/ / MED DRUGIM PREBERITE: • SAMOUPRAVNO NAČRTOVANJE, str. 2 • USTVARJALNOST PEDAGOŠKE MISLI, str. 3 • VELIKA MOŽNOST IN IZZIV, str. 4 • 25 LET ZAVODA SRS ZA ŠOLSTVO, str. 6 in 7 • PRIZADETI OTROCI V ENOTNI OSNOVNI ŠOLI, str. 8 • NE SKRIVAJMO RESNICE, str. 9 • MLADOSTNIKOVO OSEBNOSTNO ZORENJE, str. II Glasilo delavcev vzgoje, izobraževamja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 7. decembra 1979 - št. 19 - letnik XXX Premišljeno in zanesljivo Prvenstvena naloge vzgoje in za ustvarjalno in družbeno anga-izobraževanja v sedanjem ob- žirano dejavnost na vseh področ-dobju je, da se to področje čim- jih človekovega delovanja, v ra-prej vključi v dinamičen proces zviti samoupravni socialistični nadaljnjega samoupravnega družbi. To pa pomeni, da mo- preoblikovanja celotnega zdru- ramo hkrati z razvijanjem novih ženega dela. Prihodnje rodove družbenoekonomskih odnosov želimo vzgajati v vsestransko ra- izgrajevati tudi novo samou-zvite osebnosti in jih usposobiti pravno zavest, ki bo na vredno- tah revolucionarne preteklosti zazrta v prihodnost, uporabljala sodobne dosežke znanosti, tehnologije in kulture, hkrati pa tudi sama bogatila in pestrila zakladnico novih vrednot in spoznanj. Naloga zadeva torej vso socialistično družbeno skupnost in ne le tiste, ki so po svoji strokovni (Foto: ak. slik. Tinca Stegovec) opredeljenosti odgovorni za čim kakovostnejše dosežke vzgoj-no-izobraževalne dejavnosti. Preobrazba vzgoje in izobraževanja, ki jo več let načrtujemo in postopoma uresničujemo, mora biti spričo dinamičnega razvoja družbenega življenja nepretrgan in trajen proces, še posebno, kar zadeva notranjo, vsebinsko stran. Seveda pa vsebinske preobrazbe ni mogoče uresničiti brez ustreznih zunanjih možnosti. Šele skladna in sočasna priprava notranjih in zunanjih možnosti reševanja problemov in odpravljanja dvomov in uresničevanje jasno opredeljenih ciljev nas lahko privedejo do zaželenih uspehov. Morda so bili ali pa so ti koraki večkrat obotavljivi in iskanje polno dvomov. Kljub vsemu pa je treba usposobiti staro resnico, da je takšno iskanje bolj poglobljena in bolj varna pot do uspešnega uresničevanja ciljev kot premalo pretehtane odločitve. Med temeljne zunanje možnosti za uspešno preobrazbo vzgoje in izobraževanja sodi predvsem ustvarjanje novih družbenoekonomskih odnosov. V njih postajata vzgoja in izobraževanje sestavni in neločljivi dejavnik pridobivanja in ustvarjanja dobrin ter delitve dohodka v celotnem procesu svobodne menjave dela, z njim pridobivamo ustrezno materialno osnovo za kakovostno vzgojnoi-zobraževalno delo. Značilni premiki, ki so že zasnovani v prizadevanjih za preobrazbo vzgoje in izobraževanja, se kažejo predvsem v naslednjem: — v preobrazbo se vključuje celotno področje vzgoje in izobraževanja od vzgojno-varstve- nih organizacij prek osnovnega do usmerjenega izobraževanja na ravni srednjih in visokih šol; — v zadnji fazi, pred sprejemom v skupščini SR Slovenije so zakoni, ki urejajo temeljna sistemska vprašanja; — v sklepnem delu so priprave za ustanovitev in delovanje posebnih izobraževalnih skupnosti na področju družbenih dejavnosti; — potrjeni so vzgojni programi za delo v vzgojno-varstvenih organizacijah, ki postajajo nosilke in usklajevalke celotne družbeno organizirane vzgoje in varstva predšolskih otrok v krajevni skupnosti; — pripravljen je osnutek izhodišč in delovnih nalog za nadaljnjo socialistično samou- pravno preobrazbo osnovne šole, ki bo še bolj kot doslej vključevala v vzgojno-izobraže-valni proces poklicno usmerjanje ter obogatila programe s politehnično vzgojo in izobraževanjem ter s temeljnim marksističnim in družbenoekonomskim znanjem, ki ustreza psihofizični zrelosti učencev; — sprejeti so programi skupne vzgojnoizobraževaine osnove v usmerjenem izobraževanju, pred nami pa je še veliko delo pri pripravi programov za strokovne smeri in usmeritve v skladu s klasifikacijsko lestvico. Glede na to, da bo težišče nadaljnje notranje preobrazbe vzgoje in izobraževanja predvsem na uresničevanju sistemsko sprejetih rešitev, bo v prihodnjem odbobju treba doseči usklajeno sodelovanje med uporabniki in izvajalci vzgojno-izo-braževalnega procesa za postopno in načrtno uresničevanje s preobrazbo postavljenih ciljev in nalog. Izvajalcem morajo vedeti kaj hočejo in morajo doseči v vzgojno-izobraževalnem procesu ter kako bodo svoje naloge načrtno opravljali, da bodo postavljene cilje tudi uresničili. V ta namen bo treba organizirati smotrno in sistematično izpopolnjevanje vseh pedagoških delavcev; Pripraviti bomo morali še smernice, izdelati časovno razporeditev učne snovi, potrebne učbenike in priročnike ter sezname najvažnejših učil in učnih pripomočkov. Vsaka vzgojnoi-zobraževalna organizacija naj bi postala razvojno žarišče, v katerem se ustvarjalno prepletajo in uresničujejo zahteve teorije in prakse. Za uskladitev strokovnih in pedagoških dejavnikov pri na-dalnji preobrazbi vzgoje in izobraževanja bomo morali nameniti posebno pozornost organiziranosti pedagoške in razvojno proučevalne službe. Le-te naj bi v sodelovanju s samoupravnimi interesnimi skupnostmi skrbele za smotrno in načrtno pripravo programov, in za njihovo uvajanje v vzgojno-izobraževalno prakso, spremljanje, uresničevanje in za ovrednotenje. To so izredno zahtevne naloge, ki pa so za nadaljnji razvoj celotnega vzgojno-izobraževalnega področja nepogrešljive. Prav zato bo v bližnji prihodnosti treba jasneje opredeliti vlogo in naloge te službe in ji v skladu z zasnovo celotne preobrazbe vzgoje in izobraževanja dati jasnejšo podobo. MIRO LUŽNIK Šole še vedno zapostavljene_____________________ Prihodnje leto bo predsednik zveznega odbora Sindikata delavcev izobraževanja, znanosti in kulture Vladeta Cvijovič. — Razprave o ekonomskem položaju vzgoje in izobraževanja opozarjajo, da v šolstvu ni mogoče varčevati. V letu, ki se izteka, je obravnaval zvezni odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Jugoslavije nekaj zelo pomembnih vprašanj. Veliko je bilo razprav o poslovanju delovnih organizacij, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobražev-njam, znanostjo in kulturo, o svobodni menjavi dela in interesnih skupnostih, o samoupravnem organiziranju temeljnih in delovnih organizacij v teh dejavnostih, vrednotenju dela v osnovni šoli, družbenoekonomskem položaju izobraževanja idr. Odbor je namenil še posebno pozornost mednarodnemu sodelovanju. Na seji zveznega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, bila je pred nedavnim v Beogradu, vodil pa jo je Božidar Žan, so ugotavljali, da so bile v preteklem obdobju v središču pozornosti najbolj pereče in najpomembnejše zadeve, toda kulturna dejavnost je bila nekoliko zapostavljena. Menijo tudi, da republiški sindikati tega področja še niso tako dejavni, pokrajinski pa še ne »povsem konstituirani«. Ker ni bilo potrebne pomoči iz republik in pokrajin, nekatere naloge niso bile uresničene. Niti to ni rešeno, ali lahko strokovna služba sveta Zveze sindikatov Jugoslavije pomaga temu odboru.Problematično je tudi to, kar je pokazala razprava o osnovni šoli, znanosti in nekaterih vprašanjih, namreč da delegati v zveznem odboru ne poznajo dovolj te problematike. Zato so sklenili, da bodo občasno sklicevali razširjene seje tega odbora. V minulem obdobju je bilo pomembno sodelovanje s približno štiridesetimi narodnimi sindikati in združenji prosvetnih, kulturnih in znanstvenih delavcev. Predstavniki zveznega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kul- ture Jugoslavije so sodelovali tudi na'kongresih, konferencah in seminarjih, ki jih organizirajo štiri mednarodne organizacije prosvetnih in tri mednarodne organizacije kulturnih delavcev. V Mehiki in Libiji so sodelovali na kongresih o izobraževanju. Ugotovili so, da regionalno niso najbolje povezani z organizacijami, saj sodeluje zvezni odbor v glavnem z evropskimi sindikati in združenji. Na seji so razpravljali tudi o družbenoekonomskem položaju osnovnega izobraževanja v Jugoslaviji. Izhodišče za razpravo je bila razčlemba osnovnega izobraževanja, narejena za Zvezo samoupravnih interesnih skupnosti osnovnega izobraževanja in vzgoje v Jugoslaviji. Večina udeležencev je poudarjala, da je osnovno izobraževanje še vedno na koncu lestvice: to velja za osebne dohodke prosvetnih delavcev, za razmere, v katerih delajo, pa tudi za »hitrost« s katero se rešujejo njihovi stanovanjski problemi. Videti pa je, da se družbenoekonomski položaj osnovnega izobraževanja še ne bo tako kmalu izboljšal, ker se število učencev v šolah povečuje hitreje kot količina denarja, namenjena za osnovno izobraževanje. Nekateri razpravljale! so opozarjali, da še vedno niso uresničeni sklepi 10. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, v katerih je poudarjeno, da mora biti družbenoekonomski položaj osnovnega izobraževanja prav tak kot položaj drugih dejavnosti. V razpravah o tem problemu pogosto slišimo, da je treba bolj stvarno in pogumno prikazati podatke in poudariti resnico, da v šolstvu ni mogoče varčevati. Prihodnje leto bo predsednik zvezenega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Vladeta Cvijovič (SR Črna gora). DJOKICA PETKOVIČ Za tri odstotke več Bliža se konec leta, torej čas, ko morajo samoupravne interesne skupnosti uskladiti nominalni obseg sredstev za dogovorjene programe z doseženim nominalnim družbenim 'proizvodom. Podatki Zavoda SR Slovenije za družbeno planiranje kažejo, da so se sredstva, predvidena za leto 1979 v dodatkih k samoupravnim sporazumom o temeljih plana družbenih dejavnosti v primerjavi z lanskim letom povečala za 22,3 odstotke, nominalni družbeni proizvod pa se bo povečal predvidoma za 26 odstotkov. Za koliko bo mogoče valorizirati sredstva za usmerjeno izobraževanje? O tem je razpravljal izvršni odbor Izobraževalne skupnosti Slovenije že na več sejah in predlagal skupščini, naj sklepa o valorizaciji sredstev za vzgojo in usmerjeno izobraževanje v letošnjem letu. Glede na stvarne ocene in možnosti je bilo ugotovljeno, da je mogoče sredstva, predvidena za izvedbo usmerjenega izobraževanja ter za izobraževanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju povečati za 3 odstotke, tj. skupaj 93.831" tisoč din. Ta sklep, ki ga je skupščina tudi sprejela, bo uresničen tako, da se za 4,3 odstotka zvišajo cene dohodka in materialnih stroškov za programe vzgojno-izobraže-valne dejavnosti v vseh srednjih šolah in šolah po zakonu o poklicnem izobraževanju, domovih za učence teh šol, zavodih za usposabljanje mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, v višjih in visokih šolah (s podiplomskim študijem vred) in samostojnih visokošolskih knjižnicah. Ne bodo pa se povečale cene programov strokovnih služb, združenj ipd. Za povečanje cen vzgojno-izobraževalnih storitev organizacij za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, ki so vključene v program skupnih nalog občinskih izobraževalnih skupnosti, je bilo sklenjeno, naj bi denar, potreben za izpeljavo valorizacije (približno 3 milijone din) porabili iz sredstev, ki so sicer namenjena za kritje stroškov šolanja otrok naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini, pa ne bodo v celoti porabljena. Vloga družbeno - moralne vzgoje Marksistični center pri Univerzi v Mariboru in katedra za družbeno-moralno vzgojo pedagoške akademije prirejata 19. decembra v prostorih Pedagoške akademije v Mariboru republiško posvetovanje o vlogi družbe-no-moralne vzgoje pri oblikovanju učencev. V dopoldanskem delu posvetovanja se bo zvrstilo več načel- » Hi 4 ’..»•* * nih referatov o moralnem in idejnem oblikovanju otrokove osebnosti, popoldanski del pa je namenjen kolokviju, ki bo vsestransko osvetlil vsebino, metode in možnosti predmeta druž-beno-moralna vzgoja. Letošnje posvetovanje je posvečeno letu otroka. Organizatorja vabita k udeležbi vse, ki jih ta vprašanja zanimajo. ! * 1 • j'. ; ' 1 t h j • ‘ r i Samoupravno načrtovanje tudi na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti Iz razprave Geze Čahuka, predsednika republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti na 11. konferenci Zveze sindikatov Slovenije 22. novembra 1979 Vzroki, da vzgojnoizobraže-valne in raziskovalne organizacije svojega razvoja doslej niso načrtovale podobno kot druge delovne organizacije v materialni proizvodnji, so različni. Pomemben pa je ta, da se njihov dohodek doslej še ni oblikoval po vrednosti načrtov dela in glede po delu delavcev teh dejavnosti. Dohodek se še vedno oblikuje tako kot se je oblikoval tedaj, ko so bile družbene dejavnosti financirane predčasno. Razvoj teh dejavnosti se usmerja in usklajuje le po globalnih usmeritvah družbenega razvoja. S sporazumi o temeljih plana in letnimi načrti so bili dogovorjeni ali načrtovani nominalni zneski, ki naj bi zadoščali za razvojne potrebe teh dejavnosti in združenega dela po vzgojno-izobraževalni in raziskovalni dejavnosti. Vendar eno leto pred koncem tega srednjeročnega obdobja ugotavljamo, da razvoj teh dejavnosti ni sledil potrebam združenega dela zato, ker je načrtovano povečanje materialnih sredstev vsakoletna inflacija v dobršni meri razvrednotila. Drug zelo pomemben razlog za neustrezen materialni položaj vzgojno-izobraževalne in raziskovalne dejavnosti je prepočasno vključevanje v združeno delo. Nekateri menijo, da so materialna sredstva za razvoj teh dejavnosti dodatno breme. Proizvodne delovne organizacije, kjer se ustvarja nova vrednost, ne vključujejo teh dejavnosti kot sestavni del proizvodnje, ki prispeva svoj delež k večji, boljši in uspešnejši proizvodnji materialnih dobrin. Vzgojno-izobraževalna in deloma tudi raziskovalna dejavnost sta bili kot del skupne porabe uokvirjeni v limite in ker so tisti, ki so dobivali denar iz sredstev skupne porabe, postavljene omejitve ponavadi prekoračili, je tema dejavnostima in drugim družbenim dejavnostim družba nenehno očitala, da trošijo preko zmogljivosti materialne proizvodnje. Menimo, da je velika napaka že to, ker pri razporejanju porabnikov sredstev skupne ni selektivnih meril. V težnji, da bi si dejavnosti pri skupni porabi izbojevale čim ustreznejši materialni položaj.se je dogajalo, da je vsaka dokazovala, kako zelo pomembna je za razvoj družbe. Vzgoja, izobraževanje in znanost je skoraj vedno potegnila krajši konec. Tudi takrat, ko smo vzgojno-izobraževalno dejavnost proglasili za prednostno nalogo, te pred- iivt ; );’r' ' ; ; ; nosti nismo občutili, zlasti ne v izboljšanju materialnega položaja. Zato materialni in kadrovski položaj, v kakršnem je zdaj vzgojno-izobraževalna dejavnost, ni na zavidljivi ravni. Pridne roke še niso dovolj za hitrejši napredek Delavci v vzgojno-izobraževalni in znanstveno-raziskovalni dejavnosti se zavedamo, da mimo ustrezne materialne podlage in brez na novo ustvarjene vrednosti ni mogoče zadostiti družbenim potrebam v njeni nadgradnji. Ce materialna proizvodnja ni uspešna, se tudi vzgojno-izobraževalna in znanstveno-raziskovalna dejavnostne more razvijati uspešno. Prepričani smo tudi, da ža uspešnejše ustvarjanje nove vrednosti in materialnih dobrin niso dovolj samo pridne roke in da je prav delež izobraževalne in razisko-' valne dejavnosti bistvenega pomena za boljše in uspešnejše gospodarjenje ter večje proizvodne dosežke. Zato ne moremo soglašati z nadaljevanjem prakse, kakršna je bila doslej, da vzgojno-izobraževal ne in znan-stveno-raziskovaine dejavnosti, kot kakovostnih dejavnikov razvoja ne načrtujemo sočasno in skladno z razvojem materialne proizvodnje. Tudi kadar v vsakodnevnem družbenopolitičnem življenju in delu izražamo skrb samo za boljšo in uspešnejšo materialno proizvodnjo, ustvarjamo vtis, da so za družbeni napredek dovolj samo pridne roke, ne pa tudi strokovni kadri in raziskovalni načrti. Dosedanje analize in ugotovitve kažejo: da v združeno delo še ni dovolj prodrlo spoznanje, da je nujno načrtovati potrebe po strokovnih kadrih hkrati in skladno z razvojem in modernizacijo proizvodnje. Pomanjkanje strokovno usposobljenih učiteljev postaja kritično Če štejemo izobraževanje kot del družbene reprodukcije, bi morali tudi v tej dejavnosti, tako kot povsod kjer so tokovi družbene reprodukcije moteni, ustrezno ukrepati. Vendar tega doslej nismo storili. Morda zato, ker še nismo spoznali, da so v vzgojno-izobraževalni dejavnosti motnje, ki zavirajo uspešno uresničevanje preobrazbe izobraževanja. Premalo je še uveljavljeno spoznanje, da je šolstvo občutljivo področje, razvoj in učinkovitost izobraževanja pa r! .> J • \ 1 f " ■ ' .1 i barometer za celotno gospodarstvo. Menimo, da motijo dosedanji razvoj vzgojno-izobraževalne dejavnosti predvsem kadrovski problemi in zaostajanje v modernizaciji dejavnostL V znanstvenoraziskovalni dejavnosti pa so premalo opredeljene potrebe po načrtovanju raziskovalnega dela v sporazumih. V osnovnih šolah imamo že približno 15 odstotkov učiteljev, ki nimajo ustrezne strokovne in pedagoške izobrazbe. V usmerjenem izobraževanju na srednji stopnji ima komaj dobra polovica pedagoških delavcev povsem ustrezno pedagoško in strokovno izobrazbo za vzgojnoizo-braževalno delo. Če primerjamo ta podatek z mnogo boljšim kadrovskim položajem v drugih jugoslovanskih republikah, zlasti pa v sosednjih državah, potem moramo poudariti, da postaja pomanjkanje strokovno usposobljenih učiteljev v šolstvu naše republike kritično. Starostna sestava učiteljev razrednega pouka v osnovnem šolstvu je zelo neugodna in kaže, da lahko v prihodnjem srednjeročnem obdobju pričakujemo resno krizo in pomanjkanje učiteljev razrednega pouka. Poleg visokega števila strokovno neusposobljenih kadrov v vzgojnoi-zobraževalni dejavnosti postaja vse resnejši problem fluktuacija učiteljev v druge dejavnosti. Resen je tudi problem pomanjkanja šolskih prostorov za sodobno izvajanje vzgojno-izobra-ževalnega dela. Kljub velikim naporom delovnih ljudi in občanov, ki so s samoprispevki pomagali graditi in posodobiti veliko osnovnih šol in vrtcev, še vedno primanjkuje veliko prostora v šolah in vrtcih. Približno za tretjino bi morali povečati šolski prostor za usmerjeno in osnovno izobraževanje, da bi zadostili potrebam sodobnega vzgojno-izobraževalnega dela, zlasti za hitrejši razvoj COS. Veliko težav povzroča tudi neustrezna materialna opremljenost šol. Zmanjšanje deleža materialnih stroškov v skupnih sredstvih za vzgojno-izobraževalno dejavnost nevarno ogroža njen razvoj in modernizacijo. Kljub temu da se zmanjšuje delež sredstev za materialne potrebe šol v skupnem dohodku, ostajajo osebni dohodki učiteljev prav tako nizki, kakor so bili in celo nazadujejo v primerjavi z drugimi dejavnostmi v združenem delu. Motenj in materialnih problemov šol pa ni mogoče odstraniti z enkratnim posegom.pač pa so nujno potrebne sistemske rešitve, ki morajo zagotoviti ustrezno vrednotenje programov storitev, usklajevanje materialnih stroškov s cenami na tržišču in usklajeno rast osebnih dohodkov v materialni proizvodnji. V naslednja m srednjeročnem obdobju moramo to zagotoviti, če želimo doseči cilje, ki smo si jih zastavili s preobrazbo vzgoje in izobraževanja. Prepričani smo, da lahko uskladimo potrebo po vzgojno-izobraževalni in znanstvenoraziskovalni dejavnosti le po poti, ki je tesno povezana z razvojem združenega dela: po poti skupnega načrtovanega razvoja izobraževalne in raziskovalne dejavnosti z uporabniki. Posvet slovenskih andragogov Za enakopravno vključevanje v združeno delo Nekaterim elementom načrta moramo posvetiti posebno po-zornost. Pri tem mislim predV' sem na nove družbenoekonomske odnose, razvoj materialne osnove in uresničevanje delitve po delu. Delitev osebnega dohodka po delu in kadrovska problematika sta tesno povezani. Določno moramo opozoriti na vprašanje stabilizacije, smotrnega gospodarjenja v teh dejavnostih in gospodarne izrabe delovnega časa. Pri tem pa ne smemo pristajati na zamenjavanje pojmov stabilizacija in restrikcija. Samo strokovno uspm sobljeni in kakovostno izpeljani načrti so smotrni za gospodarstvo, ne pa najcenejši. Združen0 delo, zlasti delovne organizacije materialne proizvodnje nioruj0 načrtovanje raziskovalnih' pr# jektov in sredstva za_stroko.vne kadre uskladiti z resničnimi, potrebami. Posebej je treb;( opozoriti na zahtevo po načrtovanj11 kadrov. Odločno se; moramo upreti miselnosti, po kateri bi delovne organizacije, r^ičftovale samo razvoj in modernizacijo '''prostorov, strojev in tehnologi' je, ne pa tudi kadrov, k( sposobni s temi stroji, čim več in čim bolje proizvajati. ] Prepričan sem, dai-mpramo pojmovati stabilizacijo mnogo širše, kakor pa se to dostikrat dogaja v javnosti, se naglasa pogosto samo likvidnost in urav-novešenje zunanjetrgovinsko bilance. Stabilizacijo moramo razumeti tudi kot trdne medsebojne odnose, v katerih ena dejavnost ne bi smela lagodno živeti na račun druge. V vzgojnoi-zobraževalni in raziskovalni dejavnosti pojmujemo stabilizacijo predvsem kot enako kakovostno rast teh dejavnosti, da bi lahko zadostili potrebam združenega dela. Tako pojmovana stabilizacija pa zahteva, da namenimo veliko pozornost medsebojnim odnosom, skladnem0 razvoju vseh dejavnosti, t° predvsem ustrezno usposobljenim strokovnim kadrom, ki bodo kos nalogam moderne proizvodnje in vedno hujši konkurenci v mednarodni delitvi dela. To pa tudi zahteva večje uporabe domače pameti namesto tujih licenc. V strokovnem sindikatu delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti smo prepričani, da se nam tokrat ob dobro zasnovanih nalogah v skupnem srednjeročnem načrtovanju ponuja priložnost, da bomo vzgojno-izobraževalne in znanstveno raziskovalne dejavnosti resnično povezali z združenim delom. Priza; devati si moramo; da boddmačfti stvarni in da ne bodo ostali ma ravni splošnih, bolj aji hianj dfc-klarativno izraženih, pdtsetatr-svobodna menjava m ©ra-post'ati prevladujoč družbenbekpnoFji-ski odnos, v katerem bomo uve-Ijavili enak položaj delavcev. Vzgo j no- izo braže va In ajn-znanstveno raziskovalna dojavn.OS1 morata postati resnično enakopravni in sestavni dej.azdrljžc-nega dela. Tako bomo ostrenih vse tiste negativne pojave,oki 50 spremljali dosedanji razvoj;!0 zavirali skladno rast in razvoj teh dejavnosti v združenem delu. ,© jo.:j nj t .!,■ h;,! -.2! ni . dinvo/i ni riGv-aš.) dy:toq . / i-jf; .. -.Ij- '.'J .od a?v. 'tviši.-.-b.J Slovensko andragoško društvo prireja 21. in 22. decembra v Mariboru v prostorih visoke ekonomsko-komercialne šole dvodnevni strokovni posvet o temi: IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH V ENOTNEM SISTEMU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA. Program posvetovanja obsega 11 referatov, ki obravnavajo pomembna vprašanja nadaljnjega razvoja izobraževanja odraslih pri nas, zlasti pa vključevanja tega področja v enoten sistem usmerjenega izobraževanja ter naloge posameznih vzgojno-izobraževalnih organi-zacij pri tem. 1,1 ;C • g; 11 1 j 1 'v )\ j ; Posvetovanje bo gotovo pritegnilo širši krog pedagoških m andragoških delavcev, ki delajo v izobraževalnih središčih organizacij združenega dela, na delavskih univerzah, v srednjih, višjih in visokih šolah ter drugih organizacijah, saj bodo lahko na posvetu izmenjali svoje poglede i° izkušnje ter skupno iskali rešitev za ovire in težave pri nadaljnjem razvijanju izobraževanja ob delo in iz dela. Prijave za posvetovanje sprejema Andragoško društvo Slovenije, Ljubljana, Riharjeva J8- J. V. ie a i' r e e K a i- ti r e e : Jubilejna skupščina Skupščino je začel predsednik r ZDPDS dr. Rudi Lešnik. Mari-u borski študentje so prispevali J’ slovesnemu razpoloženju kul-1 turni spored. Slavnostni uvodni ^ besedi Tilke Blaha, podpredsednice republiške konference ’ SZDL, je sledil referat dr. I Franca Strmčnika o razvoju II društvene organiziranosti pedagoških delavcev na Slovenskem. Izvršilni odbor ZDPDS je ^ imenoval za častne člane Zveze 1 pedagoške delavce, ki so vidno prispevali k razvoju slovenske pedagoške misli in imajo velike e zasluge za njen povojni napre-D dek; priznanja pa je podelil tudi drugim zaslužnim delavcem, ki so pomembno prispevali k razvoju posameznih društev ali zveze. Za častne člane ZDPDS so bili imenovani: i VLADIMIR CVETKO dr. STANKO GOGALA a MARICA DEKLEVA-MODIC FRANCE OSTANEK dr. VLADO SCHMIDT i FRANC KIMOVEC-ŽIGA 1 ALBERT ŽERJAV i Skupščina je pregledala delo : zveze in društev v zadnjem dve- letnem obdobju, dopolnila pra-i vila ZDPDS in imenovala novo : petčlansko predsedstvo ki bo skupaj s predsedniki posameznih društev in sekcij sestavljalo izvršilni odbor. Predsedstvo je prevzelo nalogo, da pripravi predlog novega programa zveze in ga da v razpravo društvom. Kot je bilo vidno iz poročila dosedanjega predsednika zveze, je bilo zadnje dveletno obdobje delavno in uspešno, zvezo in društva pa čakajo zelo zahtevne naloge. To, da je organiziranih v ZDPDS komaj pet odstotkov slovenskih pedagoških delavcev, je verjetno prednostno vprašanje, ki ga bo morala zveza reševati, saj tako preobrazba vzgoje in izobraževanja kot napredek društvene organiziranosti in dejavnosti nista mogoča brez zavzete ustvarjalnosti najširšega kroga delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Jubilejno skupščino ZDPDS je obogatil strokovni posvet na temo Povezovanje vzgoje v krajevni skupnosti z gledišča prostega časa, ki ga je pripravila sekcija za pedagogiko prostega časa pri ZDPDS. Posvet, ki je bil 23. novembra, je prvič predstavil to področje v njegovih mnogih razsežnostih in dejavnostih, ki postajajo vedno bolj aktualne in družbeno pomembne; zato se z njimi ukvarja tudi vedno več pedagoških delavcev. JOŽE VALENTINČIČ Razvijajmo pedagoško teorijo in prakso! Iz uvodnega govora Tilke Blaha Društva pedagoških delavcev so eden pomembnih družbenih dejavnikov ter sestavni del socialističnih in demokratičnih sil naše družbe. SZDL meni, da so pedagoška društva in njihove zveze tisti strokovni dejavnik na področju vzgoje in izobraževanja, ki povezuje in usmerja pedagoške delavce k čim bolj zavzetemu strokovnemu in družbenemu delovanju in ustvarjalnosti za napredek, teorije in prakse pedagoškega dela. Že ob 20. obletnici Zveze pedagoških društev Slovenije smo slišali, da Zveza ni samo povezovala dela posameznih pedagoških delavcev in njihovih društev — temveč samostojno, glavno in vodilno delovno telo, ki se mora odzivati na pomembnejše pedagoške probleme in pojave — ne le kot ocenjevalka ali razprav-Ijalka, temveč kot soustvarjalna in odgovorna oblikovalka strokovnih rešitev v vzgoji in izobra-' zevanju. Poudarjena je bila tudi potreba po interdisciplinarnem delovanju, saj se teorija in praksa na pedagoškem področju vse bolj povezujeta z drugimi družbenimi področji: andrago-giko, socilogijo, psihologijo, filozofijo, biologijo idr. Področja delovanja pedagogike so se razširila od klasičnih šolskih na številna nova področja delovanja (predšolska vzgoja, izobraževanje odraslih, prosti čas idr.) — s tem pa se je povečalo tudi število tistih, ki so člani pedagoških društev,- Vzgoja in izobraževanje sta v resnici v prelomnem obdobju. Smo sredi pomembnih nalog preobrazbe vzgoje in izobraževanja - ustvarjanja novih družbenoekonomskih odnosov na tem področju ter nadaljnjega poglabljanja socialistične samoupravne demokracije. Pri uresničevanju teh nalog in ciljev se odpirajo pedagoškemu poklicu široke možnosti za uveljavitev in ustvarjalno delo. SODELOVATI IN SOODLOČATI Kljub velikim dosežkom in razvoju pedagoške teorije in prakse v vseh letih delovanja pedagoških društev bi vendarle morali ugotoviti, da smo še premalo izrabili velike možnosti in naše delovne in strokovne zmogljivosti za uveljavitev pedagoške stroke in s tem za njen večji ustvarjalni prispevek pri oblikovanju pomembnih družbenih odločitev in sprememb na področju vzgoje in izobraževanja, zlasti v zadnjih letih. Kajti tudi od ustvarjalnosti in sposobnosti pedagoških delavcev je odvisno kako hitro in kako uspešno bomo vzporedno s premagovanjem ostankov starega, konservativnega - gradili novo. Delovanje pedagoških društev mora biti zdaj, ko se uveljavljajo novi družbenoekonomski odnosi v vzgoji in izobraževanju, sočasno usmerjeno k nadaljnjemu vsebinskemu poglabljanju in razvoju stroke ter k uveljavljanju in poglabljanju družbeno zavzetega delovanja pedagoške stroke kot celote pa tudi vsakega pedagoškega delavca. Pedagoška znanost in pedagoški delavci imajo kot enakopravni del združenega dela še posebno odgovorno in zahtevno vlogo. Prav oni lahko največ prispevajo k oblikovanju strokovnih rešitev za doseganje globalnih - idejnih usmeritev in ciljev, ki jih opredelujejo doku- Ustvarjalnost pedagoške misli 30 let pedagoških društev ^ V amfiteatru nove pedagoške akademije v Mariboru, ob pozornosti in gostoljubnosti, ki ju zna pokazati to mesto ob takšnih srečanjih, je bila letošnjega 22. novembra jubilejna skupščina Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije. Oktobra leta 1949 je bilo ustanovljeno Pedagoško društvo LRS, ki se je v naslednjem desetletju preimenovalo v Zvezo pedagoških društev Slovenije, v zadnjem obdobju pa deluje pod imenom Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, odprto vsem, ki zavzeto in ustvarjalno delujejo na področju vzgoje in izobraževanja. Skupščina Zveze društev pedagoških delavcev (ZDPDS) je bila srečanje nekaj rodov slovenskih pedagogov: tisti, ki so položili temelje slovenske socialistične pedagogike, tistih, ki so zdaj na višku svojega ustvarjalnega delovanja, in mladih pedagoških delavcev, ki šele stopajo v ta poklic ali pa se nanj šele pripravljajo. Razstava pedagoškega tiska, ki so jo pripravili za to priložnost, pa je razgrnila udeležencem v besedi in sliki dokumentirano delovanje in organiziranost naprednih slovenskih pedagogov, katerih začetniki segajo v zadnja desetletja preteklega stoletja in se nadaljujejo kot svetla tradicija ves poznejši čas, skozi zgodovino slovenske pedagoške misli in prakse. menti zveze komunistov in jih narekuje naša ekonomska in družbena stvarnost. S svojim znanjem in ustvarjalnostjo morajo sočasno z iskanjem ustreznih strokovnih rešitev opozarjati na nezaželene učinke in stranpoti, ki bi nas odvračale od zastavljenih ciljev. To pa pomeni, da morata pedagoška teorija in praksa mnogo bolj kot doslej ustvarjalno sodelovati in soodločati pri pripravah na vse bistvene odločitve v sistemu vzgoje in izobraževanja. Prevzeti morata tudi soodgovornost zanje in za njihovo izvajanje v praksi. Za uresničevanje smotrov naše vzgoje in izobraževanja ni mogoče predpisati modelov, niti jih ne moremo zagotoviti s še tako podrobnimi učnimi načrti, učbeniki in učnimi pripomočki. Uresničiti jih mora vsak učitelj sam s svojim ustvarjalnim delom. Pedagogi pa naj pri tem pomagajo in iz njihove prakse črpajo nova spoznanja in rešitve. NENEHNO UČENJE IN ISKANJE Oblikujemo nove družbene vrednote, ki smo jih zapisali v ustavo in zakon o združenem delu. Uresničujemo jih v vsakodnevnem življenju: vsak v svojem delovnem in življenjskem okolju. Pedagoški delavci - učitelji in vzgojitelji tako, da mlade pripravljajo na življenje -za to, da bodo svoje moči, delo in znanje posvetili najvišjemu cilju: graditvi družbene enakopravnosti, svobodnih in kulturnih ljudi. Vzgajajo in učijo jih tako, da bodo vso svojo sposobnost in ustvarjalnost, ves svoj mladostni žar, polet in znanje pripravljeni posvetiti tem idealom. Tako pa lahko vzgaja le učitelj, ki je sam ustvarjalec -družbeno angažiran, ki je s svojim ustvarjalnim delom del družbe, v kateri živi in jo prizadeva izboljšati. Tako lahko vzgaja in razvija pedagoško prakso in teorijo le tisti pedagoški delavec, učitelj in vzgojitelj, ki je vključen v družbeno življenje tako, da postajajo splošna spoznanja in družbeni vzgojni smotri tudi sestavni del njegove osebnosti. Če hočejo biti pedagogi v pomoč učiteljem in vzgojiteljem - jim pomagati pri razvijanju novih metod - vsebin in oblik pouka in vzgojnega dela se morajo tudi sami stalno učiti in usposabljati. Ne bi se smeli več zadovoljevati le z občasnimi strokovnimi posveti. Vsaka šola mora postati študijsko središče, pa tudi vsak posameznik se mora usmeriti v to, da bo nenehno poglabljal svoje znanje, se usposabljal tako, da bo v konkretnih razmerah sposoben razčleniti stanje -in da bo znal poiskati najustreznejše poti, sredstva in metode za uresničevanje vzgojnoi-zobraževalnih ciljev. Pri vseh pedagoških delavcih moramo razviti potrebo po stalnem usposabljanju za ustvarjalno -nova-torsko delo. Le tako bodo pedagogi lahko uspešno opravljali svojo strokovno vlogo pri razvijanju kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela tako med delavci v Šolah -predvsem pa tudi med vsemi tistimi delavci, ki so neposredno in posredno vključeni v proces vzgoje in izobraževanja. V središču družbenega dogajanja_______________________________ Iz referata dr. Franca Strmčnika Za delovanje zveze pedagoških društev Slovenije v zadnjem obdobju so pomembni številni družbenopolitični dokumenti in akcije, ki so bistveno vplivali na naše šolstvo in celotno vzgojno-izobraževalno področje. Naj omenim le novo ustavo, resolucijo o vzgoji in izobraževanju LRS, X. in XI. kongres ZKJ ter VII. in VIII. kongres ZKS, celodnevno osnovno šolo, usmerjeno izobraževanje, reformo izobraževanja predšolskih in osnovnošolskih pedagoških delavcev itd. Razumljivo je, da ZPDS ni mogla in smela ostati zunaj prostora in časa, da je bila kot zveza najbolj naprednih in dejavnih pedagoških delavcev pred pomembnimi novimi nalogami. Postavlja se torej vprašanje, kako je izpolnjevala svoje poslanstvo? Ali je bila tudi v tem obdobju avantgardistična, ali je res sodelovala v najbolj naprednih družbenih silah in ustvarjalno pomagala uresničevati najbolj napredne praktične in teoretične smeri razvoja vzgoje in izobraževanja. Ali je bila dovolj kritično ogledalo vzgojno-izobraževalne prakse in teorije, in seveda tudi svojega dela? Ni dvoma da, je Zveza peda- svojo de javnostz različnimi akci-goških društev Slovenije (ZPDS) jami, s katerimi se je skušala bolj tudi v tem obdobju izpričevala ali manj zadovoljivo vključevati v napredne tokove časa. Organizirala je več posvetovanj, okroglih miz in pogovorov o različnih aktualnih temah, kot npr. ©položaju vzgoje in izobraževanja v naši ustavi, o izhodiščih samoupravne socialistične vzgoje, o sodobnem učbeniku, o preobrazbi srednjega šolstva v usmerejno izobraževanje, o pedagoškem usposabljanju pedagoških kadrov, o celodnevni šoli, o skupinski dinamiki in morda še o čem. Vse te in druge dejavnosti Zveze ter regionalnih pedagoških društev so bile koristne zlasti še v informativnem in popularizacij-skem pogledu, za seznanjanje članstva z novimi vzgojno-izo-braževalnimi dokumenti in načr- tovanimi akcijami ter seveda tudi zato, ker so jim omogočile izraziti svoje pripombe, predloge, pa tudi pomisleke in nesoglašanje s posameznimi zamislimi. Toda če gledamo na te akcije in dejavnosti ZPDS z zahtevnejšega zornega kota, z vidika njene avantgardnosti, kritičnosti, ustvarjalnosti, teoretične temeljitosti in utemeljenosti, znanstvene vizionarnosti, mislim pa, da moramo tako gledati na taka društva kot je ZPDS, potem za njenim delovanjem, zlasti v zadnjih mandatnih obdobjih ne moremo biti povsem zadovoljni. VEC KRITIČNOSTI, IZVIRNOSTI IN SAMOSTOJNOSTI Toda za uspešnost in ugled današnje ZDPDS (Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije) navsezadnje ni najvažnejše število akcij, marveč predvsem njihova kakovost in odzivnost. S tema pa, če smo samokritični, ne moremo biti posebno zadovoljni, ker se lotevamo tematike premalo izvirno, problemsko, ustvarjalno, kritično in polemično, skratka, premalo revolucionarno. Z zasnovami in načini, s katerimi se le redko dvignemo nad poprečnost, utirjenost, formalizem, nad konformistično ponavljanje in prežvekovanje že drugje povedanega, ne moremo dovolj interesirati in pritegniti k delu niti svojih članov in drugih pedagoških delavcev. Še manj pa je mogoče tako prebiti ozke društvene okvire in zagotoviti dosežkom dela večji odmev v javnosti in v strokovnih krogih, čeprav se ukvarjamo s tako zahtevnimi in polemičnimi vprašanji, kot so celodnevna osnovna šola, usmerjeno izobraževanje, učiteljeva idejnost, preobrazba izobraževanja pedagoškega kadra ipd. Čeprav velja ta sodba bolj ali manj za delovanje ZPDS v vseh njenih obdobjih, pa menim, da so te pomanjkljivosti njeni vedno pogostejši sopotniki. V nekajletnem pretečenem obdobju, tprej kar po drugem blejskem pedagoškem posvetu, ni zbudila ZDPDS v sredstvih množičnega obveščanja, v strokovnem in znanstvenem tisku, v družbenopolitičnih organizacijah in drugod niti z eno svojo akcijo kake večje pozitivne ali negativne družbene pozornosti ali 9 Idejnost pomeni najširšo zahtevo po razvijanju pojmovnega mišljenja, miselnosti, to pomeni ne le pridobitev znanja, ki ga daje učitelj ali pa ga učenec lahko dobi iz učbenika, marveč tudi razvijanje sposobnosti mišljenja, vrednotenja, ocenjevanja, analize in sinteze ter drugih oblik in metod logičnega sklepanja. Potemtakem označuje pojem idejnosti človekovo težnjo prodreti v bistvo stvari in pojavov, da spozna njihove vzroke in razmerja. Z drugimi besedami, pojem idejno- odmevnosti, kot pa je preprosta zabeležba ali poročilo v tisku. V to družbeno anonimnost se Zveza vedno bolj pogreza zato, ker s svojim delom po eni strani premalo zavzeto, predvsem pa premalo ustvarjalno podpira in uresničuje tiste družbene in strokovne pedagoške namene in rešitve, s katerimi soglaša, po drugi strani pa prav tako premalo kritično, utemeljeno in vztrajno nasprotuje posameznim vzgojno-izobraževalnim improvizacijam in zmotnim predvidevanjem, ne cm bi zanje dovolj zavzeto iskala ustrezne možnosti, s katerimi bi nasproti slabšemu postavila kaj boljšega. Slabokrvna odzivnost in delo pa spravita sčasoma vsak posamični ali kolektivni subjekt ne v središče, marveč na obrobje družbenega dogajanja. SLOŽNO NADALJEVATI REVOLUCIONARNO POT S subjektivnimi so tesno povezani objektivni vzroki za zastoj ZDPDS. Nanje se društveni funkcionarji in občni zbori pogosteje sklicujejo tedaj, ko ocenjujejo svoje delo. Ne gre le za to, da so Zveza in regionalna pedagoška društva veš čas v finančnih težavah, ki jim članstvo samo, brez družbene pomoči, ni kos. Še važnejše se mi zdi, da odnosi med prosvetno politiko in pedagogiko ter med njunimi ustanovami še vedno ne temeljijo dovolj na samoupravnih etičnih načelih medsebojnega zaupanja, sodelovanja in dopolnjevanja. Za razliko od drugih strokovno znanstvenih društev, z dokajšnjim družbenim ugledom in velikim vplivom na oblikovanju svojega praktičnega področja, je naše pedagoško strokovno znanstveno združenje prevečkrat pogrešljivo in prezrto, zlasti pri oblikovanju pedagoške politike. Ne nameravamo kazati s prstom na krivce za tako stanje, saj bi jih spričo zapletenosti pojava težko našli, so pa zagotovo na obeh straneh. Pomembno je, da se.eni in drugi zavedamo, da nobeno strokovno društvo ne more izpolniti svojega družbenega in strokovnega poslanstva, če ni v središču družbenega dogajanja, če je bilo ali pa se je samo izrinilo na njegovo obrobje. Zelo škoda bi bilo, če bi se znašla v tem poločaju ZDPDS, s skoraj stoletno in s tako pozitivno tradicijo, ter v današnjem času, ko postajajo strokovna društva vse pomembnejše torišče za demokratično razčiščevanje strokovnih in znanstvenih nazorov ter nepogrešljivi subjekti strokovnega in družbenega samoupravljanja. Zato je zadnji čas, da prenehajo nekateri pedagoško društvo upoštevati le deklarativno, drugi pa tarnati, da so prezrti. V poštenih in skupnih dogovorih bi morali »izmeriti strani neba«, razčistiti nesporazume, potem pa složno nadaljevati pot družbenega revolucioni-ranja pedagoške prakse in teorije. Čas teče, odgovornost do sedanjosti in preteklosti pa hitro raste. sti v tem pomenu je zelo blizu zahtevi po razmišljanju in vsestranskem spoznavanju pojavov in procesov. Vendar ima pojem idejnosti tudi razredni pomen. Vsestransko in kritično usmerjena idejnost nujno zahteva tudi spoznavanje družbenih vezi in odnosov, spoznavanje progresivnosti in reakcionarnih sil, ki delujejo v družbi, in vsestransko prizadevanje, da se napredno utrdi in razvije. (Hija Mrmak) Velika možnost m izziv Zakon o svobodni menjavi odpira vzgoji in izobraževanju pot v sistem združenega dela Skupščina Socialistične republike Slovenije je 21. novembra sprejela zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki je ne le nadomestil sedanji zakon o izobraževalnih skupnostih, ampak tudi na novih izhodiščih celostno ureja družbenoekonomske odnose na tem področju in še posebej odnose med uporabniki in izvajalci. Novi zakon naj torej odpre pot vključevanja celotnega področja vzgoje in izobraževanja, kot enakopravnega dela, v sistemu združenega dela. Temeljno usmeritev je novemu zakonu začrtal že zakon o skupnih osnovah svobodne menjave dela, ki je bil sprejet letošnjega maja. Glede na posebnosti vzgoje in izobraževanja je bilo treba v pripravi zakona oblikovati še veliko posebnih rešitev. Razprava o osnutku je zlasti opozarjala, da mora zakon urejati vse oblike in poti svobodne menjave dela, zlasti pa še — v skladu z določbami zakona o skupnih osnovah— urediti tudi tisti del svobodne menjave dela, ki bo potekal v neposrednih odnosih med uporabniki in izvajalci. Zakon je zato dobil nov, širši naslov, obravnava pa izobraževalne skupnosti sicer kot eno od bistvenih sistemskih poti samoupravnega organiziranja za uresničevanje svobodne menjave dela na tem področju, ne pa več niti kot edino, niti kot prvenstveno. Skladno s tako usmeritvijo nalaga zakon temeljno odgovornost za razvoj vzgoje in izobraževanja neposredno uporabnikom in izvajalcem, ki samoupravno organizirani v temeljnih organizacijah združenega dela ugotavljajo osebne, skupne in celotne družbene potrebe po vzgoji in izobraževanju ter ob načrtovanju svojega razvoja in razporejanja dohodka, načrtujejo tudi uresničevanje potreb po vzgoji in izobraževanju. Te potrebe bodo lahko zagotavljali s svojo dejavnostjo, s svobodno menjavo dela neposredno z izvajalci, ter v izobraževalnih skupnostih. Zaradi pomena, ki ga imata vzgoja in izobraževanje za razvoj celotne družbe, nalaga zakon še posebej odgovornost uporabnikom in izvajalcem, da poleg ugotovljenih sprotnih in razvojnih potreb posameznih organizacij upoštevajo tudi potrebe, ki izhajajo iz dolgoročnih usmeritev družbenoekonomskega in kulturnega razvoja, razvoja znanosti in tehnike ter iz potreb razvoja samoupravnih družbenih odnosov. Taka zakonska zahteva pomeni zlasti, da sta pri načrtovanju razvoja vzgoje in izobraževanja, še mnogo bolj kot na drugih področjih zaostrena odgovornost in pomen načrtovanja. Zato zakon še v številnih podrobnejših določbah opredeljuje posebnosti, pomembne za načrtovanje vzgoje in izobraževanja. Med temi je treba opozoriti zlasti na obveznosti posameznih nosilcev za medsebojno usklajevanje načrtov. Izobraževalne skupnosti — predvsem občinske in posebne ostaja jo tudi v novem sistemu, temeljno mesto za samoupravno sporazumevanje o pogojih in načinu svobodne menjave dela ter o načrtovanju vzgoje in izobraževanja. Izobraževalna skupnost Slovenije kot skupnost občinskih in posebnih izobraževalnih skupnosti ne bo več neposredno organizirala in financirala izobraževalne dejavnosti kot je to opravljala doslej še zmeraj za pretežni del srednjega in visokega izobraževanja. Postala bo predvsem mesto, kjer bodo uporabniki in izvajalci po svojih delegatih prek občinskih in posebnih izobraževalnih skupnosti usklajevali svoje načrte, se sporazumevali in dogovarjali o skupnih osnovah pogojev in meril za uresničevanje svobodne menjave dela, o pogojih in merilih za uresničevanje solidarnosti pri zagotavljanju možnosti za obvezno osnovno šolanje ter o opravljanju nekaterih nalog skupnega pomena. V zvezi s tem zakon tudi razširja naloge in odgovornosti občinskih izobraževalnih skupnosti, ki bodo poleg dosedanjih nalog tudi odgovorne, da sodelujejo pri usklajevanju načrtov usmerjenega izobraževanja in tako zagotavljajo skladnost le-teh z interesi in potrebami posameznih občin in območij. NAČRTOVANJE IZOBRAŽEVANJA — PRAVICA IN ODGOVORNOST DELAVCEV V TOZD V postopku načrtovanja uveljavlja zakon še nekatere obvez- nosti, ki temeljijo na določbe pripravljajočega se zakona o s stemu družbenega planiranja družbenem planu SRS. Njihc namen je zlasti zavarovati pr: vico delavcev v temeljnih organ zacijah, da odločajo o bistveni vprašanjih razvoja in o razpon jan ju dohodka ter preprečiti, bi SP naHaliooi^ ---- na “ uruzoemn dejavn sti (kjer tudi vzgoja in izobrai vanje največkrat nista bila po tivna izjema). Ta praksa je p vedla do tega, da je odločanje družbenih dejavnostih dokaj o tujeno delavcu, saj se mu te d javnosti največkrat predstavlja le kot materialna obveznost, katero ne more vplivati. Vse 1 stvene načrtovane odločit (vrste vzgojno-izobraževalr programov, ki se izvajajo v iz braževalni skupnosti, zmogljiv sti za izobraževanje po posame nih programih in razmestitev t zmogljivosti, programe storit in njihove cene, programi n ložb, obseg sredstev in podobn namreč sprejemajo delavci v t meljnih organizacijah uporabr kov in izvajalcev kot elemente: samoupravne sporazume o t meljih planov, tako da bodo iz braževalne skupnosti v resni lahko le mesto, kjer bodo upi rabniki in izvajalci po svojih d legatih usklajevali elemente ; samoupravno sporazumevanj Odločanje v skupščinah izobr; ževalnih skupnosti bo vse mai pomembno, še posebno zato, k< bodo vse bistvene zadeve s s: moupravnimi sporazumi o tem< njih plana izobraževalne skupn< sti urejene za srednjeročno ol dob je. VEC o VSEBINI Seveda pa nova zakonska ureditev ne pomeni le »zmanjševanje« pristojnosti in moči (!) izobraževalnih skupnosti. Celostno načrtovanje razvoja na področju vzgoje in izobraževanja namreč ne pomeni le načrtovanje materialnih sestavin razvoja, temveč tudi uveljavljanje skupne odgovornosti uporabnikov in izvajalcev za ustrezno opredeljevanje izobraževalnih vsebin oziroma oblikovanje celotnih pogojev za življenje in delo mladine. Prav to bo moralo pomeniti v prihodnje pomemben premik dejavnosti in odgovornosti izobraževalnih skupnosti na vsebinsko področje, kar smo doslej žal velikokrat pogrešali. Občinske izobraževalne skupnosti zlasti povečujejo svojo odgovornost za razvoj osnovnega šolanja na svojem območju, kjer je zaradi večjega in vsebinsko ustreznejšega uve-Ijavljanja celodnevne osnovne šole nujno dosegati bistveno večjo povezanost vseh družbenih dejavnikov, od gospodarstva do kulture in telesne vzgoje in njihovo zavzeto sodelovanje pri oblikovanju in uresničevanju vsebinske zasnove osnovne šole v njenem okolju. V ta namen bo nujno razvijati tudi ustreznejše oblike samoupravne organiziranosti znotraj občinske izobraževalne skupnosti, zlasti njene enote in temeljne skupnosti, ter zagotavljati materialne in druge možnosti za bogatitev dejavnosti osnovne šole v občini. Še pomembnejše pa so spremembe te vrste pri posebnih izo- braževalnih skupnostih, kjer prevzemajo te skupnosti novo bistveno nalogo. V njih uporabniki in izvajalci skupno oblikujejo in sprejemajo vzgojno-izo-braževalne programe usmerjenega izobraževanja, tako za srednje kot za visoko izobraževanje. V ta namen bodo za pripravo predlogov oblikovali tudi skupne strokovne organe — strokovne svete ter določili postopek za pripravo, obravnavanje in sprejemanje teh programov. Uporabniki in izvajalci, organizirani v posebnih izobraževalnih skupnostih, torej neposredno prevzemajo nalogo, ki so jo v dosedanjem sistemu opravljali državni organi in organi upravljanja visokih šol sami in skladno z zasnovo preobrazbe vzgoje in izobraževanja v SRS, dobivajo s tem v roke tudi vzvod za odločnejšo vsebinsko preobrazbo sedanjega srednjega in visokega šolstva. Posledica tako zasnovane samoupravne organiziranosti na področju vzgoje in izobraževanja je tudi drugačna vloga strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS, ki je bil doslej organ izvršnega sveta skupščine SRS. Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SRS postane s tem zakonom organ Socialistične republike Slovenije, njegove člane bosta imenovali skupščina SRS in skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije ter je tudi obema odgovoren. Njegova funkcija pa bo na področju usmerjenega izobraževanja izrazito strokovno usmerjevalna (določal bo načela za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov, dajal mnenja k posameznim programom in določal vsebino skupne vzgojno-izobra-ževalne osnove, ki bo vsebovana v vseh programih za pridobitev srednje izobrazbe itd.). ŠIRŠE ZASNOVANO STROKOVNO DELO Tako zasnovane izobraževalne skupnosti bodo seveda v marsičem morale spremeniti ustaljene oblike in načina delovanja, da bi lahko uresničile vsebinske spremembe, ki jih terja novi zakon. V njihovem delu, zlasti v pripravi posameznih rešitev in predlogov za sporazumevanje, bodo morali precej bolj zavzeto kot doslej sodelovati uporabniki in izvajalci sami, s svojimi strokovnjaki in z vsem svojim strokovnim znanjem. Zato se tudi vprašanje razvoja in vloge strokovnih služb izobraževalnih skupnosti zastavlja precej drugače kot doslej. Zakon opredeljuje strokovne službe izobraževalnih skupnosti kot službe za opravljanje admi-nistrativno-strokovnih in tem podobnih del in nalog ter spodbuja njihovo smotrno organizi- France Mihelič: »Apokalipsa«, pastel, 1979 s samostojne razstave v ljubljanski MaH galeriji, ki obsega 25 del, nastalih v zadnjih petih letih, in bo odprta do 23. decembra. Akademik Mihelič prikazuje kot vedno svoj fantastični grozljivi svet, v katerem odmeva tragičnost našega časa in življenja nasploh, ki pa ga preveva hudomušen, sočen humor in tolikšna vitalnost, da ne prestopa meje v resignacijo ali obup. Miselno in čutno se v tem svetu prepletata kakor apolinično in dionizično v grški tragediji — Na prizoru Apokalipse druži motivične prvine iz raznih obdobij svojega ustvarjanja, kurente, zapažene v mladosti, trhel in ožgan les, ki mu je posredoval vizije zlasti med vojno, mitološka bitja naslednjih del ter žuželke in rastline, s katerimi je pozneje pričaral sen kresne noči ter so nekaj let izpolnjevale predvsem njegove grafične liste. Na nekaterih podobah sedanje razstave pa nastopajo ti motivi posamično kot monumentalni prividi. — Kakor je edinstven in neponovljiv nadrealni svet Miheličeve neodvisne umetniške osebnosti, ki v času neprestanih sprememb likovnih slogov živi in bogati samo iz svojih moči, tako je svojevrstno tudi obravnavanje pastelne, zanj nenavadne tehnike; veliki mojster risbe s potezami »alla prima« nanaša značilne, strašljivi pripovedi ustrezne barvne sklade. (T. S.) ranje in združevanje v občinah in republiki. Najpomembnejše strokovne naloge, zlasti proučevanje kadrovskih in izobraževalnih potreb, pripravo vzgojno-izobraževalnih programov, proučevanje vrednotenja storitev in podobno pa bodo morali zagotavljati uporabniki in izvajalci v skladu z naravo posameznih nalog in svojimi strokovnimi zmogljivostmi, upoštevajoč tudi vse večjo potrebo po širšem raziskovalnem delu na tem področju. Novi zakon vsekakor prinaša bistveno novega duha in nove odnose na celotno področje vzgoje in izobraževanja — vendar ne samo na to področje. S tem ko na temelju določb zakone o združenem delu konkretizira pravice in odgovornosti vseh delovnih ljudi in občanov za vzgojo in izobraževanje kot eno od bi- j® stvenih vprašanj družbene reprodukcije in tudi eno od bistvenih vprašanj oblikovanja človeka v socialistični samoupravni druž »j t v J L1V_ 111 up 1 Cl V tli Cii v*" j bi, pomeni hkrati veliko možnost a in velik izziv. LEOPOLD KEJŽAR Si Telesna kultura — sestavina vzgoje in izobraževanja J Na vseh področjih družbenih dejavnosti pravkar ugotavljamo, kak0 ' so se uresničili cilji sedanjega srednjeročnega obdobja. Analize bodo ^ temelj za snovanje in sprejemanje novih razvojnih načrtov za nasled- f nje načrtovalno obdobje. Telesna kultura je že zdaj pomembna sesta- jj vina vzgoje in izobraževanja, v prihodnje pa mora postati še mnog0 ; pomembnejša. Pred dobrimi petimi leti smo prvič sprejeli zakon za področje telesne kulture in po njegovih določilih ustanovili samoupravne interesne skupnosti. Tudi veliki optimisti tedaj niso priča- ' kovali tako pomembnih procesov in sprememb v enem samem srednjeročnem obdobju. Vzrok je bil v tem, ker prej organizirane skrbi za telesno kulturo skorajda ni bilo. Njen razvoj je bil prepuščen naključju in ozkemu krogu ljubiteljev. Prav zato so se lahko ukoreninile številne slabosti, ki jih tudi do zdaj ni bilo moč povsem odpraviti kakor tudi ne vseh drugih nesorazmerij. Pa vendarle lahko utemeljeno ugotovimo zelo pomembne premike, ki znatno pretehtajo preostale pomanjkljivosti in velike primanjkljaje iz preteklosti. Športne rekreacije ali množičnosti v telesni kulturi v preteklosti skorajda nismo poznali. To je bila ena najšibkejših točk, ki je tudi terjala korenite spremembe v novih razmerah samoupravnega urejanja telesnokulturne problematike. V razmeroma kratkem času je bil tako rekoč v temeljih spremenjen odnos družbe in posameznika do telesne kulture. Vedno bolj se uresničuje ustavna opredelitev, da je telesna kultura pravica in dolžnost vsakogar. To pa je seveda tudi največ in najpomembnejše, kar lahko to področje in seveda delavci v njem, prispevajo k celotnemu uresničevanju najširše zasnovanih družbenih ciljev. Na tem in še zlasti na tem področju dejavnosti pa imajo pedagogi izredno pomembno vlogo, saj neposredno ali posredno sooblikujejo odnos in vednost mladih o vlogi in pomenu telesnokulturne dejavnosti v vsakdanjem življenju. V telesni kulturi smo v začetku tega srednjeročnega obdobja sprejeli nekatere pomembne akcijske dokumente, ki so pripomogli k temu, da se je v kratkem času bistveno povečalo število udeležencev rekreacije v najrazličnejših oblikah. Prebivalstvo se je začelo zavedati, kako pomembna je redna dejavnost za predstavnike vseh starostnih kategorij in obeh spolov. Znatno se je povečalo tudi število društev in drugih oblik organiziranja, predvsem tam, kjer prej skorajda niso poznali nikakršne dejavnosti. Zelo se je popestrilo delo organizacij, ki se ukvarjajo predvsem z množičnimi oblikami dejavnosti akcije trim, pohodi, vadba otrok s starši, družinska tekmovanja in podobno). Ob programu športne značke, ki je namenjen prebivalcem vseh starosti, sta izdelana in v praksi že uveljavljena programa za prvo in drugo starostno stopnjo, ki vključujeta predšolsko in osnovnošolsko mladino domala vseh občin. Zelo vidni so'rezultati akcije Naučimo se plavati, ki zajame vsako leto okrog 30.00» učencev in učenk osnovnih šol, uveljavljajo pa se tudi plavalni tečaji za odrasle. V mnogih občinah so bili zgrajeni osrednji večji pokriti objekti - dvorane in velike telovadnice, v večini krajevnih skupnosti pa tudi prepotrebni nepokriti objekti - pretežno različne vrste igrišč za športne igre. Veliko j0 , bilo prostovoljnega dela, denarja ^ iz samoprispevkov in vlaganj 'I ^ drugih oblikah. Objekti so bil' ^ praviloma zgrajeni ob šolah, kat ^ je povsem skladno z njihovo s funkcijo in z načeli smotrnega gospodarjenja. Z denarjem po; j( sebnega sklada je bila v Sloveniji ^ spodbujena gradnja telesnokul- s turnih objektov, saj je 53 tele- ( snokulturnih skupnosti dobilo posojila. [ Kljub zelo pospešeni gradnji . telesnokulturnih objektov pa se- [ veda ne moremo reči, da smo že lahko zadovoljni, saj je dediščina preteklosti izredno skromna: | leta 1975 je bilo le 1,39 kv. me- | tra koristne površine na prebivalca, od tega 1,29 kv. metra koristne površine odprtih objek- I tov in komaj 0,10 kv metra koristne površine pokritih objektov. Vprašanje je še vedno pere- I če, že zdaj pa je jasno, da bo ! treba pravočasno rezervirati i primere in zadostne površine za i telesnokulturno dejavnost pre- ; bivalstva. 1 Med uspehi moramo seveda omeniti tudi nekatere dosežke na področju vrhunskega športa. G re predvsem za večjo načrtnost in strokovnost dela, za izboljša-' nje materialne osnove in drugo-Znani so dobri rezultati na področju plavanja, alpinizma in v nekaterih drugih panogah. Ne- ’ kateri temelji so postavljeni, se- , veda pa je uspehe mogoče priča- i kovati šele po daljšem času. Spodbudne ocene seveda ne morejo veljati za vsa področja in območja ter za vse, ki kako dejavnost vodijo. Veliko je še slabosti, ki zavirajo uresničevanje dogovorjene usmeritve in nalog-Nekateri nosilci dejavnosti prepočasi uveljavljajo samoupravljanje kot temeljni odnos ali način medsebojnega urejanja vprašanj. Telesna kultura je še vedno bolj dostopna udeležencem z višjimi prejemki. Ponekod premalo načrtno pridobivajo prebivalstvo za rekreacijo in so zato dosežki preskromni. Pretirana je tudi usmerjenost v tekmovanja, še zlasti v tekmovanja na višjih ravneh. Nosilci dejavnosti se med seboj še premalo povezujejo in zato ne izrabijo dovolj vseh strokovnih in organizacijskih moči in možnosti. Po- -nekod so storili premalo za ] vključevanje šolske mladine v ; redno dejavnost. Med slabosti pa i sodijo tudi občasnost, ohlapna organiziranost in premalo ži- j vahne dejavnosti. Za sedanje srednjeročno ob- | ke, ob njih pa tudi slabosti-Oboje je izhodišče za nadaljnjo ustvarjalno akcijo vseh telesnokulturnih delavčev, med njim' tudi učiteljev, ki delajo na tem področju. Vendar le-ti niso edini, ki lahko zlasti na področja šolske telesne vzgoje oziroma šolskega športa veliko prispevajo k hitrčjšemu razvoju celotnega področja telesnokulturne dejavnosti. Precej lahko k temu pripomorejo tudi vsi drugi učitelji-če bodo upoštevali sodobno vlogo telesne kulture in k tema glede na svoje možnosti dodajali ustrezne pobude. VLADO VOBOVNIK dobje torej lahko ugotovimo številne ugodne premike in dosež- Uran 5 -- - --- Kmalu prvi seminarji > Kmalu bodo organizirani prvi seminarji, namenjeni vodstvom i 'znojno-izobraževalnih organizacij in učiteljem za pripravo na uvaja-9je usmerjenega izobraževanja. Temeljita daljša priprava teh semi-) Darjev je bila potrebna, da bi učinkoviteje dosegli začrtane cilje. S se-hinarji tudi ni bilo mogoče začeti, dokler ni bil pripravljen predlog za-- 'iona o usmerjenem izobraževanju. ' Program za usposabljanje pe-t ^goških delavcev v srednjem ^merjenem izobraževanju je že d kratkim potrdil tudi sekreta-'at sveta za vzgojo in izobraževale pri predsedstvu republiške konference SZDL. Iz celotnega frograma bomo tokrat predstavili t tisti del, ki bo organiziran v de-■embru in v prvemutrimesečju «a 1980. Seminarji U VODSTVENE DELAVCE Jodo potekali v treh etapah. Naj-žej (v decembru in. januarju) ‘6do ti delavci nandvodnevnih ■eminarjih podrobno spoznali za-'Oovo usmerjenega izobraževanja 'predlogu zakona o usmerjenem žobraževanju in smernicah za ''bli kova nje vzgojno-izobraževal-Dih programov, družbenoeko-Dojnske odnose v zakonu om svobodni menjavi dela na področju 'Zgoje ih izobraževanja in skupno 'Zgojno-izobrazbeno osnovo kot Ustavni del vzgojno-izobraževal-Dih programov na začetku usmerjenega izobraževanja. Seminarji bodo potekali po usmeritvah, kot so združene v posebnih izobraže-valnih skupnostih. Druga etapa tega izobraževanja bo predvidoma v semestralnih počitnicah. Enodnevni seminarji bodo potekali po regijah, vsebin- sko pa se bodo osredotočili predvsem na naloge šolskih vodstev pri pripravi na prehod v usmerjeno izobraževanje, na kadrovske, materialne in organizacijske priprave in v načrtovanje delovnega programa. Poudarjena bo vloga in naloge vzgojno-izobraževalnih organizacij kot sestavin združenega dela, aktualna bo tudi tematika o pedagoških vidikih samoupravljanja v vzgojno-izobraževalnem procesu. Program tretje etape izobraževanja bo zajel programsko strukturo usmerjenega izobraževanja. Enodnevni seminarji bodo organizirani po usmeritvah, in to predvidoma v maju prihodnje leto. Usposabljanje učiteljev nekaterih predmetov v skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi se bo začelo že v zimskih počitnicah. Načrtovani so seminaiji za učitelje slovenskega, angleškega in francoskega jezika, fizike, kemije, biologije, sa-mupravijanja s temelji marksizma in zgodovine. Usposabljanje učiteljev drugih predmetov bo potekalo kasneje, predvsem v poletnih mesech. Vzgojno-izobraževalne organizacije bodo v prihodnjih dneh prejele podrobnejšo informacijo o dopolnilnem izobraževanju pedagoških delavcev v prvih treh mesecih leta 1980. MARIJA VELIKONJA Stroka in metodika Učitelji geografije se pripravljajo za nove naloge Konec oktobra so dobili učite-’ ')i geografije vseh osnovnih in ] Pednjih šol vabila za udeležbo i Da V. jugoslovanskem simpoziju 1 0 pouku geografije, ki bo med ’ Rimskimi počitnicami. Ker so so-casno predvideni seminarji za iz-1 Popolnjevanje pedagoških de-1 javcev za uvajanje usmerjenega izobraževanja v organizaciji Za-yoda SRS za šolstvo, naj nave-fem nekaj splošnih informacij o Dalogah, ki čakajo učitelje geo-Srafije. V priprave na preobrazbo yzgoje in izobraževanja v usmerjeno izobraževanje v SR Slove-Diji se s svojim strokovnim delom vključu je tudi Zavod SRS za šolstvo. Njegova naloga je, da v sodelovanju z ustreznimi kadrovskimi šolami pripravi in izpelje Dačrt za izpopolnjevanje peda-šoških delavcev za uvajanje Dsmerjenega izobraževanja in Premikov, ki jih bo le-to zahte-valo tudi v osnovni šoli. To delo zahteva odmik od tradicionalnih pogledov na dopol-Dilno usposabljanje učiteljev, ki je bilo doslej osredinjeno na prikaz vsebinskih sprememb uč-Dega načrta. Za uresničevanje Dovih nalog v usmerjenem izobraževanju morajo tudi učitelji Šeografije spoznati teorijo v?.goje v sistemu socialističnega samoupravljanja, usposobiti se Diorajo za nove metode in oblike dela, za uporabo učbenikov in Dčil ter uporabo izobraževalne tehnologije. Nosilci tega usposabljanja so kadrovske šole (filo-tofska fakulteta, oddelek za geo-Šrafijo; pedagoški akademiji v Ljubljani in Mariboru), s kate-Dmi tesno sodeluje Geografeko društvo Slovenije. Njegova sek-cija za pouk geografije je nastala Prav zato, da načrtno organizira Svetovanje in pomoč učiteljem feografije v vseh vrstah šol in Dtnogoči izmenjavo izkušenj s tovrstnimi sekcijami v drugih republikah. Sekcija za pouk geografije pri t>DS organizira v sodelovanju z , Inštitutom za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, V. jugoslovanski simpozij o Diodernizaciji pouka geografije z Damenom, da seznani učitelje geografije z novostmi na področju didaktike, geografije, z dosežki in uspehi učne tehnoio-S‘je za predmetno področje geografije na vseh stopnjah izobra-*cvanja. Program simpozija je v > i i skladu s programom stalnega izobraževanja učiteljev geografije. Sestavni del program je dvodnevna ekskurzija ob severozahodni jugoslovanski' meji, na kateri bi spoznali možnosti, kako učencem predstaviti probleme obmejne pokrajine in razmere, v katerih žive Slovenci onstran meje. Pripravljen bo »Vodnik«, kjer bodo zbrani podatki, ki bodo učitelju geografije pomagali, da bo lahko sam pripravil učno uro s to tematiko ali pa ekskurzijo. Ekskurzijo bodo vodili slovenski geografi, ki to problematiko proučujejo. Menim, da je to izredna priložnost, da prisluhnemo izkušnjam kolegov iz drugih republik. Take izkušnje nam bodo veliko koristile pri pripravah na zahtevne naloge, ki nas čakajo ob prehodu na usmerjeno izobraževanje in pri preobrazbi osnovne šole. Iz uvodnega programa zavoda pa je razvidno, da je prav td vsebina tudi sestavni del izpolnjevanja učiteljev za te naloge. Ker večina učiteljev geografije poučuje še druge predmete, kjer se bodo morali tudi vključiti v usposabljanje za spremenjene naloge v usmerjenem izobraževanju, se je organizator usposabljanja znašel pred zahtevno nalogo, kako uskladiti roke seminarjev. Zato učitelji geografije med počitnicami ne bodo imeli posebnih seminarjev. Zavod SRS za šolstvo je priporočil udeležbo na simpoziju. Predvidevamo pa enodnevne seminarje v drugi polovici februarja, in sicer z naslednjo vse fino: — vloga skupne vzgojni)-izobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju; — vsebina predmeta, osnovna zgradba učnega načrta za geografijo; — didaktično-metodična za- snovanost učnega načrta. Metode in oblike dela, učna tehnologija; — prilagoditev vsebin in metod izobraževanju odraslih. Glavni del neposrednega uvajanja v delo bodo seminarji julija in avgusta. Z njimi želimo ob aktivnih metodah slušateljev zagotoviti največjo pripravljenost učiteljev za uresničenje smotrov novega učnega načrta geografije. Ti seminarji bodo številčno omejeni na trideset udeležencev v vsaki skupini, tako da bo mogoče dobiti tudi povratne informacije usmerjeno izobraževanje o tem, kaj so pridobili učitelji na seminarju. Izvajalci bodo tudi kadrovske šole in člani predmetne komisije, ki je pripravila učni načrt, pisci učbenika in priročnika ter svetovalci zavoda za področje geografije. Podobne seminarje bomo organizirali tudi za učitelje osnovnih šol, ko bodo sprejeti spremenjeni učni načrti. Razvidno je torej, da ne gre za dvotirnost pri organiziranju usposabljanja pedagoških delavcev, ampak za delitev dela med dejavniki, ki so dolžni prevze- mati naloge v zahtevni akciji uspešnega vključevanja v usmerjeno izobraževanje. Zavedati se moramo, da je opravljanje nalog v združenem delu uspešno le, če jih opravljamo strokovno. To dosežemo ob upoštevanju najsodobnejših dosežkov znanosti in tehnologije, ki se morajo nenehno potrjevati v praksi. Če velja to kje, velja v vzgojno-izobraževalnem delu. Zato se bodo morale tudi šole dosledno lotiti načrtnega usposabljanja učiteljev in v ta namen tudi zagotoviti potreben denar. MIRA VERBIČ »Če imaš pet računalnikov in ti vzamem tri, koliko ti jih še ostane?« (Karikatura in besedilo: Matjaž Schmidt) Fizika sredi življenja Eksperimentalni pouk fizike ne samo v laboratoriju Oddelek za fiziko ljubljanske univerze je v sodelovanju z Društvom matematikov, fizikov in astronomov SRS organiziral letošnjega 26. oktobra simpozij o eksperimentalnem pouku fizike v prvem letu srednjega usmetjenega izobraževanja. Simpozij je bil v rudarskem šolskem centru v Velenju. To ni bil prvi prispevek oddelka za uveljavitev nove de-mokratičnejše zasnove srednjega izobraževanja, saj so pod njegovo streho nastajali učni načrti za fiziko, sodelavci oddelka so pomagali pisati učbenike in priročnike,v njegovih laboratorijih pa so pripravili poskuse na katerih bo temeljil pouk fizike v naši republiki. Na oddelku za fiziko je potekal tudi seminar za učitelje fizike, ki bodo poučevali po skupnih osnovah srednjega usmerjenega izobraževanja. Simpozij v Velenju je torej logično nadaljevanje dela oddelka za kakovostnejši pouk fizike v naših šolah. Materialne okoliščine, v katerih poteka pouk so poleg razgledanosti in zavzetosti učiteljev najpomembnejši dejavnik, ki odloča o kakovosti pouka. Profesor Anton Moljk je v uvodnem referatu opredelil vlogo šolskega eksperimenta, ki naj poudarjeno prikaže določen pojav, s tem pa da izloči manj pomembne podrobnosti. Eksperimentalni pouk naj ne poteka samo v šolskem laboratoriju; učitelj naj vključuje vanj tudi vse tiste pojave, ki so del učenčevega vsakdanjega izkustva. Učni eksperimenti potemtakem vključujejo domače eksperimentalne vaje, šolske vaje in učiteljeve poskuse. Seveda je za izvedbo takšnega programa treba zagotoviti, da šola z opremo ne zaostaja za ravnijo okolja. Zato je treba šolam priskrbeti veliko merilnih instrumentov in eksperimentalne opreme za vaje učencev, za demonstracijske poskuse pa posamezne zahtevnejše priprave. Raznovrstnim usmeritvam po prvem letu bo najlaže ustreči, če bomo pripravili več enot — modulov, ki jih je mogoče sestaviti v tečaje za razne namene. V prvem letu pa je fizika splošno izobrazbeni predmet, ki naj pripomore k znanstveni razgledanosti učencev. Zato je tudi zastavljena kot nadaljevanje osnovnošolske fizike. Pouk fizike v prvem letu vključuje poleg poudarjenega eksperimentalnega dela še več drugih novosti, ki spodbujajo učenčevo dejavnost in zanimanje. Mednje sodijo študijska poročila in referati ter razprave, ki naj obravnavajo probleme od eksperimenta naprej. Da vzgoja in izobraževanje ne bi ostajala več le v šoli, bi morali v sredstvih javnega obveščanja posvetiti vsaj toliko pozornosti delu in uspehom slovenske in splošne znanosti, kot jo namenjamo kulturi. Ta ima posebne rubrike v časopisju, v radiu in na televiziji tudi tedaj, kadar se v njej ni zgodilo nič posebno pomembnega. Profesor Moljk se je zavzel tudi za to, da bi v merila za vrednotenje učiteljevega dela uvrstili posebna določila za predmete z eksperimentalnim poukom. Posebno pozornost zasluži njegov predlog o ustanovitvi interesne skupnosti za eksperimentalno osnovno šolo, v kateri naj bi bile včlanjene šole, univerza in zainteresirane delovne organizacije. Njihova skupna naloga naj bi bila skrb za ustrezno materialno opremljenost šol. Nekateri poročevalci so nato nakazali, kakšne so možnosti za vključitev moderne tematike v pouk fizike. Profesor Peter Gosar, je govoril o možnostih, ki jih šoli ponuja mlada fizika trdne snovi. Mag. Drago Šulek iz Velenja je ob zgledih iz nelinearne optike prepričal poslušalce, da je laser v šolah že klasika, če mu postavimo ob bok novosti s področja interakcije svetlobe in materije. Dr. A. Kodre nas je opozoril na to, da so že daleč za nami časi, ko smo modrovali, ali naj vpeljemo v šole žepne računalnike ali pa naj se jim ognemo, da ne bi poglobili socialnega razlikovanja. Žepni računalniki so že povsod, saj nam prodajalci zelenjave in mesarji računajo vrednost blaga z žepnimi računalniki. Računalnik je torej pokazal, da je bolj demokratičen pripomoček kot nekdanje logaritemsko računalo, ki je kot statusni simbol štrlelo iz zgornjega žepa na suknjičih inženirjev. Če logaritmičnega računala ne bomo na hitro pospravili iz učnih načrtov, in ga nadomestili z računalniki, bodo ljudje računalnik začeli uporabljati po svoje. In če bodo ob tem uporabili klasične didaktične prijeme, ne bodimo presenečeni ob temle prizoru: V nadaljnjih prispevkih so poročevalci nakazali, kaj sodi v temeljno eksperimentalno opremo, s katero je pri pouku fizike mogoče uresničiti zastavljene smotre. Še posebej nazorni so bili imenitni poskusi in delujoči modeli, ki so jih pripravili učitelji z rudarskega šolskega centra. OPTIMISTIČNE IZKUŠNJE S svojimi izkušnjami z eksperimentalnim poukom nas je seznanila. Irena Veikavrhova z Osnovne šole Brezovica pri Ljubljani. Ubesedila jih je s tolikšnim žarom in pedagoškim optimizmom, da smo jo poslušalci nagradili z dolgotrajnim ploskanjem. Spomnila nas je na potrpežljivo postopnost pri uvajanju eksperimentalnega dela in na potrebnost individualizacije ob njem. Učitelji, ki so novi program že preskusili v srednjih šolah, so morali premostiti marsikatero zapreko, precej ovir pa je še obležalo na poti k zastavljenim smotrom. Vendar so optimistične izkušnje kolegice iz osnovne šole prepričevale navzoče, da se kaže dela lotiti z upanjem na uspeh. Zdaj učitelji v srednjih šolah vse prepogosto mislijo o usmerjenem izobraževanju kot o delu v razredih, v katerih so pomešani sedanji gimnazijci, učenci tehniških in poklicnih šol z najrazličnejših usmeritev. Med njimi je tudi precej takih, ki se do zdaj fizike niso učili. Bolj prav. je, da si skupne osnove srednjega izobraževanja predstavljamo kot nadaljevanje nediferencirane osnovne šole. Stopnja praktičnega pedagoškega znanja in zavzetost za uspeh vsakega učenca pa utegne biti med učitelji osnovnih šol višja kot med učitelji selektivnih srednjih šol. Pedagogizacija učiteljev v srednjih šolah v najboljšem pomenu te besede, utegne biti ena od najpomembnejših reformnih nalog. To pa je dolg proces, pri katerem z administrativnimi posegi ni mogoče doseči prav nič. Nazadnje je tekla beseda, o tem, kaj je treba storiti da bodo šole prišle do ustrezne osnovne in eksperimentalne opreme za pouk fizike. Profesor J. Battestin z mariborske pedagoške akademije je opozoril na to, da mnoga učila lahko po načrtih in prototipih izdelamo doma. Vendar pri tem ni računati na ustanavljanje kakih specializiranih delovnih organizacij. Delo kaže poveriti tistim izdelovalcem, katerih proizvodni program je najbližji tehnološkim zahtevam kakega učila ali elementa opreme. Mnoga učila bo treba še naprej uvažati, ter jih nabavljati organizirano in skupinsko. Izbrati jih je trebastrokovnoin jih preskusiti, učitelje pa usposobiti, da jih bodo znali uporabljati. KDO NAJ ODLOČA O OPREMI? Trenutno preskrba učil in opreme za srednje šole ni videti najbolj obetavna. Izobraževalna skupnost Slovenije je sicer z učili v ta namen zbrala precej denarja, oskrbo z učili pa zaupala Slovenijalesu. Ta delovna organizacija izdeluje šolsko pohištvo, sicer pa je šolam znana tudi kot trgovska hiša. Glede njenega laboratorijskega pohištva je slišati več pritožb kot hvale. Kljub ponavljajočim se kritikam o neustreznosti statične zaspove sedežnega pohištva, o nefunkcionalnosti instalacijskih blokov in shranjevalnih omar iz iverk, ki pogosto ne prežive niti montaže, se zadeve že dolga leta ne izboljšujejo. Slovenijales je zaradi nenavadne investicijske politike v šolstvu v preteklosti pogosto prevzemala popolni inženiring šol. Glavnina investicijske opreme v šolah je namreč pohištvena oprema. Preostalih nekaj odstotkov, ki so namenjeni posebnim napeljavam in učilom, so investitorji prav radi odstopili ponudniku, ki je preskrbel tudi za vse drugo. Denar za učne pripomočke je najlaže porabiti tako, da se za šole nakupi draga informacijska oprema, kot so televizorji, projektorji, magnetofoni itd. Večina teh pripomočkov je vredna v šoli natanko toliko, kolikor so vredna informacijska gradiva zanje. Ta gradiva pa ne sodijo v investicijsko opremo. Tako smo v preteklosti gradili osnovne šole za katere inšpektorji niso dovoljevali uporabe improviziranih napeljav in v katerih je bilo nekaj kosov drage informacijske opreme brez informacijskih gradiv. V primerjavi z vrednostjo celotne investicije ni bilo učil nič. Tudi ob sedanjem organiziranju za srednje šole ni mogoče pričakovati bistvenih izboljšav, če bosta o opremi laboratorija odločala le tisti ki daje denar in trgovec. O tem bi morali odloča-tisti, ki zastopajo interes stroke, to je sodelavce z ustreznih oddelkov univer, in pedagoške delavce. Prav to, da je treba zadostiti interesom vseh udeležencev, je mogoče uresničiti z ustanovitvijo interesne skupnosti za eksperimentalno osnovo šol. V tej skupnosti naj bi Zavod SRS za šolstvo prevzel nadzor nad didaktičnimi normativi za gradnjo in opremo šol. Zdaj cenijo različne komisije ob predaji šolskega poslopja objekt le s tehničnega vidika. Nikogar v republiki pa ni, ki bi povedal ali je šola dobra za to, da se v njej lahko začne delo, ki mu je namenjena, to je za vzgojo in izobraževanje. Če je velenjski simpozij kaj pripomogel k temu, da bodo v ustrezni interesni skupnosti povedali svoje mnenje in želje vsi, ki vplivajo na uk in pouk fizike, potem je gotovo dosegel svoj namen. JANEZ FERBAR ■ 25 iet Delo, načrti. ricakovanja Nemirna leta 'Pred 25. leti, 25. 10. 1955 je tedanji Svet za prosveto in kulturo LRS sprejel sklep o ustanovitvi Zavoda za proučevanje šolstva, samostojne strokovne službe za področje osnovnega in srednjega šolstva. Isto leto je bil ustanovljen tudi pedagoški center kot žarišče stalnega strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev. Nekaj let pozneje, leta 1958, je nastal iz potrebe po načrtnem pospeševanju izobraževanja odraslih še Zavod za proučevanje izobraževanja odraslih. Leta 1959 je bila prva reorganizacija. Zavod za proučevanje šolstva je bil preosnovan v Zavod za napredek šolstva LRS. Na temelju zakona o prosvetnopeda-goški službi so nastali območni samostojni zavodi za prosvetno-pedagoško službo. Leta 1961 je bil Zavod zaproučevanje izobraževanja odraslih preosnovan v Zavod LRS za strokovno izobraževanje. V skladu s samoupravnim razvojem sta bila oba republiška zahoda samoupravno zasnovana. Leta 1965 je bila druga reorganizacija. Zavod za napredek šolstva in Zavod za strokovno izobraževanje sta se spojila v enoten samoupravni zavod — Zavod za šolstvo SRS, ustanovljen pa je bil tudi Pedagoški institut. Leta 1969 je sledila tretja reorganizacija. Novi Zavod za šolstvo SR Slovenije vključuje kot svoje organizacijske enote nekdanje samostojne zavode za prosvetno-pedagoško službo, postane pa upravni zavod. Četrto reorganizacijo Zavoda SRS za šolstvo pričakujejo njegovi delavci že nekaj let. Razvoj, poln nemira, ustvarjalnosti in iskanja prave podobe sodobne razvojnosvetovalne službe, ki bi ustrezala potrebam vzgojnoizobraževalnih organizacij in celotne družbe, učiteljev in vseh občanov, sedanjosti in prihodnjih desetletij. V tem razvoju je veliko protislovnega: vidna so zlasti nihanja med nadzorom in svetovanjem, med razvojno in statično proučevalno usmeritvijo, med upravno in samoupravno zasnovanostjo, med približevanjem pedagoškemu delavcu in oddaljevanjem od njegovih želja. Nemara je v bistvu svetovalne funkcije bližina in sodelovanje, v nadzorni pa odmaknjenost in hlad. Kljub vsej nemirni razvojni dialektiki je Zavod SRS za šolstvo v vseh teh svojih preoblekah vtisnil svoj pečat vsem reformnim prizadevanjem v tem obdobju in izpolnil mnoga pričakovanja. V njegovem okviru so delovali izbrani pedagoški strokovnjaki, osebnosti in imena, ki bodo prišla v zgodovino vzgoje in izobraževanja na Slovenskem. Naj omenim samo nekaj osebnosti, ki so se zvrstile na čelu teh zavodov: Draga Humek, Vladimir Cvetko, Jvan Bertoncelj, Iva Šegula, Karel Kos, Miro Lužnik, Boris Lipužič. Leta nemirnega razvoja pomenijo tudi leta iskanja, ki še ni končano. Nemara zlepa ni podobne strokovne službe ali organizacije, ki bi jo spremljalo toliko kritičnega nezadovoljstva tako zunaj, kot znotraj nje: to nezadovoljstvo nosi v sebi ustvarjalno hotenje, iskanje dialektičnega preskoka v višje kakovosti, željo po premagovanju razdalje med potrebami in željami na eni strani ter stvarnimi možnostmi in uresničenim na drugi. Vzgoja in izobraževanje, to področje posebnega družbenega pomena, neločljivo povezano z razvojem socialistične samoupravne družbe, njenimi temeljnimi vrednotami in cilji, potrebuje sodobno, sposobno in učinkovito razvojno službo, ki bo povezovala napredno pedagoško misel in prakso v samoupravno ustvarjalnost, vse delavce na področju vzgoje in izobraževanja pa kot soustvarjalce pospešenega napredka. Svetle tradicije, dobre izkušnje in zgledi preteklega obdobja so eden izmed pomembnih temeljev, na katerih lahko gradimo tako razvojno službo. JOŽE VALENTINČIČ Vodilo: marksistično zasnovana šola Ob jubileju Zavoda SRS za šolstvo smo zaprosili dolgoletnega dir-ketorja tega zavoda Borisa LIPUŽIČA, naj bralcem našega glasila na kratko prikaže, katere so bile najpomembnejše naloge, ki jih je Zavod STS za šolstvo opravil v razgibanem desetletju pod njegovim vodstvom. Leta 1969 je bila z zakonom reorganizirana in združena v enotno organizacijo pedagoška nadzorno svetovalna in pedagoška proučevalno razvojna služba v republiki. Prizadevali smo si, da v novi organizaciji pedagoške službe, z Zavodom SRS za šolstvo ter z njegovimi devetimi organizacijskim enotami za posamezna regionalna območja zagotovimo enotno načrtovanje in uresničevanje najaktualnejših strokovnih nalog na področju vzgoje in izobraževanja, ki so splošnega in skupnega pomena za vso republiko. Na temelju enotne metodologije smo zasnovali proučevalno razvojno ter pedagoško svetovalno delo tako v predšolski vzgoji, osnovni šoli", srednjem šolstvu kot tudi na področju izobraževanja odraslih. Pomemben dosežek te nove organizacije službe je bi! prav v tem, da smo združili naše strokovne moči ter v sodelovanju z ustreznimi visokošolskimi raziskovalnimi usta- novami začeli uresničevati več inovacijskih projetkov z namenom, da dosežemo kakovostni napredek v vzgojno-izobraže-valnetn procesu. Povezanost raziskovalnega, proučevalnega in razvojnega dela s pedagoškim svetovanjem, ki ga opravlja operativna strokovna služba za vzgojo in izobraževanje, je bila smotrna; to potrjujejo tudi izkušnje. Strokovno proučevalno delo in načrtovanje novosti je bilo nenehno v stiku s pedagoško prakso in z aktualno problematiko vzgojno-izobraževalnega dela. V skupnih strokovnih skupinah pedagoških svetovalcev v sedežu zavoda in v organizacijskih enotah so bili inovacijski projekti zasnovani tako, da so v v vseh fazah posamezne inovacije tesno sodelovali strokovni delavci iz obeh delov službe, tako pri načrtovanju, uvajanju v pedagoški praksi, spremljanju, evalvaciji ter pri izpopolnjevanju in pri njunem spreminjanju projektov. Žal prostor, odmerjen temu sestavku, ne dopušča, da bi kaj več spregovorili o skoraj desetletnih izkušnjah pri povezovanju proučevalno razvojnega in svetovalno operativnega dela v zavodu. Naj o uspehih in neuspehih sodjo drugi, zlasti učitelji v pedagoški praksi, kajti predvsem praksa je lahko temeljno merilo uspešnosti prizadevanj zavoda. Naše poglavitno vodilo je bilo usmeriti vsa prizadevanja v uresničevanje marksistične zasno-vanosti vzgoje in izobraževanja ter na tem temelju graditi šolo kot samoupravno vzgojno-izobraževalno ustanovo ter kot enakopravno sestavino združenega dela. Spopadli smo se s pogledi o idejno nevtralni, neanga-žirani šoli, ki so se v učnem procesu med drugim izražali tudi v pozitivizmu, faktografiji in kopičenju učne snovi. Temeljito smo spremljali tudi osip v osnovni šoli ter se lotili odpravljanja njegovih vzrokov in posledic. Zato smo posvečali skrb novim oblikam in metodam pedagoškega dela, da bi zboljšali učinkovitost pouka. Načrtno skrb smo namenili tudi strokovnemu izpopolnjevanju učiteljev ter delu strokovnih aktivov. Strokovne priprave na preobrazbo Med načrti za modernizacijo pouka naj omenimo le nekatere, zlasti tiste, ki smo jih uspešno uresničevali skupaj z obema pedagoškima akademijama pa tudi s posameznimi fakultetami. Med najbolj celotne in načrtno ure- sničene lahko uvrstimo modernizacijo osnovnošolske matematike, modernizacijo pouka biologije, kemije, fizike, novega predmetnega področja samoupravljanja s temelji marksizma v srednjih polah itd. Po 10. kongresu ZKJ smo posvetili posebno pozornost -strokovnim nalogam pri preobrazbi vzgojno-izobraževalnega sistema. Zavod je pripravil več elaboratov o zasnovi usmerjenega izobraževanja, o preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje. Izoblikovali smo modele programske strukture posameznih usmeritev izobraževanja, predlog skupne vzgojno-izobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju, predlog okvirnega programa proizvodno tehničnega pouka itd. Vsi ti elaborati so bili obravnavani v javni razpravi. Med nalogami, ki sodijo v nadljnje izgrajevanje vzgojno-izobraževalnega sistema, je nedvomno pomembno prizadevanje zavoda za izoblikovanje pedagoške zasnove celodnevne osnovne šole kot družbenega kulturnega središča v karjevni skupnosti. Zavod je neposredno sodeloval tudi pri ustanavljanju celodnevnih šol, skrbel pa je tudi za izpopolnjevanje podaljšanega bivanja v osnovnih šolah ter razvoju male šole. Znatno pozornost je zavod kot razvojna služba namenil tudi izobraževalni tehnologiji. V dogovoru s 25 organizacijami združenega dela v SR Sloveniji, ki se v obsegu svoje dejavnosti ukvarjajo tudi s proizvodnjo in pro- raHBSBSIBSBH Želja: svetovalci, ne inšpektorji! Kaj menijo pedagoški delavci Da bi bila podoba sedanjosti in prihodnosti pedagoške službe bolj celotna, smo zbrali nekaj mnenj o tem, kaj pričakujejo od nje učiteljski koletkivi. Vprašanje, ki smo ga postavili v anketi: »V čem naj bi po mnenju vašega kolektiva pedagoška služba predvsem pomagala vzgojno-izobraževalnim organizacijam in učiteljem pri uresničevanju zahtevnih nalog, ki jih čakajo v prihodnjem obdobju?« Anketni vzorec je zajel 8 osnovnih in 8 srednjih šol (od teh dva izobraževalna centra), 3 vzgojno-varstvene organizacije in 2 delavski univerzi. Do sklepa redakcije so nam odgovorile 3 vzgojno-varstvene organizacije, 4 osnovne in 4 srednje šole. Zaradi omejenega prostora objavljamo tokrat le nekaj odgovorov, druge pa bomo objavili v prihodnji številki. Lea Brodnjak, Vzgojno-var-stvena organizacija Studenci, Maribor Iz pogovora s sodelavci nekaterih mariborskih vzgojno-var-stvenih organizacij in člani kolektiva povzemam tole: Število pedagoških svetovalcev za predšolsko vzgojo bi se moralo povečati, da ne bi svetovalci opravljali samo inšpekcijske službe ter služili statistiki, ampak bi imeli več časa za poglobljeno razmišljanje o izsledkih psihologov: To bi morali pedagoško obdelati, saj bi tako z usmerjanjem vzgojnega kadra pripomogli k uvajanju novih oblik dela- na predšolskem področju. Pedagoška služba naj bi bila sestavni del našega samoupravnega in vzgojnega procesa tudi v internih skupnosti, ne da mora ob različnih kriznih situacijah, v katerih pričakujemo njeno strokovno mnenje in podporo, biti zunaj dogajanj. Pričakujemo torej njeno pomoč pri uresničevanju pravic pedagoških delavcev v procesu samoupravnih od-no.sov. Pomagala naj bi iskati nove oblike dela v Centru predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. glede na posebne potrebe kraja in uvajati nove pedagoške vodje in voditi pedagoški zbor. • Albina Kmecl, Vzgojno-var-stvena organizacija Tončke Čečeve, Celje Pri uresničevanju zahtevnih nalog, ki nas čakajo v prihod; njem obdobju, pričakujemo, da bo Zavod SRS za šolstvo še v naprej organiziral strokovno izpopolnjevanje in dopolnilno izobraževanje vzgojnih delavcev in da bo s svetovalnim delom pomagal uresničevati naloge in fšmotre vzgojnega programa. Ob tako široko zasnovanem programu dela in preraščanju naše dejavnosti v širši družbeni prostor pričakujemo od Zavoda SRS za šolstvo vso podporo in pomoč pri uresničevanju želje in potrebe po šolanju vzgojiteljic na višji stopnji. Naš kolektiv meni, da bi bilo potrebno vzgojno-varstveni organizaciji posodobiti z že izdelanimi" didaktičnimi sredstvi, ki ustrezajo vsem estetskim in pedagoškim merilom. Tako bi lahko vzgojiteljice, namesto da same izdelujejo ta sredstva, posvetile več časa vsebinski in me- dajo učil in opreme, je skupaj z Gospodarskim razstaviščem leta 1971 organiziral mednarodno razstavo učil in šolske opreme, Te razstave so postale pomembne tudi kot strokovna srečanja v prid napredku izobraževalne tehnologije. Skupaj u Izobraževalno skupnostjo Slovenije je zavod sodeloval pri pripravi strokovnih predlogov specializiranih učilnic, kabinetov in laboratorijev. Omeniti je treba tudi uspehe, ki smo jih dosegli pri pripravi resnih didaktičnih pripomočkov, novih delovnih učbenikov, priročnikov za učitelje, učil itd. Ne nazadnje je zavod skrbel tudi za oblike in metode izobraževanja odraslih in vraščanje te dejavnosti kot enakovredne sestavine v vzgojno izobraževalni sistem ter kot nepogrešljivemu vidiku permanentnega izobraževanja. Spoznanja andragoške znanosti je zavod nenehno uvajal v prakso izobraževanja zaposlenih ob delu. Publicistična dejavnost Zavod si je prizadeval, da bi bila z njegovim delom pedagoška praksa in širša javnost čimbolj seznanjena. Zato je leta 1970 ustanovil revijo za praktična in teoriteična vprašanja vzgojno izobraževalnega dela Vzgoja in izobraževanje. V tej periodični publikaciji, h kateri je pritegnil razpieroma širok krog uglednih sodelavcev tudi iz drugih republik, je pričel širše seznanjati pedagoške delavce z aktualnimi družbenopolitičnih in strokovnih todični pripravi za vzgojno delo. Delavci vzgojnovarstvenih organizacij želimo, da bi nam Zavod SRS za šolstvo pomagal iskati in oblikovati elemente in merila za ocenjevanje kakovosti dela vzgojnih delavcev, po katerih bi objektivno uresničevali načelo delitve po rezultatih opravljenega dela. Erič Dosedla, Osnovna šola Veljko Vlahovič, Ceije Želimo, da bi se zavod za šolstvo bolj prožno odzival na razmere v šolah. Letni načrt zavoda nastaja pogosto preveč pisarniško in ni oprt na resničhe potrebe učiteljev. Svetovalci pri svojem delu, ki je žal večkrat omejeno z normativi zavoda, lahko kar dobro razberejo, kje je treba šolam pomagati. Normalno bi bilo (ob osebnem svetovanju), da pomagajo učiteljem z organizacijo problemskih aktov in seminarjev. Najbrž se vsi strinjamo s tem, daje premalo le za-beleževati probleme, ne pa ukrepati. Tudi glede racionalizacije učiteljevega dela bi moral nekdo v slovenskem merilu več napraviti. Za zdaj bi bil lahko to zavod za šolstvo, ki ima edini pregled nad dosežki učiteljev (vsaj moral bi ga imeti). Koliko odličnih, tudi že uresničenih zamisli ostaja le zato malo uporabljenih (npr.: programirana sekvenca le v tisti šoli, kjer dela učitelj, ki jo je izdelal). Vsi se moramo zavedati, da smo majhen narod, da so pa pred šolniki težavne naloge, ki jim vedno sami nismo kos zaradi pomanjkanja časa in pogosto tudi pomanjkljivega znanja. V Zavodu za šolstvo je zbrana »pedagoška smetana« Slovenije. Neodgovorno je torej, da na jboljši slovenski prosvetni delavci delajo drugorazredne naloge (seštevanje raznih vprašalnikov itd), ko so vendar sposobni in tudi sami želijo bolj ustvarjalno vprašanjih preobrazbe šolstva ter razvojnih nalogah in dosežkih na vzgojno izobraževalnem pO' dročju. Skupaj z izdajami Novi vidiki, Sodobno pedagoško delo ter z drugimi smo želeli obogatiti in popestriti strokovno literaturo in stalno strokovno in idejno p0" litično izpopolnjevanje učiteljev-ki smo ga za učitelje organizirali v posebnem centru zavoda. Še bi lahko našteval, pa bi bil ob takopovršnem nizanju opravljenega dela krivičen do prizadevnih sodelavcev na drugih p°' dročjih dela pedagoške službe, kot npr. na področju predšolske vzgoje, domov za učence ter vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Opravili so uspešno strokovno delo, ki že kaže lepe sadove. Zavod v sedanji desetletni organizaciji ne bi mogel opraviti vseh raznovrstnih nalog v takern obsegu, če ne bi imel prizadevnih in za delo zavzetih .delavcev pa tudi mnogih zunanjih sodelavcev iz visokih šol in iz pedagoške prakse. Tako kot pri vsakršneit) delu so se ob obilici nalog tudi pfi našem delu pojavljale napake if pomanjkljivosti pa tudi kadrovske in materialne težave. Ob pomembnem jubileju želim delovnemu kolektivu, da bi uspešno in učinkovito opravljal svoje družbeno odgovorno strm kovno delo v prid nadaljnJ1 preobrazbi in napredku vzgoje ju izobraževanja, kakršno je naša družba začrtala za prihodnost- BORIS LIPUŽIČ oblikovati podobo slovenskega šolstva. Jože Grošelj, Osnovna šola Dušan Kveder-Tomaž, Litija Želimo tako organizirano pe' dagoško službo, da bo bolj pričujoča v občini in da bo s praktičnimi nasveti pomagala spremljati, pospeševati in reševati tiste pedagoške probleme, ki ovirajo hitrejši razvoj šole. Da bi organizirala več seminarjev, na katerih bi obravnvali posebne metode ju oblike dela pri dopolnilnem in dodatnem pouku. Potrebujemo pomoč pri opredeljevanju iu uvajanju prvin celodnevne šole- Kazalo bi ponovno ustanoviti občinske strokovne aktive za posamezna predmetna področja, kjer bi kot mentorji obvezno sodelovali pedagoški svetovaP'-Zavzemamo se, da bi bila pedagoška služba usmerjena pretežno na pedagoško-svetovalno delo- Mag. Milorad Vidovič, Center poklicnih šol, Murska Sobota Glede na vlogo, ki jo ima pe' dagoška služba, pričakujemo v prihodnjem obdobju predvsem1 — veliko več svetovalnega dela pri izvajanju učnovzgojnega procesa in to učiteljem in vodstvu vzgojno-izobraževalnih organizacij; — več organiziranihh oblih permanentnega izobraževanja učiteljev za spoznavanje novih metod, delo z novimi učnimi tehnologijami, spoznavanje izkušenj naprednejših vzgojno-izobraževalnih organizacij, — pomoč pri organiziranju študija ob delu za vse učitelje, k' nimajo predpisane izobrazbe že po dosedanji zakonodaji, še več pa jih bo glede na poostrena določila zakona o usmerjenem izobraževanju; pri tem gre zlasti izobraževanje učiteljev praktičnega pouka; — več pomoči si želimo pri iz' delavi didaktičnih gradiv, npr- Delo/ načrti, pričakovanja Oblikovati in širiti napredne zamisli Katere so prednostne naloge Zavoda SRS za šolstvo? Kako potekajo strokovne priprave na preobrazbo vzgoje in izobraževanja? Kam je usmerjena osrednja dejavnost Zavoda kot razvojno-svetovalne službe za področje vzgoje in izobraževanja? Ta vprašanja smo postavili mag. JANEZU SUŠNIKU, direktorju Zavoda SRS za šolstvo. Odgovore obljavljamo v pregledni in strnjeni obliki. Osrednja naloga Zavoda SRS za šolstvo je strokovno-opera-tivna priprava na uresničevanje nove zasnove vzgoje in izobraževanja, s tem pa tudi načel in izhodišč, ki so napisana v druž-beno-političnih dokumentih. Podružbljanje vzgoje in izobraževanja je v teh premikih prednostnega pomena. Vzgoj-no-varstvena organizacija postaja središče vzgoje in varstva predšolskih otrok v krajevni skupnosti. Osnovna šola postaja središče kulturnega, telesnokul-turnega in tudi družbenega življenja v svojem okolju. Usmerjeno izobraževanje se tesno povezuje z združenim delom, organizacije za usmerjeno izobraževanje pa z uporabniki in vso družbo. Vzgojno-izobraževalna dejavnost dobiva s preobrazbo novo vsebino. Prav v tem letu smo sredi najbolj pospešenga oblikovanja novih vzgojno-izo-braževalnih programov. Letos je bil pripravljen in sprejet program predšolske vzgoje; sprejeta je bila skupna vzgojno-izo-brazbena osnova kot začetni in sestavni del srednjega usmerjenega izobraževanja; v pripravi so vzgojno-izobraževalni programi za vse usmeritve v srednjem usmerjenem izobraževanju; pripravlja pa se tudi vsebinska preobrazba osnovne šole. Po novih predpisih opravlja Zavod SRS za šoistvo nekatere strokovne naloge za strokovne svete posebnih izobraževalnih skupnosti. Le-ti so dolžni predložiti skupščinam izobraževalnih skupnosti nove vzgojno-izobra-ževalne programe, ki so zdaj v pripravi. Ko bodo vse posebne izobraževalne skupnosti organizirane, jih bo 23; ta podatek pove že sam po sebi, kako obsežne so programske priprave na uvajanje usmerjenega izobraževanja. Vzgojno-izobraževalni programi pa obsegajo poleg predmetnikov in učniji načrtov tudi celotno organizacijsko-di-daktino zamisel za njihovo izvajanje, načela za prilagajanje programov odraslim, mladostnikom z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in invalidnim osebam, pa tudi pogoje, ki jih moramo izpolnjevati vzgojno-izobraževalne organizacije za uresničevanje programov. Osnovna šola se bo vsebinsko in organizacijsko dograjevala kot celodnevna vzgojno-izobraževalna organizacija. Povezovala, organizirala in spodbujala bo vsestransko vzgojno-izobraže-valno, interesno in družbeno dejavnost učencev in se povezovala s starši, delavci in drugimi občani, organiziranimi v družbenopolitičnih in družbenih organizacij, in samoupravnih interesnih skupnosti, društvih. Program življenja in dela osnovne šole bo zato vseboval poleg predmetnika in učnih načrtov tudi širše smernice za življenje in delo osnovne šole. Vse to bo pripravljeno prihodnje leto. Zato pričakujemo pri pripravi nove programske podobe osnovne šole vsestransko sodelovanje pedagoške teorije in prakse, tj. vseh, ki so zavzeti za nadaljnji napredek naše osnovne šole. Usposobiti izvajalce, da bodo pomagali ustvarjalci novih zamisli Za uresničenje programov in načel, na katerih temeljijo nove zamisli, so nujni usposobljeni in zavzeti izvajalci. To so učitelji in vzgojitelji, vodstva vzgojno-izobraževalnih organizacij in drugi strokovni delavci, pa tudi drugi občani, zunanji sodelavci osnovnih in srednjih šol, ki že zdaj pomembno prispevajo k pestrejši in bogatejši vzgojno-izobraževalni dejavnosti osnovne šole, v srednjih šolah pa bodo nepogrešljivi pri usposabljanju mladih za delo in pri njihovem uvajanju v proizvodni proces. Priprava učiteljev in vzgojiteljev, vodstev vseh vzgojno-izo-braževalnih organizacij in drugih delavcev za uresničenje novih vzgojno-izobraževalnih programov bo zahtevna naloga. Pri tej bodo sodelovale tudi vse kadrovske šole, saj prevzema Zavod SRS za šolstvo le del nalog, zlasti neposredno pripravo na uvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov. Pri strokovnem usposabljanju in izpolnjevanju bodo morali sodelovati tudi učitelji in vzgojitelji. Strokovni aktivi, ki jih bo treba povsod oživiti, bodo imeli zelo pomembne naloge. Učitelji in vzgojitelji, povezani v aktive, bodo vsebino svojega strokovnega izpopolnjevanja najtesneje povezovali s svojimi izkušnjami, problemi in nalogami ter znali iskati tudi nove, izvirne rešitve za uresničenje novih programov. V strokovnih aktivih organizirani učitelji in vzgojitelji bodo dali tudi zavodu za šolstvo in drugim dejavnikom koristne pobude za vsebino in organizacijo stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Čeprav je veliko učiteljev »zlatih«, ni vse rožnato učbenikov za učence, gradiva za učitelje, pomožne literature za učence itd. Dosedanja notranja organizacija večjih šolskih centrov je očitno preživela, saj ravnatelji niso kos vedno večjim nalogam na strokovnih področjih, ki jih v drugih OZD opravljajo strokovne službe. Zaradi tega bi pedagoška služba skupaj z izkušnjami sodobnejše organiziranih šol — centrov, morala predlagati tudi na tem področju nekatere spremembe. Želimo, da bi se še bolj uveljavila slovenska šolska televizija. Tone Golčer, Gimnazija Ravne na Koroškem Po mnenju našega kolektiva bi morala pedagoška služba pri Uresničevanju zahtevnih nalog, ki nas čakajo v naslednjih letih pri uvajanju usmerjenega izobraževanja, pomagati šolam in učiteljem predvsem s tem, da bi pravočasno organizirala kakovostne in učinkovite seminarje za učitelje posameznih predmetov, za vodilne in vodstvene delavce, ki bodo organizirali izobraževanje ter za strokovne delavce — posebno za tiste, ki bodo usmerjali učence v razne poklicne smeri. Želimo si, da bi zavod za šolstvo pospešeno pripravljal učbenike, delovne zvezke in druge učne pripomočke. Da pa bi bil kos temu zelo zahtevnemu in odgovornemu delu, bi moral organizirati dobre strokovne teame in jih nenehno kadrovsko in materialno krepiti. Avtorjem učbenikov bi moral zbrati in posredovati najnovejše in najsodobnejše učbenike, ki so izšli v svetu. Za tako pomembno in odgovorno delo, bi si moral Zavod za šolstvo pridobiti najboljše sodelavce. Ob podpori širše družbe bi moral svetovalcem oskrbeti ustrezna stanovanjsa in druge materialne možnosti za uspešno Pedagoški svetovalci o svetovalni službi Če gledamo na sedanjost in razvojne perspektive Zavoda SRS za šolstvo z zornega kota njegovih organizacijskih enot, naslednic., nekdanjih območnih zavodov za prosvetno-pedagoško službo, se nam odpirajo značilna vprašanja; med temi je še posebno pereče, kako razvijati pedagoško službo. Medtem ko je razvojno-proučevalna služba, osredotočena predvsem na matično enoto in njene sektorje, usmerjena v oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov, v pripravo učbenikov in učnih pripomočkov za učitelje, v uvajanje in spremljanje programov, v usposabljanje učiteljev za njihovo uresničenje ter v proučevanje in razvijanje sodobnih oblik in metod vzgojno-izobraževalnega delaje v organizacijskih enotah zavoda glavni poudarek na neposrednem delu in vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in učitelji, na svetovalnem in nadzornem delu. Samoupravna preobrazba vzgoje in izobraževanja ter celotnega družbenega življenja spodbuja samoupravno preobrazbo tudi pedagoške službe in zahteva njen prehod na drugačne oblike in metode dela. delo in tako zavreti odhajanje teh delavcev v druge delovne organizacije, ki je zadnja leta občutno. Morda bi kazalo tudi pri enotah zavoda ustanoviti kak strokovni team za določen predmet — seveda, če so na območju enote ljudje ustrezne stroke, ki jim lahko zaupamo tako delo. Da pa svetovalci ne bi izgubili stika s praktiki in da bi si lahko bogatili izkušnje z neposrednim delom, bi kazalo organizirati delo tako, da bi npr. dva dni poučevali na določeni šoli, druge dni pa bi izvajali svetovalno delo in druge delovne naloge. Elizej Prinčič, Šolski center za blagovni promet. Nova Gorica Menimo, da bo Zavod SRS za šolstvo kos zahtevnim nalogam v prihodnjem obdobju predvsem: — če bo znal ustvarjalno ovrednotiti dosedanje rezultate v kritični primerjavi teorije in prakse: — če se bo kadrovsko krepil skladno z operativnimi nalogami, vsebino in obsegom dela; — če se bo usmeril le v sveto-valstvo in torej povsem zavrnil inšpektorstvo; — če bo obremenitev sode- lavcev — »zbiralcev podatkov, statistikov« zmanjšal, na najnujnejše in njihove moči usmeril v vsebinsko delo z ljudmi in programi; N če bo organiziral stalno usposabljanje učiteljev na temelju letnih gibkih programov z literaturo za individualni študij in s seminarskimi oblikami dela; — če bo motiviral širše učiteljsko zaledje za pisanje v pedagoško periodiko in v soustvarjanje učbenikov in — če bo aktivna pedagoška praksa (proučevanje) sestavni-(redni ali pbčasni) del opravil in nalog pedagoškega svetovalca. Kako razmišljajo o teh vprašanjih pedagoški svetovalci organizacijskih enot Zavoda SRS za šolstvo? Kakšne so njihove izkušnje, hotenja in načrti? O vsem tem smo se pogovarjali s pedagoškimi svetovalci organizacijske enote v Kopru, ki jo sestavlja deset pedagoških svetovalcev, od katerih se približno polovica ukvarja z usmerjenim, polovica pa z osnovnim izobraževanjem in s predšolsko vzgojo. Enoto vodi Alenka Aškerc-Mikeln. Značilen je podatek, da je več kot polovica teh delavcev zaposlena na Zavodu SRS za šolstvo manj kot tri leta. Območje koprske enote obsega poleg obalnih občin še sežansko, postojnsko in ilirskobistriško občino. Njena posebna naloga je skrb za razvoj šolstva italijanske narodnosti pri nas. Pedagoška služba se spreminja Demokratizacija družbenega življenja spreminja tudi pedagoško službo in njeno nadzorno-svetovalno vlogo. Etatistična usmerjenost jo je pojmovala kot državno inšpekcijo, ki se naslanja na metodo prisile in ji je učitelj bolj objekt spremljanja in usmerjanja kot pa samoupravni subjekt in ustvarjalen sodelavec. Samoupravni družbeni razvoj uveljavlja tudi delavce na področju vzgoje in izobraževanja kot nosilce družbenega razvoja, ki naj ustvarjalno razvijajo vzgojno-izobraževalno dejavnost in soodločajo o njej — skupaj z delavci drugih področij, saj je ta dejavnost posebnega družbenega pomena. V samoupravnih družbenih odnosih mora pedagoška služba graditi na vzgojno-izobraževalnih organizacijah, na učiteljih in drugih pedagoških in andragoških delavcih. V njih mora videti sodelavce, v delu z njimi mora uveljavljati demokratične metode in odnose. Demokratično zasnovana pedagoška služba mora videti predvsem pozitivna prizadevanja in jih podpreti, širiti mora uspešne izkušnje ter vključevati pedagoške delavce v razvojno-pospeševalno dejavnost. Ob tem pa ne sme zapirati oči pred pomanjkljivostmi in napakami, saj deluje ne le v prid vzgojno-izobraževalnih organizacij in učiteljev, temveč tudi v prid vseh delavcev in občanov — staršev, združenega dela in vse družbe. Za tako usmerjeno pedagoško službo je bistveno — so poudarili udeleženci našega pogovora, kako gleda na učitelja in kako z njim ravna. Za večji del pomanjkljivosti je vzrok v tem-, da učitelj ne ve, kako bolje delati, zato mu je treba pomagati, mu svetovati, ga usmerjati. Uspeti pri pedagoškem delu — to, si želi tudi učitelj, zato mu pedagoška služba pri tem pomaga. K sodobnim učilnicam, učbenikom in priročnikom Med pomembne naloge, ki jih zahteva preobrazba vzgoje in izobraževanja je tudi načrtovanje šolskega prostora, opreme in učil. Šole še vedno gradimo po starih zasnovah s klasičnimi učilnicami in betonskimi stenami, kar ni v skladu niti s sodobno didaktike, še manj pa z zahtevami prihodnosti. To je pereče še zlasti v usmerjenem izobraževanju. Sodobna srednja šola naj bi bila prožno notranje razporejena s specializiranimi učilnicami, ki bodo obenem kabineti in delavnice. Sodobnega vzgojno-izobra-ževalnega procesa si ne moremo zamišljati brez ustreznih učbeniških kompletov za učence in priročnikov za učitelje. To mora» zagotoviti Zavod SRS za šolstvo — to je njegova dolgoročna naloga, ki jo lahko opravi le s sodelovanjem številnih drugih dejavnikov (založbe, avtorji, učite-Iji-praktiki, kadrovske šole, samoupravne interesne skupnosti, raziskovalne organizacije i drugi). Priprava sodobnih učbenikov je pereča zlasti za srednje usmerjeno izobraževanje,. saj je še pri mnogih srednjih šolah, zlasti pri strokovnih predmetih, učencem najpomembnejši vir pri učenju — šolski zvezek z zapiski po predavanjih ali celo po nareku. Potrebnost svetovalno- nadzorne službe je bržkone dovolj utemeljena. Za vzgojno-izobraževalno področje je značilno, da poteka dejavnost v mnogih razmeroma majhnih organizacijah (majhnih po številu zaposlenih delavcev). Pedagoška služba, povezana s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, z družbe-no-političnimi skupnostmi, ž družbeno-političnimi in družbenimi organizacijami ter znotraj celotnega Zavoda SRS za šolstvo z vsemi republiškimi samoupravnimi, političnimi in strokovnimi dejavniki, ki usmerjajo in pospešujejo vzgoj-no-izobraževalno dejavnost, je lahko zelo pomemben in učinkovit razvojni dejavnik, ki bistveno prispeva k temu, da so raven, idejna usmerjenost in učinkovitost vzgojno-izobraže-valnega dela na vsaki šoli v skladu z družbenimi pričakovanji. Ne zapirajmo oči pred resnico! Pedagoški svetovalci so v pogovoru izrekli marsikatero laskavo oceno o pedagoških delavcih. Mnogi učitelji in vzgojitelji so res »zlati«, sprejemljivi za novosti, požrtvovalni in nesebično predani delu, pripravljeni sprejemati nasvete in sodelovati s svetovalci. Poleg svetovanja in usposabljanja jih je treba opogumljati in spodbujati in tako sodelovanje je tudi najbolj uspešno. Verjetno bo moralo prihodnje delo pedagoške službe temeljiti prav na učiteljevih potrebah, in na potrebah, vzgojno-izobraževalnega dela. Ko bodo načrtovali vsebino in oblike dela, bodo postavili na prvo mesto razvojno-svetovalne naloge, s katerimi bodo še več lahko pomagali pedagoškim delavcem. Taka usmeritev bo še bolj utrdila med njimi in pedagoško službo odnos svetovanja in skupnega ustvarjalnega dela. Nekateri zamerijo pedagoški službi njeno kritičnost pri oceni napak in pomanjkljivosti. Za pedagoško službo v naši samoupravni socialistični skupnosti je ta kritični realizem gotovo nujen: ugotavljanje stanja in spoznavanje stvarnosti je — po znanem marksističnem načelu — samo izhodišče za nujno spreminjanje. Z marsičem res ne moremo biti zadovoljni. Ne kaže zapirati oči pred resnico, da poteka proces poso- 25 let Pri malem narodu je priprava takih učbenikov tudi z gospodarskega vidika zahtevna, zato bo potrebna družbena akcija v posebnih izobraževalnih skupnostih. Vsekakor pa spadajo naložbe v sodobne učbenike med tiste naložbe na področju vzgoje in izobraževanja, ki se najbolje obrestujejo. Prednost razvojno-svetovalni dejavnosti Zavod SRS za šolstvo je bil verjetno le malokrat v svoji zgodovini pred tako zahtevnimi nalogami, kot je danes. Njegova vloga je povezana s preobrazbo in napredkom vseh področij vzgoje in izobraževanja, njegovo delovanje pa z vsemi družbenimi, strokovnimi in znanstvenimi dejavniki, ki vplivajo na to področje. Predvsem pa mora biti Zavod v stiku s pedagoško prakso: spoznavati vzgojno-izobraževalno dejavnost ter pomagati pedagoškim delavcem, da sami ustvarjalno iščejo nove in naprednejše rešitve. V nadaljnji usmeritvi Zavoda SRS za šolstvo bo torej težišče na ra-zvojno-svetovni dejavnosti, ki bo vključevala pedagoške delavce kot soustvarjalce novih odnosov, nove vsebine in novih metod vzgojno-izobraževalnega dela. dabljanja učnih metod in oblik ter uvajanje novih dosežkov v vzgojno-izobraževalno prakso razmeroma počasi. Počasi se spreminjajo tudi odnosi pri vzgojno-izobraževalnem delu, težko pa se tudi poslavljamo od tradicionalnih načinov dela, čeprav so preživeli. V samoupravni socialistični družbi, bi morali nadzorno funkcijo vse bolj prevzemati tudi sami delavci v vzgojno-izobraževalnih organizacijah. Prav ti bi morali prvi razmišljati o nadaljnjem napredku posameznika in vzgojno-izobraževalne organizacije. Zal pa je še mnogo preveč samozadovoljstva in nekritičnosti, kompromisa s slabostmi in strpnosti ob nepravem času. V zbornicah se veliko raz- pravlja o zadevah, ki so v resnici malo povezane z uspešnostjo dela (npr. o delitvi osebnega dohodka), premalo pa o samem delu. Medtem ko so naprednejši kolektivi bolj dejavni, ustvarjalni in tudi odkriti pri razčlembi svojih pomanjkljivosti, si na drugih šolah ne upajo povedati v obraz: ne delamo prav, ne delamo dobro. Preobrazba vzgoje in izobraževanja, temeljna skupna naloga Prihodnje delo pedagoške službe je najtesneje povezano s preobrazbo osnovnega in usmerjenega izobraževanja. Najpogostejše oblike razvojnega dela pedagoške službe — stro.kovni aktivi posveti in kratki seminarji — bodo črpale vsebino iz novosti ki jih prinaša preobrazba, pa tudi iz potreb in želja pedagoških in andragoških delavcev. Le-ti bodo morali sodelovati pri načrtovanju teh oblik, usposabljati se bodo morali za nove naloge in pri pripravah za uvajanje novih programov, da jih bodo lahko uspešno uresničevali. Pedagoška služba pa bo težišče svoje pozornosti morala prenesti na uvajanje, spremljanje in uresničevanje novih programov. Pedagoški svetovalci se zavedajo, da se bodo morali sami načrtno usposabljati za nove naloge in uskladiti z njimi svoje delovanje. Na prihodnost pedagoške službe in možnosti njenega uspešnega delovanja gledajo s stvarnim optimizmom, ki vključuje zavzetost in željo za ustvarjalno razvijanje vzgoje in izobraževanja. JOŽE VALENTINČIČ Vključevanje — le po temeljitem premisleku O težko naglušnih in gluhih otrocih Otroci z lažjo in srednjo na-glušnostjo so praviloma vključeni v redno osnovno šolo, kjer imajo tudi večje ali manjše težave, toda naše razmišljanje bo namenjeno resneje slušno prizadetim, ki smejo biti integrirani le po temeljitem tehtnem premisleku. Gluhota je stanje, ki res prizadene človeka, saj ga oropa najbolj človeškega: sporazumevanja s pomočjo govorjene besede. Sporazumevanje pa je pogoj človekovega socialnega, emocionalnega in poklicnega uspeha. Otrok, težje slušno prizadet od rojstva ali zgodnjega otroštva, se govora ne nauči po naravni poti — s posnemanjem. Govoriti začne le ob pomoči strokovnjakov in staršev. Na začetku usposabljanja tudi zelo zgodaj odkriti in obravnavani otroci zelo zaostajajo za polnočutimi vrstniki. Posebno težko je otrokom, katerih starši se ne znajo ali ne morejo pridružiti naporom za vsestranski razvoj otroka ter tistim, ki imajo poleg slušne še kakšno dodatno prizadetost. Za te ne bo integracije. Slušno prizadeti se ob pravočasni in temeljiti strokovni obravnavi lahko usposobijo za različno zahtevna ročna, ob posebnih prizadevanjih pa tudi za intelektualna dela. V primerjavi z drugimi kategorijami prizadetih lahko dosežejo največ: normalno delovno produktivnost. Čeprav se lahko zelo uveljavijo, pri delu, pa imajo v resničnem vključevanju med slišeče veliko težav. Precej teh težav nastane zaradi predolge odtujenosti od slišečega sveta, ki jo povzroči šolanje pod posebnimi pogoji. Če tudi otrokova družina ne vključuje prizadetega otroka v normalno življenje, se bo ta kasneje težko socialno integriral. Zato in še zaradi drugih razlogov se pri nas in v svetu vedno bolj prizadevajo, otroka čimprej vključiti v pravo življenje, da bi spoznal težave in se jih mlad naučil premagovati. Hkrati je šolanje v redni šoli tudi najboljši temelj za morebitno nadaljnje izobraževanje ali poklicno usposabljanje. In vendar je treba integrirati najodgovorneje in premišljeno! Hudi tekmi v redni osnovni šoli niso kos niti vsi polnočutni otroci, zato morajo imeti slušno prizadeti zelo veliko moči, da ne bodo onemogli. Team strokovnjakov najprej oceni otrokove umske zmogljivosti, ki morajo biti vsaj normalne. V predšolski dobi je tak otrok razvil komunikacijske spososb-nosti, govor, ki ga uporablja tudi v stiku zunaj šole. Otrok mora biti čvrst, da bo kos s težavam in neuspehom ker jih v dosedanjem šolanju ni poznal. Težko je pnjj najboljšemu, prvemu učencu v skupini, če zdrsne na srednje ali celo zadnje mesto. Preobčutljivi otroci lahko obnemorejo, čeprav imajo siceršnje sposobnosti. Posebno hudo je, če pripisujejo neuspeh zgolj svoji slušni priza- detosti in ne vidijo tudi odpovedovanja slišečih sošolcev. Če enako bridko doživljajo manjše uspehe svojih otrok tudi starši, ki jim je dvakrat težko, se otrok začne vrteti v začaranem krogu. Pomoč je dolžna zagotoviti najprej šola, ki je otroka integrirala. Ta mora otroka spremljati in mu s slušnimi, govornimi pa tudi učnimi vajami pomagati. Šola tudi lažje kot starši vzpostavlja stike s pedagogi redne šole. Počutje integriranega otroka pa je, najbolj odvisno od nove šole, predvsem razrednika in sošolcev. Razrednik mora nujno vnaprej vedeti, kaj ga čaka. Pripravljen mora biti na večje obremenitve in tudi nesporazume. Lažje je na razredni stopnji, kjer je dogovor potreben le z enim učiteljem, kot na predmetni, kjer je težko verjeti, da med mnogimi pedagogi ne bo kdo, ki tudi do drugih otrok ni ravno potrpežljiv, in vse gradi le na visoki storilnosti. Če slušno prizadeti otrok uvidi, da imajo težave tudi slišeči sošolci, bo nesporazume lažje prenesel. Hudo je, če meni, da je vse le posledica gluhote. V takih stiskah je neprecenljiva pomoč sošolcev —- seveda, če smo jih pridobili za razumevanje in pomoč. Preprosto, a vendar temeljito jim je treba pojasniti, v čem je gluhota ovira, kje je pomoč nujna. Posebno pomembno je, da prizadetemu .posredujejo vsa obvestila, ki so bila izrečena mimogrede in jih gluhi ni zaznal. Tudi izposojanje zvezkov mora biti organizirano. Gluhi zelo težko pSe po nareku in mora svoje zapiske primerjati z zapiski sošolcev. Zelo pozorni moramo biti na položaj gluhega v šolskem kolektivu. Če je otrok povsem osamljen, izgubljen, brez prijatelja, mu tudi šolski uspeh ne more nadomestiti otroške mladostniške družbe. Integracija mora voditi k osebni sreči -— tč ne pomeni stopnja izobrazbe in spričevalo. Vsak otrok potrebuje prijatelje, nekam mora pripadati. Tako ponekod po svetu zveze slušno prizadetih v prostem času zbirajo integrirane otroke ter jih vključujejo v športne in druge dejavnosti, da se sprostijo in uveljavijo med sebi enakimi. Tudi starši prevzamejo ob integraciji hude obremenitve. To ni le pomoč ob učnih težavah, temveč tudi čustvena pomoč ob stiskah. Posebno pedagogi bi morali razumeti, da so starši čustveno prizadeti zaradi otrokove motnje in da se zato odzivajo včasih drugače, kot bi menili neprizadeti. Vse našteto in še mnogo drugega je torej treba upoštevati ob integraciji. Slovenskih izkušenj imamo še malo, a prizadevanja vseh treh slovenskih zavodov za slušno prizadete kažejo, da premišljene integracije lahko zelo uspejo. MARIJA LIPUŽfČ Odločilen pomen telesne vzgoje O gibalno motenih učencih Gibalne sposobnosti nastopajo kot pomemben vidik razvoja otrokove osebnosti. Strokovnjaki navajajo, da se odkloni otrokovega gibalnega razvoja v medicini obravnajo kot sestavni del minimalne cerebralne disfunkcije. Povedano v pedagoškem jeziku; to so učne težave, ki motijo otrokovo prilagajanje. Mednje sodijo nerodnost, motorična zavrtost, nemirnost, motnje pozornosti in zaznavanja, motnje ravnotežja in ritma, težave v ponavljanju gibanja. Vse to. utegne učenca prizadeti tudi pri pomembni šolski dejavnosti, to je pri pisanju. Za lažje gibalne motnje je značilno, da jih ni mogoče ugotoviti že npr. po hoji in premikanju. Otroka je treba postaviti v izbrane gibalne situacije, ki zahtevajo natančno izvedbo. Raziskave na tem področju kažejo, da so lažje gibalne motnje povezane z odkloni vedenja. Prav to, da se učnec ne more prilagoditi okolju, daje povod za razmišljanje o njegovem gibalnem razvoju in motnjah vedenja, ki se pojavljajo. Razredni učitelj je zelo dober opazovalec, zato bi ob poznavanju teh problemov laže rešil tudi vprašanje, zakaj nekateri učenci v njegovem razredu Prizadeti otroci v enotni osnovni šoli V tej številki nadaljujemo razpravo o vključevanju otrok in mladostnikov v enotno osnovno šolo. Tudi tokrat so nam poslali svoje prispevke strokovnjaki s pedagoške akademije v Ljubljani. / ' niso disciplinirani. Mirni, a gibalno moteni učenci v razredu ne povzročajo težav, zato tudi nihče ne predvideva, kakšne osebnostne stiske doživlja jo. Znaki lažjih gibalnih motenj so najbolj opazni med med petim in dvanajstim letom. Pred tem so še nejasni, po dvanajstem letu začenja učenec iskati možnosti,' da bi premestil svoje zmanjšane gibalne sposobnosti. Zaveda se, da je drugačen, zato se rad izogiba gibalnim nalogam. Gibalne motnje se pojavijo pri vsej populaciji učencev redne osnovne šole. Naravno je torej, da so vsi ti učenci' všolani in niso v posebni skupini. Gibalne motnje pa so dodane tudi vsem drugim kategorijam (duševno prizadetim, slušno in govorno motenim, slepim in slabovidnim ter ravan idnim in bolnim). Zaradi splošno veljavnega mnenja in nepoznavanja, da se bo zadeva sama z razvojem uravnala, ta pomemben dejavnik oblikovanja otrokove osebnosti velikokrat zanemarijo. V zgodnjem razvojnem obdobju se lahko otrok uveljavlja le z gibalno sposobnostjo in si tako izbojuje svoje mesto v družbi. Otrok ž motnjami se težko uveljavi med vrstmki ali pa tega sploh ne zmore. Vzgojne napake, ki jih zagrešijo učitelji, ker ne poznajo tovrstnih težav in torej ne ravnajo z učencem pravilno, povzročijo veliko motenj, npr.; težave v uveljavljanju, odklone v doživljanju in storilnosti, siromašenje čustev, občutek odvečnosti. Zaradi ponavljajočih se čustvenih neugodij nastajajo tudi psiho- gene motnje, ki se kažejo v telesnih manifestacijah in obolenjih- Pogosto imajo učenci z lažjimi gibalnimi motnjami še spremne motnje: legastenijo, zmanjšane ročne sposobnosti, slabo telesno držo, zberejo se lahko le malo časa, hitro se utrudijo- Prav slaba telesna drža, na katero opozarjajo tudi šolski zdravniki, je samo statistično ovrednotena, nihče pa ne vpraša, koliko učencev si je ob urejenih šolskih telovadnicah popravilo napake v drži. Razumljivo je, da pomagajo otrokom tudi starši. Pokazalo pa se je, da ti zaradi pomanjkljivega znanja in prevelike strpnosti lahko pomagajo otrokom le toliko, da se na videz prilagodijo in skušajo tako premostiti učne težave. Ob tem pa ostanejo zakrita otrokova osebna neugodja in tegobe. Tolažijo se s tem, da se bodo zadeve že same po sebi uravnale. Šola se mora odločno spoprijeti s temi vprašanji. Spremeniti mora miselnost o vrednosti in pomembnosti telesnovzgojnega dela. Spodbuja naj učenčev vse-strani gibalni razvoj ne le po učnem načrtu, temveč ustvari tudi možnosti za vsakodnevno premagovanje težav. To pa pomeni, da mora vzgajati tudi okolje, v katerem tak učenec živi. Le s. takim delom, je mogoče blažiti motnje in pomagati otroku do urejenega osebnostnega razvoja. Prav zaradi vsega tega bi učencem zek) škodovali, če ne bi upoštevali tega pomembnega vidika. BOŽIDARA KREMŽAR Še nekaj o govorno motenih Načeloma se vsi govorno moteni otroci šolajo na. rednih osnovnih šolah. To pomeni, da sama govorna motenost ne bi smela ovirati otrokovega vključevanja v okolje tako imenovanih poprečnih otrok. In vendar ni tako! Mnogovrstni vzroki imajo za posledico zelo raznolike oblike in stopnje govorne motenosti ah prizadetosti, od komaj zaznavnih motenj pri izreki do težkih oblik govorne nerazvitosti. Za mariskaterega od teh otrok so samo govorne vaje kot posebna pomoč, ki jo izvaja logoped — premalo. Za njihovo usposabljanje je potreben poseben učni režim: prilagojen učni program in posebej usposobljen učitelj. Cilj tega posebnega vzgojnega dela pa ostaja isti: po najzanes-Ijivejši poli doseči otrokovo srečo ter ga tako pripravljati na delo in vključevanje v našo družbeno stvarnost. SILV A_BEZJA K Celodnevna šola v posebnem šolstvu Razmišljanje o uvedbi celodnevne šole v posebno šolstvo je staro že več let. Model celodnevne posebne osnovne šole je bil objavljen v pedagoški reviji Vzgoja in izobraževanje štev. 5-1975. Po poprejšnjih pripravah so uvedli med posebnimi šolami za izobraževanje in usposabljanje lažje duševno prizadetih otrok in mladostnikov (sedaj OŠPP) kot prvi v Sloveniji celodnevno šolo v Osnovni šoli (prej POŠ) Pohorskega odreda v Slovenskih Konjicah že dne 1. septembra 1975. Šola je dobila zgled za svoje delo pri podobni inštituciji v Beogradu, zgledovala se je tudi po praksi nekaterih celodnevnih rednih osnovnih šol pri nas, predvsem pa se je oprla na svoje zamisli. Pri tem je upoštevala psihofizične sposobnosti in potrebe učencev ter N^gojno-izobraževalnega programa posebne osnovne šole. Krajevni dejavniki so omogočili posebni osnovni šoli v Slovenskih Konjicah prehod na celodnevno šolo. Gre za šolsko organizacijo s sedmimi oddelki, z okrog 90 učenci in 9 strokovnimi delavci. Izkušnje, ki si jih bodo nabrali v Slovenskih Konjicah, bodo vsekakor dragoceno gradivo za nadaljnje delo pri uvajanju celodnevne šok v posebno šolstvo. Zgledu Slovenskih Konjic so želela v naslednjih letih slediti še nekatere druge osnovne šole s prilagojenim programom, npr. v Črnomlju, Celju, Velenju, Slovenj Gradcu in Zagorju, vendar možnosti za to še niso dozorele. Lani se je uresničila L septembra 1977 na posebnih šolah v Trbov- ljah in v Hrastniku. V Trbovljah imajo 4 oddelke s približno 40 otroki, v Hrastniku pa 5 oddel' kov s približno 25 otroki. Seveda je delo celodnevne šole velik0 odvisno od prostorskih možno' sti, ustrezne opreme prostorovia tudi kadrov. Delo v teh šolah n° moremo enačiti z delom celodnevne osnovne šole v rednil1 osnovnih šolah, ker zahteva del° v posebnem šolstvu zaradi k? rekcije, kompenzacije in adaptacije posebnih vzgojno-izobraževalnih posegov v dejavnosti mik dih prizadetih ljudi cesto zelo svojevrstne oblike in metode. • Zdaj prehaja na celodnevno šolo Osnovna šola s prilagojenin5 programom Ljuba Mikuš v Žalcu. Ta šola je dobila moderno šolsko poslopje leta 1978 in ima vse možnosti za novo delo. Na celodnevno šolo se pripravlja tudi tovrstna šola v Kočevjm Medtem se je nabralo pri nas nekoliko praktičnih izkušenj s tega delovnega področja. Te bodo uspešno rabile za organizacijsko in metodologijo novega pedagoškega dela v omenjenih šolah' Opozorimo pa naj, da so pisali ° problematiki celodnevne šole v posebnem šolstvu v Našem zborniku, glasilu Zveze društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije, 1978, štev. L str. 1—15, kjer bodo dobili tisti, ki se za'to zanimajo, ustrezno gradivo. Ker imamo pri nas še veliko različnih organizacij za usposabljanje in tudi organizacijo za razne vrste prizadetosti, bo treba nameniti uvedbi celodnevno osnovne šole za to področje šo nekaj več pozornosti. ALBIN PODJAVORŠEK Iz sveta tišine Za letošnji dan republike je izšla nova slovenska revija — Iz sveta tišine, glasilo Zveze slušno prizadetih Slovenije. Kakor je znano, je v tej organizaciji ‘nad 3.000 slušno prizadetih iz vse Slovenije z 11 medobčinskimi organizacijami (brez otrok in mladostnikov, ki jih vzgajajo v treh slovenskih zavodih ali središčih za usposabljanje slušno in govorno prizadetih). Zveza doslej ni imela svojega lista. Gradivo iz življenja in dela naših slušno in govorno prizadetih, kakor tudi o izobraževanju in usposabljanju slušno in govorno prizadetih otrok in mladostnikov v naših zavodih (centrih) v Ljubljani, v Portorožu in v Mariboru, so doslej objavljali v Reviji SNGJ, glasilu Zvezne konference gluhih in naglušnih Jugoslavije, ki izhaja za vso Jugoslavijo v Beogradu, gradu. Prva številka slovenske revije — Iz sveta tišine objavlja na 28 straneh (po uvodnih posvetilih in dobrih željah predsednika in sekretarja Zveze slušno prizadetih novi slovenski reviji na pot) zanimivo gradivo z novicami doma in v svetu ter vesti iz društev, pogovor z dr. Dragoljubom Vukoti-čem, predsednikom svetovne zveze gluhih (Marta Jurak Orci-ni), prispevke mladine iz šolskih klopi, novice v fotografijah z mednarodnega dneva gluhih v dneh 13. in 14. oktobra 1979 v Celju ter s seminarja v Poreču V obširnejšem poglavju Izobraževanje in delo poroča Marta Jurak-Orcini v članku Uresničevanja resolucij 8. kongresa WFD (svetovne zveze gluhih) o poteku in vsebini 8. kongresa te zveze v Varni, ki se ga je udeležilo v dneh od letošnjega 20. do 27. junija 5.000 udeležencev iz 77 držav. Na tem kongresu so obravnavali medicinsko in avdiološko problematiko, vzgojo in izobraževanje slušno prizadetih, njihovo poklicno usposabljanje, zaposlovanje in udeležbo v svobodni menjavi dela, komunikacijo in probleme sporazumevanja ter področje družbene pomoči in družbene organiziranosti slušno prizadetih. Marta Jurak-Orcini kon- čuje svoje zanimivo poročno z mislijo, da lahko posameznik čeprav je delno čutno prizadet in oviran, razvija preostale zmožnosti in uresniči svoje bistvo. To p11 je pomembno v premagovanji1 enostranosti. Meni, da lahko takšno podružbljanje človeka razvija le demokratična, svobodna, dinamična družba, družba bret predsodkov in preživetih načel V istem poglavju objavijo Marija Lipužič zanimiv prispevek Slušno prizadeti gimnazijci o svojih težavah in navaja o tej problematiki izkušnje z gimnazijci d Hamburga, kjer se lahko slušno prizadeti absolventi osnovnih šot od leta 1971 šolajo na eni izmed zanje posebej organiziranih gimnazij. Avtorica pojasnjuje navodila slušno prizadetim) naj le-ti prvi nagovarjajo slišeče sodelavce in jim pojasnjujejo, kako jez nje hovim sluhom. Tako se bodo izognili mnogim presenečenjem in nesporazumom . Članek je vreden branja in poglobitve. — V sestavku Kako je potekalo usposabljanje slušno in govorno prizadetih na Slovenske^ prikazuje Albin Podjavoršek! kako so najprej vzgajali slušno prizadete v domačih družinah, dalje poroča o ustanovitvi in d eh1 prvega slovenskega in jugoslovanskega zavoda za gluhe v' Gorici leta 1840, o razmerah v večini slovenskih dežel v obdobju stare Avstrije, ko so bili slovenski gluhonemi otroci deležni ustrezne, vzgoje le v nemških zavodih ali po so ostali doma. Na boljšem je bilo le dežela Kranjska, kjer je bil ustanovljen zavod leta 1900. To je opravljal pomembno delo Z0 slovenske slušno prizadete otroke tudi med vojnama. Zdaj imamo tri zavode za korekcijo sluha in govora slovenske mladine: v Ljubljani, v Portorožu in v Mariboru. V tem poglavju sta objavljena še članka Značaj in vplR barve pri slušno prizadetem otroku in Ob letu otroka. Na koncu revije so še prispevki o nekaterih zaslužnih funkcionarjih, o kulturi in o športu, kije v vrstah gluhih v naši domovini zelo živahen. A. P. Maši pogovori to i- la .o r in ic i ili lo ? a- e- a- lo |0 m P |0 13 la ja B' e- 5a lo :o x hi o ■v r- za o- 5, to ;o la- za aa Dosedanjim prispevkom, ki so prikazali tegobe in nesporazume pri vrednotenju učiteljevega dela, so se pridružili novi. Tako kot pri vsaki odkriti razpravi, ki zadene v živo, so prispevki prizadeti, iskreni in razmišljajoči. V njih je že tudi del odgovora, ki ga iščejo; nekateri nakazujejo že tudi nove možnosti. Pisma objavljamo zato brez komentarja. Hkrati pa vabimo vse, ki bi lahko s svojimi izkušnjami in širšim poznavanjem odprtih vprašanj lahko bolj vsestransko osvetlili nekatere pojave in nakazali rešitve, da vključijo v razpravo. Tudi o strokovno neustrezno usposobljenih učiteljih smo prejeli prvi prispevek, ki ga objavljamo v neokrnjeni obliki kot spodbudo za poglobljeno razpravo o tej pereči temi. Ne skrivajmo resnice K temu pisanju me ni spodbudila Špela v Prosvetnem delavcu, dne 16. novembra, vendar je bil to mogoče impulz za ojunačenje. Misli, ki Uh bom nanizal, so dolgo časa zorele po naših zbornicah, kresale so se v Medsebojnih pogovorih, na cesti, na dopustu... Kljub vsemu pa se Moje misli navezujejo na Špeline, čeprav ne popolnoma namerno. Res je, da se prosvetni delavci neradi izpostavljamo — morda je to tudi naša usodna napaka. Živimo v nekem strahu, nad nami visi Da-Moklejev meč maščevanja, bojimo se biti enaki drugim zaposlenim državljanom naše družbe. Odgovor, zakaj tako, ni preprost. V mislih tMam predvsem nedodelane predpise, ki urejajo učiteljev delovni čas, Povrhu tega pa še veliko različnost meril, ne samo na območju republike, temveč tudi po posameznih občinah in med šolami. Posebno vprašanje je »dokazovanje« opravljenega dela. Že sama beseda »dokazovanje« diši po nezaupanju v učiteljevo delo. Treba je pogumno pogledati okrog sebe, pa ne bo težko ugotoviti, da česa podob-Ueda ne počenjajo v nobenem poklicu. Tudi v bolj naprednih pedagoških sistemih si ne privoščijo česa takega. Ali ni tako početje neka vrsta Nezaupnice pedagoškemu in družbenemu delu učitelja? Vzgoja in izobraževanje spada med dejavnosti, ki so posebnega družbenega pomena. Toda, ali je treba zaradi tega tudi posebej dokazovati, da smo v celoti opravili svoje delo. Verjamem, da bo misli na to temo še več. Kakršenkoli komentar o odhajanju iz prosvete, je po vsem tem, kar sem zapisal, odveč. J. K. Visoka izobrazba na ie še osnovni šoli z k, in T ta i“ :o a- a, a id ;k 0 T it 10 ol 3' ■ti i- !o m e* r tit k, •o h, 'n r ni 'C t- ie ifl Ko smo ukinili delovna mesta, smo prišli do »spoznanja«, da diplom Ne bomo plačevali, in uvedli smo nagrajevanje po delu. Prosvetni delavci smo trdili, da se naše delo lahko ovrednoti objektivno, in smo skeptično gledali na nagrajevanje po delu. Začeli pa smo se vendarle — dej ali prej —ocenjevati. Ocenjevali smo kakovost dela in na temelju te °cene smo dobili nagrado, ki smo jo nekoč imenovali plačo. Nagrade 1 Za dobre in manj dobre delavce so se razlikovale za tri odstotke (več ali Manj). Večina delavcev je bila ocenjena stoodstotno. Pri ocenjevanju [mo tudi upoštevali, ali ima delavec srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, češ, saj se pri kakovosti dela to verjetno pozna. Logično je, da česar ‘•Janez ne zna, tudi Janezkom ne more povedati«. Ko smo seocenjevali, smobili vedno slabe volje, saj vemo, da vsakdo sebe najbolje pozna, in smo zato tudi o sebi bolje mislili kot o kolegih. Izgubljali smo čas in Plahnela je tista medsebojna harmonija, ki je nujna pri delu v šoli. Vendar se človek vsemu privadi. _ Ko smo se na nagrajevanje po delu le nekako privadili, je vodstvo [ole na konferenci predlagalo, da se ne bi več ocenjevali, temveč da bi Imeli vsi enak start —100%. Za izkušenost pa se vsakih pet let do tride-setega leta dobi na osnovo še dva odstotka. Postavilo se je vprašanje kobrazbe in kakovosti dela, ki je lahko odvisna od nje. Janezi s srednjo šolo pravijo, da se vsi prizadevamo in tako ni razloga za različne dohodke. Prišlo je do žolčne razprave. Dokazov, da je kakovost dela odtisna tudi od izobrazbe, ne bi navajal, saj tisti, ki noče, tega »ne more« razumeti. Mnenje vseh ali večine tistih, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa vendar poučujejo na višji stopnji osnovne šole, je, da kakovost dela NI ODVISNA od izobrazbe. Blagor ubogim na duhu, saj so že na tem [Vetu dosegli kraljestvo, in to brez trdega dela na višji ali celo na visoki Šoli,- dosegli so ga lagodno, z dviganjem rok. Ravnatelj je po krajši, a burni razpravi predlagal glasovanje. O izidu glasovanja ne bi govoril, saj je jasno, za kaj so glasovali tisti, ki nimajo Nstrezne izobrazbe in si je tudi ne skušajo pridobiti. Absolutna večina je bila za to, da imamo enak začetni start in da se kakovost dela NE UPOŠTEVA. Ali je tako izglasovan predlog zakonit ali ne, o tem ne bom sodil, saj si tudi ocenjevanja nisem sam izmislil. Bralec tega članka dobi vtis, da imamo uravnilovko, kot se temu reče, včndar ni tako. Pri kakovosti dela imamo uravnilovko, pri obsegu pa je drugače. Učitelj, ki poučuje telesno vzgojo (srednja izobrazba), ima Priznane tri ure tedensko za hrup in eno uro za kabinet. Učitelj, ki poučuje tehnični pouk (končana srednja šola), ima priznano eno uro teden-sko za nevarnost pri delu in eno uro za čuvanje učil. Učitelju, ki poučuje kemijo (končana visoka šola), pa se ne prizna niti kabinet, kaj šele »nevarnost« pri pouku kemije... Recimo, da je po naključju tako, da je mesečni dohodek (vsaj na naši šoli) v obratnem sorazmerju z izobrazbo. Ua bo slika celotnejša, dodam, da imajo učitelji na nižji stopnji, odi. do J- razreda (celodnevna šola), približno 20 % VIŠJE dohodke od učiteljev na višji stopnji, pa čeprav imamo vsi enak 42-urni tednik. Potožil sem ravnatelju, da to ni prav, da imajo učitelji z visoko izobrazbo nižje osebne dohodke kot učitelji s srednjo ali z višjo izobrazbo, Pa me je potolažil, rekoč: »Še slabše bo!« Hlapec Jernej naj si išče pravice, kjer si hoče! Maks korber Kako meriti kakovost in uspešnost_______________________________________________ Kakovost vzgojno-izobraževalnega dela bi najbolj ustrezno lahko Merili po učencu. Toda tako merjenje, če bi se zanj odločili, je proble-j Matično, saj bi težko ugotovili učne, še teže pa vzgojne dosežke. Kljub tem ne kaže odstopati od ugotavljanja kakovosti pri merjenju delovne uspešnosti pedagoških delavcev. Ugotovljiva je iz dokumentacije o pripravi posameznega učitelja na pouk in iz preverjene uspešno-\ % ki jo ugotavlja s hispitacijo ravnatelj. Pomembne sestavine so zlasti: — Zgrajenost učne priprave, | -— jasna opredeljenost vzgojno-izobraževalnih ciljev — kibernetsko-hevristična zasnovanost učnega procesa — individualizirano delo z učenci ■— operacionaliziranost vprašanj za preverjanje znanja. Kakovost se kaže v večji ali manjši udeležbi navedenih elementov v pripravi in samem poteku učnega procesa. Kakovost dela pa lahko ugotavljajo: učitelj sam (učiteljeva samoocena), pedagoški vodja in komisija. Ocenjevanje ugotavlja, koliko je kakovost v skladu s pričakovanjem, ali pod njim. BRANIMIR LORENČIČ Do kdaj strokovno neustrezno usposobljeni učitelji ? Tovarišica Majda Plestenjak obravnava v 18. številki Prosvetnega delavca vprašanje o zaposlovanju strokovno neustrezno usposobljenih učiteljev. Nanizala je tudi nekaj podatkov, iz katerih je razvidno, da je izobrazbena sestava učiteljev iz leta v leto slabša. Zakaj tako? Predvsem je bilo v preteklosti (in je tudi zdaj) veliko nejasnega glede učiteljeve obveznosti, ki je ponekod zelo »raztegljiva«. Učitelju naložijo vse mogoče obveznosti —slavist mora poučevati še tehnični pouk, kemijo ali glasbo, zgodovinar se muči s kemijo ali likovnim poukom itd. Pouk je ponekod še dvoizmenski, da o delovnih razmerah niti ne govorimo! Kako naj se učitelj strokovno usposobi, če je od študijskega središča oddaljen več kot 100 KILOMETROV? Poleg tega mora nadomestiti vsako uro, ki jo zamudi zaradi strokovnega usposabljanja. Čeprav je strokovno izobraževanje verjetno v interesu šole, na kateri dela, si mora sam plačevati potne stroške in kupiti vse potrebno za študij. O pozivu tovarišice Majde Plestenjak, naj bi se oglasili ravnatelji šol, kaj mislijo o tem problemu — pa samo toliko: na prste bi lahko našteli ravnatelje na osnovnih šolah v soboški občini, ki imajo ustrezno — višjo ali visoko izobrazbo. Tudi oni so v nezavidljivem položaju: biti pedagoški vodja učitelju z višjo ali visoko izobrazbo. Razlika je le v tem, da njihova dela in naloge razpisuje skupščina občine za štirileta, učitelj pa je na prepihu vsaj dvakrat v letu ob rednem in naknadnem razpisu. Ob taki nedoslednosti se pojavlja malodušje med učitelji z neustrezno strokovno izobrazbo. Sestavljalci osnutka novega zakona o osnovni šoli so verjetno dobro premislili potezo, ko so v posebnih določbah dali možnost učiteljem, ki poučujejo isti predmet več kot 8 let, da ostanejo še naprej na svojih delovnih mestih. To bi bila smotrna rešitev, vendar naj bi se ti učitelji vključevali v cikluse obveznega izobraževanja, ki biga organizirala pedagoška akademija. Menim, da je vsakoletno razpisovanje delovnih mest učiteljev, ki že več kot 10 let vztrajajo na delovnem mestu v nemogočih razmerah, nesmisel, ki v mnogočem prispeva k njihovemu negotovemu socialnemu položaju. J. K. Veljavnost B diplome V 17. številki našega časopisa objavljena razlaga o tem, ali B diploma pomeni ustrezno izobrazbo za predmetnega učitelja osnovne šole, bi utegnila povzročiti nesporazume, zlasti pri tistih, ki so na filozofski fakulteti opravili izpite za B predmet in se zaposlili za določen čas, ne da bi diplomirali, tj. opravili vse obveznosti v zvezi z dvopredmetnim študijem in prejeli diplomo filozofske fakultete. Na to nas je opozoril pomočnik predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje PETER WIN-KLER, ki nam je o zadevi posredoval uradno razlago; to razlago na podobno vprašanje je poslal Republiški komite neki osnovni šoli. 61. člen zakona o osnovni šoli (Ur. 1. SRS, št. 9/68, 14/69, 31/72, 18/74) določa, da je učitelj za predmetni pouk lahko, kdor je končal eno višjih ali visokih šol, ki izobražujejo za pedagoške poklice. Delavec, ki kandidira na razpis za učitelja, mora z diplomo dokazati, da je eno teh šol končal. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki usposablja kandidate za pedagoški poklic, je študij organiziran kot visokošolski in traja osem semestrov. Za kandidate, ki so vpisali dve študijski skupini v povezavi, traja študij za A skupino osem, za B skupino pa šest semestrov. Višješolski študij na tej fakulteti ni posebej organiziran, vendar pa je s statutom določeno, da je mogoče po štirih semestrih končati študij s tem, da dobi diplomant diplomo prve stopnje in ustrezen strokovni naziv. Kandidat, ki je vpisal dve študijski skupini v povezavi, konča študij stranskega, t.j. B predmeta po šestih semestrih z B diplomo: ta pa ni osnova za izdajo nekega dokumenta, ampak le poimenovanje uspešno končanega študija ene od dveh študijskih skupin. Če je torej tovarišica, za katero sprašujete, kot dokaz o svoji usposobljenosti za pouk angleškega jezika v osnovni šoli predložila diplomo prve stopnje filozofske fakultete, ima ustrezno strokovno izobrazbo in šola lahko sklene z njo delovno razmerje za nedoločen čas ob pogojih razpisa. Samo potrdilo filozofske fakultete o opravljenih izpitih ne glede na to, koliko in katere izpite je tovarišica opravila pa ni dokument, ki bi dokazoval končano izobrazbo, zato z njim ne more dokazovati svoje strokovne usposobljenosti za pouk angleškega jezika v osnovni šoli in ji ne dajo ne naziva predmetni učitelj in ne naziva profesor. V vsaki diplomi tako filozofske fakultete kakor tudi vseh drugih višjih in visokih šol je naveden naziv, ki si ga je diplomant na osnovi opravljenih izpitov pridobil in pri presoji upravičenosti, da nekdo lahko kandidira na razpis za učitelja mora ta naziv ustrezati zahtevam zakona o osnovni šoli. V zvezi z B diplomo, o kateri sprašujete v svojem dopisu pa vam pojasnjujemo, da po veljavnih določilih statuta filozofske fakultete kandidat opravlja B diplomo, t.j. B diplomski izpit po šestih, in A diplomo, t.j. A diplomski izpit, po osmih semestrih, strokovni izpit in diplomo o končanem študiju kot javno listino pa dobi kandidat, ki je študiral dve študijski skupini v povezavi šele po končanem študiju, t.j. potem, ko je opravil vse predpisane izpite za obe skupini in vse druge obveznosti. B diploma kot dokument, ki bi dokazoval stopnjo končane izobrazbe in dajal diplomantu strokovni naziv in iz tega izvirajoče pravice, v sistemu našega visokošolskega izobraževanja ne obstaja, zato tudi tovarišica, za katero sprašujete, take diplome na fakulteti, potem ko je opravila vse izpite iz B študijske skupine, ni mogla prejeti. Utrinek izza šolskih klopi Hitim proti izhodu. Zunaj mraz, megla. Mrači se. V jedilnici ropot stolov, vreščanje. » Boštjan!« ( V šoli znan kot težaven učenec.) »Kaj počneš tu? Če nimaš pouka, pojdi domov!« — Čakam sošolce. Eno uro jih bom čakal. »Počakaj jih zunaj! Greva!« (Zaprem glavna vrata. Premišljam.) »Sošolce? Kako? Kje pa so sošolci?« — Pri likovnem pouku. »Pa ti?« — Tovarišica me ni pustila na stranišče, pa sem kar šel. Ko sem se vrnil, mi je dala neopravičeno. Vzel sem torbo in odšel iz razreda. (Prišel do jedilnice. Sam. Nemočen. Jezen. Se podil. Podiral stole.) »Pojdi! Greva nazaj v razred! Preobuj se.« (Brez besed se obrne, gre z menoj v garderobo, zloži škornje. Zavijeva proti učilnici.) Po hodniku pedogovor: »Ne smeš reagirati s tako jezo. Gotovo nisi tovarišicejrrosil, naj te pusti na stranišče. Ce si kar tako odšel, je bila upravičeno huda. Ti pa si ■ že velik, skoraj odrasel in se moraš krotiti. Vsako stvar prej premisli, preden storiš.« Pred vrati: »Tovarišici se opraviči in delaj naprej.« — Bom. »Greš sam v razred, ali naj grem s teboj?« ' — Pojdite z menoj. Potrkam. Vstopiva. »O, saj sem vedela, da sam ne bi nikoli nazaj prišel.« — Tovarišica, oprostite, ne bom več. »Seveda, gospod pride brez vsega materiala v šolo. S tistim, ki mu ga jaz dam, noče delati. Dve neopravičeni imaš in konec! Sta Že zapisani! Proti meni: »Saj tako ne bo nič delal do konca ure.« E. F. Vse v enem prostoru Velika Polana je septembra proslavljala svoj 26., krajevni praznik na prve aretacije leta 1941 v Polani. Ta dan je pomenil za Veliko Polano kot tudi za celotno lendavsko občino velik dogodek. Svojemu namenu so namreč predali novo osnovno šolo z vrtcem, zgrajeno iz prispevka delovnih ljudi občine Lendava. Na ploščadi osnovne šole se je zbrala velika množica ljudi. Slavnostni govor je imela predsednica občinske konference SZDL Lendava Marija Zver, ki je med drugim podčrtala pomen šole in vrtca un omenila posebno čast, d-a je šola bila odprta v mednarodnem letu otrok itd. Na slo-vestnosti je spregovoril tudi ravnatelj šole tovariš Pavel Berden, ki je med drugim dejal: »Leta 1914 sezidana šolska zgradba je služila svojemu namenu vse do junija 1979. Torej 65 let. Velika Polana, eden izmed policentrov občine Lendava je letos, v letu otroka, dobila novo šolo. Težko je opisati, kaj pomeni ta pridobitev za naš kraj. Kulturno žarišče ne bo več zgradba, ki se ruši, ampak moderno zasnovan objekt. Ker stara šola niti prostorsko, niti funkcionalno ni odgovarjala zahtevam pouka, so se že od leta 1961 začela prizadevanja s strani delavcev šole in krajanov Velike Polane, za gradnjo nove šole. Do realizacije dolgo ni prišlo. Gradile so se šole, predvsem na dvojezičnem področju in v krajih, kjer so imeli še večje težave kot mr. Od prvih dogovarjanj pa do današnjega dne je tako preteklo celih 18 let. Realizacijo te gradnje je pospešilo rušenje stropa v večini prostorov, kar je bila velika nevarnost za otroke, ki so s strahom zrli v grozeče razpoke. Delo pri izgradnji nove šole je le steklo. Občinska izobraževalna skupnost kot investitor je pokrenila postopek za odkup zemljišč, naročila izdelavo načrtov in drugo. Po dolgotrajnem dogovarjanju z lastniki zemljišč so le uspeli, da se je za- deva uredila. Ob 24. krajevnem prazniku KS Polana je 9. 10. 1977 pisatelj Miško Kranjec položil temeljni kamen. Začeli so z delom. Nizek teren je gradbincem v prvi fazi delal precej preglavic, vendar so uspeli premagati vse težave in zgradbo dogradili do novembra 1978. Nato pa je dejal, da je bilo nerealno govoriti o otvoritvi ob 29. novembru, niti ob polletju v mesecu februarju. Tudi za prvomajske praznike nam ni bilo usojeno se vseliti, kakor ne ob občinskem prazniku v mesecu juniju 1979. Pa vseeno dočakali smo ta dan. Morda je res najlepša priložnost za svečanost prav zdaj, ob rojstnem dnevu našega rojaka pisatelja Miška Kranjca in ob 26. krajevnem prazniku KS Polana. Ob krajevnem prazniku smo položili temeljni kamen, ob krajevnem prazniku bomo uradno odprli dolgo pričakovano in prepotrebno novo šolo. Ne moremo se pohvaliti, da smo končali vsa dela. Precej je še ostalo za urediti. Upajmo, da do končne ureditve ne bo potrebno čakati tako dolgo, kot na šolo. Učenci naše šole so končno le dobili to, kar drugi že dolgo časa nimajo. Naj nam bo nova šola v ponos in naj omogoči slehernemu mlademu človeku vsestranski napredek in razvoj je ob koncu svojega govora dejal ravnatelj tovariš Pavel Berden. Po kulturnem programu je hram učenosti svečano predal svojemu namenu pisatelj domačin Miško Kranjec. Ob tem naj še omenimo, da je nova osnovna šola v Veliki Polani ena najlepših in najmodernejših zgradb v Pomurju. V njej je 16 učilnic, telovadnica, večnamenski prostor in še posebej prostori za otroški vrtec. Dela so veljala okrog 26 milijonov dinarjev. V dokončni fazi bo še potrebno zgraditi športna igrišča in dokončati okolico šole. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja osvobodilne fronte. JOŽE ŽERDIN Pedagoške misli Člani klape huliganov so v položaju subjekta vzgoje: brez usmerjanja od zunaj se »vzgajajo« s tem, kar počno in s svojim medsebojnimi odnosi, pa zato še niso predstavniki socialističnega vzgojnega kolektiva. Vlado Schmidt: Analiza vzgojnega procesa. Sodobna pedagogika. Ljubljana, 21 (1970) 1—2, str. 4) Nagrada Japonske Od 26. oktobra do 6. novembra 1979 so radijski in televizijski delavci že dvanajstič zapored imeli tekmovanje, ki so ga pobudniki imenovali nagrada Japonske — mednarodno tekmovanje vzgojnih programov. V žiriji je bilo petnajst članov. Prišli so iz vsega sveta. Delali so v treh skupinah: osnovni, v kateri so bili predstavniki Avstralije, Jugoslavije, Mehike, Zvezne republike Nemčije in Japonske, srednji — v njej so bili predstavniki Filipinov, Gane, Velike Britanije, ZDA in Japonske, in v skupini za odrasle, v kateri so delali predstavniki Malezije, Jordanije, Švice, ZDA in seveda Japonske. V prvo skupino so bile uvrščene oddaje za otroke do 11. leta starosti, v drugo oddaje za starost od 12. do 17. leta, in v tretjo za starost od 18. leta. Navzoči so bili tudi opazovalci in nekateri drugi gostje. Prireditev je bila torej resnično mednarodna. Pred poslušalci in gledalci se je zvrstilo 173 programov iz 58 dežel. Razdelili so 14 nagrad, med katerimi je prejela najvišjo nagrado za televizijski program Jugoslavija, in sicer za oddajo iz osnovne skupine Tečejo, tečejo tekoče kapljice. Vsekakor velika čast za televizijo Beograd, ki je z razmeroma preprosto tehniko naredila odlično oddajo. Nagrado Japonske za radijski program so prejeli Angleži. Izkazali so se z oddajo Somska bitka (tematika iz 1. svetovne vojne) produkcije BBC. Program je bil uvrščen v drugo skupino. Kdor je videl našo oddajo, se bo spomnil, da se dogaja v glavnem v kemijskem laboratoriju, kjer otroci ob pomoči odraslega voditelja ugotavljajo, kaj je voda. To pa niso navadni otroci. Imenujejo se po velikih znanstvenikih: Aristotel, Tesla itd. Vodja se imenuje Einstein. Skupina tako postane eno, o kakem vidnem poučevanju ni govora, skrito je v eksperimentiranju in enakopravnem sodelovanju otrok, ki jim pravi vodja »kolegi«. Odnos med odraslim in otroki je tako prisrčen in neposreden, da česa takega v naši pe- dagoški praksi skoraj ne zasledimo. Zaradi tega odnosa je oddaja očarala najprej srca gledalcev v skupini, kljub temu, da so videli več drugih odličnih programov, in nato vseh članov žirije. Pri radijskih programih smo v skupini poslušali dve oddaji, ki sta bili uperjeni proti vojni. Obe sta bili nagrajeni. Prvo sem že omenil, pripoveduje pa o nesmiselnosti vojne v posebnih razmerah, ko je bila zbrana mogočna uničevalna tehnika, za katero je skrbelo zelo veliko vojakov. Ljudje, ki v srcih ne čutijo sovraštva, se na povelje poženejo v napad in uporabijo grozljiva tehnična sredstva. Stotisoči obležijo na bojišču za prazen nič. Pretresljivo sporočilo: zakaj ubijati, zakaj se bojevati? Oddaja je dramatizirana. S podobno tematiko, vendar v popolnoma drugačnem okolju, so na tekmovanju sodelovali ustvarjalci radijske oddaje Vojna v moiju. Prišla je iz Sri Lanke, torej dežele v razvoju. Prejela je eno od tako imenovanih posebnih nagrad za dežele, ki imajo zaradi pomanjkanja denarja omejene možnosti za ustvarjanje. Zgodba se dogaja v morju, kjer složno žive kiti in morski psi, dokler posamezniki med njimi ne začno razmišljati, kako prijetno bi bilo, če bi imeli vso oblast sami. Začno se pogo^ vod, nato prepiri in nazadnje izbruhne vojna. Vanjo so potegnjene vse ribice, ki se opredelijo za eno ali drugo stran; začne se neusmiljena morija. Najhuje se godi malim, zato se začno upirati vojni. Prepričevati začno svoje velike »voditelje«, naj vendar odnehajo, in ti se, ko spoznajo, da vojna tudi njim samo škodi, omehčajo in sklenejo živeti v prijateljstvu tako kot prej. Pomembno sporočilo, tako zelo aktualno v sedanjem času... Japonski radi jski in televizijski delavci so pripravili tudi nagrado za najboljšo radijsko ali televizijsko oddajo za predšolske otroke. Dobila jo je Avstralija, in sicer za televizijsko oddajo Jay. Jay je Na splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman-Stane v Ljubljani namenijo veliko pozornost zunajšolski dejavnosti svojih učencev. Na prvem mestu so športne dejavnosti, privlačni pa so tudi marksistični, novinarski in foto krožek. Na splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman-Stane je trenutno vpisanih 200 dijakov, ki bodo po končanem šolanju v Ljubljani nadaljevali strokovno usposabljanje na vojaških akademijah vseh rodov naše JLA. »Vojaki smo že od rojstva!« so nam povedali ob našem obisku na njihovi šoli, ko so pripravili slovesno prireditev ob dnevu šole. 7. novembra 1944 se je ob preskušanju novega orožja smrtno ponesrečil narodni heroj Franc Rozman-Stane, zato zdaj splošna srednja vojaška šola vsako leto ob tem času praznuje svoj dan šole. Letos je bilo to praznovanje še slovesnejše, saj so ga pripravili v spomin na Edvarda Kardelja-Bevca. VSESTRANSKI DIJAKI Pogovarjali smo se s kulturnim animatorjem na šoli Marjanom ANDRAŠCEM. Povedal nam je: »Letos smo začeli s široko akcijo; želimo namreč, da bi vsak učenec sodeloval vsaj v dveh krožkih, v enem športnem in enem kulturnem. Na voljo pa so odbojka, košarka, rokomet, judo, atletika, plavanje, vojaški mnogoboj in streljanje ter likovna, novinarska in foto sekcija. Zelo privlačen je tudi pevski zbor, v katerem poje kar 60 dijakov, torej skorajda vsak tretji vpisani dijak! Zelo smo zadovoljni s fanti, ki radi delajo tudi v neobveznih dejavnostih. Skoraj bi pozabil omeniti še delo članov kluba OZN na šoli; tudi ti so zelo pridni!« Ivan ŠUČUR vodi likovno, novinarsko in foto sekcijo, obenem pa je tudi »starešina 4. letnika«. »V likovni sekciji imamo nekaj zelo nadarjenih fantov. Lani je končal šolanje na šoli še posebno nadarjeni Anton Pajn-kiher, ki je pred kratkim že samostojno razstavljal svoje slike. Zdaj je moj najboljši likovnik Jože Medvešček, učenec 4. letnika. Mogoče bo tudi on s samo- NIŽJA STOPNJA 14. dec. Drobno pisemce potuje 21. dec. Čuvarji našega neba SREDNJA STOPNJA 11. dec. Kako se vedemo v prometu 18. dec. Kurirske poti VIŠJA STOPNJA 13. dec. Nada Kraigher 20. dec. Prehrana nekoč in danes ZA SREDNJE ŠOLE 15. dec. Jure Kaštelan 22. dec. Povojna srbska poezija 10. dec. Neuvrščeno gibanje 17. dec. Neuvrščeno gibanje NENAVADNI POGOVORI 13. dec. Ali mora otrok veliko jesti? E ELEKTROTEHNA, _ . . ;n. sol?b. trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje 61001 LJUBLJANA, Titova c.51 telefon:(061) 320241;telex:31184 YU ETEHNA Vsak učenec v dveh krožkih stojnimi razstavami sledil Pajn-kiherju!?« nam je o delu »vojaških slikarjev« povedal Šučur. Novinarji dopisujejo v slovenske časopise. Med učenci je pre- cej takšnih, kr s svojimi sestavki sodelujejo z uredništvi časopisov iz njihovih krajev. Pišejo za celjski Novi tednik, soboški Vestnik, ptujski Tednik, novomeški Do- ime dečku diabetiku. Torej gre za fanta, ki je sicer noramlno fa-zvit, normalno čustvuje, živi v poprečni družini in ima poprečne prijatelje. Diabetes je bolezen, ki bi ga lahko v njegovih socialnih vezeh močno ovirala. Vendar ni tako. Fant je s posredovanjem matere dojel, da je sicer drugačen od prijateljev, vendar zanje kljub vsemu zanimiv, le v nevarnosti je, da pade v komo. Tedaj mu pomagajo prijatelji po navodilih starejše sestrice, ki je po navadi zraven. Če ni blizu sestre ali mame, ju prijatelji pokličejo. Tudi sami znajo že marsikaj. Jay je v resnici korajžen fant, ki si sam daje injekcije. Skratka, gre za bolnega fanta, ki pa vendarle lahko zdravo živi. Močan vtis je na gledalca naredila sicer nenagrajena oddaja švedske vzgojno-izobraževalne RTV družbe Začeti znova. Videli smo jo v prvi skupini, torej je namenjena mlajšim gledalcem. Vsebina je pretresljiva. Govori predvsem o treh ljudeh — materi, njeni deklici in materinem prijatelju. Skupina je nekoliko nenavadna. Prizadela jo je tragična usoda prijatelja, ki je zašel na krivo pot, zato je v zaporu. Deklica ga ima rada želi si, da bi bili z mamico čim več ob njem. Hude ure v zaporu mu hoče olajšati s pismi. Zelo rada tudi riše. In nariše mu, kako si predstavlja življenje v zaporu. Mamin prijatelj je okovan v železne okove, za noge ima privezano veliko, težko kroglo, da komaj hodi, živi ob kruhu in vodi, sam v vlažni celici. Ko prijatelj dobi pismo z risbo, se mu najprej stoži po svobodi, potem pa napiše mali prijateljici pismo. Najprej ji napiše, zakaj mora biti zaprt, da obžaluje, kar je storil, in da je kazen zaslužil. Potem ji pojasni, da je njena predstava o zaporu zgrešena, saj ni cilj družbe da zapornike muči, ampak jih pripraviti do tega, da bodo zaživeli pošteno. Obljubi ji, da ji bo več povedal, ko bo prišel na dopust. Tudi dopust namreč sodi v človeško ravnanje z zaporniki. Ko pride za en dan na prostost, se vsi trije odpravijo na izlet v lep park. Z rahlo grenkobo fant razloži deklici, kako je v zaporu. Vse je čisto, hrana je dobra, prostori svetli, zapornih lahko delajo, se učijo in po svoje zabavajo, vendar nimajo glaV' nega — svobode. Ko zvečer p®2' nik ukaže, da je treba ugasniti te' levizor in oditi spat, ne pomaga nič, ubogati je treba. Če se za' pornik upre — tudi to je stot'1 naš junak ob neki priložnosti"' je kaznovan in mora v samic0, Dan mine, pride večer, mamk3 in fant odideta spat. Ponoči se fant divje prebuja in se zaklinj2 da ne pojde nazaj v jetnišnk0 Dekle ga komaj prepriča, da je10 edini izhod. Zjutraj se vendatk poslovi od obeh in se z zamud0 vrne v zapor. Ta oddaja je prav' zaprav prezahtevna za otrok2' poučna pa za odraslega. Zelo zanimiva je bila japonsk2 radijska oddaja Igrajmo se n*f lodije, saj znajo Japonci vdahn1*1 svojim delom prepričljivo, prl' jetno živahnost. Dogajanje je sicer postavljeno v razred, vefl' dar je odnos med učenci in učite-Ijem popolnoma sprošče0 Oddaja raste iz v razredu nasW' lega položaja. Deklice ni, ker zbolela. Ko to ugotovijo, učit*'! pove, kaj se je zgodilo. Učen*1 ponovijo. Deklice ni, ker je zb0-lela. Prehladila se je in ima vre-čino, nadaljuje učitelj v ritm11' učenci pa za njim. Učitelj raZ" pleta vsebino, nastane pesmi*2’ ki jčzačne peti, učenci pojejo Z2 njim. Pojejo tudi brez besedila2 uporabo solmizacijskih zlog0v' Odnos med radijskim zvočnikom in učenci v pravem razredu f tak, da lahko poslušajo oddajo'11 aktivno spremljajo nastanek pesmi. Seveda lahko učitelji P° oddaji utrjujejo naučeno. Še to ta oddaja je prejela nagrado j2' ponskega ministrstva za vzgoj0 in izobraževanje. Po pomefflb' nosti je druga, takoj za nagrad0 Japonske. Med odličnimi televizijskin" in radijskimi programi so bili s*' veda tudi dokaj poprečni. Nek2' tere oddaje so bile narejene koj predavanja, v drugih so uporabil otroke za navaden objekt, k' brezhibno dela, tako kot hočejo odrasli (torej nenaravno), sp*’ tretje so bile take, kot bi poslU' šali ne najboljši prenos iz razre* dov, v nekaterih je bilo prev^ snovi, ki si je mladi poslušalci ** morejo zapomniti. J. H. lenjski list in druge lokalne tednike. Drugače pa je vodja te sekcije Ivan Sučur tudi sam novinar, dopisnik zagrebškega Vjesnika in Naše vojske. Foto sekcija ima sicer skromne možnosti za svoje delo, vendar uresničuje temeljno nalogo: da nauči vsakega prihodnjega oficirji JLA uporabljati fotoaparat in potem izdelovati slike. Ob praznikih prirejajo učenci, ki sodelujejo v foto sekciji, razstave, podobno kot likovna sekcija. KLUB OZN O RASIZMU Boža MARTINOVIČ-KOS je na splošni srednji vojaški šoli profesorica zgodovine, zato je povsem razumljivo, da vodi tudi delo kluba OZN. Za klub je pridobila deset učencev, ki na rednih debatnih sestankih govorijo o vseh mogočih problemih v mednarodnih odnosih. Trenutno je na sporedu rasizem v Južnoafriški republiki in lakota v svetu. »Pripravili smo predavanje o politiki apartheida v Južni Afriki, po katerem smo imeli vročo razpravo. Poleg tega smo govorili še o vzponu naših alpinistov na Mount Everest, tako da naši sestanki nikdar niso dolgočasi in suhoparni,« je povedala Boi* Martinovič-Kos, vodja klub* OZN. ZORAN PEŠIČ MED NAJBOLJŠIMI Sedemnajstletni Mariborčai1 Zoran PEŠIČ, učenec 3. letnik2’ je med najboljšimi na šoli, 1,0 samo po učnem uspehu, temv*( tudi glede vsestranske dejavnost' pri zunajšolskih dejavnostih »Letos je začel delati marksi-stični krožek in ker me ta tem2; tika najbolj zanima, sem se takoj vključil. Na sestankih pripra^ vsak učenec predavanje o dolo; čeni temi, potem pa po navad' sledi razprava. Prav te dni sm0 obdelali Komunistični manife*1. Seveda sem tudi sam športnik' kot vsi drugi fantje na naši šoli-Najraje igram nogomet, začel p2 sem vaditi tudi judo!« nam je navdušeno pripovedoval Zoki- Večina fantov na splošni srednji vojaški šoli je takšnih, ko’ Zoki. Njihovi predavatelji in starešine letnikov so res lahko z2' dovoljni, saj z njimi skorajda nimajo preglavic. Takšni so pr'' hodnji oficirji! BOJAN SINIČ V šolski knjižnici je zbranih več 10.000 knjig. Dijakom pri izboru po- Ura matematike: prof. Anton Jurjec med svojimi dijaki S sodobnim elektronskim mikroskopom v svet, nedosegljiv prostem« • maga knjižničarka Ljudmila Berčič očesu — v kabinetu za biologijo srednje vojaške šole (Vse foto: S. Kef' ševan) Adolescenca, obdobje osebnostnega dozorevanja, ki loči odraslost od otroštva, je dina-v’| mično, pogosto viharno dogaja-z nje, v katerem se proces sociali-e j zacije dopolnjuje in prepleta z : rastjo kognitivnih sposobnosti in a., j razvojem emocionalne stabilno-rl S sti. Oblikovanje odnosa do star-S ševin odraslih, do vrstnikov, dela : in ustvarjalnosti, do svoje spolne ' vloge in do sebe samega kot samostojne osebnosti se skupaj z i gradnjo vrednostnega sistema j združi v proces identitetnega ra-j zvoja. Burno soočanje z zuna-I njim, neredko togim in objek-j tivno zahtevnim okoljem z ene j strani ter z lastnimi, še težko ob-J vladljivimi in nepredvidljivimi j naravnimi nagonskimi težnjami z j druge strani, lahko skrene pre-l.močrtno^titega razvojnega pro- . pesa; inaou ri' Ij-j, t Ta .^normativna kriza«, tako je J. nujnp ogrodje, ob katerem se 0' [ig^adr zdrava odrasla osebnost, e r.pripuša. rpladostniku in njego-:H'kv^nu okolju nemalo preisku-i' hf,enj. Končni izid je, razen od )e femjadostnikovih lastnih bioloških ;lj i jn psiholoških in socialnih poten-id jšcialpv,. odvisen tudi od dejavni-o- r kov njegovega okolja, od druži-kgteri raste, njemu po- membnih odraslih oseb, od vrstnikov, med katere se vključuje in možnosti vzgojnega procesa in delovnega usposabljanja. MLADOSTNIK IN DRUŽBA Utrip družbe, njen socialni, kulturni in ideološki vpliv prodora vse globlje v mladostnikov zavestni in zunanjezavestni svet, v razvoj njegovih stališč, nazorov, mišljenja in vedenja. Rastoča sposobnost za abstraktno razmišljanje, povečana občutljivost za dogajanje velikih razmerij in prebujajoča se težnja po aktivnem vključevanju na širšem polju dejavnosti, mladostnika tesno vpne v. družbeno stvarnost njegovega časa. Adolescenta ne moremo prav spoznati niti prav razumeti, če ne upoštevamo historičnega in družbenega trenutka in ideološke struktukture okolja, v katerem zori. Adolescenca je doba, v kateri je posameznik mnogo bližje takratnemu družbenemu dogajanju, kot je bil na prejšnjih stopnjah svojega razvoja. V svoje identifikacijske procese in v svoje vedenje vključuje tako istovetenje z njemu pomemb- t>KLOVNA SKUPNOST ZDRAVSTVENE ŠOLE | Murska sobota razpisuje prosta dela in naloge: — učitelja matematike in fizike za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Pogoj: profesor matematike, fizike. Začetek dela: 1. februarja 1980. UNIVERZA 11., 12. LENDAVA 13., 14. GROSUPLJE 17., 18., 19. VRHNIKA 20., 21. ljubljana-vič-rudnik 24. ljubljana-bežigrad 25. ljubljana-center 26. ljubljana-šiška 27. Ljubljana-moste-pol je 28. LJUBLJANA- MESTO 31. Mladostnikovo osebnostno zorenje Iz raziskave o drogah pri slovenskih mladostnikih Svet delovne skupnosti Osnovne šole DUŠAN KVEDER-TOMAZ LITIJA objavlja prosta dela in naloge — učitelja razrednega pouka v oddelku podaljšanega bivanja v Osnovni šoli Kresnice. Pogoj je končana PA razredni pouk. Delo se združuje za ne določen čas, s pričetkom 1. 12. 1979. tozd osnovna šola piran razpisuje prosta dela in naloge — pomočnika ravnatelja Pogoji: strokovna usposobljenost za opravljanje del in nalog učitelja v osnovni šoli, najmanj 5 let delovnih izkušenj pri vzgojno-izobraževalnih nalogah in opravljen strokovni izpit. Nastop dela takoj oziroma po dogovoru. Prijavi na razpis mora biti priloženo dokazilo o strokovnosti in kratek življenjepis. Prijave pošljejo kandidati na naslov: VIZ PIRAN - TOZD OSNOVNA ŠOLA PIRAN, Bolniška II, 66330 Piran. RazpisiV-plja do prevzema del in nalog. OBVESTILO Rdggl k^nz Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v ičiiij večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo. JČrJ je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril paše ozaveščenosti in solidarnosti do sebe in drugih. DECEMBER 1979 nimi osebami kot ideološke sile, ki za vibrirajo z njegovimi močnji in slabostmi. Značilnosti adolescence in vedenje adolescentov so zelo odvisne od socialnih in kulturnih dejavnikov družbe, v katero se vrašča mladostnik. To, kako je vrednoteno mladostnikovo vedenje in ali kaka druga manifestacija njegove duševnosti, je veliko bolj odvisno od standardov okolja kot od adolescenta. Ne le vrednostni sistem, kulturne in moralne norme tega okolja, ampak tudi prag občutljivosti, človeška strpnost in nazorska širina posameznikov v tem okolju in v nekem pomenu tudi družbe nasploh, določajo mejo med normalnim in motenim, sprejemljivim in odklonjenim. Mladostnikovo vedenje sklene z reakcijo okolja krog, ki ga je pogosto težko razkleniti. Vedenje, ki ga okolje oceni kot moteno, izzove neugodne reakcije, le-tem sledijo še bolj deviantne oblike vedenja, njim pa še negativnejši odziv okolja. Iz prehodnih vedenjskih odklonov ki primarno v psihopatološkem merilu sploh niso bili pomembni, se lahko razvije negativna identiteta mladostnika, z njo pa katerekoli psi-hopatološke manifestacije. V adolescenci je človek pripravljen, željan in sposoben prevzeti orodja, orožja, simbole in načela družbe, katere del je. Negativno vrednotenje njegovega iskanja mesta v tej družin, ki ga neredko doživljajo mladi s strani odraslih, lahko otežujejo in zavirajo ta sicer nujni, čeprav ne vedno uravnoteženi proces. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE MLADOSTNIK IN NJEGOVA DRUŽINA Jedrna družina je pri emocionalnem razvoju in procesu socializacije človeka nenadomestljiva. Zlasti v zgodnjem otroškem obdobju je ton emocionalnega dogajanja, ki uravnava odnose ključnih oseb v otrokovem življenju odločilen za razvoj njegovih čustvenih, socialnih in kognitivnih moči. Prek izkušenj v mrežju neprestanih komunikacij s temi osebami razvija, gradi, zavira, spodbuja ali preusmerja otrok in kasneje mladostnik determinante svoje osebnosti. Vloga, ki jo je družina imela v otrokovem razvoju se začne v adolescenci bistveno spreminjati. Odvisnost, tako značilna za dotedanje obdobje, preneha biti pogoj in spodbuda za otrokovo emocionalno ravnotežje ter socialno varnost in postaja vedno močnejša ovira njegovemu celotnemu duševnemu zorenju. Zato mora mladostnik to odvisnost razrahljati, da bolahko kos rastočim zahtevam, ki jih njegovi samostojnosti postavlja proces odraščanja. To osamosvajanje pa ne gre vedno gladko in mladostniku je — prav tako kot otroku — potrebna neprestana spodbuda, izvirajoča iz kohezivnih, čustvenih polnih družinskih odnosov. Težko mu je zapustiti vamo in zaščitno, tako dobro poznano domače zavetje in se podajati v nov, neznan in na toliko načinov ogrožujoč svet, ki pa mu je vendarle tako privlačen. Ambivalentnost, ki ga duši, poskuša razreševati s kljubovanjem, z uporom, oznanjanjem vrednot, ki so njegovim staršem težko sprejemljive. Prevzema razne oblike »odraslega« vedenje, da bi zadostil samospoštovanju. ki se gradi na samostojnosti. Ne zaveda se, koliko svoje družine nosi v sela, kako močno So ga oblikovala vsa leta, ki jih je preživel v njenem okrilju, kako globoko so vgrajene vanj moral ne, socialne, storilnostne, estetske in druge norme, s katerimi so njegovi družinski sopotniki uravnaval vsak korak skupnega potovanja. Ne vedoč, da z izginjanjem njegove otroške podobe, ne izgubljajo tudi njega, se starši krčevito oklepajo dotedanjih odnosov, nehote spodbujajo njegovo odvisnost od družinskega jedra in se upirajo njegovemu osamosvajanju; to v njem še povečuje težnjo po osamitvi. Ta prizadevanja staršev in mladostnika so cicer lahko občasno tudi boleča za obe strani, ne zapuste pri trajnejših ran v njihovih odnosih, mladostniku kratijo razvoja avtonomije in mu omogočijo zdravo individualizacijo. Povsem drugačen pa je potek osamosvajanja tedaj, če starši in domače okolje otroku že od njegovega najbolj zgodnjega obdobja niso dali ugodnih možnosti za osebnostno rast. Mladostniku je težko odraščati, če ga dom ni podprl z občutji sprejetosti, če ga ni opremil s primernimi vzord za komuniciranje in konsistentnimi normami za oblikovanje odnosov z ljudmi, če ga ni naučil izražati in sproščati čustva na njemu zadovoljujoč, drugim pa sprejemljiv način in pa mu pomagal usmeriti njegovih lastnosti in sposobnosti v ustvarjene dejavnosti. če se mu tako ni posrečilo »KOVINASTROJ« tovarna gostinske opreme 61290 GROSUPLJE Adamičeva c. 36 tel. 061 771-411 telex: 31552 yu kogro C izdeluje pomivalne stroje vseh zmogljivosti, in sicer: • namizni stroj za pomivanje skodelic in kozarcev — zmogljivost 200 enot/uro — HPS-20/1; ® namizni stroj za pomivanje skodelic, krožnikov in kozarcev — zmogljivost 700 enot/uro — HPS-70/1; ® prostostoječi pomivalni stroj, zmogljivost 300 krožnikov uro — WPS-60/1; • pretočni pomivalni stroj, zmogljivost 960 krožnikov/uro —WPS-90/2 • stroj za pranje zelenjave PZ-85 — zmogljivost do 10 kg/uro; ® lupilnice gomoljik LGK-300, zmogljivost 300 kg/uro; S SmSSSSfZSS.pomiva'” ** !m09'" ■(oa 2000 razviti potrebnega zaupanja vase, pozitivne predstave o sebi in temeljnega zaupanja v sebe in njemu pomembne ljudi, ima mladostnik večjo možnost, da bo v svojem identitetnem iskanju ubiral napačne poti in razvijal deviantne oblike vedenja. Ran-Ijivejši bo za potencialno škodljive vplive od zunaj, ker ne bo znal razpoznati in izbrati pravih ponudb od vseh, ki mu jih življenje neprestano prinaša. RAZVOJ DOŽIVLJANJA IN IZRAŽANJA SPOLNE VLOGE MLADOSTNIKA Spolna vloga je le manj vezana na samo spolnost, bolj pa na predstave, načela in zahteve po določenem načinu čustvovanja, vedenja in udejstvovanja, ki jih vsaka kultura povezuje z osebami enega ali drugega spola. Ta vloga se začne razvijati pri otroku žezeio zgodaj. Okolje mu jo aktivno določa s spodbujanjem enih in odklanjanjem drugih manifestacij njegove duševnosti, s postavljanjem zahtev in usmerjanjem pričakovanj, vgrajenih vanj. Zapleteni razvojni proces doživljanja in realiziranja spolne vloge tako le delno poteka pod vplivom naravnih zakonitosti in otrokovih avtentičnih nagnjenj. v To, kako bo otrok sprejel in razumel, pa tudi izražal svojo, spolno vlogo in jo čimbolj harmonično povezal z drugimi dimenzijami svoje osebnosti, je v mnogočem odvisno od njegovih odnosov z odraslimi osebami obeh spolov, posebno s starši. Trden, čustveno bogat in aktiven odnos z očetom (ali katero drugo osebo, ki nosi v otrokovem razvoju pomen očetovskega lika), mu olajša razvoj samostojnosti, dejavnosti, dejavnega k reševanju težav in čustvene stabilnosti. Biller opaža, da je fant brez primernega očetovskega lika v družbi vrstnikov bolj podredijiv, manj agresiven in v splošnem manj kompetenten. Prijateljski, sproščen, v vseh odtenkih emocionalnosti zadovoljujoč izživet odnos z materjo (ali drugo osebo v vlogi materinskega lika) spodbuja v otroku — ne glede na njegov spol — občutja varnosti in ljubljenosti, senzibilnosti in sposobnosti za izražanje lastnih čustev ter odzivanja na čustva drugih. Deklici je ta proces lažji, če ima možnost identifikacije z materjo, ki jo njena ženskost osrečuje, ne da L jo to prikrajšalo za aktivno in ustvarjalno življenje v poklicu in družbi. Vživljanje v svojo spolno vlogo hčeri take matere ne omejuje samostojnosti in samozavesti, temveč ju še krepi. Tudi fantu se pri oblikovanju svoje celotne identitete ne bo treba bojevati z notranjimi napetostmi, a če lahko dozoreva ob očetu, ki je sicer morda strog, odločen in do sleden, a zna pokazati tudi nežnejša čustva inčloveško senzibilnost. Oba pola morata biti v človeku pričujoča in dejavna, da se lažje in brez konfliktov s samim seboj uglasi z ljudmi in okoljem, v katerem živi. Razvoj spolne identitete je tudi zato tako občutljivo po dročje zorenja, ker je ozko pove zano s samospoštovanjem in oceno svoje vrednosti. Ta del samozavesti je ena od pomembnih obramb ob premagovanju raznovrstnih zunanjih obremenitev. Adler meni, da je prav negotovost pri doživljanju lastne spolne vloge med najpomembnejšimi dejavniki v etiologiji ne vrotičnih in tudi drugih psihopat-toloških manifestavij. Neugodni identifikacijski modeli v družini še bolj kot v okolju porušijo otroku in mladostniku razvoj pomembnih osebnostnih silnic. Če je ob njih razvil take oblike čustvenega in socialnega delovanja, ki se ne skladajo z njegovo naravno spolno vlogo, zahtevami stvarnosti in njegovimi pričakovanji, je še bolj izpostavljen vsakovrstnim notranjim inzunanjim pritiskom in jim je se manj kos. MARTA ŽMUC-TOMORI Nekatere značilnosti populacije" toksikomanov v Sloveniji, diser tacija, Ljubljana, april 1979 STRUŽENO POHIŠTVO Naraven fes naredi s svojo sestavo in barvo struženo pohištvo izredno toplo in prijetno. Tako pohištvo s svojimi bogatimi oblikami sprošča in osvobaja človeka v domačem okolju. Struženo pohištvo, razkošnih oblik :n razsežnosti, poudarja trdnost in trpežnost, z barvami pa nam pomaga uskladiti in poživiti prostor. Struženo pohištvo — postelje in nočne omarice lahko prilagajamo prostoru po širini, višini in namenu. Uporabljamo ga lahko za vsakdanji po- . čitek, prijeten oddih na dopustu, v počitniški hišici ali hotelu. Struženo pohištvo je izdelano iz prvovrstnega masivnega smrekovega esa. površinsko obdelano v naravni barvi lesa ali z lužili in lakirano s prozornim. nitro lakom v pol mat izvedbi. ' ?';; s liiSliliili Sporočite nam svoje želje! . Prospekte s podatki o naših izdelkih dobite brezplačno.'Za vše izdelke velja dvanajstmesečno jamstvo, popravita pa op-avjja naš servis.. : ■ JP iiP lesna industrija 64260 bled, ljubljanska c.32 telefon: 064 77-384 trgovina tel.: 77-944 telegram: lip bled telex: 34525 yu iipex Preudarna »Iskanja« Ob filmu Iskanja Matjaža Klopčiča, ki je nastal po »poučnem romanu« Izidorja Cankarja S poti, smo se znašli ponovno pred problemom ekranizacije literarnega dela. Književno delo, ki je nastalo leta 1913, je doživelo svojo scenaristično in filmsko predstavitev. Roman S poti je kritično razmišljanje o umetnosti in življenju. V ospredju je človekovo duhovno življenje, ki naj bi bilo izkušnja objektivnega in treznega opazovanja lastnega in tujega življenja. V tem je tudi njegova poučnost. In res je ta poučni roman o časov pred prvo svetovno vojno pa do danes spodbudil že marsikateri rod mladih slovenskih bralcev, da je začel iskati smisel svoje vloge v svetu, ki jih obdaja. V potopisni okvir je vtkal pisatelj zgodbo o posamezniku, ki se spreminja v stikih z umetnostjo ter življenjskimi nazori in izkušnjami drugih, ki prihajajo iz drugačnega življenjskega okolja, kot je njegovo. Osvobaja se ozkega in bojazljivega mišljenja ter se podaja v svet, v katerem pa mora sam sebi najti mesto in opredeliti svoj stil življenja. Z načinom, s katerim je Izidor Cankar razkrival dvome, konflikte in krize, je roman blizu slehernemu rodu slovenskih razumnikov. Prav to je privabito scenarista Marka Slodnjaka in režiserja Matjaža Klopčiča, da dasta romanu filmsko podobo. Scenarist Marko Slodnjak pravi, da je literarna predloga dela možnost raziskovanja zamolčanih, skritih in sprevrženih izhodišč in resnic predloženega literarnega dela. In če je hotel »priti čim bliže utripajočemu živemu tkivu razmišljanj« Izidorja Cankarja, je moral nujno postaviti v ozadje potopisni okvir romana. Izluščil je tisto, kar je skupnega takratnemu bralcu in sodobnemu gledalcu. Razkril je odnose, ki so bili in so še prepoznavni tudi v našem času. S tem je hotel gledalca pripeljati do razmišljanj o času, ki ga živi in ga mora oblikovati. Čas, ki ga film kaže — nastopajoče 20. stoletje, ko se lomi staro in poraja novo, ko nastajajo nove civilizacije, je v svojem nemiru in v svoji zahtevnosti po odločitvah podoben našemu času. Prav ti navidezni različni pa vendar tako podobni družbeni situaciji sta tisto, kar je oblikovalo režiserski koncept Matjaža Klopčiča. Podal se je v človekovo duhovnost. Vizualizirati je moral človekova iskanja, pobege od resnice in soočanja z resnico. Režiser je z nenehnim soočanjam umirjenega okolja (ustavljene oblike življenja) z nemirom nabito notranjostjo vseh nosilcev dogajanja (negotovost zaradi nastopajočih novih oblik življenja) opozoril na nenehne dileme, ki so pričujoče povsod pa v navidez še tako ustaljenem življenju. Umirjenost slike in hitrosti dogajanja dajeta občutek hladnega. Oddaljujeta nas od čustvenega sprejemanja in silita v razumsko, objektivno opazovanje pogojev, ki oblikujejo človekove odnose do ljudi in življenja. Mogoče je prav v tem film blizu iskanju objektivnega Izidorja Cankarja. Če je v njegovem poučnem romanu ves čas pričujoče iskanje objektivne resnice, nas film sili v iskanje odgovora, kaj je to objektivna resnica. In to iz razdalje, ki to omogoča. Videti je, da je vse hotenje režiserja Matjaža Klopčiča usmerjeno v to, da ustrezno likovno podobo razumskemu iskanju podobe objektivne resnice. Ta pot pa je lahko le mirno preudarno in prodirajoče iskanje. Izredno uspešna kamera Tomislava Pintarja pa je prav taka mirna in prodirajoča. Odkriva vedno nove razsežnosti prostora in ljudi v njem. Postavlja jih v svet razumske analize resničnosti in odnosov v nej. Dopolnjuje režiserjev koncept obenem pa nosi pečat umetnika, ki se je lotil naloge v tem filmu z ustvarjalno in raziskovalno slo. In v tem je zelo uspel. Film zahteva od gledalca predvsem angažma razuma. S tem pa podira pravzaprav odnose, ki smo jih kot filmski gledalci vajeni. Film ne sprejemamo s posredovanjem čustev. Tako je film nevsakdanji in težje komunikativen. Razumevanje ideje in sporočila zavisi zato predvsem tudi od gledalčeve pripravljenosti in sposobnosti, med gledanjem čutno zaznavo preoblikovati v miselni pojem. Brez tega pa je film nekomunikateven in gledalcu tuj. MIRJANA BORČIČ Lucijan Bratuš v Mali galeriji Sedanja razstava Lucijana Bratuša v ljubljanski Mali galeriji prikazuje štirinajst slik v temperi, ki so vesbinsko in izrazno enovito ubrane. V ospredju je ženski akt, ki v izraziti postekspresiji oblikovanja daje umetniku neizčrpne možnosti poudarjanja bistvenih značilnosti, kot jih likovno upodablja Lucijan Bratuš. Vezi s Francisom Baconom so gotovo navzoče v sedanjem obdobju Bratuševega ustvarjanja, le da pri F. Baconu naletimo na težko freudivsko ozračje; pri Bratušu pa čutni element drugačnega zvena odvzame morečo težo. Doživljaj-sko-spoznavni vzgibi imajo pri Bratuševi realizaciji drugačen poudarek. Slike Lucijana Bratuša so ubrane na intimo; to povedo že naslovi slik, npr. Pričakovanje, Slutnja, Preobrazba, Prebujanje, Prihod iz noči, Jutro idr. Intima Bratuševega platna ni lirizem zunanje, površinske, pri nas že v taki ali drugačni obliki znane refleksije in stlizacije. Tako kot pri Baconu je tudi ta navzoč svet podzavestnega, ki je v jedru vedno odsev individualnega spoznanja. Bratuševe slike ne poznajo iztrganosti podzavestne biti, zato za »nasilni« element v postekspresivni upodobitvi ni prostora. Občutno pa je želja po liričnem zlitju psiholoških prvi n z naravo ženske biti. Bratuševe slike imajo močno oporo v izdelani risarski osnovi, formalne rešitve je podredil strogi kompoziciji z osrednjim likom, kontrastnemu razmerju v barvni ploskvi. Umetnik hote zanemarja prostor, da bi z razčlenjeno žensko figuraliko opozoril na osredje doživljajske preobremenjenosti in domišlje-nosti. Izogibanje tridimenzionalni iluziji mu omogoča, da se osredotoči v tisti del slike, ki ga tudi barvno, v kontrastih in močno poudari. Čimbolj se slikar oddaljuje od osredja ženskega akta, tem bolj postajajo barvne ploskve sicer organski, smotrn del celote, toda večje delujejo statično. IGOR GEDRIH Vedno več otrok v celodnevni šoli V Pomurju, kjer obiskuje letos osnovno šolo skupaj 14.700 otrok (od tega je 2100 novincev), bodo v tem šolskem letu precej povečali število oddelkov celodnevne šole. Tako šolo so uvedli v nižjih razrediti osemletk v Radencih, Markovcih in Beltincih, v Razkrižju pa so omogočili šolanje vsem učencem. JOŽE ŽERDIN (Foto: Lado Čuk) Šola z imenom Edvarda Kardelja Zadnji novembrski ponedeljek v letošnjem letu za osnovno šolo Ljubljana-Polje ni bil čisto navaden dan: bil je prazničen in kot nalašč — sončen. Šolske klopi so bile sicer prazne in tudi na hodnikih ni bilo slišati običajnega vrveža. Zato pa je vsak kotiček izžareval mrzlično dejavnost— priprave na popoldansko slovesnost, ko je šola ob prisotnosti številnih gostov dobila ime po revolucionarju in mislecu Edvardu Kardelju. Resnici na ljubo je treba povedati, da je šola v Polju želela nositi njegovo ime že leta 1957, takoj ko so jo slovesno odprli. Družbenopolitične organizacije in skupščina občine Polje so predlagale to že pred dvaindvajsetimi leti, toda Edvard Kardelj je to odklonil, češ: živim ne postavljamo spomenikov. Leta so tekla. Rodovi so hodili v šolo po znanje, odraščali in se pripravljali na vzgojo svojih otrok. Šola je sprejemala v svoje razrede vse več učencev, tako da se zdaj s 1884 uvršča med največje v Sloveniji. Za njenimi zidovi ne poteka zgolj šolska de- javnost, ampak je hkrati središče kulturno prosvetnega dogajanja vseh krajanov. Na poimenovanje šole po Kardelju so se učenci in učitelji dolgou pripravljali: njihov recital ob slovesnosti ni bil zgolj tradicionalna »proslava«, v kateri si sledijo zborovske pesmi in recitacije po vrstnem redu. Bil je svojevrsten prikaz miselnosti našega mladega rodu. Toda priprave in slovesnosti so izzvenele predvsem v mislih o Edvardu Kardelju. Učenci od prvih do osmih razredov so že dolgo pred prazničnim dnem opisovali spomine svojih staršev na revolucionarja, njihova in svoja srečanja z njimi. A zakaj ime šole prav po Kardelju? Kardelj je tu pred vojno dlje časa bival in deloval, organiziral sestanke centralnega komiteja in pisal knjigo o slovenskem narodnem vprašanju. Sem se je vračal tudi po vojni — v »rdeči del Ljubljane«, kakor ga je sam imenoval. M. V. Odlikovanja ob prazniku Kako približati knjigo delovnemu človeku 8. skupščina Društev jugoslovanskih bibliotekarjev Osme skupščine Zveze društev jugoslovanskih bibliotekarjev, ki je bila letošnjega 21. in 22. novembra v Prištini, so se udeležili delegati in predstavniki vseh republiških in pokrajinskih društev in zvez. Po glavnem referatu — imel ga je predsednik Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije — o položaju in vlogi ljudskih knjižnic pri nas, so udeleženci iz šestih koreferatov zvedeli veliko zanimvega o knjižničarstvu, v razpravi pa so tudi sami zavzeto sodelovali. Iz glavnega referata, koreferatov in razprave, zlahka povzamemo tale sklep: Posvetovanje jugoslovanskih bibliotekarjev je poudarilo, kako zelo pomembni sta knjiga in knjižnica za razvoj družbe. Ljudje vedno bolj spoznavajo, da je knjiga nujno sredstvo družbenega razvoja in nenadomestljiva zakladnica kulturnega, idejnega in strokovnega napredka« (Bojovič). Oglejmo si še drugo plat medalje: po številu knjig, ki jih izdamo na leto pri nas, smo v Evropi sedmi, v svetu pa deseti. Ni dvoma, da je po tem podatku naša »raven« zelo visoka, slabše pa je to, kar smo zvedeli prav na skupščini: Jugoslovani beremo precej manj kot prebivalci drugih dežel v Evropi ali svetu. Na posvetovanju jugoslovanskih bibliotekarjev v Prištini so veliko govorili tudi o položaju knjige v naši družbi. Poudarjeno je bilo, da je treba ta problem reševati celotno, hkrati z drugimi: od problemov, ki jih imajo ustvarjalci, do tistih, ki jih imajo tisti, ki uveljavljajo knjigo na tržišču. Jugoslovanski bibliotekarji s° govorili tudi o kadrovskih teža- | vah. Nazoren je tale podatek | seštevek vseh bibliotekarjev, ?-a' poštenih v naši državi, pomeniv resnici le 52 odstotkov strokovo0 usposobljenega kadra, ki ga p0* ( trebujemo. Razvoj knjižničaf' I stva pa zavirajo tudi drugi pr°' blemi: kvalifikacijska sestava z*' poslenih, strokovno izobražev*' ; nje in drugo — vse pa je pove- { zano z delom, nalogami in druž' beno vlogo teh ustanov. Številna poročila o delu druš- , tev in zvez, ki delujejo v jugosl«" vanskih republikah in pokraji' nah, pa so kljub vsemu spodbud' na: prevladuje mnenje, da na; menjamo pri nas knjigi vedno pozornosti. Veliko je še nerešenih vprašanj; ta zadevajo ne samo delavce v knjižnicah' temveč vse, ki lahko kakorkoli pripomorejo, da se bo položaj knjižnic izboljšal, njihova »mreža« pa razširila. Razumljiv® je, da tudi izpopolnjevanja 'n usposabljanja kadrov v knjižni' Carstvu ni mogoče zanemariti' Nasprotno: vedno bolj si je treba prizadevati, da bomo približal1 knjigo delovnemu človeku i® poiskati možnosti, da se bo kvali' fikacijska sestava delavcev v knjižnicah izboljšala. Skupščina jugoslovanskih bi' bliotekarjev je soglasno sprejela predlog o pomoči jugoslovanskih bibliotekarjev knjižnici v Ulci' nju, ki jo je prizadel potre*' Knjižničarji so se strinjali, da je treba pomagati ne samo s podarjenimi knjigami, temveč tud' zbrati denar denar za gradnj® nove stavbe. D. MIRDITA Priložnost za ogled češke gotike Letos proslavljamo v Pomurju 20-letnico dvojezičnega šolstva. Ob tej priložnosti je predsednik republike Josip Broz Tito odlikoval nekatere prosvetne in druge družbenopolitične delavce, ki imajo veliko zaslug pri ohranjanju dvojezičnega šolstva. Na skromni proslavi v Lendavi je predsednik občinske skupščine Jože Gornjec izročil tale odlikovanja: red republike z bronastim vencem je prejela Gizela Horvat-Šimonka; red zaslug za narod s srebrno zvezdo so prejeli: Anica Barbarič-Lichtenegger, Tone Dominko, Katarina Lake-ta-Toth, Štefan Mlinarič in Marjeta Pal-Varga, red dela s srebrnim vencem pa: Marija Bot-Berke, Terezija Črgulj, Rozalija Feker-Farkaš, Peter Gaal, Franc Kosaš, Irma Molnar-K epe, Ljudmila Ambrož-Kolenc, Jože Ružič, Pal Szomi, Terezija Rous-Varga, Marija Zver in Milka Toplak-Volf. J. ŽERDIN nPl2UG liGI gjnpir!; 'T ...: ■mA 1 Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor Prosvetnega delavca: predsednik Geza Čahuk, Breda Cajhen, tehnična urednica Tea Dominko, odgovorna urednica Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, direktor in glavni urednik Jože Valentinčič, Dušan Zupanc. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21. Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 60 din. Št. tek. računa 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Razstava češke gotske umetnosti v ljubljanski Narodni galeriji je razveseljiv dogodek, ki je posebno mikaven iz dveh razlogov: češka gotika od 14. do 16. stoletja spada med nepogrešljive dosežke tedanje likovne umetnosti v Evropi, po drugi strani pa so sledi češke gotike, naj bodo še tako drobne, opazne tudi pri nas. Razstava, ki je nastala s sodelovanjem kulturnih delavcev med ČSSR in SFRJ, omogoča, da neposredno spoznamo bogate dosežke češkega gotskega slikarstva, kiparstva, umetne obrti in s tem del njihove umetnostne zakladnice. Seveda je na naši razstavi mogoče slediti skromnemu številu dosežkov češke gotike, toda predstavljeni delež je zato bogat, umetniško poln. Skrben izbor eksponatov od slikarskih in kiparskih primerov iz različnega časa in različnih delavnic, pa umetnostnoobrtnih izdelkov od mitre, pečnice in okrasnih predmetov izpričuje, da je prerez gotike v češki umetnosti zelo premišljen, saj prikazuje razstava bistvene primere v vsej tipiki in raznolikosti. Če pregledujemo najvišje dosežke češke umetnosti potem, ima prav gotovo prednost gotika in v novejšem času moderna umetnost kot se je izoblikovala po prelomu stoletja do konca tridesetih let. Veliko družbenozgodovinskih razlogov je odločalo — in seveda s tem tudi umetnostnih— da je češka umetnost doživljala zdaj vrhunec, zdaj upadanja. Za razvoj gotike na Češkem velja, da med leti 1320 in do približno 1530, ko se že javljajo jasna znamenja renesanse, da je arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in uporabna umetnostna obrt dosegla raven, ki se je z najboljšimi deli lahko merila z umetninami ne le Srednje Evrope! V zgodovinskem pogledu je 2. polovica 14. stoletja — to je za časa Karla IV. in Vaclava IV. — dosegla vrh gotske umetnosti. Husitske vojne so pretrgale bogat razcvet umetnosti, posledica je razvidna: poprej soodločujoča umetnost v evropskih težnjah 14. stoletja je potlej nadomeščala zamujeno. Toda na začetku 16. stoletja ž® , vdirajo renesančni elementi i® I sledimo novemu vzponu urne® nosti. Med razstavljenimi deli je v tako zgoščenem prikazu češke gotike težko izpustiti katero od slik, kipov, pa celo obrtnih iZ' delkov; vendar naj v tej infof' maciji opozorimo vsaj na neka' tere eksponate. Tudi za nepoznavalca je zanimiva Strahovska Madona iz sredine 14. stoletja, delo Mojstra Vyšebrodskega oltarja, ki je s svojevrstno kompozicijo in s prefinjeno izrisanostj® v zračni pozlati podal ob dekorativnih prvinah ženski lik. Moj; ster Theodorik, ki bi ga največ spoznali na gradu Karlštejn, s£ ob severnih in južnih nadihih razodeva kot mojster izredni® sposobnosti. Poleg Mojstra Tfe-bonskega oltarja izstopata neZ; nani mojster iz 1396, ki se p® ikonah opira na ciprsko predlo; go, ki je zdaj zgubljena. Češki mojster pred 1410 je z Madon® z detetom značilen primer poz; nega »mehkega slikanja«, ki velja za češko gotiko kot svojevrsten dosežek. Iz začetkov id-stoletja imamo primer Mojstra rajhradskega oltarja, docela svojevrsten je Češki mojster iz 1460 s prizorom Lova na enoro; ga. Med neznanimi iluminatorji omenimo Graduale Magistra Vaclava iz predhusitske dobe-Tudi med kiparskimi deli je težko izločiti najpomembnejše delo. Za zgled bližnje sodobnosti primerjajmo delo češkega mojstra (Sv. Peter) i" Mojstra Michelske Madone-Češki mojster iz začetka 15. stoletja (delo Sv. Katarine) je zanimiv tudi za primerjavo te motivike pri drugih kiparjih. Križani s Kutne gore je izoblikovan v nizkem reliefu in govori ® zapoznelem »mehkem slogu«- j Umetna obrt je sočasno dožW' j Ijala ustrezne spremembe. Zel® dobro ohranjen ščit s podob® Vaclava je dekorativno bogat,v | slikovnosti jasen. Razstav® češke gotske umetnosti bo tra; | jaht do 14. januarja in pomen1 posebno priložnost za ljubitelj® j umetnosti in za šole. IGOR GEDRIH