Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino. VI. Prišedši v Solčavo, oglasimo se najprej pri župniku č. g. J. Janc-u, ki je kaj prijazen gospod in svojih 838 vernih duš že več let zvesto pastiruje v tem skalnem, visokem evetu. Njegova gostoljubnost po pravici dalec slovi; tudi nas je prijazno sprejel iu za naše skrčene želodce poskrbel. Bil je petek in kakor siuo se nadjali, prišle so res žlahtne postrvi na mizo, ki so nam kaj dobro disale posebno ker smo marljivo na nje nalivali rujnega vina. Po obedu se podamo od piiljudnega kaplana č. g. Antona Fischerja spremljani v čudovito lepo logarsko dolino. Pot se vije večkrati ined groznimi stenami ter je včasib tako tesna, da šumeea Saviuja komaj vdira naprej. Koliko mostov smo prebodili, tega ue vem, ker smo se vedno prestavljali iz ene strani na drugo. Ova pot je posebno po zimi proti spomladi nevarna. Snežni plazovje, bitri kakor blisk, švigajo iz visočine, sedaj na levi, sedaj na desni strani, lomijo drevesa, vlečejo težko kamenje seboj in pogosto zajezijo celo Savinjo ter zaprejo stezo popolnem. Kdor je prisiljen v takem času hoditi po tej stezi, temu se vsak trenutek grozi nemila smrt. Prišli smo ravuo na mcsto, kder se je taka nesieča pvipetila. Neka žena je pred leti šla tukaj sama .v cerkvo, še le nekoliko za njo bilo je vee ljudi, ki 80 tudi biteli k službi božji. Sedaj zabuči na vrhu planine kakor grom in kakor blisk leti v doliuo strahovit plaz, pobere ženo kakor jastreb majbno pišče, se zavali v Savinjo iu jo tako zajezi, da je več^ časa trpelo, preden si je voda stezo predrla. Ženo so vcč dni poznej našli mrtvo za vodo. Kolika nevarnost je tukaj za duhovnika, kedar na spoved gre, to si lebko vsak domisli. Bil je nekdaj kaplan v Solčani, ki se je vselej poprej spovedal, preden se je na nevarno pot k boleniku spustil. Precej časa smo že hodili kraj Savin.je; plezaii smo po tidem skalovju, da smo bili mokri od glave do nog; vroče nam je bilo neznano. Naposled se razgrne pred natni zelena logarska dolina; veseli smo gledali njene z cveticami pretkane travnike in lepo obsejane njire. Bili smo pri Logarju, premožnemu kmetu. Od Logarjevih smo še pol ure daleč kresali do kmeta Plesnika, kamor smo bili namenjeni priti. Pred nami ste stali prekrasni gori: Ojstrica ia Rinka. Na vrbu Ojstrice je g, kaplan z pomočjo pogumoib fantov postavil glovensko zastavo, ki daleč na Kianjsko in Stajersko naznanja, da tukaj stauuje slovenski rod, ki se za las ue odmekne od svoje mile matere Slave. Kakor silne gore solčavske stojijo krepko solčavski Slovenci za svojo slovensko narodnost! Pri Plesniku emo stopili pod streho! postreglo se nam je z Miklaučevim pivom. Na mizi je ležala še cel6 nova knjiga — spomenica za potnike, ki od vseh vetrov prihajajo ogledovat in občudovat prekrasnih solčavskih planin. V knjigi bile so še le nekatere vrstice popisane, vse v nemščini, ki je tukajšnjim plaoinčanjem tako razumljira kakor meni tursčiua. Premem tedaj za per6 in zapisem t knjigo prve slovenske besede tako-le: Edon pride iz Svičine, Druz'ga dom jo Maribor; Šla od Kaple čez planine Dalje pa ne gresta gor! Kaka dva strelaja dalje v dolini je segal sneg tijan v ravnino, čeravno je bilo meseca augusta. Od Plesnika nazaj grede smo nekoliko stopinj potegnoli na stran in pogledali, kako izpod korenin nekaterih jelš na svetlo priteka slovita Savinja; vendar njeni pravi izvirek ni tukaj, ampak dve uri od ondot in sicer tam, kder iz ledene Riuke kakih 10 sežnjev visoko prodira na den kot srebro svetla voda, ki se potem v dolini zbira pa zopet skrije v zemljo in se malo više nad Logarjem drugič prikaže. Voda teče po jarku naprej, nabira vednovef potokoviu jepriLogaiju že tako močna, da žage goni. Po istej poti, po katerej snio prišli, vrnoli se smo močno ntrujeni h gostoljubnemu pragu g. župnika. (Dalje prih.) Smešničar 2. Pridna žena je milo jokala in se tožila 3 prijateljicam še devicam, da jo njeni mož, kedar pijan domu pride, hudo preteplje. Prijateljice jej obljubijo pomagati, če bo žena verno molčala in stoiila, kakor se jej bo velelo. Zena obljubi in device jej refiejo; jutri je nedelja, mož bo prišel bržčas pijan doinu in tebe pretepal, ti pa upij: 8v. Barbara, sv. Cecilija in sv. Doroteja, svetnice in mučeuice, hitite mi na pomoč! Drugo bodemo storile me. Kakor je bilo dogovorjeno, tako tudi storjeno. Mož prilomasti drugo no6 pijau domu in začne ženo tepsti; ta pa zaupije, da je dedeju skoro ušesa predilo: sv. i .—», sv. Cecilija, sv. Doroteja, svetnice in mučenice, hititi mi na pomoč. Žena je komaj besede spregovorila, že so dveri na stežaj odprte in v bišo stopajo 3 nebeške device, belo oblečene, vence na glavi, a mesto palmovih vej v roki — košate brezove šibe. M0IČ6 stopijo pred moža, se mu pogrozijo s prstom, ga zgrabijo in začuejo sibati tako silno, da je bil prepričan, da ga tepejo res nebeške device. Stokal in cvilil in trepetal je pod šibaujem kakor list na vodi ter začel prositi: 0 ncbeške device, spustite me, nikoli več ne bodem žene tepel. Sedaj prenehajo device in pogrozivše se mu 8 šibami zginejo skozi dveri, mož pa se obrne k svojej ženi rekoč: nBog ti plati, da si pozvala te device, a ne sv. Ursule in jenih 11.000 devic, te bi me bile gotovo ubile". Mož se je res poboljšal, žena pa molčala, le jednemu je povedala — nSlov. Gospodarju!"