
dan sinovi plemstva, ki je prišlo ob vse, kateri si iz
potrebe osvojujejo meščanske tradicije dela ter prina¬
šajo k njim krepke mišice in živce. Nehote sem se
spomnil, kako je enkrat Sniatinski kričal za menoj na
stopnjicah : »Iz vas ne bo nič, toda iz vaših otrok
morejo še postati ljudje; samo da morate poprej priti
ob vse, ker drugače se še vaši otroci ne poprimejo
dela!« Evo, sinovi gospoda Hvastovskega so se ga po¬
prijeli, in sedaj se pehajo v svet le s pomočjo svojih
lastnih rok. Tudi jaz, ako ne bi imel premoženja, bi
si moral kako tako pomagati, in morda bi vzgojil v
sebi to eneržijo sklepov, katere mi je tako nedostajalo
v življenju.

Zdravnik se je poslovil v kratkem od mene, mo¬
ral je namreč obiskati še enega bolnika v Ploševu.
Ta bolnik je bil mladi klerik iz varšavskega semi-
narija, sin nekega ploševskega kmeta. Nahajal se je

— 230  -

na poslednji stopinji jetike. Teta ga je nastanila v de¬
lavnici palače ter ga vsaki dan obiskovala z Angelico.
Poizvedevši za to, sem šel tudi jaz k njemu in, na¬
mesto umirajočega človeka, našel mladeniča shujša¬
nega, toda rdečega lica, polnega življenja in veselja.
Po zdravnikovem mnenju je bil to poslednji blesk
svetilnme. Mlademu duhovniku je stregla mati, ki je
radi tete takoj zlila name tak potok blagoslova, da
sem mogel vtopiti se v njem.

Angelica ni prišla ta dan obiskat bolnika; pre¬
sedela je ves čas pri svoji materi. Videl sem jo šele
pri obedu, pri katerem je bila navzoča tudi gospa
Celina, katero so'pririnili vsaki dan k obedu na nje¬
nem naslonjaču. Bilo je to povsem naravno, da je
Angelica ves čas poprej prebila pri materi ; domislil
pa sem si vendar, da se me nalašč ogiblje. Naši od-
nošaji se morajo sčasoma tako ali tako vravnati, ven¬
dar razumem, da morejo biti iz početka žalostni in
težavni, Angelica ima toliko inteligence srca, toliko
občutljivosti in dobrote, da se ne zna obnašati rav¬
nodušno glede na položaj, v kakoršnem se nahajamo;
nima pa dovolj one društvene spretnosti, katera v
vseh, celo najbolj zavitih pogojih, zna vsaj na videz
ohraniti svobodo. Taka spretnost pride šele z leti ko
živi viri občutkov začnejo sahneti ter postane duša
konvencionalna.

Kar se mene tiče, sem dal Angelici spoznati, da
ne čutim kake žalitve ali mržnje do nje, ker mi je
tako velelo srce. V ostalem nočem nikdar govoriti ž
njo o minulosti, vsled česar tudi nisem iskal ž njo
danes razgovora na samem. Zvečer pri čaju smo se

— 231

razgovarjali o splošnih rečeh in o tem, kaj je novega
pri nas in za mejo. Teta me je še povpraševala po
Klari, za katero se je močno zanimala, in jaz sem ji
povedal vse, kar sem vedel o njej, in polagoma smo
jeli govoriti o umetnikih sploh. Teta zre na umetnike
kakor na neko vrsto ljudij, katere je ustvaril Bog
radi tega, da bi od časa do časa zamogel kdo prire¬
diti gledališče za reveže. Jaz sem trdil, da umetnik,
ako le ima srce čisto, ne napolnono s puhlim samo¬
ljubjem, marveč z ljubeznijo do umetnosti, more biti
najsrečnejši človek na svetu, ker se stiče neprestano
z nečim neskončnim in brezozirno popolnim. Iz živ¬
ljenja prihaja vse zlo, iz umetnosti izvira samo sreča.
To je zares le moje mnenje, podprto z opazovanjem.
Angelica se je nahajala na moji strani, in ako tu za¬
pisujem ta razgovor, se to zgodi radi tega, ker me je
zbodla neka opomnja, sicer kaj preprosta, toda zame
jako pomenljiva. Evo, ko sva se razgovarjala o za¬
dovoljnosti, ki izvira iz umetnosti, mi je ona dejala :
»Godba, to je najboljša tolažba«. V tem sem videl ne¬
prostovoljno priznanje, da ona ni srečna, ko tako go¬
vori o sebi. V ostalem nimam tudi v tem oziru nika-
kega dvoma.

Pa tudi njeno lice ne razodeva, da bi bila srečna.
Šele pravkar razcvetela, je videti na videz mirna in
celo lepa, ni pa razjasnjena od luči veselosti ki od
znotraj sili na dan, ter je opaziti na njej neka zbra¬
nost, kakoršne nekoč ni bilo. črez dan sem bil zapa¬
zil, da imata njeni senci rahlo zarumenelo barvo, ka-
koršno ima na primer slonova kost. Neprestano sem
zrl na njo, ker mi je delalo to neizrekljivo razkošje ;

rekel bi, spominjal sem se je z nekakimi čudnimi,
zdražljivimi, ter obenem s sladkimi občutki, trdil, da
je to isto lice, iste dolge trepalnice, iste oči, ki niso
črne, ali so vendar videti kot črne, ista zasenčena
usta. Nisem se mogel nasititi nad to premeno spomi¬
nov v realnost. V Angelici tiči nekaj neovrgljivo mič¬
nega, da, ako bi je poprej nikdar ne videl in ko bi
jo postavili med tisoč najlepših žensk ter mi naročil,
naj grem izbirat, čutim, da bi šel naravnost k njej in
dejal: To je moja izvoljenka! Nahajajo se morda še
lepše na svetu, toda take, ki bi bolje odgovarjale ne¬
kakemu prototipu ženske, katero nosi vsak moški v
svoji domišljiji, zame ni nobene. Mislim si, da je mo¬
rala vedeti, da jo opazujem in — občudujem.

Odšel sem v mraku. Bil sem tako močno zaglu-
šen od vtisov dneva, da je bilo moje poprejšnje mo¬
drovanje ter upanje dote stopinje ugonobljeno, dana
poti nisem imel in še sedaj nimam moči, zaglobiti se,
kakor po navadi, v samega sebe. Upal sem najti gospo
Kromicko, a našel sem Angelico. Evo, še enkrat za¬
pišem to. Bog sam edini ve, kaj vse more nastati iz
tega za naju. Premišljuje to, imam vtis kakor nekake
velike sreče in nekake prevare obenem. Saj v teoriji
sem vendar imel prav, ko sem se po njeni poroki na¬
dejal, da tudi na njej zapazim te psihične premembe,
ki se prisiljeno pripete pri vsaki ženski, in mogel sem
se nadejati, da ta ženska mi da vsaj razumeti, da se
čuti veselo, ker si ni izbrala mene. Nobene druge ni
na svetu, ki bi si odrekla to zadoščenje svojemu sa¬
moljubju... In kakor poznam samega sebe, kakor
poznam svojo občutljivost in svoje živce, tako bi bil

- 233 -

pripravljen priseči, da bi se v takem slučaju vračal
poln grenkobe, ironije, jeze — toda ozdravljen. Med
tem pa se je zgodilo drugače, popolnoma drugače! To
je bitje s tako nedosežno dobroto srca in preprosto¬
stjo, da se je pokazala mera, s kakoršno sem
meril človeško dobroto, za njo premajhna. Kaj
nastopi sedaj, kaj se zgodi z menoj, na to nočem od¬
govarjati. Moje življenje je moglo v jasni in mirni reki
teči v morje, v katero se steka vse — sedaj pa drvi
slično slapu v propad. Toda naj bo, kakor hoče. V
najhujšem slučaju bom zelo nesrečen. Nisem počival
na rožah niti poprej s to svojo ničnostjo v duši. Ne
spominjam se, toda zdi se mi, da mi je oče dejal, da
iz življenja mora nekaj izrasti, ker tako je pravo na¬
rave. Ako mora, pa mora. Resnica je, da celo v pu¬
stinji moči življenja, skrite v globeli, silijo kvišku
nalik palmam na oazah.

Dne 21. malega travna.

Prebivam tako rekoč v Varšavi, toda štiri dni
sem zaporedoma prebil v Ploševu. Gospa Celina se
počuti bolje, nasprotno pa je duhovnik Latiš predvče-
rajšnem umrl. Zdravnik Hvastovski imenuje njegovo
bolezen »sijajen preskok pljučne jetike« ter le s te¬
žavo skriva zadovoljnost, da je konec sijajnega pre¬
skoka tako točno napovedal. Za kakih dvanajst ur
pred smrtjo smo obiskali pokojnika. Šalil se je z nami
ter bil poln tolažbe radi pojemanja vročnice, katera
pa je pojemala le radi večje onemoglosti. Včeraj za-
rano sva sedela z Angelico na balkonu, ko je dospela
mati revnega duhovnika ter začela praviti o njegovi

234  —

smrti na oni poseben kmečki način, v katerem se ža¬
lost meša s popolno udanostjo v to, kar se je pripe¬
tilo. V mojem sočutju se je nahajala tudi radovednost,
ker sem s prostaki le malo kedaj prišel v dotiko in
le malo obračal pozornost na nje. Kak čuden jezik
govore ti ljudje ! Prizadeval sem si zapomniti si njene
besede, da si jih zapišem. Stara kmetica je pri po¬
zdravu molče objela noge meni in Angelici, na to pa,
pokrivši si oči z dlanjo, jela tarnati:

»O prisrčni moj Jezus! o prenajsvetejša Marija!
Umrl mi je moj revež, umrl! Rajši je odšel li Go¬
spodu Bogu, nego bi bival pri očetu in materi. Graj¬
ska postrežba mu prav nič ni pomagala. Zaman so mu
dajali vina, ker tudi to vino mu ni pomagalo. O Jezus
najsvetejši, o Jezus! o Jezus!«

V njenem glasu se je krila brez dvoma odkrito¬
srčna materinska žalost, toda to, kar je obrnilo nase
mojo pozornost, je bilo nekako navadno zatezanje v
žalovanju. Nisem še čul doslej kmetic, žalujočih po
smrti svojih bližnjih, toda bil bi prisegel, da morajo
vse enako tožiti, kakor bi se nahajali za to nekaki
vaški predpisi.

Angelica je imela solze na trepalnicah, in z
nepopisljivo dobroto, kakoršno imajo zgolj ženske, je
jela izpraševati o okoliščinah smrti, domišljuje si, da
pripovedovanje prinese ženski olajšavo. In starka je
zares začela pripovedovati na vso sapo:

»Ko je duhovnik z Gospodom Jezusom od njega
odšel, sem mu rekla tako-le: sedaj pa že umrješ,
ali ne umrješ, kakor je volja božja ! Pripravil si se
lepo na smrt, a sedaj spi. On mi odvrne : dobro ! —

— 235  —

Na to je zadremal in jaz isto tako, zakaj Bogu bodi
potoženo, da že tri noči nisem nič spala. Sele ob
petelinovem petju je prišel moj stari, me zbudil in
sedla sva oba — a on pa je spal in spal. Pa sem rekla
staremu: ,Ej, če leni  umrl! A stari mi odvrne,,morda
je pa umrl !‘ Dotaknil se ga je za obleko in oni se je
sprebudil ter dejal: bolje mi je. Poležal je za kakih
pet minut mirno ter se neprestano smehljal v strop.
Ko sem to videla, me je kar pograbila nevolja in
rekla sem mu: ,a ti, kostanj, menda se posmehuješ
moji revščini.?* Toda on se je le smehljal smrti, ne pa
moji revščini, kajti kmalu na to je jel hitro dihati, in
ob solnčnem vshodu ga je vtrgalo.«

Tu je znovič začela stokati — na to je naju po¬
vabila, naj greva pogledat mrliča, ker ga je že oblekla
in on je »tako lep, kakor bi ga naslikal.« Angelica je
bila pripravljena iti ž njo, toda jaz sem jo pridržal;
žena pa, pozabivši črez trenutek na svojo željo, je
nama jela praviti o svoji revščini. Njen mož je bil
svoje dni premožen gospodar, toda vse svoje premo¬
ženje sta potrošila za to, da odgojita sina. Kmetje so¬
sedje so kupovali oral za oralom in danes jima je
ostala samo koča, pa nič zemlje. Tisoč in dvesto rub¬
ljev sta potrošila. Mislila sta si, da se na starost na¬
potita k sinu, a med tem ga je vzel Bog. Starka je
nama z vso kmečko udanostjo povedala, da sta se že
dogovorila z možem, da takoj po pogrebu pojdeta
»beračit«. Niti kazala ni, da bi jo bilo tega strah,
kajti govorila je o tem z nekim tajnim zadoščenjem ;
samo tega se je bala, če ji mar občina ne bo delala
ovir s spričevalom, katero, ne vem čemu, jima je bilo

— 236  —

potrebno. V njenem pripovedovanju so se tisočere
realne podrobnosti mešale s klici Jezusa in Marije, s
solzami in žalostjo.

Angelica je stekla v hišo ter se črez trenutek
vrnila z denarjem, kateri je hotela izročiti stari
ženski, toda meni je šinila druga misel v glavo, ka¬
tero sem v tem hipu spoznal za dobro.

Pridržal sem roko Angelici, in obrnivši se k žen¬
ski, jo vprašal:

»Torej tisočindvesto rubljev ste izdali za odgojo
sina ?«

»Kajpada, jasni gospod! Mislila sva si, kadar po¬
stane župnik, najti pri njem zavetje v župnišču, toda
Bog najvišji je odredil tako, da ne pojdeva v župni¬
šče, marveč pred cerkev.«

»Torej vam jaz podarim tisočindvesto rubljev.
Potem jameta gospodariti na novo ter živeti mirno v
koči.«

Bil bi storil to takoj, toda nisem imel pri sebi
denarja; namenil pa sem se, vzeti potrebno svoto iz
tetine blagajnice in naročil sem ženski, naj pride črez
eno uro. Bila je tako prevzeta, da me je zrla nekaj
časa s široko odprtimi očmi, ne spregovorivši niti be¬
sedice ; naposled se mi je s krikom zgrudila k nogam.
Vsekakor pa se mi je posrečilo, otresti se je dovolj
hitro, poglavitno radi tega, ker se ji je mudilo steči
k možu. da mu pove to veselo novico. Ostala sva
sama z Angelico, katera je bila takisto ganjena, in v
prvem hipu ni znala najti njej potrebnih besed; šele
črez trenutek je jela ponavljati:

»Kako si ti dober! Kako si dober!«

— 237  —

Toda jaz skomignem z rameni in odvrnem An¬
gelici s takim glasom, kakor bi govoril o stvari takisto
malomarni, kakor naravni:

»Jaz, moja Angelica, nisem storil tega iz dobrote,
niti radi teh dveh ljudij, katera vidim sedaj prvokrat.
Storil sem to edino radi tega, ker se ti za nju pote¬
guješ, in pri misli, da tebi s tem napravim veselje.
Drugače bi ju bil odpravil s prvim večjim darilom.«

To govore sem izrekel čisto resnico. Za ta člo¬
veka mi je bilo toliko mar, kakor za vsakega drugega
reveža ; nasprotno bi bil dal z ono isto lahkoto dva
in trikrat toliko, samo da bi napravil veselje Ange¬
lici. Rekel pa sem to nalašč, ker sem dobro razumel,
da podobne besede, govorjene ženski, so neizmerno
daljnega pomena, dasi nimajo oblike izpovedi ljubezni,
so vendar skoro slične temu priznanju. One namreč
značijo isto, kakor bi ji dejal: radi tebe bi storil vse,
ker ti si mi vse na svetu. In kar je še več, nobena
ženska na svetu se ne more ubraniti podobnemu pri¬
znanju ter nima pravice čutiti se radi njih razžaljeno.
Jaz pa sem še radi tega hotel to izraziti Angelici, ker
sem to čutil. Samoponežil sem skrit pomen svojih be¬
sed s tem, da sem govoril s takim tonom, kakor o
nekaki vsakdanji stvari, ki se razume sama po sebi.
Angelica je vendar razumela njih pomen, kajti pove¬
sila je oči in ni vedela mi kaj odgovoriti. Očividno
zbegana, mi je rekla naposled, da mora iti k materi,
in pustila me je samega.

Jaz se povsem dobro zavedam, da s takim po¬
stopanjem sem uvedel v Angeličino dušo njej povsem
tuje in vznemirjajoče misli. Toda z začudenjem vidim,

238  —

da kakor od ene strani razburja to mojo vest ter vz¬
buja mučno bojazen za mir onega bitja, za katero bi
dal celo življenje, od druge strani pa mi je to povz¬
ročalo nekako roparsko radost, kakor bi pomirjal člo¬
veku prirojen nagon ugonobljenja. Prepričan pa sem
tudi, da mi tu nobena zavest zla, nikaka spodtika,
ničesar ne pomaga. Moj značaj je premočan, da bi se
znal in mogel na tej poti zatajevati, zlasti spričo te
neovrgljive in neizrekljive mičnosti, s kakoršno ta
ženska vpliva name. Sedaj sem v resnici podoben
onemu Indijanu, kateri, gnan po produ vodopada, je
odložil veslo ter se udal volji proda. Niti ne premiš¬
ljujem o svojih krivdah in o tem, da bi vse to lahko
bilo drugače da mi je bilo treba samo stegniti roko
po tem bitju, o katerem sedaj govorim: za koga se
splača živeti, ako ne za njo? koga se splača ljubiti,
ako ne njo? Vgrezam se v determinizem in pogostoma
se mi zdi, da ni moglo biti drugače, da se je ta moja
nesposobnost za življenje strojila že cela pokoljenja,
katera so že davno izčrpala zalogo življenja — da
sem bil tak, da sem tak in moram biti tak — da mi
ne preostaja nič drugega, nego odložiti veslo.

Danes zarano smo se udeležili jaz, teta in Ange¬
lica pogreba mladega klerika. Vreme imamo vedno
lepo. Pogreb se je izvršil zarano in ni utrudil teh
gospa, ker do cerkve in na pokopališče nimamo daleč.
Kaj mično je gledati tak vaški sprevod, ki pričenja
z duhovnikom in krsto na vozu in končuje z gosto
tolpo kmetov in kmetic. Vse to prepeva pesmi nena¬
vadno turobne, ki te spominjajo na nekako kaldejsko
godbo. Na koncu sprevoda se možje in ženske razgo-

239  -

varjajo z zaspanim, zategljivim glasom, pričenjajo
vsikdar z besedami: »O, moji vi!« Ta izraz sem
slišal vsak hip. Takisto čuden vtis dela ob času ta¬
kega obreda, kakor je pogreb, raznovrstnost robcev
na dekličjih glavah. Šli smo skozi drevored v cerkev,
in ko se je karavana pomikala med drevesi ter do¬
spela na solnce, so se ti robci razgoreli na solncu v
žoltem, rdečem in višnjevkastem blesku, kar je dajalo
temu sprevodu navidezno veselo lice, tako, da ko ne
bi bilo duhovnika, ne voza s krs o in ne vonjave
brinja, pa bi si človek lahko mislil, da so to svatje.
Zapazil sem takisto, s kako zadovoljnostjo gredo ljudje
na deželi za pogrebom. Smrt sploh ne napravi na nje
nikakega vtisa; morda vidijo v njej večni praznik?
Ko smo stali ob jami, sem zapazil na licih navzočih
samo bolj zbrano pozornost in radovednost v zasle¬
dovanju obredov ; nobenega sledu, nobene sence re¬
fleksije, češ, da je to neizprosen konec, za katerim se
pričenja nekaj strašnega in neznanega. Gledal sem
Angelico v tem hipu, ko se je sklonila, da je pobrala
perišče peska, ki ga je wgla na krsto. Bila je neko¬
liko bleda; ker je pa solnce obsevalo njeno lice, je
bilo mogoče iz teh prozornih črt čitati kakor iz knjige.
Bil bi prisegel, da je v tem hipu mislila na lastno
smrt. Meni se je zdela naravnost neverjetna in divja
misel, da bi to lice, tako čuječe in tako polno bujne
mladosti, ki se razodeva v tem mahu nad ustnicami,
s temi dolgimi trepalnicami, s tem svojim mičnim in¬
dividualizmom, moglo kedaj oveneti, okameneti in ostati
v večni temi.

Ali vendar mi je bilo tako, kakor bi nekak mraz

240  —

otrpnil moje misli. Evo, prišlo mi je v glavo, da prvi
obred, katerega se z Angelico v Ploševu udeležujeva,
je pogreb. Takisto kakor človek na smrt bolan, ki je
zgubil vero v znanstveno medicino, je pripravljen
verjeti v zdravila mazačev, tako je tudi na smrt bolna,
o vsem dvomeča duša pripravljena verjeti celo pred¬
sodke. Bržkone nihče ne stoji bliže propada misticizma
kakor brezobziren skeptik. Oni, ki so zdvojili nad
verskimi in socijologičnimi ideali, oni, ki so zgubili
zaupanje v moč znanosti in človeške pameti, cela mno¬
žica ljudij pravzaprav najbolj razvitih, omahujoča na
poti, oropana vsakoršne dogme, boreča se, brezna-
dejna, se uglablja v sedanjosti čim dalje globše v
meglo misticizma. Ta nastopa povsod z navadno silo
reakcije proti sedanjemu življenju, opirajočemu se na
pozitivni omejitvi človeških mislij, na potlačenju idea¬
lov, na obrabi, na brezdušnem bankerotstvu. Človeški
duh začenja razkopavati bivališče, v katerem mu je zapo¬
vedano bivati, to pa radi tega, ker se ta stavba na¬
haja preveč pod nadzorstvom borze. Ko se nekaka
doba konča, pride nekak razcvet na vseh poljanah.
Večkrat mi je že prišlo v glavo ter me napolnilo z
začudenjem to, da na primer najnovejši večji roma¬
nopisci niti sami ne vedo, kako daleč jim je še do
tega, da postanejo mistiki. Nekateri se že zavedajo,
da so že, ter to glasno priznavajo. V vsaki knjigi,
katero odprem v poslednjem času, ne vidim človeške
duše, ne volje in osobne strasti, marveč splošne fa¬
talne moči, znamenja strašnih bitij, neodvisne od po¬
sameznih prikaznij, živeče same za sebe, nalik Goe¬
thejevim materam.

— 241 —

Kar se mene tiče, nahajam se gotovo tudi že
na meji. Vidim to in se ne bojim. Propad me vleče;
zlasti mene vleče osobno tako daleč, da ko bi mogel
že danes, pa bi odšel na samo dno, in pojdem, brž ko
mi bo le mogoče.

Dne 28. malega travna.

Napajam se s tem življenjem v Ploševu in z
vsakdanjim pogledom na Angelico ter pozabljam, da
ona pripada nekomu drugemu. Oni Kromicki, ki sedi
ondi v Baku, ali morda še kje dalje, se mi dozdeva
kot nekako neistinito bitje, oropano realnega obstanka,
nekako zlo, ki ima priti tako kakor na primer pride
smrt, na katero se vendar vedno ne misli. Toda
včeraj me je doletel nekak memento. To je drobna
in navidezno najnavadnejša stvar! Angelica je pre¬
jela zarano pri čaju dvoje pisem. Teta jo je vprašala,
ali ji je pisal mož, in ona ji je odgovorila: »da!« Ko
sem to slišal, sem začutil tak vtis, kakoršnega mora
začutiti obsojenec, ki je na večer pred svojo smrtjo
imel sladke sanje, iz katerih pa ga sprebude z nazna¬
nilom, da je že čas, da si ostriže lase, na kar mora
iti pod gilotino. Zagledal sem nakrat z vso izrazitostjo,
katere se nisem še toliko zavedal doslej, vso svojo
nesrečo. Ves dan mi je ostal ta zlokobni občutek, tem
bolj, ker me je teta kakor nalašč mučila. Angelica je
hotela odložiti čitanje pisem na poznejši čas po čaju,
med tem je teta zapovedala čitati ju takoj, na to pa
je jela izpraševati, kako se počuti Kromicki?

»Hvala lepa, dobro!« odvrne Angelica.

»Pa kako se mu tam godi?«

16

— 242  —

»Hvala Bogu! Piše, da nepričakovano dobro.«

»Kedaj se vrne?«

»Pravi, da takoj, ko mu bo mogoče.«

In jaz s svojo občutljivostjo sem moral poslušati
ta vprašanja in te odgovore. Ko bi bili teta in Ange¬
lica pričeli nekak neistinit, ciničen razgovor, ne bili
bi mi bolj potrgali ž njim mojih živcev. Od svojega
prihoda v Plošev sem to pot začutil prvikrat nevoljo
in nekako jezo do Angelice. »Imej vsaj nekoliko po¬
milovalnega nagiba ter ne govori v moji navzočnosti
o tem človeku — ne zahvaljuj se v odgovorih na
vprašanja po njegovem zdravju in ne reci: Hvala
Bogu!« — sem si mislil v duši. Med tem pa je ona
odprla drugo pismo; pogledavši na datum, je dejala:
»To je starejše« — in jela ga čitati. Zrl sem na sklo¬
njeno njeno glavo, na njene lase, na povešene njene
trepalnice — in zdelo se mi je, da to čitanje traja ne-
znosljivo dolgo. Ob enem sem razumel, da te ljudi,
to je njo in Kromickega, druži ves svet skupnih ko-
ristij in ciljev, da ona sta zvezana z nerazvezljivimi
vezmi in da vsled neizogibnih vzrokov se ona morata
začutiti zvezana drug z drugim. Spoznal sem, da jaz
stojim in bom stal vedno zunaj, tudi takrat, ko bi si
celo pridobil njeno vzajemnost. Doslej od prvega mo¬
jega seznanenja z Angelico, sem se čutil v globeli
propada tako, kakor se čuti globel brezna, katero za¬
kriva megla. Sedaj se je megla razpršila in zagledal
sem brezno, kakor je široko in globoko.

Imam pa vendar to posebno lastnost, da pod ne¬
izmernim pritiskom se začenjam razpenjati. Moja lju¬
bezen ni smela doslej hoteti česar si bodi, toda v tem

— 243

hipu je nevošljivost jela obupno zahtevati ugonobitve
in poteptanja vseh teh neizprosnih pravic, teh vozlov
in teh pritiklin. Angelica je čitala samo par minut;
med tem časom pa sem prekoračil celo skalo nadlog,
tembolj, da so me, kakor po navadi, tlačile tudi druge
misli, ki so bile obenem analiza in kritika osnovne
bolesti. Evo, rekel sem sam sebi, da to razburjenje in
ta grenkost, katero čutim, imajo nekaka smešna zna¬
menja nekih ženskih čemernostij; — dalje sem si mi¬
slil, da s takimi živci se ne da živeti, in končno sem
se vprašal: ako te že taka preprosta stvar, kakor je
to, da mož piše svoji ženi in ona čita njegova pisma,
pripravi povsem ob ravnotežje, kaj še le bo takrat,
ko on semkaj dospe in ko boš videl in potrdi njuno
vzajemno pristojnost?

Odgovoril sem si v duhu: »Ubijem ga!« in ob
enem sem čutil vso smešnost in budalost tega odgovora.

Lahko je razumeti, da me podobna vprašanja
niso pomirila. Ko je Angelica jenjala čitati, je zapazila
takoj, da se nahajam v nekakem nenavadnem stanju,
in jela me je nemirno ogledovati. To je ono sladko
razpoloženje, ki potrebuje na vsak način prijazne atmo¬
sfere okrog sebe, ker drugače pride slabo in strašno.
Spominjam se, da ob času, ko stari Hvastovski ni
hodil na hrano k sinu pivovarju, marveč je obedoval
v palači in se je teta vsakokrat pričkala ž njim,
Angelica, dokler se ni prepričala o praznoti tega prič¬
kanja, istega ni mogla prenesti. Sedaj jo je oči-
vidno vznemirila moja razburjenost, dasi si njenih
vzrokov ni mogla domisliti. Nekelrrati je omenila

16 ’

— 244  —

koncertov Klare, ali obenem je vprašal njen pogled:
Kaj ti je ?

Toda jaz sem ji odgovarjal s hladnim pogledom,
nisem ji mogel oprostiti niti teh pisem, niti razgovora
s teto. Takoj pa čaju sem vstal ter rekel, da moram
odriniti v Varšavo.

Teta je hotela, naj počakam na obed, po katerem
bi imeli po prvotnem načrtu oditi skupno na koncert.
Toda odgovoril sem ji, da imam še opraviti v Varšavi,
in v resnici sem želel ostati Sam. Naročil sem, naj za-
prežejo konje, med tem pa je teta rekla:

»Rada bi se prikupila Hilstovi, in pravkar pre¬
mišljujem, ali ne bi kazalo povabiti jo za en dan v
Plošev ?«

Teta je očividno smatrala povabilo v Plošev za
tako veliko nagrado, da je celo omahovala, če morda
ta nagrada za Klaro ne bo prevelika.

črez trenutek se je oglasila znovič:

»Ko bi bila prepričana, da je to oseba iz povsem
dobre družbe...«

»Hilstova je prijateljica rumunske kraljice,« ji
odvrnem nestrpljivo, »in vsako leto prebije pri njej
nekoliko tednov. Ako bo to služilo komu v čast, slu¬
žilo bo nam.«

»No, no!« je zamrmljala teta.

Pred svojim odhodom se obrnem k Angelici :

»A ti, ali greš s teto na koncert?«

»Moram biti pri materi, a vrhu tega moram pi¬
sati pisma.«

»Ako gre tu za občutke zapuščene soproge, no¬
čem delati ovir.«

— 245  -

Ironija teh besed mi je prinesla za trenutek olaj¬
šavo. ,Naj ona ve, da sem ljubosumen 1 , sem si mislil.
Ona, kakor teta in njena mati, spadajo med ženske
»angeljske vrste«, ki ne verujejo v zlo. Naj vendar
spozna, da jo ljubim, naj stopi ta misel vanjo, naj se
spoprijazni s tem pojmom, naj se jame ž njim vzne¬
mirjati, naj se bori ž njim. Uvesti v njeno dušo tako
tujo, razkrojno snov, tako vretje — to je gotova
zmaga. Bomo videli, kaj bo še dalje.

Bila je to zame hipna olajšava, toda velika, po¬
dobna zli radosti. Precej pa, ko sem se nahajal že v
kočiji, me je prevzela jeza in nevolja na samega sebe.
Ta nevolja pa je izvirala iz tega, ker sem čutil, da
vse to, kar sem dejal in mislil, je samo ha sebi tako
malenkostno, oprto na prerafinirane in svojeglavne
živce, vredne histerične ženske, ne pa moža.

Imel sem težavno potovanje v Varšavo, težav¬
nejše nego takrat, ko sem po poslednji vrnitvi poto¬
val prvič v Plošev. Domislil sem si, da ona grozna
nesposobnost za življenje, katera leži kakor fatum nad
meni podobnimi ljudmi sploh, a nad menoj še posebe,
izvira iz tega, da ženska vrlina nadkriljuje v naših
značajih moško. Nočem reči, da smo se že fizično pože-
nili, da smo postali plašljivci, ljudje brez vsake ener-
žije. Ne! to je povsem nekaj drugega; podjetnosti in
eneržije imamo, ako ne več, tako vsaj toliko, kakor
vsi drugi. Vsakteri izmed nas je pripravljen zasesti
nebrzdanega konja in jahati kamor je treba.
Toda v psihičnem oziru je mogoče o vsakem reči:
to je ona,  a ne on.  V našem duševnem ustroju ni
nikakega mirnega sintetičnega ravnotežja, ki se ne

- 246  —

ozira na drobnosti. Vsaka malenkost nas zbode, spravi
v nevoljo in razžali, radi česar na vsakem koraku
žrtvujemo reci neizmerno velike radi neizmerno ma¬
lih. Tega dokaz je moja minulost. Saj sem vendar jaz
žrtvoval srečo vsega življenja, svojo minulost in pri¬
hodnost ljubljene ženske samo radi tega, ker sem
čital v tetinem pismu, da je Kromicki namenjen po¬
prositi za Angeličino roko. Moji živci so se postavili
po robu ter me zanesli tjekaj, kamor sam nisem hotel.
Ni bilo to nič drugega nego bolehava prikazen volje.
Toda na ta način bolehajo one, ne pa oni. Kako čudo,
da tudi sedaj postopam tako, kakor na »histeriji« bole¬
hajoča ženska! To je nesreča, katero sem prinesel s
seboj na svet, ali na katero so se opirala cela poko-
ljenja, z dodatkom vseh pogojev življenja, v kakor-
šnih moramo živeti.

Ta odstranitev odgovornosti od sebe mi vendar
ni prinesla nobene tolažbe. Dospevši v Varšavo, sem
bil najprvo namenjen obiskati Klaro, toda nakrat me
je začela glava boleti, in nehala me je boleti šele
zvečer nekoliko poprej nego je dospela teta.

Teta me je dobila že oblečenega ; kmalu sva od¬
šla na koncert, ki se je obnesel nenavadno dobro.
Klarina slava je privabila razumništvo in ljubitelje
godbe, dobrodelni namen pa vso višjo družbo. Zagle¬
dal sem dokaj znancev, med drugimi tudi Sniatinska.
Dvorana je bila prenapolnena. Toda bil sem tako slabe
volje in moji živci so bili tako neskladni, da me je vse
jezilo. Sam ne vem, radi česa se me je polastila bo¬
jazen, da Klara napravi fiasko. V trenutku, ko je sto¬
pala na »estrado« (oder) se je pripetilo, da je vlekla

— 247

za seboj po podu lepak, ki se je bil obesil na našiv
njenega krila. Zdelo se mi je, da jo dela to smešno.
Ona sama, opravljena v plesno obleko, ločena od dru¬
gih s praznim prostorom okrog odra, je napravila
name vtis nekake tuje umetnice, ne pa bližnje znanke
in prijateljice. Nehote sem vprašal samega sebe, če je
morda ta ista Klara, s katero me je družila malone
prisrčna zaupljivost? Med tem je prvotno ploskanje
umolknilo. Na licih navzočih se je pojavila ona navi¬
dezno razumna zbranost in resnoba, s pomočjo katere
se ljudje, ki nimajo nobenega pojma o umetnosti, po¬
stavijo na stališče znalcev in sodnikov.

Klara je sedla h glasovirju in dasi sem bil hud
na njo, kakor na ves svet, sem moral vendar priznati
v duhu, da ima plemenito glavo, da je umetnica, polna
preprostosti in prosta predsodkov. — Jela je svirati
skladbo Mendelsohna, katero znam na pamet — in bo¬
disi radi tega, da je čutila, da pričakujejo od nje ne¬
izmerno mnogo, ali da je bila ganjena z nenavadnim
prisrčnim pozdravom, dovolj bodi tega, da je začela
svirati slabše nego sem pričakoval. Meni je to kar
zamrzelo ; začuden sem pogledal Klaro in najine oči so
se za trenutek srečale. Izraz mojega lica jo je zbegal
popolnoma in znovič sem zaslišal nekoliko napačnih
udarcev, brez prilične moči in izrazitosti. Bil sem že
skoro prepričan, da je fiasko neizogiben. Nikdar se
mi še glasovir s svojimi glasovi, v katerih se nedo-
statek zateglosti poveča še z oddaljenostjo in kateri
done priglušeno vsled gneče v dvorani, ni zdel sla-
bejše godbeno orodje. Nekaj časa sem imel vtis, da
čujem pretrgane glasove pljunke. Črez nekaj časa pa

- 248  —

je dosegla Klara zopet ravnotežje, toda po mojem
mnenju je svirala ves koncert le srednje dobro. Pač
pa me je prevzelo pravo začudenje, ko sem cul po
dovršitvi toliko ploskanja, kakor ga še nisem slišal
nikdar v Parizu, kjer so Klaro sprejemali z izvanred-
nim zanimanjem. Poznavalci godbe so vstali s svojih
sedežev ter se jeli živo razgovarjati s poročevalci ča¬
sopisov ; z njihovih razjasnenih lic sem razločno čital
zadovoljnost. Ploskanje je trajalo tako dolgo, dokler
se Klara ni pojavila znovič na odru. Dospela je s po
vešenimi očmi, in jaz, ki sem znal čitati z njenega
obraza, sem čital razločno: »Predobri ste, hvala vam,
toda sviranje je bilo slabo in najraje bi se jokala !«
Klical sem takisto »bravo«, za kar sem dosegel mimo-
leten pogled, poln očitanja. Klara preveč ljubi umet¬
nost, da bi jo moglo uzadovoljiti nezasluženo plo¬
skanje. Začutil sem pomilovanje do nje ; hotel sem iti
za njo in ji povedati par besed v tolažbo, toda ne¬
prestani dobro-klici je niso pustili z odra. Znovič je
sedla h glasovirju ter z isvirala Sonato cis-mol Bee¬
thovna, katere ni bilo v sporedu.

Po mojem mnenju ni najti na svetu umotvora, v
katerem bi bilo mogoče tako razločno videti dušo,
kako jo razdira nekak tragičen nemir. Govorim zlasti
o tretjem delu sonate: »presto agitato.« To razpolo¬
ženje je odgovarjalo očividno začasni razdraženosti
Klare ter se strinjalo tudi z mojim razpoloženjem, —
še v vsem svojem življenju nisem slišal igrati Beetho-
vena tako dobro, niti ga nisem občutil tako temeljito.
Jaz sem godbenik, toda mislim si, da godbeniki sami
niso vedeli doslej, kaj ima ta sonata v sebi. Ne mo-

— 249  -

rem dobiti drugega izraza, da bi naznačil vtis, kakoršen
so občutili vsi, kakor: globok vtis! Človeku se zdi, da
se godi nekaj mističnega, da vidi za svetom nekako
osupljivo otožno puščavo, brez oblik, na pol razsvetljeno
od lune — sredi katere kriči, ihti in si puli lase obup
brez vsake nadeje.

Bilo je to tudi grozno in presunljivo, kajti godilo
se je že kakor na drugi strani življenja, obenem pa
tako neizmerno vabljivo, kajti kar se mene tiče, mi še
godba nikdar ni segala tako globoko do živega. Daši
nisem bil bolj občutljiv od drugih, sem bil vendar
skoro ves iz sebe. Zdelo se mi je, da v tej pustinji, v
tem grobnem mraku iščem nekoga, ki mi je dražji
nego ves svet, brez katerega ne znam in ne morem
živeti, in sicer iščem s tem prepričanjem, da moram to
delati črez vso večnost in da ga nikdar ne najdem.
Srce mi je bilo tako stisneno, da mi je kar sape pri¬
manjkovalo — nisem pa obrnil niti najmanjše pozor¬
nosti na zunanje strani izvršitve, katera je končno morala
doseči to višino, na kateri o njej ni bilo mogoče go¬
voriti. Vsa dvorana je začutila podoben vtis, da ne
izvzamem same Klare.

Ko je nehala svirati, je ostala nekaj časa tako
z glavo in očmi dvignenimi kvišku; lice ji je bilo
bledo in usta odprta. Ni pa bil to hipni utis, bila je
to preprosta, vsakega dvoma osvobojena navdušenost
in vznos. V dvorani je trajala dolgo gluha tišina, ka¬
kor bi ljudje še kaj pričakovali, kakor bi bili otrpnili
vsled otožnosti, ali lovili poslednje odmeve tega ihte¬
čega obupa, ki ga je je odnašal za svetove vihar.

Nato se je zgodilo nekaj takega, kar se še ni pri-

petilo na nobenem koncertu. V dvorani je nastal tak
krik, kakor bi zbranim zares grozila katastrofa. Ne¬
koliko poročevalcev in godbenikov se je približalo k
odru. Videl sem glave, ki so se sklanjale h Klarinim
rokam. Ona je imela solze na trepalnicah, toda lice
navdušeno, jasno in mirno. Šel sem z drugimi vred
stisnit njeno roko.

Od prvega trenutka, kar sva se spoznala, pa do
tega časa je Klara govorila z menoj vedno francoski,
danes pa je prvič, stisnivši krepko mojo dlan, me
vprašala nemški :

■ Haben Sie mich verstanden?«

»Ja,« ji odvrnem »und ich war sehr ungliicklich.«

To je bilo tudi v resnici. Nadaljevanje koncerta
je bilo za Klaro nekako veliko zmagoslavje. Po do-
vršitvi sta jo vzela Siatinska k sebi na noč. Jaz nisem
hotel iti. Vrnivši se domov, sem se čutil tako utruje¬
nega, da sem se-opravljen vrgel na zofo in preležal celo
uro brez spanja.

Šele črez trenutek, predno sem jel to pisati, sem
zapazil, da mislim neprestano na pogreb duhovnika,
na Angelico in na smrt. Potem sem si dal prinesti
luč in se lotil pisanja.

Dne 28. malega travna.

Pismi Kromickega sta me potlačili do te stopinje,
da traja ta vtis še doslej. Moja neopravičena nevolja
na Angelico je res prešla; čim bolj čutim, da nisem
bil po zasluženju tako osoren do nje, tim bolj me
prevzema kes in s tem večjim ganutjem mislim na
njo. Toda za to čimdalje jasnejše vidim, kako neiz-

— 251  -

prosno druži ta dva človeka sama moč dejstev. Od
včeraj se nahajam v območju te misli, in radi tega
nisem odšel danes v Plošev. Ondi sem primoran ču¬
vati sam nad seboj, moram biti miren, ali se vsaj ka¬
zati mirnega; v tem trenutku vsega tega ne bi premo¬
gel. Vse, kar tiči v meni: misli, občutki, vtisi, se je
nekako sprlo s tem, kar se je zgodilo. Ne vem, ali
more biti bolj obupljivo stanje, kako se ne strinjati z
nečim, nasprotovati z vsakim koščekom možgan in
srca, a obenem čutiti se vpričo dovršenega dejstva
tako onemoglega. 'Razumem tudi, da je to šele pred-
okus tega, kar me pričakuje. Nič ni mogoče spreme¬
niti prav nič! Omožila se je, sedaj je gospa Kro-
micka, ki pripada njemu in bo pripadala za zmerom
— jaz pa, ki se ne morem s tem strinjati, kajti, ako
bi se strinjal, nehal bi živeti — sem primoran se stri¬
njati. Z enakim uspehom bi mogel ugovarjati moči
privlačnosti zemlje, kakor takemu redu reči, na čegar
podlagi žena pripada možu. Torej kaj ? Strinjati se s
tem redom? Kaj mi pomaga prazna, jelova, brezsmi¬
selna beseda: ,strinjam se‘, ko pa v mojem bitju ni
niti atoma sloge ? časih mi pride v glavo, da naj odi¬
dem, toda izborno čutim, da razun te edine ženske
ima svet zame toliko pomena kakor smrt, to je toliko,
kolikor ničnost — in kar je še več, vem že naprej, da
ne odidem, ker ne najdem za to dovolj moči. Večkrat
sem imel nekako prepričanje, da človeška revščina
mora biti večja nego je človeška predstava o njej,
da more biti tako stanje, v katerem se misli o rev¬
ščini končajo in ona se razliva v brezkončnost kakor
morje. V tem hipu se mi zdi, da jadram po tem morju.

— 252  —

Ali vendar ne. Je še nekaj, kar mi preostaja.
Cital sem nekje v spomeniku Amiela, da dejanje je
zgolj k stanju materije zgoščena misel. Toda misel
more ostati v odtrganem stanju —- občutek pa ne.
Teoretično sem se tega zavedal že poprej — vendar
šele sedaj sem se uveril o resnici tega sam na sebi.
Od časa moje vrtnitve v Plošev, pa do tega trenutka,
si nisem dejal jasno in razločno, da si želim Ange-
ličine vzajemnosti, toda bilo je to vprašanje besed. V
istinitosti pa sem vedel to, da jo hočem in da sem jo
hotel. Vsak moj pogled, vsaka beseda, vse ravnanje
je merilo le na ta smoter. Občutki, ki nimajo enakega
pomena z željo in dejanjem, — niso nič! Naj torej
ostanejo izgovorjene te besede: hočem! Hočem postati
za Angelico najbolj zaželjeno in najbolj ljubljeno bitje,
kakor je tudi ona meni, hočem doseči njeno vzajem¬
nost, vse njene misli, njeno dušo — in ne mislim de¬
lati mej svojim željam: storim vse, kar mi veleva srce,
ter uporabim vša sredstva, kakoršna prizna moj ra¬
zum za najboljša, da si pridobim njeno vzajemnost.
Odtegnem Kromickemu od Angelice toliko, kolikor
bodem mogel — ali odtegnem mu vso, ako se bo ona
strinjala s tem. Na ta način bom imel cilj v svojem
življenju, bodem vedel, radi česa se sprebudim za¬
rana, radi česa uživam hrano po dnevu, radi česa se
okrepčavam s snom. Ne bom popolnoma srečen, ker
za to bi mi bilo treba ne le vzeti vso za sebe, marveč
se še znesti nad onim vsled tega, da jo je imel —
imel bom vendar radi koga živeti. V tem tiči moja
rešitev. To pa ni moj sklep, ki je nastal v tem trenutku,
to je le besedna potrditev vseh teh močij, ki se gib-

— 253  —

ljejo v meni, te volje in teh želja, katere leže v na¬
ravi občutkov ter tvorijo nerazdeljiv del njenega bitja.

Svoje dvome sem zapodil na vse štiri vetrove.
Bojazen, da bo Angelica nesrečna, ako se zaljubi
vame, mora odstopiti pred to kakor ves svet veliko
resnico, da sama ljubezen v srcu že napolnuje življe¬
nje, že mu daje hrano ter je stotisočkrat več vredna
nego praznota in ničnost življenja.

Že tisoč let je znano na svetu, da dobro in nrav¬
stveno je samo to, kar krepča življenje, da praznota
in ničnost tičita v kraljestvu zlega. Trenutek, ko se
ta ljubljena glava nasloni na moje prsi, v katerem si
te druge ustnice počijejo na mojih, bode kot dejanje
blagra in resnice. Sredi dvomov, ki mi kvasijo mo¬
žgane, mi ta edina sveti jasno — o tej edini morem
reči: verjamem, da je tako. Ali sem morda našel kaj
krepkejšega v življenju? Vem izborno, kaka razdvoji-
tev leži med to mojo vero in ono nravstvenostjo sta¬
rega kova, izdelano na vsakdanji porabi ljudij ; vem,
da bo to tudi za Angelico tuj, prestrašljiv svet, toda
jaz jo primem za roko in jo pospremim v ta svet, ker
ji bom z odkritosrčnim prepričanjem mogel reči: ondi
je blagor in resnica !

V podobnih mislih nahajam okrepčilo. Večji del
dneva mi je prešel zelo slabo, ker sem se zavedal
lastne onemoglosti vpričo vseh teh pogojev, v ka-
koršnih se nahajava oba z Angelico. Prihaja mi na
misel tudi to, da ona morda ljubi Kromickega. Na
srečo, prihod zdravnika Hvastovskega popoludne mi
je pretrgal domenke te vrste. Dospel je iz Ploševa
na posvetovanje s starim zdravnikom, katerega so ob

— 254  —

svojem času klicali h gospej Celini. Pri odhodu me je
prišel obiskat. Rekel je, da se gospa Celina počuti
tako kakor vedno, toda da je gospo Kromicko zarana
močno bolela glava in da niti ni prišla na čaj.

Na to je začel obširno govoriti o Angelici in jaz
sem ga rad poslušal, kajti š tem mi je nekako nado¬
meščal njeno navzočnost in njeno podobo. V ostalem
je govoril kot razumen človek, dasi je še mlad. Za¬
upal mi je, da rad zre na ljudi z nezaupljivostjo, ne
radi tega, ker smatra tako stališče za edino primerno,
marveč za to, ker smatra to za sedaj za varnejše. Kar
se gospe Kromicke tiče, sodi on, da jo more z vso
gotovostjo prišteti k bitjem, ki so višja v vsakem ob¬
ziru. Govoril je o njej v obče s tako živahnostjo, da
mi je spreletelo po glavi dopuščenje, da v globeli svo¬
jega srca goji do nje nekaj več nego občudovanje.

To dopuščenje mi ni provzročalo niti najmanjše
pikrosti, gotovo iz obzira na ono ogromno prostran¬
stvo, ki je ločilo tega nedavnega dijaka od Angelice.
Kajpada, bil sem mu hvaležen, da jo je spoznal in
pridržal sem ga dalje časa, kajti vrhu tega je ta raz¬
govor ž njim odvračal od mene vse preveč turobne
misli. Med tem razgovorom sem ga vprašal, kaj name¬
rava delati v prihodnosti ? Odgovoril mi je, da naj-
poprej si mora prihraniti nekoliko denarja za odhod
na kliniko za mejo, na to pa se vrne v domovino in
se nastani v Varšavi.

»Kaj razumete, gospod, pod tem nastanjenjem v
Varšavi ?«

»Nameščenje v kakoršni si bodi bolnišnici in
vsemogočo prakso.«

— 255  —

»Potem se gotovo oženite?«

»Pride tudi vrsta na to, toda ne še takoj.«

»Dokler ne pride kak občutek, ki nadvlada voljo.
Vam, kot zdravniku je znano, da je ljubezen fiziolo-
gična potreba.«

Mladi Hvastovski je očividno hotel, da ga ljudje
smatrajo za trezno in čvrsto glavo, vzvišeno nad člo¬
veške slabosti, zato je skomignil s svojimi širokimi
ramami, pogladil si kratko pristrižene lase in odvrnil:

»Potrebo priznavam, toda nočem ji pripoznati več
prostora nego ga ji pripada. Za vsako potrebo se
nahajajo sredstva.«

Tu se zmagovito nasmeje, toda jšz mu odvrnem
resno :

»Zaglobivši se nekoliko bolj v vprašanje občut¬
kov, kdo ve, ali se splača živeti radi česa drugega?«

Hvastovski se za trenutek zamisli.

»Ne! dokaj je še drugih rečij: recimo znanje,
recimo društvene dolžnosti. Ne rečem ničesar zoper
zakon; človek se mora oženiti prvič radi samega sebe
in drugič, da ima otroke — kajti to je tudi društvena
dolžnost. Toda zakon to je nekaj drugega — nepre¬
stani roman, vedno nekaj drugega.«

»Kako razumete to, gospod!«

»Razumem to tako, da mi smo mravlje, ki sta¬
vijo mravljišče. Mi, delavni ljudje, nimamo časa za
to, da bi posvečevali svoje življenje poglavitno žen¬
skam in njihovi ljubezni. To je dobro za one, ki po¬
hajkujejo brez posla, ali kateri nočejo delati nič dru¬
gega.«

— 256  —

Po teh besedah me je pogledal, kot člov9k, ki
govori v imenu najtežjih ljudij v kraju, in govori to
enako krepko kakor pametno. Z očitno zadovoljnostjo
sem zrl na ta zdrav izvod človeškega rodu — in pri¬
znavam, da izvzemši neki mladeniški prav dijaški po¬
nos, to, kar je govoril, res ni bilo bedasto. Res je,
da ženska in ljubezen do nje ne igrata niti polovico
te neizmerne uloge med delavci, kakor v življenju
premožnih ljudij, ali v življenju ljudij, ki imajo pred
seboj važne naloge in smotre. Kmet se ženi radi tega,
da je oženjen in da si osnuje gospodarstvo. V istini-
tosti je njegova sposobnost za globoke občutke jako
majhna, dasi pesniki in novelisti govore pri nas o
nečem drugem. Ljudje učenjaki, državljani, poveljniki,
politiki posvečujejo ženskam komaj majhen košček
življenja. Izjemo tvorijo le umetniki. Področje teh je :
ljubiti, kajti umetnost sama obstoji le radi ljubezni in
radi žensk. Sploh pa le v bogatih slojih, kjer se mno¬
žica ljudij odteguje delu, vlada ženska samooblastno
ter napolnjuje takim ljudem življenje od vrha do dna.
Ona nadvlada vse njihove misli ter postane motor vse
delavnosti, izjemni cilj naporov. To tudi ne more biti
drugače. Za vzgled vzamem n. pr. samega sebe. Dru¬
žba, h kateri pripadam, sicer ni bogata, toda jaz
osobno sem premožen človek. S to premožnostjo sem
se okoristil na ta način, da nikdar nisem ničesar delal,
radi česar nisem imel in še zdaj nimam določenega
cilja v življenju. Mogoče, da bi bilo drugače, ko bi se
bil rodil kot Anglež ali Nemec; toda mene je tlačil
znani podedovani greh, katerega imenujejo: T »im-
productivite slave«. Nobeden izmed skladnih fak-

- 257

torjev sedanje civilizacije me ni potegnil k sebi, ni mi
napolnil duše radi tega preprostega vzroka, ker je ta
civilizacija omedlevajoča in prenasičena s skepticizmom.
Ako ona sama čuti, da skonča, ter dvomi o sami sebi,
težavno ji je zahtevati, naj bi jaz verjel vanjo in ji
posvetil življenje. Sploh sem torej živel kakor bi visel
v ozračju, ker se nisem mogel navezati na zemljo.
Ko bi bil suhoparen človek, mrzel, ali zelo bedast, ali
poltna žival, bi si bil omejil življenje nalik rastlinskemu
vegetovanju, ali v zadovoljevanju živalskih potreb
bi plaval, toda zgodilo se je prav nasprotno. Prine¬
sel sem na svet živo narav, bujno naturo, ne vsakdanjo
moč življenja. Ta moč je morala najti nekje izhod —
in mogla bi ga najti zgolj v ljubezni do ženske. Nič
drugega mi ni ostalo. Dobro se zavedam tega - tudi
udam se — kajti končno, zaman bi bilo boriti se s to
močjo. Ljubezen do ženske — to je edina podlaga,
edina osnova mojega življenja. Vsa moja nesreča tiči
v tem, da sem kot dete bolne civilizacije zrastel krivo,
torej mi je tudi ta ljubezen postala nekako kriva.

Priprostost pojmov bi mi bila v srečo, toda škoda
je govoriti o tem. Vsak grbanec bi se rad znebil
svoje grbe, samo da se ga ne more, ker je bil grbav
že v materinem krilu. Prav tako je moje grbe provzo-
čilo nenormalno krilo civilizacije in dobe, v kateri
sem bil porojen na svet. Toda bodisi že kriv ali raven,
ljubiti moram — in hočem.

Dne 4. majnika.

Moj razum je stopil popolnoma v službo občutkov
in postal oni voznik, ki pazi edino na to, da se mu
voz ne polomi. Že nekoliko dnij sem znovič v Ploševu

17

— 258  —

in vse, kar govorim in delam, je le taktika ljubezni.
Zdravnik Hvastovski je imel prav, da je naročil An¬
gelici radi zdravja šetati se po parku. Ondi sem jo
našel danes zarana. Nahajajo se trenutki, da občutki,
katere nosimo v srcu, dasi se jih povsem zavedamo,
se pojavijo z nenavadno močjo ter nas celo prestra¬
šijo s svojo veličino. Tak trenutek je bil zame danes,
ko sem na ovinku drevoreda zagledal Angelico. Nikdar
se mi še ni zdela lepša, bolj zaželjena, meni neob-
hodno potrebna. Ona je prav ta edina ženska na
svetu, kateri je na podlagi tajnih močij odločeno, me
privleči kakor magnet vleče k sebi železo, privezati
na-se, postati moj cilj in popolnitev življenja. Njen
glas, postava, pogledi me kar vpijanjujejo. Danes, ko
sem se ji bližal, se mi je zdelo, da ona nosi v sebi
mičnost ne le svojo lastno, marveč te rane ure, te pom¬
ladi, tega lepega vremena, te radosti ptic in rastlin,
radi česar je ona zame več nego ženska, ona je po-
osobljenje lepote, mičnosti in razkošja vse narave ob¬
enem. In prišlo mi je na misel, da, ako jo je narava
vstvarila tako, da ona močneje vpliva name nego na
katerega drugega moža, pa jo je že s tem samem od¬
ločila zame — in da je ž njeno omožitvijo bila moja
pravica poteptana. Kdo ve, če morda vse krivde sveta
ne izvirajo prav iz te neizpolnitve takih pravic in če
morda v tem ne leži nepopolnost življenja ?

Ljubezen si ljudje slabo predočujejo z zaveza¬
nimi očmi. Nasprotno: nič, nobena najdrobnejša po¬
drobnost ne uide njenemu pogledu; ona v svojem
ljubljenem bitju vidi vse, vse zapazi — samo da vse
to staplja s svojim plamenom v eno veliko in pre-

259  -

prosto besedo: ljubim. Približavši se Angelici sem
zapazil, da ima še leskeče se oči, kakor sprebujena iz
snu, da na njeno lice in na svetlo perkalasto krilo
pada zlato-zelenkasta svitloba skozi mlado gabrovo
listje precejanih solnčnih žarkov ; zapazil sem, da so
njeni lasje malomarno zvezani, da se le nekoliko pod-
šita jopica tesno prilega njenemu životu in ramenam,
da je v njenem opletu in opravi videti nekaka malo¬
marnost, po kateri še tisočkrat narašča njena mičnost.
Moji pozornosti ni ušlo tudi to, da se v tem drevo¬
redu visokih gabrov kaže njena postava drobnejša
nego je v resnici, prav otroška — no skratka, nič
ni ušlo mojemu pogledu, marveč vse opazovanje seje
spremenilo v en sam ponos človeka, ki je zaljubljen na
smrt. —

Na moj »dober dan« je odgovorila nekako zbe¬
gano. Že nekoliko dnij se me boji, ker jo hipnotizu-
jem z vsako besedo, z vsakim pogledom. Razpolo¬
ženje njenih mislij je že skaljeno, kvašenje je že vcep¬
ljeno v dušo. Ni mogla niti zapaziti, da jo ljubim, a
obenem vidim razločno, da noče priznati teh mislij za
noben denar na svetu, niti sama sebi ne. Časih začu¬
tim tak vtis, kakor bi držal v roki goloba in čutil pod
prsti njegovo prestrašeno, nemirno vtripajoče srce. Šla
sva skupaj molče ter se čutila v zadregi in nalašč ni¬
sem pretrgal tega molčanja. Vem, da so ji take za¬
gate neprijetne, toda delajo jo nekoliko za mojo to¬
varišico ter me bližajo cilju. V tišini, ki je naju obko¬
ljevala, sva čula le škripanje peska pod najinimi no¬
gami in veselo žvižganje kobilarjev, katerih je bilo
vse polno v parku.

17 *

— 260  —

Končno sem pričel razgovor. Uvel sem ga tako,
kakor sem sam hotel, kajti dasi je bilo moje mišljenje
zaprto vsem vnanjim vplivom, ki niso imeli z občutki
nikake zveze, sem vendar v področju mojih občutkov
imel skoro podvojeno zavednost in tako bistrost, ka-
koršno imajo ljudje, pogreznem v magnetičen sen, ka¬
teri v dani smeri vidijo jasneje nego drugi normalni
ljudje. Kmalu sva prešla na osebni tir. Govoril sem o
sebi s takim zaupljivim glasom, s kakoršnim se raz-
govarjamo z najbližjim bitjem, katero edino ima na
svetu pravico vedeti vse. S tem se je vstvarjal med
nama ves svet sporazumljenj in skupnosti, pripada¬
jočih samo nama obema. Ker je pa taka zveza mogla
obstati, na podlagi zakona, samo med njo in možem,
sem jo vodil s tem do duševnega izneverjenja s koraki
tako neznanimi, da jih ni mogla zapaziti.

Nežna njena narav je vendar začutila, da kora¬
kava po neki nenavadni poti. Vodil sem jo kakor za
roko, neprestano dalje in dalje, toda vodeč jo, sem
čutil neki moralen upor. Dobro sem se zavedal tega,
da bi se bil povečal ta upor takoj, ko bi jo bil poteg¬
nil močneje, ali ko bi nevarnost ne bila tako neopaz-
ljiva. Toda videl sem jasno, da se preteža nahaja na
moji strani in da jo polagoma zavedem, kamor le
hočem.

Med tem sem govoril nalašč o minulosti.

»Ali se spominjaš,« sem dejal, »kako si me v
nekdanjih boljših časih vprašala, čemu ne ostanem v
domovini ter dopuščam propadati vse te sposobno¬
sti, ki jih ljudje vidijo v meni? — Kar se mene tiče,
spominjam se še vsake tvoje besede. To je bilo takrat,

— 261

ko sem se vrnil pozno iz mesta in si me ti pričako¬
vala... Težavno mi je celo povedati, kako velik vpliv
si imela name. Nisem mogel takoj se poprijeti kakega
dela, ker sem moral oditi ; na to je prišla še očetova
smrt... Toda tvoje besede so se globoko vcepile vame,
in povem ti odkritosrčno, da ako sem se vrnil, ako se
nameravam tukaj nastaniti in kaj delati, ako končno
kaj storim — da je povzročil tvoj upliv in bole tvoja
zasluga.«

Nekaj časa je trajalo med nama molčanje — čul
sem le neprestano žvižganje kobilarjev. Angelica je
očividno iskala odgovora, končno je odvrnila:

»Ni mi mogoče verjeti tega, da bi tak človek,
kakor si ti, ne imel drugih, važnejših vzrokov. Dobro
ti je znano, da je to dolžnost : ono pa je minilo, in
sedaj je povsem nekaj drugega.«

»Je nekaj drugega in ni,« ji odgovorim. »Mogoče,
da kadar se poprimem kakega dela, najdem sčasoma
v njem samem spodbujo in zaljubljenost. Toda človek,
kakor sem jaz, kateri navzlic temu, kar praviš, ne
čuti niti dolžnosti se s čim ukvarjati, mora imeti ne¬
kake posebne razloge za osnovno premembo svojega
življenja. Cim huje mu je na svetu, tem bolj mu je
potrebna taka osebna vspodbuja... Toda čemu naj se
ti lažem ?... Jaz nikakor nisem srečen. Občutek društ¬
venih dolžnostij — to je kaj lepa stvar — samo na
nesrečo ga jaz nimam. Ti, ki si boljša in plemenitejša
nego jaz, bi me bila mogla tega naučiti... a zgodilo
se je drugače... Pa še danes, samo vsled spomina, da
si nekoč od mene zaželela dela, ti povem, da bi se
samo vsled tebe in radi tebe mogel česa poprijeti.«

— 262

Angelica je pospešila korake, kakor bi hotela
kmalu biti doma, in odgovorila mi skoro šepetaje :

»Ne govori tako, Leon, prosim te, ne govori tako.
Znano ti je vendar, da jaz ne morem sprejeti takega
namena.*

»Cernu ne moreš ? Ne umi me vendar slabo ! Ti
si in ostaneš zmerom moja jako ljubljena sestra. Nič
več ti nisem hotel povedati.«

Angelica mi je kakor v vročnici dala roko, ka¬
tero sem počasi z največjim spoštovanjem dvignil k
ustom.

»Da, ostanem, zmerom ostanem!« mi odvrne

urno.

Videl sem, da kakor bi se ji kamen odvalil od
srca, tako jo je pomirjala, ganila in prevzela ta edina
beseda: sestra. To je povzročilo, da sem bil tudi jaz
zmožen, premagati se, ker v prvem trenutku, ko sem
se dotaknil z ustmi te najdražje roke, se mi je kar v
očeh stemnilo, in hotel sem jo objeti, pritisniti k sebi
ter ji priznati vso resnico.

Med tem je Angeličino lice postalo še jasnejše in
veselejše. Sorazmerno, kakor sva se približevala hiši,
je pojemal njen nemir ; jaz pa, vide, kako močno jo
po tej poti pridobivam zase, sem nadaljeval z mir¬
nim navadnim glasom :

»Vidiš, sestrica, okrog mene se razprostira
ogromna puščava. Oče mi ne živi več, teta je sveta
žena in težavno se je nama zmeniti, ker ona niti no¬
vih časov, niti novih ljudij ne razume. Njena pred¬
stavljanja so povsem drugačna od mojih. Ne oženim
se nikdar, torej — pomisli, kak samotar sem! Nikogar

- 263  -

poleg sebe ! Nikogar, komur bi človek zaupal, kaj
misli, kaj namerava, kaka nadloga ga tare!... Puščava
in puščava... Reci sedaj sama, kaj je v tem čudnega,
da iščem sočutja tam, kjer ga upam najti... Prav tak
sem, kakor berač pohabljenec, ki stoji pred durmi ter
čaka, če mu mar kdo ne prinese par novčičev. V tem
hipu je ta berač res zelo ubog; on stoji pod tvojim
oknom in prosjači za nekoliko prijaznosti in milosrdja.
Nič drugega nima v glavi nego miloščino, a miloščine
mu vendar ne odtegneš... kaj ne?«

»Resnica, Leon,« je odvrnila Angelica, »resnica,
tem več, ako ti je tako slabo...«

Tu so se ji besede pretrgale in usta so ji jela
trepetati. Znovič sem moral napeti vse moči, da se ji
nisem zgrudil k nogam. Sam pogled na njo me je ga¬
nil tako, da se mi je grlo stisnilo kakor od joka.

»Angelica! Angelica!« se oglasim, ne vede, kaj
naj ji povem.

Toda ona je jela mahati z rokami, kakor bi me
hotela zapoditi od sebe; končno je dejala skozi
solze :

»Takoj, takoj!... pomirim se! Taka se ne morem
vrniti... dovoli mi...«

In hitro je odšla.

»Prosim te odpuščanja, Angelica !« zakličem za njo.

Najpoprej sem hotel iti za njo, toda domislil sem
si, da je treba pustiti samo; torej sem ji sledil le s
pogledom. Vrnila se je hitro v oni drevored, po ka¬
terem sva korakala poprej, na to pa je kre¬
nila na stran, časih mi jo je zakrila goščava, pa zno¬
vič se je njeno svetlo krilo pokazalo med drevjem,

264  —

leskeče se močno na solncu. Od daleč sem videl, kako
je zapirala, razpenjala, pa novic zapirala solnčnik,
hote očividno s tem fizičnim poslom pregnati ganutje.
Ves ta čas sem jo klical v duhu z vsemi najslajšimi
besedami, kakoršne zamore narekovati ljubezen. Nisem
mogel odločiti se, da bi odšel, ne da bi ji pogledal še
enkrat v obraz ; vendar sem moral čakati dovolj
dolgo. Končno se je vrnila; toda urno je šla mimo
mene, kakor boječa se novega ganutja; z angeljsko
prijaznostjo in milino se mi je potoma le smehljala
in rekla:

»Je že dobro ! je že dobro !«

Zares na licu zardelem od urne hoje ni bilo
opaziti solz. Ostal sem sam in polastila se me je zno¬
rela, neopisljiva radost; nada mi je kar prenapolnila
srce, in v glavi sem imel samo eno misel: ona me
ljubi; brani se tega, ne udaja se, mami samo sebe, toda
ljubi me. časih celo najbolj trezen človek stoji pod
pritiskom občutkov prav na meji znorelosti — jaz pa
sem ji bil tako blizu, da me je kar mikalo zdirjati v
globel parka, valjati se po travi in kričati na ves
glas, da me ona ljubi.

V tem hipu, ko premišljujem že mirnejše to ra¬
dost, vidim, da sestoji iz kdo ve koliko faktorjev. Ti¬
čala je v njej med drugim tudi sreča mojstra, kateri
čuti, da mu pojde umetno delo po sreči, tičala je
morda tudi zadovoljnost pajka, ki si je v svesti, da
pade muha v njegovo mrežo -- toda bila je obenem
tudi dobrota, pomilovanje, rahločutnost in vse to, radi
česar, kakor pravi pesnik, se radujejo angelji v ne¬
besih. Žal mi je bilo, da ta revica brez orožja mora

pasti v moje roke, ali obenem je ta žalost jačila lju¬
bezen, torej tudi željo dobiti Angelico ; obenem sem
začutil grizenje vesti, češ, da jo varam, sočasno pa
sem občutil, da še nikdar v življenju nisem govoril
tako odkritosrčno in tako iz globočine srca.

Saj vendar nisem lagal, proseč jo sočutja in pri¬
jaznosti. Tega mi je treba tako kakor zdravja. Nisem
izpovedal vseh teh želj, ker še ni napočil čas za to;
nisem izpovedal vse resnice, boječ se, dane preplašim
te drage in bojazljive duše. Končno hitim k mojemu
in njenemu blagru po poti, ki drži naravnost k njemu.

Dne 10. majnika.

Lepo vreme na nebu in lepo vreme med nama.
Angelica je mirna in srečna. Globoko je verjela mojim
besedam, da mi ni mar za nič več nego za bratovske
občutke : ker pa ji vest dopušča ljubiti me z ljubez¬
nijo sestre, ni hotela brzdati te ljubezni. Jaz edini
vem, da je to lojalen način, varati samega sebe in
varati moža, ker pod pečatom teh sesterskih občutkov
se krijejo in rastejo v njej drugi; toda naravno je,
da je ne mislim voditi iz njene blodnje, dokler oni
občutek ne postane nepreprečen. Prevzame jo v krat¬
kem kakor plamen, katerega ne zaduši niti volja, niti
zavest dolžnosti, niti sramežljivost te ženske bele ka¬
kor labud. Med tem se tudi jaz počutim dobro, tako
dobro, da se mi časih zdi, da ne bi mogel ničesar več
zaželeti pod tem edinim pogojem, da nihče drugi ne
bi imel do nje kake pravice. Neprestano se mi vrača
v glavo misel, da ker jo ljubim najmočneje, je tudi

266

moja pravica naj večja. Kaj more biti bolj logičnega in
bolj priličnega? Saj v etiki vseh ljudij in vseh ve-
roizpovedanj se vzajemna pristojnost moškega in žen¬
ske opira na ljubezen.

Toda danes sem tako potolažen in srečen, da se
rajše bavim z občutki nego bi modroval. Sedaj vlada
med nama velika prisrčnost, svoboda in zaupljivost.
Kako sva bila vstvarjena drug za drugega, kako na¬
jini bitji tožita drugo po drugem kako se ta ljub¬
ljena revica ogreva in razkošuje ob tej mamljivi toploti
bratovskih občutkov ! Nikdar, od časa svoje vrnitve,
je nisem videl tako vesele. Že večkrat poprej, ko sem
jo gledal, se mi je vrival v spomin Šekspirjev »poor
Tom«. Taka narava, kakor je njena, potrebuje lju¬
bezni, in oni Kromicki, ki se ukvarja s špekulacijami,
je ne ljubi dovolj ter ni sposoben ljubiti jo. Ona bi
imela pravico tožiti in ponavljati za Šekspirjem : »Rev¬
nega Toma zebe«. Misleč na to, se ne morem ubra¬
niti ganutju, in obetam ji v duhu, da je ne bo zeblo,
dokler sem jaz živ.

Ko bi najina ljubezen ne bila prava, ne plaval
bi nad nama tak mir. Kajti, da Angelica ni imenovala
svojih čutil po imenu — to je vse eno; utajiti se ta
le ne dajo. Ves današnji dan nam je prešel nalik idili.
Doslej mi ni ugajala nedelja, sedaj pa sem zapazil,
da nedelja, zlasti na deželi, more biti od jutra do ve¬
čera ena sama pesem. Takoj po čaju sva šla v cerkev
k rani maši. Teta je šla z nama in celo gospa Celina,
okoristivši se z lepim vremenom, se je dala odpeljati
z nami na svojem naslonjaču. Ljudij ni bilo veliko,
ker se zbero v velikem številu k drugi maši. Sede

— 267

v klopi poleg Angelice sem se udal nekak sni blodnji
omami, češ, da sedim poleg svoje zaročnice. časih
sem pokukal na njeno sladko, ljubljeno ličice, naroke,
ki jih je držala pred seboj na klopi, in na to zbranost,
ki je bila v njeni postavi in na njenem licu, katera
se je nehote polastila tudi mene. Moji čuti so zaspali,
misli so postale čiste in ljubil sem jo v tem hipu s
povsem idealno ljubeznijo, ker sem čutil, kakor nik¬
dar, da je to brezdvomno druga ženska nego so te,
ki sem jih srečal doslej, — stokrat boljša in čistejša.

Že davno nisem čutil podobnih vtisov kakor v
tej vaški cerkvi. Ž njimi se je strinjala navzočnost
Angelice, ugled cerkve, nežno migotanje sveč v mrač¬
nem oltarju, odsev svetlobe, prodirajoča skozi okna,
čvrčanje vrabcev ob šipah in tiha maša. Vse to je
imelo na sebi še nekako jutranjo zaspanost, a navzlic
temu je bilo neizmerno utešljivo. Moje misli so se jele
zbirati tako ravno in mirno kakor oblaki dima iz ka¬
dilnice pred oltarjem. V meni se je zbudilo nekaj ka¬
kor volja, doprinesti nekako žrtev, in notranji glas
mi je jel govoriti: »Ne kali te jasne vode, imej spo¬
štovanje do njene prozornosti.«

Med tem je končala maša, in šli smo iz cerkve.
Pred cerkvenim pragom sem zagledal na svoje veliko
začudenje oba stara Latiša, sedeča na tleh, z lesenima
skledama v roki in proseča miloščine. Teta, ki je ve¬
dela za moj dar, se je pri pogledu na nju močno raz¬
jezila, in začela ju je zmerjati; toda stara Latiševka
ni nehala stezati k nama svojo skledico in odvrnila je
mirno:

268  -

»Kar je gosposka darežljivost, to je gosposka
darežljivost, kar je volja božja, je pa božja volja.
Volji božji nihče ne sme nasprotovati. Ker je nama
Jezus zapovedal tu sedeti, pa tu ostaneva, sedaj in na
veke vekov, amen !«

S takim odgovorom se ni bilo mogoče pričkati.
Zlasti ono »na veke vekov, amen,« mi je ugajalo do
te stopinje, da sem jima dal miloščino za originalen
način. Ta Latiša, katerima sem dal tisočdvesto rubljev,
sta bila sedaj bolj bogata nego kedaj poprej, ali ven¬
dar sta šla sedet k cerkvi, prepričana, da njima je
tako usojeno, katero usodo je starka imenovala po
svojem: volja božja.

Sedaj smo se vračali domu. Zvonilo je k veliki
maši. Potoma so nas srečevali možje in ženske. Ljudje
iz daljših pristav so šli peš črez polje, po stezah med
žitom, katero, dasi še zeleno, je izrastlo v tej zgodnji
pomladi dovolj visoko. Kakor daleč je oko segalo, je
bilo moči videti v zračni globeli iskreče se robce de¬
klet, nalik raznobarvnemu cvetu maka, rastočega sredi
zelenja. Mimogrede rečeno, tako širokega ozračnega
prostranstva ni najti v vsej Evropi nikjer kakor pri
nas. Kar me je še bolj zbodlo v oči, to je bil oni od¬
ločni nedeljski značaj, ki se je opažal tako na ljudeh,
kakor v naravi. Res, da je bilo vreme prekrasno,
toda zdelo se ti je, da veter ne veje radi tega, ker
je nedelja, da se.žito ne ziblje na polju in listje ne
trepeta na topolih, ker je nedelja; povsod je bilo opa¬
ziti velik in veseli mir, tišino, prazniško opravo in
izobilje svetlobe.

- 209

S stališča umetnosti sem pojasnjeval Angelici le¬
poto prikazov in teh barvastih madežev, ki so dobro
harmonizovali z višjevkastim ozračjem. Na to sva jela
govoriti o kmetih. Jaz, priznavam to, sem videl v njih
samo veliko zbirko več ali manj slikovitih modelov.
Angelica je nasprotno zrla na nje povsem drugače.
Pripovedovala mi je o njih množico karakterističnih
rečij, otožnih in veselih, ter pri tem pripovedovanju
in gibanju vsa oživela in bila tako mična, da sem,
ogleduje jo, jel nehote ponavljati tri poslednje vrste
pesmi, katero sem pisal še na vseučilišču in katere
ostalo vsebino sem popolnoma pozabil:

»In čudim se samo, da cvetke
pod tvojimi stopinjami ne rastejo,
ti maj, ti raj, ti pomlad!«

Najin razgovor je prešel znovič na Latiša, ali
bolje na staro Latiševo, katere modrovanje pred cerk¬
vijo je izvabilo nama smeh. Začel sem jo meriti po
sebi. Ker je teta ostala z gospo Celino, katero je slu¬
žabnik peljal na naslonjaču precej korakov za nama,
sem svobodno lahko omenil najin poslednji sprehod
po parku.

»Pred nedavnem,« sem dejal, »sem te prosil mi¬
loščine in ti si mi jo dala. Sedaj vidim, da nimam
radi tega nikakih dolžnostij in da lahko grem pred
cerkev.«

»Aha!« odvrne Angelica, »prositi druge usmiljene
duše za isto ljubav. Teta gre še danes povabit jedno
tako dušico za jutrišnji dan v Plošev; sedaj razumem!«

Odgovarjajo ji, sem ji dejal, da je Hilstova pre¬
velika, da bi jo moglo obseči eno srce in da bi bilo

270  —

treba najmanj troje ljudij, ki bi bili zaljubljeni vanjo;
toda Angelica me ni jenjala dražiti, in prete mi s
prstom, je ponavljala :

»A jaz sem nekaj slutila, jaz sem nekaj slutila!«

»Za sedaj po krivici,« ji odvrnem, »ker moje srce
je samo skladišče bratovskih občutkov in v njem go¬
spodari izključno ta zlobna stvarica, ki me v tem hipu
draži.«

Angelica mi je nehala groziti in se mi smejati,
vendar pa je jela korakati počasneje in črez trenutek
sva se združila s starejšimi gospemi. V ostalem nam
je ves dan minil brez mraku in tako veselo, da se mi
je pogostoma zdelo, da sem nekak dijak. Z očmi sem
ji zares dejal, da jo ljubim — toda poželjenje je spalo
v meni. Bila mi je tega dne preveč draga.

Teta je takoj po zajutrku odrinila v Varšavo;
jaz pa sem ostali čas dneva presedel v Celini sobi,
čitajoč ji pisma Montalamberta, s katerim sta si on in
moj oče dopisovala. Ona pisma bi me bila dovolj
dolgočasila, ko bi Angelica ne bila navzoča. Dvignivši
oči proč od knjige, sem ujel njen pogled, ki me je
napolnjeval z radostjo, kajti ali sem zgubil že popol¬
noma dar sodbe, ali pa me je gledala, kakor gleda
ženska nedolžna in čista, toda nezavedno ljubeča z
vso dušo. Kak srečen dan je bil ta. Teta je dospela
zvečer ter napovedala goste. Jutri dospeta Sniatinska
in Klara Hilst.

Že je jako pozno, toda ne ljubi se mi iti spat, ker
se mi zdi škoda ločiti se od vtisov današnjega dneva.
Sanje ne morejo biti lepše od njega. Pri tem se ves
park kar trese od petja slavčkov, ali v meni še tiči

- 271 —

stari romantik! Noč je bila enako lepa kakor dan.
Nebo je bilo posuto z zvezdami. Misle na Angelico
sem ji dejal v duhu: lahko noč! Ta izraz sem pono¬
vil kakih stokrat. Sedaj vidim, da poleg »P improduc-
tivite slave« tiči v meni v dodatku še nekak iz jemno
poljski sentimentalizem. Sam nisem poznal doslej te
svoje strani. Toda kaj mi to škoduje?... Ljubim jo
močno !

Dne 13. majnika.

Klara in Sniatinska niso prišli. On je naznanil,
da dospeta jutri, ako bo vreme dopuščalo. Danes je
razgrajala nad Ploševim taka nevihta, kakoršne tu
že dolgo ne pomnijo. Ob desetih dopoludne je nastal
tak,  topel vihar, da je zakrival svet s klobčiči prahu.
Veter sicer ni pihal neprestano, toda pih je nastal do
poldneva tako nasilen, da je pripogibal drevesa kar
do tal. V našem zalem parku je kar odmeval tresk od¬
lomljenih vej in sredi oblaka prahu so plesali oblaki
odtrganega listja. Velika lipa pred desnim paviljo¬
nom, v katerem je umrl duhovnik Latiš, se je razce¬
pila na dvoje. Bilo je neznosljivo soparno ; našim plju-
čam je primanjkovalo ozračja ; zdelo se mi je, da je
ta vihar prihajal iz nekakih razpaljenih pečij ter
nese s seboj soparo oglja. Meni, ki sem bil privajen na
»scirocco« v Italiji, to ni dosti škodovalo, toda gospa
Celina je močno trpela in Angelica ž njo vred, teta
pa je vzela v roke starega Hvastovskega radi škode
v parku.

Osorni plemič, katerega so radi Homerja gotovo
večkrat potegnili za ušesa, očividno še ni pozabil Odi¬
seje, niti na jezik v ustih, kajti na kratko je povedal

— 272  —

teti, ako bi bil Eol, da gotovo ne bi služil pri njej za
oskrbnika ter se ne izpostavljal njenim nepriličnim na¬
padom. Teta je odjenjala to pot, zdi se, poglavitno
radi novih groženj, ki so pretile iz neba. Evo, po-
poludne je nastala nakrat tišina ; nasprotno pa so se
jeli valiti orjaški valovi oblakov, sedaj črnih kakor
mrtvaški prt, pa zopet zlato obrobljeni s hrbtom me¬
dene barve, časih je postalo temno, kakor ponoči,
da je gospa Celina prosila, naj prižgemo svetilnice,
potem pa je znovič padel na svet zlokobni rudasti
blesk. V vsej naravi je tičal nekak strah. Gospod Hva-
stovski je zdirjal na pristavo, hote naročiti, naj odže-
nejo živino s polja, toda pastirji so jo prignali sami
že brez naročila; kmalu smo začuli žalostno mukanje
krav, katero je v tej tišini odmevalo celo do naših
stanovanj. Teta je vzela v roke lavretanski zvonček
ter jela ž njim teči po vsej palači in besno zvoniti.
Niti nisem poskušal pojasnjevati ji, da zvonenje sredi
atmosfere tako nepremične, more poprej privesti nego
oddaljiti strelo, in dasi sem bil povsem prepričan, da
ji v danem slučaju ne morem pomagati, sem jo ven¬
dar spremljal pri tem obhodu, ker me je bilo sram,
da bi se izpostavljala sama. Teta je bila videti narav¬
nost ponosna, ko je s pokoncu nosečo glavo zrla iz¬
zivajoče v te črne in bakrene oblake ter jim grozila s
svojim zvončkom. Ni mi bilo žal, da sem šel ž njo,
ker sem imel pred seboj nekako simbolično sliko : v
trenutku, ko vse trepeta pred grozo, se skriva vosu p-
njenju in sahne strahu, se vera edina ne boji, ona
celo izziva in zvoni ! To je, naj si bo kakor hoče,
znak nepreračunljive moči v človeški duši.

273  -

Vrnila sva se, ko je jel prvi grom razgrajati po
nebu. V nekolikih minutah se je hrup spremenil v
neprestani grom. Dozdevalo se mi je, kadar se je grom
kotal po oblakih, da se strop vsaki hip podere in vse
skupaj se z nepopisljivim hrupom zvali na tla. Tre¬
ščilo je v ribnik, nahajajoč se na koncu parka, a po¬
tem drugič, in sicer še bliže, tako da so stene naše
ploševske hiše strepetale do tal. Moje gospe so jele
moliti litanije ; jaz pa sem imel trenutek velikega ne-
vkusa ; zdelo se mi je namreč, ako bom molil ob enem
ž njimi, da bo to od moje strani svetohlinstvo, ako
ne, pa se jim bom zdel nekak slabo vzgojen modri¬
jan, ki ne jemlje v poštev navadnega vaškega obi¬
čaja, a pred vsem drugim strahu žensk. Mahoma pa
sem se prepričal, da sem se motil, ko sem slutil, da
se tresejo strahu; njih lica šobila mirna in celo jasna.
Očividno so se jim že navadne litanije zdele tak var¬
stveni ščit zoper vse nevarnosti, da za bojazen ni bilo
več prostora v njihovih srcih. Takrat mi je prišla v
glavo tudi druga misel, namreč ta, kako sem jaz tuj
po svojem duhu sredi teh treh poljskih žensk, od ka¬
terih ve vsaka desetkrat manj, a po navadni človeški
meri je vendar vsaka desetkrat več vredna nego jaz.
One so slične knjigam, ki sicer nimajo mnogo stranij,
toda so polne jasnih in preprostih pravil — med tem
ko v vseh teh zvezkih, iz katerih obstojim jaz, ni niti
ene nedvomljive resnice — in jaz sem prvi, ki zdva-
jam o sleherni.

Toda te misli so bile le kratke, kajti razpršila jih
nevihta, ki je jela besneti čimdalje huje. Vihar je jel
pihati znovič s tako močjo, da se je kar park pripo-

18

— 274  —

gibal pod njegovim pišem. Bili so trenutki, da je na-
krat prenehal in takrat je dež v potokih lil na zemljo.
Videl nisem le kaplje, marveč nepretrgane curke
vode, družeče nebo z zemljo. Drevoredi parka so se
spremenili v deroče potoke. Časih je nepričakovan,
strašen piš razbil v prah vso vodo, ki je visela med
nebom in zemljo — in svet je obkolila tako gosta
megla, da se ni videlo niti za korak daleč. Ogluša-
joča kanonada groma je trajala brez prestanka.
Ozračje je bilo prenapolneno z elektriko. Moje žile
so urno vtripale; celo v sobanah se je moglo čutiti
ona zdražljivo vonjavo nevihte, ki nastane od gromo-
treska. Končno po vzgledu unanjih elementov so se
otresle vezi tudi moje misli in želje. Pozabil sem na
vihar, videl sem pred seboj samo Angelico; izgubil
sem popolnoma oblast nad seboj in, približavši se ji,
sem dejal:

»Ali hočeš gledati nevihto.«

»Prav,« mi odvrne.

»Pojdi z menoj v ono sobo... Ondi je beneško
okno...«

Šla je in obstala sva pri oknu. V tem hipu se je
popolnoma zmračilo, toda vsaki hip je ta mrak raz¬
diral bel in rudast blisk, odgrinjajo globel neba ter
obenem razsvetlil najina lica in ves svet, zalit z vodo.
Angelica je bila mirna; samo za vsakim bliskom se
mi je zdela še bolj zaželjena.

»Ali se ne bojiš?« jo vprašam šepetajo.

»Ne.«

»Daj mi roko...«

- 275  —

Ona me je začudena pogledala. Trenutek še in
bil bi jo pograbil ter pritisnil svoja usta na njena —
na kar naj bi se Plošek pogreznil v zemljo, toda ona
se je prestrašila — ne viharja — marveč izraza mo¬
jega lica in tega šepeta, kajti umaknila se je hitro od
okna ter se je vrnila v sobo, v kateri so ostale sta¬
rejše gospe.

Ostal sem sam — z občutki jeze in ponižanja.
Brezdvomno bi bil zlorabil Angelično zaupljivost, a
vendar se mi je zdelo, da mi je s tem pomanjkanjem
zaupljivosti pokazala zasmehovanje. Sklenil sem, dati
ji to čutiti.

Sredi podobnih vtisov nisem prišel kmalu do
ravnotežja ; za kako uro sem še stal pri oknu, zroč
brez misli v ta oslepljajoč blisk. Med tem je postajalo
čimdalje jasneje; končno so se oblaki pretrgali in skozi
razpoke je zasijalo solnce, leskeče se, kakor okopano
in kakor začudeno nad opustošenjem, ki ga je povzro¬
čila nevihta.

Škoda je bila znatna ; po drevoredu parka se je
še stekala žolta in penasta voda, iz katere so štrlele
odlomljene veje. Ponekje je bilo videti podrta dre¬
vesa, ali pa so bila videti od daleč na deblih odrtine,
podobne velikim ranam. Kakor daleč je segalo oko,
povsod je bilo videti le ugonobljenje in podrtijo, ka¬
kor po bitki.

Ko je voda nekoliko odtekla, sem odšel k rib¬
niku, hote od blizu si ogledati škodo. Nakrat pa je po
vsem parku kar zagomazelo ljudij, ki so z nekako
čudno eneržijo in radostjo začeli pobirati odlomljene
veje in razsekavati podrta debla. Pokazalo se je, da

18 *

so bili to vaški gostači, ki niso imeli lastnega gozda ;
prihiteli so s sekirami v park skozi plot, polomljen
od nevihte, hote si preskrbeti drv. Pravzaprav mi je
bilo to vseeno; ker pa so to storili brez dovoljenja
in ker sem bil končno nekoliko slabe volje, sem jih
jel odganjati z veliko jezo, ki je naraščala sorazmerno
ž njihovim uporom. Zapretil sem jim celo z županom,
kar se nakrat oglasi za menoj najsladkejši glas za
moja ušesa, vprašaje me po francoski:

»Ali to res povzroči škodo, Leon, če pospravijo
park?«

Obrnil sem se in zagledal Angelico, z robcem
podvezanim pod brado na glavi. Z obema rokama je
držala krilo, odkrivaje tako do gleženj svoje male
nožiče, obute v visoke škornje, in sklonjena nekoliko,
je zrla vame kakor bi prosila.

Pri pogledu na njo je moja jeza hipoma izginila,
— pozabil sem na ta piker vtis, ki sem ga imel pred
nedavnim časom in samo gledal sem njo ter nisem
mogel nasititi svojih očes.

»Ali zapoveduješ?« sem vprašal.

In obrnivši se k ljudem, sem dejal:

»Zahvalite se gospej in poberite drva.«

To pot so moje naročilo radostno izvršili. Neka¬
teri, ne poznavajo dvorskih odnošajev, so jo imeno¬
vali, zahvaljuje se, »jasno gospodično«, kar mi je po¬
vzročalo neizrekljivo razkošje. Ko bi bil Plošev moj,
rad bi jim bil dovolil na eno njeno besedo posekati
ves park. črez pol ure je bilo vse, kar je polomil
vihar, pospravljeno, in park je bil res dokaj veselejši.
Ko sva korakala z Angelico po drevoredih, sva našla

277 —

vse polno lastavic in drugih ptičev, bodisi od viharja
popolnoma pobitih, ali le na pol živih in premočenih
do kože. Pobirajo jih in podavaje jih Angelici, sem
se dotikal njenih rok, pri čemur sem ji zrl v oči,
in znovič sem se počutil dobro. Idila poprejšnjega dne
se je vrnila k nama obema in ž njo vred svoboda in
veselje. Moje srce je bilo razveseljeno do dna, kajti
videl sem to, česar ni videla Angelica, namreč, da je
bilo med nama v teh bratovskih odnošajih dvakrat
toliko občutljivosti, kolikor je je moglo in moralo biti
celo med najbližjimi sorodniki. Bil sem si v popolni
sveti, da me ona ljubi, dasi se tega ne zaveda, toda
ljubi povsem tako, kakor jaz njo. Na ta način je ve¬
čina mojih nadej in mojih namenov bila že izpolnena
— treba mi je bilo samo pripraviti jo k zavesti in do
spoznanja tega občutka.

Ko sedaj mislim na to, se spominjam s srcem,
vtripajočim od sreče, tega, kar sem že nekoč zapisal
v spominsko knjigo, da se nobena ženska ne upre
moškemu, na čegar strani stoji njeno srce.

Dne 15. majnika.

Naši gostje so dospeli še-le danes, ne pa včeraj,
in prav so storili, kajti šele danes se je zemlja pri¬
merno osušila in vreme je bilo nenavadno krasno. Ta
petnajsti dan majnika bo jeden najbolj pomenljivejših
dnovov mojega življenja. Ura je že prekoračila polnoč,
toda jaz še ne spim in niti šene vležem spat; spanec
je zbežal od mene za deveto mejo; moji občutki so
tako sprebujeni, da ne čutim niti najmanjše utruje¬
nosti, zato nameravam pisati do jutra. Paziti moram

— 278

samo na to, da ne pričnem od kraja, marveč da za¬
beležim vse po vrsti.

Teta je poslala po Sniatinska in po Klaro jako
zgodaj, tako, da so že pred poldnevom bili v Ploševu.
Ti gospe sta prišli sveži, veseli in zgovorni kakor
vrabci, tako sta se radovali vremena in tega pohoda.
Kaka je bila njuna oprava, kaki njuni klobuki! Klara
je imela na sebi neko progasto krilo, ki se ji je zelo
prilegalo, tako, da ni bila videti v njem tako velika
kakor navadno. Zapazil sem, da jo je Angelica takoj
po prvem pozdravu kaj pozorno ogledovala in da je
bila kakor začudena radi njene lepote, o kateri se
skoro nikdar nisem zmenil v razgovorih o Klari. Ni¬
sem pa zamolčal tega nalašč; pač pa je bil moj duh
po Angelici tako prevzet, da mi mnogo rečij niti ne
pride na misel, da marsikaj ne vidim. Evo, na primer,
navzlic mojemu dvakratnemu obisku Sniatinskih, sem
šele sedaj v Ploševu zapazil, da ima gospa Sniatin¬
ska na kratko pristrižene lase, kar se ji v ostalem jako
prilega. V teh jasnih, na čelo se vsipavajočih laseh,
je bila kakor kak rdečeličen, srčen dečko. Sedaj ži¬
vimo v veliki prijaznosti med seboj.

Ob svojem času bi me bila utopila v žlici vode
radi Angelice. Očividno ji je moral njen mož pozneje
povedati, koliko sem pretrpel; ker pa imajo ženske
sploh naj večjo slabost do ljudi j, ki so trpeli radi lju¬
bezni, mi je odpustila vse krivde in mi darovala svojo
ljubezen. Navzočnost tako mile, živahne in svobodne
ženske prišla je jako prav, da se je strl prvi led
med Angelico in Klaro, — zapazil sem namreč,
da teta, ki čuti hvaležnost do Klare, jo je nenavadno


279

prisrčno sprejela, Angelica nasprotno, navzlic vsej
odkritosrčnosti in prirojeni milini, je bila nekako bo¬
jazljiva in nekoliko neokretna. Šele pri zajutreku,
sredi splošnega veselega razgovora, je nastopilo med
temi gospemi neko zbližanje. Klara je bila od Angeli-
čine lepote vsa prevzeta; ker pa je bila polna prepro¬
stosti in privajena izpovedati svoje misli z vso umet¬
niško svobodo, je povedala to Angelici naravnost v
oči, in sicer s tako mičnostjo in z odkritosrčnostjo, da
je moralo to Angelico ganiti. Gospa Celina je pri za¬
jutreku kipela kakor na drožih, in dasi je bila gotovo
šele prvikrat v življenju v družbi ženske iz umetni¬
škega sveta, je zrla na Klaro čimdalje prijaznejše.

Naposled, obrnivši se k njej, je rekla, da najsi
tudi je mati Angelice, mora vendar priznati, da je bila
Angelica vedno kaj čedna deklica in da je bilo mo¬
goče pričakovati od nje še kaj več. Pa tudi oba Snia-
tinska sta se vmešala v razgovor. On se je jel prič¬
kati s Klaro o tipu Angelice in njega estetični popol¬
nosti na način, tako zabavno nepristranski, kakor bi
bila Angelica portret, viseč na steni, ne pa živa in v
družbi navzoča oseba. Ona je rdela in povešala svoje
košate trepalnice, prav kakor kaka mala deklica, vsled
česar je bila v resnici še lepša nego navadno.

Jaz sem le molčal, toda v duhu sem primerjal te
tri ženske med seboj, prizadevajo si zreti na nje ta¬
kisto nepristranski, to je devaje na stran obzir, da je
Angelica ženska, katero ljubim, torej najbolj odliko¬
vana in najbolj zaželjena. Toda primera je celo v tem
slučaju bila na njeno korist. Gospa Sniatinska, zlasti
sedaj, ko nosi pristrižene lase, je kaj mična glavica,


— 280  —

toda vsak angleški »krepsake« obsega več ali manj
njej podobne; lepoto Klare predstavljajo kaj lepe črte,
zlasti pa višnjevkaste oči in prozorna polt, kakoršno
sploh imajo Nemke; vendar, ko bi ne bilo njenega
poklica, ki povzroča, da človek, zroč na njo, misli ob¬
enem tudi na godbo, pa bi se njeno lice moglo sma¬
trati za krasno. Angelica nima le pravilnih črt, ni
zgolj v umetniškem pomisleku neizmerno plemenito
bitje, marveč ima v sebi nekaj tako individualnega,
da ne more biti podrejena nobenemu splošnemu ka¬
lupu. Mogoče, da ta individualizem počiva na tem, da
ona, ki ni bila ni zagorela niti belolaska, napravlja
fizičen vtis brunetke, duševen pa belolaske; morda
povzroča to izjemna bujnost njenih las pri sorazmerno
drobnem njenem licu, da je ona »unikum« svoje vrste.
V tem oziru nadkriljuje celo Davisovo, katera je
bila slična lepoti kipov. Davisova je vzbujala v meni
zgolj občudovanje in občutke, Angelica vzbuja vrhu
tega v meni še idealista, ki se razvnema nad poezijo
njenega izraza, in sicer z novo, doslej nepoznano poezijo.

Toda nočem niti primerjati teh dveh tako raz¬
ličnih bitij. Zaglobil sem se med zajutrekom v te mi¬
sli radi tega, ker je nanesla govorica na to in ker mi
analiza Angeličine lepote dela zmerom veliko prijet¬
nost. Teta je pretrgala to razpravo, misle, da njej,
kot gostoljubni gospodinji, pripada pravo, spregovo¬
riti s Klaro o zadnjem koncertu. Govorila je mnogo
in dobro; niti slutil nisem, da tiči v njej toliko znanja
godbe; pri tem pa je izpovedala svoje poklone s tako
odkritosrčnostjo velike gospe, na način tako spreten,
kakor to znajo izpovedati zgolj ljudje starejšega po-

— 281  —

koljenja, ki so se nasrkali še nekoliko duha osemnaj¬
stega stoletja. Z eno besedo, z začudenjem sem zapa¬
zil, da moja resnico govoreča teta zna, ako hoče, se
spominjati časov vlasulj in lepotičij. Klara, katero je
to ganilo, ji ni ostala dolžna poklonov.

»V Varšavi«, je dejala, »bom zmerom dobro svi-
rala, ker me občinstvo razume, toda najbolje sviram
v malem krogu svojih znancev, ki so mi vsi naklo¬
njeni, in ako dovolite, prepričam vas o tem takoj po
zajutreku.«

Teta, ki si je močno želela, da bi gospa Celina
in Angelica slišali Klaro, katera pa ni bila obveščena
o tem, ali bi bilo prilično posaditi jo v svoji hiši za
glasovir, je postala kaj Židane volje. Jaz sem jel pri¬
povedovati o nastopu Klare v Parizu in o njeni pro¬
slavi v dvorani Erarda, Sniatinski pa je poročal to,
kar govore ljudje v Varšavi, in na ta način nam je
prešel čas, dokler ni bil zajutrek končan. Ko smo
vstali, je Klara sama prijela za naslonilo pri naslo¬
njaču, v katerem je sedela gospa Celina, da jo po¬
pelje v salon, ter se ni pustila od nikogar odstraniti,
smeje se, rekoč, da je gotovo najmočnejša izmed vse
družbe in da se ne boji, da bi si utrudila roke. Za
trenutek pozneje je sedela za glasovirjem in v tem
hipu je očividno Mozart najbolje ugajal njenemu raz¬
položenju, kajti začuli smo »Don Juana«. Komaj so
zadoneli prvi glasovi, že je bila Klara vsa druga, ni
bila več ono lepo in veselo dete, s katerim smo se
razgovarjali med zajutrekom, marveč nekaka poosob-
ljena sveta Cecilija. Ustvarilo se je nekako sorodstvo
med njenounanjo postavo in godbo; ž njo se je zdru-

— 282  —

žila nekaka duševna veljava in harmonija, ki sta jo
tvoi'ili višjo od drugih navadnih žensk.

Pri tem pa sem zapazil še nekaj, da zaljubljeno
srce moškega zna hraniti svoje občutke celo v tem,
kar pada v nekorist ljubljene ženske. Ko sem pomislil
na to, kako daleč ima še moja Angelica do tega, da
bi mogla biti taka Šibila ; ko sem jo zagledal sedeti v
kotu salona, tiho, majhno, nekako sključeno, sem za¬
čutil, da jo še tem bolj ljubim in da mi je še tem
dražja. Prišlo mi je celo v glavo, da ženska v istini ni
taka, kakor si jo ljudje splošno predstavljajo, marveč
taka, kakoršno vidi zaljubljen moški, da se torej njena
popolnost meri z močjo ljubezni, kakoršno je znala
zbuditi. Nisem imel časa, ukvarjati se dolgo s temi
mislimi, toda ugajale so mi močno, ker sem kakor
skozi meglo zagledal tudi ta zaključek, da v imenu te
popolnosti se mora ženska strinjati s tem, da pripada
srcu, ki jo najbolj ljubi.

Klara je svirala znamenito. Iskal sem vtisov na
obrazih drugih, kmalu pa sem zapazil, da jih Ange¬
lica išče na mojem licu. Ali je bila to preprosta rado¬
vednost, ali tudi nezavedajoč se nemir srca, katero ne
bi znalo povedati, česa se boji, ko se vendar nečesa
boji ? —

Rekel sem si, ko bi bil ta poslednji domnevek
resničen, pa bi bil to nov dokaz, da me ljubi. Ta mi¬
sel me je napolnila z veseljem, in sklenil sem dobiti v
ostalem teku dneva odgovor na to vprašanje.

Od tega hipa nisem odstopil od Klare. Govoril
sem ž njo več nego navadno ter bil do nje prisrčnejši,
nego kedaj v svojem življenju. V gozdu, kamor smo

283  —

šli vsi skupaj, sem hodil neprestano poleg nje, pogle¬
dal sem le sedajpasedaj za Angelico, ki je hodila ne¬
koliko oddaljeno s Sniatinskima. Klara je strmela nad
gozdom, ki je bil v resnici jako lep radi obilice list¬
natih dreves, tvorečih pod temnimi oboki smrek druge
še veselejše oboke.

Solnce je prodiralo v izobilju v notranjost gozda
skozi špranje med listjem, polagaje na praprot, ki je
rastla na podlagi, nekako zlato in drgetajoče vezilo.
Naokrog se je oglašala kakor po navadi v pomladi
kukavica ; tupatam je razbijal detel po drevesu.

Ko sva se združila s Sniatinskima in z Angelico,
sem prosil Klaro, naj nam po vrnitvi na dom pretol-
mači na jezik godbe ta gozd, solnce, šum dreves in
vso to pomlad. Rekla mi je, da ji odmeva v duši ne¬
kak »Fruhlingslied« in da hoče poskusiti, zasvirati jo.
Res, bilo je videti na njej, da v njej nekaj odmeva
— kajti ona jo nekaka velika pljunka, ki se napove¬
duje samo z glasovi.

Lice je imela jasno in na njem živo rdečico, na¬
sprotno je bila Angelica kakor ugašena sveča, dasi je
očividno storila vse, da bi se premagala in radovala
s Sniatinskima, ki sta postala razposajena kakor dva
dijaka. Končno sta se jela celo loviti po gozdu ; Klara
se je udeležila te zabave, česar pa ne bi bila smela
storiti; pri velikosti njene postave namreč njeno gi¬
banje ni moglo biti okretno; zlasti je guganje njenih
širokih beder bilo naravnost smešno.

V trenutku, ko so se lovili, sem ostal sam pri
Angelici. Po moji taktiki je bilo potrebno privesti njen
nemir do zavesti, zato sem dejal:

284  —

»Tebi je danes nekaj, Angelica, kaj ne?«

»Meni? Prav nič mi ni.«

»Ker časih imam tak vtis, kakor da bi bila ti neza¬
dovoljna. Ali ti morda Klara ni všeč?«

»Ona mi je jako všeč in se povsem ne čudim,
da se ljudje tako navdušujejo za njo.«

Daljši razgovor nam je pretrgalo približanje
Klare in Sniatinskih. čas je že bil, vrniti se domu.
Potoma je vprašal Sniatinski Klaro, ali je v resnici
zadovoljna, kakor pravi, s svojim posetom v Varšavo ?

»Najboljši dokaz je to, da niti ne mislim na od¬
hod,« mu odvrne veselo.

»Potrudimo se,« posežem vmes, »da gospodična
ostane pri nas za zmerom.«

Klara me je navzlic vsej preprostosti, s kakoršno
se je navadno sprejemalo to, kar se je govorilo o
njej, pogledala to pot z vprašajočim pogledom, na kar
je nekako zbegana rekla:

»Vsi so tukaj tako dobri do mene!«

Vedel sem, da so moje besede nekako slepilo,
toda meni je bilo pred vsem drugim mar za vtis, ka-
koršnega povzročijo na Angelici. Na nesrečo nisem
mogel videti nič. Angelica je prav v tem hipu jela
zapenjati rokavico in povesila je glavo tako nizko, da
mi je klobuk zakril popolnoma njeno lice. — To na¬
glo gibanje pa se mi je kazalo za dobro napoved.

Vrnili smo se domu. Starejše gospe so nas že ča¬
kale z obedom, ki je trajal do desetih zvečer. Klara
je improvizovala na glasovirju svoj »Friihlingslied«.
Gotovo še Plošev ni slišal take godbe, toda to pot
sem se le malo brigal za njo, ker so bile moje misli

preveč napolnene z Angelico. Vsedel sem se blizu nje,
in sedeli smo v polumraku, ker Klara ni pustila pri¬
nesti svetilnic v salon. Sniatinski je mahal z roko ka¬
kor bat, njegova žena, kateri to očividno ni ugajalo,
ga je potegnila sedaj pa sedaj za rokav, Angelica pa
je sedela nepremično. Mogoče, da je bila pogreznena
v lastne misli ter niti ni slišala, kakor jaz, te pom¬
ladne pesmi. Bil sem prepričan, da v tem hipu misli
name in na Klaro, a zlasti, da razglablja pomen be¬
sed, ki sem jih izrekel Klari. Lahko mi je bilo uga¬
niti, da najsi bi me tudi ne ljubila, naj si bi ne imela
sence zavesti o tem, da so moji občutki do nje nekaj
več nego bratovska naklonjenost, sedaj, ko sluti, da
ji more te občutke druga odtegniti, začuti sama gotovo
žalost, osamolost in grenkobo. Ženska, ki v zakonu ni
srečna, se obvija okrog vsakega občutka, najsi bi bil
to le občutek prijaznosti, kakor se bršljan ovija okrog
drevesa, ter se boji izgubiti to podporo. Nisem imel
niti najmanjšega dvoma, da ko bi bil v tem hipu po¬
kleknil pred njo in ji priznal, da ljubim njo edino, da
bi se je navzlic vsemu osupnjenju, kakoršno bi jo pri
tem prevzelo, polastila obenem tudi taka radost, ka¬
koršno čutimo, kadar dobimo kako drago reč. In ako
je tako (sem Si mislil v duhu), ali morda ni prilično,
pospešiti to izpoved, samo da se dobi način, s kate¬
rim bi jo čim najmanj osupnil in čim največ mogoče
razveselil.

In jel sem misliti na ta način, od katerega je
moglo biti vse odvisno. Razumel sem, da je to treba
uravnati tako, da obenem Angelico razorožim in ji
vzamem priložnost, odpahniti me za zmerom. Moje

— 286  —

misli so v tem hipu težko delovale, kajti ta naloga ni
bila lahka. Stopnjema me je prevzemalo čimdalje
večje razvnetje in, čudna stvar : bil sem razvnet bolj
za Angelico nego zase, domislil sem si bil namreč, da
bo to ogromen prelom v njenem življenju, in bal sem
se za njo.

Med tem je v salonu postalo svetleje, mesec je
priplezal izza dreves v parku ter načrtal po tleh ok¬
virje štirih oken. Glasovi pomladne pesmi so še ne¬
prestano napolnovali salon. Slavček je odgovarjal
Klari iz goščave skozi odprte steklene duri. Bil je to
nenavaden večer, v katerem so se združile: topla
majnikova noč, godba in ljubezen. Nehote sem si do¬
mislil, ako že življenje ne daje sreče, da pogostoma
daje vsaj nekak okvir za njo.

V tem osvetljenem mraku sem jel iskati z očmi
Angeličin pogled, toda ona je zrla neprestano na Klaro,
ki je bila v tem hipu podobna prikazni. Svetloba me¬
seca, prodirajoča čimdalje globlje v salon, je osvetlila
končno njo in glasovir; ker je pa imela na sebi svetlo
suknjico, je bila kakor nekak srebrni duh godbe.

Vendar to ni trajalo dolgo. Klara je končala svojo
pomladno pesem, takoj na to je gospa Sniatinska, ka¬
teri se je že mudilo domu, dala znamenje za vrnitev.
Ker je bil večer čudovito topel, sem predlagal, da
gremo peš do velike ceste, oddaljene za pol vrste od
naše hiše.

Storil sem to radi tega, da bi na poti nazaj proti
domu bil sam z Angelico. Njej nikakor ni bilo prilično,
odtegniti se spremstva teh gostov; vedel pa sem tudi,
da teta ne pojde z nami, torej se nisem mogel zmo¬
titi v računu.

— 287  —

Naročil sera, naj voz počaka na veliki cesti, mi
pa smo kmalu potem odšli po lipovem drevoredu, ki
je držal od palače na javno cesto. Podal sem roko
Klari, toda šli smo vsi skupaj, spremljani od regljanja
žab v ploševskih ribnikih.

Klara je nekoliko obstala in jela poslušati te
zbore, ki so časih utihnili, pa se črez trenutek oglasili
še glasneje; končno je rekla:

»To je »finale« moje pomladne pesmi.«

»Kaka sijajna noč!« se je oglasil Sniatinski.

In takoj je začel deklamovati odlomek iz »bene¬
škega trgovca«.

. „Kako tiho

spi tam na griču svetloba lune.

Počijva si nekoliko in naj glasovi godbe
nama teko v uho : noč in nočna tišina
se vjemata s sladkim čarom harmonije/

Nadaljevanja se ni mogel spomniti, toda jaz sem
se ga spominjal, zato sem končal namesto njega:

„Sedi, o draga; glej, kako prostrano nebo
je gosto posuto z zlatimi zvezdami,
a vsak krožeč od teh, ki jih tam zazreš,
krožeč po nebu, pridružuje pesem svojo
jasnookemu zboru kerubinov.

Tako so polni harmonije čisti duhi,
le mi, katerih duh je povit
v lupino prahu, je čutiti ne znamo/

Na to sem ponovil Klari, katera ni znala poljski,
ves odlomek v naglici skrpanem francoskem prevodu.
Ona je nehote dvignila oči kvišku; končno je dejala,
kažoča na zvezde:

288  -

»Bila sem zmerom prepričana, da vse svira.«

Pokazalo se je, da je tudi gospa Sniatinska bila
prepričana o tem; trdila je celo, da se je že večkrat
razgovarjala o tem z možem, kateri pa se tega nika¬
kor ni mogel spomniti. Iz tega je nastalo med njo in
možem pričkanje, v katero sva se vmešala tudi jaz in
Klara. Angelica se ves čas ni vmešala v razgovor.
Prišlo mi je na misel, da se morda ta draga stvarica
huduje name za to, ker vodim pod roko Klaro in se
poglavitno le ž njo vkvarjam. Že samo podobno do-
puščenje me je napolnjevalo s srečo. Prizadeval pa
sem si vsekakor, ne zgubiti popolnoma glave, in re¬
kel sem si v duhu : Ne domišljuj si, da bi ona ve¬
dela, da čuti občutek zavisti: ona čuti samo žalost,
morda nekoliko razžaljenja — in to je vse.« V tem
hipu bi bil oddal celo krdelo takih umetnic, kakor je
Klara, samo da bi mogel njej reči, da vse, kar tiči
v meni, pripada njej. Med tem je Sniatinski začel go¬
voriti nekaj o astronomiji, kar sem le tako mimogrede
poslušal, dasi ne znam niti izpovedati, kako močno
me zanima ta veda, katera po naravni poti ne more
ni sebi, niti človeškemu duhu staviti tesnejših mej
nego je brezkončnost.

Končno smo dospeli do velike ceste, kjer so Snia¬
tinska in Klara sedli v voz.

črez trenutek so zaropotala kolesa; na najina
ušesa je zadonelo zadnje »na svidenje!« in ostala sva
z Angelico sama.

Zavila sva takoj proti domu in dlje časa kora¬
kala molče. Regljanje žab je že utihnilo, samo od da¬
leč, od pristav, se je še čul klic ponočnega čuvaja in

— 289

lajanje psov. Nalašč se nisem spustil v razgovor z
Angelico, kajti ti trenutki molčanja so bili nekak do¬
kaz, da se med nama nekaj godi in da obdaje taka
misel tudi Angelico. Končno, nekako na sredi poti,
sem se oglasil :

»Kako izborno nam je prešel današnji dan —
kaj ne?«

»Davno že nisem slišala take godbe,« mi odvrne
Angelica.

»Ali vendar si bila z nečim nezadovoljna; tega
mi ne moreš skriti. Jaz tako pazim na to, kaj se godi
s teboj, da vidim vsako, tudi najmanjšo senco na tvo¬
jem licu.«

»Danes si se moral zanimati za goste... Jako do¬
ber si, toda zagotavljam te, da mi ni nič.«

»Danes sem se ukvarjal kakor zmerom zgolj s
teboj — in v dokaz tega, ako dovoliš, pa ti povem,
o čem si mislila ves dan.«

In ne čakaje dovoljenja, sem nadaljeval:

»Mislila si si, da sem podoben nekoliko Latišema,
mislila si si, da sem te vodil za nos, govore ti'o pu¬
ščavi, ki me obkoljuje; končno si si mislila, da sem
te po nepotrebnem prosil prijaznosti, ker sem jo že po¬
prej našel drugje. Odgovori mi odkritosrčno, ali ni
bilo tako...«

Angelica mi odvrne z vidno težavo :

»Ker le na vsak način hočeš to vedeti, torej...
lahko mogoče... Toda to meje moglo samo veseliti...«

»Kaj te je moglo veseliti?«

»Vajina vzajemna prijaznost s Klaro.«

19

— 290

»Mogoče, da sem ji močno naklonjen, sicer pa
sem do Klare, kakor do vseh drugih žensk, povsem
brezbrižen. Ali pa veš čemu?«

Tu sem jel nekoliko trepetati, ker sem spoznal,
da je napočil oni trenutek ; nekaj časa sem čakal, naj
bi Angelica ponovila vprašanje, na to pa se oglasim
z glasom, kolikor le mogoče mirnim :

»Ti moraš vendar videti in razumeti, da vse moje
bitje pripada tebi, da sem le tebe edino ljubil in te še
ljubim sedaj, do znorelosti!«

Angelica je obstala kakor vzidana. Jaz sem po
hladu na licu čutil, da bledim, kajti ako se je pod to
revico odpirala zemlja v trenutku, šlo je tukaj vendar
le za mojo dušo. Toda vedoč, s kako žensko imam
opraviti, sem moral hiteti, da jo razorožim, predno se
zave in predno me pahne od sebe.

Zato sem začel hitro govoriti:

»Ne odgovarjaj mi, ker jaz ničesar nočem, niče¬
sar ne zahtevam — ničesar, ali čuješ ? Hotel sem ti
samo povedati, da si mi vzela življenje in da je ono
moje. V ostalem, ti si zapazila že sama, da je temu
tako, zato je vse eno, ali govorim o tem ali ne. Ponav¬
ljam ti še enkrat, da ničesar ne želim, niti ne priča¬
kujem. Ti me ne moreš pahniti od sebe, ker se jaz
odpehavam sam... Priznavam ti to sam tako, kakor bi
priznaval prijateljici ali sestri. Prihajam in se prito¬
žujem pred teboj, ker se nimam pred kom drugim,
prihajam in ti povem, da gorje čutim, ker ljubim žen¬
sko, ki pripada drugemu, ljubim brez mislij, moja
Angelica, brezmejno!«

— 291  —

Bila sva že pri durih, toda še zmerom v senci
dreves. Nekaj časa sem se mamil, češ, da se skloni k
meni, kakor zlomljen cvet, jaz pa jo prestrižem z ro¬
kami, toda motil sem se, Angelica se je otresla vtisov
ter jela ponavljati z nekako nervozno eneržijo, ka-
koršne pri njej nisem niti slutil:

»Jaz nočem tega slišati, Leon! nočem, nočem,
nočem !«

In stekla je na hodnik, osvetljen od meseca. Kar
zbežala je od mene, od mojih besed in moje izpovedi,
črez trenutek je izginila v veži, in jaz sem ostal sam
z občutkom nemira, strahu in velikega pomilovanja
nad njo, toda obenem tudi triumfa, da so te besede,
po katerih se začne za naju oba novo življenje, že
izgovorjene. Ker, resnica, v tem trenutku se nisem
mogel nadejati ničesar več, in med tem je zrno, iz ka¬
terega mora kaj izrasti, bilo že vsejano.

Vrnivši se domu, nisem našel več Angelice. Našel
sem samo teto, ki je korakala po sobi ter molila rožni
venec; govorila je glasno med molitvijo. Takoj sem
se poslovil od nje, hote ostati čim najpoprej sam. Mi¬
slil sem si, da me opisovanje vtisov pomiri in spravi
v red moje raztrgane misli. Toda s tem sem se le še
bolj utrudil. Sklenil sem jutri (ali bolje že danes, ker
se je že danilo) oditi v Varšavo. Hočem namreč, naj
se Angelica vtrdi v prepričanju, da ničesar ne želim,
ali pred vsem drugim, naj bi imela čas, pomiriti se in
se spoprijazniti s tem, kar sem ji povedal. Da povem
vso resnico, sklenil sem oditi tudi radi tega, ker se
bojim, videti jo jutri in želim to odložiti, časih se mi
zdi, da sem doprinesel nekaj nečuvenega.

19 *

Toda pravzaprav ali morda poglavitno zlo ne
tiči v tem, da je ona poročena s človekom, ki je ne
ljubi in je ne more ljubiti? Kaj je manj nravstveno,
ali moja ljubezen, ki je pojav velike pravice narave,
ali pripadnost Angelice onemu človeku, kar je sra¬
motno poteptanje te pravice. Najbolj opravičena zveza
postane sramotna, če ni oprta na ljubezni. Tudi jaz,
ki to jasno razumem, sem vendar tako slab, da me
sprehaja groza, ko bi imel suniti z nogo to mrliško
moralo. Sreča, da je ta strah le začasen. Ko bi tudi
ne bil prepričan, da imam prav, nimam vendar naj¬
manjšega dvoma o tem, da je tudi nasprotno prav. V
ostalem te vrste dvomov razprši po naravni poti ena
beseda : ljubim !

Ako mi že kopni srce pri misli, da ona morda v
tem hipu tudi ne spi, da se morda joče in se žali z
lastnimi mislimi — pa je to samo nov dokaz, da jo
ljubim. Radi tega pa je vse, kar se godi in kar se bo
še godilo, neobhodno potrebno.

Dne 19. majnilca.

Prvi dan po svojem prihodu v Varšavo sem spal
kakor ubit. V Ploševu mi je žal za vsako minuto
dneva, ki je ne morem prebiti v Angeličini družbi, po
noči pa pišem. To me je končno utrudilo na smrt.
Tudi sedaj sem še nekako len, toda morem že vsaj
misliti. Nekoliko me je sram, da sem zbežal iz Plo-
ševa in pustil Angelico samo pod bremenom mojega
priznanja. Toda kadar ima človek opraviti z ljubljeno
žensko, pa nekoliko bojazljivosti tudi ne škoduje. Ali
gotovo bi se ne bil odtegnil, ko bi mi tega ne bilo
veleval bodoči blagor moje ljubezni.

— 293

Kajti že nekoliko dnij mora Angelica, ko vstaja
rano, ko moli molitve, ko hodi po parku, ko nadzo¬
ruje bolno mater, pri vsem tem, čeprav ne bi hotela,
ponavljati sama sebi: »on me ljubi« — in naravno je,
da se mi je ta misel zdela čimdalje manj nevevjetna,
čimdalje manj strašna. Človeška narava se osvaja z
vsem, ženska pa se kmalu strinja z mislijo, da je
ljubljena, zlasti ker sama ljubi. To vprašanje, ali me
ona ljubi, sem si zastavil v prvem hipu, odkar sem
se jel zavedati, da jo ljubim; od tega časa sem je
obračal na vse strani v svoji glavi, prizadevam si
prerešetati vse okoliščine tako, kakor se to ne bi ti¬
kalo mene, ter prihajam do prepričanja, da je temu
tako. Ko se je možila, je ljubila mene, ne pa Kro-
mickega; le obup jo je prignal do tega koraka. Ko bi
bila dobila kakega nenavadnega človeka, ki bi jo bil
mikal s svojo slavo ali idejo, ko bi še bila naletela
na kak izjemen značaj — mogoče da bi me bila po¬
zabila. Toda Kromicki s svojo denarno »nevrozo« je
vendar ni mogel mikati. Vrhu tega je odpotoval kmalu
po poroki: na to je prodal oni Gluhov, ki je bil cilj
življenja teh dveh žensk. Presojaj e Kromickega koli¬
kor le mogoče objektivno, sem razvidel, da je to maj¬
hen človek in da v njem ni nič takega, s čemur bi si
mogel pridobiti to bitje, polno idealnih občutkov in
vneme. Med tem sem dospel jaz, do katerega bržkone
še ni ugasnila ljubezen v njej, in takoj po prihodu
sem jo grabil za srce s spomini, z vsako besedo in
vsakim pogledom ; vlekel sem jo k sebi ne le na umetni
način, kakoršnega daje človeku izkušnja, marveč pred
vsem drugim s tako magnetično močjo, kakoršno mi

- 294  —

je dajala navzočnost prave ljubezni v mojem srcu.
Ako še dodam k temu, da je vedela Angelica, koliko
sem pretrpel radi te njene odločitve v trenutku, ko
sem poslal k njej Sniatinskega, da me je vendar mo¬
rala pomilovati, da to pomilovanje doslej še ni moglo
ugasniti, — sem dejal sam sebi: igram za življenje,
toda igram v takih pogojih, da te igre ne morem
izgubiti.

Moja pravica je taka, kakoršna je pravica onega,
ki brani svoje življenje. Tega ne govorim v nekakem
zanosu, marveč po treznem premisleku. Jaz nimam
ničesar, nobenega prepričanja, nobene vere, nobenih
načel, nikakih tal pod nogami, ker te osnove mi je
pojedla refleksija in kritika. Imam zgolj vsakemu pri¬
rojene moči življenja, katere, ker se nimajo kam de¬
jati, so se združile v ljubezni do te ženske. Torej se
oprijemljem te ljubezni, kakor se utopljenec poprime
rešilne deske. Ako mi uide tudi to, izginem brez-
dvomno tudi jaz. Ko me vpraša razum : čemu prav¬
zaprav se nisem oženil z Angelico, sem odgovoril,
kar sem mu povedal že enkrat: nisem se oženil
radi tega, ker nisem raven, marveč kriv. Takega sta
me vzgojili moji dve pestunji: refleksija in kritika.
Radi česa je ta in ne katera druga ženska postala
zame ona rešilna deska -- tega ne vem. Bržkone prav
radi tega, da je ona ta in ne kaka druga. To ni bilo
odvisno od mene.

Ko bi bila ona danes prosta — osvojil bi si jo
brez omahovanja — toda ko bi se ne bila omožila ..
kdo ve... sram me je izpovedati to misel, mogoče, da
bi mi bila manj zaželjena.

— 295 —

In bilo bi tako ne vsled kakega romantizma, ne
radi tega, da bi mislil na to, da zakon je vsakdanja
proza življenja. Sedaj se kar smejem takim zastara¬
nim nazorom. Opiraje se vsekako na dejstva, ki so že
izvršena, dopuščam, da bi bil jel nadzirati do brez-
skončnosti sebe in Angelico — dokler bi mi je kdo ne
odvzel.

Rajše o tem niti ne mislim, ker bi najrajše
zaklel.

Dne 20. majnika.

Danes sem se zaglobil v premišljevanje o tem,
kaj bo, kadar pridobim Angeličino vzajemnost, ali
bolje priznanje od njene strani? Vidim pred seboj
srečo, toda ne vidim mogočega dejanja. Zdi se mi, da
ko bi izrekel v Ploševu v navzočnosti teh žensk be¬
sedo: »ločitev«, pa bi se kar ta hiša vdrla v zemljo.
O tem ne more biti niti govora, kajti nazori tete in
gospe Celine so taki, da nobena od nju ne bi hotela
preživeti podobnega udarca. Ne motim se tudi glede
Angelice.

Njeni pojmi so prav taki kakor starejših gospej.
A vendar v trenutku, ko prizna, da me ljubi — izre-.
čem to besedo, in ona se mora spoprijazniti z mislijo
ločitve. Drugega izhoda ni, za to pa bo treba čakati
do smrti tete in gospe Celine. Razun tega ničesar ne
bo treba storiti. Kromicki v to prostovoljno privoli
ali ne. V tem poslednjem slučaju vzamem Angelico
in jo odpeljem bodisi celo v Indijo ; ločitev ali ovržbo
zakona pa hočem provesti zoper njegovo voljo. Na
srečo ne manjka mi v to srodstev. Kar se mene tiče,

— 296 —

sem pripravljen na vse in to notranje moje globoko
prepričanje me opravičuje popolnoma v mojih očeh.
To pot ni nikak vsakdanji roman, marveč občutek, v
katerem se združuje vsa bitnost. Njegova odkritosrč¬
nost in moč opravičujeta takisto moje postopanje z
Angelico. Jaz vem, da jo zapeljujem, govore ji, da
mi je mari le za njene sesterske občutke, — zapelju¬
jem, zatrjuje ji, da ničesar ne želim — toda to bi bila
zlobna laž samo v tem slučaju, ako bi ljubezen sama
bila laž. Vspričo njene istine pa je to zgolj taktika,
zgolj diplomacija občutkov. To pripada k procesu lju¬
bezni. Gotova stvar, je, da celo zaročenci imajo svoje
zvijače, s pomočjo katerih izvabljajo drug iz drugega
izpovedi. Kar se mene tiče, sem odkritosrčen celo
takrat, kadar lažem.

Dne 21. majnika.

Rekel sem Angelici, da se hočem z nečim ukvar¬
jati — in to hočem v resnici, bodisi le radi tega, ker
sem ji to dejal. Sklenil sem pred vsem drugim: spra¬
viti očetovo zbirko v Varšavo — da osnujem tukaj
muzej Ploševskih. To bo Angeličina zasluga — in
prvo koristno dejanje, ki bo izviralo iz najine lju¬
bezni. Vem že naprej, da mi bo laška vlada delala
ovire, ker obstoji nekaka pravica, ki zabranjuje izvoz
davnih ostankov in dragocenih del umetnosti. Toda
to je stvar mojega odvetnika. Oh ! spominjam se, da
se tudi ona Madona Sassoferata, katero je oče odločil
bodoči sinahi, nahaja v moji zbirki. Pa naročim po¬
slati mi jo takoj, ker tu jo potrebujem.

Dne 22. majnika.

Kako je človeška narava zlobna! Ta Kromicki
prevrača tam nekje na daljni stepi kozle, z namenom,
pridobiti si milijone, med tem ko jaz tukaj šepetam
besede ljubezni na uho njegovi ženi, in zdi se mi,
bodisi kakor hoče, smešen. Jako zadovoljnega me dela
to, da mora ta misel priti v glavo tudi Angelici, in
ako ne pride, pa sem jaz tukaj, da ji izluščim to misel
iz lupine. Ves Kromicki se predstavlja izborno v tem,
da je, prodavši Gluhov, pripravil ti ženski ob streho
nad glavo... Mislil je gotovo, da se nastanita v Odesi,
ali v Kijevu, med tem pa je bolezen gospe Celine pri¬
vedla Angelico v Plošev.

Toda on je vendar vedel, kako slabotno je zdra¬
vje gospe Celine, zato bi bil moral tudi že naprej vi¬
deti, da utegne hudo zboleti, in takrat Angelica ostane
sama z bremenom skrbij in nemira. Mogoče, da bodo
njegove zadeve zahtevale, da naj je sam navzoč na
daljnem vzhodu — toda v takem slučaju, čemu se je
ženil ?

Jutri se vrnem v Plošev. Tukaj preveč koprnim
— in vrhu tega bi kaj rad pogledal v oči Angelici,
ker časih se mi zdi, kakor bi bil zbežal pred odgo¬
vornostjo. Treba je bilo odriniti po izpovedi — toda
sedaj se je treba vrniti. Kdo ve, morda je moja sreča
večja nego si mislim, morda tudi ona koprni za
menoj ?...

Danes sem bil pri Sniatinskih, pri Klari, katere ni¬
sem našel doma in pri sloveči krasotici Koricki. Ta
poslednja ima zgodovinsko ime, nalik džokejski kučmi,

— 298  —

ter bistroumje slično biču, ki preseče kožo na licu.
Odšel sem vendar brez rane — kajpada, bil sem celo
nekoliko ljubohlepen. Potem sem opravil še nekoliko
posetov s pomočjo posetnic. Želim si, naj si ljudje
mislijo, da bivam stalno v Varšavi.

Ker mi dovoz očetove zbirke ne zadošča, to je
namreč vprašanje moje volje in moje denarnice, ne
pa mojega dela, sem jel premišljevati, česa se naj še
poprimem vrhu tega ? Ljudje, nahajajoči se v mojem
položaju, se zadovole splošno z upravljenjem svojega
posestva, kar, mimogrede rečeno, delajo z malimi iz¬
jemami slabo, dokaj slabše od mene. Jedva nekateri
izmed nas igrajo nekako ulogo v javnem življenju.
Rekel sem že zgoraj, da se tu ljudje bavijo z aristo¬
kracijo in demokracijo, torej se nahajajo med nami
taki, ki so si za cilj življenja postavili vojno z demo¬
kratičnimi prodi in obrambo društvene hierarhije.

Kar se mene tiče, smatram ta »šport« za tako do¬
ber, kakor vsak drugi; ker pa nisem nikak »sports-
man«, ne morem pripadati zabavi. Ko bi to tudi ne
bila zabava, ko bi se skrival v tem nekak praktičen
smisel, sem pa jaz prevelik skeptik glede taborov, da
bi mogel kateremu pripadati. Demokracije ne morem
trpeti — to je, ne ljudij prostakov, marveč takih, ki
se smatrajo za patentirane demokrate. O aristokraciji
si mislim, da ako tvorijo bistveno pravico njenega ob¬
stanka zgodovinske zasluge prednikov, je večina za¬
slug pri nas te vrste, da so njih dediči dolžni deti si
na glavo vlasulje ter posipati si glave s pepelom. V
ostalem ta tabora ne verujeta sama v sebe, izvzemši
morda nekoliko individujev, nenavadno bedastih. Drugi

299  —

predstavljajo odkritosrčnost v osebnih ciljih; ker pa
jaz nikdar ničesar ne predstavljam, mi udeležba v
podobni borbi nikakor ni po godu.

Nahajajo se tudi »sintetisti« iz vrste Sniatinskega,
ki stoje nad obema taboroma, ki pa hočejo utopiti
oba v svoji sintezi. To so v obče krepki ljudje in
najsi bi se tudi dal pridobiti za njih vero, moral bi
poleg tega še vendar kaj delati, ker samo čutilo še
ni delo — in treba ga je nekako pokazati. Sniatinski
vendar piše dramo... Res, ogleduje si to stvar in po¬
ložaj od blizu, sem jaz nekako vnet za »parantezo«,
toda ne vem, kako mi je priti v to parantezo? Vse¬
kakor je čudno, naj si bo kakor hoče, da bi človek,
ki ima znatna sredstva, oliko, gotove sposobnosti in
voljo, ne smel se nečesa poprijeti. Znovič bi hotel
kleti, zakaj jasno vidim, da tudi tega je kriva moja
duševna prerafiniranost. Diagnoza zdravnikov na meni
jih mora privesti do spoznanja zastarele bolezni sto¬
letja in civilizacije, ker se je prelevila v meni v tipov
značaj. Kdor je skeptik glede vere, skeptik glede
znanstva, konservatizma, napredka itd., temu je te¬
žavno kaj delati.

V dodatku so še moji navdihi neprimerno večji
nego možnost njihovega pomirjenja. Povsod se opira
življenje na delo, torej delajo ljudje tudi tukaj; to je
težavno zanikati. Vsekakor pa je to delo konj in ne
voznika, ki z naporom vozijo snope v skedenj. Jaz
tega ne morem, ko bi tudi hotel. Jaz sem »paradni«
konj ; — mogel bi vleči nekako kočijo, toda navaden
voz potegne po peščeni cesti vsaka kobila bolje in
mirnejše od mene. Pri zidanju hiše ne mogel bi na

— 300 —

noben način donašati opeko; morda bi bil sposoben
za ornamentiko ; na nesrečo pa ondi, kjer pojde za
preprosto stavbo in za navadno streho nad glavo,
takih mojstrov ne potrebujejo.

Ko bi končno čutil v sebi notranji nagon do
dela, ali želel kaj delati s pomočjo dogme Sniatin-
skega — mogoče, da bi se dal prisiliti k težkemu delu.
Toda v istini meni gre le za vnanjo stran. Hočem de¬
lati radi tega, da si s tem pridobim naklonjenost ljub¬
ljene ženske. Angelica je v tem oziru zelo navdu¬
šena, in gotovo bi jo to ganilo. Toda prav radi tega
mi samoljubje, kakor tudi premislek, velevajo zavzeti
nekako odlično stališče, ki bi me moglo dvigniti v nje¬
nih očeh. Med tem naj deluje moja denarnica. Prepe¬
ljem očetovo zbirko, hočem podpirati različne zavode
in dajati denar, kjer bo kazalo.

Kako čuden je vpliv take ženske kakor je Ange¬
lica. Evo, ž njo prihaja v dotiko pravcat »genij brez
področja,« taka izjemna ledina — in komaj se je je
dotaknil brez kakega apostolovanja od njene strani,
že se čuti sposobnega za razne reči in dolžnosti, za
kar se poprej ni zmenil. Naj me zlodej vzame,
ako mi je že prišlo kedaj v glavo, pridobiti si srce
Parižanke ali Dunajčanke s tem, da prepeljem svojo
zbirko v Pariz ali na Dunaj.

Vračam se v Plošev, ker se mi mudi k mojemu
dobremu duhu.

Dne 23. majnika.

Oddaljil sem se za nekaj časa iz Ploševa že radi
tega, da pridobim Angelici čas za nekak sklep. V Var-

— 301  —

šavi in na svojem potovanju v Plošev sem si priza¬
deval uganiti, kaj neki ukrene. Vedel sem, da narav¬
nost ni mogla pisati svojemu možu: »Pridi in vzemi
me, ker Ploševski me napada s svojo ljubeznijo.«
Tega ne bi storila niti takrat, ko bi me celo sovražila.
Njena narava je za to prenežna. Ne mene se za to, da
bi mogel iz tega nastati kak dvoboj med menoj in
Kromickim, bi morala Angelica še zapustiti bolno ma¬
ter, ker zdravje gospe Celine ji ni dopuščalo, zapu¬
stiti Plošev.

Angeličin položaj je bil res težaven, in jaz sem
jel to upoštevati že poprej nego sem ji razodel svojo
ljubezen. Toda vračaje se semkaj, sem se ustrašil, če
ji ne pride v glavo, da se zapre v materino sobo in
se me izogiba, kolikor ji bo le mogoče. Crez trenu¬
tek sem se vendar pomiril. Na deželi in pod eno
streho je to povsem nemogoče, v vsakem slučaju pa
bi bilo to preveč očividno ter bi vzbujalo pozornost
tete in gospe Celine ; na to bi nastal nekak sum in
moglo bi slabo vplivati na zdravje gospe Celine.

Res, okoristil sem se s položajem brez spodtike,
toda kdo se ne bi okoristil, kadar ljubi ? Uganil sem,
da Angelica, naj si bi mi bila še najmočneje naklo¬
njena, vendar ne dovoli, da bi ji v bodočnosti ponav¬
ljal take izpovedi ljubezni, da se bo upirala celo do¬
kaj močneje nego se upirajo navadno omožene ženske,
ker vspričo njenih načel, vspričo njene skromnosti, se
ji bo zdel vsak, tudi naj večji pripustek za nečuveno
zločinstvo. Toda na kak način mi je mogla zabraniti,
da ji ne bi govoril o svoji ljubezni ? Samo eno sred¬
stvo ji je ostalo: pridobiti si moje prostovoljno stri-

- 302  —

njanje; domišljeval sem si, da hoče odločno sprego¬
voriti z menoj — in nisem se motil.

Dospevši v Plošev, sem jo našel shujšano, toda
zrla je name živahno. Očividno je imela ljubljena re¬
vica pripravljene argumente ter je verjela v njihovo
moč; verjela je, da ko jih izpove, ne preostane nič
drugega, nego povesiti ušesa in umolkniti enkrat za
vselej. Angeljska omama, da res more biti samo ena
na svetu! Ne spuščaj se z menoj, moja Angelica, v
nikakoršno modrovanje, kajti ako jaz verujem v kako
resnico in kake argumente, pa je to bržkone le res¬
nica in pravica ljubezni, pri tem pa sem dovolj zvit,
da vsak tvoj argument spreobrnem nalile rokavici ter
naredim iz njega orožje zoper tebe. Ne reši te niti tvoje
modrovanje, niti moje pomilovanje, ker za kolikor be-
lejša in popolnejša se pokažeš, toliko bolj me ganeš,
toliko bolj te bom ljubil in, kolikor bolj se vate za¬
ljubim, tem huje te bom želel. Imam zate samo kro¬
kodilove solze, katere, kadar teko, poostrujejo mojo
ropaželjnost. To je blodno kolo ljubezni.

Na sam pojav Angelice sem začutil, da se naha¬
jam v tem kolesu. Popoldne, na dan moje vrnitve, ko
je gospa Celina trdno zaspala na verandi, mi je An¬
gelica dala znamenje, naj grem za njo v globel vrta.
Uganil sem po izrazu njenega lica, ki je bilo nena¬
vadno resno, da sedaj hoče spregovoriti z menoj, zato
sem šel hitro za njo. Sorazmerno, kakor sva se odda¬
ljevala od verande, je jela tudi Angeličina srčnost gi-
niti. Zapazil sem, da je obledela, da jo je očividno
prestrašila lastna eneržija; ker pa se ni mogla več
umakniti, je jela govoriti z negotovim glasom :

- 303  -

»Ko bi ti vedel, kako sem bila jaz nesrečna v
poslednjih dnevih.«

»Ali si morda misliš, da je bilo meni lahko ži¬
veti ?« ji odvrnem.

»Ne, ne mislim, si — in radi tega imam do tebe
veliko prošnjo... Vem, da ti vse razumeš, da si bla-
godušen in dober — torej mi te prošnje ne odkloniš ;
vem to, ker te poznam.«

»Povej mi, česa si želiš ?«

»Potrebno je, Leon, da odideš od doma in se ne
vrneš poprej, da bo materi mogoče zapustiti Plošev.«

Mislil sem že, da si zaželi kaj takega; vendar
sem še nekaj časa molčal, kakor bi iskal odgovora.

»Moreš ravnati z menoj, kakor se ti poljubi,« ji
odvrnem, »toda povej mi vsaj, čemu me obsojaš v
pregnanstvo ?«

»Jaz te ne obsojam v pregnanstvo, toda ti veš,
radi česa...«

»Vem,« odgovorim z resnično žalostjo in uda-
nostjo, radi tega, ker bi dal za-te zadnjo kapljico krvi;
radi tega, da ko bi imelo v tem hipu treščiti v naju,
pa bi jaz nastavil svojo glavo, da te zakrijem, da bi
vzel na-se vse zlo, ki te more doleteti; radi tega, ker
te ljubim bolj nego svoje življenje — to so zares
težki grehi...«

»Ne,« pretrga mi s prisiljeno eneržijo Angelica,
»marveč radi tega, ker sem žena človeka, katerega
ljubim in spoštujem — in ker nočem poslušati takih
besed!«

Nestrpljivost in jeza sta me prešinili nalik elek¬
trični iskri. Znano mi je bilo, da Angelica ne govori

— 304  —

resnice, da se z ljubeznijo in spoštovanjem do moža
izgovarjajo vse omožene ženske, nahajajoče se na raz¬
potju življenja — vse, o stavim ! — najsi bi tudi senca
teh občutkov ne tičala v njihovem srcu, ali vendar so
Angeličine besede tako zarožljale po mojih živcih, da
sem se komaj premagal, da nisem zakričal: »Lažeš,
ker ga ne ljubiš, niti ne spoštuješ!« Toda obenem mi
je prišlo na misel, da se ta eneržija kmalu izčrpa, zato
ji odvrnem skoro pokorno :

»Ne huduj se, Angelica, name, — jaz odidem !«

In videl sem, da jo ta moja pohlevnost razoro-
žuje in da ji je zame žal. Nakrat vtrga list z nizke
veje ter ga jame nervozno trgati. Z nadčloveško močjo
se je premagala, da se ni zjokala, ker prsi so ji bile
polne ihtenja.

Tudi jaz sem bil ganjen do dna duše in nadalje¬
val sem z navidezno težavo :

Ne čudi se vendar, da še odlašam, ker to je ven¬
dar velika krivica zame. Rekel sem si že, da ne želim
ničesar več, razven tega, da bi mogel dihati ono in
isto ozračje in gledati tebe. Bog vidi, da to ni pre¬
več. To pa je tudi ves moj blagor... A ti mi ga še
odjemlješ ! Pomisli samo: Vsakdo more priti semkaj,
razgovarjati se s teboj, gledati te — samo jaz ne — a
to radi tega, ker si mi dražja nego drugim. Kaka pre-
rafinirana okrutnost usode je to ! Predstavi si za tre¬
nutek moj položaj. Toda tebi je to težko, ker ti ne
poznaš te puščave, ti ljubiš moža, ali pa se mamiš,
govoreča, da ga ljubiš, in to je prav vse eno — toda
predstavi si za minuto, da si moja, in videla boš, da
je to hujše nego obsodba na smrt. Treba je tudi do

— 305  —

mene imeti nekoliko pomilovanja. Ali mar veš, da če
me odganjaš od sebe, me ne pripravljaš le ob pogled
na sebe, marveč da mi odstranjaš edini temelj življe¬
nja. Povedal sem ti že, da sem se vrnil v domovino
s sklepom, da hočem delovati zanjo. Morda bi pri tem
to pozabil ter si pridobil mir; morda bi s tem odku¬
pil davnejše krivde. Evo, pravkar sem bil namenjen,
spraviti v domovino očetovsko zbirko — ti pa mi na¬
ročaš, odreči se vsemu temu, vse zapustiti in oditi, ka¬
mor me oči poneso, ter zapričeti znovič to življenje
brez cilja, brez edinega solnčnega žarka! Prav! jaz
pojdem! Odidem pa, ako mi črez tri dni ponoviš to
naročilo, ker v tem hipu si še mislim, da še tega nisi
vedela, kaj znači ta odhod zame. Sedaj veš to ! Pro¬
sim te črez tri dni — nič dalje!«

Angelica si zakrije oči z rokami ter jame po¬
navljati :

■ Oh! Bog! Bog! Bog!«

Bilo je v tem nekaj tako ganljivega, taka pri¬
tožba otroka nad svojo onemoglostjo, da se je tudi
mene polastila velika žalost. Nastal je trenutek, da
sem ji hotel pasti k nogam in privoliti v vse to, česar
je želela, toda prav v tej tožbi sem zagledal napoved
moje bližnje zmage, in žal mi je bilo njenega sadu.

»čuj me !« ji rečem, »jaz bi odšel takoj, še da¬
nes! — in oddaljil bi se od tebe preko morja:
evo, ko bi vedel, da ti to ni le potrebno radi tega, da
ti ne bi kalil miru pogled na nesrečnega človeka,
marveč tudi radi lastnega srca. Govorim ti to kot pri¬
jatelj in brat: znano mi je po teti, da si me ljubila,

20

306  —

ako to čustvo še živi v tebi — pa me že jutri ne bo
več tukaj.«

Odkritosrčna bolest mi je narekovala te besede,
ali vendar so bile past za Angelico, ker so ji
mogle izvabiti iz ust priznanje ljubezni; ko bi se bilo
to zgodilo — ne vem — mogoče da bi bil res odšel,
toda poprej bi jo bil, — kakor je Bog v nebesih, —
vzel na svoje naročje. Toda ona se je zgrozila, kakor
bi se bil dotaknil neprevidno njene rane ; lice ji je
hipoma zagorelo od jeze in razburjenosti.

»Ne!« je zaklicala z obupnim zanosom, »to ni
res! ni res! Ali že greš ali ostaneš, toda to ni res !
ni res!«

Jaz pa sem iz same njene razgretosti spoznal, da
to more biti res. Polastila se me je divja volja, pove¬
dati ji to z vso brutalnostjo naravnost v oči, toda med
tem sem zagledal v daljavi teto, ki se je nama bližala.
Angelica ni mogla nadvladati ganutja, tako da je teta,
pogledavši jo., takoj vprašala :

»Kaj ti je? O čem sta se razgovarjala z Leonom ?«

»Angelica,« ji odvrnem, »mi je pripovedovala,
kako slabo vpliva na njeno zdravje prodaja Gluhova
— in ne čudim se, da jo je to ganilo...«

Ali so moči Angelice bile že popolnoma izčrpane,
ali pa je moja laž, kateri je morala molče pritrditi,
prenapolnila že itak polen kelih bridkosti, dovolj bodi
tega, da se je v tem hipu spustila v nevzdržljiv jok ;
ihtenje je pretresalo nalik krču vse njeno telo ; teta
jo je objela z rokami in jo stisnila k sebi kakor
otroka.

— 307

»Moja Angelica!« je dejala »moja ljubezen! kako
se da temu odpomoči?... Vse to je le božja volja!
Meni je na peterih pristavah toča pobila ob času
zadnje nevihte, pa še gospodu Hvastovskemu nisem
rekla žal-besede radi tega!«

Ne vem, radi česa se mi je ta opomnja o peterih
pristavah kazala kot nekaj egoističnega in tako praz¬
nega v primeri z eno solzo Angelice, da me je pogra¬
bila kar jeza do tete.

»Kaj značijo te pristave,« ji odvrnem, »njej je le
za materino zdravje.«

In odšel sem z bolestjo v srcu, ker sem čutil, da
zadajam bolečine ženski, katero ljubim nad vse. Zma¬
gal sem na vsej črti, ali čutim grozno žalost, kakor bi
mi v bodočnosti grozilo nekaj neznanega in strašnega.

Dne.25. majnika.

Danes je že tretji dan od najinega poslednjega
razgovora. Angelica mi ni ponovila svoje zahteve,
zato ostanem. Ona le malo govori z menoj, marveč
presedeva dlje časa v svoji sobi, toda nalašč se me
tudi ne ogiblje, ker se boji obrniti s tem nase pozor¬
nost starejših gospa. Jaz si prizadevam, kazati se ji
dobrega, prijaznega, toda nikakor ne vsiljivega. Ho¬
čem, da bi se ji zdelo, da se moja ljubezen razodeva
sama in da se jaz trudim, kolikor morem, da bi jo
potlačil v sebi. Mora tudi vedeti, da moji občutki na¬
raščajo vsaki hip, kar je tudi res. Ni mogoče, da bi
to ne vplivalo na njo. Naj si bo kakor hoče, toda
za naju obstoji že poseben svet, v katerem bivava
midva sama ; imava najine skupne tajnosti glede tete

20 *

*

- 308

in gospe Celine. Kadar govoriva o malomarnih rečeh,
kadar si prizadevava vzdržati pred ljudmi navidezno
svoje nekdanje odnošaje, čutiva enako oba, da na dnu
najinih duš leži nekaj drugega; imam končno besede
in poglede, katere razume samo ona. Do tega je prišlo
po naravni poti — in dasi je to prišlo rajše zoper
voljo, nega s privoljenjem Angelice — vendar naju
to druži, čas, privajenost od njene strani, moja strp-
ljivost izvršujejo ostalo. Jaz izmotam iz svoje ljubezni
na tisoče takih nitij, s katerimi jo omotam in katere
naju bodo čimdalje močneje družile. Ta trud bi bil
prazen samo v tem slučaju, ako bi ona ljubila moža.
Takrat bi zbudil v njej celo sovraštvo do sebe. Toda
minulost je za menoj in sedanjost ne pripada Kro-
inickemu. Premišljeval sem o tem z vso močjo nepri-
stranosti, kakor bi bil kaka tretja oseba, in zmerom
prihajam do prepričanja, da ga ona ne more ljubiti.
Angeličin upor, to je notranja borba duše izjemno
čiste, katera ne dopušča do sebe niti misli o nezve¬
stobi. Toda nič je ne podpira v tej borbi. Jaz se tudi
ne mamim : vem, da bo ta upor dolg, in težavno bo,
premagati ga. Moram biti zmerom čuječ, moram vse
objeti z mislijo, iz vsega si dajati jasna poročila; mo¬
ram tkati svojo mrežo, iz nitij tako tankih, da jih
skoro ni moči videti. Ni mi dopuščeno nikdar pritis¬
niti niti prezgodaj, niti premočno nijedno izmed tipk
— čuvati pa se hočem tudi pomot in ne poneham
dotlej, dokler ne pridobim te duše za svojega malika.
Končno, ako se mi vrine v to postopanje nekaka
blodnja, pa bo izvirala iz ljubezni; zato gojim upanje,
da mi prinese le korist.

309 -

Dne 26. majnika.

Danes sem naznanil Sniatinskemu, da sem od¬
ločno namenjen, prepeljati očetovo zbirko v Varšavo.
Storil sem to namenoma, hote, da po njem pride ta
novica v uredništva časopisov, ki ne zamude pridodati
mojemu namenu znak velike domovinske zasluge. An¬
gelici se nehote vrine primera med menoj in Kromic-
kim, ki pa bo v moj prilog. Odposlal pa sem tudi
brzojavko, naj mi čim najpoprej pošljejo posebej glavo
Sassoferata.

Med zajutrekom sem povedal Angelici nalašč v
navzočnosti vseh, da ji je oče zapisal to sliko v opo¬
roki, kar jo je zbegalo, domislila si je namreč takoj,
da jo je oče smatral takrat za svojo bodočo sinaho.

Res, v oporoki njeno ime ni bilo niti imenovano,
bilo je navedeno samo to : »Glavo Madonne štv. ta in
ta zapuščam svoji bodoči sinahi.« Toda prav radi tega
sem jo hotel dati Angelici. Med tem je opomnja o tem
volilu privabila v naju oba ves svet spominov. Jaz
pa sem to storil tudi radi tega, da obrnem Angeličine
misli v one nekdanje čase, v katerih me je ljubila in
mogla z vsem mirom ljubiti. Vem, da je ostalo v nje¬
nem srcu iz one dobe tudi dokaj grenkobe in dokaj
srčne žalosti do mene. Temu ne more biti drugače.
Bil bi tudi izgubljen v njenem srcu brez rešitve, ko
bi ne bilo one prošnje, katero sem bil zanesel k njej
v poslednjem času po Sniatinskem. Toda to je ona
okoliščina, ki manjša mojo krivdo. Angelica, misle na
to, si mora tudi domisliti, da sem hotel vse popraviti,
da sem jo ljubil, da sem trpel, da sem se pokoril in

- 310  —

se pokorim še zmerom; ako sva torej sedaj oba ne¬
srečna, da je deloma tega tudi ona kriva. Te vrste
misli jo morajo vesti do tega, da mi odpusti grehe,
da se zbudi v njej žalost za to minulostjo, za tem na¬
pajanjem s slikami sreče, kakoršna bi bila danes naš vsak¬
danji kruh, ko bi ne bilo moje krivde in njene strogosti.

Zapazil sem na njenem licu tudi sedaj, da se boji
teh opojnih pojavov in da jih želi razpršiti z razgo¬
vorom o malomarnih rečeh. Teta ima sedaj glavo pre-
napolneno z mislimi na bližnjo dirko in s pričakovano
zmago našega »Naugtyboyja« v dirki za vladno na¬
grado, da ne more misliti nič drugega. Angelica se je
jela razgovarjati ž njo o dirki. Toda govorila je tako,
samo da je nekaj rekla z veliko raztresenostjo ter
vprašala tako, da ji je teta nevoljna končno dejala:

»Drago dete, že vidim, da nimaš niti najmanj¬
šega pojma o tem, kaj je dirka.«

Jaz sem ji dejal z očmi: »Vem, da se v tem hipu
hočeš samo preglušiti, in ona me je razumela tako te¬
meljito, kakor bi bil izrekel to z besedami. In v res¬
nici, prepričan sem, da njo najini vzajemni odnošaji
tako požirajo kakor mene. Ideja ljubezni izven za¬
kona je že vcepljena v njeno dušo, tiči v njej ter je
ne zapusti niti za trenutek. Angelica mora ž njo ži¬
veti in se spoprijazniti ž njo. V takih pogojih bi se
srce ženske, celo one, ki ljubi moža, moglo od njega
odvrniti. Ako me Angelica ljubi vsaj nekoliko, ako
ljubi najino prihodnost, pa mora biti moja. Ne morem
na to misliti mirno, ker me čutilo sreče davi.

Nekje nad morskim obrežjem se nahaja pesek,
ki požira ljudi in živali. Popotnik, ki stopi nanj, je

— 311 —

izgubljen. Časih se mi zdi, da je moja ljubezen po¬
dobna onemu pesku. Jaz vlečem vanj s seboj Ange¬
lico, pa se tudi sam čimdalje globlje vdiram vanj.

Da bi le skupno!

Dne 28. majnika.

Teta presedeva sedaj po šest do osem ur vsaki
dan v Buranih, na eni svojih pristav, nahajajoči se
za miljo daleč od Ploševa, kjer zapravlja čas s tem,
da se navdušuje za Naughtyboja in z nadzorovanjem
Angleža, Weba, ki brzda konja. Bil sem ondi včeraj
eno ali poldrugo uro. »Naughty-boj« je v resnici
mnogo obetajoč konj, in mogoče, da se ne pokaže pre¬
več »naughty«*), kadar napoči čas skušnje. Toda kaj
je meni to mar? Razne zadeve me kličejo v mesto,
samo mili se mi, zapustiti Plošev. Gospa Celina se
čuti slabejšo nego pred par dnevi. Mladi Hvast, ka¬
kor ga teta imenuje, smatra to res za preminljiv po¬
jav, ter je le naročil, naj bi bil zmerom kdo pri bol¬
nici in jo vedril; drugače jame revna ženska misliti
znovič na izgubo ljubljenega Gluhova ter bo čimdalje
huje nervozna. Jaz si prizadevam skazovati ji skoro
sinovsko skrb, ker s tem si naklanjam hvaležnost An¬
gelice in jo navajam, smatrati me za nekoga bližnjega.
Ne čutim več v srcu nekdanje mržnje do gospe Ce¬
line ; ona je že itak preveč n. srečna, in pri tem jaz
že začenjam ljubiti vse, ki pripadajo Angelici — vse
razun enega! Danes in včeraj sem prebil nekoliko
ur pri bolnici v družbi Angelice in Hvasta. Citali smo
in se razgovarjali. Gospa Celina ne spi ponoči, ker

*) ničvreden.


— 312  —

ji zdravnik ne da solika, po dnevu, po vsakem
daljšem razgovoru, navadno trdo zaspi, iz katerega
snu — posebna stvar — jo sprebudi le tišina. Radi
tega mi čitamo in se razgovarjamo še nadalje. Tako
je bilo tudi danes. Ako bi zdravnik ne bil navzoč,
lahko bi se bil svobodno razgovarjal z Angelico.

Časopisi so pravkar prinesli novico o končnem
teku pravde in razporočitvi lepe gospe Koricke. Vsa
Varšava se močno zanima za to zadevo, zlasti še teta,
ki je sorodnica Korickega. Jaz se hočem okoristiti z
ugodno priliko ter vcepiti v dušo Angelice nekoliko
takih pojmov, kakoršnih še doslej ondi ni bilo.

»Teta,« sem dejal z glasom globokega prepriča¬
nja, »nima prav, da se huduje na ravnanje gospe
Koricke. Po mojem mnenju ravna ona kot pametna in
poštena ženska, človeška volja konča ondi — kjer
pričenja ljubezen — celo teta se mora strinjati s tem.
Ako gospa Koricka ljubi drugega, pa ji ne preostaja
nič drugega nego ločiti se od moža. Vem, kaj bi rekla
teta in kaj si bržkone misliš ti v tej zadevi, Angelica :
misliš, da ji preostaja dolžnost — ali ni res?«

»Jaz mislim to, pa tudi ti si tega mnenja,« od¬
vrne Angelica.

»Brezdvomno. Vprašanje je samo, na kateri
strani je dolžnost gospe Koricke?«

Ne razumem dobro, radi česa je mladi zdravnik
omenil v tem hipu, da ne priznava proste volje ; na
to je vendar začel pozorno poslušati, ker mu je uga¬
jala drznost mojih nazorov.

Jaz pa, vide začudenje na Angeličinem licu, sem
nadaljeval:

— 313  —

»Kaj more biti bolj divjega in bolj protivnega
naravi, kakor je to, zahtevati od nekoga, da naj bolj
ljubljeno bitje žrtvuje manj ljubljenemu? Različne
vere morejo obsegati najbolj nasprotujoče si nauke, a
vendar imajo vse enak nravstveni nauk; zakon se
mora po tem nauku opirati na ljubezen. Kaj je torej
zakon ?

Ali je kaj nezlomljivega in res svetega, ako
je oprt ob tako podlago; ali v nasprotnem slučaju po¬
godba, ki nasprotuje nravstvenosti in veri, katera kot
nravstvena mora biti o vržena. — Z drugimi besedami,
dolžnosti ženske izvirajo iz občutkov, ne pa iz cele
vrste več ali manj svečanih obredov, ki so sami na
sebi zgolj dolga vrsta formalnosti]. Govorim to radi
tega, ker sem človek, ki bitstvo reči višje ceni nego
obliko. Vem, da beseda nezvestoba zveni dokaj pre-
strašujoče. Toda ne mamite se, da ženska postano
nezvesta šele takrat, kadar zapusti moža ; ona je ne¬
zvesta in sicer popolnoma — že v trenutku, kadar
začuti, da je prenehala njena ljubezen do njega. Kaj
potem sledi, to je že vprašanje njene sposobnosti do
logičnega ravnanja, njenega poguma in njenega srca,
katero zna ali ne zna ljubiti. Gospa Koricka je
onega človeka, radi katerega se sedaj loči, ljubila še
poprej, predno se je dala poročiti s sedanjim svojim
možem — ter mu ni dala svoje roke zgolj vsled ne-
sporazumljenj, marveč za to, ker je izbruh njegove
ljubosumnosti smatrala za malomarnost. To je bila
njena glavna napaka, toda sedaj hoče to napako po¬
praviti, ker je spoznala, da ne sme žrtvovati ljublje¬
nega bitja za malomarno bitje — in da njeni občutki

- 314  —

niso na strani »konvenansa«, marveč občutkov, in to
ji morejo zameriti le hipokriti, ali ljudje, ki imajo za¬
vezane oči.« —

Bilo je v tem, kar sem govoril, toliko laži, koli¬
kor odkritosrčnosti. Vedel sem, da se teta nikdar ne
bi strinjala s to teorijo, češ, da volja konča ondi, kjer
pričenja ljubezen ; toda rekel sem to nalašč, da to res¬
nico vsilim Angelici, kot nekaj, o čemur se ne da dvo¬
miti. Znano mi je bilo, da gospa Koricka je lahko-
mišljena oseba, radi katere se ni splačalo vleči na dan
težke topove načel; izmislil sem si končno zgodovino
njene prve ljubezni samo radi tega, da napravim ana¬
logijo bolj podobno. Nasprotno pa sem bil odkrito¬
srčen v tem, kar sem govoril o pravu in dolžnosti, iz¬
virajoči iz občutkov. V drugem slučaju bi morda ne bil
priznaval te teorije tako odkritosrčno, ko bi mi manj
ugajala, toda človek je zmerom subjektiven, a zlasti
še človek, ki je zdvojil o vseh objektivnih pravicah.

Govoril sem torej zase in bil bi bedast, ko bi bil
govoril zoper sebe. Računal sem, da podajaje Ange¬
lici pojme te vrste, pospešujem sebi toliko zaželjeno
»evolucijo« v njeni duši, ker oni jo morejo ojačiti in
dati ji odvezo v lastnih očeh. Oziraje se na njeno
veliko občutljivost, sem dopuščal, da se moje cepivo
prime vsaj deloma. Zares, ona me je izborno razumela,
in lahko mi je bilo zapaziti, da se vsaka moja beseda
dotika njenih živcev nalik tipki, dotikajoči se strune.
Sorazmerno s tem, čim dalje sem govoril, tem bolj so
se pojavljali na njenem licu rdeči madeži; nekatere-
krati se je dotaknila vročega lica, kakor bi ga hotela
ohladiti, končno, ko sem končal, je dejala:

— 315  -

»Vse je sicer mogoče dokazati, toda kadar človek
greši, mu govori vest zmerom: slabo je slabo — in z
nobeno rečjo se ne da o nasprotnem prepričati.«

Mladi Hvastovski si je moral v tem hipu gotovo
domisliti, da Angelici povsem primanjkuje filozofične
izobrazbe, jaz pa sem v tem prvem hipu začutil nekaj
takega, kakor bi bil zadel, boreč se, z ostrino meča
ob steno. Angeličin odgovor, navzlic svoji preprostosti
in navzlic svoji dogmatičnosti, je naredil en sam nič
iz vseh mojih dokazovanj. Kajti ako že načelo, da
volja konča tam, kjer pričenja ljubezen, podlega,
dvomu, je 'nasprotno gotovo to, da kjer pričenja
dogma, ondi konča vsako modrovanje. Ženske sploh,
zlasti še Poljakinje, se dotlej strinjajo z logiko, dokler
ne postane za njih grozna. Kadar zagledajo nevar¬
nost, se skrijejo za trdnjavo preprostega verovanja in
resnic katekizma, katere more podreti le občutek, ker
razum je vspričo njih preslab. To je slabost, obenem
pa tudi njihova moč, ker njih mišljenje ima vsled tega
manj čvrstosti od mišljenja mož, nasprotno pa more
biti njih svetost v izvestnih pogojih nepremagljiva.
Vrag more pripraviti do padca žensko samo v tem
slučaju, ako zaneti v njej ljubezen; s pomočjo modro¬
vanja pri njej ne opravi ničesar, ko bi izjemno tudi
imel prav.

Vspričo podobnih opazk me je prevzela velika
nezadovoljnost. Domislil sem si, da sleherno stavbo,
ki jo postavim z veliko previdnostjo in z velikim tru¬
dom, podere Angelica z enim samim klicem: »Slabo
je! vest tega ne dopušča!« In vspričo tega ostanem
onemogel. Treba mi je pri tem velike previdnosti, da

- 316 —

je ne prestrašim z nepotrebno drznostjo predstav, ka¬
tere si prizadevam vanjo vcepiti, in je ne odpahnem
od sebe.

Ali vendar se ne morem odreči trudom te vrste.
Oni ne igrajo — istina — nikdar poglavitne vloge v
naporu prisvajanja njene duše! Zamorejo pa odigrati
pomožno vlogo — ter pospešiti razvozlanje. Zaman bo
ves trud samo v tem slučaju, alco me ona ne ljubi.
Bila bi to grozna pomota, pa tudi takrat bi moralo
nastopiti nekako razvozlanje.

Dne 29. majnika.

Danes sem dobil Angelico v obednici, stoječo na
stolu pred veliko gdansko uro, v kateri se je nekaj
pokvarilo. V hipu, ko je stopila na prste, hoteča vrav-
nati kazalca, se je zazibal stol pod njo. Imel sem samo
toliko časa, da sem zakričal : »Padeš !« in ujevši jo v
naročje, postavil jo na tla. Za hip sem si pritisnil na
prsi to drago telo ; njeni lasje so me mimogrede po¬
božali in na licu sem začutil njeno toplo sapo. Vsled
tega se mi je tako zavrtelo v glavi, da sem se moral
prijeti stola, da nisem padel ; ona je to videla. Ona
ve, da jo ljubim brez zavesti. Ne morem pisati dalje.

Dne 30. majnika.

Današnji dan mi je bil zopet zastrupljen, kajti
Angelica je znovič prejela pismo od Kromickega. Cul
sem, kako je govorila teti, da še sam ne ve, kedaj bo
mogel priti; morda v kratkem, morda šele črez dva
meseca. Ne morem si niti predočiti, kako prenesem
njegovo navzočnost pri Angelici. Časih se mi zdi, da
je naravnost ne prenesem. Računam samo na srečen

317

tek okoliščin, ki more pridržati njegov prihod. Hva-
stovski je napovedal, da gospa Celina more vsaki
hip oditi v Gastein, brž ko njene moči to dopuste. To
je tako daleč od Baka, da si mislim, da se bo Kro-
mickemu zdelo predaleč. Jaz pa pojdem tjekaj, kakor
je Bog v nebesih! Kako je srečna misel Hvastov-
skega, kakor zame, tako tudi za gospo Celino, kateri
ondotne toplice morejo za gotovo vrniti zdravje. Tudi
jaz sem že utrujen in potrebujem pogorskega ozračja,
ali še bolj mi je treba biti pri Angelici. Jutri odidem
v Varšavo in brzojavim upravi toplic, naj mi najme
stanovanje za te gospe. Ako bi bilo že vse zasedeno,
sem pripravljen kupiti celo vilo. Ko je gospa Celina
govorila o težavah in skrbeh, ki v slučaju odhoda pa¬
dejo na Angelico, sem ji dejal: »Prepustite to, gospa,
meni,« na kar, obrnivši se k Angelici, sem dodal
tišje: »Pripravim vse tako, kakor za lastno mater.«
Videl sem, da gospa Celina, ki čimdalje manj veruje
v milijone Kroinickega, se boji, da jim ne bi najel
predragega stanovanja ; toda v duhu sem že sklenil,
pokazati jima izmišljeno pogodbo, glavno pa pre¬
vzeti stroške na-se. Naravno je, da doslej nisem niti
omenil tega, da se tudi jaz odpravljam v Gastein.
Sklenil sem izvesti tako spretno to zadevo, da mi teta
naroči to sama — in upam, da jo privedem do tega,
ker v njeni glavi ni niti najmanjšega suma.

Kar prepričan sem, da kadar jamem ugibati in
premišljevati, v katero gorovje naj grem črez leto, da
mi teta poreče : »Pa pojdi s tema gospema, da bo njima
krajši čas.« Vem, da se Angelica tega vstraši, toda
morda v nekakem tajnem kotiču svoje duše tudi raz-

— 318 -

veseli. Morda ji pride v glavo stih iz Kordijana :
»Povsod si: nad menoj, okrog mene in v meni !« Res,
moja ljubezen tvori okrog nje zaklet obroč ; ona jo
obkoljuje, ji naklada dolžnosti, jo tolaži, sega ji do
srca pod podobo skrbi za njo in njeno mater, pod
podobo uslug, kakoršnih ni mogoče zavreči, ako noče
odpreti očij matere na to, kar se godi, in shujšati
njeno stanje s tem odkritjem; prešinja jo v obliki
hvaležnosti do mene in kot sočutje do velikega trplje¬
nja; končno ji vsilj je obilico spominov.

Od jutra do večera čuje Angelica samo hvalo o
meni; teta je kar zaverovana vame, kakor zmerom ;
mladi Hvastovski, hote pokazati svojo nepristranost,
kakoršne so zmožni ljudje njegovega tabora, zago¬
tavlja, da sem izjema v svojem »strohnelem okrožju«;
pridobil sem si celo gospo Celino. Kažem ji toliko srca,
da me sedaj ljubi — rekel bi — nehote, in prepričan
sem, da obžaluje v globeli srca to, da nisem Ange-
ličin mož. Okrog Angelice je velika »sugestija« lju-
bezni, skladaje se iz ljudij in narave.

In ti, ljubljena, ali se upreš vsem tem močem ?
Kedaj prideš k meni ter mi poveš: »Ne morem več
prebiti dalje; - vzemi me, ker te ljubim!«

Varšava, dne 31. majnika.

Gospa L., pokroviteljica nekega tukajšnjih dobro¬
delnih društev, je prosila Klaro za drugi koncert v
prospeh tega društva. Klara je prošnjo odklonila, iz-
govarjaje se, da ima opraviti z večjim godbenim umot¬
vorom ter da potrebuje vso zbranost duha. V pismo
pa, ki je bilo uzor uljudne odklonitve, je pridejala

— 319  —

tako svoto, kakoršno je dal prvi njen koncert. Lahko
je razumeti, kak vtis je napravilo to njeno postopanje
v Varšavi. Časopisi pišejo o njej še sedaj, povznašaje
do neba umetnico in njeno velikodušnost. Naravno,
premoženje njenega očeta, ki je res jako bogat, je
zrastlo v njih pripovedovanju trikratno. Ne vem, od¬
kod se je vzela v družbi vest, da se Klara hoče omo¬
žiti z menoj. Mogoče, da je dalo temu povod najino
nekdanje znanje in medsebojno zaupanje, obenem pa
tudi pretirane vesti o milijonih umetnice? Bil sem
radi tega nekoliko zlovoljen, toda po premisleku sem
sklenil, ne ugovarjati tem novicam, ker postavljajo
moje odnošaje do Angelice iz kroga vsakoršne sumnje.

Ko sem bil danes na popoldanskem obisku pri
Klari, se je gospa Koricka namuzala ter se mi prva
približala ter v navzočnosti precejšnjega števila oseb
iz godbenega sveta in iz našega varšavskega »high-
lifa«, rekla glasno :

»Bratranec, kdo se v mitologiji ni mogel vpreti
petju Sirene?«

»Nihče se mu ni vprl, sestričina,« ji odvrnem,
»izvzemši Odiseja ; pa ta se mu je vprl zgolj radi tega,
ker je bil privezan k jamboru.«

»Ali ti si bil manj previden?«

Nekoliko oseb se je vgriznilo v ustnice, čakaj e
mojega odgovora, zato odvrnem :

»Časih tudi to nič ne pomaga. Tebi je znano
najbolje, da ljubezen razvozla vse vozle.«

Gospa Koricka je navzlic svoji zaupljivosti v
samo sebe postala nekoliko zbegana, jaz pa sem do-

— 320

segel eno takih zmag, o katerih pripovedujejo po sa¬
lonih, izrekuje poslovico : »Naletela je kosa na kamen!«

Ali si ljudje šepetajo to, ali ne, da se hočem ože¬
niti s Klaro, to mi je že malo mar, in radi vzrokov,
ki sem jih navedel, mi je celo ljubo, da to govore.
Nisem pa pričakoval, da moj obisk pri Klari konča
neprijetno radi nje same. Ko so se ljudje razšli in
sem ostal sam s Sniatinskim, nam je Klara jela svi-
rati svoj sveže sestavljen koncert, ki je bil res tako
sijajen, da ga nismo mogli dovolj prehvaliti ; medtem,
ponovivši na našo željo konec, je Klara nakrat
rekla :

»To je slovo, — kajti vse na svetu konča s slo¬
vesom.«

»Saj nas gospodična ne nameravate zapustiti?«

»Najdlje črez deset dnij moram biti v Frankfurtu,«
odgovori Klara.

Tu se Sniatinski obrne k meni.

»Kaj porečeš na to ti, ki si nas v Ploševu napa¬
jal z nadejo, da gospodična ostane zmerom pri nas?«

»In ponovim še enkrat, da spomin na gospodično
ostane zmerom pri nas.«

»Jaz sem to tudi tako razumela,* odvrne z na¬
ivno udanostjo Klara.

Mene pa se je polastila jeza na sebe, na Sniatin-
skega in na Klaro. Nisem niti dovolj slavohlepen, niti
dovolj plitev, da bi me imela veseliti nad vse vsaka
zmaga ; zato mi je že sama misel, da je morda Klara
v resnici zaljubljena vame in da goji neopravičene
nadeje, bila zoprna nad vsak izraz. Vedel sem, da
ona goji do mene nekake neočrtane občutke, ki bi se

— 321  -

v danem slučaju zamogli močno razviti, toda nisem
pričakoval, da bi ta občutek smel še zaželeti kaj in
se česa nadejati. Nakrat mi je prišlo v glavo, da je
vsa napoved odhoda bila izgovorjena samo radi tega,
da poizve, kako sprejmem to novico. Sprejel sem jo
torej čim najhladnejše. Taka ljubezen, kakoršno gojim
do Angelice, mora človeka učiti sočutja, med tem pa
me otožnost Klare in njena napoved odhoda ni ga¬
nila, marveč se mi zdela kot nekaka drzna terjatev
in razžaljenje.

Radi česa? Vendar ne iz kakih rodbinskih obzi-
rov. Močno sem oddaljen od podobne vrste nazorov.
V tem hipu si nisem znal tega pojasniti, vendar sedaj
si tolmačim to čudno prikazen z mojo pristojnostjo do
Angelice, ki je tako brezobzirna in izjemna, da se mi
dozdeva, da vsaka ženska, ki zahteva od mene bodisi
le eden vtripljaj mojega srca, sega s tem po Angel-
čini lastnini. To pojasnilo mi zadostuje.

Brezdvomno se poslovim od Klare jako prisrčno,
kadar bo že sedela v vagonu, toda ta prezgodnja na¬
poved odhoda me je napolnila z neokusom! Le An¬
gelica bi bržkone smela hoditi brez kazni po mojih
živcih. Nikdar nisem zrl na Klaro tako nenaklonjeno
in tako kritično, kakor v tem trenutku. Sedaj sem
prvič zapazil, da izobilje njenih oblik, njena svetla
polt, njeni črni lasje, višnjevkaste, nekoliko preveč
izbuljene oči in usta, rdeča kakor višnja, z eno besedo,
da te vsa njena lepota spominja neokusnih slik, pred¬
stavljajočih huriske po haremih, ali, kar je še huje
»oel-drukov«, ki jih zagledaš v hotelih druge vrste.
Šel sem od nje jako slabe volje in se napotil narav-

21

— 322  —

nost v knjigarno, v kateri sem hotel izbrati nekoliko
knjig za Angelico.

Že ves teden premišljujem, kaj naj ji dam citati?
Nisem hotel opustiti tudi tega sredstva, vendar pa mu
ne pripisujem velikega uspeha, ker deluje jako po¬
časi. Pri tem sem zapazil, da je našim ženskam, ki
imajo neprimerno bujnejšo domišljijo nego čut, knjiga
zmerom nekaj neistinitega. Ako tudi naleti na jako
občutljivo bitje, vstvari v najboljšem slučaju v njeni
glavi nekak odtrgan, breztelesen svet, ki nima niti
najmanjše zveze s praktičnim življenjem. Prav nobeni
od naših žensk ne pride v glavo, da bi se pojmi, zajeti
iz knjig, mogli prilagoditi osobnemu postopanju. Pre¬
pričan sem, ko bi si nekak velik in sloveč pisatelj pri¬
zadeval dokazati Angelici, da je na primer čistost misli
in duše v ženski ne le nepotrebna, marveč s stališča
nravstvenosti naravnost vredna graje in, kar je še več
— ko bi ji to po nekakem čudežu dokazal, pa bi An¬
gelica sodila, da se to načelo more prilagoditi vsemu
svetu, izvzemši njeno osebo.

Največ se morem nadejati, da čitanje primernih
knjig seznani Angelico z neke vrste liberalizmom ob¬
čutkov in mislij. Pravzaprav si tudi ne želim niče¬
sar več.

Ljubeč jo z vso dušo, želim, naj bi vstrezala
mojim občutkom, iščem potov do tega, ne opustim no¬
benega sredstva — in to je vse. Jaz, ki si ne lažem
nikdar, si pravim odkritosrčno: želim pripraviti An¬
gelico tako daleč da meni na ljubo zapusti moža, toda
nočem je niti pokvariti niti omadeževati. Naj mi nihče
ne reče, da eno izključuje drugo, in da je to sofizem;

— 323  —

jaz že itak nosim v sebi skeptičnega vraga, ki me
nadleguje in mi pravi vsaki hip : »Vstvarjaš teorijo
za-se ; pot nesvestobe je pot popačenosti ; ko bi ti bilo
ugodno, vstvarjal bi nasprotne teorije.« Koliko muke
tiči v tem ! Toda evo, kaj odgovarjam temu vragu :
»O nasprotnih teorijah bi mogel isto tako dvomiti;
izmišljujem si, kar se da izmisliti v obrambo moje lju¬
bezni — ker to je moje naravno pravo. Druga', še
večja naravna pravica je ljubezen. Počutki so plitki
in vsakdanji, ali pa vzvišeni in nevsakdanji. Ženska,
ki gre za glasom velikih počutkov, ne pride nikdar
ob plemenitost duše, najsi bi bila tudi omožena. Tako
veliko, izjemno ljubezen želim pravzaprav vzbuditi v
srcu Angelice, in radi tega morem reči, da je nočem
pokvariti ali omadeževati.

Končno te notranje razprave ne privedejo do ni¬
česar. Ko bi tudi ne imel najmanjšega dvoma, da rav¬
nam slabo, ko bi tudi ne znal zmagovito odgovoriti
svojemu Hohliku, ne nehal bi radi tega ljubiti in šel
bi zmerom za večjo močjo, to je postopal bi tako,
kakor mi velevajo živi občutki, ne pa odtrgano mo¬
drovanje.

Toda prava nesreča analizajočih in preanalizo-
vanih sočasnih ljudij je ta, da ker ne verujejo v po¬
sledico analize, imajo obenem nepremagljivo razvado,
raziskovati vse, kar se v njih godi. Tako je tudi z
menoj. Že dalje časa me muči vprašanje, na kak način
prihaja to, da jaz, čegar bitje je postalo žrtev občut¬
kov, morem biti tako čuječ, znam izmišljati vsakoršna
sredstva, ki me imajo privesti k cilju, dajati si taka

2 r

— 324

poročila o njih, kakor bi to delal povsem hladnokrvno,
ali kakor bi delal to zame kdo drugi.

Evo, kaj morem odgovoriti v tem oziru. Pred
vsem drugim sedanji človek si ohranjuje zmerom kak
kos duše, kateri mu služi za opazovanje ostalega.
Vrhu tega vsa ta premetenost občutkov, polna razmiš-
ljevanja, preračunjenja, celo zased, navidezno hladna,
stoji prav v preprostih odnošajih do topline teh ob¬
čutkov. Cim bolj so vroči, tem bolj jih hladni razum
sili k trudapolnemu delu. Kajti, ponavljam še enkrat,
da si ljubezen napačno predstavljajo z zavezanimi
očmi. Ona ne potlači razuma prav tako, kakor ne
potlači vtripanja srca ali dihanja •— ona si ga zgolj
podjarmi. Razum je takrat njen prvi svetovalec in
orodje podjarmljenja; z drugimi besedami, postane
Agripa cesarja Avgusta. Drži vse moči na nogah, pri¬
dobiva zmage, končno zida — ne Panteon, kakor zgo¬
dovinski Agripa — marveč Monoteon, v katerem služi
na kolenih edinemu božanstvu cesarja. V tem mikro-
skozmu, kakoršen je človek, je vloga razuma celo
večja, nego vloga hetmana ; on namreč odbija v ne¬
skončnost zavest vsega in samega sebe, kakor zbirka
primerno razstavljenih zrcal odbija kak predmet v
brezskončnost.

Dne 1. rožnika.

Včeraj sem prejel novico iz Gasteina. Stanovanje
za gospo Celino in Angelico je že najeto. Takoj sem
ju obvestil o tem obenem s celo kopico povestij
George Sanda in Balzaca. Danes je nedelja, prvi dan
dirke. Teta je dospela iz Ploševa ter se je nastanila
pri meni. Očividno je bila na dirki ter je popolnoma


325

zaverovana vanjo. Toda naša konja: »Naughty« in
»Aurora«, ki se že dva dni obenem z Webom in »džo¬
kejem* Džakom Goose nahajata v mojem hlevu, bosta
dirjala šele v četrtek, torej se je za ta prvi dan po-
brinila teta le platonično. Nasprotno pa mi je težavno,
opisati to, kar se godi pri nas. Naš hlev se je spre¬
menil v pravo trdnjavo. Teti se zdi, da »džokeji« dru¬
gih konjerejcev kar trepetajo pri samem spominu na
»Naughtyboja« in da so pripravljeni poslužiti se vseh
sredstev, samo da ga store nesposobnega za dirjanje,
radi česar vidi v vsakem barantaču s pomarančami,
ali lajnarju, preoblečenega sovražnika, ki se hoče
priplaziti s slabim namenom na naše dvorišče. Vratar
pri durih in domači čuvaj sta dobila najstrožje naro¬
čilo, naj skrbno pazita na vsakega prišleca. Vežbalec
Web, pravi Anglež, ostaja hladnokrven, toda nesrečni
Džak Goose, ki je doma v Burjanih in čegar ime je
dobeseden prevod iz poljskega Jakob Gonsior, je ves
iz sebe; teta namreč neprestano krega njega in dva
druga hlevarja, ki sta isto tako dospela iz Burjan.
Ves čas je tudi prebila pri »Naughtyboju«, da sem jo
komaj časih videl, in pred odhodom mi je povedala
prijetno novico: gospa Celina, ki se čuti znovič neko¬
liko krepkejšo, je sklenila, da ima biti Angelica v če¬
trtek navzoča na dirki. Domišljam si, da si je gospa
Celina domislila, da bo to teti ljubo; v ostalem ona
lahko prebije eden dan pod varstvom služabnic in
zdravnika. Angelica pa, ki sedi kakor vzidana v Plo-
ševu, potrebuje res nekoliko vedrila. Tudi zame je to
velika radost. Že sama misel, da se bo ona nahajala pod
mojo streho, ima zame čuden čar. V tej hiši je pričela

— 326 -

moja ljubezen, ali mogoče, da je tudi njeno srce zatri-
palo živejše zame prvič prav tukaj, po oni večerni za¬
bavi, ki jo je teta zame priredila. Vse tukaj jo bo
spominjalo na ta večer.

Dne 2. rožnika.

Prav, da nisem še naročil prenarediti dvorano v
muzej. Prišlo mi je v glavo, povabiti po dirki Ange¬
lici nekoliko dragih oseb na obed. Na ta način jo pri¬
držim za par ur dlje pod svojo streho — ona pa ve,
da bo ta obed radi nje, njej na čast.

Dne 3. rožnika.

Nakupil sem celo morje cvetic; zapovedal sem
ozaljšati ž njimi stopnice in dve dvorani. Soba Ange¬
lice je ostala povsem taka, kakoršna je bila ob času,
ko je stanovala v njej. Mislim, da te gospe do¬
spejo danes zgodaj in da se Angelica hoče v njej
preobleči za dirko; zato sem naročil, postaviti ondi
veliko zrcalo in prirediti vso žensko toaleto. Angelica
zapazi.povsod dokaze moje skrbi, spomina in občut¬
kov. Šele sedaj, ko pišem to, opažam, koliko se po¬
čutim bolje, ako se s čim ukvarjam, ko me nekako
unanje delovanje izpuli iz blodnega kroga refleksij in
premišljevanj nad samim seboj. Slutim, da zabijanje
žrebljev v steno, na katerih imajo viseti slike v bo¬
dočem muzeju, bi bilo več vredno nego to notranje
ovijanje ene misli okrog druge, čemu ne morem biti
povsem prost človek ! Ko bi bil znal, biti tak ob svo¬
jem času, bi bil danes najsrečnejši človek na svetu.

— 327 -

Dne 4. rožnika.

Danes sem odšel z vabilom k Sniatinskim in še
k nekaterim drugim osebam. Sniatinski je soglasno z
mojo željo spustil že na štiri vetrove sveta novico, da
hočem prepeljati očetovo zbirko v Varšavo, in name¬
ravam tu osnovati občinstvu pristopen muzej. Sedaj
sem junak dneva. Vsi časopisi pišejo o tem, dajaje ob
tej priliki primerne lekcije premožnim ljudem, »ki za¬
pravljajo čas in denar za mejo,« itd. Že tako mi je
znan njihov slog in način pisanja, da sem vedel že
naprej, kaj napišejo, pričenši z vsebino in končavši s
takimi frazami, kakor »noblesse oblige« itd. Toda vse
to mi je le na roko. Nabral sem celo gromado časo¬
pisov, da jih pokažem teti in Angelici.

Dne 5. rožnika.

Dirka se je pospešila za eden dan radi jutriš-
nega praznika. Angelica in teta sta dospeli danes rano
v družbi sobarice in celega kupa škatljic, napolnjenih
s toaleto, pripravljeno za dirko. Prvi pogled na An¬
gelico me je kar ganil in prestrašil. Videl sem, da je
močno shujšala; njeno lice je obledelo ter izgubilo
svojo nekdanjo toplo barvo, postalo nekako majhno
ter je bilo na njem nekaj meglenega, kar me je spo¬
minjalo kipov Puvisa de Chavannes. Teta in njena
mati ne vidita tega, ker so zmerom skupaj, toda meni
se je po nekoliko dnevih odsotnosti od Ploševa poka¬
zala ta razlika dovolj razločno. Polašča se me kes in
prisrčna žalost. Očividno je, da vsega tega vzrok je
razprtija in notranja borba v njenem srcu. Ko bi jo
hotela odločiti, ko bi hotela iti za glasom tega srca,

— 828  —

katero je moje, stoterokrat moje in katero govori zame
— pa bi končal njen nemir in pričela sreča.

Jaz se vgrezam čimdalje globlje v svoj požirajoč
pesek. Zdi se mi vendar, da poznam vsako podrob¬
nost, vsako najmanjšo črto na Angeličinem licu in da
si jo predstavljam, kadar je ne vidim, kakor bi stala
živa pred menoj, ali vendar vsakokrat, črez nekoliko
dni ločitve, odkrijem na njej nekako novo mičnost ter
najdem novo dopadajenje. Ne znam niti izpovedati,
do kake stopinje me ona estetično uzadovoljuje, kako
globoko čutim, da je to moj rod, moja lepota, moja
ženska. To čutilo mi daje nekako na pol mistično, na
pol do prirodne hipoteze zbližano vero, da jo je na¬
rava odločila za-me. Tudi sedaj, ko sem zaslišal zopet
kočije na dvorišču ter stekel navzdol, hote pozdraviti
te gospe, sem začutil prav isti vtis, katerega bi na-
zval izročitev v oblast njene mičnosti, in se mi je istini-
tost zdela popolnejša nego je bila slika, ki sem jo
nosil v duši.

Angelica je imela na sebi lahek popotni plašček
iz presne svile; njen klobuk je obdajal sivkast »šal«,
zavezan na angleški način pod brado; iz tega sivka¬
stega okvirja se je smehljalo njeno zalo, drago ličice,
ki je bilo zmerom rajše podobno dekličjemu nego licu
omožene ženske. Pozdravila me je nenavadno veselo
in prisrčno; očividno jo je zgodnji sprehod in priča¬
kovanje zabave spravilo v dobro voljo. Mene je to ve¬
selilo, ker sem si mislil, da jo veseli, da me
zopet vidi in da se ji Plošev brez mene zdi pust
in dolgočasen. Kot gostoljuben gospodar sem podal
eno roko teti, drugo Angelici, v kateri hoji nas široke

329  -

stopnjice niso ovirale, ter sem ju pospremil kvišku.
Pri pogledu na s cvetkami sijajno ozaljšane stopnjice,
se me je polastilo veliko začudenje, jaz pa sem dejal:

»To je moje iznenadenje...«

Tu sem stisnil nekoliko roko Angelici, toda tako
lahko, da je mogla to smatrati le za slučajni in nera-
dovoljni stisk, na to sem se obrnil k teti:

»Priredil sem obed v počeščenje zmage rodbine
Ploševskih.«

Teto je močno ganil moj namen. Oh, ko bi bila
vedela, kako malo mi je bil mar vtem hipu »Naughty-
boj« in vse zmage, kakoršne so mogli pridobiti konji
Ploševskih na dirkah cele Evrope ! Angelica je na¬
sprotno očividno uganila, kaj si ima misliti o mojih
naklepih ; bila pa je vendar tako dobre volje, da se
je, ko me je pogledala mimogrede, vgriznila v na¬
smehu v ustnice.

Jaz sem malone zgubil glavo. Zdelo se mi je, da
vidim v Angelici odsev nekakega veselega koketstva,
katerega v njej doslej ni bilo. Ni mogoče, sem si mi¬
slil, da ona ne bi imela nekoliko samoljubja, da ji
niti trohico ne bi ugajalo to, da vse, kar delam, de¬
lam radi nje in po njej.

Med tem si je teta stresla prah s plašča, ter šla
ogledat si »Naughty-boja« in »Auroro«, jaz pa sem
podal Angelici listino na obed povabljenih oseb ter
dejal:

»Prizadeval sem si izbrati samo tebi drage ljudi,
toda ako zapoveš, naj še koga povabim, pa mu takoj
dopošljem povabilo, ali pa ga grem sam vabit.«

— 330  —

»Pokaži to teti,« mi odvrne Angelica, »naj teta
izbere.«

»Ne. Teta bo sedela na prvem sedežu, in mi bomo
prihajali k njej z voščili, ali s sožalenjem ; ulogo go¬
spodinje v tej hiši pa sem odločil tebi.«

Angelica je nekoliko zardela in, hote obrniti raz¬
govor drugam, je dejala :

»Dragi Leon, ali pa ta »Naughty-boj« tudi zmaga,
ker teta tako računa na to in ji je za to toliko mar ?«

»Jaz sem že zmagal, ker imam takega gosta, ka¬
kor je ta stvarica, ki sedi pred menoj.«

»Ti se šališ, ali jaz se res bojim.«

»Teta, vidiš,« ji odvrnem resno, »bo celo v slu¬
čaju, ako izgubi, imela veliko tolažbo. Moja zbirka bo
v nekoliko tednih tukaj v Varšavi, in to je že več¬
letna njena želja. Že očetu je prigovarjala na vso
moč, naj jo prenese semkaj. Vsi časopisi že pišejo o
tem — in težavno mi je izpovedati, koliko pohvale
sem prečital o sebi.«

Njeno drago ličice se je hipoma razjasnilo.

»Pokaži, prečitaj !« je dejala

Kar mikalo me je poljubiti ji roke za ta zasvit
radosti. Bil je to zame nov dokaz. Ko bi ji ne bilo
nič do mene, ne veselila bi jo ta moja pohvala toliko.

»Ne,« ji odvrnem, »prečitam to, kadar se teta
vrne, ali bolje, poprosim jo, naj to prečita sama, jaz
pa se skrijem ob tem času za-te, ker bom videti be¬
dast, nočem pa, da bi ti videla moj bedast obraz.«

»Radi česa meniš imeti bedast obraz?«

»Radi tega, ker vse to ni moja zasluga, marveč
tvoja. Ta pohvala pripada tebi. Ne vem, kaj bi dal,

331  —

ko bi mogel povedati gospodom časnikarjem: »Ako
smatrate to za tako veliko reč, pojdite trumoma v
Plošev, in ondi se zgrudite k nogam neki osebi...«

»Leon ! Leon !« mi seže v besedo Angelica.

»Tiho, drobna stvarica, tudi jaz to storim in ne
vstanem poprej, dokler ne priznaš, da je to tvoj
vpliv.«

Angelica sama ni vedela, kaj ima odgovoriti.
Moje besede so bile res govorica do ušes zaljublje¬
nega človeka, toda ta svoboden, šaljiv in veseli ton
je vstvarjal razpoloženje posebne vrste, vspričo kate¬
rega je tragično razumevanje tega, kar sem govoril,
bilo naravnost nemogoče.

Jaz pa sem bil vesel tega novega načina, ker
sem videl, da s pomočjo tega bo mogoče mnogo izpo¬
vedati ter izvabiti mnogo priznanj.

Nehote pa ga zlorabiti, niti prenatezati sem jel
v tem hipu govoriti resno o premembah, ki jih name¬
ravam napraviti v hiši.

»Vse nadstropje sem odločil za umeščenje zbirke,«
sem dejal, »z izjemo te edine sobe, v kateri si bivala
preteklo zimo. Ta ostane, kakor je bila. Le nekoliko
sem jo dal ozalšati za tvoj prihod.«

Po teh besedah jo pospremim k vratom. Ange¬
lica je obstala pri durih ter se ni mogla ubraniti
klica :

»Oh ! kake cvetice !«

Jaz pa ji odvrnem potihoma.

»Ti sama si cvetka, najlepša na svetu...«

Na to sem dodal rosno :

- 332  —

»Ti, Angelica, mi boš vendar- verjela, ako ti po¬
vem, da hočem nekoč tukaj umreti.«

Oh! koliko odkritosrčnosti je tičalo v tem, kar
sem povedal. Angeličino lice se je prevleklo z neko
meglo; njena radost je ugasnila. Videl sem, da so jo
moje besede zelo ganile, njo gane vsakteri istiniti krik
srca. Kakor bi trenil, so ji glava, roke in prsi strepe-
tale kakor od neke tuje moči, ki je stala za njo in jo
potisnila k meni. Toda ona se ji je to pot še uprla.
Za trenutek je stala pred menoj z očmi, pokritimi s
trepalnicami, končno je dejala z neko otožno resnobo:

»Dovoli mi, da se počutim s teboj dobro. Ne
spravljaj me v žalost.«

»Prav, Angelica,« ji odvrnem, »pogodba je skle¬
njena; tu je moja roka!«

In podal sem ji roko. Angelica mi jo je stisnila
tako močno, kakor bi hotela s tem povedati vse, kar
je zabranila povedati ustom. To mi je nagradilo tisoč¬
kratno vse besede in me vpijanilo tako, da sem se ko¬
maj vzdržal na nogah. Prvič po svoji vrnitvi sem
čutil razločno, da sprejemam v svojo last to bitje ob¬
enem z njeno dušo in telesom. Bil je to' vtis sreče,
tako neizmerne, da se je spojil ž njim nekak strah.
Pred menoj se je odpiral nov, nepoznan svet. Od tega
časa sem prepričan, da njen upor je le vprašanje časa
in mojega poguma.

Teta se je vrnila iz hleva kaj Židane volje; njen
strah za zdravje »Naughty-boja« ni bil opravičen.
Vežbalec Web je na vsa tetina vprašanja našel samo
en odgovor: »Ali right«. Džak Goose je poln nadeje.
Stopili smo k oknu, da vidimo, kako bodo bodočega

— 333  -

zmagovalca vodili iz hleva; približal se je namreč
trenutek, ko bi imel oditi na Mohotovsko polje in ondi
capotati v krogu, čakaje, da pride vrsta nanj. Res,
črez nekoliko minut smo zagledali, kako sta ga dva
hlevarja pripeljala na dvorišče, toda naše oči se niso
mogle kmalu nasititi z lepoto njegovih oblik ; bil je
namreč tak, kakor bi ga povil. Samo skozi luknje,
izdolbene v kučmo, je bilo moči videti velike, nežne
oči; izpod spodnjega roba pa so štrlele njegove prožnate
noge, o katerih se ti je zdelo, da so skovane iz jekla.
Za njim je korakal Web, potem naš domačin, mali
Anglež, Džak Goose, z novo suknjo, ki je pokrivala
jopič in džokejske škornje. Pa sem mu zaklical skozi
odprto okno na pot:

»A ne daj se ondi, Kuba!«

»On pa je snel kučmo in, pokazavši ž njo
»Naughty-boja«, odvrnil veselo z najčistejšim, ne lon¬
donskim, marveč burjanskim priglasom :

»Videli ga boste, prosim gospod grof, toda samo
njegov zadek !«

Sedli smo k zajutreku, kateri smo povžili zelo
hitro, vsekakor pa je teta našla dovolj časa, da je pri
črni kavi prečitala to, kar pišejo časniki o prevožnji
očetove zbirke v Varšavo, čudna stvar, kako so žen¬
ske občutljive na vso javno pohvalo bližnjih jim mož !
Teta je kar zacvetela od veselja ter bila naravnost
neocenjena, ko je, pretrguje vsaki hip čitanje, poku¬
kala pozorno skozi naočnike po meni in Angelici —
ter sedajpasedaj spregovorila z dogmatičnim glasom.

»Nič niso pretirali! Zmerom je bil tak!«


- 334  —

Jaz sem samo hvalil Boga, da ni bilo pri tem ka¬
kega moža skeptika ; v takem slučaju bi bil v resnici
imel bedast obraz.

Napočil je trenutek, ko so se jele oblačiti gospe.
Pri odhodu je teta naredila kolikor mogoče najmalo-
marnejši obraz ter rekla :

»Moram hiteti, kajti obljubila sem mladi Zavilov-
ski, da jo vzamem na dirko s seboj. Imela bi oditi z
očetom, toda pred par dnevi ga je napadel protin.«

Po teh besedah je odšla, midva z Angelico sva
pogledala drug drugega; v kotičkih njenih usten se
je zazibal smeh, jaz pa sem rekel :

»Angelica, nova snubitev !«

Ona pa je položila prst na usta, kakor bi me sva¬
rila, da preglasno govorim, ter izginila v svoji sobi,
toda črez trenutek se njena zala glavica znovič po¬
kaže skozi duri.

»Spomnila sem se, da gospodične Hilstove nisi
povabil!« je dejala.

»Nisem je povabib«

»Zakaj ne ?«

»Ker jo ljubim skrivaj,« ji odvrnem smejaje se.

»Ne;  čemu je nisi povabil?«

»Ako hočeš, pa se to še zgodi.«

»Kakor sam hočeš,« mi odvrne ter se umakne
nazaj.

Jaz pa nisem hotel vabiti gospodične Hilstove.

Uro pozneje smo odšli v belvederski drevored.
Angelica je imela na sebi rumenkasto krilo, ozalšano s
čipkami. Tako sem se bil priučil, povedati ji z očmi
vse, da je čitala v njih razločno moj ponos; spoznal


- 335

sem to z njenega lica, ki je bilo na pol plamteče, na
pol pa pokrito s skrbjo. Potoma smo se vstavili pred
vilo Zavilovskih, komaj sem imel čas pozvoniti, že so
se duri odprle in gospodična Helena, opravljena v
sivo-srebrno suknjo, je stala, ali bolje stekla mimo
mene v vsem svojem veličanstvu ter mi komaj poki¬
mala z glavo. To je bolj odurna nego lepa belolaska,
s hladnimi, bledo-višnjevkastimi očmi in z licem brez
smeha.

Slovi za vzor »distinkcije«, s čemur bi se kaj rad
strinjal, ko bi distinkcija označevala to, kar označuje
okornost. Njeno občevanje z menoj je takisto hladno,
kakor njene oči, in celo preveč hladno, da bi moglo
biti odkritosrčno. To je preprosto način, naperjen na
razdraženje mojega samoljubja, — toda naperjen be¬
dasto, ker me le dolgočasi, ne pa draži, in temu na¬
činu na hvalo se ukvarjam z gospodično Zavilovsko
zgolj toliko, kolikor zahteva uljudnost.

Vendar danes sem se ukvarjal ž njo nekoliko
več; imela bi namreč odigrati vlogo varstvenega kon-
dukterja, to je vleči nase radovednost in odvračati
vpliv, kakoršnega bi pogled na Angelico, sedečo z
menoj v eni kočiji, mogel imeti med ljudmi. Brez od¬
loga smo odšli dalje, toda polagoma, vreme je bilo
namreč lepo, in množica oseb je odrinila na dirko,
tako da konca kočij ni bilo mogoče dogledati.

Pred seboj in za seboj sem videl celo reko solnčnikov,
kar j e bilo v resnici lepo ; njihbarveso se namreč močno
lesketale na solncu, pred njimi pa so nastajale bar¬
vaste sence, izpod katerih so kukale ženske glave z
nežnimi in dovršenimi črtami. Sorazmerno mnogo je


— 336  —

bilo krasnih lic, toda nedostajalo jim je čuta; nisem
ga zapazil niti pri teh gospeh iz finančnega sveta, ka¬
tere v ostalem kakor dokaj drugih rečij, tako tudi čut,
kažejo v večji meri nego ga imajo v resnici. Toda
te odprte kočije, tupatam karakteristična uprega, pre-
važna svetla toaleta, ki je spreminjala svojo barvo v
tem zelenju dreves — končno to nakopičenje odličnih
ljudij in odličnih konj, je dajalo temu pohodu visoko
civilizirano, a pri tem dokaj slikovito lice. Veselilo me
je, da je Angelico to gibanje in ta gnječa očividno
zabavala in ji delala prijetnost. Odgovarjajo na moje
opazke, me je pogledovala z odkrito hvaležnostjo, ka¬
kor bi ji bil jaz pripravil to vedrilo. Sede njej na¬
proti, sem jo mogel svobodno ogledovati; pogosteje
pa sem se obračal h gospodični Zavilovski, od katere
je neprestano dihal hlad, kakor od steklenice »frapi-
rane« vode in katera me je jela preprosto zabavati;
zdelo se je namreč, da ako odgovarja na moja vpra¬
šanja ter se strinja z mojo družbo, da dela to zgolj
vsled svoje dobre vzgoje in vsled visoke društvene
prijaznosti. Postal sem za njo dvorjan, toda z neko
senco dobrega humorja, katera jo je naposled jela
dražiti. Končno smo dospeli na Mokotovsko polje. Za
tetino kočijo so prihranili prazen prostor pri odru —
in takoj so razni moji znanci, s kartami na klobukih,
prišli pozdravit jo ter občudovat brhko in dokaj obe¬
tajočo postavo »Naughty-boja«. Eden najznamenitejših
konjerejcev je dejal teti, da je konj jako lep, toda
morda ni zadostno izvežban ; ker pa je po noči deže¬
valo, zemlja pa je mehka ima tako močan konj, kakor
je »Naughty-boj«, vse nadeje na zmago za seboj.

- 337  —

Zdelo se mi je, da je to govoril z ironijo, in nekoliko
sem se vznemiril, ker poraz »Naughty-boja« bi bil
pokvaril ves dan teti in neposredno tudi meni — kajti
njena slaba volja bi nam spridila zabavo. Med tem
sem šel naprej ob vozovih, ogleduje potoma polje in
iskaje znancev. Povsod je bilo polno ljudij ; oder se
je videl kakor tesno skupaj zbita gruča, na kateri so
ženska krila tvorila iskreče madeže. Vsa ograja je
bila objeta z velikim krogom gledalcev. Pa tudi
mestno obzidje je bilo polno radovednih gledalcev. Na
obeh straneh odra sta se razprostirali kakor dvoje kril
dve neskončni vrsti kočij, od katerih je bila vsaka,
posamezno vzeta, kot jerbas napolnen s cveticami.

Za kakih sto korakov od odra sem zagledal v
kočiji svadljivi nosek in rožnato lice gospe Sniatin-
ske. Ko sem se ji približal, mi je povedala, da je njen
mož šel iskat gospodično Ililstovo, na kar me je v
eni sapi vprašala: Kako se počuti teta in gospa Ce¬
lina ? ali je Angelica navzoča na dirki? na kak način
ti gospe odideta v Gastein, ko pa gospa Celina ne
more vstati? ali zmaga »Naughty - boj«? Kaj bo,
ako ne zmaga, in koliko oseb pride k meni na obed?
Stoje med tem časom poleg kočije, sem zapazil, da
ima izjemno milino v izrazu očij in kaj lepe noge,
toda hote odgovoriti na vprašanja enako naglo, ka¬
kor so mi bila stavljena, bi moral imeti bržkone, ka¬
kor pravi Šekspirjeva Rozalina, usta Gargantne.
Odgovorivši ji površno na vse in poprosivši jo, naj
po dirki gresta oba z možem naravnost k meni, sem
šel po sledu Sniatinskega iskat Klaro ; mislil sem nam¬
reč, da je to prilično, če se približam njeni kočiji. Po-

22

338  —

kazalo se je, da stoji ne daleč od tetine. Klara je bila
nalile griču, pokritemu s heliotropami. Našel sem jo
obkoljeno od umetnikov in »melomanov«, razgovar-
jajočo se ž njimi veselo. Pri pogledu na-me se je ne¬
koliko zamračila ter me sprejela z neko malomar¬
nostjo, toda tako, katera čaka samo na nekako top¬
lejšo, prijazno besedo, da se potem spremeni v veliko
prisrčnost. Jaz sem ostal vendar hladen; po četrtur¬
nem takisto uljudnem, kakor ceremonijalnem razgo¬
voru sem šel dalje in, spregovorivši potoma par be¬
sed z drugimi znanci, sem se vrnil k naši kočiji, kajti
med tem časom se je izvršilo dvoje prvih tekmovanj,
in prišla je vrsta na »Naughty-boja«,

Pogledal sem teto : izraz njenega lica je bil sve¬
čan; bilo je videti, da si prizadeva, ohraniti hladno
kri. Zato pa se je na Angeličinem licu razločno od¬
bijal nemir. Pričakovali smo dovolj dolgo, pred no so
se prikazali konji, ki so se pri tehtnici mudili nena¬
vadno, dolgo. Med tem je pritekel Sniatinski, mahaje
že od daleč s svojimi dolgimi rokami in kazaje listke,
kupljene v »totalizatorju«.

»Stavil sem milijone za Naughty-boja,« je zakli¬
cal; »ako me izda, vknjižim se na zemljišče Ploševa.«

»Upam,« prične govoriti dostojanstveno teta,
»da vi.'..«

Toda ni končala, ker v tem hipu so nad temno
gručo ljudij, zbranih okrog odra, zacveteli raznobarvni
džokejski jopiči. Gnali so konje na tir. Nekaterih njih,
dospevši na odprto plan, so se spustili takoj v dir
proti onemu mestu, kjer bi imela dirka pričeti; drugi

- 339

so šli s počasnimi mirnimi koraki. Po dovršenem tre¬
nju so jezdeci predirjali mimo poleg nas nakopičene
gruče in sicer ne prehitro, ker dirjanje bi imelo biti
dvojno, zato so morali štediti moči svojih konj. Toda
že na drugem ovinku se je vrsta raztegnila v verigo.
To je napravilo tak vtis, kakor bi veter razpihal ko¬
pico cvetličjih peresc ob cesti. Spredaj je dirjal jezdec
v beli opravi; za njim drugi v višnjevkasti opravi s
kučmo in rdečimi rokavi; za njima dva obenem, eden
ves rdeč, drugi takisto rdeč in žolt ; — naš Kuba v
obleki pomarančne barve je zavzemal predzadnje
mesto ter imel tesno za seboj jezdeca, oblečenega v
belo-višnjevkasto opravo. Vendar ta red se ni vzdržal
dolgo. Ko so dirjalci dospeli do nasproti ležečega roba
kroga, je na vozovih nastalo gibanje; radovednejše
gospe so se jele vspenjati na naslanjače kočij, da ne
bi prezrle nobenega prizora dirke : njih vzgled je po¬
snemala tudi teta, ki oči vidno ni mogla dalje mirno
sedeti.

Angelica je odstopila svoj prostor gospodični Za-
vilovski, katera je po kratkih ceremonijah stala poleg
tete, jaz pa sem postavil Angelico na prednji sedež ;
ker pa pred seboj ni imela opore, sem jo, stoj6č poleg
nje, držal za roko. Priznavam, da sem v tem hipu
mislil manj na dirko nego na to, da ta nežna ljub¬
ljena roka počiva v moji roki in se ne umakne. Tetin
hrbet mi je nekoliko zakrival razgled — toda po-
vspevši se na prste sem premeril s pogledom ves
prostor in jezdece, bližajoče se k obratu na drugi
strani ravani. Ker so bili že daleč, so bili podobni
nekakim svetlobarvastim govnarjem, ki lete po ozračju.

22 *


— 340

Dirjanje v tej daljavi se je kazalo počasno, a gibanje
prednjih in zadnjih konjskih nog je imelo v sebi ne¬
kaj mehaničnega. Vsa ta barvo spreminjajoča kača pa
je navzlic navidezni počasnosti puščala širok prostor
za seboj. Red jezdecev se je bil že znovič spremenil.
Spredaj je dirjal še zmerom beli jezdec, za njim rdeč,
naš Kuba je zavzemal že tretji prostor. Drugi so ostali
daleč zadej in prostor, ki jih je ločil od prednjih, je
naraščal vsaki hip. Bilo je očividno, da Naughty-boj
ni bil najslabši konj. Za trenutek so mi izginili izpred
očij, toda zagledal sem jih znovič, ko so dospeli blizu
nas. Rdeči jezdec je že dohiteval belega — toda naš
Kuba je bil še bliže od obeh. Sedaj sem videl, da
beli konj mora omagati, ker je imel boka že tako
mokra in leskeča se, kakor bi ga polil z vodo. Rdeč
jezdec je bil zelo grozen, vsekakor pa sem si domislil,
da v najslabšem slučaju dobi »Naughty-boj« drugo
nagrado in da poraz ne bo popoln. Obodrilo me je pa
tudi to, da je šel tako hladnokrvno, prestavljal noge
tako mirno in umerjeno, kakor bi opravljal kako vsak¬
danje delo. Zanimanje gledalcev je naraščalo vsak
trenutek.

»Ali je »Naughty-boj« izgubil?« me je vprašala
potihoma Angelica, vide, v kakem redu so konji dir¬
jali mimo odra.

»Ne, predraga! Morajo napraviti še eden kolo¬
bar,« ji odvrnem, stiskajo lahko njeno roko.

Ali ona mi je znovič ni odtegnila. Res, da je vso
njeno pozornost obrnila nase dirka. V trenutku, ko
so se konji prikazali izza kosa ceste, ki nam ga je
zakrival oder, je bil Kuba že drugi v vrsti, konj be-

— 341

lega jezdeca je omagal tako, da so celo oni trije za¬
ostali jezdeci jeli ga dohajati. Bilo je že očividno, da
se bo tekmovanje vršilo le med rdečim in pomaran-
čevo-črnim jezdecem. Kuba se je še bolj približal
rdečemu in tako ločena za kakih pet ali šest konj da¬
ljave sta predirjala znaten kos polja. Nakrat pa je
šepet na odru naznanil, da se godi nekaj nenavad¬
nega. Pogledam: Kuba je odločno dohajal svojega
nasprotnika. Šum na odru se je spremenil v trušč.
Angelico je prevzela zabava tako močno, da je jela
sedaj sama nervozno stiskati mojo roko, vprašaje me
vsaki hip: »Kaj je tam? Kaj je tam?« Jezdeca sta
bila na levi strani polja. Rdeči jezdec je s pomočjo
nekoliko udarcev z bičem šinil zopet naprej, toda
»Naughty-boj« ga je skoro dosegal z nosnicami. V
divjem begu sta pridirjala oba vštric odra, kjer smo
ju s početka zgubili izpred očij. Borba bi imela biti v
nekolikih trenutkih odločena. Na odru je nastala za
trenutek tišina, ki pa se je hitro, kakor bi trenil spre¬
menila v krič. Več oseb je steklo peš k motvozom,
zapirajočim pot, in v tem hipu smo zagledali rdeče
nozdrvi, konjsko glavo, nalik struni napet vrat, nad
njimi pa pomarančevo črno barvo, neseno po zraku
kakor vihar. Na odru se je oglasil zvonček — zmaga
je bila na naši strani.

Rdeči jezdec je zaostal za nekoliko konj daljave
za njim.

Pohvaliti moram teto, da je ohranila hladno krv ;
samo na njenem čelu sem zapazil nekoliko kapljic
znoja, ki ga je takoj jela brisati z robcem. Angelica
je bila ganjena, razveseljena do naj višje stopinje in

— 342  —

srečna. Oba sva jela čestitati teti, in celo gospodična
Zavilovska je izrekla nekoliko francoskih fraz, ki so
bile kakor posnete iz razgovora gospe Boquel. Kmalu
so znanci obkoljili našo kočijo in tetina zmaga je bila
popolna.

Tudi jaz sem bil pijan tega Angeličinega stiska¬
nja rok. Zaman sem si govoril, da se je moglo to zgo¬
diti brezzavestno, ker znovič mi je prišlo v misel, da
ženski upor pogostoma, kadar se ima presiliti, se pre-
sili navadno v trenutkih vneme in neprevdarnosti, bo¬
disi že vsled zabave, ali krasnih prizorov, ali nekakih
drugih okoliščin, ki so povsem različne od navadnih
pogojev življenja. Takrat nakrat nastane nekako raz-
tresenje živcev, vspričo katerega je izguba vsakda¬
njega ravnotežja lahko razumljiva. Vzemši v račun
temu podobno Angeličino, sem se prepričal, da se je
ona že nehala bojevati z občutki, ki so jo obdajali, in
sklenil sem biti odločen.

Dopuščam, da v Ploševu ne bo nedostajalo pri¬
ložnosti. Jutri se vrnemo tje. Današnji moj obed, raz¬
govori in zabava so odigrali daljšo ulogo kapljic nar-
kotina. Ona noče niti verjeti, da čaka naju oba sreča
— mora mi samo dati za to popolnoma svojo dušo,
brez izjeme in meje.

Daši je teta naznanila gospej Celini, da morda
ostane z Angelico do jutra v Varšavi, smo se imeli
vrniti še danes, po mojem obedu, med tem pa se je
pripetil slučaj, ki nas je zadržal. Obed, po katerem
smo še pili čaj, je trajal do desetih, v onem trenutku,
ko so poslednji gostje odšli, pa je dospela novica, da
je Naughty-boj zbolel. Nastala je velika zmešnjava.

Predno smo poslali po živinozdravnika in predno so
ga našli, je bila polnoč. Teta ni hotela niti misliti na
odhod.

Angelica bi se bila kaj rada vrnila, toda zapazila
je, da se oprijemljem vsakoršne prilike, da bi jo od¬
peljal v Plošev — ona pa se še boji. Teta ji je dejala,
da vrnivši se tako pozno, spravi vse na noge v hiši,
in končno je dejala :

»Leon mi ne zameri, da se smatram tukaj kakor
doma, zato si tudi ti doma pri meni. Tudi takrat, ko
bi mu oddala Plošev ter še sama bivala dlje v njem,
ne pustila bi vaju od sebe, dokler Celina ne ozdravi.«

Te besede so pripravile Angelico do tega, da je
ostala.

Sedaj je že ob treh po polnoči. Že se dani, toda
na dvorišču in okrog hleva še neprestano migotajo
svetilnice ljudij, ki hodijo okrog Naughty-boja. Ko sva
se ločila, je dejala teta, da ostane še črez dah v Var¬
šavi. Jaz pa sem dejal, da sem pustil važne papirje v
Ploševu, da grem po nje in obenem odpeljem Ange¬
lico. Ko bova sama, ne bom omahoval dalje. Vsa kri
se mi rine do srca pri misli, da morda odpeljem to
ljubljeno bitje, pritiskajoče se mi na prsi, in da za-
čujem njeno izpoved, da me ljubi tako, kakor jaz njo
ljubim.

Vreme je mračno in deževno, toda dani se čim¬
dalje bolj. Samo nekoliko ur me še loči od tega tre¬
nutka, ko začne zame novo življenje. Seveda ne spim
in ne mogel bi zaspati za noben denar na svetu. Niti
najmanjša utrujenost mi ne teži trepalnic. Pišem n
se spominjam. Na dlani še čutim toploto njene roke

— 344 -

in rahel drget njenih prstov, ki se niso odtegnili, ko
sem jih stiskal. Jaz sem obdelal to dušo, jo vzgojil,
razvil in pripravil za ljubezen ; jaz sem kakor povelj¬
nik, ki je vse naprej videl, vse premislil in preraču¬
nih ki ne spi pred dnevom, v katerem se ima od¬
ločiti njegova usoda.

Angelica nasprotno spi na drugi strani hiše
verjamem, da celo njen spanec deluje zame; mogoče,
da me vidi v snu in stega proti meni roke. Kar mrav¬
lje gomaze po meni, kadar mislim na to.

V tem morju zla, budalosti, negotovosti in dvo¬
mov, kakoršno je življenje, je vsaj ena stvar vredna
življenja, ki ]e nedvomna in močna kakor smrt — in
to je ljubezen. Ničesar ni večjega od nje...

Dne 6. rožnika.

Danes sem odpeljal Angelico in sedaj se vpra¬
šujem, če morda nisem zblaznel? Ne! nisem je pripe¬
ljal v naročju, nisem čul njene izpovedi ljubezni. Bil
sem odpahnen tako brez omahovanja ter s takim kr¬
vavim razburjenjem sramežljivosti, da ni ostalo od
mene ničesar. Kaj je to? Ali mar jaz nimam pameti,
ali pa ona nima srca ? S čim sem se boril ? ob kaj se
razbil? radi česa me ona odriva? V moji glavi je
nastala taka zmešnjava, da ne morem misliti, pisati,
modrovati; le to, to vprašanje si ponavljam nepre¬
stano: ob kaj se razbijam?

Dne 7. rožnika.

Napravil sem nekako neizmerno pomoto, česar v
tej ženski nisem zapazil in na to ne računal. Cela dva
dni sem si prizadeval razumeti, kaj me je doletelo,

- 345  -

imel pa sem glavo tako zmedeno, da nisem mogel niti
misliti. Sedaj zbiram vso hladno kri in vso zavest, da
si ogledam položaj. Bil bi kaj jasen, ako bi Angelici
branila ljubezen do moža; takrat bi razumel to raz-
žaljenje in razburjenost, s kakoršno me je to bitje,
tako nežno in potrpežljivo, pahnilo proč od svojih
kolen. Toda tega ne morem dopustiti.

Toliko možgan mi je še ostalo v glavi, da pom¬
nim, da zreti na reči preveč črno je isto taka blodnja
in budalost, kakor zreti na nje preveč rožnato. Od
kod se je imela vzeti v njej ljubezen do Kromickega ?
Preračunajmo vse še enkrat. Omožila se je ž njim
brez ljubezni; čas, ki sta ga prebila skupaj, je obra¬
čal v spodkopanje njenega zaupanja, prodal je njen
rojstni kotiček, s čemur je provzročil bolezen njene
matere. Otroka nimata. V ostalem dete ne uči ženske,
bolj ljubiti moža, pač pa jo uči, jemati ga bolj v po¬
štev, zavaruje ga, ali z drugimi besedami: dela tes¬
nejšo zvezo rok ne pa srca. Angelica tudi ne pripada
oni vrsti žensk, v katerih ljubezen vsplamti naglo,
kakor plamen po poroki, ker take ženske ali hujše
koprne za možem, ali pa si lažje najdejo ljubimca. Iz¬
rekel sem to tako rezko, da sam sebi delam bolečino,
toda čemu si imam prizanašati ? V ostalem sem pre¬
pričan, da Angelica nima do Kromickega nikakoršnih
ljubezni sorodnih občutkov, a kar je še več, nima niti
spoštovanja, le toliko ne dopusti, da bi ga prezirala
— in to je stanje njene duše. Smatram to dokazano
enkrat za vselej, ker sicer bi bil slep.

Ako je bilo njeno srce v tem hipu, ko sem se
vrnil: stabula rasa«, sem moral nekaj napisati na to

- 346

tablico ; jaz, kateremu se je v drugih pogojih to po¬
srečilo, jaz, kateremu je bilo to sedaj tem bolj mar
nego kadarsibodi drugekrati, kateri sem omajal v njej
občutke prijaznosti, pomilovanja, spominov, ne zamu-
divši ničesar, računaje na vse, in ko sem imel ono
moč, kakoršno dajejo pravi občutki. Sedaj pa, evo,
se primem z obema rokama za glavo ter pravim sam
sebi: človek, ti vendar nisi nikak krajinski lev, pre¬
pričan, da nobena ženska ne more biti do tebe malo¬
marna ali se mar nisi motil v tem, da te ona ljubi,
da njeno srce pripada v resnici tebi ?

Kaj mi pravi sedaj, da je to omama?

Na prvi pogled njen upor.

Toda jaz si nisem smel nikdar domišljevati, da
se bo ona upirala? Predočujem si, evo, kakoršnosi-
bodi omoženo žensko, zaljubljeno do ušes v tujega
človeka — pa se vprašam, ali je mogoče dopustiti, da
bi celo taka ženska ne kazala nobenega upora, da se
ne bi borila sama s seboj in z ljubljenim možem, do¬
kler ji ne bi zmanjkalo moči ?

Upor ne izvira iz ljubezni; ker se ti dve moči
moreta umestiti druga poleg druge, kakor dva ptiča
v gnezdu ; zato se ne izključujeta vzajemno.

Jaz ne pišem tega spominskega lista radi tega,
ker je to postala že moja narav in moja strast, ne
zgolj radi tega, da se na ta edini način spovedujem,
marveč tudi radi tega, da se morem . znovič vsega
spomniti, znovič objeti z mislijo ves tek dogodkov in
napraviti o njih poročilo. In prav sedaj sem čital ono
stran, na kateri sem zapisal mojo in Angeličino zgo¬
dovino, od trenutka moje vrnitve v Plošev, ondi je

— 347  —

zapisan malone vsak njen pogled, vsak razgovor, vsak
smeh, vsaka solza, skoro vsak trepet njene duše. I
ne ! Jaz se ne motim, to ni varljiva analiza ! To so
bile besede, solze, pogledi in smeh ženske — morda
nesrečne — toda ne brezbrižne.

Moje postopanje je moralo vplivati na njo. Ni¬
mam mrene na očeh : vendar se mi vsaki dan razdira
srce, ko vidim, kako ona hujša in hira, kako njeno
lice postaja čimdalje manjše, roke čimdalje bolj pro¬
zorne — in lasje mi vstajajo pokoncu na glavi pri
pomisleku, da morda z zdravjem poplača to borbo.
Toda vse to so neovrgljivi dokazi. Njeno srce in njene
misli pripadajo meni. Ona je prav radi tega enako
nesrečna kakor jaz — morda še bolj nesrečna.

čitam, kar sem zapisal pred trenutkom, da niti
nisem smel dopuščati, da se bo ona upirala. Resnica,
tako je bilo kmalu po moji vrnitvi v Plošev, toda
zadnjič, vračaje se iz Varšave, sem si mislil, da šemi
več ne bo upirala — in zmotil sem se. Ni mi dala no¬
benega priyoljenja, ni skazala nobenega pomilovanja,
ni hotela slišati tega, kar sem ji govoril, kakor bi bil
govoril kake nesramne besede ; videl sem v njenih
očeh iskro jeze in razžaljenja, odtegnila mi je svoje
roke, ki sem jih pokrival s poljubi, in besede : »Ti me
žališ!« ji niso prešle z ustnic. Njena eneržija je pre¬
magala mojo, a to tem lažje, ker tega izbruha nisem
pričakoval. Oh! Angelica mi je celo zapretila, da za¬
pusti kočijo ter pojde peš po dežju v Plošev. Beseda :
»razporoka« je napravila na njo vtis razbeljenega že¬
leza. Ničesar, prav ničesar nisem dosegel, niti s po¬
javi navdušenja, niti z drznostjo, niti s prošnjo, niti

— 348  —

z ljubeznijo; vse je bilo šteto v zlo; smatrano za
razžaljenje, vse bilo odpahnjeno in poteptano. Danes,
ko jo vidim, kako hodi tu po sobah, znovič nežna in
potrpežljiva, se mi zdi, da je bila tam nekaka druga
ženska. Nimam ničesar, kar bi skrival pred seboj! Do¬
živel sem tako popolen poraz, da ko bi imel moči, ko
bi imel nekak drug razlog do življenja, pa bi moral
danes oditi.

Dopustimo, da me ljubi, ali kaj imam od tega,
ako ta občutek ne raztrga nikdar vezi, ki jo vežejo,
ne dospe nikdar na površje, se ne uresniči nikdar z
nikakim činom? Tako si lahko predočujem, da me
ljubi grška Helena, Kleopatra, Beatrice ali Marija
Stuart! Tako more biti ono čustvo, ki ničesar noče in
ničesar ne zapoveduje. Mogoče, da to srce pripada
meni, toda to je majhno, za dejanje nesposobno srce !
Ona morda »pozuje« sama pred seboj kot vzvišena
duša, ki žrtvuje na oltarju dolžnosti svoje čuvstvova-
nje ter se zdi sama sebi lepa. To je zadoščenje, ki je
vredno, da se kaj stori za isto! Prav! Žrt,vuj sebi
mene, toda, ako si misliš, da če žrtvuješ svoje čute,
mnogo žrtvuješ, in da nahraniš ž njim dolžnosti —
pa se motiš !

Ne morem ni misliti, niti pisati ne morem več
mirno !

Dne 8. rožnika.

Koketka je oderuhinja, daje le malo, toda zahteva
visoke obresti. Danes, ko sem že mirnejši in ko mo¬
rem že misliti jasneje, moram priznati, da vsaj v tem
oziru nimam Angelici ničesar očitati. Ona mi nima ničesar
očitati. Ona mi ničesar ni dala in ničesar ni zahtevala

— 349  —

od mene. To, kar sem smatral v njej v Varšavi za od¬
sev koketerije, to so bili zgolj trenutki dobre volje in
veselja. Torej sem jaz izzval vse to, kar se je pripe¬
tilo, jaz sam storil celo vrsto pomot ter sem sam vsega
— kriv.

Vedeti nekaj in tudi upoštevati, to sta dve raz¬
lični reči. Dobro si moremo predstavljati vpliv tujih
faktorjev, delujočih v duši nekakega človeka, v obče¬
vanju ž njim vendar jemljemo najpogosteje zgolj sami
sebe za točko izhodišča. Tako se je pripetilo tudi meni.
Jaz sem vedel, ali vsaj čutil, da jaz in Angelica sva
dvoje bitij, ki sta tako nasprotni drugo drugi, kakor
bi prihajala z dveh različnih planetov — toda nisem
znal si to stanovitno ohraniti v spominu ; zato sem
nehote računal na to, da bo ona v danem slučaju po¬
stopala tako, kakor bi jaz postopal.

In navzlic temu čutilu, da sva dvoje bitij pod
solncem, ki si nista niti trohico podobni — dva tečaja,
še sedaj zapisujem to z nekakim začudenjem, še sedaj
mi je težavno spoprijazniti se s to mislijo. Ali vendar
je to resnica. Jaz sem tisočkrat bolj podoben Lavri
Davisovi nego Angelici.

Sedaj pojmim, ob kaj sem se razbil.

Ob to, česar jetiko čutim v sebi že davno, ob to,
česar pomanjkanje je v resnici razbrzdalo in osvobo¬
dilo moje misli, ki pa je prineslo ob enem vame za¬
rodek smrtne bolezni ter postalo moja tragedija.

Ob katekizemsko preprostost njene duše.

Sedaj si dajem iz tega razločno poročilo — mo¬
goče, da še ne dovolj obširno, ker sem človek tako
zamotan, da sem zgubil smisel za preprostost... »Čujem

350  —

tvoj glas, toda ne vidim te...« Moj duševni pogled trpi
na neke vrste dattonizmu ter ne razločuje nekaterih
barv.

Meni se ne more na nikak način vrediti v glavi,
kako je mogoče, ne ogledati si načelo, bodisi še v
teku stoletij ne vem kako posvečeno, z obeh strani j,
ne razkrojiti ga na kose, koščke, atome, z eno be¬
sedo : razkrajati dotlej, da se razsuje v prah in se ne
da več skupaj zložiti.

Angelici nikakor ne more v glavo, kako je
mogoče na načelo, ki je priznano za dobro in posve¬
čeno ob enem po veri, kakor tudi po človeštvu sploh,
zreti drugače nego na nekako dolžno pravo.

Meni je to vseeno, ali je to v njej vestno ali
nagonsko, primodrovano z lastnim duhom, ali pridob¬
ljeno, dovolj, da je to danes zrastlo že v njeno na¬
ravo.

Začul sem že nekako svarilo v tem, kar mi je
povedala v zadevi gospe Koricke: »Vse je mogoče
dokazati, toda kadar človek ravna slabo, pa mu svet
zmerom pravi : slabo je slabo ! ter se ne da z ničemur
prepričati.«

Takrat nisem pripisoval temu take važnosti, kakor
bi jo smel pripisati. V Angelici ni nikakoršnega oma¬
hovanja, nikakoršnih dvomov. Njena duša loči pleve
od zrna tako temeljito, da o kaki zmedi ne more
biti ni govora. Ona se ne trudi z iskanjem lastnih
pravil, a sprejema jih gotove iz vere in splošnih nrav¬
nih pojmov, toda osvojuje si jih tako močno, da po¬
stanejo one njena last, ker prehajajo v njeno kri.

351

čim preprostejša je ta razlika slabega in dobrega,
tem bolj je ona krepka in neizprosna. V tem etičnem
kodeksu ni najti milejših okoliščin. Ker pa po tem
kodeksu soproga pripada možu, zato ona, ki se uda
drugemu, ravna slabo. Ondi ni razprav, obzirov, raz-
mišljevanj — ondi je zgolj desnica za pravične, le¬
vica za grešnike, nad njimi usmiljenje božje, toda med
njima -- ničesar — nikakega središča.

To je kodeks vrlega Jerneja in poštene
Magde,  tako preprost, da oni, ki šo podobni meni,
nehajo razumevati ga. Nam se zdi, da življenje, da
človeške duše so preveč tesno zložene, da bi se kaj
takega moglo v njih uvrstiti. In res, nam ni mogoče
uvrstiti se v njem. Na nesrečo, mi nismo iznašli ni¬
česar drugega, in radi tega se skitamo nalik zablode-
lim ticam — v puščobi in strahu.

Toda večina žensk, zlasti večina žensk pri nas,
še priznava ta kodeks. Celo one, ki odstopijo v živ¬
ljenju od njega predpisov, ne usojajo si niti za trenu¬
tek dvomiti o njega svetosti. Kjer prične kodeks, ondi
konča modrovanje.

Pesniki si napačno predstavljajo žensko kot za¬
gonetko, kot nekako živo sfinks.

Stokrat večja zagonetka, stokrat večja sfinks je
moški. Ženska, ki je zdrava in ne histerična, more
biti zlobna ali dobra, močna ali slaba, toda duševno
je bolj preprosta nego moški. Ona se v vseh vekih
in v vseh časih zadovoljuje z nekimi »Zapovedmi«, brez
ozira na to, ali se s temi »Zapovedmi« strinja, ali
morda vsled slabosti narave prezira njih predpise.

Ženske duše so tako dogmatične, da sem poznal
ženske, v katerih je celo ateizem krasil vsa znamenja
vere. —

Posebna stvar je to, da ta »kodeks poštene
Magde« ne izključuje v ženski niti bistrovidne inteli-
gencije, niti preumeteljnosti misli, niti njih poleta.

Ženska duša ima v sebi nekaj od kalibra, ki se
zna kretati svobodno sredi gostega grmičja, da ne
trči ob nobeno večjo oviro, ne zadene ob noben list.

To se da prilagoditi pred vsem drugim Angelici.
Naj večja finost občutkov in mislij se druži v njej z
največjo preprostostjo nravstvenih pojmov. Njene
»Zapovedi« Magde — samo da pri Magdi so bile všite
na platno iz lanu, pri Angelici pa na tkanino, nežno
kakor čipke.

Čemu jaz razpravljam o tem? Saj to je vendar
zii-ine ne nekako odkrhneno vprašanje, marveč skoro
vprašanje življenja; govorim o tem, ker me to boli in
tvori mojo nesrečo, kajti čutim, da jaz teh preprostih
»Zapovedij« ne premagam s svojo zamotano in zloženo
filozofijo ljubezni. In kako naj jih premagam, ko pa
jaz prvi ne verjamem brez izjeme v to filozofijo ter
pogostoma celo naravnost dvomim o njej, med tem ko
Angelica veruje mirno in neomahljivo v svoje —
zapovedi.

Samo taka usta, ki so že pila iz vira dvomov, je
mogoče prepričati, da zabranjen poljub ni pregrešen.
Versko žensko more podreti ljubezen, kakor vihar
podere drevo, toda ne prizna je nikdar.

Ali pa se mi posreči kedaj ugrabiti Angelico ?
Mogoče, da je to globoko obupno nezadovoljstvo, ki


- 353 -

se me v tem hipu polaščuje, le začasno, mogoče da
bom jutri z večjo nadejo zrl v prihodnost, danes pa
se mi zdi to prav neverjetno.

Nekoč sem zapisal sam v tem spominskem listu,
da se v nekaterih hišah pri nas vceplja z odgojo
skromnost tako kakor osepnice. Treba mi je računati
tudi s tem, da to pravilo, ki pravi: »Žena ima pri¬
padati možu« in v katero Angelica sveto veruje, čuva
v njej v dodatku še sramežljivost, ki je tako bistvena
in tako zraščena ž njo, tako predelana v njeno na¬
ravo, da si stokrat poprej morem predstaviti Angelico,
ležečo na parah nego da bi odkrivala pred menoj
svoje prsi.

Ali jaz se morem še mamiti, morem od take žen¬
ske še česa pričakovati? To je vendar preprost
nesmisel.

Že vem, kaj mi je storiti! Odriniti ?

Ne odidem! — nočem in ne morem !

Ostanem — in ker je moje čustvo brezmiselno,
hočem tudi postopati brez smisla. Dovolj je že sestav,
preračunov, pred videnj a. Naj bo, kar hoče in kakor
hoče. Ona pot ne privede nikamor.

Dne 9. rožnika.

Ona ni srečnejša od mene. To, kar sem videl
danes, me je prepričalo, da se tudi v njej vrši hud
hoj, za katerega mora zajemati moči samo v sebi.
Misli se mi tako zapletajo, da se ne morem pomiriti.

Po odhodu gospoda Zavilovskega, ki je bil danes
8  hčerko v Ploševu, ko je teta začela z očividnim na¬
menom poveličevati vrline gospodične Helene, me je

23

354  —

pograbila nakrat jeza ; bil sem utrujen, zaspan;
živce sem imel potrgane, torej sem v trenutku razdra¬
ženosti zaklical:

»Prav ! Ako je vam več mar moja ženitev nego
moja sreča, pa morem že jutri snubiti gospodično
Zavilovsko, kajti končno mi je že vseeno !«

Očividno je vendar bilo, da to govorim vsled
razdraženosti, ne pa iz prepričanja, in da tega, kar
govorim, nikdar ne bi storil, vsekakor pa je Angelica
postala nakrat bleda kakor papir. Dvignivši se nakrat
brez opravičenega vzroka s sedeža, je jela odvezovati
motvoze valjarja ob oknu, pri čemur so se ji roke
tresle kakor v mrzlici.

Na srečo tudi teta skoro nikdar v življenju ni
bila tako zbegana, torej ničesar ni zapazila. Nekaj mi
je odgovarjala, toda ne vem kaj, kajti v tem hipu je,
razun Angelice, vse prenehalo v meni. S svojim mo¬
drovanjem sem res prišel do sklepa, da sem nekaj v
njenem srcu, toda modrovati in videti nekaj, to sta
dve različni stvari. Niti do poslednjega trenutka svo¬
jega življenja ne pozabim te bledice in teh tresočih
se rok ! Sedaj sem imel neovrgljiv dokaz, kajti, ko bi
tudi kak del tega vtisa pripisal slučaju, da je moj od¬
govor padel na njo tako naglo, pa ga vendar zame
še dovolj ostane! Nagle novice ne le o ženitvi, mar¬
več celo o smrti osebe, za katere nam ni mar, ne za-
čujemo z bledico.

Pred par dnevi sem si mislil: Kaj imam od tega,
ako me ona ljubi, ako pa ta čut ostane v njej zaprt
za zmerom, ali sedaj vendar, ko sem se prepričal na
lastne oči, da je temu tako, so vse moje nadeje nakrat


— 355  —

vstale od mrtvih, vsi dvomi so izginili; imel sem zno-
vič prikazen zmage, znovič zagotovilo, da mora na¬
počiti čas, v katerem postane njeno čuvstvo močnejše
od nje, v katerem jo objamem in vzamem v posest.

Gorje, skoraj v tem hipu sem izvedel, da je to
omama. Teta je povedala še nekaj ter odšla, morda
radi tega, da si nekje v kotu otare solze žalosti do
mene, jaz pa sem se urno približal Angelici in ji
dejal :

»Angelica, za vse zaklade sveta se ne bi oženil z
gospodično Zavilovsko, toda razumi moje razpoloženje.
Nimam li še dovolj trpljenja ; še od te strani ni¬
mam miru. Ti vendar veš najbolje, da se to ne zgodi
nikdar.«

»Kajpada... veselilo bi me, ko bi se to zgodilo,«
mi reče s težavo.

»Ni res! Videl sem, da si obledela — videl!«

»Saj dovoliš, da odidem...«

»Angelica moja, ti me ljubiš. Ne varaj sebe in
mene : ti me ljubiš !«

Njena usta so znovič obledela.

»Ne,« mi odvrne urno, »toda bojim se, da te ja-
mem sovražiti.«

In odšla je k materi. Znano mi je, da ženski, ki
se bojuje sama s seboj, se mora tako pogostoma zdeti,
da grenka in zabranjena ljubezen mora pridobiti po¬
dobno barvo, ali vendar so Angeličine besede upih¬
nile mojo radost tako kakor svečo. V življenju se na¬
haja dokaj takih rečij, povsem naravnih, katerih niti
živci, niti človeške moči ne prenesd. Prešinila me je

23 *

— 356  —

sedaj resnica, s katero sem se seznanjal sam, in ka¬
tera je znana splošno, da ljubezen tuje ženske, akoje
navidezna, je velika budalost, ako pa je istinita, pa je
velika nesreča — tim večja, čim več je ženska vredna.
Kar peče me nenavadno grenka radovednost, kaj bi
bilo v takem slučaju, ko bi dejal Angelici tako-le :
Ali me objemi z rokami okrog vratu ter mi priznaj,
da me ljubiš, ali pa se vstrelim v glavo pred tvojimi
očmi!« —

Vem, da bi bilo to nepremišljeno in da bi za
podobno postopanje ne bil sposoben, ne !... ker za kaj
takega sem vendar preveč reden človek... Ali vendar
se ne morem vzdržati, da se ne bi vprašal, kaj bi na¬
stalo v tem slučaju ? In prav prepričan sem, da bi An¬
gelica morda ne preživela svoje žalosti — a pri tem
tudi svojega zaničevanja — da pa vendar ne bi pod¬
legla. Kadar mislim na to, jo obenem preklinjam in
še bolj poveličujem, sovražim in še bolj ljubim. Treba
si je reči odkritosrčno: zgodila se mi je velika nesreča.
Kar je še huje, je to, da ne vidim za njo sredstva,
ker ne čutim moči, da bi se odtegnil temu obvodu. K
občutkom, kakoršne je budila ta ženska v meni zme¬
rom v največji stopinji, se je pridružila še nekaka
pasja naklonjenost. Objemam jo z mislijo, s pogledom,
gledam in se ne morem nagledati njenih očij, las, ust,
rok — čutim vendar obenem, da to ni le najbolj zaže-
Ijeno bitje, marveč tudi najdražja glava na svetu. No¬
bena ženska me ni tako navezala nase, tako dvojno-
tero in tako brezobzirno. Gasili se mi ta njen vpliv
zdi naravnost nerazumljiv, časih si ga tolmačim — in
kakor navadno — tolmačim za sebe čim najslabeje.

- 357  —

Evo, živel sem urno ter že prekoračil svoj zenit.
Sedaj drži moja pot že navzdol, odkoder veje hlad
in mrak. Vsekakor pa čutim, da bi v tem edinem
bitju našel svojo mladost, bujnost in veselje do živ¬
ljenja. Ako ona propade zame, propade v resnici tudi
življenje in ostane zgolj nezaslišano, turobno vegeti¬
ranje kot predokus smrti. Radi tega jaz Angelico lju¬
bim z vso močjo oliranjevalnega nagona, ne izključno
z občutki, ne izključno z duhom, marveč tudi vsled
strahu pred ničnostjo.

Angelica tega ne ve, toda dopuščam, da me ona
močno pomiljuje, kar sklepam iz tega, da jaz, ki po¬
stopam ž njo brez usmiljenja, bi prodal dušo za to,
da bi ji polajšal breme. In kako naj ne rečem, da lju¬
bezen do tuje ženske je nesreča, ker ona privede člo¬
veka na primer do tega, da mora mučiti bitje, za če-
gar mir bi dal samega sebe. In na tisoče takih blodenj
pri vsakem koraku! V ostalem, midva oba sva zelo
nesrečna. Toda ti, Angelica, imaš vendar nekako
oporo v življenju, imaš svojo dogmo — jaz pa sem v
resnici kakor ladij a brez krmila in brez vesel.

čutim se nekoliko bolnega. Slabo spim, ali bolje,
ne spim prav nič, in ne more biti drugače. Res, hotel
bi vzboleti, toda tako pošteno, da bi preležal kak me¬
sec dnij brez zavesti, brez spomina, počil si pa za vse
čase. To bi bile moje počitnice. Iivastovski me je vče¬
raj ogledal ter modroval nad menoj; rekel je, da
imam živčni sistem plemena, ki je že preživelo, da
sem pa podedoval še bogato zalogo mišičnih močij.
Mislim si, da ima prav ; ko bi ne bilo tega, pa bi se
ne bil uprl mojim živcem. Kdo ve, če morda ni treba

— 358  —

temu pripisati saj deloma te moje sedanje izločitve,
zakaj one moči so vendar morale najti nekje nekak
izhod, in ker ga niso našle niti v vedi, niti v dejanju,
se je zlila nalik potoku v eno strugo: v ljubezen do
ženske.

Samo živcem na hvalo: kalno, burno in krivo, ali
pred vsem drugim krivo !

Koliko vtisov doživim vsak dan! Pred večerom
je prišla ljubljena teta k meni ter me jela prositi od¬
puščanja radi svoje pohvale gospodične Zavilovske.
Poljubil sem ji obe roki ter jo prosil, naj ne zameri
moji razdraženosti — ona pa je dejala:

»Obljubim ti, da je več ne omenim. Res, moj
Leon, rada bi imela iz vse duše, da bi se oženil, toda
Bog sam ve najbolje, če mi morda ni mar nad vse
za tvojo srečo, — moj predragi, ljubljeni dečko.«

Jaz sem jo pomirjal, kakor sem znal, naposled
pa sem rekel:

»Vi, teta, že veste, da sem nekoliko baba in sicer
nervozna baba!

Toda teta se je takoj razhudovala name.

»Ti, baba? Vsakdo se more zmotiti, toda ko bi
vsi imeli toliko razuma in značaja, pa bi se godilo
drugače na svetu!«

In kako tu razpršiti take prevare? časih se me
kar polaščuje obup, ker si govorim: kaj imam jaz
opraviti v taki hiši in sredi takih žensk, ki so vzele
angeljstvo v najem ? Zame je že prepozno, spreobr¬
niti se na njihovo vero, ali koliko jim morem povzro¬
čati bridkosti, prevar in nesreč!

— 359 —

Dne 10. rožnika.

Danes sem prejel dvoje pisem : eno od svojega
beležnika v Rimu, drugo od Sniatinskega.

Iz Rima mi poročajo, da ovire, kakoršne navadno
dela laška vlada izvozu starodavnih ostankov in dra¬
gocenih predmetov umetnosti iz države, morejo biti
odstranjene, ali bolje, da se more odpomoči. Očetova
zbirka je imela povsem zaseben značaj ter ni bila
podvržena nobeni vladni kontroli, torej jo je mogoče
odpeljati preprosto kot pohišno orodje.

Sedaj se mi je treba poprijeti primerne prire¬
ditve hiše v Varšavi, kar storim kaj nerad, ker misel
prevožnje te zbirke v domovino je že zgubila zame
vsakoršno mičnost. Kaj je meni sedaj to mar, in čemu
mi to služi! ? Ako ne opustim namena, zgodi se le radi
tega, ker sem že toliko pripovedoval o njem in ker se
je že toliko pisalo o tem.

Vrnilo se mi je stanje mišljenja, ki me je toliko
mučilo ob času mojega potovanja, takoj po Angeli-
čini svatbi. Sedaj znovič ne delam, gledam in pojmim
drugače, kakor v zvezi z mislijo o Angelici, nimam
torej nikakih neposrednih vtisov. Ideje, na čijih dno
ne najdem nje, se mi dozdevajo povsem prazne in
brez pomena. To je nekak dokaz, kako globoko se
more človek pogrezniti. Danes zarana sem čital pre¬
davanje Bungeja pod naslovom : »Vitalizem in meha¬
nizem« in čital sem ga z velikim zanimanjem ; on
namreč dokazuje znanstveno to, kar je bilo v mojih
mislih že davno, toda imelo je obliko rajše nejasnih
občutkov nego določenih prepričanj. Tu se pripoznava
znanost o skepticizmu glede same sebe ter le preveč

- 360

potrjuje, ne le svojo onemoglost, marveč tudi pozi¬
tivni obstanek nekakega sveta, ki je nekaj več nego
tvarina in gibanje in kateri se ne da pojasniti niti fi¬
zično niti mehanično. To mi je že vseeno, ali bo ta
svet nekak nadavek glede tvarine, ali nekaj podlož¬
nega. Čista igra besed! Jaz nisem učenjak; moja dolž¬
nost ni, naj bom previden v nasvetih, zato se zaletim
z glavo naprej v te odprte duri in — naj znanost
trdi kakih stokrat, da je ondi temno, jaz vendar ču¬
tim, da bo ondi bolj svetlo nego na tej strani. Cital
sem z veliko, prav vročinsko poželjivostjo in z veliko
olajšavo. Samo nazadnjaški bedaki se ne zavedajo,
kako nas materijalizem gnete in dolgočasi na smrt,
kakoršna je utajena bojazen v srcu, da se slučajno
njegov nauk ne bi skazal za resnico, kot nekako pri¬
čakovanje nove naučne evolucije in nekaka radost
jetnikov, ko se odprd nekaka vratiča, skozi katera je
moči uteči na zdravo ozračje. Vsa stvar je ta, da du¬
hovi so že tako pribiti, da človek ne sme niti dihati,
niti verjeti v lastno srečo. Toda jaz sem smel ter sem
imel tako čuvstvo, kakor bi dospel iz soparne kleti.
Mogoče, da je bil to le začasen vtis; razumem nam¬
reč, da neo-vitalizem ne tvori nobene dobe v znan¬
stvu; mogoče, da se že jutri vrnem prostovoljno v
ječo... Ne vem !... Med tem se mi je godilo dobro.
Rekel sem si vsaki hip: ako je temu tako, ako se celo
po poti skepticizma dospe do brezdvomno gotovosti,
da obstoji svet nadčuten, »rogaje se vsemu mehanič¬
nemu tolmačenju, leže absolutno za okrožjem fizično-
kemičnih pojasnil« — to vse je mogoče: vsakoršna
vera, vsakoršna dogma, vsakoršen misticizem ! Torej

301  —

je tudi dovoljeno misliti, da kakor obstoji neskončno
prostranstvo, tako obstoji tudi neskončni razum, ne¬
skončna dobrota : prosto je se nadejati, da je nekaka
velika halja, v katero se je moči zaviti — in nekako
varstvo, pod katerim konča utrujenost Ali če je
temu tako, pa je prav ! — takrat vsaj vem, čemu ži¬
vim in čemu trpim ! Kaka neizmerna olajšava !

Ponavljam še enkrat, da ne čutim nikake dolž¬
nosti, delati previdne in bojazljive sklepe, ali že po¬
prej sem napisal, da nihče ni bližji misticizmu nego
skeptik. To sem doživel sam na sebi sedaj, ko sem
jel vršeti nalik tiči, katera, zaprta dolgo v kletki, se
povznaša, košati in koplje v prostranstvu, ko dospe
na svobodo. Videl sem nove poljane, pokrite z novim
življenjem. Ne vem, ali je bilo to na nekakem dru¬
gem planetu, ali nekje, evo! v medplanetnem pro¬
stranstvu, dovolj, da je tudi to življenje in to polje
bilo popolnoma drugačnejše od našega. Svetloba ondi
je bila jasna in nežna, v ozračju hlad, poln miline;
glavna razlika pa je tičala v tem, da je zveza med
individualno in med splošno dušo bila ondi dokaj
bližja, tako bližnja, da ni bilo mogoče razločiti, kje
konča individij ter pričenja splošnost. čutim pri tem,
da prav na tej nejasnosti meje se opira sreča onega
življenja, ker človek se ne izključuje, ne postavlja na¬
sproti, marveč biva v harmoniji z okrožjem, a s tem
samem živi z vso močjo splošnega življenja.

Ne rečem, da bi bili to prividki, bil je to le pre¬
hod tega mejnega pasu, za katerim konča tesnosrčno
modrovanje ter pričnejo občutki, ki pa so vendar še
nekaki izvodi iz poprejšnjih premis — samo da so

— 362  —

dognani tako daleč, da so prav neuhvatljivi, kakor
more biti neuhvatljiva zlata nit, raztezajoča se v brez-
skončnost. V ostalem, jaz se še ne znam uteloviti v
to življenje novih poljan, niti se temeljito stopiti, ali
zadostno izgubiti v njih samega sebe. Ohranil sem si
do neke stopinje svojo osamelost; nekaj mi je manj¬
kalo, in zdelo se mi je, da iščem nečesa okrog sebe.
Nakrat sem začutil, da iščem Angelico. Očividno:
samo njo in zmerom njo ! Kaj je meni moglo biti mar
brez nje za to spremenljivo življenje ? Končno sem ga
našel in jela sva skupaj tavati naokrog nalile senci
Pavla s senco Frančiške z Rimini.

Zapisujem to radi tega, ker vidim v tem skoro
prestrašujoč dokaz, kako močno so že pogoltnili moje
bitje občutki do te ženske. Kaj pa zlodja ! Kaka more
biti zveza med Bungom ter njegovim neo-vitalizmom
in Angelico? Ali vendar jaz, celo takrat, kadar mi¬
slim na take reči, dospem naposled k njej. Znanost,
umetnost, naravo, življenje naravnavam sedaj do tega
edinega imenovalnika. To je os, okrog katere se vrti
zame svet. .

To ima svojo neverjetno tehtnico, ker vspričo
tega, ali je vsaj najmanjša možnost, da bi šel kedaj
za svetom razuma, mi še ponavlja od časa do časa si
slabim, zadušenim glasom : odidi, zbeži!

Vem, da to ne skonča dobro, da ne more dobro
končati, toda kje naj vzamem moči, kje voljo, kje
eneržijo, ko mi pa je vse to zabranjeno ? Takisto bi
mogel tudi človek, ki nima nog, ponavljati: vstani
in pojdi v svet! Na čem ? Jaz pa še dodam : Kam,
po kaj ? Tu je moje življenje!

— 363

Časih se me polaščuje volja dati citati ta spomin¬
ski list Angelici, toda ne storim tega. Njeno pomilo¬
vanje do mene bi morda potem zrastlo, toda ljubezen
bi se morala zmanjšati. Ko bi ostala Angelica moja,
bi iskala v meni opore, pomirjenja in neomahljive
vere za oba, da mora to tako biti in da je tako prav ;
med tem bi našla dvom celo glede tega. V ostalem
dopuščam, da ko bi tudi razumela vse, kar se je v
meni godilo in se še godi, da bi mnogo rečij ne mogla
čutiti. Midva sva dvoje tako različnih bitij ! Evo, jaz
na primer, celo takrat, kadar se vgrezam v mistici¬
zem, kadar si govorim, da je vse mogoče, si predstav¬
ljam življenje za tem svetom ne po splošnih pojmih,
potem pa — za kolikor je te splošne pojme mogoče
imenovati pravilne in nepravilne. Zakaj ? Ako je vse
mogoče, pa je takisto mogoče tudi peklo, vice in nebo,
kakor te moje blede in jasne poljane! Ali pri tem so
previdki Danteja vendar večji in sijajnejši od mojih.
Torej radi česa ? Iz dveh vzrokov. Evo, najpoprej
radi tega, ker moj skepticizem, ki se zastruplja z last¬
nim dvomom, kakor škorpijon z lastnim strupom, ima
vendar še dovolj moči, da izključi iz raznovrstnega
dopuščanja pojem preprost in splošno sprejet — a
drugič?... Drugič, da v teh dantejevskih pregrajah ne
znam predstaviti sebe in Angelice skupno. . Takega
življenja pa niti nočem...

Toda vse to, kar pišem in mislim, uravnavam s
pomočjo nekega dela mojega mislečega bitja; ostalo
se nahaja pri Angelici. V tem hipu vidim še luč, pro¬
dirajočo iz njene sobe na grmičje česmina, ki raste
pod njenim oknom. Moja revica prebija tudi noči brez

— 364 —

spanja! Videl sem, kako je danes zadremala pri delu.
V velikem naslonjaču se mi je zdela jako majhna in
globoko je dihala od utrujenosti. Začutil sem do nje
nekaj takega, kakor bi bil to moj otrok.

Dne 11. rožnika.

Končno so mi doposlali ono glavo Madone Sasso-
ferata. Izročil sem jo Angelici v navzočnosti tete in
gospe Celine kot stvar, njej pripadajočo in zapisano.
Na noben način ni mogla odkloniti daru. Na to sem
sam obesil sliko na steno v njenem buduaru. Ondi se
mi zdi kaj čedna. Meni ne ugajajo Madone Sassofe-
rata, toda ta je tako preprosta in taka zala v svojih
jasnih barvah! Prijetno mi je pomisliti na to, da ko¬
likokrat jo Angelica pogleda, se mora spomniti, da
sem ji jaz dal to svetinjo; dal pa sem jo radi tega,
ker jo ljubim. Na ta način se ta ljubezen, katero
smatra ona za pregrešno, mora v njenih mislih zdru¬
žiti s predstavo svetosti. Pač prava otročja tolažba,
toda kdor nima druge, temu je tudi taka dobra.

Danes sem doživel neki boljši trenutek. Ko je
bila slika obešena, se mi je Angelica približala, da se
mi za njo zahvali. Ker je bil naslonjač, v katerem je
sedela gospa Celina, oddaljen dovolj daleč, sem jo v
trenutku, ko je Angelica položila svojo roko v mojo,
za trenutek pridržal in vprašal poluglasno :

»Angelica, ali me ti res sovražiš?«

Toda ona je odkimala z glavo nekako otožno.

»Oj, ne!« mi odvrne kratko.

Ali koliko je obsegal ta kratek odgovor!

— 365 —

Navadno se sicer govori, da ako se občutki ljub¬
ljene ženske ne morejo nikdar pojaviti na vnanje, da
je to vse eno, ali ona ljubi, ali ne. Ne! to ni vse
eno! Naj imam vsaj to; tega ne bi dal za nič! Oj!
potem ne bi imel ob čem živeti !

Dne 12. rožnika.

Nahajam se v Varšavi radi pisma Sniatinskega,
katero sem prejel že oni dan in v katerem me je po¬
zval, naj pridem na obed, ki so ga priredili Klari v
slovo. Na obed nisem šel; ta je bil včeraj, toda po¬
slovil sem se danes od nje na kolodvoru. Prav sedaj
sem se vrnil od ondot. Poštena duša je odšla brez-
dvomno napolnena z žalostjo do mene ter z občutki
doživele prevare, toda brž ko me je zagledala, mi je
odpustila vse, in poslovila sva se čim najprisrčnejše.
Jaz sem tudi čutil, da mi je bo primanjkovalo, da
nastane še tem večja puščava okrog mene. Na mojih
mističnih poljanah ne bo nikakega slovesa. Današnje
slovo je bilo v resnici otožno, ker večer je bil mračen
in deževen, deževje bo trajalo gotovo kakih par dnij.
Navzlic temu je dokaj oseb pospremilo Klaro. Njen
»sleping« je bil tako obložen z venci in cvetkami ka¬
kor kak mrtvaški voz. To vse mora odstraniti, ker
sicer se zaduši. Klara v tem hipu pred odhodom se
ni zmenila za to, kaj si bodo ljudje mislili ter se je
■— kolikor je bilo v takih okoliščinah mogoče —
ukvarjala izključno z menoj. Stopil sem v njen kupe
in razgovarjala sva se kakor dva prijatelja, ne zmene
s e za navzočnost stare in večno molčeče Klarine so-
s odnice, niti drugih oseb, ki so se tudi priplazile končno
tnjno na hodnik.

366  -

Držal sem Klaro za obe roki in ona me je gle¬
dala s svojimi poštenimi, plavimi očmi, govore pri
tem z ganjenim glasom :

• Samo vam povem odkritosrčno, da še od niko¬
der nisem odhajala s tako težkim srcem... Pri tem
kretanju v trenutku odhoda človek nima niti časa, da
bi kaj povedal — toda kako mi je žal... V Frankfurtu
vidim mnogo učenjakov in umetnikov, samo, da...
sama ne vem... nekaka razlika je... vi ste nekako než¬
nejše orodje. Ali o vas tudi nimam kaj reči!«

»Ali gospodična dovolite, da vam časih pišem?«

»Tudi jaz vam hočem pisati, pa tudi vas prosim
za to ljubav. Imam sicer svojo godbo, toda sedaj mi
ta že več ne zadoščuje: Mislim si, da bo tudi vam to
sčasoma potrebno, kajti vi morete imeti mnogo pri¬
jateljev, toda tako udane, tako naklonjene prijateljice
gotovo nimate, kakor sem jaz. Tako nespametna sem,
da me razvname vse, toda tu je treba nakrat oditi.«

»Oba neprestano kretava po svetu: vi kot umet¬
nica, jaz pa kot cigan, torej to ni slovo, marveč samo:
na svidenje !

»Na svidenje! Na svidenje čim najurneje! Vi ste
tudi umetnik ! Mogoče je ne svirati, ne pisati, ne sli¬
kati, marveč v duši biti umetnik. Jaz sem razvidela
to v prvem trenutku, ko sva se spoznala — kakor
tudi to, da ste gospod navidezno srečni, toda na dno
duše morda zelo žalostni. Zapomnite si, gospod, da
živi neka Nemka, ki je vam naklonjena kakor
sestra.«

»Jaz si pritisnem njeno roko na ustnice, ona pa,
v mislih, da hočem že oditi, mi reče urno:

— 367  -

»Še je čas; šele po drugem zvonenju.«

»Jaz sem res že imel voljo posloviti se. Toda do
česa sem dospel s svojimi živci! Evo, Klarina sorod¬
nica je imela radi deževja gumov plašč na sebi, ki je
grozno zašumel pri vsakem njenem gibanju in ta še-
lest ali bolje vršenje gume me je pripravljalo narav¬
nost v obup. V ostalem je to trajalo le par minut.
Končno sem se umaknil, ko je pritekla gospa Snia-
tinska.

»Hilt, v Frankfurtu ! je zaklicala za menoj Klara,
»pismo mi dopošljejo, najsi že bom kjer hočem.«

črez trenutek sem bil na peronu pod oknom va¬
gona, sredi množice od Klare se poslavljajočih oseb,
ki je šumela ob enem s sikanjem sopare, nasilnim di¬
hanjem lokomotive in klici kondukterjev. — Okno va¬
gona se je zdrknilo na vzdol in še enkrat sem zagle¬
dal to pošteno, prijazno lice.

»Kje prebijete, gospod, črez leto?« me vpraša
Klara.

»Ne vem; pisati vam hočem,« ji odvrnem,

V tem hipu je dih lokomotive postal urnejši, za¬
čul se je poslednji žvižg in vlak je odrinil. Poslovili
smo se od Klare s kričem, ona nam je pošiljala z ro¬
kami poljube, dokler končno ni izginila v daljavi in
mraku.

»Ali vam bo zelo dolgčas ?« me je vprašala na-
krat gospa Sniatinska.

»Zelo!« ji odvrnem in priklonivši se odidem
domu.

Zares sem imel v srcu tako čuvstvo, kakor bi
bila odhajala oseba, ki bi mi v danem slučaju mogla

— 368  —

pomagati. Bil sem neverjetno razdražen. Mogoče, da
je k temu pomagal tudi mračni večer, poln dežja in
megle, ki je bila tako gosta, da so bile videti vse sve-
tilnice od daleč kakor mavričina kolesca. Poslednja
iskra nadeje je ugasnila v meni. Pesimizem ni tičal
zgolj v meni, marveč se mi je zdelo, da obkoljuje ves
svet nalik ozračju, da tlači reči, ljudi, prodira v vse
oblike in vsa bitja,

Nesel sem v sebi domu tesnobo in velik nemir,
kot nekak strah pred nečim neznanim in neopisljivo
nevarnim. V meni se je zbudilo za trenutek znorelo
koprnenje za solncem in lepim vremenom, za kraje, v
katerih ni takega deževja, teme in megle. Zdelo šemi
je, ako zbežim tje, kjer bo svetlo, pa bo že ta sve¬
tloba sama zmožna, ne dopustiti kaj in me ubraniti.
Vsa moja sposobnost mišljenja se je utelesila v en
sam izraz, ki sem ga ponavljal kot odmev : »odriniti!
odriniti U  Nakrat pa me je prevzel strah pri spo¬
minu, da če odpotujem, pustim tukaj Angelico samo
ter jo izročim oni neopisljivi nevarnosti, prod katero
hočem zbežati. Vem, da je to prevara, da bi njej moj
odhod mogel služiti v dobro, toda ne morem se otre¬
sti vtisa, da bi bila to od moje strani nekaka straho-
pezljivost...

To je v meni močnejše, nego vsakoršno modro¬
vanje... V ostalem : oditi, to je le prazna beseda. Mo¬
rem si jo ponavljati, morem začutiti, toda ko bi bilo
treba spremeniti jo v dejanje — pa bi se pokazalo, da
je to dejanje najmanj mogoče od vseh, kakoršna se
nahajajo v moji moči. Tako obilico živcev, tako mno¬
žico življenja sem vložil v to čuvstvo, da bi mi bilo

- 369

lože dati se raztrgati na kose, nego se odtrgati od
njega.

Imam sicer sposobnost, nadzirati svoje misli in
se zavedati v tako visoki stopinji, da se mi zdi po¬
vsem nemogoče dopuščati, da bi mogel priti ob pa¬
met. Ne znam si tega niti predočiti — časih vendar
čutim, da se moji živci že ne dajo huje napenjati.

Škoda Klare! V poslednjih trenutkih sem jo videl
le poredkoma, toda rajši si mislim, da ona ni daleč;
sedaj me Angelica zajame popolnoma, ker njej oddam
to oblast, s katero se ljubi mirno, s katero se začuti
prijaznost.

Vrnivši se domu, sem našel mladega Hvastov-
skega ; dospel je zvečer z bratom knjigarjem na po¬
svetovanje. Ona prirejata nekako podjetje razprodaje
začetnih knjig. Ona neprestano nekaj delata, se ne¬
prestano z nečim ukvarjata, a vsled tega imata
ogromno polno življenje. Prišlo je že tako daleč, da
se razveselim, kadar ga vidim, prav tako kakor dete,
katero, boječe se strahov, rado vidi, da pride nekdo v
sobo. Njegova duševna svežost okrepčuje tudi mene.
Rekel je, da se gospa Celina počuti čimdalje bolje in
da bo črez teden dnij že mogla iti v Gastein. O, to
pa to! Da šele spremeni kraj. Pospešiti hočem to za¬
devo z vsemi močmi. Nagovorim tudi teto, da pojde z
nami. Ona to stori radi mene in v takem slučaju se
nihče ne bo čudil, da pojdem tudi jaz. Sedaj vsaj ne¬
kaj hočem in hočem močno! Kolika prilika se mi bo
nudila, kazati Angelici svoje varstvo! Ondi si bova
še bližja nego v Ploševu. Čutim nekoliko olajšave,
kajti v ostalem je bil danes grozen dan, in nič me

24

— 370 -

tako ne muči kakor slabo vreme. Gujem še, kako se
dežnica pretaka po žlebovih — toda v razpokah med
oblaki je že videti nekoliko zvezd.

Dne 12. rožnika,

Kromicki je danes dospel.

(Konec drugega zvezka.)

Tretji zuezek.

Gastein, dne 23. rožnika.

Že teden dtiij se nahajamo v Gasteinu vsi skupaj,
to je : Angelica, teta, gospa Celina, jaz in Kromicki.
Za nekaj časa sem pretrgal pisanje, ne radi tega, da
se ognem razvadi, ali da ne bi čutil potrebe, marveč
ker tega, kar se je godilo z menoj, ni bilo mogoče iz¬
raziti z besedami. Dokler se človek razprega in ubija
z močjo, ki ga tlači, dotlej nima glave, niti časa z
nič drugega. Bil sem v takem stanju, kakor oni ob¬
sojenec v spominskih listih Sanssona, s katerega so
drli jermene ter na to zalivali rane z raztopljenim
svincem, in kateri je v nervoznem zanosu kričal : »En-
core! encore!«, dokler končno ni omedlel. Tudi jaz
sem omedlel, to pomeni, da sem se izčrpal in se udal
popolnoma.

Tlači me neka tako orjaška roka, kakor so te
gore, v katerih sedimo.

Toda kaka pomoč? Vem, da se ji ne uprem, torej
naj me tlači. Nisem vedel, da je mogoče najti, ako že
ne tolažbe, pa vsaj pomirjanje v občutku svoje one
moglosti in spoznanju svoje revščine.

— 372 —

Da se bi znovič ne začel razprezati, da bi to
stanje trajalo čim najdalje ! Zapisoval bi si to, kar bi
me doletelo, kakor bi bil kdo drugi. Toda iz prepri¬
čanja mi je znano, kako je dan podoben dnevu — in
bojim se tega, kar jutro prinese.

Dne 24. rožnika.

Proti koncu mojega bivanja v Varšavi sem na¬
pisal to-le: »Ljubezen do tuje ženske, ako je navi¬
dezna, je podlost, ako je resnična, pa je ena največjih
nesreč, kakoršne človeka doleteti zamorejo.« Pišoč to
pred prihodom Kromickega, si nisem mogel točno
predočiti vseh prvin take nesreče. Mislil sem si, da
je plemenitejša nego je v resnici. Sedaj šele vidim,
da navzlic velikim bolečinam obstoji ta iz nekoliko
osramotenja in občutka lastne ničemnosti ter lastne
smešnosti, neobhodno nujne laži ter potrebe spolnje-
vanja tisočerih bednih učinkov, ohranitve tisočerih
človeka nevrednih previdnostij — kak šopek ! Res, ob
vonjavi teh cvetic se je mogoče zadušiti.

Bog vidi, s kakim razkošjem bi bil pograbil Kro¬
mickega za vrat, pritisnil ga k steni ter mu dejal na¬
ravnost v oči: »Ljubim tvojo ženo !« — a namesto
tega si moram prizadevati, da bi mu niti ne prišlo v
glavo, da mi je ona všeč. Kako je to lepa uloga glede
nje ! Kaj si more ona misliti o meni!

To je le ena cvetka iz tega šopka.

Dne 25. rožnika.

Dokler bom živ, ne pozabim onega dneva, ko je
dospel Kromicki. Vrnivši se domu pozno zvečer, sem
zagledal v prednji sobi neke zavoje. Ne vem, radi

- 373  -

česa mi je prišlo takoj v glavo, da utegnejo to biti
kovčki Kromickega. Nakrat pa je on sam pokukal iz
stranske sobe in spustil, zagledavši me, monokel z očij
ter skočil z razprostrtimi rokami pozdravit novega so¬
rodnika. Kakor v snu sem videl njegovo suho lobanjo,
podobno lobanji mrliča; njegove leskeče se oči in
črne lase. Crez trenutek so me objele neke roke, po¬
dobne rokam lesenega »manekina«. Prihod Kromickega
je bilo lahko pogoditi, ali vendar mi je bilo tako, ka¬
kor bi bil zagledal smrt. Zdelo se mi je, da imam
grozne sanje in da one besede : »Kako se počutiš,
Leon ?« so bile najbolj fantastične, najmanj verjetne
besede, kakoršne sem kedaj slišal. Nakrat se me je
polastila taka besnota, tak gnus in tak strah, da sem
moral napeti vse moči, da nisem planil na tega člo¬
veka, ga vrgel na tla ter mu razbil lobanjo. Večkrat
sem imel občutek besnote in ogavnosti, toda vpliv teh
občutkov s strahom je bil zame nekaj novega in ne¬
razumljivega ; ni bil to namreč strah pred živim člo¬
vekom, marveč strah kakor pred mrličem. Dlje časa
nisem mogel spregovoriti niti ene besede. Na srečo si
je mogel domisliti, da ga nisem poznal, ali da sem bil
začuden, da on, kot človek, s katorim sem se komaj
seznanil, občuje z menoj kakor s sorodnikom ter me
celo tika... To me draži še danes v najvišji stopinji.

Prizadeval sem si priti do. zavednosti. On je med
tem založil svoj monokel in potresaje znovič mojo
roko, mi dejal:

»Kako se imaš? Kako se počuti Angelica? Kako
mati? — Ali je še zmerom bolna. In teta a?«

374  —

In znovič se me je polastilo začudenje, začinjeno
z nadčloveško jezo, da on najbližje in najdražje mi
ženske našteva tako, kakor bi bile njemu enako bliž¬
nje. Svetoven človek, kakoršen sem, vse prenese, vse
zakrije, ker ga v tem urijo že od detinstva — a ven¬
dar sem čutil, da ne vzdržim. Jel sem klicati služab¬
nike, da naj prineso čaj, hote se na kakoršenkoli na¬
čin otresti te otrpnelosti ter začeti ukvarjati se s čim
drugim. Kromicki je bil vznemirjen radi tega, da mu
nisem odgovarjal in, spustivši vdrugič monokel, me
vpraša živo :

»Ali se mar ni kaj zgodilo? Čemu mi ne odgo¬
voriš ?«

»Vsi so zdravi,« mu odvrnem.

Nakrat mi je prišlo v glavo, da to moje ganutje
daje pretežje nad menoj temu sovražnemu človeku in
premagal sem se hipoma.

Pospremenil sem ga v obednico in posadivši ga
za mizo, ga vprašal:

»Kaj mi poveš novega? Ali prideš za dolgo?«

»Ne vem,« mi odvrne. »Stožilo se mi je že po
Angelici — in mislim si, da tudi njej po meni. Komaj
par mesecev sva prebila skupaj. Za mlada zakonska
je to nekoliko premalo — kaj ?«

In nasmejal se je s svojim lesenim smehom, na
kar je dejal:

»V ostalem imam tukaj tudi opravek. Opravek,
opravek in zmerom opravek!«

Tu mi je začel takoj praviti obširno o svojih za¬
devah, toda jaz ga nisem poslušal in nisem razumel
niti besedice. Cul sem samo vsaki hip besedo : »forsa«

375  —

ter videl gibanje monokla. Ne vem, ali je tako splošno,
ali se je to godilo samo z menoj, dovolj bodi tega, da
te besede »forsa« in tega monokla ni bilo mogoče pre¬
nesti. V prvem hipu pozdrava sem bil prav brez za¬
vesti, ali vendar bi bil mogel prešteti vse gibanje mo¬
nokla. Tako je bilo zmerom — tudi sedaj.

Po čaju sem spremil Kromickega v sobo, ki sem
mu jo odločil za prenočišče. Ondi, ne nehaje mi pri¬
povedovati, je jel s pomočjo služabnika odkladati kov-
čege in to, kar je bilo v njih Časih je pretrgal pri¬
povedovanje, kažoč mi nekake posebnosti z daljnega
vshoda. Med drugim je razvezal popotne zavoje, v
katerih sta se poleg pleda nahajali dve mali vshodni
preprogi, ter dejal:

»Ti-le sem kupil, ko sem bil v Batumu. Ali sta
lepi, kaj ne? Položim ju pred najini postelji.«

Vtrudivši se, se je po odhodu služabnika vsedel
na naslonjač ter govoril dalje o svojem prometu in o
svojih nadejali na vshodu, toda jaz sem mislil na vse
kaj drugega. To je brezdvomno rešitev za človeka,
kateri se v danem slučaju, ne zmožen ubraniti se
splošni nesreči, brani njenim posameznim drobnostim.
Meni je sedaj glavno mar to, ali Kromicki pojde, ali
ne pojde v Gastein, radi tega sem mu rekel črez ne¬
kaj časa :

»Le slabo sem te poznal doslej, toda sedaj verja¬
mem, da si pridobiš premoženja. Ti nikakor nisi lahko-
mišljen človek in občutkom ne posvetiš važnejših
zadev.«

Kromicki mi uneto stisne roko.

— 376  —

»Ti ne verjameš,« mi odvrne, »kako mi je mar
za to, da imaš zmerom zaupanje va-me.«

V prvem hipu se nisem dosti zmenil za poseben
pomen teh besed ; vznemirjalo me je to, da sem oma¬
deževal svoja usta pred Kromickim z lažjo in pod¬
lostjo z lažjo, ker nisem verjel v njegovo sposob¬
nost za trgovino, in podlostjo, ker sem se mu dobri¬
kal, njemu, katerega bi bil najrajše vtopil v žlici vode.
Toda meni je bilo pred vsem drugim do tega, da ga
odvrnem od potovanja v Gastein — zato sem brodil
po tej vodi dalje.

»Vidim, da ti potovanje teh gospa ni na roko,«
mu rečem.

On, odgovarjaje mi, se je jel pritoževati radi
zdravja gospe Celine, tako, kot navaden egoist, ki
začuti vse le toliko, kolikor se to tiče njega samega.

»Naravno je,« je dejal, »da mi ta odprava ni na
roko. Med nama rečeno, mislim si, da bi se lahko pre¬
bilo tudi brez nje. Vse more imeti svojo mero, celo
naklonjenost hčerke do svoje matere. Ženska, ki se
je omožila, mora razumeti, da prve njene dolžnosti
tičejo možu. Vrhu tega pa ta mati, sede večno ob
steni v sosedni sobi, pripravlja druge ljudi ob svo¬
bodo ter jim ne dopušča, prepustiti se izključno sa¬
mim sebi. Ne ugovarjam, da naklonjenost otrok do
starišev je hvalevredna stvar, toda kadar se pomakne
k predsodkom, postane ovira v življenju.

Prekoračivši na ta predmet, se je razgovoril in
izpovedal množico podobnih vzgledov, nenavadno
plitkih in vsakdanjih, ki so me dražili tem huje, ker
je imel v nekem obziru prav. Končno je dejal:

- 377  -

»Toda težavna stvar. Jaz sem trgovec: vedel
sem, kako pogodbo sklepam ter sem pripravljen iz¬
polniti vse to, kar je moja dolžnost.«

»Torej pojdeš v Gastein?«

»Najpoprej imam ondi lastni opravek. Meni jele
do tega, da se seznanimo bliže drug z drugim in s
teto, in da pridobite vi do mene nekoliko zaupanja.
O tem se pomenimo v bodočnosti. Imam mesec ali
poldrugi mesec prostega časa. Na vshodu sem pustil
Lucijana Hvastovskega, ki varuje moje zadeve in ka
teri je, kakor pravijo Angleži, »a solid men«. Vrhu
tega pa tudi razumeš sam, ako ima človek tako ženo,
kakor je Angelica, pa ga že kar miče bivati ž njo
pod eno streho — ali razumeš, kaj ?«

Po teh besedah je odprl usta in kazal svoje
trohnele zobe, na to se je nasmejal in me jel otepati
po kolenih. Mene pa je jel spreletati mraz po možga¬
nih in po glavi. Čutil sem izborno, da mi bledi lice.
Vstal sem in odvrnivši se urno od luči, da ni zapazil
premembe na mojem licu, sem komaj posiloina spravil
iz sebe vprašanje :

»Kedaj pojdeš v Plošev?«

»Jutri, jutri !«

»Lahko noč !«

»Lahko noč!« mi odvrne ter spusti monokel iz¬
pred očij.

In stegnivši proti meni obe roki doda :

»Jako me veseli, da se bova mogla zbližati. Zme¬
rom sem imel do tebe neko slabost... Zagotavljam te,
da se bova izborno razumela.«

— 378  —

»Midva se imava razumeti? Kako je vendar go-
rostano bedast! Toda čim bolj bedast je, tem straš-
nejšami je misel, daje Angelica njegova last, njegova
last, njegova prtljaga. Nisem niti poskusil sleči se
to noč. Nikdar nisem videl tako jasno, da more biti
položaj, v katerem, ko besede končajo, konča tudi spo¬
sobnost razumevanja in spoznanja poraza — ali po¬
raza le ni konec. Res, pripravljeno nam je sijajno živ¬
ljenje. Dovolj je, ako povem, da poprejšnji okoliš mo¬
jega bivanja, v katerem je hodila Angelica po mojih
občutkih in katerega sem smatral za vrhunec nezgode,
se mi je zdel sedaj kot okoliš basenske sreče.

Ko bi se bil takrat in ko bi se danes prikazal pred
menoj zlodej termi ponudil v podpis pogodbo, da ostane
vse tako, kakor je bilo doslej, da bo Angelica dajala
večno zaušnice moji ljubezni, da pa za to Kromicki
nikdar ne dospe, pa bi mu v zameno za to podaril
svojo dušo in podpisal pogodbo brez omahovanja.
Kajti v možu, katerega ženska peha od sebe, se vcepi
nehote prepričanje, da stoji na vrhuncu nekakega go-
tiškega stolpa, proti kateremu ne sme dvigniti svojih
očij. Tako sem si jaz nehote mislil o Angelici. Med
tem dospe tak gospod Kromicki z dvema preprogama,
kupljenima v Batumu, ter jo potegne brez vseh oko¬
liščin s te višine na ti preprogi — njo, tako neupog¬
ljivo, tako neizprosno, to vestalko! Kako grozna stvar
je to, da si mora človek misliti in si predstavljati vse
— ali kako je pri tem nagnusno plitek in smešen!
Koliko sem že premišljeval, koliko nakrpal teorij, ko¬
liko strudil možgane, da bi si dovel v spomin, da lju¬
bezen je večja moč nego zakonske pogodbe, da jaz

379  -

imam pravico Angelico ljubiti in ona mene — in sedaj
— jaz bom bival skupaj s svojimi teorijami, Kromicki
pa z Angelico.

Ker se im! veter prilagoditi volni jagnjeta, sem
si mislil, da tudi človek more prenesti le neko gotovo
težo bremena, in ako mu naložijo še več na hrbet, pa
mora omagati. V svoji nesreči brez mere, v svoji bu-
dalosti, ponižanju in smešnosti brez mere sem tudi
čutil, da sem po dohodu Kromickega začel prezirati
Angelico. Zakaj ? S človeškimi razlogi ne bi znal tega
opravičiti. Žena mora pripadati svojemu možu. Ta res¬
nica mi je znana takisto dobro na izust, kakor vsakemu
drugemu. Drugemu tepcu, toda v odnošaju do mojih
občutkov, je to ponižanje za Angelico. Kaj more meni
v ostalem biti mar vse modrovanje ! Vem, da prezi¬
ram in da je to pravzaprav več nego morem prenesti.
Čutil sem, da je bivanje v teh pogojih zame čisto ne¬
mogoče in da na konec brez najmanjšega dvoma
mora sedaj napočiti prememba, v kateri se zgubi to,
kar je bilo.

Toda kaka prememba ? Ko bi preziranje zadavilo
moje občutke kakor volk ovce, bi bilo to prav. Za¬
čutil pa sem vendar, da napoči nekaj drugega. Ko bi
Angelice ne ljubil, bi je ne preziral — torej preziranje
je samo nova veriga za moj ovratnik. Izborno mi j e
bilo znano, da razun gospe Kromicke, razun gospoda
Kromickega in njunih vzajemnih odnošajev me ne
mikana svetu nič, povsem nič! — niti luč, niti tema,
niti vojna, niti mir, niti nobena reč, ki je njegova. Ona,
Angelica, ali bolje sedaj ona oba in moj delež v nju¬
nem življenju, to je edina podlaga mojega obstanka.

— 380  —

Ako pa vsled izguba te podlage ne morem obstati,
kaj ima napočiti? Nakrat sem začutil nekaj, kakor
začudenje, da mi edina, najpreprostejša reč ni prišla
v glavo — namreč smrt. Kaka nezaslišana moč v člo¬
veški roki je ta zmožnost, da si človek more prese¬
kati to nit!

Sedaj te pričakujem, zlobni duh mojega življe¬
nja, in ti pravim to-le: Le dotlej mi bodeš nakladal
težo na vrat, dokler bom sam hotel. Kadar mi bo tega
preveč, pa te odpahnem skupno s tvojim bremenom...«
»E  poi eterno silenzio !« nirvana, četrta razdelitev Oell-
nera... v ostalem, kaj jaz vem kaj še vse ! Pri samem
pomisleku na to, da je ostalo vse odvisno od mene, sem
začutil veliko olajšavo... Celo uro sem presedel na
naslonjaču, premišljuje, kako in kedaj to storim — in
že samo to, da sem odtrgal svoje misli od Kromickega,
od njegovega prihoda, od mržnje do njega je bilo
zame nekak počitek. Taka stvar, vzeti si življenje, za¬
hteva gmotnih priprav — kar tudi privede za seboj
potrebo, misliti na nekaj drugega zunaj svoje bede.
Nakrat sem se spomnil, da ima moj popotni revolver
premajhen kaliber. Vstal sem, hote ga ogledati, in ko se
je to, zgodilo, sem sklenil, da si kupim drugega Jel
sem si lomiti glavo nad tem, kako v danem slučaju
prirediti stvar tako, da bi se splošno verjelo v ne¬
srečen slučaj. V ostalem je bila vse to čista teorija.
Nič se ni kristalizovalo v meni v določeni nakani. Ime¬
noval bi to rajše občutek zmožnosti samomora nego
sklep. Kajpada, bil sem si tega svest, da to še ne na¬
stopi kmalu. Kajti, sem si mislil, ko enkrat vem, kje
so vrata, skozi katera morem priti na polje, počakam,

- 381

da vidim, do kake stopinje se more zloba povspeti,
kake muke še izmisliti zame? Palila me je bolestna,
toda neukrotljiva radovednost, kaj se še vse zgodi,
ko bosta ta dva človeka živela skupaj, kako mi bo
takrat Angelica zrla v oči ?... Končno sem se utrudil
ter zaspal oblečen, imel sem bridke sanje, namreč
polne monoklov Kromickega, revolverjev in vsake
vrste nereda, v katerem se ljudje pomešajo z rečmi.
Zbudil sem se vendar jako pozno.

Služabnik mi je bil povedal, da je Kromicki že
odšel v Plošev. Prva moja misel je bila, odpotovati za
njim, zagledati in videti ju skupaj. Toda že v kočiji
sem nakrat začutil, da tega ne prenesem, da mi bo to
preveč težavno in neznosno; razumel sem, da bi to
moglo le pospešiti moj odhod skozi odprte duri na
ono nepoznano polje — in naročil sem peljati nekam
drugam.

Človek, najsi bi bil še največji pesimist, se po
nagonu izogiblje zlega ter se ga brani z vsemi šti¬
rimi. Radi tega se poprime vsake nadeje, pričakuje
zboljšanja od vsake premembe. Zbudila se je v meni
taka želja, da bi čim najpoprej mogli oditi v Gastein,
kakor bi me ondi pričakovala rešitev. Ali vendar sem
hotel oditi. Samo da le pridem proč iz Ploševa ! ta
misel mi ni dala miru ter me je prevzela tako popol¬
noma, da sem žrtvoval ves dan njeni izvršitvi.

To mi ni bilo pretežavno. Te gospe so bile ma¬
lone že pripravljene. Kromicki ni napovedal poprej
svojega prihoda; očividno je hote! ženo iznenaditi,
torej smo bili namenjeni črez par dnij oditi. Sedaj bi
bilo prilično, dati mu mir in ga vprašati, kedaj bi

— 382  -

mogel oditi, toda jaz sem nalašč sklenil, ne računati z
njim, tako, kakor bi ga sploh ne bilo.

Dospevši na železnico, sem naročil »sleeping« do
Dunaja za naslednji dan, na kar sem odposlal služab¬
nika v Plošev s pismom na teto, kateri sem naznanil,
da sem listke že kupil, ker pa so vagoni za vse daljše
dneve v tednu najeti od nekoga drugega, moramo
oditi jutri.

Dne 26. rožnika.

Vrnem se še k poslednjim trenutkom našega bi¬
vanja v Varšavi. Ti spomini so se mi premočno vtis¬
nili v možgane, da bi jih mogel zamolčati. Drugi dan
po prihodu Kromickega Sem imel nekak čuden vtis.
Evo, zdelo se mi je, da že več ne ljubim Angelice
toda obenem, da ne morem živeti brez nje. Prvič sem
začutil tako stanje, kakoršno bi imenoval dušeslovni
polom. Nekdaj, ko se je ves ta »proces« vršil v meni
pravilno, sem si dejal: »Ljubim jo, torej si jo želim,«
z enako logiko, kakor je Kartezij govoril : »Mislim,
torej sem.« Sedaj se je spremenilo to na: »Neljubim,
toda želim si je« in oba ta dela sta tičala v meni
kakor na dveh posamičnih kamenitih odlomkih. Oba
sta me neizrekljivo tlačila. Nisem tudi razumel kmalu,
da ta »ne ljubim« — je prevara. Ljubim jo kakor
nekdaj, samo na način tako bolesten, tako bridek, tako
zastrupljen, da ta ljubezen nima nič več skupnega s
srečo.

časih si mislim, da ko bi celo sedaj začul Ange-
ličino izpoved ljubezni, ko bi ju ločil drug od dru¬
gega, ko bi postala vdova in postala moja, da bi več
ne bil srečen. Rad bi kupil tako uro za ceno življenja.

— 383  —

toda v resnici ne vem, ali bi mogel predelati jo v
pravo srečo. Kdo ve, če mar ti živci, s katerimi se
čuti sreča, niso v meni že zamorjeni ? To se je lahko
zgodilo. Res, čemu mi je tako življenje?

Na večer pred odhodom sem stopil v prodajal-
nico orožja. Nekak poseben človek mi je prodal re¬
volver. Ko bi ne bil puškar, bi mogel biti profesor
dušeslovja. Stopivši v prodajalnico, sem mu dejal že
naprej, da mi je vse eno, ali bo revolver sistema
Colta ali Smitha, samo da je le dobro izdelan in da
ima prilično velik kaliber. Stari človek mi je poiskal
orožje, kakoršno mi je bilo takoj po godu, na to je
vprašal :

»Gotovo boste potrebovali tudi naboje ?«

»Ravnokar sem vas hotel prositi zanje.«

Puškar me je jel pozorno ogledovati.

»Ali imam dati še obodek za revolver?«

»Naravno. Prosim tudi za obodek.«

»To je prav,« mi odvrne, »v takem slučaju dobite
gospod naboje one in iste številke kakor je revolver.«

Jaz ga začudeno pogledam, on pa nadaljuje:

«Jaz, gospod, imam že štirideset let prakse v mo¬
jem zavodu in naučil sem se marsikaj. Pogostoma so
kupovali pri meni orožje ljudje, kateri so se šli potem
streljat. In kaj porečete vi na to. Nikdar, se še ni pri¬
petilo, da bi človek zahteval tudi obodek. Zmerom je
bilo tako-le. Prišel je in dejal: »Prosim za revolver«.
»Ali z obodkom ?« — »Ne, ta ni potreben.« — A ven¬
dar je to posebna stvar, ker človek, ki se hoče stre¬
ljati, ne bi smel gledati na rubelj. Toda taka je člo¬
veška narava: Vsakdo, očividno, pravi sam sebi: »Za

— 384  —

vraga, čemu mi je obodek!« Toda prav po tem, kako
kdo želi imeti revolver, vem jaz takoj, ali se hoče iti
streljat ali ne.«.

»Vi mi pripovedujete kaj zanimive reči,« mu
odvrnem.

V resnici pa se mi je tudi zdelo to neizrekljivo
karakteristično.

Puškar pa je nadaljeval:

»Ko sem to zapazil, sem si izmislil tudi sredstvo
za to: ako kdo kupi revolver brez obodka, takrat
se jaz navidezno zmotim in dam mu naboje za eno
številko prevelike. Vstreliti se v glavo, to vendar ni
mala reč. — Treba se je za to po vragovo truditi
in nabaviti si poguma. Mislim si, da marsikaterega
oblije mrzli znoj... Končno napravi človek trden sklep
ter se poprime revolverja.

Ali tu pa naboji niso primerni... Ko bi se tudi
zaletel z glavo v steno... treba je odložiti stvar do
jutra... Ali si pa mislite, gospod, da se bi dal drugič
pripraviti do tega? Marsikateri, ki bi se bil v prvi sapi
vstrelil v glavo, ali kako drugače pogledal smrti v
oči, drugo jutro tega gotovo ne stori. Bili so tudi taki,
ki so dospeli semkaj naslednji dan ter si kupili obo¬
dek... Meni je pa pri tem silil na dan smeh. »Tu imaš
obodek ter živi zdrav.«

Zapisujem ta razgovor radi tega, ker se mi reči,
tikajoče se samoumora, močno vrte po glavi, in be¬
sede starega puškarja se mi zde kaj pomenljive v tej
zadevi.

— 385 —

Dne 27. rožnika.

Časih mi pride na misel, da me je Angelica lju¬
bila, da sem se mogel ž njo poročiti ter vživati jasno,
ogromno srečo — da je bilo vse to odvisno od mene
in da sem vse to zapravil, in to vsled svoje nespo¬
sobnosti do življenja. In takrat se vprašujem : Ali se
mi res že ni začelo mešati v glavi — in ali sem zares
mogel imeti Angelico za zmerom ? Ali vendar se spo¬
minjam izborno vsega teka dogodkov od onega tre¬
nutka, ko sva se spoznala, do danes. A kaj še po¬
tem, ko si rečem, da bi ta ženska bila moja in meni
tako zvesta, kakor je onemu ter še stokrat zvestejša,
ker me je ljubila z vso dušo!

Prirojena nesposobnost — da, tako je! Toda ko
bi me tudi to povsem opravičevalo v mojih očeh, —
kaj mi to hasne, ko mi pa to ne prinaša nobene tolažbe ?
Nekoliko olajšave mi prinaša edino misel, da tako po¬
tomci preživelih rodov, kakor tudi potomci najbujnej-
ših, končajo tek svojega življenja s tem, da jih zasu¬
jejo s prstjo. To mi zmanjšuje razliko med menoj in
tako imenovanimi vrlimi ljudmi. Vsa nesreča bitij,
meni podobnih, je njih izključnost. Kako bedaste
pojme imajo sploh ne le romanopisci, marveč celo psi¬
hologi po poklicu in celo fiziologi o preživelih rodo¬
vih ! Oni si predstavljajo zmerom, da notranji nespo¬
sobnosti življenja odgovarja neprestano fizična zao¬
stalost, majhna rast, slabe mišice, anemični možganje
in plitek razum. Mogoče, da je temu časih tako, toda
delati iz tega splošno pravilo, to je blodnja in pedan-
tično ravnanje. Potomci preživelih rodov se odlikujejo
ne s pomanjkanjem životnih močij, marveč s pomanj-

— 386  -

kanjem harmonije med njimi. Jaz sem fizično krepak
človek in nisem bil nikdar bedast — poznal pa sem
ljudi mojega okoliša, krepko vzrastle, nalik starodav¬
nim Grkom, sposobne, bistroumne, kateri vendar niso
znali živeti ter so slabo končali, zlasti vsled pomanj¬
kanja ravnotežja med v ostalem kaj bujnimi životnimi
močmi. Oni pri nas so slični slabo organizovani družbi,
o kateri ni znano, kje pričenjajo pravice onih ter kon¬
čajo drugih. Stojimo neredno, a splošno je znano, da
brezredno ni mogoče stati. Vsaka od teh močij deluje
in vleče zgolj na svojo stran, pogostoma prepotegne
vse druge — in iz tega se rode tragične izključnosti.
Jaz prav sedaj boleham na taki izključnosti, kateri se
imam zahvaliti, da me razun Angelice ničesar ne za¬
nima, da za ničesar ne morem pripeti življenja. Toda
ljudje ne razumejo, da tako pomanjkanje harmonije,
taka anarhija životnih močij, je hujša bolezen nego
fizična in moralna anemija. To je razvozlanje zago¬
netke. Nekdaj so življenje in društveni odnošaji pri¬
našali nam rešitev, ker so zahtevali od nas dejanj in
nas tako nekako silili do njih. Danes, ko smo se od¬
tegnili od življenja, ko nas zastruplja modrovanje in
brezupnost, se naša bolezen v teh tako nehigieničnih
pogojih še bolj poostruje. Dospeli smo končno do tega,
da smo sposobni ne za dejanja, marveč samo za po¬
skoke, vsled česar najbolj sposobni in najbolj bogato
nadarjeni sredi nas končajo življenje zmerom z ne¬
kako znorelostjo. Iz vsega, iz česar obstoji življenje,
nam je ostala v resnici samo ženska — in eno od
dvojnega — ali se razpršimo, ko potrošimo groš za
grošem od naše životne glavnice za razbrzdanost, ali

— 387 —

pa, oprijevši se nekake ljubezni, kakor veje, ki raste
nad breznom, visimo v ozračju, tembolj izpostavljeni
nevarnosti, da si zlomimo vrat, ker si najbolj pogo-
stoma izberemo napačno ljubezen, ki nosi v bistvu
svojem zarodek tragedije. Znano mi je, da moje čustvo
do Angelice mora slabo končati — in vedoč to, ne po¬
skušam se temu niti braniti, kajti bramba bi bila tudi
brezuspešna.

Dne 28. rožnika.

Kopeli in zlasti hladno tukajšnje ozračje kaj do¬
bro vpliva na zdravje gospe Celine. Dan za dnevom
je živahnejša — in ker jo obkoljujem s skrbjo, ker
skrbim za njeno ugodno življenje, kakor bi mi bila
prava mati, mi je hvaležna in me ljubi čimdalje bolj.
Angelica je to zapazila — ter se takisto ne more ubra¬
niti hvaležnosti do mene, toda prepričan sem, da se
ta počutek meša s čimdalje večjo žalostjo, ker sedaj
ji je očividna ona velika sreča, kakoršne bi bili vsi
deležni, ko bi se bilo zgodilo to, kar se je moglo zgo¬
diti. Sedaj sem si popolnoma v svesti, da ona Kro-
mickega ne ljubi. Ona mu je in ostane zvesta — toda
kadar ju vidim skupaj, zapažam na njenem licu neko
prisiljenost, nekako ponižanje. Jaz vidim, da kadar
on, ki je morda v resnici zaljubljen ter morda si vneto
želi, da bi ju smatrali za ljubeča se zakonska, boža
njene roke, boža njene lase, poljublja čelo, da bi se
ona vselej rajše ugreznila v zemljo nego se vdala
njegovemu božkanju pred menoj in pred drugimi. Ali
prenaša ga vendar-le, mora se smehljati in tudi jaz
prenašam ta prizor, pa se tudi smehljam; samo radi

25*

— 388 -

zabave posežem si včasih v duhu z roko v drobovje
ter si ga trgam.

Časih mi pride tudi na misel, da ta duhovnica
Diane je gotovo svobodnejša in manj vzdržljiva v
kazanju svojih občutkov, kadar sta z možem sama.
Toda takega razkošja, kakoršnega doznava človek pri
podobnih mislih, se sploh bojim, ker čutim, da le ena
kapljica še, pa zgubim ravnotežje ter neham nadvla-
vati samega sebe. Moji odnošaji do Angelice so grozni
kakor za njo, tako tudi zame. Moja ljubezen se spre¬
minja navidezno v sovraštvo, preziranje in ironijo.
To muči in navdaja s strahom tudi Angelico, časih
me pogleda tako, kakor bi hotela reči: »Kaj sem jaz
kriva?« Jaz pa si ponavljam pogostoma: »Kaj je ona
kriva?« — toda ne morem, za Boga, biti drugačnejši
do nje! Cim bolj jo vidim zvezano in potrto, tem
večja mržnja se vzbuja v meni proti njej, proti Kro-
mickemu, proti sebi in celemu svetu. Ali to se ne godi
radi pomanjkanja pomilovanja v meni do tega takisto
kakor jaz nesrečnega bitja. Toda kakor voda, namesto
da bi gasila preveč razdivjani požar, ga še le bolj
razvnema — tako tudi v meni vsi občutki le še bolj
razvnemajo obup. Jaz, kadar kažem preziranje tej
edini in najdražji ženski, kadar kuham za njo samo
jezo, samo zasmeh, delam sebi tako krivico kakor njej
— da, celo večjo, ker ona je zmožna, odpustiti mi to,
jaz pa ne odpustim sebi tega nikdar!

Dne 29. rožnika.

Ta človek je zapazil, da tiči nekako globoko raz-
žaljenje nad menoj in njegovo ženo in pojasnil si je
to na sebi kaj ugoden način. Dozdeva se mu, da jo

- 389

sovražim radi njega, ker je vzela njega ne pa mene.
On vidi v meni sovraštvo do nje, izvirajoče iz razžalje¬
nega samoljublja — in ničesar več. Treba je biti za
to... mož. Tako zroč na to reč, si prizadeva nagraditi
ji to s povečano neznosnostjo, meni pa kaže prizanes¬
ljivost velikodušnega zmagovalca. Zgolj samoljubje
more napraviti človeka do te stopinje neumnega. Kak
čuden človek je to ! Vsaki dan zahaja v hotel Strau-
bingerja, ogleduje pare, sprehajajoče se pod Wandel-
bahnom, ter z neko radostjo dela o njih najslabše
opazke; rogaje se prevaranim možem kaže pri tem
svoje strohnele zobe in vsako novo odkritje na tem
polju ga spravlja v tako dobro voljo, da po deset¬
krat v eni uri spusti monokel iz rok ter si ga deva
nazaj na nos. In ta človek, ki zakonsko nezvestobo
smatra zgolj za ugodno priliko za krpanje opazk,
smatral bi jo za največji in najbolj tragičen zločin,
ko bi se to tikalo njega samega. Ako se to tiče dru¬
gih, je to šala ; ko bi se pa to tikalo njega, pa bi to
vpilo po maščevanju do neba.

Radi česa, bedak ? Kdo si vendar ti ? Pojdi k zrcalu
ter poglej se; oglej si svoje mongolske oči, svoje
lase, podobne črni čepici, svoj monokel, svoje dolge
noge, zaglobi se v samega sebe, daj si poročilo o
vsej bedi svojega duha, o vsej splošnosti svojega zna¬
čaja — in povej, ali je mar taka ženska, kakor je
Angelica, dolžna biti ti vsaj za eno uro zvesta ? Na
kak način si dospel do nje, ti fizičen in duševni par-
venij ? Mar ni to strašne in nasprotne naravi, da si
ti njen mož ? Dantejeva Beatrice, dajoča roko najpo-

— 390  -

slednejšemu florentinskemu kmetu, bi dobila boljšega
ženina!...

Pretrgal sem pisanje, ker se znovič razvnemam,
znovič zgubljam raznotežje ter sem bil že nekako po¬
vsem otrpel! V ostalem, naj me bo Kromicki vesel :
ker v resnici se ne smatram za boljšega od njega.
Najsi bi tudi dopustil, češ, da sem vlit iz plemenitejše
kovine — imam le slabo tolažbo, ker moja dela so
slabejša od njegovih. Njemu se ni treba pred menoj
hliniti — jaz pa se moram hliniti pred njim, moram
ž njim računati, moram se skrivati, moram prilagoditi
po njem svoje ravnanje, varati in prekaniti ga. Ali
more biti kaj bolj plitkega nego je to, da jaz, na¬
mesto da bi pograbil za vrat, ga oštevam v tem spo¬
minskem listu ? Tako zahrbtno zadoščenje si more do¬
voliti celo suženj glede svojega gospodarja. Kromicki
se gotovo nikdar ni kazal sam sebi tako oslabelega,
kakor se kažem jaz samemu sebi, ko sem doprinesel
tisočero malenkosti], ko sem uravnaval celo množico
praznih poskusov, samo da ga oddaljim proč od An¬
gelice, od vile, najete v ta namen. V dodatku se mi ni
posrečilo to. On je z edino preprosto besedo: »Hočem
živeti poleg žene,« — izgovorjeno z vso odkritosrč¬
nostjo, podrl vse moje načrte. In sedaj živi poleg
»žene«... Kar naravnost neznosno je to, ker Angelica
razume vsako moje postopanje, zna pogoditi vsako
mojo besedo in moj namen. Mislim si, da se ona
mora pogostoma sramovati. Vse te reči skupaj vzete,
tvorijo moj vsakdanji kruh. Ne mislim si, da še dolgo
vzdržim, ker še nikakor nisem na oni višini položaja,

— 391 —

z drugimi besedami, nisem še tako bedast, kakor to
zahtevajo- pogoji, v katerih živim.

Dne 30. rožnika.

Danes sem začul z verande tak konec razgovora,
ki sta ga imela Kromicki in Angelica dovolj glasno
med seboj :

»Jaz,« je dejal Kromicki, »sam spregovorim ž
njim, ti pa moraš povedati teti to, kako stvar stoji.«

»Tega nikdar ne storim !« mu odvrne Angelica.

»Toda jaz te lepo prosim!« reče s povdarkom
Kromicki.

Stopil sem v sobo, ne hote biti nepozvana priča
daljšega razgovora. Zapazil sem na Angeličinem licu
globoko mržnjo, katero si je prizadevala skriti, ko me
je zagledala. Kromicki je bil bled od jeze, toda smeh¬
ljaje se mi je podal roko. Za trenutek se me je po¬
lastil nemir in strah, češ, da mu je ona vse priznala.
Nisem se bal Kromickega, marveč tega, da mi more
odpeljati Angelico, more me odtrgati od mojih nadlog,
osramočen j in muke. Saj jaz živim le od tega, sicer
bi umrl od gladu. Rajši vse drugo nego ne videti
več Angelice! Ves čas sem si lomil glavo radi tega,
o čem sta se mogla razgovarjati med seboj ? Časih se
mi je zdelo najverjetnejše, da mu je ona nekaj pove¬
dala — toda v takem slučaju se bi njegovo obnašanje
do mene moralo spremeniti, med tem pa je bilo še od-
kritosrčnejše. Sploh, ko bi ne bilo mržnje, kakoršno
gojim do njega, ne mogel bi se pritoževati radi njega.
On je do mene sicer vljuden, prijazen, prisrčen ; od-
jenja mi na vsakem koraku, kakor kaki nervozni žen¬
ski. Prizadeva si, pridobiti si moje zaupanje. Ne pre-

— 392 —

straši ga niti to, da mu časih odgovarjam rezko, ali
ironično, da časih vlačim brezobzirno v javnost nje¬
govo pomanjkljivo izobrazbo, ali pomanjkanje tankih
živcev. Ne zamudim nikake prilike, da sploh ne bi
pokazal Angelici: za koliko je on preprostejši po duhu
in po srcu. Toda on je potrpežljiv. Lahko mogoče, da
je tak samo do mene. Danes sem videl prvič njegovo
jezo na Angelico, celo polt je imel zeleno kakor ljudje,
ki se znajo jeziti črez mero, to je zelo srdito. Angelica
se ga bržkone boji, toda ona se vseh boji — in sedaj
celo mene. Večkrat mi je celo težavno razumeti, od
kod ta ženska, ki je mila kakor golob, zajema v da¬
nem slučaju tako nenavadno eneržijo. V svojem času
sem se mamil, češ, da je pasivna, in kadar bi jo člo¬
vek hotel ugrabiti, da se ne ubrani. Kaka prevara !
Njen upor je tem večji, čim manj ga pričakuješ. Ne
vem, o čem sta se razgovarjala ona in Kromicki, toda
prepričan sem, ker mu je povedala, da ne stori tega,
česar zahteva od nje, da bo trepetala od strahu, toda
ona tega ne stori. Ko bi bila moja, ljubil bi jo tako,
kakor more pes ljubiti svojo gospo. Nosil bi jo na
rokah, odpihoval pred njo prah, ljubil bi jo na smrt.

Dne 1. malega srpana.

Moja ljubosumnost bi bila kaj revna, ko bi ne
bilo tega, da tiči v njej bolest spoznavalca, kateremu
sramote njegovo božanstvo. Odrekel bi se celo do¬
tike njene roke, ko bi jo mogel nastaniti na nekaki
nepristopni gori, kateri bi se ne smel nihče približati.

Dne 2. malega srpana.

Motil sem se, rekoč, da sem otrpnil. To, kar je
bilo začasno stanje živcev, sem smatral za stalno sta-

— 393 —

nje duše. V ostalem sem slutil že takrat, da to stanje
ne bo vstrajno.

Dne 3. malega srpana.

Nekaj se je vendar pripetilo med njima. Oba
skrivata vzajemno razžaljenje, ki ga čutita drug do
drugega, toda jaz ga vidim. Že nekoliko dnij ne za-
pažam, da bi jo prijel za roko, kakor je imel navado
delati poprej — ter si jo pritiskal na usta, ali da bi
božal njene lase, ali poljuboval njeno čelo. Doživel
sem trenutke pravega veselja, toda zastrupila jih je
sama Angelica. Zapazil sem, da si prizadeva ga ne¬
kako preprositi, pripraviti v boljšo voljo in vrniti v
nekdanje odnošaje. Pri pogledu na to se me je pola¬
stila besnota, ki se je odbila v mojem postopanju z
Angelico. Nikdar še nisem bil do nje in s tem do sa¬
mega sebe tako neusmiljen.

Dne 4. malega srpana.

Danes, vračaje se z Wandelbahna, sem jo srečal
na mostu pred slapom. Nakrat je obstala ter jela ne¬
kaj govoriti, toda hrup slapu je oglušil njene besede.
Razdražilo me je to, kakor me sedaj vse spravlja v ne-
voljo; ko sem jo spremljal z mosta proti naši vili,
sem dejal zato z nestrpljivostjo :

»Nisem mogel slišati, kaj si mi pravila.«

»Hotela sem te vprašati,« mi je odgovorila ga¬
njena, »čemu si tak do mene? čemu nimaš nasproti
meni niti trohice pomilovanja ?«

Meni je vsa kri šinila do srca pri teh besedah.

»Ali mar ne vidiš,« ji odvrnem hitro, »da te lju¬
bim na smrt. Kako je mogoče gojiti za prazen nič

— 394  —

take občutke! čuj, jaz že ničesar več nočem od tebe.
Povej mi samo, da me ljubiš, daj mi svojo dušo in
vse prenesem, vse vzdržim — in ti dam v zameno
življenje ter ti hočem služiti do zadnjega zdihljeja.
Angelica, ti me ljubiš, povej, ali je res ! Ti me rešiš
skrbi z eno samo besedo — izreci jo !«

Angelica je postala tako bleda kakor pena slapu.
Zdelo se mi je, da je zapihal po njej hladen veter in
otrpnil kri v njenih žilah, črez nekaj časa ni mogla
priti do besede; končno je z največjim naporom
rekla:

»Prosim te pri vsem, ne govori mi kaj takega l«

»Torej mi nikdar ne rečeš ?«

»Nikdar,« mi odvrne.

»Pomisli samo, da ti tega nimaš zame...«

Umolknil sem. Po glavi mi je spreletela misel, da
ko bi Kromicki poželel od nje te besede, da bi mu
prošnje ne odbila, in pri tej misli mi je zazvonilo vsled
obupa in besnote v ušesih ter se mi stemnilo pred
očmi.

Popolnoma sem zgubil zavest. Vem samo to, da
sem ji vrgel v oči tako grozne in cinične besede, ka-
koršnih si noben drugi moški ne bi drznil povedati
neoboroženi ženski. Niti ne smem jih zapisati v tem
listu. Kakor v snu se spominjam, da me je nekaj časa
gledala z začudenimi in osuplimi očmi, na kar me je
prijela za rokav in potresaje mojo roko, me je jela
uneto izpraševati:

»Leon, kaj ti je ! kaj ti je?«

Zdelo se mi je, da me začenja zapuščati razum.
Zmaknem ji roko in odidem na drugo stran, črez tre-

— 395  —

nutek sem se vrnil, toda nje nisem več zagledal. Ta¬
krat sem razumel samo eno, evo, da je napočil čas in
da je treba končati. Ta misel je povzročila takoj ne¬
kako svetel izhod v tej temi, ki mi je obdajala glavo.
Bilo je to čudno stanje enostranske zavednosti. Nisem
si mogel dobro predočiti tega, kar se je pripetilo.
Zgubil sem prav popolnoma občutek lastnega in An-
geličinega bitstva, ne samo kot zaveden, marveč že
kot miren človek. Vedel sem n. pr. izborno, ako se
vržem s skale v propad, da se bo to smatralo za slu¬
čaj, toda ako se vstrelim v svoji sobi, pa teta takega
udarca ne preživi. Še bolj čudno pa je bilo to, da se
v taki zavesti nisem mogel odločiti na nikako stran,
kakor bi bila zveza med mojim modrovanjem in mojo
voljo ter iz nje izvirajočimi dejanji že pretrgana. V
povsem jasnem prepričanju, da je bolje vreči se s
skale nego se vstreliti, sem vendar odšel v vilo po
revolver. Radi česa ? Ne vem. Vem samo to, da sem
hitel čimdalje bolj in da pohitevši na vso sapo po
stopnicah nakvišku, sem začel iskati ključ od kovčega,
v katerem je bil zaprt revolver. Nakrat me je odtegnil
iz te vrste izključnega mišljenja na samomor odmev
urnih korakov po stopnicah. Po glavi mi je spreletela
misel, da je morda Angelica pogodila moj namen ter
sedaj hiti, da bi ga preprečila. Med tem so se duri
naglo odprle in v njih sem zagledal teto, ki je zasop-
ljena zaklicala :

»Leon, steči po zdravnika, Angelica je omedlela.«

Ko sem to slišal, sem pozabil na vse drugo;
zdirjal sem iz vile brez klobuka in po preteku četrt
sem pripeljal zdravnika iz hotela Straubingerja. Ko

— 396

sva dospela, je bilo že vse dobro. Zdravnik je šel k
Angelici, jaz in teta pa sva ostala na verandi. Ma¬
homa jo jamem izpraševati, kaj se je pripetilo.

«Pred pol ure,« — je začela pripovedovati teta,
— »se je Angelica vrnila tako razvneta, da svi na-
krat obe s Celino začeli povpraševati: kaj ji je? Od¬
govarjala je : »nič! nič!« kakor vsled nestrpljivosti,
toda videli svi, da to ni res. Celina je jela siliti vanjo.
Takrat se je Angelica razjezila, kar sem prvikrat vi¬
dela v svojem življenju, ter zaklicala: »čemu me tukaj
vsi mučite !« Na to se je je takoj polastil krč. Vsi
smo se močno prestrašili in jaz sem stekla k tebi.
Hvala Bogu, da je to že prešlo ! Samo jokala je revica
ter naju obe jela prositi odpuščanja...«

Jaz sem le molčal, kajti srce se mi je trgalo na
kosce. Teta je jela hoditi s širokimi koraki po verandi,
končno je obstala pred menoj in prijemši se za bok,
dejala:

»Ali veš, kaj se mi dozdeva, moj dečko ? Evo, mi
vsi tega Kromickega nimamo dovolj radi — ker ga
tudi Celina posebno ne odlikuje, čudna stvar, on si
močno prizadeva, prikupiti se nam, toda kaže nepre¬
stano kisel obraz vsiljenca. To je slabo od naše strani.
Angelica to vidi in trpi radi tega...«

»Ali si mislite, teta, da ga ima ona tako močno
rada ?«

»O, kajpada: močno, močno!... Ljubi ga, ker je
njen mož — in naravno, da ji je bridko videti, da
slabo ravnamo ž njim.«

»Toda kdo ravna ž njim slabo ? Po mojem mne¬
nju se ona ne čuti srečno ž njim — to je cela stvar...«

— 397

»O naj jo Bog tega obvaruje,« mi odvrne teta.
»Ne ugovarjam, da bi bila lahko dobila boljšega moža,
toda kaj mu je vendar mogoče očitati takega? On je
očividno zelo navezan na njo... Celina mu v resnici
ne more odpustiti, da je prodal Gluhov, tudi jaz tega
ne pozabim nikdar, vsekakor pa sem sama slišala,,
kako ga je Angelica strastno branila.«

»Morda proti prepričanju?«

»Bodisi, a to še bolj dokazuje, da ga ljubi. Kar
se tiče kupčije, je res slabo, da nihče dobro ne ve,
kako stoji ta stvar, in to je tudi vzrok neprestane Ce-
linine bojazni.

Ali pa si res misliš, da premoženje daje srečo.
V ostalem jaz sem ti že dejala, da ne pozabim Ange¬
lice, in ti v to privoliš? Kaj, ali dovoliš ? Midva oba
imava do nje dolžnosti, moj Leon, ne govore že o tem,
da je to ljubljena stvar, katera zasluži našega
varstva.«

»Iz vsega srca, moja teta. Ker pa nimam sestre,
torej dokler živim, naj Angelica ne okuša gmotnih
skrbi j.«

»Tako računam na to, da umrem mirnejše,« od¬
vrne teta.

In jela me je objemati, toda daljši razgovor nama pre¬
trga zdravnik. Z nekolikimi besedami nas je popolnoma
pomiril, »Majhno živčno razrušenje, katero v ostalem
v teh kopelih kaj pogostoma nastopi — pretrgati ko¬
panje za nekoliko dnij, mnogo se gibati na svežem
zraku — evo, tega je treba. Telo je zdravo, moči do¬
volj in vse bo zopet najbolje.« Za te besede sem mu
zamašil žepe tako, da se je pokril še le za vrtno

- 398 -

ograjo. Bil bi prodal nekoliko let življenja, ko bi bil
mogel iti k Angelici in ji poljubiti noge, proseč jo od¬
puščanja za vse, kar sem ji učinil slabega. Prisegel
sem sam pri sebi, da hočem biti do nje drugačen, da
hočem potrpeti s Kromickim, ne razburjati se, niti ne
godrnjati. Kes, popoten in globok kes, evo to je bilo
stanje moje duše. Ljubim pa jo vendar-le neizrekljivo.
Proti poludnevu se je vrnil po dolgem sprehodu po
Kaiserwegu Kromicki. Takoj sem skušal biti iskrenejši
do njega.

On je smatral to za sočutje ter mi je bil resnično
hvaležen. Nato smo ob enem z gospo Celino prebili
ves dan pri Angelici. Popoldne se je hotela obleči in
iti, toda niso ji dovolili. Jaz si tudi nisem dovolil raz¬
burjati se radi tega. Ne spominjam se, da bi bil še
kedaj v življenju tako premagal samega sebe. A rekel
sem sam sebi: »Vse to radi tebe, moja ljubljenka!«
Bil sem v kaj čudnem razpoloženju ves tisti dan. Naj-
rajše bi se bil jokal kakor kak majhen otrok. Tudi
sedaj me duše solze. Povzročil sem nesrečo, za to se
pa tudi sedaj pokorim.

Dne 5. malega srpana.

Po včerajšnjem razvnetju je sledila najpopolnejša
olajšava, nalik tišini po viharju. Oblaki so odložili vso
svojo elektriko, čutim se moralno in fizično slabega.
Angelica se počuti bolje. Rano sva naletela skupaj
sama na verandi. Posadil sem Angelico na naslonjač
in ogrnivši jo s toplim šalom, ker tu so bila jutra
hladna, ji rekel:

— 399

»Moja Angelica, prosim te iz vsega srca odpu¬
ščanja za to, kar sem ti rekel včeraj. Odpusti mi in
pozabi — ker jaz itak tega sebi nikdar ne odpustim.«

Namesto odgovora mi je podala svojo roko, ka¬
tero sem pokril s poljubom. Moral sem porabiti vso
moč svoje volje, da nisem zastokal na glas, tako ve¬
liko je bilo brezno med mojo ljubeznijo in mojo rev¬
ščino. Angelica je to izborno čutila, ker kmalu mi je
umaknila svojo roko. Ona si je tudi prizadevala nad¬
vladati ganutje ter morda tudi nadvladati občutke, ki
so pognali njeno srce do mene. Vrat in prsi so se ji
tresle, kakor bi ihtenje hotelo posiloma priti na dan.
Outilaje vendar, da jo ljubim nad vse, da na tako lju¬
bezen na naleti človek vsaki dan in da bi to mogel
biti zaklad sreče za celo življenje.

Toda črez trenutek se je premagala in njeno
lice je bilo zopet jasno. Videti je bilo na njem le uda-
nost in veliko dobroto.

»Odslej bo vladala sloga med nama, kaj ne?« je
vprašala.

»Tako je,« ji odvrnem.

»Enkrat za zmerom ?«

»Kaj ti naj odgovorim, moj angelj ! Ti veš sama
najbolje, kaj se godi v meni.«

Njej se oči zopet zakrijejo z meglo, toda znovič
se je premagala.

»Že prav!« je dejala, »saj si ti tako dober...«

»Jaz?« zakličem odkritosrčno razburjen. »Ali pa
veš, ko bi včeraj ne bila nakrat zbolela, da bi se
bil...«

— 400  —

Toda nisem dovršil. Spoznal sem na mah, da bi
bilo podlo od moje strani, ko bi si jo hotel nakloniti
s strahom in grožnjo. To ni bila pot meni primerna.
Polastila se me je še tem večja sramota, ker se je takoj
vznemirila in, pozorno me pogledavši, vprašala:

»Kaj si hotel povedati ?«

»Hotel sem povedati to, kar bi bilo mene nedo¬
stojno in kar v ostalem za-me že nima več pomena.«

»Ne, Leon, jaz hočem vedeti to na vsak način :
drugače ne bom imela niti za trenutek miru.«

Veter ji je zanesel kosmiček las na čelo — vstal
sem in ga začel polagoma spravljati nazaj na njeno
glavo s tako skrbjo, kakor bi bil njena mati, in rekel
sem :

»Draga "Angelica, ne zahtevaj od mene, naj go¬
vorim, kar mi ni treba govoriti. Ako pa gre za tvoj
mir, dam ti besedo, da ti ni treba imeti za bodočnost
nobenega strahu.«

Ona dvigne k meni oči.

»Ali mi daš svojo besedo?*

»Najrazločnejše in najsvečanejše. Kaj se neki
godi v tej ljubljeni glavici!«

Daljši razgovor nama je pretrgal pismonoša, ki
je prinesel celo kopico pisem. Bila so pisma na Kro-
mickega z vshoda, na Angelico od Sniatinskih (poznal
sem njegovo pisavo na ovitku) in za-me od Klare. Po¬
štena Klara mi ni pisala dosti o sebi, nasprotno pa je
izpraševala kaj podrobno o meni. Povedal sem Ange¬
lici, da sem prejel pismo od nje, vsled česar je Ange¬
lica, hote vprovesti očividno popolno slogo med naju,
začela me ž njo dražiti. Jaz sem ji dal lepo za pri-

— 401  —

merno, govore, da je Sniatinski zares v poslednjem
času povsem zgubil glavo. Nekaj časa sva se oba
smejala in zbijala šale. Človeška duša je podobna če¬
beli, katera išče strdi celo na grenkih cveticah. Naj¬
bolj nesrečen človek si prizadeva izžmeti bodisi bet-
vico sreče celo iz lastne muke, in da to doseže, po¬
prime se vsake ugodne prilike. Časih si mislim, da je
ta neukrotljiva potreba nekak dokaz, da nam še pri¬
pada nekaj po smrti. Prepričan sem, da so pesimizem
iznašli tudi tej potrebi na ljubo, v tolažbo, kakoršno
je mogla napraviti vprega splošne nezgode v filozo-
fično formulo. To je bilo pomirjenje koprnenja po
vestnosti in resnici; sreča pa itak ni nič drugega
nego cela vrsta pomirjenj.

Mogoče, da je tudi ljubezen tak velik vir sreče,
da je celo najtemnejša pretkana z žarki; dovolj, daje
tak žarek zasvetil danes nama obema. Niti se nisem
nadejal tega. Takisto se nisem nadejal, da bi se mogel
človek, ki v svojih težnjah ne pozna mej ter poželi
vsega, v pravi revščini zadovoljiti s čim. Toda imel
sem vzgled tega na samem sebi.

Komaj smo nehali čitati pisma, kar se gospa Ce¬
lina, ki že hodi po lastnih nogah, prikaže pri durih,
noseča majhen stolec-podnožnik za Angelico.

»Oh, mati,« reče Angelica, »ali se to spodobi?«

»Ali se morda nisi dosti namučila, ko sem bila
jaz bolna,« ji odvrne gospa Celina.

Toda jaz ji vzamem stolec-podnožnik iz rok, in
pokleknivši pred Angelico, sem čakal dotlej, dokler ni
položila nanj svojih nog — a ta sama okoliščina, da
sem nekaj trenutkov klečal pri njih, me je napravila

26

— 402  -

srečnega za ves dan. Tako je ! človek, ki je zelo ne¬
srečen, se hrani z drobtinicami in pobiraje jih, se še
celo hvaležno smehlja skozi solze.

Dne 6. malega srpana.

Imam srce potrto, toda sposobno za ljubezen.
Šele sedaj razumem Sniatinskega. Ko bi ne bil človek
izpahnen, brez ravnotežja, zastrupljen po skepticizmu,
kritika samega sebe in kritika te kritike, ko bi moja
ljubezen bila pravilna in prava, bi bil našel v Ange¬
lici dogmo svojega življenja, na kar bi bilo prišlo še
drugo. Toda ne vem... morda bi jaz prav ne znal dru¬
gače ljubiti kakor krivo, morda prav v tem tiči moja
nesposobnost do življenja ; dovolj, da je to, kar bi
imelo postati moje zdravje in rešitev, postalo moja
smrtna bolezen in poguba, čudna stvar, kako daleč
mi ni nedostajalo svaril. Zdeti bi se moglo komu, da
so ljudje že naprej videli to, kar me doleti. Nepre¬
stano se še spominjam besed, ki mi jih je napisal
Sniatinski, ko sem bil še v Pegli pri Davisovih : »Iz
življenja mora kaj izrasti ; pazi samo, da ne izraste
kaj takega, kar bi bilo nesreča za-te in za tvoje bliž¬
nje.« Takrat sem se smejal tem besedam, ali vendar
ni bilo mogoče bolje napovedati prihodnosti! Moj oče
mi je tudi nekolikokrat govoril ravno to, kakor bi ča¬
sih prodrl s pogledom ono zagrinjalo, ki zakriva pri¬
hodnost. Danes so vsi ti spomini zakasneni. Vem, da
se nobeden teh spominov ne izvrši, toda ne morem se
jih ubraniti, ker mi ni žal toliko za sebe, kolikor za
Angelico. Ona bi bila stokrat srečnejša z menoj nego
s Kromickim. Dopuščajo celo, da bi jo bil iz početka
podvrgel analizi in razkrival v njej različne hibe, bi

— 403 —

jo bil vendar ljubil iz vse svoje duše. Bila bi moja in
na ta način bi bila prišla v okrožje mojega egoizma.
Na njene hibe bi bil zrl kot na svoje lastne slabosti
in samemu sebi človek lahko vse odpusti, in najsi bi
se kar najstrožje kritikoval, ne neham se vendar mar¬
ljivo truditi v svoj lastni blagor in potem biti drag
samemu sebi. Tako bi mi bila draga tudi ona — in
ker je stokrat popolnejša od mene, torej bi sčasoma
postala moj ponos, moj najboljši, najplemenitejši kos
duše, in spoznal bi, da za mojo kritiko ni pri njej pro¬
stora — in prestopil bi na njeno vero ter bil po njej
rešen.

Vse to se je izjalovilo, se pokvarilo in se spre¬
menilo v tragedijo za njo in zame.

Dne 7. malega srpana.

Sedaj čitam, kar sem včeraj napisal, in mojo po¬
zornost je vzbudilo zlasti to, kar sem napisal proti
koncu, da moji občutki, ko bi bili pravi, bi mogli po¬
stati moja rešitev, sedaj pa so se spremenili v vrelec
zla... Težavno se mi je spoprijazniti s to mislijo. Na
kak način more ljubezen do bitja, tako čistega, kakor
je Angelica, roditi zlo? Toda ena beseda nam pojasni
vse: ta ljubezen ni prava. V ostalem mi je treba pri¬
znati dejstvo. Ko bi bil kdo pred dvema letoma dejal
meni, izobraženemu človeku z estetičnimi živci, žive¬
čemu v slogi s kazenskim zakonom, že radi tega samega,
ker mu moralna narava ne dovoljuje živeti drugače —
ko bi mi kdo, ponavljam, dejal, da bom premišljeval
po cele dneve in noči o odpravi s sveta — bodisi celo
po umoru — človeka, ki mi dela napotje, pa bi bil

26*

— 404  —

takega preroka smatral za blaznega. A vendar evo,
do česa sem dospel! Kromicki mi zaslanja svet, od-
jemlje zemljo, vodo in ozračje. Ne morem živeti prav
radi tega, ker on živi — in radi tega vzroka gojim v
duši misel o njegovi smrti brez prenehljaja. Kako
bi bil to preprost in popoln razvoj vseh zamotan j,
kak konec vseh nesreč, ko bi on umrl! Večkrat sem
si že mislil, da ako more reči hipnotizer svojemu me¬
diju: »spij!« — in medij zaspi — čemu bi ta sama
moč, še bolj napeta, ne imela zadoščevati, da bi zazi¬
bala koga v večno spanje? Naročil sem si pravkar
različne knjige o hipnotizmu, med tem pa sam nehote
govorim Kromickemu z vsakim pogledom: »umri!« in
ko bi ta »sugestija« zadoščevala, že davno bi ga ne
bilo več na svetu. Posledica vsega tega je doslej taka,
da se počuti dobro in da je še, kakor je bil, Angeličin
mož, meni pa ostaja prepričanje, da moj namen je ob
enem hudodelski, kakor tudi bedast, smešen, nevreden
delavnega človeka — in preziram se čimdalje huje.

To me vendar ne ovira, da ne bi hipnotiziral
Kromickega še nadalje. Tu je novič ona in ista hi-
storija razumnega človeka, kateri, ko so ga po hudi
bolezni zdravniki zapustili, se napoti k mazačem. Jaz
hočem ubiti nasprotnika s hipnotizmom — da pa v
tem vidim tem temeljitejše svojo ničevnost, to je še
tem slabše zame. Pri tem je treba priznati, da kadar¬
koli sem sam, vsikdar, vsikdar se oprijemljem v pre¬
mišljevanju o odstranitvi meni sovražnega človeka
vsakovrstnih sredstev, kakoršna se nahajajo v člove¬
ški moči. Dolgo časa sem gojil misel, umoriti ga v
dvoboju. Toda ta pot ne privede do ničesar. Angelica

— 405  —

bi se ne mogla poročiti z morilcem svojega moža —
torej sem jel misliti kot vsakdanji zločinec na druga
sredstva. In kar je še čudnejše, našel sem še dokaj
takih, katerih ne bi odkrila nobena človeška pravica.

Bedastoča ! ničevnost! čista teorija! Kromicki
more radi tega živeti mirno, ker podobne misli nikdar
ne postanejo v meni dejanje. Ne ubijem ga, ko bi tudi
vedel, da me za to ne čaka več odgovornosti nego za
to, da sem pohodil pajka ; ne ubil bi ga, najsi bi
tudi bivala na neobljudenem otoku — a vendar, ko bi
bilo mogoče razklati človeško lobanjo kakor jabolko
ter izvleči iz nje skrite misli, pa bi se pokazalo, da
črv pregrehe gloda moje možgane. Kar je še več,
čutim to izborno, da ako v nikakem slučaju ne bi
umoril Kromickega, pa se to ne zgodi radi teh višjih
moralnih spodbudkov, ki jih obsega zapoved: »Ne
ubijaj !« To zapoved sem že poteptal v sebi. Ne ubil
bi ga zgolj radi tega, ker bi me morda kaki ostanki
vitežkih tradicij ovirali, marveč radi tega, ker bi moji
prerafinirani živci se ne mogli odločiti za tako bru¬
talno dejanje, ker sem že odšel predaleč od prvotnega
divjega človeka, z eno besedo, ker bi fizično ne bil
zmožen doprinesti kaj takega. Toda moralno ga mo¬
rim vsaki dan in vspričo tega vprašam samega, če
mar pred nekako sodbo, višjo nego so človeške sodbe,
ne bom dajal odgovora za ta prestopek tako, kakor bi
ga bil doprinesel ?

Mogoče je resnica, da ko bi že bilo, kakor sem
dejal, možno odpirati človeške lobanje, pa bi se celo
v možganih najbolj poštenega človeka našle misli,
radi katerih bi človeku lasje vstajali na glavi. Spo-

— 406  —

minjam se, ko sem bil še majhen deček, da sem se
tako zatopil v pobožnost, da sem molil iz vse duše
od jutra do večera in obenem so mi v trenutkih naj¬
večjih verskih zanosov spreletavale po glavi sramo¬
tilne besede, kakor bi mi jih bil prinašal veter, ali
kakor bi mi jih šepetal demon. Prav tako se je pri¬
petilo, da sem psoval osebe, katere sem najunetejše
ljubil in za katere bi bil dal brez omahovanja svoje
življenje. Spominjam se, da je tvorilo to mojo otročjo
tragedijo, in da sem radi tega v resnici trpel. Toda
nič za to. Vračaje se k onim psovalnim ali pregrešnim
mislim, sodim, da za nje ne bo treba dajati odgovora,
ker izvirajo iz zavesti unanjega zla, ne pa iz zla, ki
je vcepljeno že v moralni organizem. In prav radi te
njih unanjosti se človeku zdi, da mu jih zlodej šepeta
na ušesa.

Človek posluša ta šepet — in ne hote zla, ga
odriva — v čemur morda tudi tiči zasluga. Toda z
menoj je drugače. Misel o odstranitvi Kromickega mi
ne prihaja od zunaj, marveč se razcveta in tiči v
meni. Jaz sem nravstveno že za to dozorel : ako pa
se še nisem in se ne morem odločiti na to, da bi ga
ubil, je to samo, kakor sem dejal, vprašanje živcev.
Uloga mojega vraga se omejuje na to, da se norčuje z
menoj, šepetajo mi na ušesa, da dejanje bi dokazo¬
valo zgolj eneržijo, ne bilo bi pa večje zločinstvo.

To je započetje, na katerem stojim in na katerem
se nisem nadejal stati nikdar tako daleč, da bi bil zrl
v globel lastnega bitja z začudenjem. Ne vem, če mar
izključne moje muke odkupijo, bodisi deloma, moj
propad ; vem samo to, da on, čegar življenje ne najde

- 407  —

mesta v onem preprostem kodeksu, katerega se drži
Angelica in njej podobna bitja, komur duša iz take?
posode izkipi, ta se mora zmešati s prahom in blatom.

Dne 9. malega srpana.

Danes mi je pokazal Kromicki v čitalnici nekega
Angleža v družbi ženske nenavadno lepe ter mi pri¬
povedoval njuno zgodovino. Ta krasotica je po rodu
Rumunka; poprej je bila omožena z nekim propalim
valaškim bojarjem, od katerega jo je Anglež prepro¬
sto kupil v Ostendi. Podobne pripovedke sem slišal
kakih desetkrat v svojem življenju. Kromicki mi je
celo pravil, za kako ceno je bila zala Kokona kup¬
ljena. Ta pripovedka je napravila name čuden vtis.
In pomislil sem : »Tudi to je sredstvo,« sramotno kaj¬
pada za onega, ki prodaja, in za onega, ki kupuje,
toda preprosto. Ženski v takih slučajih ne vtegnejo
niti biti znani pogoji, sami pogoji pa se tudi vtegnejo
zakrivati z navideznimi pretvezami. Nehote sem jel
prilagoditi te misli najinemu položaju. »Nil, ako bi?«
Vsa zadeva se mi je predstavljala dvojnotero : z ozi¬
rom na Angelico kot sramotna profanacija, z ozirom
na Kromickega pa kot sredstvo, ki'je ne le mogoče,
marveč ki nasiti moje sovraštvo in preziranje do
njega. Zakaj, ko bi se on strinjal s tem, šele takrat
bi se pokazala vsa njegova ničevnost, šele takrat bi
postalo jasno, kak človek je in kako je bilo to abotno,
dati mu Angelico. Takrat bi se začutil nakrat opravi¬
čenega v vseh svojih naporih glede njegove žene.
Toda ali se bo on strinjal? Rekel sem sam sebi: »So¬
vražiš ga, torej vidiš v njem vse zlo. Od druge strani,

— 408  —

prizadevajo si o njem misliti celo najbolj nepristranski,
vendar ne morem pozabiti, da je ta človek prodal
Gluhov, da si je po zvijači pridobil za to pooblastilo
od Angelice, da je deloma osleparil njo in gospo Ce¬
lino, da je končno poželjenje po denarju bila očividno
njegova poglavitna strast. Nisem jaz sam, ki ga sma¬
tram za človeka, ki boleha na zlati vročnici. Prav
tako jezrlnanj Sniatinski, tako tudi teta in istotako gospa
Celina. Evo, moralna bolezen te vrste more zmerom
privesti do popolnega propada. Znano pa mi je tudi,
da bo verjetno vse odvisno od stanja njegovih inte¬
resov. Teta celo dopušča, da ni posebno ugodno; jaz
pa si domišljujem, da vse, kar je imel, je vsejal na
nekako njivo, katera ima prinesti bogato žetev. Ali jo
pa prinese ? On sam gotovo tega ne ve, in iz tega iz¬
vira njegov neprestani nemir, ti ducati pisem, ki mu
jih pošilja mladi Hvastovski, ki je njegov pooblašče¬
nec na vshodu. Nakrat mi je prišlo v glavo, da prav
po tem Hvastovskem bi bilo mogoče poizvedeti, kako
stvar stoji. Zato pa bi bilo vendar treba precej časa.
Mogoče, da se odpeljem za en dan na Dunaj, se sni-
dem z zdravnikom Hvastovskim, ki se ondi trudi na
kliniki, ter morda od njega kaj poizvem. Brata vendar
dopisujeta drug drugemu. Med tem pa izprašam Kro-
mickega, toda z vso previdnostjo, da ne sprebudim
njegove čuječnosti, niti suma. Pred vsem drugim ga
povprašam takoj jutri, kaj si misli o onem rumunskem
bojarju, ki je prodal ženo Angležu. To vidim že na¬
prej, da ne bo hotel biti z menoj odkritosrčen, toda
pomagati mu hočem do tega, kolikor mi bo mogoče,
ostalo pa itak sam pogodim. Vsa ta množica mislij in

— 409 -

nakan je povzročila, da sem postal nekoliko živah¬
nejši. Ničesar ni groznejšega nego trpeti pasivno —
in vse mi je prav, kar me le privede iz tega stanja.
»Evo, vsaj jutri in pojutrišnjem se lotiš česa, posku¬
siš storiti kaj za svoje občutke,« sem si mislil in se
krepčal s tem. Iz popolne onemoglosti prehajam v ne¬
kako dejansko vročnico. Tu gre za mojo glavo, za
moja čuvstva, ki se razpregajo. Obljubil sem Ange¬
lici s častno besedo, da po svojem lastnem življenju
ne sežem, torej tudi tega izhodišča nimam več. A
tako, kakor sedaj živim, dalje ne morem živeti. Ako
je pot, na katero hočem stopiti, sramotna, bo v vsa¬
kem slučaju sramotnejša za Kromicltega nego zame.
Moram ju razdražiti, ne le z obzirom na sebe, marveč
tudi z obzirom na njo. Imam res vročnico. Vsem tukaj
ugodno služijo toplice, razun mene.

Dne 10. malega srpana.

Vroči dnevi nastanejo časih tudi tukaj v Ga-
steinu! Kaka vročina. Angelica nosi krilo iz belega
Ilanela, takega, kakoršnega rabijo Angleži za »lawn-
tenis«. Zarano pijemo kavo na svežem zraku. Ona
pride iz kopeli sveža, jasna, kakor sneg ob solčnem
vshodu. Njeno vitko telo se kaže razločnejše nego
navadno, pod mehkim krilom. Jutranja svetloba jo
osvetljuje tako izborno, da vidim vsako reso njenih
obrvij, trepalnic in onega mahu, ki pokriva njeno
nežno ličice. Njeni lasje so navidezno mokri in v tem
blesku se ti kažejo svetlejši nego navadno in zrenice
so prozornejše. Kako je mlada, kako omamljiva ! V
njej tiči moje življenje, v njej je razgrnjeno vse, kar
si želim. Ne odidem, ne morem!

Zrem na njo in izgubljam zavest vsled omamlji-
vosti, a obenem tudi vsled bolesti, da, evo, pri njej
sedi — mož. To ne more tako ostati, — naj rajše ne
bo nobenega, samo da le ni njegova. Ona se do iz-
vestne stopinje zaveda teh muk, ki mi sučejo moje
živce, vendar ne zadostno. Svojega moža ne ljubi,
toda njuno življenje smatra za zakonito — jaz pa se
že pri samem pomisleku na to hočem pojesti, ker se
mi zdi, da priznavši to zakonitost, je ponižala samo
sebe. A to niti njej ni dovoljeno! Naj bi rajše umrla.
Takrat bo moja, ker njen zakoniti mož ostane tukaj
— jaz pa ne! Vrhu tega sem jaz za njo bolj zakonit
nego on. Časih se godi z menoj nekaj čudnega. Evo,
kadar se močno utrudim, kadar moj duh, radi v enem
smeru napetega mišljenja, vidi nekaka oddaljena pro¬
stranstva, katerih v normalnem stanju ni mogoče za¬
gledati, prihaja mi za trenutek v glavo taka gotovost,
da Angelica pripada meni, da je pravzaprav moja,
ali da bode moja - in kadar se sprebudim iz tega
stanja, se spomnim z začudenjem, da še živi Kromicki.
Mogoče, da v takih trenutkih prekoračim ono mejo,
katera se v življenju navadno ne prekorači, ter imam
prividek reči popolnih, takih, kakoršne so v idealu in
kakoršne bi morale biti v vnanjih pojavih? Radi česa
se ta dva svetova ne vjemata — in na kak način se
ne moreta vjemati — tega ne vem. Prizadevam si
večkrat razvozlati to: ugonobljam se in ne razumem
tega; čutim samo, da tiči v tem nepopolnost in zlo.
To čuvstvo me okrepčuje — v takem slučaju namreč
bilo bi to, da Angelica pripada Kromickemu, pravza¬
prav prikazen zlega.

411

Dne 11. malega srpana.

Nova prevara, novo razrušenje nakan, toda imam
še iskrico nadeje, da še ne popolna. Danes sem go¬
voril s Kromickim o bojarju, ki je prodal ženo, pri
čemur sem si izmislil celo dogodbo v ta namen, da
napotim Kromickega k odkritosrčnosti.

Srečala sva Angleža s kupljeno ženo pri slapu.
Takoj sem začel govoriti o njeni nenavadni lepoti, a
končno sem dejal:

»Tukajšnji zdravnik mi je pravil, kako se je iz¬
vršil kup in prodaja. Ti prestrogo sodiš tega bojarja.«

»On me pred vsem drugim zabava,« mi odvrne
Kromieki.

»Nahajajo se tudi olajšujoče okoliščrae. On ni
bil le bojar, marveč tudi lastnik velikih strojaren, ka¬
tere je vodil s posojenim denarjem. Nakrat pa je radi
kuge bila dovbžnja kož iz Rumunije po sosedni državi
zabranjena. Ta človek je vedel, ako glede naročil ne
ostane mož-beseda, da ne pride na boben le sam, mar¬
več da potegne s seboj v brezno na stotine rodbin, ki
so mu zaupale. Moj dragi, ali je človek trgovec, ali
ni. Mogoče, da je trgovinska morala drugačnejša od
splošne, toda ko se človek enkrat strinja ž njo...«

»Takrat ima morda pravico prodati celo ženo?«
vpraša Kromieki. — »A ne ! Ni dopuščeno radi enih
dolžnostij teptati drugih, kdo ve, če še ne svetejših...«

Kromieki me ni mogel bolj razočarati in me na¬
praviti bolj nevoljnega, kakor s tem, da se je oglasil
kot človek poštenjak. Toda takoj še nisem zgubil na-
deje. Vem, da vsak, celo najnečimnejši človek ima na

— 412  —

razpolago gotovo zalogo fraz, ki kaj lepo done —
zato sem nadaljeval:

»Ti se nič ne oziraš na eno stvar, namreč na to,
da bi ta človek potegnil v revščino ob enem s seboj
tudi to žensko. Priznaj, da je to čuden način pojmo¬
vanja dolžnostij glede najbližnjih — odtegniti tem naj-
bližnjim poslednji kos kruha.«

»A vedi, nisem vedel, da si tako po zlodjevo
trezen.«

Jaz pa sem si mislil:

• Ne razumeš, bedak, da to niso moji nazori; to
so le pojmi, katere ti hočem podtakniti.«

Na glas mu pa odvrnem:

»Prizadevam si vživeti se v položaj tega obrtnika.
Ti pri tem ne jemlješ ozira na eno stvar ; da ga ta
ženska ni mogla ljubiti, da je ljubila svojega seda¬
njega moža, in temu je bilo to znano.«

»V takem slučaju sta bila vredna drug drugega «

»To je kaj drugega. Poglejmo nekoliko globlje,
ako je ona, ljubeča tega Angleža, ostala vendar zvesta
svojemu možu, pa je morda več vredna nego si mi¬
slimo. Kar se tiče tvojega bojarja, utegne biti podel
človek, toda vprašam te, kaj ima v podobnem slučaju
storiti trgovec, h kateremu pride nekdo in mu reče
tako-le: »Ti si dvojnoteri bankerotnik, ker imaš dol¬
gove, katerih ne moreš plačati, in ženo, katera te ne
ljubi; toda loči se od te žene in jaz ji zagotovim
prvič: izobilje in mogočo srečo, v drugič pa poplačam
tvoje dolgove.« Temu se sicer pravi: prodaja! pro¬
daja! ali pa je to v resnici prodaja? Pomisli, da ta

— 413

trgovec, ki se strinja s tem predlogom, reši z enim
mahljajem nesreče ženo in revščine vseh onih, ki so
mu poprej zaupali...«

Kromicki pomisli za trenutek, na kar spusti mo¬
nokel iz rok in odvrne:

»Moj dragi, dozdeva se mi, da poznam kupčijo
bolje nego ti, toda v razprave se s teboj ne morem
spuščati, ker me uženeš v kozji rog. Ko bi ne bil po¬
dedoval po očetu milijonov, bi bil postal odvetnik ter
bi si jih bil itak prislužil... Ako si na ta način pred¬
stavljaš to zadevo, pa v resnici ne vem, kaj si imam
o tem romunskem pritlikovcu misliti : vem samo to,
da se je ondi sklepala pogodba za ženo in to, pa reci
kar hočeš, je videti kakor sleparija.

V drugič, ker sem sam nekoliko trgovec, povem
ti še to: bankerotnik ima zmerom sredstvo za izho¬
dišče : ali si pridobi drugič premoženje in ž njim po¬
plača prejšnje dolgove, ali pa se vstreli v glavo. Na
ta način poplača s krvjo ; ženo pa, ako jo ima, reši
samega sebe in odpre pred njo pogled na novo
usodo.«

Doživel sem trenutek take notranje besnote, da
bi bil dal ne vem kaj, ko bi bil mogel zaklicati mu v
uho: »Ti si že bankerotnik, vsaj v tem pogledu, ker
te žena ne ljubi. Ali vidiš ta slap? Skoči vanj na
glavo ter jo reši sebe in odpri ji to novo življenje, v
katerem bo stokrat srečnejša.«

Toda molčal sem — v tem novem prepričanju, ki
je bilo zame polno grenkobe, da Kromicki je res vsak¬
danji človek, zrel celo za take prestopke, kakoršna je
na primer prodaja Gluhova, ali zloraba zaupanja žene,

- 414  —

toda ni pa še tak, za kakoršnega sem ga imel. Bila
je to zame prevara in razrušenje načrtov, h katerim sem
privesil za trenutek svoj obstanek. Novic sem se čutil
brez sveta, novič sem zagledal pred seboj puščavo,
novič sem obvisel kakor v ozračju. Nisem pa vendar
hotel spustiti iz rok poslednje niti, kajti razumel sem
dobro, da ako bom na kakoršenkoli način mogel de¬
lovati, pa bom še nekako mogel živeti — v nasprot¬
nem slučaju pa da bržkone znorim. »Pripraviti si hočem
tla za bodočnost in za vsakoršen slučaj« — sem dejal
sam sebi — »spoprijaznim Kromickega z mislijo: lo¬
čiti se od Angelice.c Nisem vedel, ponavljam, kako
stoje njegove gmotne razmere ; dopuščaje pa, da kdor
špekulira, more takisto lahko zgubiti kakor dobiti,
jamem govoriti:

»Ne vem, za koliko se to, kar si mi dejal, stri¬
nja s trgovinsko moralo, toda prijetno mi je priznati,
da je to vredno poštenega človeka. Ti trdiš, če sem
te dobro razumel, da mož, ki stoji na kraju propada,
nima pravice potegniti za seboj ženo v brezno rev¬
ščine.«

»Jaz sem rekel samo to, da prodaja žene je zme¬
rom lopovščina. V ostalem, dolžnost žene je, deliti
usodo svojega moža. Zahvalim te za to, ki se stri¬
nja z ločitvijo zakona zgolj radi tega, ker je mož iz¬
gubil premoženje.«

»Dopustiva, da se ona ne bi strinjala, da pa on
more izvesti ločitev celo zoper njeno voljo. Vsakdo
mora v takem slučaju čuvati ^golj svoje dolžnosti...
Pri tem, ako ona vidi, da z ločitvijo more rešiti moža,
pa ji dobro razumevana dolžnost veleva strinjati se.«

— 415  —

»O takih rečeh je zoperno celo govoriti.«

»čemu ? Ali ti že začenja biti žal za Rumunca ?«

»Ne! Zares, zmerom ga bom imel za lopova.«

»Ker ne znaš soditi nepristranski. Toda to ni nič
čudnega. Tak, kateremu gre vse kakor po maslu, si
nikdar ne more predstaviti duševnega stanja banke-
rotnika, naj bi bil tudi filozof — a filozofija se ne
stika z nabavo milijonov...«

Nisem hotel nadaljevati tega razgovora, ker je
moja izprijenost bila celo meni nenavadno zoperna.
Zdelo se mi je, da sem vsejal neko zrno — sicer pre-
minljivo in preveč neznatno, da bi moglo kaliti, toda
oprijel sem se novič neke niti. Samo ena stvar me je
bodrila. Evo v trenutku, ko sem začel govoriti Kro-
mickemu, da je celo on tega mnenja, da ubožan mož
mora pustiti od sebe ženo, sem zapazil na njegovem
licu nekak nemir in prisiljenost. Zapazil sem takisto,
da je pri omembi njegovih milijonov globoko vzdihnil.
Sklepati iz tega, da mu preti pogin, bi bilo še pre¬
zgodaj, toda mogoče mi je bilo dopuščati, da njegove
koristi niso povsem trdne in da se morejo zaobrniti
tako ali drugače.

Sklenil pa sem se tega prepričati. Med tem sem
čutil v sebi razločno dva človeka. Eden je govoril v
duhu Kromickemu : Ako se le nekoliko treseš, pa ti
jaz pomorem k popolnemu propadu — in če bi tudi
jaz imel zgubiti vse premoženje, prekobalim te z enim
mahljajem in takrat bom imel opraviti s potrtim člo¬
vekom, in videli bomo, če na neke vrste pogodb in
pogojev najdeš kak nežnejši izraz nego lopovščino.«


— 416  —

Zdelo pa se mi je tudi obenem, da ta sredstva
niso moja, marveč nekako tuja, in da sem se seznanil
z njimi s čitanjem ali sem jih slišal, in katerih, ko bi
mojega obupnega položaja ne bilo, bi se nikdar ne
bil poprijel, ker so mi zoperna in naravnost nasprotna
moji nravi. Denar še nikdar ni igral vloge v mojem
življenju; niti kot sredstvo, niti kot smoter; smatram
se za nesposobnega, da bi se posluževal podobnega
orožja ; čutim, kako ponižanje je to zame in za An¬
gelico, da uvajam kaj takega v najine odnošaje ; to
mi je povzročalo tako nečuven moralni gnus, da
sem dejal sam sebi: Ali si s to vrsto propadanja res
ne prizaneseš, ali se res moraš napiti iz te posode ?

Glej, kako stopaš čimdalje nižje ; nekdaj bi ti še v
glavo ne prišla podobna sredstva, katera vrhu tega
utegnejo biti še neuspešna, ter ti puste končno le pre¬
ziranje do samega sebe.«

V resnici nekdaj, ko se je pripetilo, da sem slišal
teto govoriti o gmotnih razmerah Kromickega, ko je
izražala svoj dvom nad ugodnim njegovim stanjem,
mi je to povzročalo zmerom zopernost. Slute, da bi
utegnil on želeti kedaj od mene pomoči, ali povabiti
me v družbo pri trgovini, sem premišljeval, kaj bi v
takem slučaju storil — in vsikdar sem sklenil, da
odločno odrečem pomoč in udeležbo — tako daleč
namreč nisem hotel, da bi se v odnošaje med menoj
in Angelico vmešal denar. Spominjam se, da sem v
tem videl neko nežnost lastne narave in dokaz pleme¬
nitosti mojih občutkov. Dandanes pa je prišlo do tega,
da se poprimem tega orožja, kakor bi bil kak bankir
ter bi se vse svoje življenje bojeval z denarjem!

— 417 -

Sedaj neovrgljivo vidim, da so moje misli in moje
ravnanje dokaj slabše od mene — in pogostoma se
povprašujem, na kak način se godi to ? Verjetno, da
radi tega, ker ne morem priti iz blodenj. Ljubim ple¬
menito žensko, moja ljubezen je velika, a vendar se iz
te sestave porajajo krivice in blodnje, v katerih se iz¬
gublja značaj, izgublja se celo plemenitost mojih živcev.

Ko sem nekoč odvrgel v kot moralo, ostalo mi
je še zmerom neka 1 ]'... nekak estetični občutek, s čegar
pomočjo sem razločeval samo zl6. Danes nimam niti
tega, ali bolje, to tiči onemoglo v meni. Ko bi bil vsaj
ugonobil obenem v sebi zavest odurnosti ! Toda ne !
Imam jo zmerom v enaki stopinji, samo da mi je ne¬
hala biti zavora ter mi služi samo za povečanje muk.
Razun ljubezni do Angelice ni v meni prostora za nič
drugega, toda zavest ne potrebuje prostora. Ona se
zagnezdi tako v ljubezen, kakor v sovraštvo in bole¬
zen, kakor se zagnezdi rak v bolnem organizmu.

Kdor še ni bil v mojem podobnem položaju, o
njem ne more imeti niti pojma. Znano mi je bilo res,
da iz ljubavnega zamotanja morejo nastati različne
muke, toda nisem verjel zadostno vanje. Nisem verjel,
da bi bile tako realne in tako hude, da jih ni moči
prenašati. Sedaj šele spoznavam razliko med »vedeti«
in »verjeti«, sedaj razumem, radi česa je francoski
mislitelj dejal: »Vemo, da moramo umreti, toda v to
ne verujemo.«

Dne 12. malega srpana.

Danes imam žile razbite in šum v glavi, kajti pri¬
petil se je slučaj, pri čegar spominu se trese v meni
vsak živec kakor v mrzlici.

27

418  —

Dan je bil lep in večer še lepši ter polna luna.
Sklenili smo napraviti izlet v Hofgastein, samo edina
gospa Celina je hotela ostati doma. Teta, jaz in Kro-
micki smo odšli k vratom na vrt ob vili, odkoder je
Kromicki odšel po voz k Straubingerju, midva s teto
pa sva čakala Angelico, ki se je še mudila v hiši. Ker
j9 le dolgo ni bilo videti, sem stekel po njo ter jo na¬
šel na krivuljastih stopnjicah, ki drže iz prvega nad¬
stropja vile na vrt.

Ker je mesec osvetljeval drugo stran vile, je
tukaj vladala popolna tema, zato je Angelica stopala
zelo počasi. Stopnjice so bile krivuljaste, prav navpične
navzdol. Napočil je trenutek, ko je bila glava v enaki
visokosti Angeličnih nog, in komaj sem jih zagledal,
že sem jih objel z rokami in z največjim spoštova¬
njem pritisnil na nje svoja koprneča usta. Zavedal
sem se, da mi bo treba trpeti za to minuto sreče, toda
nisem mogel in nisem znal se ji odreči. V ostalem,
Bog sam ve, koliko je bilo spoštovanja na mojih ustih,
katerih nisem mogel odtrgati od teh ljubljenih nog, in
za koliko trpljenja mi je bilo to plačilo. Ko bi se An¬
gelica ne bila branila, bi bil postavil njeno nogo na
svojo glavo, v znamenje, da se jim oddam enkrat za
zmerom v službo in sužnost. Toda ona se je umaknila
nakrat navzgor, jaz pa sem stekel v enem hipu na¬
vzdol in začel sem klicati tako, da bi me teta, stoječa
pri durih, mogla slišati :

■sAngelica že gre, že!*

Ni ji ostalo ničesar drugega, nego priti na dan,
kar je mogla storiti brez vsake bojazni, ker sem od-

— 419  —

šel naprej. V tem hipu je tudi dospel Kromicki z vo¬
zom. Angelica pa, pridruživši se nam, je dejala :

»Prišla sem prosit teto odpuščanja : premislila
sem si ter nočem pustiti matere same. Odidite, go¬
spodje, in jaz vas počakam s čajem.«

»Toda Celina se počuti izborno,« odvrne z lahno
nezadovoljnostjo teta ; »ona sama je predlagala ta izlet
poglavitno radi tebe.«

»Da, toda...« je pričela Angelica.

Med tem se Kromicki približa k vozu in, poizve-
■devši, za kaj gre, reče suho :

»Prosim, ne delati ovir...«

Angelica se vsede za teto v voz ter ne odgovori
niti besedice.

Navzlic vsemu ganutju sem obrnil svojo pozor¬
nost tudi na ton Kromickega in na molčečo uboglji¬
vost Angeličino, a obrnil sem jo glavno radi tega, ker
sem že zarano zapazil, da je bilo njegovo občevanje
ž njo še hladnejše nego poprej. Očividno so oni ne¬
poznani mi razlogi nesporazumljenja, ki so že enkrat
vrgli hlad med nju, ponovili se znovič še z večjo
močjo. Toda nisem imel časa misliti na nje; sveži vtisi
teh poljubov, ki sem jih pritiskal na Angeličine noge,
so me vsega prevzeli. Začutil sem obenem razkošje,
radost in bojazen. Z razkošjem sem se lahko spopri-
jaznil, ker sem ga začutil vsikdar, kadarkoli sem se
dotaknil njene roke. Toda odkod se je vzela v meni
radost?... Iz tega, da sem uganil, da se ta neupog¬
ljiva in neomadeževana Angelica ni utegnila povsem
ubraniti pred menoj in da si v tem hipu mora govo¬
riti : »Tudi jaz stojim na strmini ter ne morem zreti

27 *

— 420  —

ljudem naravnost v oči: evo, pred trenutkom se je
nahajal pri mojih nogah človek, ki me ljubi; jaz pa
moram biti nekoliko njegova sokrivka, ker ne grem
k možu in mu ne povem: »karaj ga in vzemi me !«

Znano mi je bilo takisto, da ona tega ne more
storiti, ne da bi razdrla rodbinske odnošaje, in najsi
bi tudi mogla, ne storila bi tega z obzirom na posle¬
dice, kakoršne bi njena pritožba morala izvabiti med
menoj in Kromickim. In neki glas mi je šepetal poti¬
homa : »Kdo ve, koga se ona bolj boji razžaliti?«

Njen položaj je bil v resnici izjemen, jaz pa sem
se okoriščal ž njim z vso zavestjo, brez večjih spod-
tik nego so spodtike vojskovodje, kise ob času vojne
okoristi z neugodnim položajem sovražnika. Vpraše¬
val sem se samo: »Ali bi storil to tudi tedaj, ko bi
vedel, da te Kromicki požene na odgovornost?« Ker
sem si mogel vestno odgovoriti: da! — sem sodil, da
se mi za druge ozire ni treba brigati.

Ne !... Kromicki vzbuja v meni bojazen samo s
tem, da mi more vzeti Angelico in jo odpeljati Bog
ve kam. Pri sami misli na to se me polaščuje obup.

Toda v tem hipu sem se bal v tem vozu pred
vsem drugim Angelice. Kaj bode jutri ? Kako ona to
sprejme? Ali kot predrznost, ali kot pojav spoštova¬
nja in oboževanja? Začutil sem nekaj takega, kar
čuti pes, kateri, povzročivši kaj slabega, se boji, da bo
tepen. Sede Angelici naproti sem si prizadeval v tre¬
nutkih, ko je svetloba lune padala na njeno lice, od¬
čitati to, kar me pričakuje. Zrl sem na njo tako po¬
korno, bil sem tako reven, da sem pomiloval samega
sebe, in zdelo se mi je, da me tudi ona mora pomilo-

421

vati. Toda ona me ni gledala, marveč je pozorno po¬
slušala, ali vsaj kazala, da posluša to, kar je govoril
teti Kromicki, kateri ji je pripovedoval obširno, na
kak način bi dosegel naj večji dobiček, v slučaju, ako
bi Gastein bil njegova last. Teta je kimala z glavo,
on pa je ponavljal neprestano: »ali ni res, kaj ?« Bilo
je očividno, da hoče vliti v njo prepričanje o svoji
duševni spretnosti in da iz vsakega groša zna nare¬
diti desetico.

Pot v Hofgastein je le nekak žleb vrezan v skalo
ter se vije nad propadi v številnih ovinkih. Svetloba
meseca je padala, kakor so ti ovinki nanesli, nepre¬
stano sedaj na naju, pa zopet na gospe. Na Angeliči-
nem licu sem videl samo neko nežno otožnost,
toda že to me je navdajalo s tolažbo, da izraz nje¬
nega lica ni bil surov. Niti enkrat me ni naravnost
pogledala ; krepčal pa sem se z mislijo, da kadar sama
sedi v senci in svetloba pada name, da me takrat
morda ogleduje in pravi sama sebi: »Vendar me nihče
na svetu tako ne ljubi kakor on — a nihče obenem
ni tako nesrečen.« Kajti to je tudi bilo res.

Oba sva molčala. Govoril je neprestano samo
Kromicki; njegove besede so se mešale s šumom reke,
ki je tekla na dnu brezna ter s hitrim škripanjem za¬
vore, katero je voznik vsaki hip vtikal pod kolesa.
Ta škripot je zelo dražil moje živce, toda pomirjala
jih je takoj topla in jasna noč. Rekel sem, da je bila
polna luna ; mesec se je povspel na obnebje in plaval
po prostranstvu, razsvetljuje čope Rocksteinkogla, led-
nike Tischlkara in strma rebra Grankogla. Sneg na
temenih se je lesketal v jasno-zeleni, rudninasti s ve-

_ 422  —

tlobi, in ker so se rebra, ležeča nižje, zlivala s temo
in nočjo v sivkasto gručo, se ti je zdelo, da ona
snežna jasnost visi v ozračju, ter je videti tako lahka,
kakor ne bi pripadala več zemlji. V tem je bil tak
čar in mir ter bilo nekaj tako vtišljivega v teh za¬
spanih gorah, da so mi nehote prišle na misel besede :

»V takih trenutkih, oh! se dvoje src joče,
kar imata si odpustiti — si odpustita,
kar imata pozabiti — pa pozabita...«

A pravzaprav mi je ona imela oprostiti samo to,
da sem poljubil njene noge; ko bi ona bila blagoslov¬
ljen kip ter bi stala v cerkvi, bi tudi ne imela pra¬
vice, se jeziti radi takega dokaza časti. Mislil sem si,
kadar pride do pojasnil, pa ji to povem, ker jo to
mora prepričati.

Pogostoma si mislim, da se mi godi velika kri¬
vica vsled tega, da ona, ne da bi se tega zavedala,
smatra mojo ljubezen za čisto pozemeljski občutek, za
pojav čutnosti. Jaz tudi ne tajim, da je spleten iz raz¬
nih pramov, toda zdi se mi, da Angelica tega ne ra¬
zume, da so v njih niti neverjetno idealne, prav kakor
iz poezije posnete. Večkrat moji počutki nekako zaspe
in ljubim jo zgolj duševno, tako, kakor se človeku
zdi, da ljubi v prvi mladosti.

Večkrat tudi oni drugi človek, kateri sedi v meni
in kateri vse presoja, opravičuje, a pogostoma se tudi
roga, govore mi: »Nisem vedel, da ljubiš kot dijak
in kot romantik!« Toda tako! Nemara je to smešno,
toda ljubim jo na ta način in čutim, da ta ljubezen
ni umetna in da je prav radi tega moja ljubezen

423  —

tako popolna in obenem tem otožnejša, čembolj je
spoznavana in enostransko sojena.

Ali prav sedaj je napočil zame trenutek vspava-
nja počutkov, zato sem dejal v duhu Angelici: »Ali si
morda misliš, da v meni ni nikakih idealnih strun ?
In evo prav v tem hipu te ljubim na način, da se ti
moreš ih celo moraš strinjati s takimi občutki, in škoda
bo, ako jih zapraviš, — ker sama ne bi izgubila ni¬
česar, mene pa bi vendar rešila? Rekel bi sam
sebi: to je moj svet, to je ograja, v kateri mi je do¬
voljeno živeti — in imel bi vsaj nekaj ter si prizade¬
val prenarediti lastno naravo, prestopiti na tvojo vero
ter se je držati za zmerom.«

Zdelo se mi je, da se more in mora strinjati s
tako pogodbo, po kateri bi nastopil med nama in za
naju oba večni mir. Obljubil sem sam sebi, da ji to
povem in predstavim, in ko spoznava, da najini duši
pripadata enkrat za zmerom druga drugi, pa se bova
mogla vsaj mirno ločiti. V meni se je sprebudila ne¬
ovrgljiva nadeja, da se bo ona s takim načrtom stri¬
njala, ker razume, da brez njega postane življenje
naju obeh nemogoče.

Bilo je ob devetih zvečer, ko smo dospeli v Hof-
gastein. V vasi je bilo že mirno: niti enega voza ni
bilo videti pred hoteli ; po hišah je bilo temno. Osvet¬
ljena so bila zgolj okna »gasthauzov«, a pri Megerju
je popevalo nekoliko nikakor ne slabih moških gla¬
sov. Ko smo obstali, sem zapustil kočijo, hote po¬
vprašati pevce, če bi morda ne hoteli zapeti pred ho¬
telom ; toda pokazalo se je, da to niso bili kmetje,
marveč nekaki turisti z Dunaja, katerim nikakor ni

- 434

kazalo ponujati plačilo. Kupil sem dva šopka planink
in drugih planinskih cvetk. Vrnivši se k vozu, sem
dal enega Angelici, drugega pa sem razvezal navi¬
dezno nehote, tako, da so se cvetke razsule pod njene
noge.

»Naj leže ondi,« ji rečem, vide, da jih hoče po¬
birati.

Nato odidem kupit šopek za teto. Približavši se
vozu, sem čul naslednje besede Kromickega :

»Tudi tukaj v Hofgasteinu, ko bi se osnoval do¬
bro drugi zavod, bi bilo mogoče dobiti sto od sto.«

»A ti govoriš vedno eno in isto ?« ga vprašam
mirno.

In nalašč sem ga to vprašal, kajti to je bilo eno
in isto, kakor reči Angelici: »Glej, med tem ko se vse
moje bitje briga le zate, misli on neprestano na de¬
nar; —• primerjaj najine občutke vsporedi naju.«

Zagotovljen sem skoro, da me je razumela.

Na potovanju nazaj sem se nekekrati potrudil
razvezati razgovor, toda ni se mi posrečilo zaplesti vanj
Angelico. Ko smo obstali pri vratih, je Kromicki od¬
šel z gospema navzgor, jaz pa sem obstal, da plačam
voznika. Vrnivši se v sobo nisem našel več Angelice
pri čaju. Teta mi je dejala, da se je počutila nekoliko
utrujeno in da je odšla v postelj. Takoj se me je po¬
lastil velik nemir in jel sem oštevati samega sebe,
češ, da jo jaz mučim. Ničesar ne more biti bolj ugo-
nobljajoče za človeka, ki v resnici ljubi, kakor obču¬
tek, da prinaša zlo ter škoduje ljubljenemu bitju. Pili
smo čaj molče, ker je bila teta zaspana, Kromicki je
bil tudi nemiren, jaz pa sem se mučil čimdalje huje.

— 425 —

»Morala si je,« sem si mislil, »gaati moje ravnanje
zelo k srcu. Ona vzame vse od slabe strani.« čutil
sem, da se me bo jutri ogibala in da smatra sedaj
razdrt oni mir, ki sva ga sklenila med seboj. Ta misel
me je navdala s strahom, in sklenil sem jutri odpoto¬
vati, ali bolje zbežati na Dunaj, prvič radi tega, ker
sem se bal Angelice, drugič za to, ker sem hotel vi¬
deti Hvastovskega, a tretjič sem si mislil — sam Bog
vč s kako grenkobo — da bo vendar bolje rešiti jo
moje osebe ter dati ji vsaj dva dni počitka.

Dne 15. malega srpana.

Cela vrsta dogodkov in naključeb! Ne vem, pri
čem začeti, ker poslednji vtisi so najmočnejši. Nikdar
v življenju še nisem imel tako jasnega dokaza, da
do mene ni ravnodušna, kakor sedaj.

Moram se vendar potruditi, da ohranim red v
pripovedovanju. Zagotovljen sem, da se bo Angelica
strinjala s temi pogoji, katere ji predložim, časih ču¬
tim kar omotico v glavi. Tako si delam silo, da ohra¬
nim red v pisanju in začnem od početka.

Bil sem na Dunaju. Danes zvečer sem se vrnil.
Prinesel sem nekoliko novic, o katerih se še pomeniva
s teto.

Videl sem Hvastovskega in se pomenkoval ž njim.
Kako vrl dečko je to!... Dela kakor vol na kliniki;
sedaj se je lotil pisanja higijene, katero namerava
njegov brat, knjigar, izdajati v obliki malih brošur.
On je član raznih zdravniških in nezdravniških dru-
žeb, katerih delaven ud je, a vrhu tega si zna še do¬
biti dovolj prostega časa za različne vesele in morda

- m  —

celo prevesele epizode v okolišu Karnthnerstrasse. Ne
vem v resnici, kedaj spi ta človek. Pri tem pa je tak,
kakor nekak sejmiščni Herkul. Kaka bujnost življe¬
nja: kar kipi!

Govoril sem ž njim brez vsakih okoliščin o raz¬
logih, ki so me privedli na Dunaj.

»Ne vem, ali vam je znano,« sem mu dejal, »da
jaz in mati imava precej gotovine; ni nama treba špe¬
kulirati, toda bodi si kakor hoče, ko bi jih mogla vlo¬
žiti v nekako podjetje, ki bi neslo dobiček, bi ta pri¬
šel v prid domovini. Dopuščam takisto, da bi gospodu
Kromickemu utegnil napraviti uslugo torej bi to
bila dvojnostranska korist. Odkrito rečeno, za nje¬
govo osebo kot tako se dosti ne zmenimo; ker je pa
postal naš sorodnik, bi mu radi pomagali k povečanju
njegovega premoženja, naravno, za kolikor bi bili za¬
gotovljeni, da pri tem sami ne bomo imeli škode.«

»In hoteli bi vedeti, kako stoji njegova stvar?«

»Očividno. On ima kajpada najboljše nadeje in
ne dvomim, da je odkritosrčen. Tu gre samo za to,
če se morda ne moti. Radi tega, ako vam je brat o
tem kaj pisal, ne zahtevaje, naj to ostane tajno, pa
mi to povejte; drugič pa naprosite ga, gospod, naj mi
nalašč piše in mi predstavi natančno vse stanje rečij.
Teta računa v tem oziru na njegovo naklonjenost do
sebe in na odnošaje, ki vas vežejo ž njo poprej nego
s Kromickim.«

»Prav, to povem bratu,« mi odvrne zdravnik.
»On mi je celo že pisal nekaj o tem, toda kaj, tega
se dobro ne spominjam, ker me to ni dosti brigalo.«

Po teh besedah jame iskati po pisalni mizici
pisma sredi množice drugih. Kmalu ga najde ter čita
kakor sledi:

»Le malo manjka, da si vratu ne zavijem. Žensk
ni tukaj prav nič, a kake čedne ni niti za zdravilo...«

Tu se nasmeje ter reče :

»Ne, to je nekaj drugega. Ta bi se počutil dobro
na Dunaju!...«

In obrnivši list, mi ga da v čitanje, jaz pa sem
našel majhno opombo v naslednjih vrstah :

»Kar se tiče Kromickega — s kamnenim oljem je
dobil zaušnico. Z Eotschildi je vojna nemogoča in on
se je ž njimi sprl. Umaknili smo se, toda z zdatno iz¬
gubo. Vtaknili smo v zalaganje obilico denarja in pri¬
dobili si monopol, iz tega izvirajo milijoni dobička,
pa tudi odgovornost je velika. Vse pa je odvisno od do¬
bre volje. Prizadevamo si delati čim najbolj pošteno ;
torej imamo dobro nadejo. Potrebujemo pa denarja in
denarja, ker nas plačujejo v odločenih obrokih, oni
pa, od katerih jemljemo blago, zahtevajo takoj pla¬
čilo, a vrhu tega dostavljajo pogostoma še slabo blago.
Vse počiva sedaj na moji glavi itd.

»Torej priskočimo mu na pomoč z denarjem,«
rečem, ko neham čitati.

Vračaje se v Gastein sem mnogo mislil o tej za¬
devi in v meni so se odzvali nekaki boljši nagoni. »Kar
bo, to pa bo,« sem si mislil »a med tem namesto ugo-
nobljati Kromickega, ali bi morda ne bilo preprostejše
mu raje pomagati ? Angelica bi vendar znala oceniti
tako ravnanje in moja nesebičnost bi jo morala ganiti
— bodočnost pa naj določi Previdnost.«

/

— 428  - —

Zaglobivši se še globše v to zadevo, sem zapazil,
da v teh boljših mislih moj egoizem igra nekako vlogo.
Evo, videl sem že naprej, da Kromicki, kadar sprejme
denar, odide takoj iz Gasteina ter me reši vseh muk,
kakoršne mi zadaje njegova navzočnost pri Angelici.
Angelica ostane sama vspričo mojih občutkov, s hva¬
ležnostjo v srcu do mene, z gotovo nejevoljo in morda
celo z jezo na Kromickega, bodisi le za to, da je
sprejel mojo pomoč. Zdelo se mi je, da tak položaj
odpira pred menoj novo obzorje. Pred vsem drugim
sem se hotel znebiti Kromickega za vsako ceno.

V vozu sem se zamislil v svoje odnošaje do An¬
gelice tako močno da niti nisem zapazil, kedaj smo
dospeli do Lend-Gasteina. V Lendu sem našel mno¬
žico ranjenih in ubitih ljudij, katere je doletela ne¬
zgoda na stranski progi v Zeli am See. Komaj pa sem
sedel v voz, je tudi ta vtis, ki mi ga je povzročil po¬
gled na rane in kri, preminil brez sledu in znovič
sem mislil zgolj o najinih odnošajih. čutil sem, da on
potrebuje nekako preosnovo, da je treba na vsak na¬
čin kaj storiti, drugače se zgodi kaj hudega z menoj
in z Angelico. Toda kaj je bilo treba storiti? Jasno
sem videl samo eno: da me ona muči in ubija, jaz pa
njo, kajti kadar jaz koprnim po vsem in se ona ne
strinja z nikako rečjo, da se dela po tem med nama
tak razpor, taka drama, da bi bilo bolje za njo, ko
bi skočila v slap Ache, zame pa, ko bi zletel z
vozom in konji vred v propad. A vrhu tega sem do¬
spel do prepričanja, da celo taka ženska, ki se ne
strinja z nikako rečjo, mora vpasti v grozen notranji
razpor, ako se zaljubi vanjo kak tujec. Angelica mi

429  —

nikdar ni dala niti najmanjše pripustitve, jaz pa ven¬
dar sedaj pa sedaj poljubljam njene roke in noge,
mora vendar poslušati izpoved moje ljubezni — ter
mora im3ti celo vrsto tajnostij pred materjo in možem ;
mora se pri tem varovati, paziti in čuvati nad seboj
in nad menoj, ne vedoča nikdar, kam še vtegnem
zaiti. Življenje v takih okoliščinah postaja za naju
oba nemogoče. Treba je to končati.

Končno se mi je zdelo, da sem našel razvozlanje.
»Naj se Angelica«, sem si mislil, »strinja s temi mojimi
občutki in jih prizna, naj mi poreče: »Tvoja sem! S
srcem in dušo pripadam in bom večno pripadala tebi.
Toda s tem se moraš zadovoljiti. Ako se strinjaš s
tem, pa sta najini duši od tega trenutka zaročeni.«

In očividno sem si obetal strinjati se s tem. Pred¬
stavljal sem si, da ji nudim roko in ji pravim : »Vza¬
mem te in ti obljubujem, da ničesar več od tebe ne
poželim — da najini odnošaji bodo in ostanejo čisto
duševni — toda nič manj pa bom smatral te najine
obveznosti za poroko, tebe pa za svojo ženo.«

Ali pa je bil tak načrt mogoč, ali je končal
muke? Kar se mene tiče, je bil sličen veliki omejitvi
želja in nadej, toda stvarjal mi je lastni svet, v kate¬
rem bi Angelica pripadala izključno le meni. Vrhu
tega je opravičeval mojo ljubezen; ali za to mi je bilo
toliko mar, da za to priznanje od strani Angelice sem
bil pripravljen žrtvovati celo zdravje. Vidim v tem
dokaz, kako močno ljubim to žensko, kako z vsemi
močmi svoje duše želim, naj bi na kakoršenkoli način
pripadala meni.

430  —

Tako je! Jaz sem se že tako močno spremenil,
se tako daleč prelevil, da sem bil za to ceno priprav¬
ljen strinjati se z vsemi omejitvami.

Zategadel sem jel z največjim naporom misliti
samo na to, ali se bo Angelica s tem strinjala?

In zdelo se mi je, da se mora strinjati.

In čul sem najpoprej samega sebe, govorečega ji:

»Ako me zares ljubiš, — povej sama — ali morda
ni to vse eno, ali priznaš ustmeno to ali ne ? Kaj more
biti plemenitejšega in svetejšega, nego je taka ljube¬
zen, kakoršno želim od tebe? Jaz sem ti itak že po¬
daril življenje, ker ne morem drugače ; — povprašaj
torej lastno vest, ali mi morda ne smeš priznati vsaj
tega? A vendar je to odnošaj Beatrice do Danteja. S
takimi občutki te smejo ljubiti celo angelji. Bližaš se
mi tako, kakor se more le duša bližati drugi duši,
toda obenem si od mene tako daleč, kakor bi živela
na naj višjem od teh vrhov. Ako ta ljubezen ni poze-
meljska, ako je navadni ljudje ne morejo gojiti, imaš
še tim manj vzroka jo zametovati, kajti strinjajoča
se ž njo, ostaneš bela kakor sneg, rešiš me, kupiš mi
popolni mir in toliko sreče, kolikor je je na svetu doseči
mogoče.«

In čutil sem odkritosrčno, da se nahaja v meni
skladišče za take, prav mistične občutke, verujoča, da
se iz pozemeljske in začasne ličinke izleže nekak večni
metulj, kateri, odtrgan od pogojev zemeljskega ob¬
stanka, bo letal s planeta na planet, dokler se ne
združi z dušo vsebitstva. Sedaj mi je prvič prišlo v
glavo, da jaz in Angelica moreva kot podobi preiti in
najina ljubezen more naju preživeti, ostati ter biti

431

najina neumrljivost. Kdo ve, — sem si mislil — če
morda ni to edina obstoječa oblika neumrljivosti, čutil
sem namreč najrazločnejše, da v mojih občutkih ie
nekaj večnega, odkrižajočega se izpod nestalnosti po¬
javov. Treba je močno ljubiti, da se človek prilagodi
podobnim občutkom in vizijam; treba je tudi biti ne¬
srečen ter morda stati na meji brezuma.

Jaz na meji brezuma bržkone še ne stojim, toda
čimdalje globlje se pogrezam v misticizem in nikdar
se ne čutim bolj srečnega, kakor takrat, kadar se tako
zgubim, tako razpršim, da ne morem najti samega
sebe. Pa tudi razumem, čemu je tako. Moje razdvo-
jenje, moja notranja kritika, mi je zmerom zadošče-
vala za podrtino vseh temeljev življenja, a s tem sa¬
mim za pokvaro te vzgledne sreče, kakoršno mi mo¬
rejo dati ti temelji. V teh krajinah pa, kjer namesto
silogizmov nastopajo občutki in vizije, nimam kaj
početi s svojo kritiko, zato počivam in uživam neiz¬
merno olajšavo.

Tako sem si odpočil, dospevši v Gastein. Videl
sem sebe in Angelico duševno poročena, zadovoljna.
Čutil sem se ponosnega pri misli, da sem vendar znal
dospeti iz tega blodnjaka in da sem našel sredstvo za
srečo. Bil sem gotov, da mi Angelica poda z veseljem
svojo ljubljeno roko na tako skupno potovanje.

Nakrat pa se sprebudim kakor iz snu; zapazil
sem bil namreč, da je moja desna roka povsem krvava.
Pokazalo se je, da so na tem vozu prevažali ranjence,
ki so se ponesrečili na železnici. Ob stenah sedeža
sem našel mnogo krvi, katere voznik ni zapazil in ni
obrisal. Moj misticizem ne sega tako daleč, da bi imel

— 432  — 1

N

verjeti v vmešavanje nadzemeljskih močij v človeška
življenje, zlasti v obliki znamenj, svaril in slutenj.
Toda ako le sam nisem praznoveren, znam vendar iz¬
borno stopiti na poprišče mislij praznovernega človeka,
a potem zapaziti in označiti, kaj je čudnega v danem
slučaju. V tem hipu je bilo čudno to, da je prav v
tej kočiji, v kateri sem začel jaz snovati slike novega
življenja, bržkone preminulo kako življenje, a dru¬
gič, da sem o slogi in miru mislil s krvavimi rokami.
Podobne sestave napolnujejo zmerom vsakega ner¬
voznega človeka z otožnimi — ne predslutnjami —
marveč vtisi — ter morejo metati turobno senco na
ves tek njegovih mislij.

Bržkone bi bile postale turobne tudi moje, ako
bi bil še daleč od Wildbada. Nakrat zagledam na
vožnji po klancu voz, drveč po rebru nenavadno urno
navzdol. »Znovič bi se utegnilo kaj pripetiti — sem si
mislil — zlasti ker je na tej strmi poti treba pri
srečavanju velike previdnosti.« Toda v tem hipu je
voznik onega voza zavrl kolesa z vso močjo tako, da
so konji jeli stopati skoro korakoma... Nakrat pa na
veliko svoje začudenje zagledam v oni kočiji teto in
Angelico, ki sta, zagledavši me, jeli kričati: »Je! je!
Leon! Leon!« V eni minuti sem bil pri njima. Teta
me je objela z obema rokama okrog vratu ter ponav¬
ljala: »Bodi Bog zahvaljen!« pri tem pa je dihala
tako močno kakor bi bila pridirjala iz Wildbkda. An¬
gelica me je prijela za roko ter je ni spustila. Nakrat
se je grozno osupnenje pojavilo na njenem licu in za¬
kričala je :

»Ti si ranjen!«

433  —

Razumel sem, za kaj gre, zato odvrnem takoj:

»Nič. Nisem bil navzoč pri nezgodi. Okrvavil sem
se na vozu, na katerem so prevažali ranjence.«

»Ali res? Ali res?« vpraša teta.

»Prav res.«

»Kateri vlak se je ponesrečil?«

»Oni, ki gre na Zeli am See.«

»O Bog! Bog! V brzojavki pa je stalo, da du¬
najski. Le malo je manjkalo, da nisem umrla. O Bog,
kaka sreča! Hvala Bogu! Hvala Bogu!«

Teta si je jela otirati znoj s čela; Angelica je
bila bleda kakor platno. Spustivši sedaj mojo roko, je
obračala strani lice, da nisem mogel zapaziti trepe¬
tanja ust in solz v nj nih očeh.

»Bile smo same doma« je dejala teta, »kajti Kro-
micki je odšel z Belgijcema v Nassfeld. Med tem
dospe gospodar ter jame praviti o nesreči na želez¬
nici. Vedela sem, da se danes vrneš; pomisli torej, kaj
se je godilo z menoj! Poslala sem gospodarja takoj
po kočijo, poštena Angelica meni hotela pustiti same...
Kake trenutke sva preživeli, toda Bog je ljubezniv, da
je to končalo le s strahom... Ali si videl ranjence?«

Poljubil sem roke Angelici in teti, na kar sem
začel praviti, kaj sem videl v Lend-Gasteinu. Poka¬
zalo se je, da so v brzojavki, ki je dospela v Kur-
haus, stale besede: »V Lend-Gasteinu je vse polno
ranjenih in mrtvih.« Iz tega se je splošno sklepalo,
da se je nesreča pripetila na progi Dunaj-Solnograd.
Pripovedoval sem vse navskriž, zakaj v glavi sem
imel samo eno radostno misel: evo, da Angelica ni

28

— 434

hotela čakati doma, da bi se teta vrnila, marveč se je
odpeljala ž njo meni nasproti. Ali je to storila le radi
tete? Prepričan sem bil, da ne. Videl sem njen nemir
in zbeganost, njen strah, ko je zagledala kri, na moji
roki, njeno jasno, veselja polno lice, ko se je poka¬
zalo, da nisem bil priča nesreče, videl sem, da je bila
še ganjena in da je hotela jokati se od sreče. Brez-
dvomno bi se bila tudi razjokala, ko bi jo bil prijel
za roko in ji dejal, da jo ljubim, in verjetno je, da
bi mi roke ne umaknila. A ko mi je vse to postalo
tako jasno kakor beli dan, se mi je zdelo, da je na¬
počil konec moje muke, da se moje življenje prelomi
od tega trenutka in da sedaj prične novi okoliš ob¬
stanka. Ne skušam niti opisati tega, kar sem čutil,
kakšna radost mi je razdirala prsi. Sedaj pa sedaj
sem uprl vanjo svoj pogled, v katerem sem si priza¬
deval združiti vso svojo ljubezen, in ona se mi je smeh¬
ljala. Zapazil sem, da je bila brez rokavic in pokri¬
vala. Očividno je v osupnenju in naglici na vse po¬
zabila. Ker je pa bilo hladno, sem jo pokril z lastnim
haljakom. Nekoliko se je branila, toda teta je zapo¬
vedala, vzeti ga.

Po naši vrnitvi v vilo me je gospa Celina po¬
zdravljala s takim izlivom čustev in tako prisrčnostjo,
kakor bi v slučaju moje smrti Angelica ne bila edina
dednica premoženja Ploševskih. To so tako plemenite
in vrle ženske, da je treba celo s svečo iskati podob¬
nih. Nikakor pa nisem porok, če morda Kromicki, ko
je po vrnitvi iz Nassfelda izvedel o vsem dogodku,
ni potihoma globoko vzdihnil in si mislil, da bi na

— 435 -

svetu šlo vse po navadnem tiru, ko bi tudi zmanjkalo
na njem Ploševskih.

Dospel je utrujen in nevljuden. Belgijca, katera
je poznal in s katerima se je peljal v Nassfeld, sta
bila kapitalista iz Antwerpna.

Imenoval ju je bedaka radi tega, da se zadovo¬
ljujeta s tremi odstotki od svojih glavnic. Končno mi
je dejal pred odhodom, da jutri mora v važni zadevi
z menoj spregovoriti. Poprej bi me bilo to vznemi¬
rilo, sedaj pa sera si domislil, da bodo to kaki finančni
predlogi. Bil bi ga takoj povabil na ta razgovor, toda
hotel sem ostati sam s svojimi mislimi, s svojo srečo,
s svojo Angelico v srcu in v duši... Stisnil sem ji
roko za lahko noč, kakor človek, kateri ljubi, in ona
mi je enako vneto stisnila roko. Ali si že zares
moja ?

Dne 16. malega srpana.

Zarano, komaj sem se bil oblekel, je stopila teta
v mojo sobo in po pozdravu rekla brez vsakih
okoliščin :

»Vedi, da ob času tvoje nenavzočnosti mijeKro-
micki predlagal, naj stopim ž njim v družbo.«

»A kaj ste mu odgovorili?«

»Odgovorila sem mu brez pomisleka. Rekla sem
mu to-le: Moj dragi, jaz imam po božjem dopuščenju
dovolj, in Leon se bo prišteval po moji smrti k naj¬
bolj premožnim ljudem v tem kraju, čemu se imam
še spuščati v kaka pustolovstva ter skušati Previd¬
nost ? Ako si ti pri svojih podjetjih pridelaš milijone,
pridelaj jih za sebe; ako jih zgubiš, — čemu jih imam
zgubiti s teboj vred? Jaz te vrste zadev ne poznam

28*

— 436  —

ter nisem privajena spuščati se v reči, o katerih ni¬
mam pojma. Ali sem imela prav ?«

»Popolnoma prav.«

»Pravkar sem hotela spregovoriti s teboj in ve¬
seli me, da tudi ti zreš tako na to zadevo. On, vedi,
se je čutil nekoliko užaljenega radi tega, ker sem nje¬
gov posel imenovala pustolovstvo; vsekakor pa mi je
jel predstavljati pričakovanja, kakoršna ima za bo¬
dočnost — in pojasnjeval je vso to historijo obširno.
Ako je vse to resnica, pa res prisluži milijone — in
želim mu, da bi jih prislužil. Toda vprašala sem ga
takoj: ako ti gre tako dobro, čemu ti je potem družba?...
Rekel mi je, da čim več denarja vtakne v to kupčijo,
tem večji bo dobiček, da se ondi vse dela z naporom
in da k dobičku rajše dopusti sorodnike nego tujce.
Zahvalila sem ga za te rodbinske občutke, toda po¬
nudbo sem vdrugič odklonila. Videla sem, da mu je to
zelo zoprno. Jel je tožiti radi tega, da nihče pri nas
ne razume kupčije, in vsi le poženejo to, kar so po¬
dedovali. Rekel mi je brez okoliščin, da je to greh
glede družbe, na kar sem se zopet razjezila. Moj
dragi — sem mu dejala — jaz sem gospodarila kakor
ženska, toda denarja nisem zapravila, marveč premo¬
ženje še pomnožila, toda ako se komu spodobi govo¬
riti o društvenih grehih, ne spodobi se to tebi, ki si
prodal Gluhov. Hotel si slišati resnico; tu jo imaš!
Ko bi ne bil prodal Gluhova, imela bi do tebe več
zaupanja. O tvojih podjetjih jaz ne samo ne vem ni¬
česar, marveč so temne za vse; samo eno reč vidim
jasno, da ko bi bile v resnici tako dobre, kakor pra¬
viš, pa ne bi iskal družabnikov in si ne bi gnal tako

- 437  —

k srcu moje odklonitve. Iščeš, ker ti je to potrebno,
toda pred trenutkom nisi bil z menoj popolnoma od¬
kritosrčen, česar pa nimam rada.«

»Pa kaj je rekel on na to?«

»On mi je odvrnil, da pred vsem drugim ne ra¬
zume, čemu pada nanj odgovornost za prodajo Glu-
hova. Giuhova ni pustil on iz rok, marveč oni, ko so
vsled pomanjkanja razuma, vsled nesposobnosti, lahko-
mišljenosti in zapravljivosti povzročili to prodajo. Ko
se je omožila ž njim Angelica, je imela samo dolgove.
On jo je tega rešil toliko, kolikor bi je nobeden drugi ne
bil rešil, in za to, namesto hvaležnosti, čuje le oštevke
in... čakaj... kako je rekel? s patetično deklamacijo.«

»To ni res,« sem dejal. »Gluhov bi bilo mogoče
rešiti.«

»Prav to sem mu tudi povedala ter dodala še to,
da bi mu bila na Gluhov posodila denar. »Zamogel si
{sem mu dejala) napisati pred prodajo nekoliko besed
Angelici, da bi mi bila to povedala, in Bog vedi, da
bi ne bila ni za trenutek omahovala... Toda to je
tvoj sistem, da naj nihče nečesa ne bi vedel o tem.
Vsi smo verjeli v tvoje milijone in radi tega ti nisem
ponujala pomoči.« On se je začel ironično smejati.
»Angelica — je dejal — je prevelika gospa in preveč
idealno bitje, da bi se imela ponižati do takih ni-
čevnostij, kakor so denarne zadeve ali posredovanje
v koristih svojega moža. Sedaj sem jo že dvakrat
prosil, naj spregovori z vami zastran soudeležbe, toda
obekrati mi je prošnjo odločno odbila. Kar se tiče
Giuhova, je sedaj lahko o tem govoriti, ko je prilož¬
nost za pomoč minila. Sode po odklonitvi, kakoršna

— 438  —

me je zadela danes, imam pravico dvomiti, če bi se
morda tudi z rešitvijo Gluhova ne zgodilo to isto.«

Z velikim zanimanjem sem poslušal tetino pripo¬
vedovanje, ker sedaj mi je postalo jasno nesporazum-
ljenje med Kromickim in Angelico. Teta pa je na¬
daljevala :

»Ko sem to slišala, sem mu dejala,: Vidiš, moj
dragi, kako malo odkritosrčnosti tiči v tebi. Iz po-
četka si mi dejal, da mi samo radi tega ponujaš ude¬
ležbo, ker želiš, naj bi rodbina imela od tega dobiček,
ne pa tujci, a sedaj je jasno, da je le tebi samemu
mar za to.« On, ki mu duhovitosti ne morem zanikati,
mi je odgovoril, da v zadevah te vrste mora biti ko¬
rist dvostranska, in da je povsem naravno, da mu je
tudi mar za to, naj bi razpolagal s čim največjimi
glavnicami, kajti kupčija ima to lastnost, da je tem
krepkejša, za kolikor bolj na široko je razpeljana. V
ostalem — je dodal — jemaje Angelico za ženo brez
dote, sem gojil nadejo, da smem računati na pomoč
rodbine, vsaj v teh slučajih, kadar bo ta pomoč za to
isto rodbino koristna.« Hudoval se je močno, in zlasti
se je razjezil, ko sem mu odvrnila, da Angelice ni do¬
bil brez vsega, ker ji zapišem dosmrtne dohodke.«

»To ste rekli, teta?«

»Da. Rekla sem mu vse, kar mi je ležalo na
srcu. Angelico imam rada, kakor lastno dete — sem
mu rekla — in prav radi tega, da jo preskrbim, ji
zapišem ne glavnico, marveč dohodke. Glavnica (rečem)
bi utegnila propasti v tvojih podjetjih, katera, Bog
ve, kak konec dosežejo, renta pa zagotovi Angelici
vsaj sredstva do konca življenja. Ako (pravim) bosta

439  —

imela otroke, dobe otroci glavnico po Angeličini smrti
— in to je moja glavna pomoč, poleg katere sem še
pripravljena za vsakovrstne manjše usluge.«

»In s tem je končal razgovor.«

»Prav s tem. Videla sem, da je močno razdražen.
Mislim si, da ga je v duhu jezilo tudi to, da Angelici
zapisujem rento, ne pa glavnico, ker iz tega je mogel
spoznati, kako malo zaupam njegovim podjetjem. Od¬
hajajo mi je povedal, da si poišče deležnikov med
tujci, ker si misli, da ne najde med njimi manj naklo¬
njenosti, pričakuje pa takisto, da najde pri njih te¬
meljitejše razumevanje koristij. Potrpežljivo sem pre¬
nesla te njegove zbadljive besede. Včeraj je šel na
izlet z Belgijcema, toda vrnil se je nezadovoljen. Do-
mišljujem si, da ju je hotel zvabiti v družbo, da se
je pa takisto prekanil. Ali veš, Leon, kaj si jaz sedaj
mislim ? To, da njegova stvar stoji slabo, ker tako
vneto išče udeležnikov. In pravim ti, da me ta misel
grize — zakaj, ako je tako, pa nam že previdnost
sama veleva, ne stopati ž njim v zvezo, rodbinska
dolžnost pa nam tudi veleva pomagati mu, bodisi
zgolj iz ozira na Angelico. Prav radi tega sem se ho¬
tela pomeniti s teboj.«

»Njegove zadeve še niso tako obupne, kakor vi,
teta, sodite,« ji odvrnem.

In jel sem ji praviti to, kar sem poizvedel od
zdravnika Hvastovskega. Rekel sem teti, da sem bil
sklepal že iz samega obnašanja Kromickega, da išče
in potrebuje denarja — in nekoliko radi tega sem se
odpeljal na Dunaj. Teto je moja bistrovidnost in po¬
stopanje tako prevzelo, da se je začela, hode po sobi,

— 440  —

razgovarjati sama s seboj in je semtertje zamomljala:
»V vsem je genijalen!...« končno je rekla, da vso
zadevo prepušča meni in da stori vse, kar v tej za¬
devi ukrenem.

Po teh besedah je odšla navzdol, jaz pa sem še
pregledal svoj včerajšnji dnevnik in pol ure pozneje
sem odšel po njenem sledu. Našel sem vso družbo pri
čaju, toda komaj sem pogledal navzočim v lice, sem
zapazil, da se je moralo pripetiti zopet nekaj nena¬
vadnega, kajti Angelica je bila navidezno prestrašena,
gospa Celina čemerna, vrlo tetino lice je bilo zagorelo
od jeze. Le Kromicki je navidezno mirno čital časopis,
toda bil je nevljuden ter pri tem tako shujšan kakor
po bolezni.

»Ali veš,« mi je rekla teta, kažoča na Angelico, »kaj
mi je ta revica razodela?

»Ne vem,« ji odvrnem ter sedem za mizo.

»Nič manj, nič več, nego to, da črez dva tedna,
ako bi Celinino zdravje dopuščalo, odidejo morda v
Odeso, ali pa še dalje.«

Ko bi bilo v tem trenutku treščilo v mizo, ne bilo
bi me to bolj osupnilo in prestrašilo. V prvem hipu je
kar srce umiralo v meni.

Pogledal sem Angelico, ki je vsa zardela, končno
pa sem jel povpraševati: »Kaj ? Kam?  Čemu ?«

»Delajo mi skrbi v Ploševu — razumeš« — je
dejala teta, dražeča Angelico, »nočejo mi biti v nad¬
lego — usmiljene duše! Mislijo si očividno, da mi je
potreba samote in da takrat, kadar bo treba tebi kam
oditi ter ostanem na starost sama sredi štirih sten v

441

Ploševu, da se bom počutila zdravejšo in veselejšo...
Posvetovala sta se vso noč, namesto da bi šla spat.«

Po teh besedah je prišla še v večjo jezo, in obr-
nivši se h Kromickemu, vprašala:

»Ali si ti predsedoval na tem posvetovanju ?«

»Nikakor ne,« odvrne Eromicki, »še pozvan ni¬
sem bil k temu; ker pa dopuščam, da je moja gospa
soproga sklenila odpotovati tudi radi tega, da bi bila
bližje mene, ji moram biti za ta sklep le hvaležen.«

»To je zgolj načrt,« se oglasi Angelica.

Pozabivši na previdnost, sem jo neprestano gle¬
dal, ona pa ni smela dvigniti očij, kar me je tembolj
utrjevalo v prepričanju, da je imela moja oseba po¬
glaviten vpliv na ta sklep. Kar besed mi primanjkuje,
da bi opisal to, kar sem čutil v tem trenutku, in ne¬
kaka smrtna grenkoba mi je zalila srce. Angelici je
bilo dobro znano, da živim le za njo, obstojim le po
njej, vse moje misli pripadajo njej, vsa moja delav¬
nost ima samo njo za svoj cilj, da je ona zame vpra¬
šanje življenja ali smrti — a navzlic temu je z vsem
mirom napravila sklep v odhod. Ako jaz tudi zginem,
ako si razbijem glavo ob zid — na to ni niti pomislila.

Na take reči se ne jemlje ozira. Ona bo mir¬
nejša, nihče se ne bo zvijal v njenih očeh kakor hrošč
na špilji, nihče ne bo poljubljal njenih nog, nihče
vznemirjal njene čednostne vesti — a prav to je vse,
kar je treba. Kako je moči omahovati, ko se pa tak
odličen mir kupi za tako ničevno ceno, kakor je pre¬
rez anje vratu človeku.

Podobne misli so mi nalik roju spreletale po
glavi; čutil sem strup v ustih. »Ti si čednostna in

— 442  —

ostaneš čednostna,« sem dejal v duhu Angelici, »toda
to radi tega, ker nimaš srca. Ko bi se bil pes tako
navezal nate, kakor sem se jaz navezal, še temu bi
kaj pripadalo od tebe. Nisi mi nikdar pripustila niti
najmanjše reči, nikdar mi nisi skazala niti iskre po¬
milovanja, nikdar mi nisi priznala ničesar in odvzela
si mi zmerom vse, kar si mi samo mogla odvzeti. Ko
bi bila mogla, odtegnila bi mi celo priložnost, zreti na
sebe; najsi bi bila popolnoma prepričana, da brez po¬
gleda na njo ugasnejo moje oči za zmerom. Toda sedaj
te končno razumem dobro, sedaj vem, da tvoja ne¬
upogljivost je prav radi tega tako velika, ker je tvoje
srce tako majhno. Ti si suha in mrzla ženska in tvoja
čednost ni nič drugega nego prenapet egoizem, kateri
hoče pred vsem drugim ostati miren ter je radi svo¬
jega miru pripravljen žrtvovati vse.

Med zajutrekom nisem spregovoril niti besedice.
Odšedši nakvišku, sem se prijel za glavo ter jel mi¬
sliti s svojimi ranjenimi in utrujenimi možgani o tem,

kar se je pripetilo. Vendar grenkoba mi ni prešla iz
spomina.

Zenske z malim srcem ostanejo pogostoma ne¬
upogljive radi nekega filisterstva čednosti. Hočejo
imeti pred vsem drugim v redu svoje računske knjige
kakor kak prvi boljši štacunar. One se tako boje lju¬
bezni, kakor se »episier« boji pouličnih vstaj, vojne,
velikih besed, navdušenih glav, drznih nakan in po¬
letov. Pred vsem drugim bodi mir, kajti samo v miru
se razvijajo dobro prave, pozitivne koristi. Kar pre¬
koračuje navadno, razsodno in obenem splošno mero
življenja, to je zloba in zasluži preziranje razsodnih

— 443  —

ljudij. Čednost ima svoje gorovje in propade, ima pa
tudi svoje ravnine. Sedaj sem se bavil z vprašanjem,
neznansko bolestnim, ali morda Angelica ne spada
med tako plitko čednostne ženske, katere hočejo biti
brezpogojno v kupčijskem redu same s seboj, in radi
tega se ne udajo ljubezni, da je to stvar, ki je pre-
rastla mero njihovih src in glav. Ozrl sem se nazaj
v minulost — in iskal v njej dokazov. Kdo ve — sem
dejal sam sebi — če mar ta njen preprosti kodeks, ki
me dela onemoglega in' me gnete, ne sloni prav na
takem temelju? Kajti meni se je večkrat zdelo, da je
to v resnici nekaka izjemna narava, različna od vseh
drugih žensk, nepristopna kakor nekak planinski ščit,
radi tega ker je oropana strmin ter štrli naravnost v
nebo. Toda ta koničasta narava smatra za stvar po¬
polnoma redno, da šlebedri moža teptajo po onem
snegu. Kaj je to ? Kolikorkrat mi podobne misli pri¬
dejo v glavo, čutim, da nisem več daleč od znorelosti,
čutim besnoto, in ko bi mogel z enim mahljajem pre-
kobaliti in potem opljuvati to ogavno obliko življenja,
pa bi prekobalil, poteptal, opljuval in vgreznil v zmeš¬
njavo ves svet ter odpihnil s površja vsa bitja. Vračaje
se z Dunaja, sem zidal nekako nadzemeljsko poslopje,
v katerem sem hotel ljubiti Angelico s tako ljubeznijo,
s kakoršno je Dante ljubil Beatrice; sezidal sem ga
iz trpljenja, v katerem se je moja ljubezen očistila
kakor v ognju, vseh odrek in žrtev, da bi le na ne¬
kak način, naj si bo nadzemeljski, ali preprosto an-
geljski, pripadal njej ter čutil, da ona pripada meni.
In sedaj mi je prišlo v glavo, da se niti ne splača go¬
voriti ji o tem, ker ona tega ne razume, da se ne

_ 444

splača voditi jo na to višavo, ker ji ondi zmanjka
sape. Ona bi se morda v duhu strinjala s tem, da bi
jo ljubil in trpel — ker to zmerom ugaja samoljubju
— toda ona ne privoli v nobeno pogodbo, v nobeno
zvezo, najsi bi bila najbolj duševna; v nobeno pri¬
stojnost do mene, ko bi bila tudi dantejska, ker ona
me ne razume, ker ona razume samo eno pristojnost
in eno pravico — tako, kakoršno daje spalna suknja
moža — in njena duša ni sposobna dvigniti se nad
plitko in revno moževo knjigovodstvo.

Polastila se me je velika in odkritosrčna žalost
radi tega, da se nisem nahajal v onem vlaku, ki se
je prekobalil čez nasip. Ta žalost je izvirala obenem
iz globoke nejevolje nad Angeličino okrutnostjo, ka¬
kor izčrpanju močij, obenem duševnih kakor fizičnih,
presegajočih vsako mero. Smrt se mi je predstavljala
tako, kakor se predstavlja počitek onemu, ki je pri
ljubljenem bolniku prebil nekoliko nočij brez spanja.
Vrhu tega sem si mislil, ko bi me bili pripeljali krva¬
vega v Gastein, da bi se bilo morda v tej ženski ven¬
dar nekaj zganilo. Šlo pa mi je za to, celo v tem tre¬
nutku, bolj nego za vse drugo. Misle na to, sem se
spomnil nakrat te včerajšnje Angelice, ki mi je do¬
spela s teto naproti, spomnil sem se njenega strmenja,
potem njenega veselja, teh očij, v katere so silile
solze, teh razpletenih las, in neizmerna ljubezen, sto¬
krat istinitejša nego vse obsodbe in modrovanje, me
je prevzela vsega. Bilo je to nekako nasilno hipno
gibanje srca, katero se je potem znovič začelo zali¬
vati s strupom dvoma. To vse, kar sem videl včeraj
v kočiji, se je moglo tolmačiti drugače.

- 445  —

Kdo ve, ali je morda moja, ali le tetina oseba
igrala v tem večjo ulogo ? V ostalem, rahločutne žen¬
ske imajo zmerom na razpolago skladišče sočutja celo
do tujcev, kaj šele do sorodnih ljudij, zlasti ako jih
nezgoda zaskoči nepričakovano. Radi česa bi tudi An¬
gelica ne imela osupniti pri novici o moji smrti ter
se razveseliti, ko me je zagledala živega ?

Ko bi se bila mudila namesto nje pri teti gospa
Sniatinska, bila bi se bržkone tudi prestrašila in po¬
tem istotako razveselila ; videl bi jo istotako brez ro¬
kavic, z razmršenimi lasmi ter brez klobuka na glavi.
Zdelo se mi je, da se v tem obziru nimam v čem va¬
rati. Angelici je bilo dobro znano, da njen odhod bo
zame večja in naravnost nevarnejša katastrofa, nego
razbitje glave v vlaku, ali izguba roke ali noge — pa
vendar ni omahovala niti za trenutek, čutil sem iz¬
borno, da je to njen domislek. Hotela je biti bliže so¬
proga — to, kaj se z menoj zgodi, pa se ni vzelo v
poštev.

In znovič sem začutil, da postajam bled od jeze,
nevošljivosti, razburjenosti in da le eden korak me
še loči od znorelosti. »Čakaj, — sem dejal sam sebi,
drže se z rokami za senci — čakaj !... Mogoče, da
odhaja ona radi tega, ker te ljubi in ker čuti, da se
ti dalje ne bo mogla upirati?«*Oh, tako! Tudi take
misli so bile v meni, toda v tem hipu niso našle pri¬
mernih tal ter so preminile, kakor premine ono seme,
ki pade na skalo, ter povzročile le obupno ironijo. V
pravem pomenu besede trgal sem si drobovje. Tako,
— sem si dejal v duhu — to je ljubezen, podobna oni
skrbi, vsled katere izpodmaknejo umirajočemu vzglavje,

— 446  —

da bi manj glasno hropel in se ne mučil tako dolgo.
Jaz se ne bom tudi bolj kratko mučil, za to pa bo
Kromicki lažje odhajal s tolažbo, katero je to idealno
bitje navajeno pričakovati od soproga.«

V tem hipu sem začel Angelico sovražiti. Prvič
v svojem življenju sem začutil, da bi mi bilo ljubo, ko
bi ona v resnici ljubila Kromickega — bila bi mi manj
gnusna! Jeza in sovraštvo sta me pripravljali ob za¬
vest, videl sem jasno samo eno: da ako ne storim ni-
česa, ako se na nikak način ne maščujem nad njo, pa
se zgodi z menoj nekaj groznega. Pod vplivom te mi¬
sli sem planil po koncu, kakor bi se me kdo dotaknil
z razbeljenim železom, in pograbivši klobuk, sem ste¬
kel iskat Kromickega.

Nisem ga našel v hiši niti na vrtu. Odšel sem na
Wandelbahn — potem v čitalnico, tudi ondi ga ni
bilo. Crez trenutek sem ostal na mostu ob slapu, pre¬
mišljuje, kje bi ga mogel najti. Veter je pihal od
strani slapu ter mi metal v obraz oblake vodnega
prahu. To mi je delalo veliko olajšavo in prijetnost.
Snel sem klobuk, in držal nekaj časa glavo v onem
prahu, in kmalu so bili moji lasje mokri. Začutil sem
nekako živaljsko razkošje v tem hladu. Prišel sem k
zavesti. Ostala mi je samo razločna in določna volja,
preprečiti Angeličino nakano. Govoril sem ji: »Vedi,
da ne odideš, ali potem bom ravnal s teboj kot člo¬
vek, ki te je plačal.« Videl sem tudi sedaj jasno sred¬
stva, katera so me mogla privesti k cilju, in ni me
bilo strah, da bi bil doprinesel nekako neumnost, razgo-
varjaje se s Kromickim. Nadvladal sem se v tem ob¬
ziru popolnoma.


— 447  —

Kromickega sem našel čitajočega časopis pred
hotelom Straubingerja. Ko me je zagledal, je spustil
monokel izpred očij in rekel:

»Pravkar sem bil namenjen k tebi.«

»Pojdiva na Kaiserweg.«

In šla sva.

Ne čakaje, da bi Kromicki začel, sem sam prvi
pristopil k stvari.

»Teta mi je pripovedovala — sem dejal — o va¬
jinem včeraj snem razgovoru.«

»Obžalujem, da je prišlo do tega,« odvrne Kro¬
micki.

»Ker oba nista govorila tako mirno, kakor je
treba govoriti o dobičku. Moj dragi, ali dovoliš, da
sem s teboj popolnoma odkritosrčen. Teto je treba
poznati. Ona je najvrlejša ženska na svetu, toda ima
eno slabost, ki je v ostalem povsem razumljiva. Ker
ima v resnici dokaj treznega razuma, rada daje na
znanje, da ga ima — in radi tega na vse, kar se ji
predstavlja, kaj rada gre z nezaupanjem, bodisi ne¬
koliko pretiranim. Iz tega razloga odgovarja obenem
najbolj pogostoma zanikovalno. Stari Hvastovski bi
ti mogel o tem marsikaj povedati. Treba pa je pustiti
ji čas za pomislek — a pred vsem ne razdražiti jo,
kajti takrat postane trdovratna; ti pa nisi znal se
temu izogniti.«

»Toda s čim sem jo mogel razdražiti ?... Ako kdo,
znam vendar jaz govoriti o kupčiji.

»Slabo si pogodil, ko si omenil, da si vzel Ange¬
lico brez dote. Teta je še sedaj huda radi tega.«

— 448  —

»Rekel sem to takrat, ko mi je jela očitati pro¬
dajo Gluhova. V ostalem sem povedal resnico. Gluhov
je bil tako zadolžen, da Angelici ni pripadalo ničesar
več od njega.«

»Po resnici rečeno, čemu si prodal ta nesrečni
Gluhov ?«

»Ker sem mogel s tem ganiti nekoga, od katerega
je vse moje bodoče imetje, vsa moja usoda odvisna.
Kadar se ima izbirati, takrat človek stori to, kar je
storiti primoran — kaj ? Vrhu tega so mi ga tudi do¬
bro plačali.«

»Torej nič za to. Teto so tvoje besede zbodle
tem bolj, ker ona misli na Angelico.«

»Namerava ji zapisati rento.«

»Torej ti povem skrivoma, da nikakor ne. Vem,
da je tebi včeraj tako rekla prav radi tega, ker si jo
razžalil. Hotela ti je dati s tem razumeti, da tvojim
zmožnostim za kupčijo ne zaupa. Toda nikakor ne. Z
menoj je že večkrat govorila o tem, in jaz, kot bodoči
njen dedič, moram to najbolje vedeti.«

Kromicki me pogleda hitro.

»In ti kot bodoči dedič vendarle zgubiš na vtem.«

»Tako,« sem dejal, »toda jaz ne potrošim niti
svojih dohodkov, radi tega morem o tem govoriti tako
hladnokrvno. Tebi, kot trgovcu, se nemara zdi to
čudno. Ako si drugače tega ne moreš pojasniti, pa
dopusti, da sem v tem oziru nekako originalen. Dobijo
se tudi taki na svetu. Torej, pravim ti, da prvič ne
mislim delati teti mej v njeni darežljivosti, drugič pa,
da vem za gotovo, da teta namerava oddediti Ange¬
lico, ne z rento, mareč z gotovino. Naravno je, da bi

— 449  —

moj vpliv zamogel odigrati v tem važno vlogo, toda
povem ti, ako hočeš, mi verjemi, ako ne, pa ne, da
ga raj še uporabim v tvoj prospeh nego v tvojo
škodo.«

Kromicki mi močno stisne roko. Njegove roke se
pri tem zganejo tako, kakor roke lesenega harlekina.
Bil mi je do najvišje stopinje ogaven. Dopuščam ta¬
kisto, da me je smatral bolj za bedaka nego za ču¬
daka ter mi verjel, za kar mi je tudi bilo največ mar.
Sicer pa je tudi imel prav, ko mi je verjel, kajti v tem
hipu je bila ta stvar rešena v mojih mislih, da Ange¬
lica dobi gotovino, ne pa rento.

čutil sem tudi, da je Kroinickega spodbadala ra¬
dovednost vprašati me: koliko? in kedaj ? Spoznal pa
je vendar, da bi bilo to preveč neprilično, in molčal
je kakor bi bil ganjen; jaz pa sem nadaljeval:

»Morate si tudi zapomniti, da s teto mora človek
znati ravnati. Da je ona namenjena podeliti dedščino
Angelici, za to sem ti lahko porok, toda v ostalem,
dokler ti dedščine ne položi na mizo in je ti ne pre¬
vzameš, je še vse odvisno od njene volje in celo od
njene trme. Med tempa, kaj vi vse phčenjate? Včeraj
si jo ti razjezil, danes pa Angelica, in sicer v visoki
stopinji. Kot bodoč dedič bi se imel tega veseliti, ne
pa svariti vas, a vendar vidiš, da to delam. Teti je
bila močno zoperna Angeličina nakana ; obrnila se je
k tebi navidezno jezno, toda v duhu z nadejo, da pre¬
stopiš na njeno stran, med tem pa si ti nekako le po¬
trdil namen teh gospa...

»Moj dragi,« reče Kromicki, zopet mi stisnivši
roko. »Rečem ti odkritosrčno, da ako sem pritrdil, se

29

— 450  -

je to zgodilo nekoliko radi jeze na teto. Pravzaprav
je to kaj nespameten načrt, česar nikdar nisem mo¬
gel prenesti, to je navdušenost, in te imata obe ti
gospe črez glavo. Neprestano se jima zdi, da ne smeta
zlorabiti vašega gostoljubja, da ne moreta večno se¬
deti v Ploševu itd. Imam tega dovolj... Med tem pa
glej, kako stoji stvar.

V Turkestan ju vendar s seboj vzeti ne morem,
kadar pa sem že ondi, pa mi je že vse eno, ali pre¬
biva Angelica v Odesi ali v Varšavi. Kadar se otre¬
sem te daljne kupčije, in — kakor upam — z jako
znatnim imetjem, takrat kajpada tudi uredim primerno
svoje zadeve. To se zgodi najdalje v enem letu. Že
od samega pripusta v kupčiji moram vendar imeti do¬
biček... Naravno, ko bi ne bilo Ploševa, moral bi mi¬
sliti na nekako začasno stanovanje teh gospej, ker pa
njima teta nudi gostoljubje in celo sama želi, naj sta¬
nujeta pri njej, pa bi bilo res bedasto, iskati zavetje
kje drugje. Moja tašča je šele nekoliko tednov zopet
na nogah. Kdo ve, kaj bo še nadalje, toda ko bi bilo
slabo, tedaj bi vse padlo na Angelico, ki pa je mlada
in neizkušena. Jaz sedaj absolutno ne morem biti pri
njima. Jaz že itak sedaj sedim kakor na oglju, in ker
govoriva tako odkritosrčno, pa ti povem, da samo na¬
deja, da potegnem tebe ali teto v družbo, me je držala
tu tako dolgo. Sedaj sem povedal vse, kar sem imel
na srcu, sedaj pa povej ti, ali morem na kak način
računati na vajino dobro voljo ?«

Oddahnil sem si.

Angeličina nakana je bila razdrta.

— 451

Navdala me je radost, prišlo je namreč po mojem.
Vrhu tega, najsi je tudi moja ljubezen do Angelice
bila v tem hipu podobna globoki mržnji — je ta mrž-
nja, ki je postala sedaj izključen temelj življenja, po¬
trebovala takisto kakor tudi ljubezen hrane. Taka
hrana je mogla biti za njo zgolj navzočnost Angelice.
Iz besed Kromickega sem posnel, da z enim mahlja¬
jem lahko dosežem to, kar je bila moja najbolj vroča
želja, to je iznebiti se ga na nedoločen čas. Nisem
vendar pokazal najmanjšega ganutja ; mislil sem nam¬
reč, da bo bolje, ako Kromickemu ne pojde vse tako
lahko izpod rok, in ako se dam nekoliko prositi. V
ta namen mu rečem:

»Ne morem ti naprej ničesar obljubiti. Predvsem
drugim predstavi mi.temeljito stanje svoje kupčije.«

Kromicki je jel- govoriti, in govoril je z neko na¬
glico, dokazujočo, da so razgovori te vrste njegov pri¬
ljubljen predmet. Vsaki hip se je vstavil, prijemal me
za gumb, ali me pritiskal k skalnati steni. Ko je iz¬
rekel nekaj, kar se mu je zdelo močno prepričevalno,
je nasadil z neverjetno naglico monokel in me gledal,
kakor bi iskal vtisov na mojem licu. Vse to v družbi
z njegovim lesenim, nekoliko hreščečim glasom in z
vprašanji: »kaj? kaj?«, katera mi je stavil vsaki hip,
bilo mi je neznosljivo, toda moram ga pohvaliti, da se
ni lagal. Pravil mi je več ali manj to, kar sem čital
v pismu mladega Hvastovskega. Vsa zadeva se je
predstavljala tako-le: v dobavo je bila vtaknjena že
ogromna glavnica, dobiček je mogel biti velik, tem
več, ker je na podlagi pogodb imel Kromicki sam
pravico do nekaterih dobav. Nevarnost kupčije je ti-

29 *

_ 452  -

čala v tem, da so se glavnice, katere je bilo treba
založiti takoj, vračale še le po preteku cele uradne
procedure, torej počasi, a drugič, da je imel Kromicki
opraviti s posamičnimi zalagatelji, ki so si prizadevali,
dajati čim naj slabše blago, vso odgovornost za to pa
je nosil on. Ta poslednja točka ga je izročala na Iju-
bav in neljubav intendance, katera je v ostalem
imela polno pravico, sprejemati samo dobro blago.
Bog ve, kaka nevarnost je mogla radi tega groziti
Kromickemu.

Po njegovem pripovedovanju, ki je trajalo celo
uro, mu odvrnem :

»Moj dragi, spričo tega, kar mi predstavljaš, niti
jaz, niti teta, ne moreva postati tvoja udeležnika...«

Lice Kromickega hipoma porumeni.

»Povej mi, zakaj ne?«

»Zakaj, ako ti, navzlic vsej previdnosti, zagaziš v
pravdo, midva nočeva v njej figurirati.«

»Kdor bi tako mislil, ne bi pričel nobene
trgovine.«

»Midva tudi nimava najmanjšega vzroka, priče¬
njati jo. Ako hočeš, da naj pristopiva v družbo, povej
še, s kako glavnico?«

»Oemu o tem govoriti? Toda ko bi mogla vložiti
vsaj petinsedemdeset tisoč rubljev...«

»Ne, ne vložimo jih, in tudi ne čutimo te dolžno¬
sti. Ker pa si, ali bolje, ker si postal naš sorodnik,
ti hočem pomagati. Kratko rečeno, posodim ti pet¬
insedemdeset tisoč rubljev na preprosto kupčijsko
menico...«

— 453  -

Kromicki obstane ter me jame gledati, pomežikuje
z očmi, kakor človek, ki spi. Toda to je trajalo le za
trenutek. Očividno mu je prišlo v glavo, da bi bilo od
njegove strani kaj nepolitično, ko bi vsled tega poka¬
zal preveliko radost. Kupčijska previdnost, — ki je
bila v ostalem vspričo mene smešna in nepotrebna —
je končno zmagala. Stisnil mi je roko in dejal:

»Hvala ti! Na kake odstotke ?«

»O tem se pomeniva doma. Sedaj se moram
vrniti. Hočem spregovoriti s teto.«

In poslovil sem se takoj. Vračuje se, sem pre¬
mišljeval, če se mar Kromickemu moje ravnanje ne
bo zdelo preveč čudno, in če si mar nečesa ne do¬
misli ? Toda ta strah je bil prazen. Moške zaslepi veči¬
noma ne ljubezen do žensk, marveč samoljubje. Pri
tem pa Kromicki, zroč na naju s svojega trgovinsko-
pozitivnega stališča, smatra mene in teto za dvoje
fantastičnih bitij, ne imajočih niti pojma o trgovini, a
prenasičenih navskriž z nekakimi zastarelimi načeli, v
število katerih pripada tudi občutek rodbinske soli¬
darnosti. To je v tem oziru zares tip povsem različen
od nas — in vsled tega smo ga celo nehote smatrali
za vsiljenca.

Vrnivši se v vilo, naletim v vrtu na Angelico,
kupujočo od domače kmetice krompir. Gredoč mimo,
ji rečem rezko :

»Ne odideš, ker jaz tega nočem.«

Na to grem v svojo sobo.

Pri obedu se je pričel znovič razgovor o odhodu
gospa. Pri tej priložnosti je Kromicki prijel za besedo

- 454  —

ter govoril o tej nakani, skomiguje pri tem z rameni
kakor nad deco, kateri se mora istinito razsoden člo¬
vek zgolj smejati. Ni znal biti pri tem dovolj nežen
niti do žene, niti do gospe Celine, ker njegova narava
sploh nikakor ni nežna. Jaz se nisem niti oglasil kot
človek, katerega vsa ta zadeva le malo briga. Zapazil
sem, da je Angelica izborno razumela, da Kromicki,
kot pozitivist, poje le oni napev, kateri sem mu vsilil.
Videl sem, da se sramuje zanj, in da se čuti globoko
ponižano. Ker sem nosil v srcu mržnjo do nje, mi je
povzročalo to le prijetnost.

Ostal pa sem, kakor pravimo, ranjen. Še doslej
se ne morem pomiriti- in ne morem tega Angelici od¬
pustiti. Ko bi si ne bil izmislil pri vrnitvi z Dunaja
tega načrta, ko bi ne bil doprinesel žrtve iz tolikih svo¬
jih želj, strastij in svojih čustev, iz svoje narave, ne
čutil bi se tako močno prevaranega. Toda prav to je
bilo tako nekako okrutno, da ko sem jo iz ljubezni
do nje hotel temeljito predrugačiti, ko sem stopil na
neko višino, na kateri še nisem bil doslej, samo da bi
bil pri njej, me je ona hotela brezobzirno, brez vsa¬
kega milosrdja, pahniti na samo dno obupa — ter niti
ni vpoštevala, če se mar ne pripeti meni kaj sla¬
bega... Te misli mi zastrupljajo radost, kakpršna iz¬
vira iz tega, da Kromicki odide, ona pa ostane. Bo¬
dočnost prinese nekako razvozljanje, toda jaz sem tako
utrujen, da ga niti ne vidim. Bilo bi — kajpada —
kaj jednostavno, ko bi zbolel na možganih. Do tega
utegne tudi sčasoma priti, ker se po cele dneve mu¬
čim, po noči pa pišem, ko ne morem spati. Pri tem pa

455 —

popušim množico smotk, da se kar omamljam —
skoro vsaki dan sedim do belega dneva.

Dne 30. malega srpana.

Cela dva tedna nisem pisal. Odpeljali smo se na
Dunaj skupno s Kromickim po opravkih, na kar sva
se skupaj vrnila, in on se je mudil še tri dni. Med tem
časom me je tako močno bolela glava, da nisem mogel
pisati. Zdravljenje gospe Celine se je že pred tednom
končalo; mudimo pa se v Gasteinu zgolj radi tega,
ker po ravninah vlada velika vročina. Odhod Kro-
mickega je prinesel veliko olajšavo meni, gospi Celini,
katero on draži do te stopinje, da ga ona nikakor ne
bi prenesla, ko bi ne bil njen zet, pa teti in nemara
tudi Angelici. Angelica- mu ne more odpustiti, da me
je zvabil v svojo kupčijo. On, niti ne domišljuje si,
da med menoj in njegovo ženo more obstati kaj dru¬
gega nego navadni družbeni odnošaji, tega posojila
nikakor ni skrival; ona pa mu je bila protivna iz vse
svoje duše. Ni mogla mu očividno ničesar reči — ne¬
mara vsled bojazni, da ne bi zgubila še ostanek
omame do njega, ko bi jo tudi v tem slučaju pustil
pri teti. Časih si tudi misiim, da tudi ona in gospa
Celina, ne da bi povedali tega druga drugi, nimata
od onega časa, kar je on Gluhov prodal, niti najmanj¬
šega zaupanja do njega in da v globeli svoje duše do¬
puščata, da je slabši nego je v resnici. Po mojem mne¬
nju je to pred vsem drugim duševni »parvenij«, s
suho, leseno naravo, ki ni sposobna obenem za nežne
občutke kakor tudi za subtilne misli. V njem tudi ni
dobiti nobene velikodušnosti; sploh ni to duša niti

- 456

plemenita, niti občutljiva, niti globoka, toda nasprotno
je v splošnem, zakonitem pomenu te besede reden
človek. K temu mu pomaga neki prirojeni pedantizem,
zakaj v njem se pedantizem druži na čudovit način z
denarno nevrozo, katera znovič ni ničesar drugega
nego spakedrana domišljija, ki si je s to smerjo našla
izhodišče.

Splošno vzeto, on mi je tako neizrekljivo sovra¬
žen in ogaven, s svojim monoklom, s poševnimi očmi,
z dolgimi nogami, s pomanjkanjem brk na žoltem
licu, da se kar čudim sam sebi, kako ga še morem
soditi nepristransko. Mislim pa si vendar, da ako on
vsega ne izgubi, ne pridem tudi jaz ob svoj denar.
Toda odkritosrčno zapišem tukaj, da bi mi bilo ljubo,
ko bi zgubil denar, razum, življenje — ter propal
enkrat za zmerom.

Bolan sem. Angelico sem v poslednjih dnevih le
malokedaj videl. Deloma me je glavobol držal v
sobi, deloma pa sem se je nalašč ogibal, hote ji poka¬
zati svojo jezo in razžaljenje. Toda to me ni stalo
malo, ker mojim očem je ona tako potrebna kakor
svetloba. Pisal sem že, da ona pri vsej neupogljivosti
svojega značaja kaže vendar neko plahoto. Tega na¬
ravnost ne prenese, da bi se kdo hudoval na njo ;
boji se tega ter si prizadeva vsakoršno jezo potola¬
žiti. Takrat je tiha, nežna ter zre človeku v oči, kakor
otrok, ki se boji kazni.

Ganilo me je to zmerom do najvišje stopinje, pa
tudi povzročalo mi razkošje, zakaj pital sem se z
omamo, da ko bi le razprostrl roki, pa mi ona pade
v naročje, položi mi glavo na prsi, bodisi le radi tega,

457 —

da me poprosi odpuščanja. Prevar te vrste se ne znam
otresti, in dasi vem, da jih bodočnost razprši, se še
sedaj skriva v globeli mojega srca nadeja, ko končno
drug drugega odprosiva, da se vendar kaj zgodi, da
mi ona da nekatera privoljenja ter mi postane bližja.

Od druge strani pa v tej obojestranski razdružbi
vidim nekako neprostovoljno priznanje, da se Angelica
neprostovoljno strinja s tem, da imam pravico ljubiti
jo. Ako namreč ona priznava razžaljenje, izvirajoče
iz ljubezni, pa mora priznati tudi ljubezen. To so
prava, preminljiva kakor sen, ne imajoča niti krvi
niti telesa — toda jaz se zdravim ž njimi pred popolno
apatijo in od njih živim.

Dne 2. velikega srpana.

Prejel sem znovič pismo od Klare. Ona si bržkone
kaj domišljuje, zakaj v njenih besedah je toliko pomi¬
lovanja, toliko sočutja, kakor bi si domišljevala, kako
slabo mi je. Ne vem in nočem zasledovati, ali me ljubi
kot sestra, ali drugače, toda čutim, da me ima zelo
rada. Odpisal sem ji tako prisrčno, kakor zna zgolj
nesrečen človek, ki piše edini prijazni in sočutni duši.
Klara se odpravlja v Berolin in na začetek zime v
Varšavo. Prigovarja mi, naj dospem vsaj za par dnij
v Berolin. Ne pojdem, ne odtrgam se od svoje nad¬
loge, toda veselilo me bo, videti Klaro v Varšavi.

Z Angelico se razgovarjava zgolj o tekočih rečeh,
da ne obrnem pozornosti starejših gospa na svajo, ki
naju loči. Kadar se nahajava za trenutek sama, mol¬
čiva. Videl sem že nekolikokrat, da hoče nekaj reči,
toda bojazen ji zapre usta — jaz pa ji imam pove¬
dati samo eno besedo: >ljubim«, katera pa je vspričo

— 458 —

tega, kar čutim, tako neprimeren izraz, da ne pove
ničesar. Sedaj namreč tiči žalost v moji ljubezni. Ne¬
prestano me tlači misel, da je njej dal Bog majhno srce
in da v tem leži vsa tajnost njene neupogljivosti. Da¬
nes, ko mislim na vse mirnejše, se mi vriva prepri¬
čanje, da Angelica more ter ima do mene nekake ob¬
čutke, obstoječe iz hvaležnosti, pomilovanja, spominov,
toda to čutilo nima nobene dejanske moči, ni spo¬
sobno si ničesar pridobiti ter niti ne priznava tega,
da obstoji. Ona nima spoštovanja do sebe, smatra se
za nekaj hudega, sramuje se sebe in taji, a v primeri
z mojo nadlogo je tako, kakor gorčičino zrno pri teh
gorah, ki nas obkoljujejo. Od Angelice je mogoče pri¬
čakovati, da stori rajše vse za omejitev, nego kaj za
podžigo občutkov. Jaz se od njega ničesar ne nade¬
jam, ničesar ne pričakujem, in s tem prepričanjem se
počutim tako slabo!

Dne 4. velikega srpana.

Nekaj časa sem gojil na dnu srca nadejo, da An¬
gelica, pod vplivom mržnje do moža, pride nekega
dne k meni ter mi reče: »Ker si me plačal, tu me
imaš!« Nova prevara. Morda bi tako postopalo dokaj
navdušenih žensk, vzgojenih po navodilu francoskih
romanov; ravnala bi tako brezdvomno vsaka, katera
bi gojila v sebi skrito voljo, vreči sev naročje ljubčku,
ter le iskala za to primerne prilike. Ne! Angelica tega
ne stori, in ako mi je mogla priti podobna misel v
glavo, zgodilo se je to zgolj radi tega, ker sem se
tudi jaz hranil s čitanjem teh psevdodram, ki se odi¬
gravajo v dušah žensk, katere imajo pred vsem dru¬
gim neprevarljivo voljo, orositi svoje čednosti z vodo.

- 459  —

Angelico bi moglo potisniti v moje naročje zgolj srce,
ne pa umetna drama, ne fraza, ne napačni patos.
Torej se tudi ni bati, da bi se to zgodilo.

Velika izguba je to za človeka, zaljubiti se isti-
nito in globoko v tujo ženo, najsi bi bila to žena po¬
vsem vsakdanjega in najbolj prepi'ostega človeka —
toda nesreča brez mere je: zaljubiti se v čednostno
žensko. V mojih odnošajih do Angelice je nekaj ta¬
kega, o čemur še nikdar nisem slišal niti čital; nahaja
se nekaka nemogočost izhodišča in konca. Razvozla¬
nje, najsi je že katastrofa, ali ovenčanje želj, je zme¬
rom nekaj — tu pa je mučni blodnjak. Ako namreč
ona ostane taka, kakoršna je, ter jaz ne neham, lju¬
biti jo, pa mi ostane samo muka — nič več. V svojem
obupu vem, da ona vzdrži, in jaz istotako.

Njo, ako ima majhno srce, to ne stane mnogo.
Jaz bi hotel večkrat iz vse svoje duše odvreči ta ja¬
rem, toda ne morem. Večkrat pravim sam sebi, da je
to potrebno; večkrat delam in se trudim na vso moč,
kakor se trudi rešiti se človek, ki bi imel vtoniti; več¬
krat se mi zdi, da sem že do nečesa dospel, ali potem
naj jo zagledam skozi okno, naj jo objamem z očmi,
pa začutim tak pretres srca, da se mi vsa neizmerna
globel moje duše nakrat odkrije, povsem tako, kakor
se po noči odkrijejo ob času nevihte globoki oblaki,
kadar blisk razsvetli temo.

O! kaka muka je to, imeti opraviti z neisprosno
čednostjo, hladno nalik črki postave.

Toda najsi bi Angelica bila tudi povsem brez
srca, vendar bi jo ljubil tako, kakor bi ljubil svoje
edino dete, najsi bi tudi bilo pohabljeno.

— 460  -

Človek ima takrat še več pomilovanja in še
bolj trpi.

Dne 6. velikega srpana.

Kako borna in revna mera je pamet, kadar je
treba ž njo meriti ali reči zelo velike, ali genijalne,
ali grozepolne. Ta razum, ki dobro služi v navadnih
pogojih življenja, postane takrat star bedak, nalik Po¬
loniju. Zdi se mi tudi, da takisto navadna meščanska
etika ne more biti mera za velike strasti. Videti v
tako izključnem, v tako ogromnem čutilu, kakoršnoje
moje, zgolj prestopek takšnih in takšnih rečij —
ter ne videti ničesar več, da je to prvotna snov, da je
to del te moči, ki je višja nego so vsi puhli predpisi,
moči božje, tvorilna, neizmerna, ob katero se opira
vsebitstvo — to je slepota in malenkost svoje vrste...
Gorje ! Angelica utegne zreti tako na mojo ljubezen! Do¬
puščam, da se ji mora večkrat zdeti, da jo mo¬
ram radi tega spoštovati, in jaz, Bog vidi, ne govorim
to radi tega, ker gre tu zame, marveč, sode najobjek-
tivnejše, moram se pogostoma braniti, da je ne pre¬
ziram, in pogostoma ji govorim v duhu : »Imej ti ka¬
kor hočeš drugo mero, zakaj ta te ni vredna !« Spo¬
štoval bi jo in častil stokrat bolj, ko bi znala zreti,
ako ne na najin odnošaj, pa vsaj na ljubezen sploh.

Dne 6. velikega srpana.

Ta Gastein prinaša vendar ljudem zdravje. Danes
sem zapazil, da so Angelico dobro obrili tukajšnji
gorski vetrovi in da je zdrava, kar je tem bolj čudno,
ker je tudi ona imela nemalo skrbij in razžalitev. Njene
žalitve so bile njeno nesporazumljenje z možem ; njen

— 461 —

ponos je trpel pri tem, da je on stopil v denarne od-
nošaje z menoj; pa tudi moja ljubezen donaša v njeno
dušo razpor in kali njeni mir. Navzlic temu njen
nežni obraz razodeva zdravje. Njeno lice ima živejšo
barvo nego jo je imelo pred prihodom semkaj. Spo¬
minjam se, kako je prav vidno ginila v začetku leta
— spominjam se, kako so mi vstajali lasje po koncu
na glavi, ko sem si mislil, da njenemu zdravju in ne¬
mara celo življenju grozi nevarnost. Danes je vsaj ta
bojazen minila. Ko bi bil vedel, da bo v bodočnosti
imela še manj pomilovanja do mene, da bo še manj
jemala v poštev mene in moje občutke, da bo pa za
to zdrava, pa bi bil dejal: naj me ne čisla, naj nima
pomilovanja, samo da je zdrava !« V sklad pravih čutil
spada tudi želja sreče, spada pa tudi skrb in velika
naklonjenost.

Včeraj je oblekla Angelica eno svojih dekliških
kril, ali eno povsem podobno. Zapazil sem to takoj —
in vsa prihodnost mi je stala kakor živa pred očmi.
Bog ve, kaj se je godilo z menoj!...

Dne 7. velikega srpana.

Tetina jeza na Angelico se je shladila že davno.
Ona jo ima tako rada, da ko bi jaz umrl, bi teta še
imela na kaj navezati življenje, samo da bi Angelica
ostala pri njej. Danes je moja poštena teta tarnala,
da se Angelica dolgočasi, da presedava neprestano
doma in da ni poznala tu ničesar drugega nego pot iz
Wildbada v ITofgastein.

»Ko bi mi noge bolje služile,« je dejala, »šla bi
povsod s teboj; toda kdor bi bil dolžan te bližje

— m  —

seznaniti z okolico, to je tvoj mož, ki je letal naokrog
od jutra do večera.«

Angelica je začela zagotavljati, da se počuti do¬
bro doma in da ne potrebuje več gibanja. Ko sem
slišal to, se oglasim z malomarnim glasom:

»Jaz nimam nikdar kaj delati, zato pa hodim
mnogo, torej lahko Angelico povsod spremljam in ji
pokažem, kar je zanimivega vsaj v obližju.

Črez trenutek dodam še malomarnejše :

»Ne vidim v tem nič takega, kar bi ne bilo
splošno v navadi. V toplicah celo navadni znanci ho¬
dijo skupaj na sprehod, a kaj šele sorodniki.«

Angelica ni odgovorila, toda obe starejši gospe
sta mi priznali, da imam prav, zakaj v ostalem je bilo
tudi v resnici tako, kakor sem dejal.

Jutri nameravava iti skupaj v Schreckbriicke.

Dne 8. velikega srpana.

Pogodba je nastala med nama in odslej se ima
pričeti za naju oba novo življenje. Ima sicer drugo
obliko, ne pa take, kakor sem si jo predstavljal, toda
moja bodočnost se mora v njo uteloviti. Odslej bo
vse jasno in določno. Sedaj se ne pripeti nič novega,
ničesar ne morem pričakovati, toda ne bom več kakor
človek brez strehe nad glavo...

Dne 9. velikega srpana.

Včeraj sva bila pred večerom v Schreckbriicke.

Starejši gospi sta nama iz početka delali družbo,
toda takoj za slapovi sta se vsedli na prvo klop,
midva pa sva šla dalje. Zdi se mi, da sva oba razu¬
mela, da mora nastopiti med nama važen razgovor.

— 463  —

Hotel sem takoj pokazati Angelici različne kraje in
naštevati njih imena, toda komaj sem izrekel besedo
Schareck, se mi je zdel razgovor o tem, kar mi je le¬
žalo na srcu, tako čuden, tako neskladen z najinim
razpoložajem, da sem rajše umolknil. Mogla sva go¬
voriti samo o sebi, ali pa molčati. In šla sva dosti
dolgo molče dalje, kar mi je bilo v ostalem potrebno
in koristno. Med tem časom sem se zavedel, kakor
sem znal, premagal ta živčni nemir, kakoršen se po-
laščuje človeka pred važnimi trenutki življenja, in pri¬
zadeval sem si ohraniti hladno kri. Pridobil sem jo za
toliko, da sem sklenil premišljeno govoriti o svoji lju¬
bezni, s takim mirom, tako naravno, kakor o stvari,
ki je že znana, potrjena in priznana. Izkušnje so me
naučile, da v odnošajih z ženskami je mogoče ustva¬
riti poljuben razpoložaj. Nič tako ne upliva na žensko,
kakor glas razgovora in ako mož, snubeč nevesto,
dela to tako, kakor bi se potem imel podreti svet,
torej z ganutjem, osupnelostjo in prepričanjem, da
dela nekaj nezaslišanega, da se tega strahu in tega
prepričanja navzame tudi ženska. V protivnem slučaju
se godi nasprotno; izpoved ljubezni izgubi takrat svoj
veliki značaj, pa tudi prekorači gladko svojo pot ter
vzbuja manjši upor.

V ostalem jaz sem že snubil; treba mi je bilo
samo pobriniti se za to, da se Angelica ne bi upirala
na mojo prvo besedo v ljubezni. V ostalem, ko bi
imelo zmerom biti tako, pa bi ves razgovor postal ne¬
mogoč, a vendar je bilo nama potrebno razgovoriti
se, ker treba je bilo vravnati najine odnošaje. Ker
sem se vsega tega spominjal, sem dejal mirno :

»Ti se nemara niti ne zavedaš tega, Angelica,
kako si me ti ranila s svojo nakano odhoda. Dobro
mi je znano, da razlogi, katere navajaš, so samo na¬
videzni in da sem le jaz vzrok te namere. Samo na
eno stvar si pozabila, namreč, kaj se zgodi z menoj
brez tebe. Tega povsem nisi vzela v poštev. Ali mar
veš, da bi me tvoj odhod ne bil toliko zbodel, kakor
prav ta misel, da nikdar in v ničemur ne računaš z
menoj. Nemara porečeš, da si hotela to storiti v moj
blagor, radi tega, da me ozdraviš. Ne ! daj mi mir!
Ne zdravi me na ta način, ker mi tako zdravilo more
prinesti več zlega nego si misliš.«

Angeličino lice se nakrat pokrije s pegami. Oči-
vidno so jo moje besede zbodle do živega. Ne vem,
kaj bi mi bila hipoma odgovorila, ko bi se ne bil pri¬
petil slučaj, ki je prav v tem hipu raztrgal za¬
grinjalo njenih mislij. Evo, ob potu se je dvignil eden
takih kretinov, kakoršnih je polno v okolici Gasteina,
z veliko glavo, s krofom na vratu in z živalskim po¬
gledom — ter migaje s prsti jel prositi miloščine.
Skočil je z visoke trave tako nepričakovano, da je
Angelica prestrašena zakričala. Predno se je zavedla
in našla denar, katerega jaz nisem imel pri sebi, je
preteklo nekoliko minut. Med tem časom je vtis mojih
besed za toliko oslabel v njej, da ko sva končno odšla
dalje, mi je odvrnila črez trenutek molčanja z žalostjo,
toda ob enem tudi sladko:

»Ti pogostoma nisi bil pravičen do mene, toda
nikdar bolj nego sedaj. Ti si misliš, da mi je vse to
lahko in da mi nedostaja srca, toda meni se ne godi
bolje nego tebi..«

— 465  —

Tu ji je zmanjkalo glasu, meni pa so vse žile jele
vtripati. Zdelo se mi je, da še en napor od moje
strani, na kar privabim iz njenih ust odkritosrčno iz¬
poved ljubezni.

»Pri vsem, kar ti je drago,« ji odvrnem, »povej
mi, kaj misliš s tem?«

»Mislim, da mi dovoliš, ker sem nesrečna, da
smem ostati vsaj poštena. Moj dragi Leon, prosim te,
imej usmiljenje z menoj ! Jaz sem pripravljena vse
žrtvovati, razun poštenja. Ne hoti, da bi ti oddala to
poslednjo rešilno desko; ker tega ni mogoče, tega ni
dovoljeno žrtvovati! Moj Leon, Moj Leon!...«

In sklenivši roke, me je zrla tresoča se kakor
list, s prošnjo in solzami, ki so se ji nabirale v očeh.
Ne vem,.., ko bi jo bil v tem hipu objel z rokami, ne¬
mara bi potem umrla od sramote in bede, toda ver¬
jetno je, da ne bi našla v sebi moči za odpor...

Toda jaz sem postopal tako, kakor človek, kateri
ljubi nad vse — to je pozabil sem nase in videl samo
njo. In vrgel sem ji v tem hipu pod noge svoja čustva,
svojo strast, svoj egoizem.

Kaj je značilo vse to vspričo nje? Ljubljena žen¬
ska, ki se brani o solzami, katere ne teko na videz,
marveč iz globeli prave bolesti, je nepremagljiva.
Prijel sem jo za obe roki in, poljubivši jo s častjo in
s ponosom, sem dejal:

»Vse bode, kakor ti hočeš, to ti prisegam pri tej
ljubezni, kakoršno gojim do tebe!«

Nekaj časa nisva mogla govoriti. Ako imam pri¬
znati vso resnico, priznam, da sem bil v tem hipu

30

— 466  —

boljši in plemenitejši nego kedaj poprej. Bil sem člo¬
vek, kateri, prebivši krizo v težki bolezni, čuti veliko
slabost, a obenem tudi radostno vrnitev v življenje,
črez trenutek sem jel govoriti in govoril sem mirno
in nežno, ne tako kot ljubček, ali kot najbližji prija¬
telj, kateri ima pred vsem drugim obzir na srečo dra¬
gega bitja.

»Nočeš kreniti na kriva pota,« sem dejal, »tudi
jaz si ne bom prizadeval, odpeljati te s tvoje poti. Ti
si me izpremenila in vse te muke, ki so me doletele,
so me povsem prerodile. Po tebi sem razumel, da je
nekaj drugega poželeti in spet kaj drugega ljubiti.
Nisem ti obljubil, da te neham ljubiti, ker tega ne
morem, in lagal bi takisto tebi kakor sebi, ko bi ti
to obljuboval. V tebi počiva moje življenje. Ne govo¬
rim ti to kot človek, ki zna zreti v sebe in kateri do¬
bro ve, kaj je prevara in kaj resnica. Toda ljubil te
bom tako, kakor bi bila že umrla in kakor bi ljubil
tvojo dušo. Ali se strinjaš s tem, moja Angelica?

To je sicer ljubezen jako otožna, toda angelska. Tako
ljubezen že smeš sprejeti in mi jo vračati. Jaz ti jo v
tem hipu obljubujem, in ta prisega je zame prav tako
sveta, kakor bi jo govoril pred oltarjem. Nikdar se
ne oženim s kako drugo žensko, živel bom samo zate,
in moja duša bode tvoja. Pa tudi ti me ljubi tako,
kakor bi bil že umrl. Za nič več te ne prosim, toda
tega mi ne odteguj, ker to ni greh. Ako dvomiš, pa
povprašaj pri spovedi. Saj si čitala Danteja? Spomni
se, da je bil oženjen, a vendar je ljubil Beatrico s
tako ljubeznijo, kakoršno si želim jaz od tebe ; pri-
poznaval je ta občutek glasno, a vendar smatra cer-

— 467  —

kev njegovo pesem skoro za sveto. Ako gojiš v duši
do mene take občutke, pa mi podaj svojo roko, in od¬
slej naj bo med nama večni mir in večna sloga.«

Angelica mi poda čez trenutek molčanja roko.

»Jaz sem tako prijaznost,« je dejala, »gojila že
davno do tebe in obljubujem ti jo iz vse duše in iz
vsega srca.«

Mene, odkritosrčno rečeno, je zabolel ta izraz :
prijaznost. Zame je bil premalenkosten, in zdelo se
mi je, da je premajhen tudi v tem hipu. Vendar pa
sem molčal. Izraz : »ljubezen«, sem si mislil, ji povz¬
roča strah, mora se ga privaditi, ker pa je pomen
eden in isti, ali se splača, da bi radi imena razdiral
to slogo in to srečo, kakoršno sva končno izvlekla iz
celih skladov nesporazumljenj, grenkobe, muk in nad¬
log ? Oba sva že tako utrujena in tako potrebna po¬
čitka, da se splača marsikaj žrtvovati zanj.«

Bila je to v ostalem senca, ki se je razpršila v
svetlobi te misli, da to ljubljeno bitje pripada meni in
da je to po duhu moja zvesta in ljubljena žena. Bil
bi dal ne vem kaj za to, ko bi bil mogel na razločno
vprašanje: »Ali si moja?« zaslišati njen pritrjevalen
odgovor. In vprašal bi jo stokrat na dan in nikdar
bi ne bilo dovolj odgovorov, — toda v tem hipu sem
se bal prestrašiti jo. Jaz, ki morem vse razumeti, bi
morda ne imel razumeti tega, da se nahajajo besede-
katere, dasi izražajo obstoječo istinitost, vendar le s
težavo prehajajo ženski preko ust, zlasti še taki žen¬
ski, kakor je Angelica. Saj je vse to, kar je govo¬
rila, bilo priznanje, da me ljubi, saj se je strinjala s

30 *

— 468  —

tem, naj najini duši pripadata druga drugi — česa
sem si mogel želeti še več?

Dospevši do Schreckbriicke, sva se vrnila domu.
Potoma sva se ozirala naokrog po novem najinem sta¬
lišču tako, kakor si ogledujejo ljudje novo hišo, in
skušala sva se mu prilagoditi. To je naju stalo
precej napora, ki je vezal nekoliko najino svobodo.
Toda mene je tudi to veselilo, ker se mi je zdelo, da
je temu tako, kakor je prve ure po poroki, ko novo-
poročenca sicer čutita, da sta na veke zvezana drug
z drugim, vsekako pa še nista seznanjena med seboj.
Govorila pa sva mnogo vendar o naju obema. Po¬
jasnjeval sem ji vso čistost in svetost takega sta¬
lišča, kakoršno bi imelo biti najino. Prizadeval sem si
navdahniti jo z zaupanjem in z mirom. Ona me je
tudi poslušala z licem vedrim in jasnim, obračaje vsaki
hip k meni svoje zale oči. Lepo vreme se je kaj do¬
bro strinjalo z razpoloženjem najinih duš. Solnce je
že zašlo. Gore so se pokrile z navadnim svojim ve¬
černim bagrom, čegar blesk se je odbijal na njenem
licu.

Podal sem ji roko, katero je sprejela, in šla sva
skupaj.

Nakrat sem zapazil, da se ona obotavlja iti tako,
kakor bi se česa bala — in da je pri tem obledela
kakor platno. To je trajalo le trenutek, toda bilo je
tako očividno, da sem se močno prestrašil za njo in
jel izpraševati, kaj ji je?

Iz početka mi ni hotela ničesar povedati; ker pa
sem le jel močno siliti vanjo, mi je priznala, da ji je
oni nesrečni kretin prišel na misel in da je črez tre-

— 469 —

nutek bila gotova, da se znovič prikaže nepričako¬
vano.

»Sama ne vem radi česa,« je dejala, »toda na¬
pravil je name grozen vtis in sram me je priznati,
da imam tako slabe živce. Ne morem ga pozabiti in
za nič na svetu bi ga ne hotela znovič videti.

Pomiril sem jo, češ, da ji pri meni ne grozi ne¬
varnost. Ona je že zrla nekaj časa nemirno okrog
sebe, kmalu pa je vendar najin razgovor zatrl v njej
ta nadležni vtis. Mračilo se je že, ko sva dospela k
slapu, toda večer je bil izjemno topel. Na trgu pred
Straubingerjem je množica ljudij poslušala neke po¬
potne pljunkarice. Ne vem radi česa, ta globoki gor¬
ski jarek je delal name tak vtis sličen Italiji. Spom¬
nil sem se, kako sem nekoč, hode zvečer po Pincio v
Rimu, si mislil, kako bi bil srečen, ko bi bil imel po¬
leg sebe Angelico. Sedaj sem čutil njeno roko, oprto
ob mojo ramo, in še bolj sem čutil njeno dušo poleg
svoje.

V slogi, polni tolažbe in sladkosti, smo šli domov.

Dne 10. velikega srpana.

Danes sem premišljeval ves dan besede, ki mi jih
je povedala Angelica pri Schreckbriicke. V srce mi je
segel posebno klic, ki se ji je izvil iz ust: »Ti ne veš,
kako sem jaz nesrečna!« Koliko je bilo v tem
bolesti in pritožbe, kakšno neprostovoljno priznanje,
da ona ne ljubi moža, da ga ne more ljubiti in da
njeno srce navzlic vsem naporom volje pripada meni.
Ako je temu tako, pa je bila ona enako nesrečna ka¬
kor jaz. Pravim: »bila«, zakaj danes že ni več. Danes

— 470

more reči sama sebi: »Ohranim mu zvestobo, ostanem
zmerom poštena« — ostalo pa prepustimo vse božji
volji.

Dne 11. velikega srpana.

Prišlo mi je v glavo, da jaz nimam pravice za¬
htevati in pričakovati od nje, naj bi mi žrtvovala vse.
To ni res, da se za ljubezen žrtvuje vse. Ko bi imel
na primer jaz nekak prepir s Kromickim in ko bi mi
ona v imenu najine ljubezni zapovedala, poklekniti
pred njim in ga prositi odpuščanja, ne bi storil tega
za noben denar. To je kaj nespametno in fantastično
dopuščanje, a vendar mi že pri samem pomisleku na
to kri sili v glavo. Ne, Angelica, ti imaš prav, da se
nahajajo reči, katere radi ljubezni in za ljubezen ni
moči žrtvovati.

Dne 12. velikega -srpana.

Danes rano smo bili na Windischgraetzhoehe.
Pešpot traja tje tri četrt ure, torej sem oskrbel
Angelici konja, katerega sem peljal za uzdo. Korakajo
sem imel oprto eno roko ob konjski vrat, pri čemur
sem se dotikal njenega krila. Pri zasedanju se je za
hip oprla name, in takoj se je oglasil v meni nekdanji
človek. Ko bi ga hotel v sebi zamoriti, moral bi ugo¬
nobiti lastno telo in ostati samo duh. Zavezal sem se
držati svoje občutke na uzdi — in držim jih, toda
nisem se zavezal, ne imeti jih, prav tako, kakor bi se
ne mogel zavezati, da ne bom več dihal. Ko bi me
dotika Angeličine roke ne pretresla močneje nego do¬
tika kosa lesa, bi bilo to znamenje, da je več ne lju¬
bim, in tedaj bi vse dolžnosti bile nepotrebne. Govore
Angelici, da sem se pod njenim vplivom prerodil, ni-

— 471  -

sem hotel lagati, toda nisem še očrtal temeljito tega,
kar se je godilo z menoj. Res, jaz sem se zgolj pre¬
magal. Odrekel sem se popolne sreče, da dosežem od
nje vsaj polovico. Rajše sem hotel imeti Angelico na
ta način, nego biti povsem brez nje, in mislim si, da
slednji, ki ve, kaj je to, ljubiti žensko, me bo lahko
razumel. Ako so strasti, kakor pravijo pesniki, psi,
pa sem jaz te pse povezal in hočem jih moriti z gla¬
dom, nikakor pa nisem zmožen zabraniti jim, da ne bi
trgali vrvi in ne tulili.

Dobro vem, kaj sem obljubil, in tudi ostanem
mož-beseda, kar v ostalem moram. Vspričo Angeličine
odločnosti ni več prostora za mojo dobro ali slabo
voljo. Za zavoro mi zadoščuje celo bojazen, da se mi
ne bi odvzelo to, kar mi je priznano. Rajše pretiravam
sedaj v previdnosti, da ne splašim tega ptiča, kate¬
remu je ime po mojem pojmu: duševna ljubezen, po
njenem pa: prijaznost. Spominjam se tega njenega
izraza, zakaj bil je majhen zbodljaj, kateri, iz početka
neznaten, začenja se pozneje gnojiti. Iz početka se mi je
ta izraz zdel premajhen, sedaj pa se mi zdi preveč
oprezen in prepoln pridržajev. Kako čudno znamenje
človeške narave je ta strah pred nazivanjem nekake
reči po imenu. Jaz sem vendar jasno povedal Ange¬
lici, za kaj jo prosim, in ona je razumela takisto
jasno, a vendar je imenovala to čustvo prijaznost, ka¬
kor bi se hotela v danem slučaju zakovariti pred seboj
in pred Bogom.

Na drugi strani pa je tudi res, da tako, od zem¬
lje odtrgano čutilo, je mogoče krstiti kakor je to komu
drago. Pa je tudi mnogo grenkobe in otožnosti v tej

— 472  —

misli. Ta pozornost, ki je lastna ženskam zelo čistim,
izvira brezdvomno iz njih velike sramežljivosti, toda
ne dopušča jim biti velikodušnimi. Zamogel bi priti k
Angelici ter ji reči: »Naj si je, kakor hoče, jaz sem
se odrekel radi tebe polovici svojega bitja, a ti me
za to nagrajaš z izrazi: ali je to prilično?« In v duhu
ji govorim to z veliko žalostjo. Saj ljubezni si je te¬
žavno misliti brez velikodušnosti, brez kake doprine-
šene žrtve.

Danes sva se na Windischgraetzhoehe razgovar-
jala kakor dvoje bližnjih bitij, prijazno in ljubeče se,
toda v ostalem se morejo tako razgovarjati ljubeči se
sorodniki. Ko bi bila šla na tak izlet pred najinim
dogovorom pri Schreckbriicke, bi bil poskusil polju-
bovati njene roke, noge, bil bi se brezdvomno potru¬
dil, objeti jo za trenutek z rokami — danes pa sem
šel mirno, zroč ji v oči, kakor človek, ki se boji naj¬
manjšega naježenja obrvi. Kar je še več, nisem go¬
voril prav ničesar, niti o tej naši duševni ljubezni.
Deloma sem se krotil nalašč, misle si, da si s tem pri¬
dobim njeno zaupanje in ljubezen. S tem molčanjem
sem ji hotel reči: »Ne prekaniš se glede mene : rajši
si dovoljujem manj, nego mi je dovoljeno — kakor bi
imel prelomiti najin dogovor.«

Človek se vendar čuti nekoliko oškodovanega,
kadar se njegova žrtev enako rado in urno sprejme,
kakor jo prinaša. Nehote se govori takrat v duši ljub¬
ljenega bitja: »Sedaj se vendar ne daš prekositi.«

Tudi jaz sem govoril to — toda zamžn.

Kaj sledi iz tega? Evo, gotova prevara zžme.
Mislil sem si, ko nastane podobna pogodba med nama,

— 473 —

pa bom v njenem okolišu prost kakor ptič, da bom
ponavljal besedo: »ljubim te« od jutra do večera in
jo slišal od jutra do večera, da mi bodo takrat po¬
plačane vse muke, za yes ta čas trpljenja, da bom
kralj v tem svojem kraljestvu; med tem pa se vse
sklada nekako tako, da moje obzorje postaja tesnejše
in v duši nastane dvom, osredotočen v vprašanju:
kaj si si pridobil ?

Toda prizadevam si odstraniti ga. Ne! nekaj sem -
vendar pridobil. Pridobil sem si to, da sem gledal
njeno srečno in plamteče lice, pridobil si njen nasmeh,
pridobil to, da se njene oči drzno zaglabljajo v moje
poglede. Ako mi je doslej še tesno in neprilično v tej
novi hiši, se godi to, ker še ne znam v njej bivati.

V ostalem sem bil nekdaj brez strehe nad glavo
— in ako ne vidim jasno, kaj sem pridobil, vem iz¬
borno, da ničesar nisem mogel izgubiti. Tega ne po¬
zabim nikdar.

Dne 14. velikega srpana.

Teta je jela govoriti o vrnitvi, čimdalje bolj se
dolgočasi brez Ploševa. Vprašal sem Angelico, če se
rada vrne. Odgovorila mi je, da rada — torej se tudi
meni že mudi. Nekdaj sem navezoval nekake čudne
in nepojasnive nadeje na premembo kraja. Sedaj se
ničesar več ne nadejam, toda v tem Ploševu je toliko
prijetnih spominov, da ga z radostjo vidim.

Dne 16. velikega srpana.

Dnevi mi jamejo minevati kaj jednostavno. Pre¬
mišljujem in počivam. Moje premišljevanje je pogo-
stoma otožno, časih ni prosto grenkote, toda moja

— 474  —

duša je že tako utrujena, da mi močno ugaja ta po¬
čitek. Radi njega tudi poglavitno čutim: za koliko
mi je sedaj bolje nego mi je bilo poprej. Sedaj pre¬
bivava z Angelico več časa skupaj ; čitava in se raz-
govarjava o tem, kar sva čitala. Vse, kar govorim, je
zgolj očrt najine ljubezni, njen razvoj, vse se tiče nje,
toda čudna stvar, da zapažam, da prav nikdar ne go¬
vorim naravnost o njej, kakor bi ta ženski strah, ime-
.novati stvar po imenu, se polastil tudi mene. Sam ne
vem, čemu je tako, toda v resnici je tako. In žali me
to, časih celo močno žali — toda obenem me veseli,
ker vidim, da je Angelica s tem zadovoljna in — kar
je še več — čutim, da me za to ljubi. Hote vstvariti
med nama čim najtesnejšo duševno zvezo, sem jel ž
njo govoriti o sebi ; mislil sem si, da po najinem do¬
govoru ne smem imeti ničesar skritega pred njo. Za¬
molčal sem pred njo zgolj take reči, katere bi mogle
žaliti nežnost občutkov in čistost njenih mislij, na¬
sprotno pa sem poskušal uvesti jo v to mojo notranjo
dramo, ki izvira iz skepticizma in iz pomanjkanja vsa-
koršne životne podpore. Povedal sem ji odkritosrčno,
da nimam na svetu ničesar razun njene duše. Pri tem
sem ji pravil, kaj se je godilo z menoj po tem, ko se
je omožila, kake premembe in potrese je doživel moi
duh in moje srce od časa vrnitve v Plošev, a pripo¬
vedoval sem ji tem rajše, ker je to bila navidezno
cela vrsta izpovedi ljubezni, ker je vse to značilo:
ljubil sem te in ljubim te zmerom nad vse. Njo je
omamila ta navideznost zaupljivosti, in poslušala je
to, kakor bi ne bil govor o njej — z ganutjem, so¬
čutjem in morda z nezavestnim razkošjem. Videl sem,

475  —

kako so se ji oči večkrat napolnile s solzami, kako so
ji prsi kipele, kako je vse njeno duševno bitje šlo z
razprostrtimi rokami proti meni, kakor bi mi hotelo «
reči: »Pojdi, ker tudi ti zaslužiš nekoliko sreče!« Ko
sem to videl, sem ji govoril z očmi: »Jaz že ničesar
več ne zahtevam in prepuščam vse tvoji prijaznosti.«

Zaupal sem ji te skrivnosti tudi radi tega, da
spravim med naju ta običaj, da vcepim v Angelico
prepričanje, da v najinem položaju mora biti tako.
Hotel sem jo nekako prisiliti, naj bi mi poplačala z
vzajemno zaupljivostjo ter mi takisto povedala, kaj se
je godilo ves ta čas v njeni glavi in srcu. Vendar to
se mi ni posrečilo. Poskušal sem vprašati, toda besede
so ji s tako težavo šle preko ust, da je bila njena prisi-
ljenost očividna, da sem to rajše opustil. Ona, hote
biti povsem odkritosrčna, bi morala povedati, kar je
čutila do mene, in kak je bil njen odnošaj do moža.

Jaz sem prav hotel privesti jo k temu, — toda v to
ni privolila prvič njena sramežljivost, drugič čutilo lo¬
jalnosti glede Kromickega.

Razumem to stvar izborno, ali vendar se ne morem
ubraniti velike zopernosti : moj pesimizem mi namreč
pravi: »Le izjemno nosiš ti v teh odnošajih vse stro¬
ške ; ti ji daješ vse v zameno, pa za to ne dobiš ni¬
česar ; mamiš se, češ, da je njena duša tvoja, med
tem pa je celo ta duša ostala zate zaprta — kaj torej
imaš pravzaprav ?«

Priznavam istinitost tega glasu — ter računam
samo še na bodočnost.

— 476 -

Dne 17. velikega srpana.

Pogostoma mi silijo sedaj v spomin besede Mi-
ckiewicza : »In začutil sem, gorje ! le pol odrešenja.«
Toda ko bi celo v tem pol-odrešenju ne videl teh šte¬
vilnih nedostatkov, katere vidim, vendar še ne bi
dospel do popolnega miru. To bi bilo mogoče samo v
tem slučaju, ko ne bi poželel ničesar več, to je, ko bi
nehal ljubiti. Čimdalje pogosteje prihajajo nžme tre¬
nutki nezadovoljnosti, v katerih pravim sam sebi, da
se nahajam zopet v novi blodnji. Res je, da sem do¬
segel olajšavo v tej muki, katere že nisem mogel več
prenašati. Toda olajšava v bolečini še ni odstranitev.
Kadar žejen Arab v puščavi jemlje v usta kamenčke
namesto vode, si s tem ne ugasi žeje, marveč se
zgolj prevara. Vprašanje je, če morda jaz ne varam
sebe ? Znovič tičita v meni dva človeka: gledalec in
igralec, in znovič začenja prvi drugega kritiko vati ter
pogostoma šale zbijati ž njim. Ta Ploševski, skeptik,
ta Ploševski, ki nima popolne in neomahljive vere v
bistvo duše, ali je zaljubljen samo v dušo, se mi dozdeva
v resnici smešen. Kaj je ta najin odnošaj ? časih vi¬
dim v njen zgolj umetni plod moje bolehave vneme.
Sedaj šele sem v resnici tak, kakor oni ptič, ki vleče
eno perutnico po tleh. Obsodil sem na kap polovico
lastnega bitja, živim zgolj pol življenja ter naročam,
ljubiti me le s polovico ljubezni! Prazno ^naročilo !
Ločiti poželjenje od ljubezni, je takisto nemogoče, ka¬
kor ločiti mišljenje od življenja. Morem misliti le kot
človek, prav tako zamorem tudi ljubiti le kot človek.
Celo verski občutki, najbolj idealni izmed vseh, se
javljajo z besedami, poklekovanjem in poljubovanjem

477 —

svetili rečij ; jaz pa sem hotel, naj bi se ljubezen do
ženske odrekla vsakoršnega učlovečenja, vsakoršne
zveze z zemljo ter bivala na svetu na nadzemljski
način.

Kaj je ona? — poželjenje in koprnenje. Kaj sem
se trudil ji odvzeti ? — poželjenje in koprnenje. Prav
tako bi mogel stopiti k Angelici in ji reči: ker te lju¬
bim nad vse, ti obljubujem, da te ne bom ljubil.

V tem tiči nekaka velika pomota. Bil sem v istini
tako zablodel, kakor v nekaki puščavi, zato ni nič
čudnega, da sem zagledal prikazen »fata morgana«.

Dne 18. velikega srpana.

Včeraj so me mučile in me potrle razne misli.
Nisem mogel spati ; ne hote pa se razburjati dalje,
sem nehal vgrezati se v globel pesimizma, in jel sem
misliti na Angelico ter si jo predstavljati. To mi pri¬
naša zmerom olajšavo. Napeta domišljija mi predstav¬
lja Angelico kakor živo, tako, da me kar mika spre¬
govoriti ž njo. Spomnil sem se one zabave, ob času
katere sem jo prvič zagledal kot odrastlo gospodično.
V moj spomin se je vtisnila njena slika tako teme¬
ljito, kakor bi to bilo včeraj. Spominjam se belega
krila, ozalšanega z vijolicami, golih rok, tega lica, ne¬
koliko predrobnega, toda svežega kakor rano jutro,
ter tako originalnega vsled drznega obrisa obrvij, ne¬
navadne dolžine trepalnic in obilice mahu na obeh
licih ! Zdi se mi, da še čujem njen vprašajoči glas :
»Ali me ne poznaš, Leon?« Ob svojem času sem za¬
pisal, da je to lice napravilo name vtis godbe, pre-
tolmačene na človeške črte. Tičala je v njih obenem

— 478  —

dekličja mičnost in ženska čarobnost. Nikdar me še
nobena ni vabila tako močno k sebi, in treba je bilo
zares take Cirke, kakor je Lavra, da sem dopustil,
vzeti si to svojo izvoljenko in že zaročnico.

Nihče na svetu ne čuti bolje nego jaz, da be¬
sede: »Tvoj čar traja nad menoj,« ne morejo pripa¬
dati poetični izmišljotini, marveč biti težka istinitost.
Njen čar traja nad menoj. Jaz jo ne le ljubim, ne le
želim, marveč jo najmočneje ljubim ; ona napolnuje do
roba posode moje dopadajenje, vse predstave o ženski
čarobnosti in mičnosti; ona me vleče k sebi s tako
nepojasnivo močjo, s kakoršno magnet vleče železo.
In ne more biti drugače : saj je vendar to ona in ista
Angelica; prav nič se ni spremenila! To je to isto
dekličje lice z žensko čarobnostjo; oni isti pogled, one
iste trepalnice, obrvi, usta, roke, ona ista vitka po¬
stava. Sedaj ima ona samo eno mičnost več : mičnost
izgubljenega raja.

Toda kako orjaško brezno se nahaja med najinimi
nekdanjimi in današnjimi odnošaji!

Kadar se spomnim one nekdanje Angelice, katera
je pričakovala kakor rešitve mojih besed »Bodi moja«,
se mi ne ljubi verjeti, da bi bili mogli biti kedaj taki
časi. Misle na to, začutim nekaj takega, kar mora ču¬
titi na boben prišedši velikaš, kateri je v letih bleska
metal na vse strani naokrog denar, da se mu je čudil
svet in kateremu je pozneje prišlo živeti ob milo¬
ščini.

To noč, ko sem premišljeval o Angelici in se za¬
gledal vanjo z očmi svoje duše, mi je prišlo v glavo,

- 479  —

da še nimam nobene njene slike, in nakrat me je nad¬
vladala nepremagljiva volja: dobiti v last njeno sliko.

Te misli sem se oprijel z obema rokama ih ta me
je tako osrečila, da je vspričo nje zbežal spanec po¬
polnoma od mene. »Imel te bom«, sem si mislil, »mo¬
gel bom priti, poljubovati tvoje roke, oči, usta — in
ti me ne zapodiš od sebe.« In jel sem takoj misliti,
kako to izvesti? Nisem mogel stopiti k Angelici in ji
reči: »Naroči si svojo sliko na moje stroške,« toda s
teto sem storil zmerom, kar sem hotel, in jo mogel
pripraviti do tega, da ona izreče željo po Angeličini
sliki. V Ploševu se nahaja cela galerija rodbinskih
portretov, na katere je teta kaj ponosna, ker njej je
mnogo do tega, da bi ondi ne manjkalo nobenega
bližnjega. Spomnivši se njene velike naklonjenosti do
Angelice, sem bil prepričan, da jo celo razveselim, ko
jo dovedem do misli na portretiranje Angelice. Od te
strani je pet minut razgovora zadoščevalo in zadeva
se je mogla smatrati za dovršeno; jel sem samo mi¬
sliti na to, komu naj zaupam izgotovljenje portreta. Z
globokim zdihljajem sem si mislil, da v nobenem slu¬
čaju ne spravim teh gospej v Pariz, kjer bi lahko iz¬
biral med temeljitostjo in objektivnostjo Bonnata, med
drznim vzletom Karola Durana in milino Chaplaina.

Zaprši oči sem si predstavljal, kako bi kateri od teh
izvršil to nalogo, in všeč mi je bila ta predstava. Toda
v ostalem to ni bilo mogoče izvesti. Znano mi je bilo
že naprej, da bi teta želela, naj Angelico naslika polj¬
ski slikar.

Ne imel bi ničesar proti temu, ker spomnil sem
se, da na razstavah v Varšavi in Krakovu sem videl

— 480  —

nekoliko portretov, nikakor ne slabših nego so sloveča
platna za mejo. Prestrašila me je zgolj odložnost. Z
obzirom na želje, kakor tudi v marsičem drugim, je
moja narav povsem ženska, kadar se česa danes do¬
mislim, hočem, naj bi se to zgodilo že kar jutri. Ker
sva bila v Nemčiji v bližini Monakova in Dunaja, sem
jel v duhu izbirati nemške slikarje. Končno sem vlovil
dve imeni: Lenbach in Angeli. Od Lenbacha sem
videl nekoliko znamenitih slik, toda samo moških ; v
ostalem mi je bila zoperna njegova zanesljivost na
samega sebe in spretnost, kakoršno sem, kot ljubitelj
francoskega slikarstva, dopuščal samo Francozom.
Ženska lica Angeli-ja mi takisto niso ugajala, toda
naj si bo kakor hoče, moral sem mu priznati nežno
roko, in prav tako je zahtevalo Angeličino lice. Vrhu
tega k Lenbachu bi bilo treba kreniti na stran, An¬
geli pa je bil blizu pri roki — okoliščina, o kateri se
sramuje govoriti človek, ki noče, da bi ga smatrali za
filistra ! Toda to pot mi je šlo pred vsem drugim za
čas. »Mrtvi urno jašejo«, pravi pesnik, »toda zaljub¬
ljenci še urneje.« V ostalem sem bil itak namenjen iz¬
brati Angeli-ja, ter sem končno sklenil, da on naslika
Angelico. V obče mi ne ugajajo slike v plesnih krilih,
toda Angelico sem na vsak način hotel imeti v belem
krilu z vijolicami. Hočem, naj bi se zroč na njo ma¬
mil s prevaro, da je moja nekdanja Angelica. Nočem
ničesar, kar bi me spominjalo, da je gospa Kromicka.
Vrhu tega mi je tako krilo drago kot spomin.

Nisem mogel dočakati, da bi bila minila noč, tako
se mi je mudilo spregovoriti s teto. Končno pa sem
spremenil namero. Domislil sem si, ako teta naroči

— 481  —

delati sliko, da trdovratno ostane pri poljskem sli¬
karju — zato sem sklenil, darovati teti Angeličino
sliko za god, ki je bil na koncu vinotoka. Očividno
je, da naročim drugi izvod zase.

To noč niti trohico nisem spal, vsekako pa pri¬
števam to noč med dobre, kajti vse ure sem imel na-
polneno z onimi namerami. Šele ob petih sem nekoliko
zadremal, toda ob osmih sem bil že na nogah. Stopil
sem k Straubingerju ter odposlal brzojavko v pisarno
Kiinstlerhausa z vprašanjem: če se nahaja Angeli na
Dunaju; na to, vrnivši se domu na čaj, sem našel go¬
spe že pri čaju in pristopil naravnost k stvari.

»Angelica,« sem ji dejal, moram ti priznati, da
sem se pregrešil zoper tebe. Evo, nocojšno noč, na¬
mesto spati, sem razpolagal s tvojo usodo, in sedaj
prihajam s prošnjo, da bi v to določbo privolila.«

Angelica mp prestrašena pogleda. Morda ji je
prišlo v glavo, da me zapušča pamet, ali da razode¬
vam nekako obupno odkritosrčnost vspričo starejših go¬
spa — vide pa vendar moje mirno in celo malomarno
lice, me vpraša :

»Kaj si torej določil zame ?«

Jaz pa se obrnem k teti.

»Želel sem iz početka, da bi bilo to iznenadenje,«
sem dejal, »toda vidim, da se to na noben način ne
da izvesti; radi tega rajši teti odkritosrčno povem,
kakšno vezilo sem ji namenil za god.«

In povedal sem, kaj sem nameraval. Teti, ki
je imela mojo in sicer kaj dobro sliko že tri
leta, res nisem mogel prinesti prijetnejšega daru, zato
me je zanj tudi toplo zahvalila. Zapazil sem, da je

8i

— m

bila tudi Angelica vesela, in to edino mi je zadošče-
valo za vse. Takoj smo se jeli kaj živo razgovarjati,
kje in od koga ima biti slika narejena, kako obleko
mora imeti Angelica na sebi itd. Take reči ženske ne¬
navadno zanimajo. Imel sem tudi pripravljene odgo¬
vore na vsa vprašanja, pri tem sem tudi zapazil, da
morem pod pretvezo portreta pridobiti še nekaj razun
portreta.

»Ne pobere nam to mnogo časa,« rečem. »Brzo¬
javko z vprašanjem po Angeli-ju sem že odposlal —
ter si mislim, da se naš odhod v Plošev radi slike
preveč ne zapozni. Angelica posedi kakih štiri ali pet¬
krat pred Angelijem; ker pa smo nameravali radi
Notnagla pomuditi se nekoliko dnij na Dunaju,
nam je to kaj pri roki. Krilo more Angeli naslikati po
vzoru, lice pa more na petih sejah dovršiti. Treba je
samo takoj odposlati Angeličino fotografijo, ono nam¬
reč, katero ima gospa Celina s seboj, ter šapelj njenih
las. Za lase hočem Angelico takoj prositi. Preden do¬
spemo tjekaj, Angeli napravi splošni očrtek — a po¬
tem delo samo konča.«

Moglo je do neke stopinje tudi biti res tako, ka¬
kor sem dejal; prose vendar za šapelj Angeličinihlas,
sem računal na to, da nobena teh gospa ne ve dobro,
kako se delajo portreti. Oni šapelj las sem namreč
hotel imeti zase, ne pa za Angelija, kateremu bi mogel
služiti v porabo zgolj v slučaju, ko bi imel biti por¬
tret narejen le po fotografiji, česar pa se Angeli ne
bi hotel lotiti. Toda jaz sem predstavil to stvar tako,
kakor bi od tega šapelja las bila odvisna usoda por¬
treta. Dve uri po zajutreku sem dobil odgovor na

— 483  -

svojo brzojavko. Angeli je prebival na Dunaju, kjer
je izdeloval portret kneginje M. Brez odloga sem mu
napisal pismo ter pridejal Angeličino sliko, katero sem
dobil pri gospej Celini; na to, vide Angelico, spreha¬
jajočo se po vrtu vile, sem šel k njej.

»A tvoji lasje?« sem ji dejal. »Pismo hočem pred
drugo uro odposlati.«

Stekla je v sobo ter se črez trenutek vrnila s ša-
peljem las. Meni se je nekoliko roka tresla, ko sem
jih jemal od nje, toda zrl sem ji naravnost v oči in
jo vprašal s pogledom:

»Ali si domišljuješ, da si jaz le zase želim tvojih
las, da bodo zame nekaj najdražjega od vsega, kar
imam ?«

Angelica mi ni odgovorila ničesar: le trepalnice
je povesila ter zardela kakor deklica, ki prvič v živ¬
ljenju čuje izpoved ljubezni. Uganila je moj namen.
Jaz sem si domislil, da za en dotikljej njenih ust bi
se splačalo dati življenje. Ljubezen do nje se ojačuje
v meni časih do te stopinje, da se spreminja v
bolest.

Sedaj imam tudi košček njenega fizičnega bitja.
Dobil sem ga z zvijačo. Jaz propovednik življenja,
jaz skeptik, jaz, ki se vsaki hip vidim in analizujem
— se poslužujem zvijače, dejanj in občutkov Goethe¬
jevega Siebla.

Toda pravim si: v najhujšem slučaju sem senti¬
mentalen in smešen. Kdo ve, če mar ni stokrat ne-
umnejši, smešnejši in revnejši v meni drugi, nesentimen-
talni človok, kateri vse privaja do samozavesti in vse
razkraja. Angelica je povsem podobna cvetki, katero

31 *

— 484 -

obtrgavajo. Kvari se po njej najpogosteje lepota živ¬
ljenja — a na to tudi sreča, ali to, kar edino ima
smisel.

Dne 22. velikega srpana.

Po končanem zdravljenju gospe Celine smo čakali
cele tedne, da vročina v dolinah odjenja, in pričakali
smo grozno slabo vreme. Sedaj znovič čakamo na prvi
jasnejši dan, da odrinemo na Dunaj. Že cele tri dneve
vlada tu prava egiptovska tema. Oblaki, ki so se že
teden dnij poprej zbirali na vrhovih gora ter trosili
ondi sneg in dež, so se splazili z onih visokih gnezd in,
spustivši se nad Gastein, pokrili s svojo težko odejo
vso dolino. Sedaj živimo v taki megli, da je celo
opoldne težavno najti pot od Straubingerja v našo
vilo. Vse je enako pokrito : hiše in drevesa, gore in
slapovi. Oblike so se raztopile in izginile v belkasti,
vlažni megli, ki leži na zemlji, ali nekoliko tudi na
dušah. Od druge ure popoldne sedimo pri prižganih
svetilnicah. Moje gošpe so že pospravile svoje reči.
Bili bi že odšli, navzlic megli, ko bi ne bili gorki po¬
toki pokvarili na nekem mestu za Hofgasteinom poti.
Gospo Celini je začela zopet glava boleti; teta je pre¬
jela pismo od starega Hvastovskega, ki je sporočal o
žetvi, radi česar se je sprehajala večino dneva s širo¬
kimi koraki po obednici, razgovarjaje se s Hvastov-
skim in oštevajo ga. Angelica je bila danes zarano
jako slaba. Priznala nam je, da se ji je zvečer sanjalo
o onem kretinu, katerega sva srečala na poti v Schreck-
briicke. Sprebudivši se ni mogla več zaspati, in osta¬
nek noči je prebila v nervoznem stralju. Čudna stvar,
da je pogled na tega nesrečneža napravil na njo tak

— 485  —

vtis. Potrudil sem se zatreti ga z veselim razgovorom,
kar se mi je deloma tudi posrečilo ; od časa najinega
dogovora pri Schreckbriicke je Angelica neprimerno
veselejša, mirnejša in srečnejša.

Jaz zopet vspričo tega nimam poguma mrmrati,
dasi mi večkrat prihaja v glavo, da odnošaj med
nama se opira na to, da ga sploh ni. Sklepaje dogo¬
vor, sem dobro vedel, kaj sem hotel, in kako obliko
pridobe najini občutki, a sedaj se te oblike razpršujejo,
kakor bi jih tlačila prav ona megla, ki v tem trenotku
zakriva Gastein. Neprestano čutim, da mi Angelica ne
priznava tega, kar mi pripada, jaz pa je ne smem nič
prositi. Ne smem morda radi tega, ker vsaka borba
vtrujuje človeka, ali kaj še le borba za ljubljeno
osebo ; jaz pa sem jo nadaljeval že pol leta, a niče¬
sar si še nisem priboril; izčrpal pa sem svoje moči
do te stopinje, da si sedaj želim miru za vsako ceno,
ne pa takega napora brez vspeha.

Toda morda se nahaja tudi drugi vzrok. Ako to
stanje reči ne odgovarja povsem mojemu pričako¬
vanju, vidim vendar, da mi pridobiva Angelico. Njej
se dozdeva, da jo sedaj bolj plemenito ljubim, torej
me tudi ona ceni, ne smem reči ljubi, še bolj radi tega.
Navzlic popolnemu pomanjkanju unanjih pojavov ču¬
tim, da je temu tako, in to mi dodaja moč, kajti pra¬
vim si : »Ker na ta način njeno čutilo raste, torej
vstrajaj in se ga drži in nemara še včakaš trenutek,
ko preraste njeno uporno moč.«

Ljudje sploh, a zlasti ženske, si mislijo, da je
tako imenovana platonična ljubezen neka posebna
vrsta ljubezni, ki je neizmerno redka in neizmerno

— 486  —

plemenita. To je preprosta mešanica pojmov. More
sicer obstajati platoničen odnošaj, toda platonična lju¬
bezen je prav tak nesmisel, kakor luč brez svetlobe.
Celo ljubezen do mrtvih oseb obstoji iz koprnenja
obenem za njih dušo, kakor za njih zemeljsko postavo.
Odnošaji te vrste med živečimi pa je resignacija. Jaz
nisem hotel lagati, rekoč Angelici: »Ljubiti te hočem
tako, kakor bi bila že umrla.« Toda resignacija še ne
izključuje nadeje. Navzlic tolikim prevaram, navzlic
vsemu prepričanju, da je vsa nadeja brezuspešna, da
je naš današnji odnošaj zgolj postojanka na poti
najine ljubezni, morean si ponoviti stokrat: »prevara!
prevara!« ne znam pa se vendar otresti nadeje, dokler
se ne otresem koprnenja. Te reči so neločljive. Pri¬
volil sem v tak odnošaj, ker sem bil primoran, ker
sem imel rajše takega nego nobenega, toda navzlic
vsej odkritosrčnosti prav nehote ga smatram za svojo
igro, za svojo diplomacijo, katere cilj je popolna, ne
pa polovična sreča.

Kar me pa vendar ustavlja, čudi in muči, česar
preprosto ne razumem, je to, da sem na tej poti po¬
bit. Moja zmaga leži v megli prihodnosti ter je po¬
dobna nekakemu okretu, prevari, med tem ko se jaz
sedaj z vso svojo spretnostjo, z vsem poznanjem
življenja, občutkov, diplomacije, čutim naravnost po¬
raženega od tega bitja, ki je mnogo preprostejše od
mene, ki se mnogo manj zaveda taktike življenja, ne
preračuni toliko vsakega koraka. Poražen sem — ni
mi kaj reči! Kaj je namreč najin sedanji odnošaj?
Evo, v istini je to odnošaj ljubeče se rodbine, torej
to, kar si je želela ona, česar pa jaz nisem poželel.

__ 487 —

Nekoč sem plaval z nevihto ter se razbijal neprestano,
ali vsaj sam sem krmaril svoj čolnič. Sedaj pa Ange¬
lica vodi oba ,— in plavam tišje, naravnost, samo to
čutim, da plavam tjekaj, kamor si ne želim plavati.
Sedaj razumem, čemu mi je podala obe roki brž ko
sem ji omenil ljubezen Danteja do Beatrice. Radi tega,
da bi mi kazala pot. Ali ona bolje in globlje prera¬
čuna vse nego jaz?

Ne ! ne poznam bitja, ki bi bilo za nekako pre-
računjenje manj sposobno nego ona, torej tega ne
morem dopustiti; takisto se tudi ne morem otresti mi¬
sli, dotikajoče se česa mističnega, da je to tako, kakor
bi kdo drugi računal namesto nje.

Vse, kar me obkoljuje, je nekako čudno, čudno
je tudi to, da sem se dal tako omejiti, da sem sam
izmislil ta odnošaj, ki tako nasprotuje moji naravi,
mojim nazorom, mojemu najvnetejšemu koprnenju. Ko
bi mi bil kdo rekel poprej, predno sem spoznal An¬
gelico, da me napadejo kedaj te vrste misli, bil bi ga
smatral za bedaka in imel bi za kak mesec dovolj
gradiva, da bi se rogal takemu preroku in samemu
sebi. Jaz — v platoničnem odnošaju ! Še sedaj se bi
Časih najrajše smejal in rogal sam sebi.

Samo to čutim, da me je privedla zapuščenost
do tega.

Dne 23 .  velikega srpana.

Jutri odidemo. Nebo se jasni in veter piha od za¬
hoda, kar napoveduje lepo vreme. Megla se je zvila
v dolge, belkaste valove, ki so se raztegnili po rebrih
gora ter se pomikajo polagoma preko brežin v podobi

- 488  —

vojaških levijata nov. Z Angelico sva se šetala po Kai-
serwegu. Zarano mi je prišlo v glavo vprašanje, kaj
bi se bilo zgodilo, ko bi ta odnošaj, v katerem živimo,
nehal Angelici sami zadoščevati ? Jaz nimam pravice,
da bi prestopil mejo ter se bojim, češ, kaj ko bi tudi
ona isto mislila? Prirojena ji sramežljivost in bojaz¬
ljivost sta tvorili za njo nepremagljivo oviro ; ko bi
pri tem še sodila, da jo dogovor isto tako veže kakor
mene, — ne razumela bi se nikdar — in trpela bi
zaman.

Zaglobivši se še močneje v to zadevo, sem
spoznal vso ničevnost podobne bojazni. Ona, kateri
se zdi celo ta platonični odnošaj kaj preveč obširen, ka¬
tera ga vedoma ali nevedoma omejuje, katera mi celo
v teh mejah ne priznava tega, kar mi pripada, bi se
imela prostovoljno in prva strinjati, da bi mi prva
priznala večjo pravico ?

Ali vendar bo človeška duša bržkone še v peklu
gojila nadejo. Navzlic očividni nemožnosti sem sklenil,
zavarovati se proti vsakemu slučaju, in povedal sem
Angelici, da ta dogovor veže samo mene, a ostalo je
vse odvisno od njene ljubezni.

Hotel sem ji tudi povedati še dokaj drugih rečij,
namreč to, da se mi godi krivica, da moja duša po¬
trebuje na vsak način in brezpogojno iz njenih ust
besedo: »ljubim« in to ne enkrat, marveč pogostoma,
vsaki dan ; da zgolj ob tem morem živeti in se s tem
vzdržati na višini. Toda Angelica je bila to jutro tako
vesela, tako svobodna in tako prisrčna do mene, da
nisem imel poguma, skaliti to njeno dobro voljo. Vče¬
raj nisem mogel razumeti, čemu me to bitje, tako pre-

- 489

prosto, nadvladuje in premaguje celo na tem polju,
na katerem, po človeški sodbi, bi imel biti jaz zmago¬
valec. Danes mi je to jasnejše — in imam zelo otožno
hipotezo: evo, jaz jo ljubim bolj nego ona mene.

Poznal sem človeka, ki je imel navado reči: »Zase
se ne menim.« Ne bilo bi nič čudnega, ko bi tudi jaz
začel ponavljati isto. Zakaj, ako me navdaja časih
volja, odvreči kaj od sebe, kar mi pali usta nalile go¬
rečemu zublju, a vidim, da morem s tem razpršiti
njeno veselost, njen smeh, skaliti njeno dobro voljo
— pa rajše molčim. Kolikokrat se zgodi to !

To, da jo jaz bolj ljubim nego ona mene, mi je
prišlo že kakih stokrat v glavo, toda o teh odnošajih
sem mislil včeraj to, danes mislim ono, pohajkujem
okrog in se ugonobljam, zanikujem sam sebi ter vsako
reč vidim dan za dnevom drugače. Enkrat se mi zdi,
da me ima ona zelo rada ter sploh ni posebno spo¬
sobna za ljubezen — drugič si ne le mislim, marveč
tudi čutim, da je to eno najglobših in nič manj ljube¬
čih src, kakoršnih sem kedaj srečal na svetu. Imam
pa tudi zmerom dokaze na obe strani. Kajti pravim
si: ko bi na primer njena ljubezen do mene postala
tri, štiri, desetkrat večja, bi-li mar končno ne napočil
trenutek, da bi obenem postala večja od upora? Da?
Torej je to zgolj vprašanje velikosti občutkov ? Ne !
Zakaj, ko bi čutilo bilo v resnici majhno, ali ko ne bi
bilo nobenega, pa bi ona ne bila toliko trpela, jaz pa
sem jo videl tako nesrečno, kakor sem jaz sam. Na
vse modrovanje proti njej imam le eden odgovor:
videl sem!

490

Danes je prišla iz njenih ust beseda, katero sem
si zapomnil, ker je to nekak odgovor na moje dvome.
Ne bila bi izrekla ničesar podobnega, ko bi bil govo¬
ril naravnost o naju, o najini ljubezni. Toda jaz sem
govoril splošno, kakor navadno govorim sedaj. Doka¬
zoval sem, da v naravi čutila leži dejanje, da ona j e
vodilna moč ter vstvarja brezpogojno nekako dejanje
volje. Ko je to slišala, je dejala:

»Ali pa tudi trpi.«

I naravno je, da trpi. Toda ona mi je s temi
besedicami zaprla usta in obenem mi napolnila srce s
poštovanjem do sebe. V takih trenutkih sem srečen in
nesrečen, ker se mi znovič dozdeva, da me ona takisto
ljubi, kakor jaz njo — samo da vsa zadeva tiči vtem,
da hoče ostati čista pred Bogom, ljudmi in samo seboj.
In jaz ji te cerkve ne razderem.

V ostalem analiza njenega srca in čutil me ne
privede do prave gotovosti. Neprestano stojim na raz¬
potju. K mojim verskim, modroslovnim društvenim
»ne vem« se je pridružilo še eno osebno, ki je zame
stokrat važnejše; to namreč razumem izborno, da
vsled takih »ne vem« si je mogoče zlomiti vrat.

Sam sem koval to verigo, ki me veže na Ange¬
lico, a tudi veže brez sence podobnosti, da me kedaj
zares priveže. Ljubim jo obupljivo, toda vprašanje je,
če tudi ne obenem bolehavo ? Ko bi bil mlajši, zdrav
na duši in telesu, manj zverižen in bolj normalen, pa
bi se bil morda odtrgal; ali vspričo te gotovosti, da
nikdar ne dospem do ničesar — da strogo rečeno ni¬
česar ne opravim . da se njene roke nikdar ne od-

pro zame, bi si prizadeval, raztrgati te vezi. Toda dr-

- 491 —

nes tega niti ne poskušam. Ljubim jo, kakor človek,
ki boleha na živcih, ki nima daleč do manije, ali ka¬
kor ljubijo starejši ljudje, kateri, kadar se oprimejo
ljubezni, se je drže z vsemi močmi. Zakaj ona postaja
zame vprašanje življenja. Enako se oprijemljejo veje
ljudje, viseči nad breznom.

To eno je razcvetelo iz mojega življenja, torej
je tudi razbrstelo nadnaravno. Tak pojav je povsem
razumljiv ter se bo pojavljal tem pogosteje, čim več
bo na svetu meni podobnih ljudij, to je preanalizo-
vanih skeptikov in obenem histerikov, ki imajo dušo
prazno, a v krvi veliko nevrozo. Tak novejši plod
dobe, katera konča, ne more ljubiti, more združiti lju¬
bezen z razbrzdanostjo, toda kadar se v občutkih
osredotočijo vse njegove životne moči, kadar se po¬
stavi v nevrozo, pa ga ta povsem nadvlada in postane
tako trdovraten, kakor so trdovratne zgolj bolezni.
Tega morda psihologi dandanašnji še ne razumejo, a
gotovo tega ne razumejo novelisti, ukvarjajoči se z ana¬
lizo novodobne človeške duše.

Dunaj, dne 25. velikega srpana.

Danes smo dospeli na Dunaj. Potoma sem po¬
slušal razgovor med gospo Celino in Angelico, ki ga
tu zapisujem radi posebnega vtisa, ki ga je napravil
na Angelico. Bili smo štirje v vagonu, in razgovarjali
smo se o Angeličinem portretu, zlasti še o tem, da se
bo treba odreči belega krila, ker bi njega naprava
zahtevala premnogo časa. Kar se gospa Celina, ki se
spominja vsake vrste dat ter jih zmerom našteva,
obrne k Angelici ter nakrat zakliče:

— 492

»Prav danes sta pretekla dva meseca, kar je tvoj
mož dospel v Plošev.«

»Zdi se mi,« odvrne Angelica.

In v tem trenutku je zardela tako močno, da je,
hote to skriti, vstala ter jela jemati popotni kovčeg s
police v vagonu. Ko se je obrnila strani, ji še rde¬
čica ni izginila povsem z lica, nasprotno pa je bilo
moči ondi zapaziti izraz velike zopernosti. Starejši
gospe tega nista zapazili, ker sta se jeli takoj pričkati
o dnevu prihoda Kromickega, toda jaz sem to zapazil
in začutil, ker mi je prišlo na misel, da je tega dne
morala prenašati njegovo božkanje in poljube — da
sem kar vskipel in se obenem sramoval te njene rde¬
čice. V moji ljubezni tiči množica velikih trnov, pa ne
manjka tudi malih in odurnih. Pred to opombo gospe
Celine sem bil naravnost srečen; mamil sem se nam¬
reč z mislijo, da potujeva z Angelico in se obnašava
tako, kakor dva novoporočenca. Sedaj je ta dobra
volja nakrat izginila. Začutil sem razžaljenje do An¬
gelice in moje občevanje ž njo se je povsem spreme¬
nilo. Ona je to kmalu zapazila, in na Dunaju, ko sva
bila na kolodvoru za trenutek sama, me je vprašala :

»Ali se huduješ radi česa name ?«

»Ne, toda jaz te ljubim!« ji odvrnem rezko.

To jo je znovič razžalostilo. Morda si je domi¬
slila, da mi je postal zopern ta ugodni odnošaj in da
sem postal znovič nekdanji Leon. Jaz pa sem se
dvojnot.ero hudoval, ker mi je prišlo na misel, da moje
razdvojenje in moja samozavest mi ne služi niti za to,
da bi se znal nadvladati vspričo enega zopernega

vtisa. Naslednji vtisi so le zdravilo za poprejšnje,
toda moja filozofija je povsem za nič.

Takoj po našem prihodu sem šel k Angeliju, toda
preden sem dospel tje, je odbila ura šest, in delav¬
nica je bila zaprta. Angelica si do jutra počije, zato
pojdem ž njo. Premislil sem si. Sedaj je odločno nočem
imeti v belem krilu. Ne bom imel na sliki njenega
vratu in rok, marveč imel jo bom tako, kakoršna je
vsaki dan, to je tako, kakoršno najbolj ljubim.

Zvečer nas je obiskal zdravnik Hvastovski. Zme¬
rom je še krepak in zdrav.

Dne 26. velikega srpana.

Imel sem odurne sanje. Pričenjam ž njimi opis
današnjega dneva, kajti dasi so sanje neumnost, sem
vendar prepričan, da zdravi možgani ne morejo imeti
podobnih sanj. Ne morem spati, to me muči že davno,
včeraj zopet, komaj sem zaprl oči, sem znovič nekako
otrpnil. Ob kateri uri sem sanjal ono neumnost, ne
vetn ; zdi se mi, da šele proti jutru, zakaj ko sem se
sprebudil, je bil že dan; nisem torej mogel spati dolgo.
Videl sem množico hroščev in govnarjev, ki so pri¬
lezli od strani iz špranj med žimnico in posteljo. Bili
so tako veliki kakor škatljice za žveplenke. Kmalu
sem jih zagledal, kako so gomazeli navzgor po steni,
čudna stvar, kako so vendar podobne sanje realne,
čul sem najrazločnejše šelest hroščevih nog po papirju.
Dvignivši oči sem zagledal v kotu pod stropom celo
kopico hroščev, samo nekoliko drugačnih, namreč še
večjih in belih s črnimi madeži. Pri nekaterih sem vi¬
del trebuhe z dvema vrstama nog, ki so bile podobne
rebrom. V sanjah se mi je vse to videlo naravno in

— 494  —

obenem odurno. Bil sem poln gnusa, toda nisem se bal,
niti čudil. Šele potem, ko sem se sprebudil ter začel
zavestno misliti, je ta gnus postal neznosen in se je
spremenil v čudovit strah, namreč v strah smrti. Prvič
v svojem življenju sem začutil nekaj podobnega, in ta
strah smrti se je upodobljal tako-le: »Kdo ve, kaki
ostudni mravljinci utegnejo bivati v tej temi na drugi
strani življenja ?« Pozneje sem se spomnil, da sem
take velike, bele hrošče s črnimi madeži videl v ne¬
kem muzeju, toda obenem so se mi videli kot reči,
katerih ni, ki spadajo med gnus za grobom. Skočim
po koncu, odstranim zaveso in žarek svetlobe me je
popolnoma pomiril. Na ulici je bilo že živahno; psi
so vlekli vozičke s sočivjem, dekle so šle na trg, de¬
lavci v tovarne. Pogled na normalno življenje je naj¬
boljše sredstvo za te vrste fantazije. Sedaj sploh ču¬
tim veliko potrebo svetlobe in življenja. Končni za¬
ključek iz vsega tega je, da nisem zdrav. Moja tra¬
gedija me gloda od znotraj kakor črv. Da opažam na
bradi in na glavi bele niti, to je povsem v redu, toda
moje lice, zlasti zarano, ima nekako voščeno barvo in
roke so nekako prozorne. Ne hujšam, rajše nasprotno
— toda s tem vsem se zavedam svoje anemije, prav
tako, kakor se zavedam svojega duševnega stanja ter
čutim, da se moja oživljajoča moč prenapenja in da
se bližam nečemu slabemu.

Ne blaznim nikdar. Niti ne predstavljam si tega,
da bi mogel napočiti tak čas, v katerem bi nehal sebe
nadzorovati. V ostalem mi je odličen zdravnik, a kar
je še več pri tem, razumen človek, dejal, da je to pri
neki stopinji v razvoju zavesti nekaj nemogočega. Zdi

se mi, da sem o tem že pisal. Toda tudi če ne bi-
zblaznel, bi utegnil zboleti za kako hudo živčno bo¬
leznijo — in ker vem nekoliko, kaj je to — govorim
odkritosrčno, da bi imel rajše vsako drugo.

Splošno vzeto ne verjamem zdravnikom, zlasti
ne takim, ki verujejo v medicino, toda mogoče, da se
bo treba posvetovati, zlasti ker si tudi teta želi to. V
ostalem pa mi je znano zanesljivo zdravilo: ko bi
umrl Kromicki in bi se jaz oženil z Angelico, pa bi
bil zdrav. Bolezen, ki izvira iz živcev, je treba zdra¬
viti s pomočjo živcev.

Toda on noče biti moj zdravnik, ko bi tudi šlo
za moje zdravje.

Bil sem ž njo in s teto pri Angeli-ju. Danes se
je izvršila prva seja. Kako sem vendar imel prav, ko
sem trdil, da je ona ena najlepših žensk, kar sem jih
srečal v življenju, a to radi tega, ker v njeni lepoti
ni nič vsakdanjega. Angeli jo je ogledoval s takim
dopadajenjem, kakor bi zrl na kako visoko in odlično
umetniško delo. Polastila se ga je dobra volja, risal
je z vnemo in nikakor ni skrival razlogov svoje za-
dovolj nosti.

»V mojem zavodu,« je dejal, »je podoben model
nekaj redkega. Kadar ima človek tak vzor, takrat pač
lahko dela... Kako lice! Kak izraz !

Ali izraz je bil manj očarujoč nego navadno, ker
ta bojazljiva stvarica se je čutila zbegano, osramo¬
čeno, in kaj težavno ji je bilo ohraniti naravno lice
in postavo. Toda Angeli je to razumel.

»Na naslednjih sejah bode bolje,« je dejal, »temu,
kakor vsemu drugemu, se je treba privaditi.«


— 496  —

In vsaki hip je zaklical :

»Ej, to vam bo portret !«

Z veseljem pa se je oziral tudi po teti, katera
ima plemenite črte, polne značaja, eneržije in obenem
čudne jedrnatosti. Njeno občevanje z Angelijem je
bilo brez prispodobe. Bila je v njem nekaka naivna
prostodušnost velike gospe, nahajajoče se zmerom v
slogi z dobrim okusom, ki se pri tem ne ozira na ni¬
kogar. Angeli, kot človek, privajen na poklone, toda
obenem jako bistroumen, je spoznal to, in videl sem,
da ga je veselilo.

Končno smo se odločili za črno svilnato krilo, ki
naj bi bilo v ostalem zelo odičeno. Zlasti Angelica je
v njem jako krasna. Razločno je moči opaziti v njem
njeno gibčno in obenem, polne postavo. Ne morem o
tem niti misliti, niti mirno pisati. Angeli, govore z
Angelico, ji je dejal: »mademoiselle«. Ženska narava
je zelo čudna, ko bi bila celo angeljska. Videl sem,
da je to mojemu ljubljenemu bitju napravilo prijet¬
nost, a še večjo zadovoljnost sem bral z njenega zalega
lica, ko je Angeli, opozorjen po meni, odgovoril:

»Toda jaz se bom neprestano motil, človek, zroč
na gospo, ne more, da se ne bi motil.«

V resnici, s to rdečico, ki ji je silila na lice, je
bila tako čarobna, da mi je silila v spomin — in sicer
temeljitejše nego poprej — ona pesem, ki sem jo pisal
nekoč in katere vsak stih je končaval z besedami:

»In čudim se samo, da cvetke
ne rasto pod tvojimi nogami,
ti zlati moj krilati ptiček,
ti maj, ti raj, ti pomlad !«

— 497 —

Pri odhodu, ko sva se nekoliko oddaljila od tete
ji pošepetam na uho:

»Angelica, ti ne veš, ti se niti ne zavedaš tega,
kako si lepa.«

Ni odgovorila ničesar, marveč je samo povesila
trepalnice, kakor je sploh navajena delati. Vendar
ves tisti dan sem videl v njenem občevanju z menoj
neradovoljno, lahno senco koketstva. Angelijeve in
moje besede so jo pripravile do tega. Čutila je, da jo
občudujem iz vse duše, in bila mi je za to hvaležna.

Ali jaz je nisem le občudoval, marveč sem go¬
voril, ali rajše kričal v duši :

»Naj vrag pobere vse dogovore! Ljubim jo brez
meje in izjeme !...«

Zvečer smo bili navzoči na koncertu »Fliegende
Hollander« od Wagnerja. Komaj nekoliko sem ga sli¬
šal, ali z drugimi besedami, slišal sem zgolj z ob¬
čutki, zgolj s svojo ljubeznijo.

Stavil sem vprašanje Wagnerju: kak vtis delaš
ti na njo? Ali tvoja godba prodira vanjo, ali jo dela
prikladno ža ljubezen, ali jo prenaša v svetove, kjer
je ljubezen največje pravo.« Samo to mi je bilo mar.

Ženske bržkone ne znajo tako izjemno ljubiti.
One puščajo zmerom nekak košček duše zase, za svet
in njegove vtise.

Dne 27. velikega srpana.

Teta je naznanila svoj namen, da hoče oditi.
Mudi se ji že v Plošev ter pravi, da je njena navzoč¬
nost tu nepotrebna, in da bo celo bolje, ako odide,
ker se ne bomo ozirali na njo in ostanemo tako
dolgo, kakor bo to zahtevala naprava slike. Tej na-

32

498  —

meri smo se vsi nekoliko upirali, z ozirom na to, da
tako priletna oseba, ne sme sama potovati, čutil sem
svojo dolžnost — dasi mi to ni lahko prišlo — pove¬
dati teti, da hočem iti ž njo, ako hoče že na vsak na¬
čin oditi. Priznavam, da sem z nekakim strahom pri¬
čakoval njenega odgovora. Na srečo mi je teta odgo¬
vorila z veliko dobrohotnostjo:

»Niti ne misli na to. Ako bo Celina slaba ali
utrujena, kdo pospremi Angelico v delavnico? Sama
vendar ne more iti tjekaj.«

Tu je jela groziti Angelici in s smehom na ustni¬
cah ter z gubami na čelu je dodala:

»Zlasti, ker jo ta slikar bolj ogleduje nego to
zahteva slika — ona pa to vidi kaj rada. Oho ! treba
jo je poznati!«

»Saj on že ni več mlad,« odvrne Angelica, smeje
se in poljubljuje teti roko.

Teta je začela mrmljati:

»Ti prilepka ti! Ni mlad, toda dvorjanih zna.
Leon, pazi na nju oba.«

Jaz sem odstopil z veseljem od potovanja v Plo-
šev vspričo razlogov, ki jih je navedla teta. Gospa
Celina ji je jela prigovarjati, naj vzame s seboj vsaj
deklo, ki je bila z nami v Gasteinu. Teta se je temu
iz početka upirala, končno pa v to vendar privolila,
ko ji je Angelica rekla, da jim sedaj dekla ni več po¬
trebna.

Teta je takoj začela pospravljati svoje kovčege.
Ona je navajena vse urno opraviti in hoče oditi jutri
zgodaj. Pri obedu sem jo dražil, trde, da ima svoje
konje rajše nego nas in da se ji k njim tako mudi.

— 499 —

Odgovarjala mi je: »Oh, kako si nespameten! Molči
rajše!« toda črez trenutek, spozabivši se, se je začela
razgovarjati sama s seboj o žrebčarnici.

Seja je danes trajala dovolj dolgo. Angelica se
je vrlo držala. Obraz je že naslikan.

Dne 28. velikega srpana.

Teta se je odpeljala z jutranjim vlakom z Du¬
naja. Pri seji smo bili skupaj z gospo Celino, katera,
zagledavši Angeličin obraz, jedva naslikan, se je ko¬
maj premagala, da se ni jela glasno hudovati. Nima
pojma o slikarstvu in vseh fazah, skozi kakoršne mora
iti slika, zato si je mislila, da njeno lice res ostane
tako — to je odurno in prav nič podobno. Moral sem
jo pomirjati; na to si je tudi Angeli domislil, za kaj
gre, in smeje se, jo zagotovil, da je to, kar vidi, šele
zapredek, iz katerega se izleže metulj.

V tolažbo je dejal sam naposled :

»Mislim si, da bo to jeden najboljših mojih por¬
tretov, ker že davno nisem slikal tako »con amore«.

Naj bi se njegove besede vresničile!

Po dovršeni seji sem šel po listke v gledališče.
Ko sem se ž njimi vrnil, sem našel Angelico samo —
in skušnjavec me je jel skušati na vso moč. Pomislil
sem si, da ko bi mi ona hotela pasti v naročje, bi bil
sedaj za to kaj ugoden trenutek, in pri pomisleku na
to sem čutil, da bledim, da mi žile jamejo nasilno
vtripati, da trepetam na vsem životu in da nimam
sape. V sobi je bilo na pol temno, zavese na pol za-
grnene. Zbral sem skupaj vse svoje moči, da prema¬
gam te neukrotljive sile, ki so me tlačile k njej. Zdelo

32*

— 500 -

se mi je, da se kar vročina odbija od nje — da prav
te misli razburjajo tudi njeno dušo. Mogel sem jo po¬
grabiti in si jo pritisniti na prsi, poljubovati ji oči
in usta. Neki glas mi je jel govoriti: »Ko bi potem
tudi poginil!« Ona je takoj zapazila moje nenavadno
stanje, v očeh se ji je pojavil strah, toda takoj se je
premagala in rekla urno :

»Moraš mi biti varuh, dokler se ne vrne mati;
nekdaj sem se te bala, ali sedaj ti zaupam in se po¬
čutim dobro s teboj...«

Jaz sem ji jel poljubovati roke in ponavljati z
zamolklim glasom:

»Ko bi ti vedela, ko bi ti vedela, kaj se godi z
menoj !...«

Ona pa mi odvrne sočutno in otožno:

»Jaz vem to... in čim bolj plemenit, tem boljši si...«

Trenutek sem se boril sam s seboj, naposled
me je razorožila. Nisem smel. Na to si je ves tisti
dan prizadevala, mi to nagraditi. Še nikdar nisem čital
v njenih pogledih več naklonjenosti, še nikdar ni bila
tako mila do mene. Ali je to morda najboljša pot, ka-
koršno imam pred seboj ? Ali se na ta način občutki
najpoprej ojačijo v srcu Angelice in ga najpoprej zma¬
gajo? — tega ne vem in si zaman ubijam glavo...

Zakaj od druge strani, hode po tej poti, žrtvujem
na vsakem koraku iz ljubezni samo ljubezen.

Dne 29. velikega srpana.

Pripetilo se je nekaj čudnega in prestrašujočega.
Angelica je med sejo pred slikarjem, »pozujoča« naj-
mirnejše, nakrat strepetala, obraz ji je zalila rdečica.

— 501

na to pa je postala bleda kakor platno. Jaz in Angeli
sva se oba močno prestrašila. On je v tem hipu pre¬
trgal delo ter prosil Angelico, naj si počije ; jaz sem
ji podal vode. Hotela je »pozovati« dalje, toda videl
sem, da se na to le sili in da tiči v njej nekak nemir.
Mogoče, da je že bila vtrujena. JDan je bil jako sopa¬
ren; celo zidovje je bilo razgreto. Odpeljal sem jo
poprej domu nego poprejšnji dan. Potoma se ji ni
'vrnila njena navadna dobra volja. Med obedom je
znovič nakrat vsa zardela. Jela sva jo ž gospo Ce¬
lino izpraševati, kaj ji je ? Zatrjevala nama je, da ji
ni ničesar. Na moje vprašanje, če naj ji pripeljem
zdravnika, je odgovorila nenavadno živo in celo ne¬
kako razdraženo, da tega nikakor ni treba in da se
počuti dobro. Toda ves ostali dan je bila bleda; njene
obrvi se vsaki hip naježijo in lice pridobiva nekak
surov izraz. Do mene je bila malomarnejša nego vče¬
raj — in časih se mi je zdelo, da se ogiblje,mojemu
pogledu. Ne razumem, kaj je to. Grozno nemiren
sem. Znovič ne bodem spal, in ko bi tudi zaspal, ču¬
tim, da bi imel nekake sanje, podobne onim, o kate¬
rih sem že pisal.

Dne 30. velikega srpana.

Okrog mene se godi nekaj nerazumljivega. O
poludne sem potrkal na vrata teh gospa, hote vzeti
Angelico s seboj k slikarju ; med tem pa ju ni bilo
doma. Služabniki v hotelu so mi povedali, da sta
pred dvema urama naročili voz in se odpeljali ven iz
mesta. Nekoliko začuden sem sklenil počakati ju. Za¬
res, po preteku pol ure sta se vrnili, toda Angelica,

— 502

ko je šla tesno mimo mene, mi je molče podala roko
ter odšla v svojo sobo. V tem času sem utegnil ven¬
dar zapaziti, da je njeno lice razburjeno. Mislil sem
si, da se gre preobleč, med tem pa je gospa Celina
rekla :

»Moj dragi Leon, bodi tako prijazen, ter pojdi k
Angeliju in mu povej, da Angelica danes ne pride.
Angelica je tako razburjena, da bi danes na noben
način ne mogla sedeti.«

»Kaj ji je?« jo vprašam z največjim nemirom.

Gospa Celina je za trenutek omahovala, končno
je odvrnila :

»Ne vem ; peljala sem jo k zdravniku, toda nisve
ga našli. Pustila sem mu posetnico s prošnjo, naj
bi blagovolil dospeti k nam v hotel... V ostalem... ne
vem...«

Ničesar več nisem mogel poizvedeti. Vzel sem
kočijo ia se odpeljal k Angeliju. Ko sem mu pove¬
dal, da Angelica ne dospe, se mi je zdelo, da me je
nekako nezaupno pogledal. Vspričo mojega očivid-
nega nemira bi bilo to nekaj naravnega. Toda prišlo
mi je v glavo : nu, on nas sumniči, da sva se premi¬
slila in da se hočeva izviti od izgotovljenja slike. On
naju vendar ne pozna — mogel bi si celo domisliti,
da je denarna zapreka temu vzrok. Hote torej odpra¬
viti to sumničenje, sem sklenil sliko naprej plačati. Ko
je to slišal, se je jel močno braniti, in rekel je, da
plačila drugače ne sprejme nego po dovršitvi slike,
jaz pa sem mu dejal, da razpolagam z zneskom, ki
ga mi je pustila teta, in ker mi bo bržkone tudi treba
oditi, se hočem otresti te skrbi. Po dolgem pričkanju, ki

503

me je utrudilo, je končno obveljala moja. Dogovorila
sva se, da se bo seja vršila jutri ob navadni uri; ko
bi pa to z obzirom na zdravje gospe Kromicke ne mo¬
glo biti, da mu to pred deseto uro naznanim.

Vrnivši se v hotel, sem šel takoj k njima. Ange¬
lica je bila doma, gospa Celina mi je dejala, da je
zdravnik šele pravkar odšel, toda ni povedal ničesar
odločnega, marveč zgolj naročil mir. Ne vem, radi
česa, toda zdelo se mi je, da znovič vidim na njenem
licu nekako omahovanje. Morda je bil to le nemir,
kateri mi je bilo kaj lahko razumeti, ker ga tudi sam
čutim.

Prišedši domu, sem jel oštevati samega sebe, češ,
da ta najin odnošaj, ta znotranja borba, ki se mora
odbijati v Angelici, to odgonetanje moje ljubezni in
mojega trpljenja, ne more biti brez slabega vpliva na
njeno zdravje. Misle na to, sem začutil, kar bi se dalo
izraziti z besedami tako: »Bolje, da ti propadeš, nego
bi imela ona bolehati!«

In mislil sem s takim strahom, da ona gotovo ne
pride k obedu, kakor bi bilo od tega Bog ve kaj od¬
visno. Na srečo je prišla, vendar pa me to ni jenjalo
napolnjevati z začudenjem. Najpoprej je, zagledavši
me, postala zbegana, — na to si je prizadevala biti
taka kakor navadno, a bila je druga. Delala je name
vtis osebe, katera skriva razžalitev. Morala je biti pri
tem bržkone bledejša, zakaj njeni lasje so komaj za
silo črni, toda zdela se mi je zagorela.

In lomim si glavo nad tem; če mar ti gospe nista
dobili kakih neugodnih novic od Kromickega?’ Ali
če je temu tako, torej kake novice morajo biti to ?

— 504

Morda se nahaja moj denar v nevarnosti? Vrag ga
poberi! Saj vse, kar imam, ni toliko vredno, da bi se
Angelica le pet minut žalila radi tega.

To se mora jutri pojasniti. Zagotovljen sem, da
je to nekak razlog moralne narave in da vse to stoji
v zvezi s Kromickim. Kaj je mogel on povzročiti no¬
vega? Drugega Gluhova vendar ni prodal, bodisi le
radi tega ne, ker ga nima.

Berlin, dne o. kimavca.

Sedaj sem v Berlinu, a nahajam se tu radi tega,
ker sem zbežal z Dunaja ter sem se moral nekam na¬
potiti. V Plošev nisem mogel iti — tjekaj pride ona.

Bil sem tako prepričan, da me nobena človeška
moč ne odtrga od nje, da se mi je sama misel na raz¬
drtje teh odnošajev zdela nekako divja. Nu, pokazalo
se je, da človek ničesar ne more videti naprej, kajti,
evo, odšel sem, in vse je končano. Sedaj sem v Ber¬
linu. Zdi se mi, da imam v glavi nekako vreteno
stroja. Tako se vrti vse to, da me to kar boli —toda
znorel še nisem. Moj zdravnik je imel prav : znorijo
samo slabotne glave. Meni se to ni moglo pripetiti
tudi radi tega, ker je to časih celo sreča za človeka.

Dne 6. kimavca.

Oasih si vendar mislim, da mi možgani skipe.
Kajti to, da se vrla ženska, ki je prebila z možem
nekoliko mesecev, more čutiti v blagoslovljenem stanju, to
je povsem naravno, in meni se ta naravni red dozdeva
kot nekaj tako strahotnega, da mi stiska možgane iz
glave. Ni mogoče si vendar ob enem misliti, da je kaka
reč navadno pravo narave in strahotnost obenem.

— 505  —

Tega nobena glava ne prenese. Kaj tiči v tem ? Sedaj
zbiram vso svojo zavest ter pojmim, da one, ki imajo
biti razbite, razbije moč nenavadnih dogodkov; toda
z menoj je povsem kaj drugega. Mene razdira na¬
vadno gibanje reči.

čimbolj je to naravno, tem strašnejše je.

Sama protislovja. Ona za to ni odgovorna — to
razumem, ker še nisem zblaznel! Ni nehala biti čed-
nostna — ali vendar bi ji jaz poprej odpustil vsako
zločinstvo. In ne morem, za Boga dragega, ne morem
ti odpustiti, prav radi tega ne, ker sem te tako ljubil!
Ali verjameš, da na svetu ni take ženske, katero bi
sedaj tako preziral, zakaj ti si v ostalem imela dva :
mene po platonični, Kromickega pa po zakonski
ljubezni.

In, vidiš, najrajše bi z glavo butal ob steno, toda
v resnici bi se hotel tudi smejati.

Nisem se niti nadejal, da se dobi sredstvo, ki
me odtrga od tebe. Našlo in posrečilo se je.

Dne 8. kimavca.

Kadar pomislim, da je že vse končano, razdrto,
da ni ničesar ostalo, da sem jaz že odšel — za zme¬
rom — nočem v to niti verjeti. Angelice zame ni več!
Ali kaj je? —- nič!

Torej, čemu jaz še živim? Ne vem! Vendar ne
radi tega, ker bi rad vedel, ali bo Kromicki imel sina
ali hčerko !

Zmerom si mislim, kako je vse to naravno, in
glavo mi hoče to raznesti.

— 508  —

To je nekaj čudnega: Jaz bi imel biti pripravljen
na to, ali nikdar mi ni prišlo kaj podobnega v glavo.
Poprej bi se bil nadejal, da strela trešči vame.

Kromicki je vendar takoj iz Varšave odrinil v
Plošev, mudil se ondi nekoliko dnij in potem sta bila
skupaj na poti, skupaj na Dunaju, skupaj v Ga-
steinu.

Jaz pa sem vstvarjal čut za ljubezen. Njeni živci
so bili razdrti in srce nabreklo. Istina, da ima to
svojo grozno smešno stran.

Priznavam, da sem osupljivo bedast. Zakaj ako
sem mogel prenesti skupno bivanje zakonskih Kro-
mickih, pa bi moral prenesti tudi njega posledice.
Toda za Boga živega, niti moj duh, niti moji živci se
ne morejo strinjati s temi posledicami. Nahajajo se
ljudje, v katerih se dve moči vjemata v slogi, a v
meni se oni grizeta kakor psa. To je ena nesreča več.

Radi česa prav jaz nikdar nisem čutil nič podob¬
nega? Imelo bi mi to priti samo v glavo; ako se pa
nahaja kak udarec, ki je bolestnejši od vseh doseda¬
njih, pa mi očividno ne odide.

Časih se mi kar dozdeva, da me Previdnost pre¬
prosto preganja, in da ko določi logiko faktov, ki se
zna sama po sebi maščevati, se ne zadovolji s tem
maščevanjem, marveč se še osebno vmešava v moje
zadeve in me osebno kaznuje. Toda odkod taka raz-
jarjenost proti meni? Koliko moških ljubi tuje ženske,
ali pa radi tega manj trpijo, da mnogo manj, ako
lahkomišljeno in nepošteno ljubijo! Kaka pravica bi
bila to ?

— 507 —

To tudi ne! V takih rečeh nimam nobene splošno
znane misli in vse se vrši tako, kakor se mora
vršiti. —

Dne 10. kimavca.

Neprestano tiči v meni misel, da je izvirala člo¬
veška tragedija doslej iz izjemnih dogodkov in nesreč,
moja pa izvira prav iz naravnega teka stvari. V res¬
nici, ne vem, kaj je hujše. Taka čud je vendar nez-
nosljiva.

• Dne 11. kimavca.

Pravijo, da človek, zadet od strele, otrpne in
mahoma ne pade. Jaz se tudi še držim doslej po koncu
z močjo te strele, ki je vame udarila — mislim pa si
vendar, da se mi končno izpodbijejo noge. Godi se
mi slabo. Vsikdar, kadar se jame mračiti, se godi z
menoj nekaj čudnega. Čutim, da me duši; priz adevam
si priti k sapi, — toda zdi se mi, da ozračje noče priti
v globel mojih pljuč in da ga dišem le deloma. Po
dnevu in po noči se me polaščuje časih nepopisljiv
strah — strah pred nečim. Zdi se mi, da se zgod
nekaj groznega, brez primere strašnejšega nego smrt.

Včeraj sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, ko bi
nakrat v tem tujem mestu pozabil, kako mi je ime,
kje bivam, in ko bi potoval sredi teme, blazen, brez
cilja, naravnost naprej...

To so zgolj bolehavi domnevki. V ostalem v ta¬
kem slučaju bi se zgodilo z mojim telesom samo to,
kar se je zgodilo z dušo, kajti v nravnem pomenu jaz
ne vem, kje prebivam ; hodim po temi, brez cilja, v
znorelosti.

- 508  —

In bojim se vsega — razim smrti. A točno po¬
vedano: imam tako čudno čutilo, da se jaz nikakor ne
bojim, marveč da se je zgolj strah nastanil v meni kot
nekako posebno bitje — ki me trese.

Teme sedaj sploh ne morem trpeti. Po večerih
hodim po ulicah, električno osvetljenih, dokler se ne
utrudim. Ko bi srečal kakega znanca, bi zbežal na ko¬
nec sveta; toda meni je gneča potrebna. Kadar se ja-
mejo ulice prazniti, postaja mi naravnost strašno. Z
osupnenjem mislim zmerom na noč. A te noči so že
tako grozno dolge.

Skoro neprestano čutim nekak rudninski okus v
ustih. Prvič sem ga začutil, ko sem se vrnil po spre-
mitvi Klare na kolodvor domu in našel doma Kro-
mickega; drugikrat sedaj na Dunaju, ko mi je gospa
Celina povedala »veliko novico«.

Kak dan je bil! Po drugem obisku sem prišel
vprašat zdravnika zastran Angelice. Niti v glavo mi
ni prišla podobna slutnja; nisem razumel ničesar, celo
takrat ne, ko mi je gospa Celina dejala:

»Zdravnik zagotovlja, da je to živčni pojav, ki
nikakor ni v zvezi z njenim stanom.«

Ona pa, vide, da si ničesar ne domišljujem, je
začela govoriti nekako v zadregi:

»Zakaj, moram ti povedati veliko novico...

In povedala mi je to »veliko novico«. Ko sem jo
začul, sem začutil okus cinka v ustah in v možganih
mi je postalo nekako hladno — prav kakor takrat,
ko sem nepričakovano zagledal Kromickega.

Vrnil sem se v hotel. Dobro se še spominjam, da
med raznimi občutki, ki so me trgali, je bila tudi po-

— 509 -

treba smeha. To idealno bitje, kateremu se je plato¬
nična ljubezen dozdevala nekaj nedovoljenega, katera
je namesto: »ljubezen« dejala: »prijaznost«!...

Čutil sem potrebo smeha, obenem tudi razbitja
glave ob zid.

Ohranil sem si vendar nekako mehanično prisot¬
nost... Dalo mi jo je čutilo, da je vse končalo enkrat
za zmerom, da moram zbežati in ne morem drugače.
To čutilo me je spremenilo v nekak avtomat, izvr¬
šujoč izborno vsa dejanja, tikajoča se odhoda. Ohranil
sem samozavest celo do te stopinje, da sem rešil tudi
navideznost. Čemu — ne vem ! Meni ni bilo za to prav
nič mar. Bilo je to gotovo le mehanično početje rnož-
gan, ki so bili cele mesece in leta privajeni skrivati
resnico in reševati navideznost. Povedal sem gospej
Celini, da boleham na srcu, da mi je zapovedal zdravnik
brez vsega odloga oditi v Berlin — in ona mi je verjela.

Angelica, ne ! Videl sem njene oči — razširjene
od strahu, videl sem pogled osramotene mučenke in
bila sta v meni dva človeka: eden je dejal: kaj je
ona kriva? — drugi pa je imel voljo, pljuniti ji v
obraz.

O, čemu sem jaz to žensko tako ljubil!

Dne 12. kimavca.

Dva meseca sta skoro že pretekla, kar sem odšel.
Oni sta se gotovo že vrnili v Plošev„ Danes sem pi¬
sal teti, ker se bojim, da se jame bati zame in pride
semkaj. Časih se kar čudim pri pomisleku, da sem jaz
ono bitje, za katero se ona v resnici briga.

— 510

Dne 13. kimavca.

Nahajajo se ljudje, ki zapeljujejo tuje žene, jih
opeharijo, potem pohodijo in zavržejo ter mirno odi¬
dejo. Jaz vsega tega nisem storil, ali ko bi postala
ona moja žrtev, pa bi prah pometal pred njo, pa bi
me sedaj nobena človeška moč ne odtrgala od njenih
nog. Nahajajo se torej občutki, ki so hujši od mojih;
toda name se je navalilo tako breme, da imam vtis
nekake izjemne duše, in mere takisto nehote z veli¬
kostjo kazni krivdo, se ne morem ubraniti čutila, da
je bila moja ljubezen grozen prestopek.

To je neka vrsta nagonskega strahu, od kate¬
rega skepticizem človeka ne osvobojuje.

Ali vendar se mora vsakoršna morala strinjati s
tem, da bi bila večja krivda navezati nase žensko
brez ljubezni; delati vse to hladno, kar sem delal jaz
iz globočine srca. Odgovornost ne more biti težja in
večja za občutke velike in prenapete nego za majhne
in nečimne.

Ne! Torej je tudi moja ljubezen pred vsem dru¬
gim grozna nesreča.

Človek, prost predsodkov, si more predstaviti,
kaj bi v danem slučaju čutil, ko bi imel predsodke ;
prav tako tudi človek, ki dvomi, more čutiti, kako bi
molil, ko bi bil še veren. Jaz to ne le čutim, marveč
se to druži v meni s tako pritožbo, da v resnici od¬
kritosrčno molim. In pravim : »Gospod Bog, ako sem
zakrivil, pa sem se tudi za to že pokoril, da se ne bi
začudil, ko bi dosegel nekoliko milosrdja».

— 511

Toda ne znam si predstaviti, na kak način bi se
moglo pojaviti milosrdje nad menoj. To je popolnoma
nemogoče.

Dne 14. kimavca.

One so se že gotovo vrnile v Plošev. Pogostoma
še mislim na njo, zakaj zgolj v takem slučaju mi je
mogoče odtrgati se od svoje minulosti, ako ima člo¬
vek nekaj pred seboj, jaz pa nimam ničesar. Ko bi
bil veren človek, bi bil postal duhovnik, ko bi bil
človek, ki odločno taji Boga, bi se bil nemara spre¬
obrnil. Toda v meni so ti organi duše, s katerimi člo¬
vek veruje, vsahnili tako, kakor more usahniti reka.
Ničesar ne vem, razun tega, da v trpljenju ne najdem
tolažbe v veri.

Ko je vzela Angelica Kromickega, sem si mislil,
da je med nama vse končano. Vsekakor to ni bilo
res. Šele sedaj sem popolnoma prepričan, da je vse
končano, ker naju loči ne le volja, ne le moj odhod,
marveč nekaj, kar leži za nama, kar po naravi ni od¬
visno od naju.

To sta povsem različna tira, katerih nič ne
more zbližati, niti najina dobra volja. Na tiru Ange¬
lice se nahaja trpljenje, odkrije se nov svet, novo ču¬
tilo, novo življenje, pred menoj pa je popolnoma
prazno Ona brezdvomno razume to tako dobro ka¬
kor jaz.

Radoveden sem, ali časih govori sama sebi: tega
človeka sem zgubila — morda brez krivde toda
vsekakor zgubila.

Ničesar ne bom imel od tega, vsekakor pa bi mi
bilo ljubo, da bi me vsaj pomilovala.

— 512 —

In mogoče, da bo temu tako dotlej, dokler njeno
dete ne pride na svet. Potem vsi njeni občutki poteko
po drugi strugi — jaz neham bivati za njo. To je
tudi moč, a obenem tudi pravica narave.

Izborna pravica !

Dne 16. kimavca.

Danes sem zagledal na lepaku z velikimi črkami
natisneno ime Klare Hilst. Pozabil sem, da sem že v
Gasteinu prejel od nje pismo z naznanilom, da pride
v Berlin. Tukaj je in je že nastopila na nekolikih
koncertih. V tem hipu me to ni razveselilo niti razža¬
lostilo. Sedaj, ker se me je polastil moj navaden
živčni nemir, se tudi moji vtisi razdvojujejo. Misel,
da prebiva nekaka znana in prijazna duša v tem me¬
stu, me navdaja, sam ne vem radi česa, nekako z
upanjem — toda ta misel mi zadoščuje. Rajši bi Klare
ne videl, in kadar si govorim, da jo bo treba o iskati,
se mi zdi nekako zoperno. Klara razodeva tako rado¬
vedno skrb, da hoče vse poizvedeti. Naklonjena je ro¬
mantičnim dopuščenjem ter veruje, da prijaznost more
ozdraviti vsako trpljenje. Toda meni praviti kaj, bilo
bi povsem nemogoče. Meni pogostoma celo nedostaja
moči, misliti na to, kar se je zgodilo.

Dne 17. kimavca.

Čemu se zarano zbudim, čemu živim? Kaj so
meni mar znanci, ali ljudje sploh ? Nisem obiskal
Klare, zakaj vse, kar mi ona more povedati, mi ni
dosti mar ter me že naprej dolgočasi. Za ves svet mi
je tako malo mar, kakor njemu zame.

Dne 18. kimavca.

Kako prav sem storil, ko sem pisal teti. Ko bi
se to ne bilo zgodilo, bi bila prišla sem, evo, kaj mi
piše :

»Tvoje pismo je prišlo onega dne, ko sta dospeli
Celina in Angelica. Kako se počutiš sedaj, moj naj¬
dražji? Praviš, da dobro; ali pa je to res? Kaj so ti
povedali zdravniki v Berlinu in kako dolgo si name¬
njen se muditi ondi? Pošlji mi brzojavko, ali te še
ondi najdem, in jaz pridem takoj. Celinami je dejala,
da si odšel tako naglo, da sta ona in Angelica bili
vsled tega zelo prestrašeni. Ko bi mi bil pisal, da ti
bržkone predpišejo potovanje po morju, bi bila po
prejemu tvojega pisma takoj prišla k tebi. Saj je tjekaj
le nekoliko ur, jaz pa se čutim tako zdravo, kakor še
nikdar. Kongestije, na katerih sem bolehala nekdaj, se
niso več ponovile. Bojim se le za te in tega potovanja
po morju. Ti si zares na to že privajen, toda meni
kar mravljinci zagomaze po koži, kadar le pomislim
na ladje in nevihte.

Celina se počuti dobro, Angelici tudi ne gre
slabo. Slišala sem, da ti je ona novica že znana. Pred
odhodom z Dunaja sta pozvali še enkrat zdravnika
specijalista, ki je dejal, da stanje Angelice ne podlega
ni najmanjšemu dvomu. Celina je vsa srečna, a tudi
mene to veseli. Morda to nakloni Kromickega, da od¬
vrže od sebe te špekulacije na koncu sveta in da se
nastani v domovini. Angelica bo brezdvomno srečna,
ker bo imela smoter v življenju. Po vrnitvi je nekako
utrujena in lesena, toda nemara je to zakrivilo poto-

33

514 —

vanje. Sniatinskima je dete zbolelo na ošpicah, toda
sedaj je že zdravo.«

čitaje tetino pismo, sem dobil tak vtis, da zame
ondi ni več prostora med njimi, zlasti ne pri Angelici.
Njej bo v kratkem zopern celo spomin name.

Dne 19. kimavca.

Ne znam si predstaviti sebe črez eno leto, črez
dve ali tri leta. Kaj bodem delal ? Pomanjkanje vsa-
koršnega cilja mora izključiti življenje. V resnici re¬
čeno, zame ni prostora nikjer.

Dne 20. kimavca.

Nisem obiskal Klare, toda srečal sem jo na Frie-
drichsstrasse. Ko me je zagledala, je od ganutja in ve¬
selja obledela ; pozdravila me je tako iskreno, da me
je to ganilo ter mi bilo zoperno obenem, zakaj čutil
sem, da moja prisrčnost do nje je le vnanja, in dane
začutim niti radosti, kadar jo srečam. Ko sva prišla
nekoliko k sebi, jo je vznemirila takoj prememba, ka-
koršno je zapazila na mojem licu. V resnici nisem bil
videti sijajen, pa tudi osivel sem nekoliko. Začela me
je povpraševati po zdravju, jaz pa sem navzlic vsej
hvaležnosti in prijaznosti do Klare čutil, da bi preveč
pogosti odnošaji z njo prekoračili povsem moje moči,
hote se torej pred njimi zavarovati, sem ji dejal, da
sem bolan in da mi bo v kratkem treba odriniti v to¬
plejše kraje. Na to me je povabila v svoje stanovanje.
Razgovarjala sva se o teti, Angelici in gospi Celini.
Na vsa vprašanja sem ji le površno odgovarjal. Go¬
voril sem sam sebi, da je to morda edino bitje na
svetu, katero bi me razumelo, obenem pa sem čutil,
da ji ne odkrijem srca za noben denar na svetu.

— 515 j—

Vendar pa čutim sedaj človeško dobroto, časih,
kadar je Klara z največjo naklonjenostjo vprla vame
svoje poštene, plave oči s tako pozornostjo, kakor bi
mi hotele pogledati v globel srca, me je ta dobrota
ganila do te stopinje, da bi se bil kar razjokal.
Klara je končno navzlic vsemu mojemu naporu zapa¬
zila, da sem povsem drugačen človek nego sem bil
nekdaj; po svojem ženskem nagonu je uganila, da
živim, govorim in mislim malone mehanično, moja
duša pa je že na pol mrtva. Ko je to zapazila, me je
nehala dalje preiskovati in izpraševati ter je postala
le še milejša.

Videl sem njeno bojazen in skrb, da me ne bi
dolgočasila. Prizadevala si je dati mi spoznati, da v
tej občutljivosti, kakoršno mi skazuje, ji ni zgolj do
tega, da bi me pridobila za se, marveč edino za to,
da bi se počutil pri njej dobro.

In počutil sem se dobro, toda dolgemu času se
vendar nisem mogel ubraniti. Moj duh sedaj ni spo¬
soben za zbranost in za napore, celo tako majhne,
kakoršne zahteva navaden razgovor s prijateljico. A
vrhu tega, ko mi je izginil moj veliki cilj izpred očij,
se mi dozdeva vse tako neverjetno prazno, da imam
neprestano v duši vprašanje : čemu to ? kaj mi pride
iz tega ?

Dne 21. kimavca.

Nikdar doslej še nisem prebil tako grozne noči.
Imel sem vtis takega strahu, kakor bi korakal po ne¬
skončnih stopnjicah v čimdalje globokejšo temo, v ka¬
teri se vrše reči takisto grozne, kakor nerazločne.
Sklenil sem zapustiti Berlin, ker pod tem svinčenim

33*

— 516

nebom se je moči zadušiti. Vrnem se v Rim, v svojo
hišo na Babuino — in se ondi nastanim za zmerom.
Mislim si, da so moji računi ne le z Angelico, marveč
z vsem svetom povsem končani in da lahko mirno
»vegetiram« v Rimu, dokler ne napoči za-me čas. O,
ko bi prišel vsaj mirno! Včerajšnji obisk Klare me je
prepričal, da ko bi tudi hotel, vendar ne bi znal več
živeti med ljudmi in da nimam s čim poplačati nji¬
hovo dobroto. Postal sem izključen iz splošnega živ¬
ljenja, stojim zunaj kroga, in dasi čutim nepopisno
puščavo, nimam vendar volje vračati se nazaj.

Misel na Rim, na moje puščavniško bivanje na
Babuino, se mi smehlja —- v resnici kaj bledo in
otožno — toda rajše imam to nego kaj drugega. Od
ondot sem zletel v svet nalik ptici iz gnezda— tjekaj
se moram tudi skriti s svojimi polomljenimi perutni¬
cami — in čakati konca.

Sedaj pišem v jutro, zakaj po večerih zahajam
vsikdar v to svoje podzemlje, v katerem biva strah.
Danes pojdem na Klarin koncert, se poslovim od nje
in jutri odidem. Potoma se vstavim na Dunaju. Mo¬
goče, da obiščem Angelija — toda gotovo še ni. Jaz
sedaj nikdar ne vem, kaj bom čutil in delal jutri.

Danes sem prejel pismo od Klare, v katerem me
prosi, naj po koncertu pridem k njej. Na koncert pa
vsekako pojdem, zakaj ondi je toliko zdravih ljudij,
da se čutim pri njih varnejšega, a ne muči me, ker
ne poznam nikogar ter vidim samo splošnost. Toda
Klare ne obiščem. Ona je predobra. Pravijo, da ljudje,
ki umirajo od gladu, za nekaj časa pred smrtjo ne

— 517 —

morejo prenesti hrane. Tako tudi moj duševni orga¬
nizem ne prenaša več dobrote in tolažbe.

Ne prenaša tudi spominov. To je majhna reč,
toda sedaj vem, da razven moralnih, so bili tudi drugi
vzroki, ki so mi napravili poset pri Klari tako težak.
Ona uporablja prav one dišave, kakoršne sem pri¬
nesel Angelici z Dunaja v Gastein. To sem že več¬
krat zapazil, da ako neka oseba rabi dišave, da te po¬
tem ničesar tako dobro na njo ne spominja kakor
ona vonjava.

Dne 22. kimavca.

Bolan sem popolnoma. Včeraj sem se prehladil,
vračaje se domu, kajti v koncertni dvorani je bilo ne¬
znansko vroče — da me je kar dušilo, torej prišedši
na sveži zrak, se nisem ogrnil z vrhno suknjo, in do¬
spel sem ves otrpnel v hotel. Vsaki dih mi napravlja
tak vtis, kakor bi moja pljuča, razširjajoča se, nale¬
tela na ostrino pod ramenami skritih jezic. Mraz in
vročina se zaporedoma vrstita v meni. časih se me
polasti velika onemoglost, in čutim, da ne bi mogel
prekoračiti stopnjic. O odhodu ne more biti niti go¬
vora. Z lastno močjo ne bi mogel dospeti v vagon.
Če pišem, čujem svoje lastno dihanje, ki je trikrat hi¬
treje in glasneje nego navadno. Prepričan sem, ko bi
stanje mojih živcev bilo drugače, da bi se bil temu
včerajšnjemu hladu uprl in se ne prehladil, toda v se¬
danjem stanju sem izgubil ves odpor. Unela so se mi
brezdvomno pljuča.

Hočem pa se vendar vzdržati na nogah, dokler
bom le mogel. V jutro, ko sem se čutil bolnega, sem
pisal brez odloga teti, da se čutim zdravega in da

— 518

črez par dni odidem. Ali črez par dnij, ako ostanem
pri zavesti in bom imel dovolj moči, napišem ji zopet
isto. Prosil sem teto, naj bi pisma in brzojavke naro¬
čila poslati bankirju B. v Berlin. Prizadevati si ho¬
čem, da nihče v Ploševu ne poizve za mojo bolezen.
Kako dobro je, da sem se včeraj poslovil od Klare.

Dne 23. kimavca.

Huje mi je nego včeraj, toda vsekako še nisem
legel. Kuha me vročnica in zavedam se, da se mi vča¬
sih vrinejo v glavo vročinski pojavi.

Zlasti kadar zaprem oči, se meja med istinitostjo
in med tem, kar plodijo moji bolni možgani, izgubi
skoro popolnoma. Vendar večinoma se po dnevu še
nadzorujem, toda bojim se, da me ta vročina premaga
— in da pridem popolnoma ob zavest.

Vsekakor pa mi sili v glavo ena reč: evo jaz,
človek nadarjen od usode bolj nego kdo drugi, kateri
si je mogel vstvariti domače ognjišče in rodbino, ob-
koljiti se z ljubečimi srci — sedim sedaj sam in bolan
v tujem mestu in nikogar nimam, ki bi mi dal kupico
vode. Angelica bi bila morda pri meni. Ne morem
dalje...

Dne 14. vinotoka.

Po treh tednih odmora primem znovič za pero.
Klare ni pri meni. Pomirivši se popolnoma zastran
mojega zdravja, se je odpeljala v Hanover ter se črez
deset dnij vrne. Ves čas bolezni mi je stregla. Ona je
pripeljala zdravnika — in ko bi nje ne bilo, bi bil
gotovo umrl. Ne spominjam se več, ali je tretji ali
četrti dan moje bolezni prišla k meni. Bil sem pri za-

— 519  —

vesti, toda obenem toliko bolan, da sem pri pogledu
na njo ostal popolnoma malomaren, kakor bi niti ne
bila prišla, ali kakor bi njen prihod bil nekaj povsem
navadnega. Prišla je z zdravnikom — in kar je zlasti
vzbujalo mojo pozornost, bili so njeni obilni, beli in
kodrasti lasje. Nahajal sem se res v čudnem stanju.
Zdravnik me je preiskal ter me jel različno vpraše¬
vati, najpoprej po nemški, a na to po francoski, jaz
pa, dasi sem ga izborno razumel, mu nisem odgovar¬
jal, ker nisem čutil za to nikake potrebe, in je nisem
mogel v sebi zbuditi, kakor bi volja v meni bila enako
onemogla kakor telo.

Tega dne so me utrudili z dolgotrajnejšim zdravlje¬
njem, na to pa sem ležal mirno, brez vtisov. Časih sem
si mislil, da gotovo umrem, toda nisem obračal na to
večje pozornosti kakor na kako drugo reč, ki se je
godila okrog mene. Mogoče, da se v vsaki težki bo¬
lezni, ako tudi bolnik ohrani zavest, izgubi občutek
razlike med zadevami večjimi in manjšimi, pozornost
pa se posvečuje, ne da bi se vedelo čemu, malenko¬
stim. Mene je tega dne raz ven zdravnikovih las bodlo
zlasti v oči odrivanje gornjega in spodnjega zapaha
od vrat postranske sobe, v kateri se je nastanila Klara.
Spominjam se, da nisem odtegnil očij od te delav¬
nosti, kakor bi bilo kaj od tega odvisno.

Kmalu na to je dospel vojaški ranocelnik, ki bi
me imel opazovati pod nadzorstvom Klare. Začel mi
jenekaj praviti, toda Klara mu je zapovedala, naj molči.

Dolgo pisanje me le prehitro utrudi — zato ga
pretrgam.

— 520

Dne 16. vinotoka.

Moji živci so se med to boleznijo pomirili; ne
čutim več tega strahu, ki me je nekoč toliko mučil ;
rad bi imel samo, da bi se Klara čim najpoprej vrnila.
Ni pa to koprnenje, marveč zgolj egoizem bolnega
človeka, ki čuti, da takega varstva in skrbi, kakoršno
je imel, mu nihče ne more nadomestiti. Vem, da Klara
ne bo stanovala poleg mene, toda njena navzočnost bi
me okrepčala. Slabost in onemoglost se navezuje na
varstveno moč tako, kakor se otrok naveže na mater.
Prepričan sem, da bi nobena ženska ne storila za-me
tega, kar je storila Klara, in da bi vsaka rajše ohra¬
nila si svoje ugodnosti, nego bi šla rešit človeka.
Misle na to, začutim grenkobo v ustih, a v mislih eno
ime... Toda to so reči, o katerih je bolje, da jih člo¬
vek ne spusti v glavo, dokler nima moči, da bi se
pričkal ž njimi... Klara je spala opravljena na naslo¬
njaču v stranski sobi in pri odprtih durih. Za vsakim
mojim pregibom je stala takoj pri meni. Videl sem jo
ponoči sklonjeno nad mojo posteljo, z lasmi v neredu,
pomežikajočo vsled utrujenosti in bedenja. Sama mi
je dajala zdravilo, sama mi podlagala vajšnice. Ko
sem jo hotel v trenutkih zavesti zahvaliti, je položila
prst na usta, v znamenje, da je zdravnik zabranil mi
govoriti.

Ne vem, koliko nočij ni spala. Bila je tako
trudna, da je podnevu, sede poleg mene na naslo¬
njaču, zadremala časih sredi pričetega stavka. Zbu-
divši se, se mi je nasmehljala, na to pa je znovič za¬
čela dremati. Po noči je časih zelo dolgo hodila po
sobi, hote se ubraniti spanju, toda tako tiho, da sem

— 521  —

skozi odprte duri videl njeno senco, premikajočo se
ob steni. Enkrat, ko je bila pri meni, ne vede, kako
naj jo zahvalim, sem dvignil njeno roko k ustom.
Tedaj se je ona urno sklonila in mi poljubila mojo,
predno sem utegnil umakniti jo. Ali treba je vedeti,
da nisem znal biti zmerom hvaležen do nje. V bolezni
človeka marsikaj draži — mene pa je zlasti dražila
njena visoka rast. Čutil sem do nje nekako mržnjo
radi tega, ker ona ni taka kakor Angelica. Izviralo je
to bržčas iz tega, da sem se v teku časa privadil pri¬
znavati mičnost in lepoto v toliko, v kolikor je bila z
mičnostjo in lepoto nje v sorodstvu, časih, ko sem zrl
na Klaro, me je dražilo neko posebno notranje čutilo,
da je ona lepa ne radi tega, ker jo je narava hotela
nalašč napraviti lepo, ne vsled prava plemena, mar¬
več po nekem srečnem slučaju. V ostalem mi je lepa
ženska glava delala že večkrat podoben vtis. V takih
rečeh je senca tako neznatna, da jo opazijo le zelo
spretni in občutljivi živci.

Bili so vendar trenutki, zlasti ponoči, ko sem
zroč na Klarino shujšano, zmanjšano in od bedenja
uvenelo lice, se mamil, češ, da gledam ono... Godilo
se je to zlasti takrat, kadar je sedela v mraku neko¬
liko proč od moje postelje. K tej omami mi je poma¬
gala vročina in bolni možgani, katerim ni ničesar ne¬
mogočega. časih sem govoril povsem zmedeno — Bog s
da bi bil poginil! — ter klical Klaro z imenom nje in
se razgovarjal ž njo, kakor z ono. Spominjam se tega
kakor v snu.

Dne 17. vinotoka.

Bankir B. mi je doposlal nekoliko tetinih pisem.
Teta me povprašuje po mojih namenih glede prihod-

nosti. Piše celo o mlatvi, samo o ljudeh v Ploševu ne
piše ničesar. Ne vem niti tega, ali še žive, ali so že po¬
mrli. Kako čuden in dražljiv način pisanja pisem !
Mene gotovo močno zanima mlatev in vse ploševsko
gospodarstvo. Odpisal sem takoj, in nisem znal skri t
nezadovoljnosti.

Dne 17. vinotoka.

Danes mi je bila doposlana brzojavka Kromic-
kega, naslovljena v Varšavo. Teta, namesto da mi
sporoči njeno vsebino, jo je zaprla v ovitek in mi jo
poslala po pošti. Kromicki prosi, naj radi rešitve svo¬
jega denarja in vse njegove usode dopošljem še pet¬
indvajset tisoč rubljev. Ko sem jo prečital, sem sko¬
mignil z rameni. Kaj more sedaj meni biti mar Kro¬
micki in moj denar! Naj propadeta. Ko bi bil Kro¬
micki vedel, iz kakih razlogov sem mu prvič priskočil
na pomoč, ne bi sedaj poželel ničesar. Naj le prenese
svojo izgubo tako mirno, kakor jaz prenašam svojo.
V ostalem ga pričakuje »velika novica«, ki mu bo slu¬
žila v tolažbo. Radujta se, kolikor hočeta, imejta
otroke, kolikor je vama drago ; ako pa zahtevata od
mene, naj mislim na vajino usodo — pa v resnici
preveč zahtevata.

Ko bi me ona vsaj ne bila žrtvovala s takim
brezobzirnim egoizmom tako imenovanim svojim nače¬
lom!.... Toda dovolj o tem, ker se mi možgani pre¬
vračajo v glavi. Naj mi bo dovoljeno vsaj v bolezni
ležati mirno...

Dne 20. vinotoka.

Ne! Našli so me tudi tukaj. Že od dveh dnij ni¬
mam miru; znovič se z rokami grabim za glavo, da

523 —

se mi ne bi razpočila od tega vratila, ki se vrti v
njej. Mislim znovič na Plošev, na njo — in na to
praznoto v bodočnosti. Kako je to osupljiva stvar, ka¬
dar komu zmanjka tega, od česa je poprej izključno
in edino živel. Ne vem, ali je moj duh po bolezni
oslabel, toda ne razumem raznih pojavov, katere za-
pažam v sebi. Evo, zdi se mi, da je moja nevošlji-
vost preživela mojo ljubezen.

In to je dvojnotera nevošljivost, namreč ne le
za dejstva, marveč tudi za čutila. Prav vse se trga v
meni pri pomisleku, da to dete, ki ima priti na svet,
mi odvzame Angeličino srce za zmerom, in kar je še
več — za kar mi je tudi največ mar — nakloni miga
Kromickemu.

Jaz bi te ženske, ko bi bila prosta, že sedaj več
ne hotel, toda ne morem prenesti dopuščenja, da bo
ona ljubila moža. Ostanek svojega življenja bi dal za
to, ko bi je nihče v življenju več ne ljubil in ona ni¬
kogar. Pod tem pogojem bi še utegnil ostati v živ¬
ljenju. —

Dne 21. vinotoka.

Ako me ta način, ki mi roji po glavi, ne reši, pa
se znovič vgreznem v kako bolezen, ali pridem ob pa¬
met. Torej tudi obračunam s seboj! Kaj mi še pripada
v življenju? — Nič! Kaj me čaka? — Nič! Ako je
tako, pa se res ne nahaja noben vzrok, zbog katerega
ne bi imel podati komu sebe v dar, kogar zamore tak
dar osrečiti ? Za svoje življenje, za svoj čut, za sposob j
nosti, za samega sebe ne bi dal sedaj treh počenih
grošev; vrhu tega ne ljubim Klare, toda ako ona

— 524  —

mene ljubi, ako vidi v meni največjo srečo, pa bi bila
to okrutnost, odtegniti ji to, kar jaz sam tako malo
cenim. Začutil bi samo dolžnost povedati ji, kdo da sem,
da bi vedela, koga jemlje. Tem huje za njo, ako se
ona tega ne prestraši — toda to je njena stvar.

Mene v tem namenu mami samo ena reč, namreč
ta, da se s tem še poveča brezno, kakoršno me loči
od one ženske. In pokažem ji, ako je ona razkopa¬
vala to brezno od svojega obrežja, da znam to od
svojega storiti tudi jaz. Takrat bo že konec ob koncu,
ker še danes mislim na njo. Vidim in nekako jezno
potrjujem to.

Mogoče, da je to že sovraštvo, toda to še ni ma¬
lomarnost.

Gospa Kromicka je gotovo sodila, da silim od
nje radi tega, ker moram — jaz pa ji dokažem, da
tako hočem. A mislim si, da čim debelejši zid posta¬
vim med naju, tembolj mi jo on zasloni, tem poprej
in temeljitejše jo pozabim.

Kar se tiče Klare, ponavljam, da je ne ljubim,
toda znano mi je, da me ona ljubi. Vrhu tega sem ji
dolžan hvaležnost. V bolezni sem imel take trenutke,
da sem njeno čuvanje nad seboj imenoval v duhu
nemško sentimentalnost, toda do takega sentimenta¬
lizma se ona ne bi pospela. Bilo bi vendar bolj vredno
te visoke cene, dati umreti človeku brez pomoči, nego
ga zagledati brez ovratnika, ker taka predpravica pri¬
pada le zaročencem. Klara se ni zmenila za nič ; radi
mene je zanemarila godbo, izpostavila se trudu, be¬
denju, bržkone tudi obrekovanju ter vstrajala pri

meni.

525 —

Napravil sem glede nje dolg in ga plačam. Pla¬
čujem ga slabo in s slabo vero, ker se žrtvujem radi
tega, da sam sebe dosti ne cenim, da mi sedaj za vse
ni dosti mar, in da sem samo človeška črepinja, ne
pa človek. Ker pa ona to črepinjo ceni bolj nego lastno
življenje — naj torej ona pripada njej.

Edina teta se bo čutila razžaljeno ; to zada rano
njenim narodnim in rodnim čutilom. Ko bi pa teta
vendar mogla čitati, kaj se je zgodilo v poslednjem
času v mojem srcu, rajše bi me videla s to v zakonu
nego z ono v ljubavni zvezi. V tem oziru nimam
najmanjšega dvoma.

Kaj za to, da so bili predniki Klare bržkone
tkalci! Jaz nimam nikakih načel, imam samo živce;
moji slučajni nazori pa so rajše liberalni. Že dolgo si
mislim, ako so ljudje, priznavajo liberalna načela, po-
gostoma še bolj omejeni nego konservativci, pa so
vendar liberalna načela sama na sebi širša od kon¬
servativnih ter se bolj strinjajo z učenjem Kristusa
— kar mi je v ostalem vse eno.

Toda o teh obzirih se celo ne splača govoriti.
Šele v nesreči se čuti vsa njih ničevnost.

Nehote mislim neprestano, kako Angelica sprejme
novico o mojem sklepu? Tako sem se navadil čutiti
vse ž njo vred, da mi je ostala še ta bolestna raz¬
vada.

Dne 22. vinotoka.

Danes v jutro sem odposlal pismo Klari. Odgovor
prejmem jutri — ali mogoče, da Klara sama pride
semkaj še nocoj.

Popoldne mi je bila doposlana druga brzojavka
Kromickega. Kolikor obupa more obsegati nekoliko
vrstic, toliko se ga nahaja v njej. Ondi se je moralo
obrniti vse na najslabše, kajti nisem se nadejal, da bi
moral polom priti tako kmalu. Došle so bržkone ne¬
pričakovano okoliščine, katerih ni slutil niti sam Kro-
micki.

Zguba, ki me je doletela, ni prizadjala velike
škode mojemu premoženju — in navzlic tej izgubi
ostanem več nego premožen človek — toda Kro-
micki!...

Čemu se imam mamiti? V mojem srcu se nahaja
kotiček, v katerem se je izlegla zadovoljnost vsled tega
poloma. Da bodo ti ljudje imeli v bodoče ob čem ži¬
veti, za to se imajo zahvaliti le teti, katera, kakor
sama pravi, je upraviteljica premoženja Ploševskih.

Med tem nisem niti namenjen odgovarjati Kro-
mickemu. Ko bi se pa vendar pripravil k temu, če¬
stital bi mu namesto odgovora k potomcu. Potem bo
kaj drugega ! — potem dam obema kruh — celo
obilen.

Dne 23. vinotoka.

Klara včeraj ni dospela in danes, do te ure, to
je do večera, še ni došel njen odgovor. To je tim
čudnejše, ker je doslej pisala vsaki dan, povprašuje
po mojem zdravju. Njenemu molčanju se ne bi čudil,
ko bi mogel misliti, da bo omahovala vsaj deset
minut.

Potrpežljivo hočem čakati — bolje bi vendar sto¬
rila, ako ne bi odlašala. Znano mi je le to edino, da
ko bi moje drugo pismo ne bilo odposlano, bi bil

— 527

morda poslal drugo temu podobno, toda ko bi po¬
prejšnje bilo mogoče umakniti, pa bi ga bil verjetno
umaknil.

Dne 24. vinotoka.

Evo, kaj mi piše Klara:

»Dragi moj gospod Leon! Po prejemu vašega
pisma sem bila vsa omamljena od sreče, in hotela sem
se takoj vrniti v Berlin. Toda prav radi tega, ker
vas zelo globoko ljubim, sem poslušala glas, ki mi je
dejal, da največja ljubezen ne sme biti največji egoi¬
zem, in da mi ni dopuščeno žrtvovati vas sami sebi.

»Vi me ne ljubite, gospod Leon! Dala bi življe¬
nje za to, ko bi bilo temu drugače — toda vi me ne
ljubite. Vaše pismo je le naval hvaležnosti in nekake
obupnosti. Od časa prvega najinega srečanja v Ber¬
linu sem zapazila, da vi niste zdravi niti srečni — in
kako močno sem se vznemirjala radi vas, naj vam
služi v dokaz to, da dasi ste se poslovili od mene in
mi napovedali svoj odhod, sem vendar poslala v hotel
služabnika poizvedovat, ali ste res odšli, in delala sem
to tako dolgo, da sem poizvedela, da ste bolni. Potem,
oskrbuje vas ob času bolezni, sem se prepričala, da je
moja bojazen bila opravičena, in da imate skrito ne¬
kako veliko razžaljenje, ali pa ste doživeli nekako
tako veliko prevaro, po kateri se navadno človeku
omrzi življenje.

»Sedaj sem prepričana — in Bog edini vidi, kako
hudo mi je pri tem — da hočete zvezati svojo usodo
z mojo, da se zaglušite, da na nekaj pozabite ter si
zaprete neko pot. Ali vspričo te slutnje, ali morda
morem v to privoliti? Odklonivši vašo roko, bom v

najhujšem slučaju zelo nesrečna, toda ne porečem si
nikdar : ti si mu breme in kroglja ob njegovi nogi.
Jaz sem se zaljubila v vas nad mero, od prvega tre¬
nutka, kar sva se spoznala, na to pa sem se že pri¬
vadila na to otožnost in to tugo, kakoršna izvira iz
ločitve in pomanjkanja nadeje in iz tega zagotovila,
da jaz nisem ljubljena. Bridko mi bo živeti s tem,
toda to še morem izjokati bodisi s solzami kot na¬
vadna ženska, ali z godbo kot umetnica. Zmerom pa
mi bo ostala ta tolažba, da kadar se me, gospod, spom¬
nite, si pri tem pomislite : »moja dobra sestra«. S tem
tudi živim. Ko bi pa postala žena in ko bi zapazila,
da vi obžalujete svoj čin, da niste srečni, da me so¬
vražite, pa bi gotovo umrla.

»Pri tem pa pravim sama sebi: Kaj si storila ta¬
kega, s čim si si zaslužila, da bi bila tako srečna brez
mere ? Kar strah se me polašča, kadar pomislim na
to srečo. Ali pa tudi razumete, gospod, da je mogoče
ljubiti ne le z vso dušo, marveč tudi s ponižnostjo ?
Jaz vem, da jo to mogoče, ker tako ljubim.

»Že to samo se mi dozdeva predrznost, da ni¬
mam poguma, odreči se popolnoma nadeje. Toda, go¬
spod, ne razumete mi tega. Gospod Bog je tako usmi¬
ljen in človek si tako zelo želi sreče, da nima moči,
da bi zaprl pred njo duri za zmerom. Ako, gospod,
ponovite kedaj, bodisi črez pol leta, bodisi črez leto
dni, da me še hočete imeti za ženo, takrat se mi vse
to nagradi — to, kar sem že prebila, in te solze, ka¬
terih se ne morem ubraniti sedaj.

Klara.«

— 529 -

V meni tiči človek, ki zna čutiti in oceniti vsako
besedo tega pisma. Ničesar iz njega ne izgine zame
in pravim si: tim bolj se mora to vrniti, čimbolj je to
srce pošteno, preprosto in ljubeče.

V meni pa tiči tudi utrujen človek, ki je prišel
že ob životno moč, kateri, sočuteč, ne ljubi, ker je v
ona čutila vložil vse, kar je bilo v njem — in kateri
vidi jasno, da kadar odide, pa mu ne bo več mogoče
vrniti se.

Dne 28. vinotoka.

Sedaj sem popolnoma prepričan, da se Klara ne
vrne več v Berlin, kar je še več, da je ona, odhajaje
v Hanover, odhajala že z odločnim namenom, ne vr¬
niti se več. Hotela se je ogniti moji zahvali. Pa tudi
mislim na njo z žalostjo in s hvaležnostjo : najbolj
pa obžalujem to, da ona ni naletela na drugačnega
človeka nego sem jaz. V vsem tem tiči nekaka ironija
usode; ko bi bil Klaro le stoteri del tako ljubil, kakor
sem ljubil Angelico, pa bi se mogla iz tega ustvariti
sreča za ves svet. Toda kaj mi pride iz tega, ako va¬
ram še nadalje samega sebe ? Nahajam se še sedaj
pod jarmom spominov. Spominjam se te Angelice,
take, kakoršna je bila v Ploševu, v Varšavi, v Ga-
steinu — in od te minulosti ne morem odtrgati svojih
mislij. V ostalem je preminilo v njej toliko moči in
življenja, da se niti sam sebi ne čudim. Kako more
biti drugače ? Človeku je najtežavnejše, ne spomi¬
njati se.

Vsak hip se oprijemam spominov na Angelico —
in hote se jih odkrižati, se moram spomniti, da je

34

530

sedaj ona že druga, da njeni občutki poteko ter so
verjetno že potekli po povsem drugi strugi in da sem
jaz za njo ničla.

Nekoč nisem hotel na to niti misliti, ker mi je
glava pokala od tega; sedaj delam to časih nalašč,
ker drugače se ne morem braniti glasov, ki se ogla¬
šajo čimdalje glasneje v meni ter čimdalje glasneje
povprašujejo: »Kaj je ona kriva, da ima vsiljeno to
dete ? Odkod veš, kaj se godi v njenem srcu ? Ona
bi ne bila ženska, ako ne bi ljubila otroka, kadar
pride na svet, toda kdo ti je povedal, da se sedaj ne
čuti enako nesrečno kakor ti?«

Časih se mi zdi, da je ona morda še bolj ne¬
srečna, in takrat bi hotel dobiti drugo vnetje pljuč.
Življenje s tako zmešanico mislij je nemogoče.

Dne 30. vinotoka.

Cim zdravejšega se čutim, tim pogosteje se vra¬
čam v nekdanje blodnje. Zdravnik trdi, da črez ne¬
koliko dnij bom mogel oditi. Pa tudi pojdem, ker od
tod sta Varšava in Plošev preblizu. To je morda ena
mojih živčnih muh, toda zdi se mi, da v Rimu, na
Babuini, se bom počutil zadovoljnejšega. Ne obetam
si niti misliti na bodočnost — kajpada, hočem misliti
na njo od jutra do večera, toda to bodo razmišljeva-
nja, podobna bržkone onim, ki se snujejo za samo¬
stanskimi vratmi. V ostalem, kaj jaz vem, kaj bo ? —
Vem samo to, da tu ne obsedim. Potoma se oglasim
pri Angeliju. V Rimu moram imeti njeno sliko.

Dne %  listopada.

Zapuščam Berlin, odrekam se Rimu in se vračam
v Plošev. Že poprej sem zapisal: »To ni le najbolj

531

ljubljena ženska, to je že moja najdražja glava na
svetu.« Tako je ! Tako je ! Naj se to že imenuje ne¬
vroza, ali starčeva znorelost, ali kar hoče, meni je to
vseeno : jaz imam to že v krvi in v duši. Odrinem v
Plošev in hočem ji služiti, hočem jo nadzorovati, ji
streči — in vsa nagrada za to mi bo, da jo hočem
samo gledati.

Čudim se, kako sem si mogel misliti, da bom
mogel živeti brez pogleda na njo. Eno samo tetino
pismo je izvabilo na beli dan to, kar je bilo v meni.
Teta pravi: »Nisem ti pisala o nas, ker ti nisem mogla
poročati nič veselega, in ker ne znam lagati, torej
rajše molčim, nego bi te vznemirjala, vede, da nisi
zdrav. Mučijo me velike skrbi zastran Kromickega,
in kaj rada bi se posvetovala s teboj. Stari Hvastov-
ski mi je pokazal sinovo pismo, v katerem ta sporoča,
da se zadeve Kromickega nahajajo v najslabejšem
stanju ; celo pred sodnijo se bo moral zagovarjati. Vsi
ondi so ga prekanili. Zahtevali so nakrat veliko na¬
bavo ; ker je bil čas zelo kratek, se on ni mogel pre¬
plačati, ali je bila roba, katero so mu dovažali, dobra.
Evo, vse se je pokazalo slabo, pokvarjeno in ponare¬
jeno — in vse je bilo odklonjeno a vrhu tega visi
nad Kromickim še pravda radi goljufije. Ko bi dal
Bog, da bi vsaj to ne padlo nanj, a to tembolj, ker
je popolnoma nedolžen. Kdo se bo menil za polom, da
bi le ne bilo sramote. A jaz si ubijam glavo, kaj
imam storiti in kako ga rešiti? Bojim se dotakniti se
zneska, ki sem ga bila odločila za Angelico, toda tu
ga je treba na vsak način rešiti pravde. Svetuj mi,
Leon, ker ti si pameten ter zmerom dobiš kak načrt.

34 *

— 532  —

Niti Celini, niti Angelici nisem povedala doslej niti
besede, ker se zlasti za Angelico močno bojim. Ne
moreš si predstaviti, kaj se sedaj godi ž njo. Celina
je vrla ženska, toda zmerom je bila prenapeta v pre¬
tirani kreposti, in ravno tako je odgojila tudi Ange¬
lico. Ne dvomim, da bo Angelica najboljša mati, toda
sedaj se me časih polašča jeza, kajti ako se ženska
omoži, mora biti pripravljena tudi na posledice, a med
tem se nahaja Angelica v taki zadregi, kakor bi to
bila kaka sramota. Vsaki dan vidim na njenem licu
sledove solz. človeka kar spreleti žalost, kadar zre
na njeno shujšano lice, na vdrte oči, na to pripravlje¬
nost za jok, na ta izraz nekake bolesti in pokorščine,
kakoršnega ima v očeh. Kar živim, še nisem videla,
da bi katera ženska tako prenašala svoje stanje. Sku¬
šala sem ji prigovarjati in jo oštevati, toda vse nič
ne pomaga. Povem ti odkritosrčno, da jo imam pre¬
več rada, in mogoče, da me na starost zapušča nekda¬
nja eneržija. Pri tem je ona tako poštena oseba. Ko
bi ti vedel, kako povprašuje vsaki dan po tebi, če
morda ni bilo pisma, ali si zdrav, kam si namenjen
oditi, kako dolgo se boš še mudil v Berlinu ? Ona v&,
da se jaz rada razgovarjam o tebi ter se nalašč raz-
govarja po cele ure. Ko bi se je samo Bog usmilil in
ji dal moči, da prenese te muke, ki jo čakajo. Jaz se
v resnici tako bojim za njeno zdravje, da nimam po¬
guma niti z eno besedo črhniti ji o možu. Toda prej
ali poznej mora to priti na beli dan. Nisem povedala
ničesar tudi Celini, ker ona je jako potrta vsled An-
geličine zdražljivosti ter si ubija glavo nad tem, radi
česa si Angelica to stanje tako močno žene k srcu?«

— 533  —

Radi česa? Jaz edini na svetu to razumem, jaz
edini bi mogel odgovoriti na to vprašanje — in radi
tega — se vračam v Plošev.

Ne! Ona si ne žene svojega stanja k srcu, mar¬
več moj beg, moj obup, katerega si domišljuje, mar¬
več pretrganje tega odnošaja, ki ji je postal drag od
onega časa, ko je po tolikem trudu, po tolikem trp¬
ljenju in naporih mogla končno spremeniti ga v
čistega. Sedaj evo spem v njeno dušo in mislim za
njo. Njena tragedija je vredna moje. Od trenutka, ko
sem se vrnil v Plošev, se je čustvo borilo v tem ne¬
vsakdanjem bitju z dolžnostjo. Hotela je ostati čista
in zvesta onemu, komur je prisegla zyestobo, ker
njena duševna narava odmetuje umazanost in laž, ali
obenem se ni mogla ubraniti občutkov do človeka, v
katerega se je zaljubila s prvo ljubeznijo — in ni se
mogla zlasti radi tega, ker je ta človek bil pri njej,
ker jo je ljubil ter bil nesrečen.

Celi meseci so ji pretekli v najgroznejšem razkolu.
Končno, ko je nastal trenutek pomirjenja, ko se ji je
zdelo, da je to čutilo prešlo v zvezo duš, tako nad¬
zemeljsko, da niti čistost misli, niti zaprisežena zve¬
stoba vsled njega ničesar ne izgube — se je nakrat
vse raztrgalo, in ona je postala sama, s tako puščobo
pred seboj, kakor je moja. To je vzrok njene sedanje
nezgode. Sedaj čitam v njeni duši kakor v knjigi in
radi tega se vračam.

Takisto vidim šele sedaj, da bi je verjetno ne bil
zapustil, ko bi bil popolno prepričan, da njeno čutilo
do mene preživi vse slučaje. Sama živaljska ljubo¬
sumnost, ki prenapolnuje srce z besnoto, a domišljijo

— 534  —

s temi nagnusnimi prividki teh pravic, s katerimi se
je okoristil nekdo drugi, bi ne imela dovolj moči, da
bi me odpahnila od te ženske, v kateri je bil moj
svet. Toda jaz sem si mislil, da to dete, še predno
pride na svet, zavlada nad vsemi njenimi čutili, da jo
zbliža z možem ter mene izbriše za zmerom v njenem
srcu iz imenika živečih.

In ne mamim se ; vem, da ne bom za njo to, kar
sem bjl, zlasti kar bi mogel postati, ko bi ne bilo tega
naključja. Zamogel bi biti njeno edino drago bitje, ki
jo veže z življenjem in s srečo — sedaj pa temu ne
bo več tako. Toda dokler bo v njej tlela vsaj iskrica
čutil do mene, ne odidem, ker ne morem oditi in tudi
nimam kam.

Torej se vrnem in začnem razpihavati to iskro
in jamem se ogrevati pri njej. Brezdvomno bi umrl,
ako ne bi storil tega.

Prečitam še enkrat tetine besede: »Ko bi ti ve¬
del, kako ona vsak dan povprašuje po tebi, če morda
ni bilo pisma, ali si zdrav, kako dolgo se boš še mu¬
dil v Berlinu« — in ne morem se nasititi ž njimi.
Prav tako mi je, kakor bi umiral gladu in kakor bi
mi kdo nepričakovano prinesel kos kruha. Jem — in
vsled hvaležnosti bi se najrajše jokal. Morda se je že
usmiljenje božje pojavilo nad menoj ?

Saj vendar čutim, da sem se spremenil v teh po¬
slednjih dnevih — in da je nekdanji človek umrl v
meni. Ne bom se več razburjal proti njeni volji, pre¬
nesem vse, pomirim jo, potolažim ter rešim celo nje¬
nega moža...

Dne 4. listopada.

Premislil sem se in ostal v Berlinu še dva
dni. To je žrtev od moje strani, ker že komaj utegnem
tukaj sedeti, toda treba je bilo poslati naprej pismo
z naznanilom, da dospem. Brzojavka bi utegnila An¬
gelico prestrašiti, istotako tudi moj nepričakovani pri¬
hod. Poslal sem pismo vesele vsebine ter ga končal s
takim iskrenim pozdravilom Angelice, kakor bi se med
nama ničesar ne bilo zgodilo. Hočem, naj spozna, da
sem se spoprijaznil s svojo usodo in da se vračam
tak, kakoršen sem bil nekdaj.

Teta se je gotovo nekoliko nadejala mojega pri¬
hoda.

Varšava, dne 6. listopada.

Dospel sem danes v jutro. Teta, obveščena z mojim
pismom, me je pričakovala v Varšavi.

V Ploševu se ne počutijo slabo. Angelica je mir¬
nejša. Od Kromickega ni bilo v zadnjem času nikakih
novic.

Revna teta me je pozdravila s klicem: »Kaj se
je zgodilo s teboj, Leon?!« Ni vedela ničesar, a radi
tako dolge bolezni sem očividno močno shujšal. Vrhu
tega so mi lasje na sencih tako osiveli, da sem že
premišljeval, ali si jih naj pobarvam ali ne. Sedaj no¬
čem biti star, niti da bi se videlo, da sem star.

Pa tudi teta se je v poslednjem času močno spre¬
menila. Saj še ni tako dolgo, kar sva se ločila, toda
zapazil sem že grozno razliko. Njeno lice je nekako
izgubilo nekdanji odločni izraz, črte pa so postale
bolj nepremične. Takoj sem zapazil, da se ji glava
pričenja nekoliko tresti, kar je moči zlasti opaziti ta-

— 536  —

krat, kadar kaj pozorno posluša. Ko sem jo nemiren
izpraševal, kako se počuti, mi je odgovorila s sebi
lastno odkritosrčnostjo:

»Po vrnitvi iz Gasteina sem se počutila izborno
— toda sedaj se je vse obrnilo na slabo, in čutim, da
se že bliža moj čas.«

Črez trenutek je dodala:

»Vsi Ploševski pomro na kapi — meni pa leva
roka otrpne vsako jutro. Toda o tem se ne splača
govoriti — kakor je božja volja.«

In ni hotela dalje govoriti. Na to sva se posve¬
tovala obširno, kako priti na pomoč Kromickemu, in
sklenila sva, ne dopustiti, da bi prišlo do pravde, ko
bi tudi bilo treba največjih žrtev. Rešiti ga poloma
res ni bilo mogoče, k večjemu za ceno lastnega po¬
loma, s čemur pa se tudi ni bilo mogoče strinjati že
z ozirom na Angelico. Napravil sem načrt, spraviti
Kromickega po končani pravdi v domovino, in nasta¬
niti ga na gospodarstvu. Bog vidi, da je vsa moja
duša strepetala v meni pri pomisleku na njegovo na¬
vzočnost pri Angelici; da bo pa žrtev popolna, sem
sklenil, izpiti tudi ta strup.

Med tem mu pošljemo na pomoč enega tukajšnjih
odvetnikov, preskrbljenega z vsemi potrebnimi sred¬
stvi za skončanje pravde.

Končavši to posvetovanje sem jel popraševati po
Angelici. Teta mi je pravila o njej jako obširno; med
drugim mi je tudi povedala, da se je že jako spreme¬
nila in postala grda. Ko sem slišal to, sem čutil še
večje pomilovanje do nje. Nič več ne premore odvr¬
niti od mene njenega srca.

537 —

To je moja najdražja glava!

Hotel sem še danes, takoj po posvetovanju, oditi
v Plošev, toda teta je dejala, da je utrujena iri da hoče
prenočiti v mestu.

Ker sem ji priznal, da sem bolehal na vnetju
pljuč, sem jo sumničil, da je ostala nalašč, da me ne
bi izpostavljala slabemu vremenu na potovanju.

Dežuje že od jutra.

V ostalem danes nisva mogla oditi, a jutri odi¬
deva bržkone šele proti večeru. Zadeva Kromickega
zahteva nujno pomoč. Treba je takoj jutri najeti od¬
vetnika in ga odposlati čim najpoprej.

Dne 7. listopada.

V Plošev sva dospela ob sedmih zvečer; sedaj je
polnoč in vse v hiši že spi. Hvala Bogu, pozdrav je
ni preveč pretresel. Prišla mi je naproti zbegana, ne¬
kako prisiljeno, z negotovostjo, sramujoča se in ka¬
kor s strahom v očeh, toda jaz sem prisegel, da jo
pozdravim tako svobodno, tako naravno, kakor bi se
bila šele včeraj ločila. S tem sem odvzel pozdravilu
vsakoršno senco sprave, odpuščanja in vsakoršen sve¬
čani nadevek. Ko sem jo zagledal, sem se ji hitro
približal, podal roko in zaklical veselo :

»Kako se imaš, draga Angelica ! Tako mi je bilo
dolgčas za vami, da sem odložil svoje pomorsko poto¬
vanje na poznejši čas.«

In ona je razumela takoj, da tak pozdrav je čin
sloge, sprave, vrnitve k njej in obenem žrtev samega
sebe radi njenega miru. Za trenutek se ji pojavi na
licu ganutje tako veliko, da sem se bal, da ne bo

- 538

zmožna nadvladati ga. Hotela je nekaj spregovoriti,
a ni mogla, marveč je le krepko stisnila mojo roko.
Mislil sem si, da jo posili jok.

Toda nisem ji pustil za to časa in začel sem go¬
voriti s svojim prejšnjim glasom:

»Kaj je s sliko? Glava je bila že dovršena, ko
si odšla — kaj ne? Angeli slike tako kmalu ne pošlje,
ker mi je sam dejal, da bo to njegovo mojstersko
delo. On jo namerava razstaviti na Dunaju, v Mona-
kovem in v Parizu. Kolika sreča, da sem naročil še
drugi izvod, ker drugače bi čakali na sliko še eno leto.
Hotel pa sem ga tudi imeti na vsak način zase.

Ona pa, navzlic vsemu, kar se je godilo v nje¬
nem srcu, se je morala prilagoditi temu glasu, zlasti
ker sta se v razgovor vmešali tudi teta in gospa Ce¬
lina. Vse, kar sem govoril, je bilo odgonetanje naših
vzajemnih občutkov. Tako so nam minuli prvi tre¬
nutki. Jaz ves večer nisem odložil svoje uloge, dasi
sem čutil, da se mi radi utrujenosti zbira znoj načelu.
Bil sem vsled nedavne bolezni še močno slab, a vrhu
tega je bilo to vse vendar grozno prisiljeno! Videl
sem, da je Angelica med večerjo s strahom in ganut-
jem ogledovala moje velo lice in osiveli senci; videl
sem, da čita z njega vse, kar sem doživel. Toda jaz sem
pripovedoval celo o svojih berlinskih nadlogah skoro
veselo. Moral sem se ogibati celo pogledu na njeno
spremenjeno postavo, da ji ne bi dal vedeti, da to
premembo vidim in da me ta pogled napolnuje s stra¬
hom. Proti koncu večera mi je postalo parkrat slabo,
vendar premagal sem se, in ona je čitala v mojih očeh
zgolj dobro voljo, zgolj najglobokejšo naklonjenost in

da se popolno strinjam s položajem. Ona je zelo bistro¬
vidna ; ona ve in razume vse, toda jaz sem nadkrilil
samega sebe; bil sem tako naraven in prost, da si je
mogla končno misliti, da sem dejal sam sebi: »S če¬
mur se ni moči boriti, s tem se je treba strinjati.«
Ako so tudi ostali v tej duši, kar se tega tiče, nekaki
dvomi, pa ji v nobenem oziru ni ostal ta edini, nam¬
reč, da jo še zmerom ljubim, kakor nekdaj, in da je
zmerom moja občudovana, nekdanja Angelica.

In videl sem, da se počuti dobro v tej toploti.
Mogel sem biti v resnici ponosen nase, ker sem pri¬
nesel nekak veselejši žarek v to hišo, kjer je bilo
tako mračno. Tudi teta in gospa Celina sta znali to
ceniti. Gospa Celina mi je v trenutku, ko sem ji voščil
lahko noč, rekla naravnost:

»Hvala Bogu, da si dospel. Takoj nam je po¬
stalo živahnejše s teboj.«

A Angelica, stiskaje mi prisrčno roko, je vpra¬
šala : 1

»A sedaj ne odideš kmalu ?«

»Ne, Angelica,« ji odvrnem, »sedaj ne odidem.«

In odšel sem, ali bolje, zbežal sem navzgor v svojo
sobo, ker sem čutil, da mi primanjkuje moči. Tega
večera se je nabralo v meni toliko joka nad mojo
revščino, da me kar duši. Nahajajo se male žrtve, ki
pa več stanejo, nego velike.

Dne 8. listopada.

Jaz radi tega ponavljam tako pogostoma: »To je
moja najdražja glava,« ker je res treba ljubiti žensko
nad svoje življenje, ne le kot žensko, marveč kot
najdražjo glavo, da človek v takih pogojih ne zbeži

- 540 -

od nje. Čutim izborno, da bi me sam fizični gnus za¬
podil od vsake druge; — ker pa pri tej ostajam in
ostanem, se mi znovič vrača misel, da moja ljubezen
je nekaka bolezen, nekaka živčna nepravilnost, katera
ne bi imela prostora, ko bi bil popolnoma zdrav in
normalen pojav človeškega rodu. Sedanji človek, ki
si vse tolmači z nevrozo, nima niti te tolažbe, kakoršno
bi mu moglo dati prepričanje o njega zvestobi. Kajti,
kadar pravim sam sebi: tvoja zvestoba in vstrajnost
je bolezen, ne pa zasluga — ostane mi samo ena
grenkost več. Ako zavest takih rečij ljudem čimdalje
bolj onemogočuje življenje — čemu se torej za to
toliko brigamo ?

Šele danes, ob dnevni svetlobi, sem zapazil, kako
močno je Angeličino lice spremenjeno. Kar srce mi je
krvavelo pri pogledu na njo. Usta ima nabuhla; to
čelo, nekdaj tako neomadeževano, je izgubilo svojo
jasnost in čistoto. Teta je imela prav. Njena lepota je
skoro povsem izginila. Angelici so ostale kakor poprej
samo oči. Toda meni je tega dovolj. To spremenjeno
lice povečuje samo moje pomilovanje in občutljivost
— ter mi postaja tem bolj ljubljena. Ko bi postala
celo desetkrat grša, jaz jo bom vendar zmerom ljubil.
Ako je to bolezen — pa prav! Torej sem bolan in si
niti ne želim zdravja — rajše umrjem na tej bolezni,
nego na vsaki drugi.

Dne 9. listopada.

Napoči čas, ko njeno stanje preide in se njena
lepota povrne. Danes sem mislil na to in se takoj
vprašal, kakšni neki bodo najini odnošaji v prihod¬
nosti, ali ne podležejo odslej nobeni spremembi. In

541 —

zagotovljen sem, da ne. Jaz že vem, kaj je to živeti
brez nje, in ne storim nikdar nič takega, za kar bi
me mogla pahniti od sebe — ona pa tudi ostane taka,
kakoršna je bila. Nimam nikakega dvoma, da sem ji
potreben za življenje, toda znano mi je takisto, da
tega čutila, kakoršno ona goji do mene, celo sama
prod seboj ne imenuje drugače, kakor veliko bratov¬
sko ljubezen. Kaj je ona pravzaprav, to mi je vse
eno — za njo ostane ona zmerom idealno privezanje
duše k duši —- to je nekaj dovoljenega, nekaj mogo¬
čega celo med sorodniki. Ko bi bilo drugače, pričela
bi takoj borbo sama s seboj.

V tem oziru nimam nikakih prevar. Rekel sem
že, da ji je ta odnošaj postal drag od časa, kar gaje
spremenila v čistega. Naj torej tak ostane, samo da ji
je zmerom drag.

Dne 10. listopada.

Kako napačno je mnenje, da se občutljivost no¬
vodobnih ljudij zmanjšuje. Časih si celo mislim, daje
narobe. Kdor nima dveh pljuč, s tem večjo silo diše
z enimi, a nam je odvzeto vse, ob čemur je živel
nekdanji človek ■*— ostali so nam zgolj živci, ki pa so
bolj razdraženi in bolj občutljivi nego pri nekdanjem
človeku. To, da bo pomanjkanje rdečih krogljic v naši
krvi ustvarjalo nenormalna in bolehna čutila, je nekaj
drugega; občutna človeška tragedija se s tem rajše
poveča nego zmanjša. Poveča se radi tega, ker je
nekdanji človek, v slučaju, da je bil prevarjen v lju¬
bezni, mogel dobiti tolažbo bodisi v veri, ali v čutilu
društvenih dolžnostij, sedanji človek pa jih več ne na-

haja. Nekdaj je v čutnih vznemirjenih vladal zna¬
čaj, sedaj pa značaji ginejo in morajo giniti radi skep¬
ticizma, ki je psihičen razkrojilni faktor. On je oglodal
nalik bacilu človeško dušo — on jo je omehčal in
ugonobil njeno upornost zoper fiziologično poželjenje
živcev, ki so vrhu vsega tega bolni. Današnji človek
se vsega zaveda, toda za nič ne ve zdravila.

Dne 11. listopada.

Od Kromickega že dovolj dolgo ni bilo nikake
novice; celo Angelica ni prejela nikaltega pisma. Jaz
sem mu odposlal brzojavko z novico, da je odvetnik
že odposlan, potem pismo — toda poslal sem oboje
brez pomisleka, kajti težavno je vedeti, kje se v tem
hipu mudi. Pismo in brzojavka ga sčasoma najdeta,
toda tega ne vem kedaj. Stari Hvastovski je pisal
sinu ; morda on prvi kaj poizve.

Z Angelico prebijeva sedaj skupaj cele ure — in
nihče me v tem ne ovira, ker celo sama gospa Celina,
kateri smo zaupali pravo stanje stvari, me je prosila,
naj pripravim Angelico nekoliko na novice, kakoršne
utegne dobiti vsaki čas od Kromickega. Izpovedal sem
že Angelici svojo bojazen, kar se tiče posledic pod¬
jetij njenega moža, toda storil sem to v obliki mojega
osebnega dopuščenja. Rekel sem ji, da si celo popol¬
nega poloma Kromickega ne sme gnati preveč do srca
in da bi bil v nekem oziru to najugodnejši slučaj,
kakoršen bi jo mogel doleteti; takrat bi se namreč
pričela za njo doba pravega miru. Pomiril sem jo po¬
polnoma glede svojega denarja, ki sem ga posodil
Kromickemu, ter jo vtrdil v prepričanju, da ta v no-

543 —

benem slučaju ne more propasti; končno sem ji ome¬
nil nekoliko besed o tetinih načrtih. Zaslišala me je
sorazmerno mirno, dasi brez ganutja. Njej zlasti daje
moč to, da vidi okrog sebe ljubeča srca, in teh ji
vendar ne manjka. Jaz jo ljubim sedaj nad vse, ona
to vidi, ona to čita v meni. Kadar se mi posreči raz¬
vedriti jo, privabiti smeh na njene ustnice, takrat se
rudi mene polasti taka radost, da je ne morem spra¬
viti v sebe. V moji ljubezni se nahaja sedaj nekoliko
slepe naklonjenosti služabnika do svoje gospe, časih
čutim nevkrotljivo potrebo ponižati se pred njo. Ne¬
prestano čutim, da moj pravi prostor se nahaja pri
njej. Ne more se mi več odtujiti, spremeniti se, po¬
starati vse sprejmem, z vsem se strinjam, vse
proslavljam.

Dne 12. listopada.

Kromicki ne živi več. Katastrofa nas je zadela
kakor strela. Bog naj ohrani Angelico pred vsakim
slučajem v zdravju! Danes je došla po brzojavu no¬
vica, da je tožen radi goljufije, in vide, da pojde v
zapor, si je vzel življenje. Vsega drugega bi se bil
poprej nadejal nego tega... Kromicki ne živi več!
Angelica je prosta! — toda kako to prenese? Že ne¬
koliko ur čitam vsaki hip to brzojavko, in zdi se mi,
da spim. Pa tudi svojim očem ne smem verjeti, dasi
nii je ime: »Hvatovski«, podpisano pod brzojavko,
porok za resnico. Vedel sem, da mora slabo končati,
toda nisem dopuščal, da bi bil konec tako nagel in
tako tragičen. Ne! nič podobnega mi ni prišlo v
glavo! Zato me je doletelo, kakor bi me s kijem vda-

— 544  —

ril po glavi. Ako se mi sedaj ne zmeša v možganih,
pa gotovo prenesem vse. Onkrat sem itak že priskočil
na pomoč Kromickemu; sedaj sem mu znovič poslal v
rešitev odvetnika, torej mi vest ničesar ne očita. Bil
je čas, ko sem mu od vse svoje duše privoščil smrt
— res, toda moja zasluga je radi tega še večja, da
sem ga navzlic temu vendarle rešil. Ali tu je prišla
smrt, ne le vsled mojih naporov, marveč zoper mojo
voljo — in Angelica je prosta! čudna stvar; meni je
znano vse to, vendar še v to dovolj ne verjamem,
čutim se nekako omamljenega. Kromicki mi je bil
vendar tujec in obenem največja ovira v življenju.
Te ovire sedaj ni več in moral bi začutiti radost brez
meje, ali vendar ne morem in ne smem, čutiti jo,
morda radi tega, ker se druži ž njo strah za Ange¬
lico. Prva moja misel po prejemu brzojavke je bila :
Kaj se zgodi z Angelico ? Kako ona prenese to no¬
vico ? Naj jo Bog obvaruje! Ni ljubila tega človeka,
toda v sedanjih okoliščinah bi jo utegnilo razvnetje
celo umoriti. Pa mislim na to, da bi jo odpeljal.

Kaka sreča, da mi je bila brzojavka vročena v
moji sobi, ne pa v obednici, ali v salonu. Ne vem, ali
bi bil premogel nadvladati vtis. Dlje časa nisem mogel
priti k sebi. Na to sem odšel k teti in ne da bi ji ta¬
koj pokazal brzojavko — sem samo dejal:

»Prejel sem jako slabo novico o Kromickem.«

»Kaj ? Kaj se je zgodilo ?« je vprašala.

»Ne prestrašite se, teta.«

»Že se zagovarja pred sodnijo?... kaj ne?«

— 545  —

»Ne... nekaj hujšega... to je... že se nahaja pred
sodnijo, toda ne pred človeško.«

Teta začne mežikati z očmi.

»Kaj praviš ti, Leon ?«

Tedaj sem ji pokazal brzojavko. Teta jo je pre-
čitala, pa ni odgovorila niti besedice, marveč stopila
je h klečalniku in, zakrivši si lice z rokami, jela moliti.

Naposled vstane in reče:

»Angelica utegne to poplačati z življenjem. Kaj
nam je početi?«

»Ona ne sme vedeti o ničemur dotlej, da otrok
pride na svet.«

»Kako jo čuvati pred tem ? Ves svet bo govoril
o tem in časopisi tudi tako... Kako ji prikriti to ?«

»Ljubljena teta,« ji rečem, »jaz imam samo eden
svet. Treba je privesti zdravnika in mu povedati, naj
naroči Angelici odhod, češ, da je to potrebno zdravju.
Takrat odpeljem jaz njo in gospo Celino v Rim, kjer
imam svojo lastno hišo. Ondi jo zavarujem pred vsako
novico. Tu bo to jako težavno, zlasti ako to služabniki
izvedo.

»Ali pa njeno zdravje dopušča misel na odhod?«

»Ne vem, to mora povedati zdravnik. Pripeljem
ga še danes.«

Teta mi v tem pritrdi. Res, nisva mogla dobiti
nič boljšega. Sklenila sva, zaupati gospe Celini to
skrivnost v to svrho, da bi podpirala namen odhoda.
Služabnikom sem najstrožje zapovedal, da se ne smejo
približati mladi gospej z nobeno novico, časopise,
brzojavke in vsa pisma, brez ozira na to, na koga
so naslovljena, sem naročil prinesti v svojo sobo.

35

— 546  —

Teta je bila dlje časa kakor oglušena. Po nje¬
nem mnenju je samomor ena največjih pregreh, ka-
koršne more človek doprinesti — torej se je s čutilom
pomilovanja družila v njej tudi groza in jeza. Vsaki
hip je ponavljala: »On ne bi smel tega storiti, ker
ve, da postane oče.« Toda jaz dopuščam, da on še ni
utegnil prejeti te novice. V poslednjem času se je
moral gotovo razvnet voziti iz enega kraja v drugi,
kakor so to zahtevale njegove zahomotane in trga¬
joče se zadeve. Jaz ga ne smem obsoditi, in odkrito¬
srčno povem, da se ne morem ubraniti nekemu pri¬
znanju do njega. Nahajajo se ljudje, kateri celo po
pravici obdolženi zlorabe ali goljufije in obsojeni od
sodnije, pijejo v ječi šampanjec in živijo veselo živ¬
ljenje. On do tega ni dospel — ter se je hotel očistiti
neopravičenih očitanj s smrtjo. Morda se je spominjal
tudi tega, kaj da je. Jaz bi imel dokaj manj sočutja
do njega, ko bi si bil vzel življenje zgolj radi samega
poloma. Dopuščam vendar, da bi mu bilo tudi tega
dovolj. Spominjam, se, kake nazore je proglašal v
Gasteinu. Ako je moja ljubezen nevroza, je bila bo¬
lezen njegova vroč pohlep po denarju. Ko mu je to
spodletelo, ko se mu je ta podlaga umaknila izpod
nog, je zagledal pred seboj tako brezno in puščavo,
kakoršno sem jaz videl v Berlinu. In takrat, kaj ga
je moglo pridržati? Misel na Angelico? Znano mu je
vendar bilo, da ji mi ne odtegnemo varstva — in pri
tem — kdo ve ? — nemara je tudi začutil to, da ni
posebno priljubljen. V  vsakem slučaju sem si mislil,
da je to nižji človek nego je bil; nisem pričakoval,

— 547  —

da bi zagledal v njem toliko eneržije — in priznavam,
da sem mu delal krivico.

Odložil sem že pero, toda vrnem se k njemu,
ker ne morem niti sanjati o spanju in vrhu tega, ka¬
dar pišem, mislim mnogo mirnejše ter imam manjši
mlin v glavi. »Angelica je prosta, Angelica je prosta !«
te besede si ponavljam neprestano ter še ne pojmim
celega njih pomena. Čutim, da bi mogel znoreti od
veselja, toda obenem se me polašča neka nerazumljiva
bojazen. Ali bi se imelo res pričeti zame novo živ¬
ljenje ? Kaj je to? Ali je to zaseda usode, ali božja
milosrčnost nad menoj radi tega, da sem se že toliko
namučil in tako močno ljubil? Ali se nahaja morda
kako pravo obstanka, kaka mistična moč, katera iz¬
roča žensko onemu moškemu, ki jo najbolj ljubi, radi
tega, da se izpolni odvečno načelo stvarnikovo — ne
vem. Čutim zgolj nekaj takega, kakor bi mene in vse
okrog nesel neizmerni val, potapljajo človeško voljo
in človeške napore.

Pretrgal sem znovič, ker se je vrnil kočijaž, ki
sem ga poslal po zdravnika. Zdravnik ni prišel. Da¬
nes ima operacijo ter obljubuje, priti jutri zjutraj.
Mora se nastaniti pri nas v Ploševu do trenutka na¬
šega odhoda — in pospremiti nas v Rim. Ondi dobim
drugega...

Pozna noč je... Angelica spi ter si niti ne do-
mišljuje, kaka velika prememba je nastala v njeni
usodi... O, da bi ji prinesla srečo in mir! Ona to za-

35 *

— 548 —

služi. Morda se tudi nad njo že pričenja usmiljenje
božje ?...

Moji živci so tako razburjeni, da kadar mi doleti
na ušesa lajanje psa na pristavi, ali klepetalo ponoč¬
nega stražarja, se mi zdi, da znovič prihaja nekaka
novica ter hoče vdreti naravnost k Angelici.

Prizadevam si vendar, se pomiriti in si tolmačim,
da ta nekaka čudna bojazen, ki se me polašča, iz¬
vira poglavitno iz bojazni za Angelico in, ko bi ne
bilo njenega stanja, da je niti ne bi čutil. Pa si po¬
navljam, da ta bojazen pride, kakor vse drugo, in
potem prične novo življenje.

Treba mi je spoprijazniti se z mislijo, da Kro-
micki ne živi več... Iz te katastrofe priteče za naju
sreča, o kakoršni ne smem niti sanjati, toda v člo¬
veku se nahaja neki moralni čut, ki mu zabranjuje
radovati se celo sovražnikove smrti. Vrhu tega tiči v
sami smrti neka gotova groza. Ljudje se pri mrliču
zmerom potihoma razgovarjajo... Evo, radi česa se jaz
ne smem veseliti.

i

Dne 13. listopada.

Vsi moji načrti so za nič. Zdravnik je dospel za-
rano; preiskavši Angelico je rekel, da o potovanju ne
more biti govora in da bi bilo za Angelico naravnost
nevarno. V njenem stanju se opaža neka nepravil¬
nost. Kaka muka je, poslušati ta izrek tega specia¬
lista, v katerem se ti zdi, da vsaka beseda grozi s
smrtjo ljubljenemu bitju! Zaupal sem zdravniku naše
tajnosti, na kar mi je odgovoril, da od dveh nevar-
ščin si je treba izbrati manjšo in manj gotovo.

— 549  —

Kar me je razburilo in najhuje vznemirilo, to je
bil njegov svet, naj po primerni pripravi naznanimo
Angelici moževo smrt. Gorje! ne morem utajiti, dane
bi imel prav. On mi je dejal tako-le: Ako ste popol¬
noma zagotovljeni, da premorete zabraniti, da ta no¬
vica ne bi dospela do gospe Kromicke poprej, nego
po preteku nekoliko mesecev, tedaj bi bilo brezdvomno
bolje, ne govoriti o tem, ako pa ne, pa je bolje, jo pre¬
vidno pripraviti na. to in ji naposled povedati; kajti
ako bi ona to nagloma poizvedela, takrat bi utegnila
nastopiti druga katastrofa.«

Kaj je tu početi? Ali morda naj uvedem popolno
karanteno okrog Ploševa ; ne spustim skozi niti člo¬
veka, niti pisma, niti časopisa, ali naj predpišem slu¬
žabnikom, kaj imajo govoriti, celo kako gledati...
Kajti vzgled, kak vtis imajo te vrste novice celo po
primerni pripravi, sem imel na primer na gospej Ce¬
lini, kateri smo naposled morali povedati resnico. Ali
navzlic temu je dvakrat omedlela ter podlegla krču,
ki me je pripravil skoraj v norost, kajti zdelo se mi
je, da jo čuje vsa hiša. Ali vendar ona ni bila tako
zatelebana v tega zeta. Toda tudi njo je osupnila
glavno misel na Angelico.

Nasprotoval sem nasvetu zdravnika, kolikor mi
je bilo mogoče — in zdi se mi, da se nikdar ne spo-
prijaznim ž njim. Zlasti ene reči jim ne morem pove¬
dati : da Angelica ni ljubila svojega moža — in prav
radi tega jo še tem huje potere njegova smrt.

Tu ne gre več za ono žalost, ki se čuti po smrti
dragega bitja, tu gre za očitanja, ki si jih bo delala,
Češ, da bi ne bil cenil tako malo svojega življenja

— 550  —

ako bi ga bila bolj ljubila. Ta očitanja so bila prazna,
ker to, kar si je bilo mogoče vedoma naložiti, si je
ona naložila in spolnila, vprla se moji ljubezni ter
ostala čista in zvesta. Toda treba je poznati to dušo,
polno dvomov, da se oceni, kaka tuga se polasti člo¬
veka in kako se jame sumiti, če morda ta smrt ne
odgovarja nekaki skriti njeni želji po svobodi in pro¬
stosti in če morda ona ne ustreza takim zahtevam,
kakoršnih ni smela izpovedati ?

Meni kar lasje vstajajo na glavi, kadar na to
mislim, ker ta smrt res odpira pred njo novo živ¬
ljenje; zato bosta to dva pretresa, dva groma, ki uda¬
rita v to bedno, predrago glavico... Tega niti zdrav¬
nik, niti teta, niti gospa Celina ne razumejo.

Ne ! ona ne sme tega vedeti do konca!

Kaka nesreča, da ona ne more odpotovati!

Tukaj bo težavno, prav nemogoče, obvarovati jo.
Tu nam ona čita z obraza, da se je nekaj pripetilo.
Vsaka beseda, vsak pogled more obrniti nase njeno
pozornost in roditi v njeni glavi najrazličnejša dopu-
ščenja. Danes se je začudila naglemu prihodu zdrav¬
nika — in od gospe Celine vem, da je začela izpra¬
ševati, radi česa je dospel, in če morda njej ne grozi
nevarnost? Sreča, da je teta ohranila zavest in ji od¬
vrnila, da se v podobnih okoliščinah od časa do časa
posvetuje z zdravnikom. Angelica ima tako malo sku¬
šenj, da ji je mahoma verjela.

Na kak način more zahtevati od služabnikov, da
ne bi nosili te tajnosti na obrazu. Ali oni si že tako
nekaj domišljujejo, zlasti radi moje svaritve in prepo-

— 551 —

vedi, ter gotovo izvedo to, kar se je pripetilo. Vseh
vendar ne morem zapoditi.

Že same pogostoma dohajajoče brzojavke obra¬
čajo nase pozornost. Danes sem prejel drugo brzo¬
javko iz Baka od Hvastovskega z vprašanjem, kaj
ima početi s truplom. Odgovoril sem mu, naj ga med
tem pokoplje na mestu. Prosil sem starega Hvastov¬
skega, naj odrine v Varšavo in pošlje odgovor, a
obenem tudi telegrafično nakaznico za denar za po¬
kritje stroškov. Toda ne vem, če je mogoče poslati iz
Varšave v Baku tako nakaznico?

Dne 13. listopada.

Danes sem pregledal včerajšne časopise. V dveh
sta se nahajali brzojavki o smrti Kromickega. Ako je
mladi Hvastovski doposlal ti brzojavki, pa je bržkone
znorel. Služabnikom je že vse znano. Njih obrazi so
taki, da se kar čudim, da Angelica ni obrnila na nje
pozornosti. Pri obedu je bila nekako vesela in nena¬
vadno živahna. Le navzočnost zdravnika me navdaja
s tolažbo. Njemu ni za smrt Kromickega prav nič
mar, zato zabava Angelico in se šali ž njo — ter jo
uči igrati šah. Za to pa me gospa Celina pripravlja v
obup. Sorazmerno, kakor je bila Angelica danes čim¬
dalje veselejša, je pridobivalo njeno lice čimdalje bolj
mrliško fiziognomijo. Danes sem jo radi tega strogo
o štel. —

Dne 14. listopada.

Po nasvetu zdravnika se nahajamo vsi v Var¬
šavi. Angelici se je reklo, da se doma, v Ploševu,
uvedejo »kalorifere«, vsled česar se je treba izseliti
za nekoliko tednov. Potovanje jo je močno utrudilo.

— 552  —

Vreme je slabo. Toda zadovoljen sem, da smo sem
dospeli, ker na svoje služabnike se laže zanesem. Hiša
se nahaja nekoliko v neredu. Množica slrk je že izlo-
ženih. Angelica jih je navzlic utrujenosti hotela ogle¬
dati, zatorej sem ji služil za »cicerona,«. Rekel sem ji,
da moje najljubše sanje so, biti kedaj njen kažipot
po Rimu. Ona pa mi je odvrnila nekako otožno:

»Jaz tudi pogostoma mislim na Rim, toda zdi se
mi, da tjekaj nikdar ne pridem.«

Meni se je srce stisnilo, ker sedaj se bojim
vsega, celo predslutenj, katere menim videti v vsaki
besedi. Vendar ji odvrnem veselo:

»Jaz pa ti slovesno obljubujem, da tjekaj pojdeš
— in sicer za dlj e časa.«

čudna stvar, kako urno se človeška narava pri¬
lagodi vsakemu položaju ter se vseli v svoje novo
pravo. Jaz že nehote smatram Angelico za svojo in jo
svarim kakor svojo lastnino.

Zdravnik je imel prav. Ali prav smo vendar sto¬
rili, da smo se preselili v Varšavo. Najpoprej je tu
pomoč lažje pri roki, drugič pa je tukaj mogoče, ne
sprejemati posetov, v Ploševu pa bi bilo nemogoče
odganjati ljudi od hodnika. Brezdvomno bi bili do¬
speli razni znanci z izrazom žalosti. Končno se je v
Ploševu že nakopičila nekaka tajnost in mračna atmo¬
sfera, v kateri je moj napor: dati razgovorom nekam
veselejši ton, postal nekako zbadljiv. Dopuščam, da
se temu ne izognemo niti tu v Varšavi, toda tu dobi
Angeličin duh vsaj nekak opravek, ko bo premleval
na tisoč drobnih vtisov, katerih nudi človeku življenje
v mestu, med tem ko bi bila v takem Ploševu pozor-

— 553  —

nejša na vse spremembe, kakoršne bi zapazila v
okolišu.

Na ulice nikdar ne bo zahajala sama, sploh pa
bo hodila tje le malo. Zdravnik ji sicer priporoča gi¬
banje, toda našel sem že pomoč tudi za to. Za našim
hlevom se razprostira obširen vrt z leseno galerijo ob
zidu. Pa zapovem opremiti to galerijo s šipami in ondi
bo po zimi, zlasti ob slabem vremenu, sprehajališče za
Angelico.

Grozno mučen pa je vendar ta neprestani strah,
ki visi nad nami.

Dne 15. listopada.

Kako se je to zgodilo? Radi česa? Odkod ji je
nekaka slutnja mogla priti v glavo ? — tega ne mo¬
rem uganiti. A vendar je prišla. Danes pri zajutreku
je nakrat dvignila oči, in pogledavši nas pozorno po
vrsti, rekla:

»Ne razumem, kaj je to, toda imam tak vtis, ka¬
kor bi kaj skrivali pred menoj.«

Jaz sem čutil, da bledim; vedenje gospe Celine
je bilo zelo nesrečno; samo poštena in ljubljena teta
ni zgubila zavesti in začela je takoj grajati Angelico.

»Kajpada, kajpada,« je dejala, »skrivali smo ti
doslej, da te smatramo za nespametno glavico, toda
dalje ti tega ne bomo skrivali.

Leon je včeraj dejal, da se nikdar ne naučiš
igrati šah, ker nimaš nikakega smisla za kombinacije.«

Ko sem se zavedel, sem se oprijel tega razgo¬
vora in jel sem se smejati ter zbijati šale, Angelica je
odšla navidezno pomirjena, vsekako pa sem bil gotov,

— 554

da nismo premogli razpršiti popolnoma njene slutnje
in da se ji je moja veselost mogla dozdevati umetna.
Teta in gospa Celina sta bili močno prestrašeni, mene
pa se je polaščeval obup, ker sem mahoma zagledal
brezuspešnost našega truda, da bi ostala stvar dolgo
tajna. Dopuščam, da misli Angelica sedaj samo to, da
skrivamo pred njo nekake neugodne finančne vesti ;
toda kaj bo, ako čez teden, dva tedna, mesec dnij ne
pride nobeno pismo od Kromickega ? Kaj ji povemo
takrat, s čem opravičimo njegov molk ?

Proti poldnevu je dospel zdravnik. Takoj smo
mu povedali, kaj so je zgodilo — on pa je začel po¬
navljati svoje prejšnje mnenje, češ, da je treba na
vsak način povedati Angelici resnico.

»Kajti,« je dejal, »naravno je, da se gospa Kro-
micka jame vznemirjati v kratkem vsled pomanjkanja
pisem in da si bo domišljevala vsega najhujšega.«

Toda jaz sem si prizadeval oddaljiti še to skrajno
neizogibnost, in rekel sem, da jo v najhujšem slučaju
prav ta nemir privede na to novico.

»Da,« odvrne zdravnik, »toda dolgi nemir slabo
pripravlja organizem na prehod, ki ga pričakuje in
kateri verjetno tudi v ugodnih pogojih ne bo preveč
lahak.«

To utegne tudi biti res, toda v meni kar srce
umira strahu. Vse ima svoje meje, torej tudi človeški
pogum. Nekaj tiči v meni, kar temu obupno naspro¬
tuje, in upiram ter bojim se nekakega glasu, ki mi
pravi: ne ! Med tem sta se gospi že odločili, da ji jutri
povesta vso resnico. Nisem imel pojma, da se more

— 555 —

človek kake reči tako močno bati. Toda tu vendar gre
za njo.

Dne 16. listopada.

Do večera je bilo dobro — zvečer je prišel na-
krat krvotok. Ali nisem dejal!... Ura je odbila tri...
Zdaj je zaspala. Zdravnik je pri njej. Moram biti
miren — moram ! To je za njo potrebno, da je vsaj
nekdo v hiši, ki ni zgubil glave. Moram !...

Dne 17. listopada.

Zdravnik je dejal, da se prva perijoda bolezni
pravilno razvija. Kaj pomeni to? Ali'pomeni to, da
ona umre?

Vročnica ni velika. Tako je baje navadno zme¬
rom v prvih dnevih. Nahaja se popolnoma pri za¬
vesti, čuti splošno onemoglost, toda le malo trpi.
Zdravnik nam je napovedal, da vročnica more priti
do štirideset stopinj : pridejo velike bolečine, medlost
in oteklina nog... To nam je obljubil!

Naj pride torej tudi konec sveta !

Bog! ako ima to biti zame kazen, pa prisegam,
da odidem, in ne bom je videl več nikdar v življenju
— samo Ti jo reši!

Dne 18. listopada!

Nisem je še obiskal doslej. Cujem pri njenih du¬
rih, toda ne grem notri, ker se bojim, da njen pogled
name shujša njeno stanje in pomnoži vročnico.

Časih mi pride v glavo grozna misel, da se mi
utegne zmešati in da v tej znorelosti utegnem ubiti
Angelico. Radi tega sedem znovič k pisanju — in ho-

— 556 —

čem pisati neprestano, ker se mi zdi, da se s tem nad¬
vladujem in držim čuvstva na uzdi.

Dne 19. listopada.

Skozi duri sem zaslišal njen glas in njeno sto¬
kanje. V tej bolezni so bolečine strašne. Po zdravni¬
kovi napovedi je to navadna prikazen, toda po mojem
mnenju je to slepa okrutnost! Teta je dejala, da ne¬
prestano stega roke ter objema njo, pa zopet mater
okrog vratu in prosi rešitve. A tu nihče ne more po¬
magati, ko bi tudi razkopal steno !

Neprestana omedlevica. Bolečine so čimdalje večje.
Noge ima otekle.

Zdravnik ničesar ne oznanja ter pravi, da se
more vse obrniti na slabo ali na dobro. To sem vedel
tudi brez njega! Vročnica dosega štirideset stopinj.
Zaveda se še zmerom.

Dne 20. listopada.

Sedaj že vem. Nihče mi tega ni povedal, toda
vem za gotovo, da umre! Nadvladam vse svoje ob¬
čutke ter sem celo miren. Angelica umre! Nocojšno
noč, sede pri njenih durih, sem videl to tako jasno,
kakor sedaj vidim solnce. človek v nekem stanju vidi
reči, o katerih se razstresenim ljudem niti ni sanjalo.
Proti jutru se je nekaj takega pripetilo v meni, da
sem zagledal to skrajno neizogibnost takoj, kakor bi
mi kdo odgrnil zaveso izpred očij in možgan. Nič na
svetu ne more rešiti Angelice. Jaz vem to bolje nego
vsi zdravniki.

In prav radi tega se več ne žalostim. Kaj po¬
maga to njej in meni? Obsodba nad nami je izrečena.

Moral bi biti slep, ko bi ne videl, da nekaka moč,
močna kakor ves svet, naju ločuje. Kdo je ona in
kako se imenuje — ne vem. Vem samo to, da ko bi
pokleknil ter butal z glavo ob tlak, molil in prosil,
da bi morda gore premaknil — toda nje ne preprosim.

Ker bi mi sedaj mogla Angelico vzeti samo smrt
— torej mora umreti.

Vse to more biti zelo logično — samo da se jaz
s to ločitvijo ne strinjam.

Dne 21. listopada.

Angelica je danes izrekla željo, da me hoče vi¬
deti. Teta je odpravila vse iz sobe, ker je bila pre¬
pričana, da mi bolnica hoče priporočiti mater, in tako
je bilo tudi v resnioi. Videl sem to svojo ljubljenko,
to dušo svojega življenja. Še vedno je pri zavesti;
oči ima bliščeče, duševne moči razvnete. Bolečine so
skoro povsem prenehale. Vsi sledovi njenega prejš¬
njega stanja so izginili, in lice ima sedaj angeljsko.
Nasmejala se mi je, a tudi jaz sem ji odgovoril s
smehom. Od včeraj vem, kaj naju čaka, in zdi se mi,
da sem že umrl, torej vladam sam nad seboj. Prijemši
me za roko, je začela govoriti o materi, na to me je
ogledovala dolgo, kakor bi se me hotela nagledati
poprej, preden ji oči ugasnejo — in dejala je :

»Ne boj se, Leon, jaz se počutim bolje, samo za
vsak slučaj hočem, da bi ti nekaj ostalo po meni...
Morda ti tega ne bi smela priznati takoj po moževi
smrti, ker pa morem umreti, ti hočem povedati, da
sem te zelo, zelo ljubila.«

Jaz pa sem ji odgovoril: »Znano mi je to, moja
najdražja!« Držal sem jo za roke in zrla sva si v oči.

— 558 —

Ona se mi je prvikrat v svojem življenju smehljala
kakor zaročnica. Jaz pa sem se tudi v tem zvezal ž
njo z vezjo, ki je vstrajnejša nego vse dosedanje.
Počutila sva se v tem hipu dobro, dasi je bila nad
nama žalost, močna kakor smrt. Zapustil sem jo še le
v trenutku, ko so mi dali znamenje, da je dospel du¬
hovnik. Poprej me je še prosila, nai se ne prestrašim
njegovega prihoda, ker ga ni poklicala radi tega, da
misli umreti, marveč ker je v vsaki bolezni bolje, ako
se človek pomiri.

Po odhodu duhovnika sem se vrnil k njej. Po
tolikih nočeh, prebitih brez spanja, je bila utrujena
in je zaspala. V tem hipu spi. Kadar se sprebudi, ne
odstopim več od nje, k večjemu le takrat, ko bi zno-
vič zaspala.

Dne 22. listopada.

Angelici je očividno odleglo. Gospa Celina je vsa
iz sebe od veselja. Jaz edini izmed rodbine vem, kaj
je to. Ni bilo treba zdravniku praviti mi, da se pri¬
bližuje otrpnelost črev.

Dne 23. listopada.

Angelica je danes v jutro umrla.

Rim, dne 5. grudna.

Mogel bi postati tvoja sreča, a postal sem ne¬
sreča — in jaz sem vzrok tvoje smrti, kajti ko bi bil
drugačen človek, ko bi mi ne bilo manjkalo vsakoršne
podlage za življenje pa bi ne bili prišli nate ti pre¬
tresi, ki so te umorili.

— 559  —

Jaz sem to že ob času tvojih poslednjih trenutkov
na svetu razumel in obljubil sam sebi, da pojdem za
teboj. Obljubil sem ti to ob tvoji smrtni postelji in moja
dolžnost je sedaj pri tebi.

Tvoji materi zapuščam svoje premoženje; teti —
Kristusa, v čegar ljubezni najde tolažbo v poslednjih
dnevih, sam pa grem za teboj, ker — moram.

Ali si morda misliš, da se jaz ne bojim smrti?
Bojim se je, ker ne vem, kaj se nahaja ondi, ter vidim
zgolj temo brez meje, pred katero se tresem. Ne vem,
ali je ondi ničnost ali kak obstanek brez prostran¬
stva in časa, ali morda kak vihar med planetarni nosi
duševno »monado« z zvezde na zvezdo, ter jo vceplja
v nova bitja; ne vem, ali je ondi neizmerni nemir ali
mir takisto neizmeren in tako popoln, kakor ga le
vsemogočnost in vsedobrota more dati.

Toda ako si ti navzlic mojemu »ne vem« umrla
— kako naj še jaz dalje ostanem tukaj in živim?

Torej čim bolj se bojim in čim bolj »ne vem«, tem
bolj te ne morem pustiti same ondi — ne morem,
moja Angelica — in grem.

Bodisi, da že tam skupno vtoneva v ničnosti, ali
pa naj bo skupna najina pot, a tukaj, kjer sva se to¬
liko namučila, naj ostane za nama le molk.

KONEC.

Svetovna Knjižnica

o o

1. „Ben Hur". Zgodovinski roman iz Kristusovih časov.

— Zaloga je pošla. Ako se oglasi po dopisnici le 300
naročnikov, ga zopet ponatisnemo.

2. „Marco Visconti". Zgodovinski roman. — Italijanski

spisal Tommaso Grossi.K 2‘40

Po pošti 20 vin. več

3. „Quo vadiš". — Veliki Sienkievviczev roman iz dobe

Neronove. — Slavno delo je preloženo v vse kulturne
jezike. Knjiga obsega 650 str.„ 3'—

Po pošti 30 vin. več. — Elegantno vezan K 4'80 in
30 vin. za pošto.

4. Trije mušketirji". Spisal A. Dumas. Str. 895 . . . „ 5 —

Po pošti 30 vin. več. — Elegantno vezan . . . . „ 6'80

5. „Islandski ribič". Roman. Iz francoščine prevel Fran

Šturm.. 1 '20

6. „Brez dogme". Roman. Spisal H. Sienkievvicz. Poslo¬
venil Podravski..„ 3'—

Po pošti 30 vin. več.

(V tisku je svetovnoznani roman „Grof Monte Cristo". V pre¬
vodu je: Dvajset let pozneje, spisal Dumas. Ta roman je
nadaljevanje „Treh mušketirjev 11 .)


/

,




I

/

1