NEKATERI PROBLEMI PREUČEVANJA UMETNOSTI 19. STOLETJA Nace Šumi, Ljubljana T okrat p rireja Slovensko um etnostnozgodovinsko društvo že drugič simpozij na tem o U m etnost devetnajstega stoletja p ri nas. Celjska prireditev iz leta 1965 zaradi različnih razlogov ni zapustila pisanih rezultatov. Vendar bodo nekaterim udeležencem prispevki tega sim­ pozija gotovo še v spominu. V sekakor lahko rečem, da je današnja prireditev lepo potrdilo o napredku, ki smo ga v teh letih pri preuče­ vanju um etnosti preteklega stoletja na Slovenskem dosegli. To pa kajpak ne pomeni, da bi bila tem eljna vprašanja že tudi zadovoljivo osvetljena ali da bi se lotili odprtih tem v vsej potrebni širini. Predvsem je ostalo še zmerom nekoliko odprto vprašanje časovnih m eja tistega pojava, ki ga označujem o za um etnost devetnajstega sto­ letja. Očitno je nam reč, da okrogli letnici začetka in konca prejšnjega stoletja kom aj ustrezata resničnim m ejnikom likovnega izražanja. Spodnja m eja, čeprav jo v nekaterih delovnih dokum entih še zmerom občasno uporabljam o, je že dolgo časa um aknjena v drugo polovico osem najstega stoletja tudi za tiste panoge likovnega ustvarjanja, ki so ob popularnem slikarstvu ostajale v ozadju zanim anja. Pri tem mi­ slim seveda v prvi vrsti na arhitekturo, ki je s svojim baročnim klasi­ cizmom najm anj v zadnji četrtini osem najstega stoletja obračala hrbet prejšnjim načinom baročnega izražanja, v ne m anjši m eri pa to velja tu d i za urbanizem , posebno če jem ljem o v poštev te vrste n aj­ širše oblikovanje na vsem slovenskem etničnem ozem lju in tudi na njegovem obrobju. N astanek in rast klasicističnega T rsta je daleč prek naših m eja pom em bna priča nove usm eritve. K ar se 'tiče zgornje m eje stoletja, je sicer res, da okrog 1900 ugotavljam o dovolj očiten preobrat v m oderno oblikovanje, pri čem er taka oznaka velja tudi za navidezno nasprotne sistem e im presionizm a in secesije, vendar je prav tako znano, da je treba računati tudi z nem otenim nadaljevanjem histo- rizm a tja do prve svetovne vojne; še m lajše nasledke seveda pri tem puščam ob strani, zakaj očitno im am o poslej opraviti s prevlado no­ vega ob m očno osebno pojm ovanem historičnem slovarju (Plečnik). Historizem , kakor se izraža v zadnjih desetletjih devetnajstega sto­ letja in vse do prve svetovne vojne, na tem m estu naglašam s poseb­ nim poudarkom , ker bi rad spomnil na okoliščino, da je tudi pri nas pom enil najvidnejšo oviro na poti k spoznavanju in priznanju oficialne um etnosti devetnajstega stoletja. Znano je, da je um etnostna zgodovina že zdavnaj osvojila in ocenila predvsem individualno nagla- šeno slikarstvo realizm a od 1870 sem, da je znala videti podobno usm erjene, sicer redke kiparske stvaritve tega časa, da pa je kljub nevtralnim zapisom ostala brez pravega razm erja in razum evanja ravno do historizm a v arhitekturi v vsem njenem obsegu od stavbne lupine do oprem e in dekoracije. Še v petdesetih letih se je pri nas nadvse resno razpravljalo ne le o m ožnostih, m arveč celo o nujnosti določenih retuš ozirom a redukcij likovnih pojavov, kakor je stari de­ želni dvorec (danes glavna stavba Univerze) ali kakor je skupina dru­ gih stavb v Ljubljani. Niti ni ostalo samo pri razpravah, storjenih je bilo nekaj poskusov take vrste, s katerim i je bila celota historicistič- nih spomenikov bistveno skažena in osirom ašena. Zlasti po zadnji vojni je evropska um etnostna veda z naglim tem pom poskušala nadom estiti zam ujeno ter se je na zelo široki črti prebijala do zapostavljenih pojavov in sm eri prejšnjega stoletja, prav posebej historizm a. Nedvomno je v tej sm eri pom em bno vlogo odigral Dunaj, k jer so s preučitvijo tako imenovanega R ingstrassenstila prispevali pojasnitve tudi za naše ozemlje odločilnih vzorcev, za nekatere druge pojave, tako za secesijsko um etnost, pa so prve preučitve po zadnji vojni nastale sam ostojno. Na tem m estu ni odveč naglasiti okoliščine, da je stolica za domačo um etnostno zgodovino v zadnjem poldrugem desetletju poskušale vzgojiti čim več m ladih raziskovalcev za potrebno vsestransko evidentiranje in oceno prem alo znanih spom eniških sku­ pin devetnajstega in začetka našega stoletja. Nekaj rezultatov teh preučevanj je bilo že objavljenih, o nekaterih pa raziskovalci poročajo tudi na tem zborovanju. Za naš simpozij je celo značilno, da na njem prevladujejo nekdaj obrobne teme, m edtem ko močno pogrešam o klasično tem atiko. H istorizem še zm erom ostaja tem eljni problem za orientacijo in iz­ koriščanje pogledov. Pomenil je in še zm eraj pom eni tisti težko pre­ m ostljivi prepad, pred katerim so se ustavila stara pojm ovanja v stroki, zgrajena na iksiom ih enovitega stila kake dobe in organične rasti ozirom a razvoja stilnih form ulacij. Velja ugotoviti, da je pol­ pretekla um etnostna znanost nujno kapitulirala pred sočasnim uve­ ljavljanjem različnih stilov ali stilskih prvin. Nekaj časa je poskušala zagovarjati tezo o nekakšnih ponovitvah stilnozgodovinskega razvoja p rejšn jih stoletij. Izkazalo se je seveda, da taka teza nasilno tlači raz­ notere pojave v um eten okvir. V endar pa se je končno izluščila teza, da v razvoju lahko računam o vsaj z dvema stopnjam a, ki ne veljata sam o za arhitekturo: v prvi polovici (pri nas nekaj čez) stoletja imamo opraviti s preprostejšim i sistem i oblikovanja, kasneje in v podaljšku v naše stoletje pa se uveljavljajo bolj zam otani, m očneje členjeni in bogatejši sistemi. Take ugotvitve pa seveda kažejo na prem agano staro pojm ovanje stila v sm eri zajetja stru k tu re um etnosti. Očitno je nam reč, da je spoznanje nekaterih bistvenih skupnih lastnosti sicer različnih »stilnih« pojavov ravno pot do take koncepcije um etnostne zgodovine, ki tradicionalnih sistem ov ne zanika, ob pluralizm u stil­ nega oblikovanja pa jih povezuje z globljim i oblikovnimi hotenji, ki šele vnašajo potrebno luč za razlago tega doslej v evropski zgodovini v toliki m eri neznanega pojava. K adar odtlej govorimo o stilu, znamo razločevati m ed zunanjim i, vidnimi znam enji in tisto notranjo stru k ­ turo, ki je prim erljiva z resničnim življenjskim ozadjem vsega kul­ turnega dogajanja. Tista velika neznanka, ki jo sicer pogosto tako imenujem o, a vendar še zdaleč nismo zajeli njenih korenin, je nova historična zavest, ki je specifika devetnajstega stoletja. Zavest, ki je pri sodobnikih, zlasti pri najvidnejših mislecih, nenehno rojevala teze in spoznanja o koncu neke kulture, zavest, da se je mogoče in potrebno tudi v um etnosti nasloniti na starejše stilne form ulacije pri oblikovanju različnih so­ dobnih nalog, zavest, da smo kot dediči preteklosti u jeti v ris vsaj po slovarju dognanega in sporočenega načina izražanja. Dilema m ed težko razložljivim vozlom prvič v taki m eri aktualnega stilnega pluralizm a in očitnim kasnejšim prelom om s takim obliko­ vanim svetom je rodila tezo o odločujočem pom enu novih nalog, ki so jim sčasom a z novo tehnologijo, z novimi konstrukcijam i in novimi graditvi našli ustrezno formo. Nadvse poučno je opazovati, kako se teza o inženirski arhitekturi kot prinašalki m odernega funkcionalnega oblikovanja pred našim i očmi vsaj bistveno korigira. Videti je, da se je inženirska arh itek tu ra vselej stilno oblačila, kolikor je seveda ho­ tela biti sprejeta kot um etnost. Prav posebej velja to za obm očja, ka­ m or sodi vsa nekdanja m onarhija, za obm očja, ki niso prem ogla radi­ kalnih prelomov. Na Slovenskem je podobnih zgledov dovolj. Drugi problem , ki ga je treba s tem v zvezi naglasiti, pa je nenavadna m odernost sistem atike historičnega načina izražanja. Nedvomno vzdrži vsako kritiko teza, da imamo v sm otrnem odbiranju zgodovinskih slo­ govnih izposojenk za posamezne naloge opraviti s funkcionalno tipo­ logijo, prvo v evropski zgodovini in dejansko predhodnico sodobnega oblikovanja. N aslednji problem , ob katerem se velja vsaj bežno pom uditi, izvira iz poprej form ulirane dvojnosti zunanjega stilnega pojava in splošnejše n otranje zakonitosti tudi za tisto končno obdobje na tem sim poziju obravnavanega časa, ko se ob historizm u pojavijo prve oblike m oderne oblikovne sm eri ozirom a ko lahko opazujem o vdor novih prvin v stare likovne sisteme. Na ta problem je opozoril nedavni m ednarodni sim­ pozij o secesiji v ljubljanski N arodni galeriji. Pojasnilo, da tako sece­ sija kakor pozni historižem na dva načina izražata isto ali podobno misel, je mogoče podkrepiti z ne novim spoznanjem , da je velik del secesijskega oblikovanja z novim ornam entalnim aparatom in novo linijo zlasti prevod starejših sistemov. Ta sorodnost preneha šele tedaj, kadar se odrečem o skupnim koreninam obeh načinov, tedaj v okviru tako imenovanega m odernega historizm a. Kako malo pa lahko raču­ nam o na končno veljavnost te zadnje radikalne kategorije, nam raz­ ločno govorijo sodobni vzorci oblikovanja po zadnji vojni. Med tem eljnim i odprtim i problem i, ki jih naša veda še ni resno na­ čela v vsem obsegu, je ugotavljanje širine ozirom a razširjenosti govo­ rice v obravnavanem obdobju — ali z drugo besedo socialna razsežnost in pogojenost te um etnosti. Eno je gotovo: načelno im am o v tem tem času opraviti z m eščansko um etnostjo od uveljavitve m eščanskega p o rtreta in krajine v slikarstvu do u rejan ja naselij, posebej m est. Na vsej črti se m eščanstvo uveljavi kot legitim en naslednik fevdale epohe, na k ar preradi pozabljam o. Nesporno je tudi, da so oficialne tem e v vsem razponu nasledek okusa m eščanske družbe od bogatih mogočni­ kov do solidnih uradnikov. Nedavno je bilo opozorjeno, da je v tem krogu na prim er secesijsko gibanje na D unaju zajelo skupino neko­ liko bohem sko razpoloženih naročnikov, m edtem ko so se spodobnejši naročniki oklepali historizm a. — K dor prehodi naš spom eniški teren, bo brez napora ugotovil, da se je um etnost tega časa zakoreninila, na­ vadno seveda z m ajhno zamudo — dejansko do zadnje vasi, tudi do skrom ne kmečke hiše in neugledne vaške podružnice. M eščansko za­ znamovana um etnost je torej postala um etnost za splošno rabo in naravnost ganljivo je opazovati, kako se svetovljanski form ati prila­ gajajo tudi najskrom nejšem u m iljenju, s preseganjem starega m erila pa lahko kajpak uveljavljajo povečane am bicije. Tukaj ni mogoče m im o ugotovitve o ogrom nem izobraževalnem pom enu te um etnosti, ki je tudi zadnji vasi nazorno predočila velike teme evropskega raz­ voja v ustreznih priredbah. Zaradi tega je seveda zelo sporno prenašati v to množično produkcijo ideje o izvirnosti za vsako ceno. Očitno je, da so tako širokim zahtevam mogli ustreči sam o z naporom vseh de­ lavcev od pom em bnih avtorjev do preprostih obrtnikov. Vendar smo sam o na ta način sledili dogajanju v svetu, čeprav pogosto skozi raz­ lično obarvane priporočilne filtre, kar velja še prav posebej za cerkve­ no um etnost. Ob tem je treba spom niti, kako m alo ta trenutek vemo o velikih sku­ pinah spom eniškega gradiva, kako neznane so številne podobarske delavnice, ki smo jih sprejeli v evidenco kom aj za drugo polovico sto­ letja. Prem alo poznamo oblikovanje kovin, stekla in lesa v devetnaj­ stem stoletju, čeravno na našem sim poziju prvič sklenjeno nastopajo referenti na to temo. Skoraj nič ne vemo o nepreglednem inventarju pokopališč in tako naprej. Za ozko pojm ovano vedo, ki bi se oprla zgolj na vrhunske dosežke, je ta inventar seveda zelo postranska stvar, toda m oderna um etnostna veda, ki ne m ore spregledati socioloških razsežnosti, se bo m orala na vsej črti spoprijeti s tem številnim likov­ nim gradivom. Zadnje vprašanje, ki bi ga še rad izpostavil, zadeva nacionalne okvire um etnosti devetnajstega stoletja. M eščanska era je v veliki m eri raz­ drla za poprejšnja stoletja veljavne regionalne m eje življenja nasploh, posebej tudi izobraževanja likovnih delavcev. Um etnik devetnajstega stoletja, ki računa na boljšo klientelo, je v nasprotju s poprej v de­ lavnici izučenim oblikovalcem akadem sko šolan, kar je bilo tedaj mo­ goče doseči sam o v središčih zunaj slovenskega etničnega ozemlja. Vendar je bilo že opozorjeno, zlasti na prim eru slikarstva, da tudi v novem položaju niso prenehale veljati nekatere stalnice likovnega izra­ žanja, preprosto zaradi kulturnogeografskih izhodišč. V največji meri je m ednarodna arh itek tu ra tega stoletja, tako da je že v Orisu oce­ njena kot antinacionalna. Pri tem seveda ne sm em o pozabiti, da gre tak način oblikovanja tako na račun uradniške organizacije kakor za vse stoletje veljavnega legitimizma. Nedvomno sodi m ed velike dosežke slovenske um etnosti okoliščina, da smo si ustvarili tradicijo, preden so nastala naša lastna akadem ska učilišča. Po drugi strani nas ravno devetnajsto stoletje sili v resna razm išljanja o potrebi, da tudi za zna­ nost posvojimo likovni fond, ki so ga uporabniki že zdavnaj imeli za svojega. Ponašenje pom eni že prilagojeno merilo, posvojitev prav tako slikarska kultura nazarenske usm eritve, sm otrno dekoriranje cerkve­ nih notranjščin, prevajanje velem estne secesije v domačo tem atiko. In vendarle je prav, če opombo o nacionalnem in tujem v um etnosti končam s tistim značilnim bojem , ki ga je sam opotrditve potrebna slo­ venska m eščanska družba zastavila ob koncu devetnajstega stoletja, posebej vidno v Ljubljani. Zdaj je pravi nacionalizem vdrl v obm očje likovnega oblikovanja: vztrajnem u postavljanju nem ških kulturnih domov v znam enju im perialnega nem škega sloga — v Pom urju m ad­ žarskega — so Slovenci zaradi pom anjkanja lastnih arhitektov in za­ radi pom anjkanja izdelanega lastnega izraza zoperstavili serijo po čeških avtorjih in čeških zgledih izdelanih prestižnih arhitektur, zlasti narodnih domov. Ta dvoboj v času, ko lahko govorimo o izvir­ nem uveljavljanju slovenstva v celi vrsti um etnostnih panog, je zna­ čilen po predznakih oblikovanja na eni in na drugi strani: nem škem u rom antičnem u iracionalizm u stoji nasproti češka varianta prosvetljene italijanske nove renesanse. Vsekakor je ta nacionalistični incident zgovoren dokum ent svojega časa. ZUSAMMENFASSUNG Der Bericht resümiert die Ergebnisse der slowenischen Kunstgeschnichte der Nachkriegszeit und berücksichtigt vorallem jene, die aus der Zeitspanne nach dem in Celje 1965 abgehaltenen Symposium (Die Kunst des 19. Jahrhunderts in Slowenien) stammen. Eingehender behandelt wird die Meuwertung der Kunst im vorigen Jahrhundert vorallem des Historismus und der ihm ver­ wandten Erscheinungen, denen die ältere Wissenschaft wegen ihrer traditions­ gebundenen Ansichten vom Stil nicht gerecht sein konnte. Ein nicht geringer Beitrag hiezu war ferner das internationale Treffen in der Nationalgalerie (Narodna galerija) in Ljubljana im April 1978, das sich mit dem Kunstge­ schehen um die Jahrhundertwende befasst hatte. Abschliessend berührt der Bericht die bisher weniger beachteten und daher auch noch nicht im grösse­ ren Masse bearbeiteten Gruppen von Denkmälern. Unter den noch offenen Grundsatzfragen erfordert die Frage nach der gesellschaftlichen Dimension der Kunst im 19. Jahrhundert in Slowenien eine besondere Aufmerksamkeit.