Kaj bo z Ljubljanskim streliščem?
Kaj bo z ljubljanskim streliščem? Ali bo kdaj končano? Ali bo moral kolektiv Strelske zveze Slovenije prezimiti v kontejnerjih? Tako se vsak dan sprašujejo strelci in strelski delavci, še bolj pa štiričlanski kolektiv SZS, ki posluje v zelo težkih razmerah in je še kako zainteresiran za to streliš-če, od katerega tudi živi! Ne samo da ni prihod-kov od strelišča, pa od poslovnih prostorov, tudi skladišče normalno ne posluje, seveda se morajo tudi vsa republiška strelska tekmovanja v vseh disciplinah in kategorijah ter v obeh strelskih programih vršiti po raznih krajih Slovenije (Celje, Rečica, Preddvor. Kranj, Postojna itd.).
Vse kaže, da je sredstev premalo, oziroma pre-počasi dotekajo in izvajalec del »SCT« ne dela s tako dinamiko, kot sicer, če bi bila finančna konstrukcija znana in sredstva na razpolago. Res je, da je to za Ljubljano velik zalogaj posebno v sedanjih težkih razmerah, pravijo da je največja investicija v Ljubljani, vendar strelišče ni samo za strelce za strelski šport, morda so ga ti najmanj uporabljali, čeprav je v Ljubljani več kot 40 strel-skih družin, vendar razen Debevca, ki je bil vsak dan na strelišču ni bilo videti na treningih veliko Ijubljanskih strelcev.
Vsekakor bi morali biti koristniki strelišča: voj-ne pošte, vse srednje šole, milica, TO ZRVS, delovne organizacije tudi najbolj zainteresirani. da bi bilo strelišče čimprej končano, saj imajo nekateri od teh velike stroške, za izvajanje pro-gramov (čeprav jih včasih ne priznajo) nekateri pa teh programov sploh ne izvajajo, ker jih nimajo kje. Za primer, ko je SZS hotela izvesti prvenstvo Slovenije z vojaško puško, je bilo ugotovljeno, da nobena od gornjih organizacij nima urejenega strelišča, bodisi da nimajo rova ali strelske linije.
Seveda pa je najbolj zainleresirana SZS, to je štiričlanski kolektiv, ki tudi živi od strelišča in je zato pred leti prepisal objekt na Mestno strelsko
zvezo Ljubljana, da bi se začelo z adaptacijo, rekonstrukcijo in modernizacijo strelišča, za kate-rega vemo, da je bilo takoj po osvoboditvi eno najlepših v Jugoslaviji, sedaj pa je bilo najbolj zastarelo in tudi ne več varno. Zadnje državno prvenstvo je bilo v Ljubljani pred 11 leti, o kakš-nih mednarodnih tekmah pa se sploh ni moglo razmišljati.
Kolektiv SZS delno živi tudi od strelišča, saj RZTK in TKS ne krije OD niti za enega zaposle-nega, kaj še da bi krili druge fiksne stroške.
Za druge republiške in pokrajinske strelske zveze vemo, da imajo vsa sredstva zagarantirana, tako da niso zainteresirani za nakup orožja, streli-va in opreme, kot to že nekaj let izvaja SZS. Tak status so si izborili že pred desetletji, in tako je tudi sedaj, čeprav pravijo, posebno v Hrvaški, da prihajajo na naše.
Res je tudi, da so pri premostitvi letošnjih težav SZS priskočili na pomoč tako ZTKS in TKS pa tudi SCT in JLA, verjetno bi bilo prav, da bi tudi drugi?
Ugotavljamo tudi, da smo tako kolektiv SZS kot tudi drugi strokovni delavci še vse premalo informirani o tem, kakšno bo to strelišče. Sprašu-jemo se. zakaj gre vse tako počasi, zakaj toliko novih prostorov, zakaj je moral pasti lep gozdiček pred parkiriščem oziroma pred spomenikom NOB, čeprav se je pri podiranju stoletnih smrek ugotovilo, da so bile nekatere od teh votle. SZS bi morala biti več informirana o tem, kako tečejo dela pri strelišču.
Upamo, da bo do zime, vsaj tako pravijo, po-stavljena nova streha, vgrajena nova okna v stari stavbi, urejena notranjost stare stavbe, tako da bi kolektiv SŽS zimo lahko preživel izven kontejner-jev, da bi bilo strelišče zgrajeno vsaj v letu 1990 in bi se lahko že izvajala vsa tekmovanja.
E. PROGAR