Sedemdeset let prof. dr. Darka Radinje
Geografski vestnik 1987 je ob slavljenčevi šestdesetletnici pregledno orisal njegovo žiljenjsko pot, njegove objave in pedagoško delo. Njegov prispevek k razčiščevanju pojmov iz teoretske geografije in terminologije je bil sicer omenjen, vendar bolj mimogrede. Opažanje, da teh prizadevanj kasnejši pisci o teoretični geografiji domala ne poznajo ali vsaj ne navajajo, sili podpisanega k podrobnejši omembi teh jubilantovih objav.
Z načelnimi vprašanji geografije seje prof. Radinja najbolj ukvarjal v letih, ko je zapuščal poklic srednješolskega učitelja in se uvrstil med univerzitetne predavatelje in kasneje učitelje na Oddelku za geografiji FR To je bil hkrati čas, ko je sedem let (1954-1960) sam urejal Geografski obzornik — tega je sam priklical k življenju — ali pa je to delo opravljala kot urednica soproga prof. Mara Radinja (1961-1980).
Tedaj so med drugimi izšle njegove še vedno upoštevanja vredne misli o razmerju med politično geografijo in geopolitiko (GO, 1956, 1), razmerju med antropogeo-grafijo, kulturno in družbeno geografijo (GO 1958, 3), fizični geografiji in prirodni geografiji (GO 1959, 1-2), zemljepisni legi in položaju (GO, 1959, 4), in reformiranem študiju geografije na univerzi (GO 1962, 3-4). V Geografskem vestniku je to smer nadaljeval z razpravljanjem o odnosu geografije do varstva človekovega okolja (GV, 46, 1974, str. 110-120) in o vprašanju, ali je kompleksnost značilna samo za geografijo (GV 1977. 24-30). Pri zadnjem članku je treba zlasti mlajšim geografom pojasniti, da so se kot odziv na radikalizacijo tedanje ideologije med geografi pojavili poskusi vse panoge geografije “posodobiti”, “reformirati” in napraviti družbeno aktualne. Reforme je doživela šolska geografija, ki da naj bo usmerjena. Na Oddelku za geografijo so hoteli novo smer potrditi že s spremembo imena učnih predmetov, ki naj bi vsi dobili dodatek v obliki “problemi” (npr. hidrogeografski problemi). Najdlje v osemdeseta leta, seje v učnem načrtu ohranilo ime “Geografski problemi Slovenije”. Danes se različni strokovnjaki hvalijo s svojim takratnim javnim zavračanjem “usmerjenega” šolskega izboraževanja in za dnevne potrebe usmerjenega raziskovanja. Samohvali bi se lahko pridružil tudi slavljenec, ki je skupno z nekaterimi drugimi opozarjal na idejno zmedenost geografskih reformatorjev (GO 1980, 1-2, str. 12-25).
Malo so znana tudi jubilantova metodična navodila za raziskovanja geografije poplavnih območij (GV 1974), raziskave onesnaženosti in varstva okolja v industrijskih ali kmetijskih obratih (GO, 1980, 3-^4, str. 44-47), geografsko proučevanje mlinov in mlinarstva (GV 1970, 121-143) in proučevanja širjenja onesnaženega zraka z dimom iz tovarniških in drugih dimnikov (GO, 1989, 36-40). Dokaj prezrta je tudi jubilantova skrb za geografsko strokovno terminologijo, ki jo je v več primerih povezal z načelnimi problemi geografije. Tudi teh člankov je izšlo največ v Geografskem obzorniku v letih od 1954 do 1980 (GO 1958, 4, 1959, 3, 1964, 1 1972, 1, 1955, 4, 1977, 1-2, 1955, 4), nekaj pa tudi v Geografskem vestniku, in to takrat, ko je bil njegov urednik (v GV 1986-1991). Vtis je, daje kot urednik prišel do spoznanja, da porabi manj truda, če napiše prispevek sam, kot da bi zanj moledoval druge.
Slavljenčeva študija Varstvo okolja in geografija, objavljena v zborniku 14. zborovanja slovenskih geografov (Notranjska, 1987, 19-22), se končuje, kot v več drugih primerih, z vprašanjem: “Ali ni upravičena misel, da ne pogrešamo le kompleksne, regionalne, problemske ali kakršne druge geografije, temveč predvsem kritično, vendar kritično ne le navzven, temveč tudi navznoter”. To ni prvi in ne zadnji jubilantov poziv k bolj kompleksni in bolj kritični geografiji. Te smeri pa se je pri svojem raziskovanju držal tudi sam.
Daje slavljenca v šestdesetih letih življenja vodilo pravilo, daje specializirana geografija vredna imena geografija le, če ozko problematiko poveže z regijsko strukturo, pričajo njegove objave. Med njimi približno 11 razprav in pet člankov ter več krajših objav (zlasti v Enciklopediji Slovenije), ki nekateri zaslužijo posebno pozornost.
Bolj kot v prejšnjih letih je v razpravah, tiskanih v letih od 1986 do 1996, v ospredju varstvo okolja in hidrogeografija. V slednji sta glavni tematiki vodna oskrba in vprašanje vodne onesnaženosti. Študija Tradicionalne oblike vodne oskrbe na Notranjskem (Notranjska, 1987, 145-154) je danes že zgodovinskogeografska, saj seje tedaj, leta 1971, še ena tretjina gospodinjstev oskrbovala s kapnico in vodo iz vodnjakov, studencev in potokov. Čez dve desetletji (Hidrografske značilnosti Posa-vinja in njegova oskrba s pitno vodo. Aktualna pokrajinska tematika, Savinjska, 1993) je na geografskem zborovanju v Celju leta 1993 že lahko poročal, daje v Posavinju ovodovodenost porasla do leta 1991 na 97,4 % vseh stanovanj. Toda ta podatek in številni drugi iz območja hidrogeografije so le drobec spoznanj. V ospredju je namreč pogojenost vodnih pojavov s pokrajinsko sestavo in človekom posebej. Voda kot zrcalo naravnih in družbenih razmerje v srži tudi jubilantovih objav v zborniku portoroškega zborovanja slovenskih geografov leta 1990. Njegova članka o Tržaškem zalivu (Pokrajinske značilnosti Tržaškega zaliva in Koprskega primorja ter Dimenzije Tržaškega zaliva in slovenskega morja ter njihov regionalni pomen, Primorje, str. 7-12 in 13-20) sta sicer kratka, a polna novih kvantitativnih podatkov o Tržaškem zalivu in slovenskem morju kot regionalnogeografskima regijama Slovenije, ki še dolgo ne bosta izgubila pomena za regionalno geografijo.
V razpravi Onensnaženost okolja v Sloveniji, posebej na Notranjskem, ugotovljena na podlagi snežne odeje decembra 1986 (Notranjska, zbornik 14. zborovanja slovenskih geografov, 1987, str. 411-420) je jubilant prvič poročal o svojih raziskavah onesnaženosti okolja z žveplom s pomočjo analize snežne odeje. Daljše poročilo o tej raziskavi (Snežna odeja v RS Sloveniji sredi decembra 1986 ter vprašanje onesnaženosti našega okolja. GV 1987, 21-35) dokazuje, kako pomembna je metodična zasnova za uspeh raziskave. Treba je izbrati navidez droben pojav, ki je odločilen za diferenciacijo ozemlja v okviru države. V našem primeru je to vsebnost žvepla (S04) v snežni odeji v Sloveniji, povezana s kislostjo padavin. Iz primerjave med sulfatnostjo in kislostjo in med onesnaženostjo snega ter emisijami žveplenih sestavin sledijo daljnosežni zaključki o tem, ali je onesnaženost avtohtona ali alohtona, in izpodbijanje aksioma, daje najbolj onesnažen zrak tudi najbolj kisel. Toda samo 300 opravljenih analiz iz 274 najdišč ter neobičajni vetrovi mu narekujejo kritičnost do svojih razultatov. Zato se ponovno loti razporeditve sulfatnega onesnaževanja v Sloveniji ter objavi popravljeno, razširjeno in bolj regionalno obarvano onesnaženost z žveplom (O tehnogenem kroženju žvepla v pokrajinskem okolju SR Slovenije in njegovi bilanci. GV 1988, 2-19). V zadnjih dveh raziskavah (GV 1996, Dela 1996) ga zanima potencialno obremenjevanje pokrajinskega okolja, predvsem v kmetijstvu. Pri tem posega po izračunih energetskega gospodarjenja z vnašanjem snovi v zemljo.
Naš jubilant je z letom 1997 odšel v zaslužen pokoj. Ne verjamem, da bo nehal na terenu zbirati gradiva za nove študije, saj poznamo njegovo zagnanost za reševanje hidrogeografskih in okoljevarstvenih problemov. O tem nas prepričuje njegovo sodelovanje pri raziskavah v spodnjem Podravju (Kmetijsko obremenjevanje okolja
v Spodnjem Podravju s Prlekijo v energijski in nitratni osvetlitvi. Spodnje Podravje s Prlekijo, 1996, str. 153-164). Ne verjamemo tudi, da bo pustil obležati v inštitutskih omarah elaborate, ki jih je izdelal za naročnike, ne da bi objavil njihovih povzetkov. Verjamemo in upamo, da bo za to našel ne le čas, ampak tudi voljo. Te in zdravja mu želi ne le podpisani, ampak tudi kolegi in mnogi iz stotnij geografov po vseh srednjih šolah Slovenije, ki so v predavalnici ali na terenu med univerzitetnim študijem geografije na ljubljanski univerzi spoznale profesorjeve retorične, metodične in znan-stvenoraiskovalne kvalitete.
Ivan Gams