študentski list
Ljubljana, 2. marca 1966
Letnik XVI.
Številka 15
tribuna
DILEME ZMS
O mladinski organizaciji in o mladini se je dosti pisalo. Predvsem o mla-dini, pojmu, ki predstavlja mnogo bogatejši spekter družbenih silnic, kot pa je to mogoče zajeti s pojmom mladinske organizacije. čeprav je razlika objek-tivno pogojena, gre vendarle še za nekaj drugega: družbene vsebine pojmov mladinske organizacije in mladine niso bile nikoli tako močno razklane kot danes.
Ta ugotovitev je deloma razvidna iz tez za drugo republiško konferenco Zveze mladine Slovenije. Kje so vzroki za tako stanje? V tem, da je bila mla-dinska organizacija preveč »sindikalistična« ali nasprotno, preveč splošna, ab-straktno politična? Ali je Zveza mladine avtonomna organizacija, ali pa se le mehanično prilagaja deklaracijam ostalih družbeno političnih subjektov, pred-vsem SZDLJ in ZKJ?
Teze iz množice teh vprašanj ne izluščijo bistveno novih elementov, ki bi omogočali dejansko in v praksi empirično preverljivo preraščanje političnega v ZMS v samoupravno. Teze dajo slutiti, da praksa prerašča obstoječo organi-zacijsko in vsebinsko delovanje organizacije. Sledi ugotovitev, ... »bo potrebno ZM organizacijsko in vsebinsko prirediti našim sedanjim družbenim pogojem«.
Kakšni so ti pogoji? Bojim se, da se bomo znova oprijemali subjektivno ugotovljenih razmer in pozabljali na osnovno poslanstvo nekega družbeno političnega subjekta, na revolucioniranje sedanjih družbenih pogojev.
ZM mora sestavljati asociacijo enakopravnih, zavestnih subjektov, kjer član izgubi lastnosti političnega objekta, obogati pa se s pravico upravljanja lastne dejavnosti. Ta ugotovitev, ki sem jo zapisal, pa je v očitnem nasprotju z nekaterimi »prosvetljensko« in »vzgojno« obarvanimi tezami, ki še vedno predpostavljajo politične objekte: »Mladim moramo jasneje pokazati vizijo bodoče družbe..., idejno vzgojno delo z mladimi, tolmačenje bistva naše revo-lucije...« Vprašam se z zaimkom in dobim odgovor »mi«. Mi, je to vodstvo? Praksa in organizacijska struktura v Zvezi mladine odgovarja pritrdilno.
Organizacijska struktura mora biti mobilna in v stalni odvisnosti od zna-čaja dela in problemske situacije. Ena največjih nevarnosti je y precenjevanju in absolutiziranju organizacijske strukture. Kaj se dogaja s politiko in realiza-cijo ideje? Revolucionarni smoter se utaplja v smotru posebne plasti, »prece-njuje se poraen organizacijskega momenta v političnem boju«, politična vpra-šanja se omejijo na tehnična vprašanja. Krepitev organizacije kot samostojni smoter prihaja v nasprotje z revolucionarnimi smotri, zavoljb katerih je bila organizacija ustanovljena (N. Pašič: Socializem 3, Družbeni pogoji za razvoj marksistične politične znanosti).
Nadaljnja organizacijska izgradnja ne more izhajati iz mehaniene sinteze vseh družbenih procesov. Nasprotno: izhajati je iz specifike dela mladinske organizacije, ki se skozj družbo omišlja na takšen ali drugačen konkreten način. Pri prilagajanju in preseganju prakse se mladinska organizacija nenehno sooča s smislom in uspešnostjo njenega delovanja, torej delovanje, ki na določeni stopnji družbenega razvoja materializira mladinsko zavestno aktivnost in večinsko opredelitev. Le v razmerah ustvarjalne odvisnosti med organizacij-sko strukturo in družbeno prakso je mogoče izvajati zgodovinski kontinuitetum neke organizacije.
S tem, ko se zavzemam za vzpostavitev družbenega značaja tudi na nivoju mladinske specifike dela, se srečujemo s problemom učinkovitosti organizirane dejavnosti. Zdi se, da bodo mladi vedno manj zadovoljni z učinkom »nasploh«. Perspektive mladine so pogojene tako v današnjih kot v jutrišnjih razmerah. Mladi, pa ne samo mladi, se nočejo prepuščati slepemu in stihijnemu delovanju tržnih zakonitosti, ki bodo v končni konsekvenci (5, 10 let?) povzročili pravilno vrednotenje strokovne sile, pravičnejšo delitev po delu itd. Samoupravljanje je totalen družbeni odnos, v katerem je neizbežna prisotnost organiziranega akcijskega razmerja. če tega ni, smo priča: a) organizacijska struktura ni adekvatna samoupravni strukturi dmžbe, b) koncepti in smisel organiziranja sta nejasna. Zgodovinska kontinuiteta je pretrgana, ker se vzpostavlja zgolj na »preteklih« konceptih.
Samoupravna vsebina organizacije predpostavlja določeno stopnjo druž-beno ekonomskega razvoja. Sedanja stopnja že sproža konflikte tam, kjer je zavest o možnem reducirana na dano. V tem okviru je mogoče govoriti o neka-terih objektivno pogojenih elementih sindikalističnega v mladinski organizaciji, kajti socialni in materialni faktorji naše eksistence še vedno boleče vplivajo na družbene odnose in silijo na oblikovanje klasičnih in političnih pozicij. Te pozicije so stalna nevarnost nasproti prizadevanjem za samoupravno poli-tično logiko organizacijskega delovanja. Samoupravni odnosi bodo sčasoma utapljali vse tisto, kar se kaže kot vulgarno ekonomsko (odtod sindikalistični elementi?) in abstraktno politično ter jih nadomeščali z neposrednim družbe-nim odnosom. Družben odnos pomeni tisto pozicijo subjekta y mladinski orga-nizaciji, ki bo sočasno pomirjal miselno in stvarno revolucijo ter jo hkrati, revolucioniral. Tak proces, ki ga je mogoče že danes opaziti, je za mladinsko organizacijo problematičen. Problematičen predvsem z vidika družbenih na-sprotij, ker se napake subjektivnih sil prikazujejo kot element objektivnih zakonitosti (glej teze!). Zaradi nekritičnosti jih seveda potem likamo kot objektivne zakonitosti socialistične reprodukcije, s čimer pa že fetišiziramo svojo pozicijo in prihajamo v nasprotje z osnovnimi cilji. To je eden izmed bistvenih elementov sedanje krize mladinske organizacije. Republiška konfe-renca ZMS bo nedvomno odkrila številne druge aspekte fetišiziranja obstoječih organizacijskih oblik nasproti družbeni vsebini organiziranja. V samoupravni strukturi mora mladinska organizacija (kot vsaka druga) učinkovati v dveh smereh: samoupravno konstituiranje same organizacije in njen vpliv v smeri vzpostaljanja samoupravnih odnosov v družbi.
Zapisane misli same po sebi še ne pomenijo realizacije tistega cilja, ki mu skušajo slediti*. način in smisel organiziranja v mladinski organizaciji prilago diti potrebam in progresivnim tendencam, v mladinski organizaciji in revolu-cioniranju družbene prakse nasploh. Razmišljanja o tako pomembnih vpraša-njih nadaljnjega organizacijskega razvoja Zveze mladine pogojujejo nujnost najširšega opredeljevanja, ki se naj usmerja v konkretno spreminjanje obstcn ječe organizacijske strukture.                                                        Rudi Rizman
TRIBUNO UREJAJO:
FRANGE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), NADEŽDA CAČINO-VIČ, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDNIK), VILIBALD NO-VAK (SEKRETAR), MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO  ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II      — TELEFON    21-280    —    TEKOCI RAČUN    503-608-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR-JEV)   —   POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR   (40   STARIH    DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTa GRAFIJ  NE   VRACAMO   —   TI-SKA   ČP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522
—  POŠTNINA PLACANA V GO-
roviNi.
OSTITEDNA
ODGOVORNOST ZA RAZMERE V VZGOJNIH ZAVODIH
Prof. dr. Ljubo Bavcon je v članku »Odgovornost za razmere v vzgojnih zavodih« (Delo 24.2.1966) opisal nev-zdržno stanje v njih.
Nemogoč odnos do teh mladih lju-di, ki so pomoči soljudi, družbe naj-bolj potrebni človeka naravnost ohro-mi. Ob misli pa, da tako stanje traja že leta ne da bi se kdo sploh sramo-val, se človeka loti obup. In zopet si postavi že trivialno vprašanje: ali smo res že tako otopeli, posuroveli itd. Da bi ob tem postavljali n. pr. vprašanje odgovornosti bi bilo z ozirom na uspeh takih pozivov smešno.
Zato v skladu z navodili kako se naj kritizira, dajem popolnoma dolo-čen in jasen predlog za rešitev tega problema. Ustanovi naj se iniciativni ' odbor z nalogo, da prevzame skrb za materialni položaj teh institucij. Sred-stva naj bi se zbirala:
—  S prispevki občanov;
—  organizacijo   dobrodelnih  priredi-tev (veselic, srečolovov itd.);
— t  javnih   lokalib^   bi    izpostavili škrabice  kamor   bi  obiskovalci  metali milodare;
—  z zapuščinami, itd.
Vse kaže, da drugih možnosti ni. Zato se povrnimo k starim preizkuše-nim oblikam meščanske karitativnosti. To pot so že ubrali: bolnica v Ljub-Ijani, onkološki inštitut itd.
Le tako nam bo ostalo dovolj sredstev za financiranje svetovnih pr-venstev (kakršnih koli).
D.A.
KITAJSKA METODA V ZVEZNIH
TEZAH O IZOBRAŽEVALNEM
SISTEMU
V Delu (17.2.1966) poroča Viktor Širec o posvetovanju republiških se-kretarjev za izobraževanje in kulturo t Beogradu. Sekretarji so poleg osnut-ka zakona o finansiranju izobraževa-nja (tudi na ta zakon ima naša jav-nost dosti tehtnih pripomb) razprav-Ijali tudi o tezah za zvezni dokument o izobraževalno vzgojnem sistemu.
Poleg nekaterih stališč, za katera se na Univerzi že dalj časa zavzemamo (povezanost posameznih stopenj izo-braževanja, ohranjanje stikov z ljud-mi, ki so šolo končali itd.), so v tezah tudi stališča, ki bi jim bilo (kljub prak-si na nekaterih uhiverzah oz. fakulte-tah) potrebno dodati vsaj alternativne rešitve oziroma bolje osmisliti njihove posledice za družbeno teorijo in prak-so. Teze se npr. zavzemajo za spreje-mne izpite pred vpisom na univerzo, češ, da spričevala ne izražajo dovolj sposobnosti kandidatov. Ne glede na io, da izkušnje kažejo, da je osip te-kom študija prav tak tam, kjer so sprejemni izpiti, kot tam, kjer jih ni,
ima tako stališce tudi vrsto pomanj-kljivosti. Prva je nezaupnica maturi-tetnim spričevalom in s tem srednje- * mu šolstvu in druga: selekcija na dvomljivem sprejemnem izpitu za vstop na fakulteto je nedemokratična dmžbena segregacija, ker je hote ali nehote v korist predestiniranim ka-drom: otrokom cehovskih očetov, ki so imeli že od zgodnje mladosti dru-gačne možnosti kot otroci delavca ali kmeta. Torej tako stališče ne po-meni realizacije ustavne pravice: mož-nosti študija pod enakimi pogoji.
Svet (razen Sovjetske zveze) se vse bolj izogiba sprejemnim izpitom kot najbolj nesprejemljivi obliki primar-ne selekcije na fakultetah. Tudi stali-šča v slovenski javnosti so: NAJTI NAJPRIMERNEJŠO OBLIKO PRED-HODNEGA IN TRAJNEJŠEGA USMER-JANJA NA RAVNI SREDNJEGA ŠOL-STVA. Ali se sestavljalcem tez ni zde-lo vredno prisluhniti tem stališčem?
Teze predvidevajo največje spre-membe na drugi stopnji izobraževanja. Pravilno! Toda kaj pomeni: »največje spremembe bodo v korist strokovne-mu izobraževanju in izenačevanju ra-vni dosežene izobrazbe«? Teze odgo-varjajo: S tem bi »odpravljali razliko-vanje med fizičnim in umskim de-lom«!? Postavljamo vprašanje: Ali je to mogoče na tak način?
Vemo, da obstojajo močne Tendence za uvajanjem politehnične vzgoje v srednje šolstvo. čeprav je bilo že do-sti pisanega o problemih zgodnje spe-cializacije in zanemarjanju celovitosti vzgoje človeka. Kam je tak pristop pri-peljal tudi SZ, je lepo napisal največ-ji sovjetski fizik Pjotr Kapica (pri nas objavljeno v zadnji številki Razgle-dov). Zanimiva je tudi Friedmannova analiza politehnizma v SZ. Naj ob tem dodamo, da je Sovjetska družba nesa-moupravna družba in ob tem ima tu-di drugačni pristop do formiranja člo-veka, kot naj bi ga imeli mi. Nespre-jemljiv je tudi argument, ki ga upo-rabljajo zagovorniki politehnične vzgo-je: da le-ta usposablja mladino, da pravilno vrednoti delo. Vprašamo se samo, ali ni pomembneje, da jo nauči-mo vrednotiti umsko delo kot pa fi-zično; ali ni bolje, da ji pomagamo, da se za tako delo usposobi, posebno še, ker je za ogromni del mladine to prva in zadnja možnost, da se pred vstopom v produkcijo (t. j. opravlja-nju parcialnega dela) nauči vrednotiti umsko delo. Prav bi bilo, da se en-krat razčisti, od kod izvira zabloda o višjih moralnih, oziroma zdravilnib učinkih fizičnega dela, ali nižjih mo-ralnih vrednosti umskega dela, če gre pri obojetn res za delo!
Ne glede na teoretične probleme odpravljanja razlik med fizičnim in umskim delom pa je svetovni delovni proces vendarle usmerjen k intelektu-alizaciji in odpravi fizičnega dela, kot slabo produktivnega, ne pa obratno. V obratni metodi prednjačijo danes predvsem Kitajci. Ali naj verjamemo, da so bili sestavljalci tez inspiriranj z njihovo metodo preraščanja razlik med fizičnim in umskim delom?
FAKULTETE TOŽIJO DRŽAVO?
Leto 1966 je našlo fakultete in osta-le visoke in višje šole v zelo neugodni finančni situaciji. Sklad za šolstvo svo-jib pogodbenib obveznosti za 1965. le-to ni izvršil. Tako so tudi visokošol-ski zavodi realizirali le del svojih pro-gramov.
Situacija postaja z vsakim dnem bolj absurdna, saj se nekatere fakul-tete pripravljajo na tožbe sklada za neizpolnjene obveze. Kako je moglo priti do take situacije in kdo bo no sodbah glede na višino tožbenega zah-tevka niso majhni!? Seveda sklad in seveda posredno visoko šolstvo. Ali sta ta dva kriva za nastalo situacijo?
Splošen in znan odgovor je: Nihče ni kriv — to so pogoji gospodarske reiorme, ki jih mora čutiti tudi viso-ko šolstvo. Ko bodo sredstva, jih bodo zavodi dobili.
Ali lahko vsaj poskusimo (ne) kriv-do nekoliko konkretizirati? Poslužimo se oblike returičnih vprašanj:
1.  Kakšen    smisel    ima    pogodbeno iinansiranje programov dela preko skla-da  za   visoko  šolstvo,  če   republika   v teku  enega  leta  trikrat  zmanjša  sred-stva sklada?
2.  Kako    naj    vrednotimo    ravnanje republike,  ki  je  vsem  občinam  pripo-ročala,   naj   ne    zmanjšujejo    sredstev za šolstvo ob rebalansu občinskih pro-računov,  sama pa je  ob  svojem  reba-lansu zmanjšala ta sredstva za eno mi-lijardo? Ob  tem najbrže ni  odveč, da opozorimo   na   večmesečne   razprave   v javnosti o  tem,  kako je potrebno  sfe-ro  šolstva  izvzeti  iz  celotnega kolesja blagovno-tržnega   mehanizma;   vsaj   do tiste   stopnje,    ki   pomeni   nacionalno nujno   povprečje.   Koga   to    prizadene — republiko?
3.  Proračun  je  menda najel  premo-stitveni  kredit —  toda le za sebe,  ne pa tudi za sklad za šolstvo,  kateremu je   preje   tako   spretno   rezal   sredstva. Komentar  je   odveč   —   začeti   bi   bilo potrtjbno  s  čim  drugim.  Fakultete  to-žijo   sklad   —   moralno   republiko;   ali je to prava pol?!
TEORIJA IN PRAKSA ALI EKSPOZE IN RESOLUCIJA
...»V ZADNJIH LETIH SMO PRE-TIRANO IN NESMOTRNO VLAGALI SREDSTVA PREDVSEM V IZVEN-BOLNIČNO SLU2BO in jo ponekod predimenzionirali, kar nam je povzro-čilo* velika neskladja v sistemu zdrav-stvene službe. ZATO MORAMO SE-DAJ ODLOČNO PREUSMERITl VLA-GANJA NA PODROCJU ZDRAVSTVA, DA BI NA TA NACIN USTVARILI OSNOVO ZA BOLJŠE IN RACIONAL-NEJŠE ZDRAVSTVENO VARSTVO PREBIVALSTVA. IZGRADNJA LJUB-LJANSKE BOLNIŠNICE KOT PRIORI-TETNA NALOGA V PROGRAMU VLA-GANJ V NEGOSPODARSKE DEJAV-NOSTI BO V NASLEDNJIH LETIH ZAHTEVALA, da se angažirajo sred-stva zdravstvene službe, socialnega za-varovanja,   delovnih   organizacij,    bank
Srečnik! Tehta več kot 500 kg, pa ahko kupi velenjski premog (glej napise v vozilih Ljubljana Tranšporta)!
in družbeno-političnih skupnosti,, za kar bo izvršni svet pripravil poseben , načrt še pred razpravo o srednjeroč-•aem programu razvoja SR Slovenije. Odločitev za financiranje določenih prioritetnih objektov pa zahteva, da v okviru razpoložljivih sredstev zavest-no zmanjšamo druga vlaganja, kar vsekakor zahteva visoko stopnjo za-vestne družbene in nacionalne disci-pline. Prenehati moramo s prakso, da sprejmemo obveze, kasneje pa jih ocehjujemo kot neznosno breme za na-šo produktivnost, ali pa na njih po-zabljamo, ko zahtevamo. da se istoča-sno zadovoljijo druge naše želje in ra-zni dodatni načrti...«
Iz ekspozeja tov. J. Smoleta,
predsednika IS SRS
(»Delo« 16.2.1966)
Vendar:
Resolucija o usmeritvi razvoja SR Slovenije v letu 1966 (ista št. »Dela«) pa v točki 6 postavlja prednostni vrst-ni red že začetih objektov z negospo-darskega področja.
Na tretjem mestn se nahaja (v skla-du s stališči ekspozeja?): — zdravstve-ni   dom   dr.   Petra   Držaja,   Ljubljana.
Ali je komentar potreben?         M. N.
ZGODBA
Peter in Pavel sta skupaj drgnila hlače v gimnazijskih letih in se potem skupaj vpisala na isto fakulteto. Zače-la sta iskati štipenditorja in res sta ga našla: bogato podjetje, ki jima je obljubljalo lepo službo z lepim zasluž-kom. Tudi štipendija je bila zanju ze-lo bogata, tudi v primerjavi z dru-gimi.
Pridno sta študirala, redno oprav-ljala izpite, pred njima je ostala le di-ploma. Ob tej pa se je njuna skupna pot začela razhajati. Peter je hitro na-pisal diplomsko delo in srečno pre-bredel množico vprašanj izpitne komi-sije. Prejel je diplomo in naziv inž.. Javil se je podjetju štipenditorju na delo — toda zahvalili so se mu, češ da zanj ni več delovnega mesta. šti-pendijo pa da mu velikodušno odpu-ščajo, do njih nima nobenih obvezno-sti več, pa tudi oni ne do njega, skrat-ka — adijo! Lahko si začne iskati službo drugje.
Pavel se je nad primerom svo.jega prijatelja zamislil. Z izdelavo diplom-skega dela je kar prenebal. Naredil je načrt, ki se mu je sijajno posrečil: Štipenditorju je natvezil o težavah in stroških, ki jih ,ima s pripravo diplom-ske naloge in prosil, če mu štipendij-sko pogodbo malo podaljšajo. V vsem so mu ugodili: poslali so mu denar za stroške ob diplomski nalogi in po-višali štipendijo v skladu z zvišanimi življenjskimi stroški. Diplomsko nalo-go je prav počasi izdelal, začel poči-vati na ustvarjenem umotvom in ča-kal na boljše čase, ko bo vredno di-plomirati. In tako c-aka še danes: šti-pendi.jo dobi redno vsak mesec, skrat-ka njegov standard je ostal na solidni študentovski ravni. Kolega ing. Peter pa teka od podjetja do podjetja in moleduje ... prav se mu godi!         S. D.
I. MEDNARODNI
ŠTUDENTSKI SEMINAR
- ICOGRADA 1966
Letos bo naša dežela od 11. do 16. junija gostiteljica kongresa ICOGRADA (International council oL graphic de-sign) na Bledu. V tem okviru bo v mo-derni blejski festivalni dvorani • tri-dnevni mednarodni študentski semi-nar s temo: »Odstranitev jezikovne pregrade s pomočjo znamenj in sim-bolov.« Uvodni govor bo imel ameri-ški profesor dr. R. Buekminster Ful-ler. Diskusije in ilustrirane razgovore bodo vodili oblikovalci in profesorji iz Anglije, švice, Japonske in Nemči-je. Na sporedu bo tudi program 16 mm študentskega filma z grafično temati-ko in eksperimentalne narave. V se-minarski program so vključeni izleti, neformalni sestanki in ogled razstave II. Bienala grafičnega in industrijske-ga oblikovanja, ki bo v tem času v Ljubljani.
Na kongresu bo prikazan material I. študentskega projekta: »Oblikova-nje mednarodnega jezika simbolov« in objavljen II. ICOGRADA študentski projekt: »Poenotenje voznih redov za letalske proge.« Prav tako bodo ob tej priliki podelili študentske štipendije ICOGRADA.
Vsekakor bo to izredna prilika za študente ljubljanske fakultete za arhi-tekturo in ostale podobne šole, da na-vežejo medsebojne stike s kolegi iz tu-jine. Tema seminarja, predvsem pa imena nekaterih predavateljev kot so dr. Tomas Maldonado iz Nemčije, Pe-ter Kneebone iz Vel. Britanije, Masa-ru Katzumie iz Japonske itd. nam obe-tajo zelo poglobljene razprave in zani-mive diskusije.
ZAKONU NA POT
Obstoji upravičena bojazen, da bo zakomski predpis, ki ga republika pripravlja za področje visokošolskih študij, enostranski. V potrdilo so nam vsi dosedanji tovrstni pred-pisi. Da do tega ne bi prišlo, je Tribuna letos že nekajkrat skušala načeti razpravo o važnejših vprašanjlh, ki jih bo ta predpis zaobsegal. Začenši s to številko, pa organizira-mo na tretja strair^i direktno akcijo, ki naj prispeva h glob-jemu tretiranju prablemov visoke šole.
Demokratizacija univerze — to je namen novega pred-pisa (!) sicer lahko ostanemo pri starem — vsebuje neka| komponent, ki zahtevajo podrobno strokovno analizo, pre-den jih kodificiramo.
1.  Vai šolski sistemi doslej so se bolj ali manj izrazito diferencirali na šolo priviligiranih in šolo diskriminiranih. Nikoli ni bilo potrebno, da bi se obe institucionalno loče-vali. Princip diferenciranja je bdl socialen — družbeni po-goji so narekovali vpis v »realne« šole, ki »sluoajno« niso vodile   k   odločujočim   pozicijam   v   družbeni   strukturi, niti k osamosvešoanju. Tisočletne tradioije ne more pre-kiniti formalni akt, lahko pa — dobro zastavljen — pospeši nevtraliziranje njenega negatrvnega učinkovanja.
2.   Značilnost povpjnih predpisov v vdsokošolskem izo-braževanju je princip svobode študija, ki pa je simplifici-ran v svobodnem vpisu. Tisti, ki je na ta ali taii način zbral pozitivne ocene v srednji šoli, bo dokončal tudi uni-verzo. Predpogoj — učinkovita pomoč od doma. Ti&ti, ki
je ni deležem, lahko »svobodno« išče štipendijo ali državno podporo. Predpostavimo srečo, toda po končani šoli imamo enega več, ki sd lahko na svojo roko privošči študiranje. Neoklicana elita je osvežila kri.
Revolucionarni korak naprej od buržoazne šole k de-mokratični šoli je nedosleden, če ni premagana — oppar-tunity for advancement, Napoleanov »kaplar z maršalsko palico v torbi«. Ničesar demokratičnega ni v tem, če si »priborimo« bolj odprta ttniverzitetna vrata, če so le-ta rubikon med stanjern »odvisno&ti« manuelnega delavca tn stanjem »osebne svobode« lastnika univerzitetne diplame.
3.  Negujemo triadno strukturo izobraževanja. Ta struk-tura je bila v preteklostd še bolj eskalirana (razne stop-nje osnovne in srednje   šole) in je pomenila   barometer »uspe&nosti«  aspirantov  na  višje  položaje.  To  danes  ni, zato pa je tembolj neobhodna analiza značilnosti posamez-nih stopenj izobraževanja. Kaj je undverzitetna vzgoja? V čem se razlikuje od mojstrske šole  (osnovna šola — I. stopnja, vajenska šola — II. stopnja)? Univerzitetno vzgojo karaMerizira usmerjenost v raziskovanje. študij tujega je-zika brez metodoloških raziskav ni univerzitetnd študij. Ex cathedna pouk na pravni fakulteti  je nadaljevanje slabe srednješolske metode. Medicinske študije se kaj hitro znaj-dejo na meji obrtniškega priuka.
4.  Demokratična univerza ima dve najpomembnejši druž-beni funkciji: a) študeintu mora omogočiti, da maksimalno razvija in izkoristi svoje talente in b) da študenta soočd z družbenimi potrebami po njegovem delu — da ga, v skla-du z njegovimi sposobnostmi, usmeri na pravo mesto.
Pričeti z numerus claususom je v direktnem nasprotju
s takimi intemcami. Toda vprašanje načina selekcionlranja ostaja odprto. Ljubljanska univerza se je odločila (državni prosvetni ftmkcionarji bd to morali vedeti) za metodo izbi-ranja s sukcesivnim eliminiranjem in nsmerjanjem ob za-ključevanju srednje šole. To pomeni, da trenutek definitiv-ne odločitve za življenjsko pot podaljšamo in ga vse bolj podaljšujemo, bodisi na celotni zadnji letnik srednje šole ali pa na I. letndk univerze. V obeh primerih pripravljamo teren za sistem propedevtike,— študijske faze, v kateri pride zanesljivo do izrafca sposobnost za takšno ali dru-gačno visoko šolo.
Edino skozi tako metodo je možno demokratično izpe-ljati tudi plansko kontingentiranje, ki ga nekateri progla-šajo za nemožnega, pa ga obenem na brutalen način izva-jajo. (To je vredno posebnega pisanja).
Ta metoda nosi v sebi dvoje pomanjkljivosti: ne upo-števa značilme parcepcije otrok delavskih in kmečkih dru-žin, ki aa univerzo nimajo motdva, imajo pa sposobnost in daje potuho zgodnji ozki specializaciji, ki je nesprejemljiva.
5. S tem so podane maksimalne možnostd za (demokra-tično) intervencijo subjektivnih sil v dmžbeno usmerjanje, ki je v prevladi trga, kot vodilnem prineipu proizvodnega korauniciranja, v nebovpijoča potreba.
Predpostavljamo pa pri tem, da je koncept družbene perspektive jasen in, da so mehamzmi, s katerimi raz-polagamo, prilagojemi demokratični družbeni akciji.
Realnost predpostavk bomo preizkušali skozi raaprafvo o sistemu finansiranja univerze in skozi ooeno družbenega ekvivalenta za študeotovo opravljeno delo — študij.
Franci Pivec
AGONIJA ITALIJANSKE UNIVERZE
Zmerni liberalec G. Maranini, direktor Florentin-skega inštituta političnih ved, je dal razpravo o ita-lijanski univerzi v naslednji okvir. »Italijanske uni-verze imajo slavno preteklost, od katere so še ohra-nile nekaj sijaja. Toda, ne glede na to, je njihova si-tuacija zelo resna in to zaradi naslednjih razlogov; skrajno pomanjkanje finančnih sredstev, ki jih dobijo na razpolago od vodilnih Ijudi; politični vplivi, ki so izvor korupcije; pomanjkanje discipline tako pri pro-fesorjih kot pri študentih; pomanjkanje vsakršne skr-bi, da bi se zadržali najboljši študentje na fakulteti in bi se s tem zagotovila kontinuiteta. znanstvenega življenja in kvalitetno izobraževanje bodočih učiteljev. Gledano v celoti, so italijanske univerze velika telesa brez glave, kjer niti študentje niti profesorji niso res-no poklicani, da bi izvrševali svojo dolžnost, kjer pa za čudo neka mala skupina študentov in profesorjev okužena z nekoristoljubljem in veliko požrtvovalnost-jo — vendarle vzdržuje tradicijo znanstvenega raz-iskovanja in v številnih primerih dosega zavidljive — še več — frapantne rezultate, če upoštevamo okolišči-ne v katerih so bili doseženi. Na celotnem italijan-skem šolstvu leži težak dolg, — študij je luksuz. Ra-zen herojskih izjem imajo samo počaščeni dostop do višje kulture. Tu leži povod univerzitetne krize. Za-radi tega veliko število individualnih vrednot, ki bi se sicer v boljših pogojih stvarno pokazale in potrdi-le ni izkoriščenih. Tako pa, klub znatnim kvalitetam in sposobnostim italijanskega prebivalstva, najdemo na odgovornih mestih veliko število nepripravljenih in nesposobnih Ijudi.«
Maraniniju so ob tem pred očmi nasledna dejstva. Preko deset procentov nepismenih. Trideset procen-tov otrok ne dokonča petletne šole. Trideset prdcen-tov otrok zapusti šolanje pred svojim 14 letom. Na tisoč mladih prebivalcev jih le 132 pridobi diplomo kvalificiranega delavca. Od 1000 maturantov se jih 67 vpiše na univerzo, 32 od teh pa doseže diplomo. * 1961/1962 je bilo na italijanskih univerzah 288.041 vpi-sanih študentov, toda 82.044 od teh sploh ni obiskova-lo predavanj. 1901/1902 je bilo vpisanih 32.000 študen-tov, leta 1941/42 pa že 182.000. V naslednjih dvajsetih letih je število naraslo le za 100.000 (prebivalstva je v istem času naraslo za 10 milijonov). To pomeni danes nepremostljivo bariero kontinuiteti »italijanskega go-^ spodarskega čudeža.«
1958/59 je prišlo na 10.000 prebivalcev 31,3 štu-dentov, 30 odstotkov od tega so bila dekleta. Glede na socialno poreklo je univerza domena buržuazije, Sa-ragat je nekoč preko televizije izjavil, da 85 odstot-kov italijanskih fantov in deklet nima dostopa na univerzo. To je razumljivo: po podatkih Ministrstva za delo zasluži tekstilni delavec 38.400 lir, steklarski delavec 58.000 lir delavec Montecantinija 50.000 lir. SVIMEZ (državni planski inštitut) je izračunal, da je za dosego diplome potrebnih 8 do 10 milijonov lit — astronomska številka za delavsko družino.
Značilna je orientiranost na cenejše fakultete. 25
odstotkov vseh študenfcov vpisuje ekonomijo. 1960 jih je od 16.500 vpisanih na ekonomijo diplomiralo 2900 (!). Pravo absolbira 20 odst. vseh študentov. Družbene vede 19,9 odstotka. Tehnika pa samo 11,1 od-stoka. Posledica izrednega pritiska na medicino v pre-teklih letih ima za posledico prenasičenost s temi kadri. (Na 10.000 prel3ivalcev pride v Italiji več zdrav-nikov kot v švici, ZDA, ZRN, Franciji itd.) Za primer-javo: vseh inženerjev je bilo v Italiji 55.000, v istem 1961 letu je bilo 70.000 zdravnikov.
Rimska univerza ima danes 50.000 vpisanih štu-dentov, od katerih jih 15.000 ne obiskuje predavanj. Univerza ima 600 učiteljev, kar pomeni približno 300 študentov na enega profesorja. Identična je situacija v Neaplju.
Kritika italijanske univerze je šla tako daleč, da pomeni danes kritiko celotne italijanske družbe. Mo-to večine kritik je spoznanje, da je šola odraz družbe, da ima vsaka družba šolo, kakršno si zasluži.
Ob vsakdanjih vesteh o aferah, v katere se univer-zitetni učitelji spuščajo, da bi izkoristili zmešnjavo za gmotno prosperiteto, obstoje tudi resni poskusi sanacije nezdravega stanja. Bila sta izdelana dva na-črtaza reformo univerze, (»Združenjerednihprofesor-jev, asistentov in študentov« in profesor Ragghianti), ki pa sta oba utopična v tej meri, ker ne upoštevata političnega prestiža, ki v visokem šolstvii prevladuje.
Že 100 let je italijanska univerza državna institu-cija, vendar to nikakor ne pomeni, da je s tem rešena strankarskih konfliktov. Dominanten vpliv (od leta 1948) imajo katoliški demokra^i, ki pa pričenjajo celo že sami kritično ocenjevati dogajanje na univerzi (ki je zaradi brezobzirnih nesramnosti prešlo klerikalni okvir, ki so ga demokristjani šoli predpisali). Toliko ostrejši so kritiki iz leve.
študentje so od univerze do univerze, celo od fa-kultete do fakultete različno politično orientirani. Družboslovje je marksistično, filologija je klerikalna, pravo liberalno, medicina konservativna. Padova in Genova sta katoliški univerzi, Pizza in Milano sta sve-tovljanski, Bologna in Firenze sta levičarski, Trst je liberalen.
Fašizem je med študenti v absolutni defenzivi. Katoliki so trdni zaradi finančno dobro stoječe orga-nizacije. število levih je v neprestanem porastu, kar je med drugim tudi posledica odpora vseočitnejšemu anahronizmu, da je večina profesorjev nastavljenih še za časa fašizma.
Akademska dejavnost se (zaradi orientiranosti profesorjev in iz materialnih razlogov) omejuje skoraj izključno samo na predavanja ex cathedra, medtem, ko vaje in seminarje prakticirajo samo na nekaterih fakultetah in redkih inštitutih in to le najboljši in naj-zavednejši prpfesorji.
Izpiti so na italijanskih šolah patološki fenomen. V »Corrie$e della Sera« lahko preberemo: »Rim, 25. junija 1960. Prvip v zgodovini italijanske univerze je izpraševalec udaril kandidata s pestjo v obraa. V pre-
davalnici Pravne fakultete izprašuje mladi 27-letni asi-stent nekega drugega mladega človeka. Toplo je; pre-davalnica je polna kandidatov, ki trepetajo v priča-kovanju, da bodo vprašani iz državnega prava enega od predmetov — »selekcijskih vrat« fakultete. Zgodaj popoldne je. Skozi okna bele palače v liktorskem slo-gu drsi sonce preko miz in osvetljuje onemogle izpra-ševalce in prepotene kandidate. V zraku se izgubljajo vprašanja in odgovori...
Na enkrat se scena spremeni; kandidat skoči iz svojega mesta; čujejo se žalitve; kasneje pripoveduje nek študent dopisnikom italijaskih časopisov, da je slišal, kako je študent, ki so ga ravno izpraševali — bil je že tretjič odklonjen — izpraševalca obsul z ža-litvami. Nekdo — morda prijatelj — je prepričeval, da je asistent študenta pripeljal do tega, da mu je »prekipelo«; drugi pravi, da je slišal žalitev, ki jo je prekinil udarec pesti mladega izpraševalca. Nekaj ur za tem pišejo o tej epizodi vsi rimski večerni listi. Govori se o škandalu na univerzi...«
študentje nimajo nikakršnih kulturnih društev, nikakršnih športnih zvez, nikakršnega družabnega živ-ljenja. Vsak vloži vse, da se z diplomo iz nečloveškUi razmer na univerzi čimpreje reši v ... mučno iskanje zaposlitve in v, s tem povezan, tragični politični in nazorski konformizem.
Skoraj neomejeno upravo nad univerzo imajo pro-fesorji. Ta klan se z leti in s povečanimi potrebami sploh ne povečuje, pač pa na*ta račun izgrajuje svojo elitno pozicijo. Oni nastavljajo in odstavljajo docen-te. Oni odločajo o univerzalni karieri 10.000 asisten-tov, ki se jim udinjajo zastonj ali za smešno nizko nagrado. Svoj lastni »znanstveni« nivo in primernost sa profesorsko poslanstvo ocenjujejo seveda sami. Izredno redki so profesorji, ki bi se temu uprli. Eden teih je milanski farmakolog-član parlamenta — Tragu-ochi, ki v posebnem pismu takole posnema stanje:
»20 let sem že v prosveti in sem preživel takoime-novano nasilje fašizma. Lahko pa vam' povem, da nam nikoli ni padlo na pamet, da bi se to nasilje pripelja-lo v zvezo z današnjo situacijo. Vrednost kandidatov se na nekaterih konkurzih sploh ne upošteva. Redni profesorji so zelo pogosto ljudje, ki so bili leta in leta daleč od kakršnegakoli gibanja znanstvenega dela in sploh niso sposobni oceniti izvršeno delo. še težje pa je dejstvo, da sploh ne občutijo nelagodnosti zaradi svojega lastnega pomanjkljivega znanja. To so prazni in častihlepni ljudje, zelo oddaljeni od vsakršnega znanstvenega interesa (pogostokrat sovražijo napre-dek, ki mu niso več sposobni slediti), poMepno pa pazijo na to, da imajo učence; ne samo zaradi zuna-njega prestiža, ki se s tem doseže, pač pa tudi zato, da bi na univerzi laže realizirali politiko intrig. Gotovo je, da bodo takšni nesposobni in površno izobraženi ljudje izbrali tiste nepomembne osebnosti, katerih na-predovanje ne bo niikoli vrglo sence, in ki bodo v vsa-kem trenutku podprli profesorjevo spletko.«
Univerzitetni profesorji *— »Sol italijanskega na-roda« — znajo nepravilnosti obstoječega režima do-bro izkoristiti v svoje namene. še več: »Režimi se me-njajo, profesorji ostanejo.«                         c. c,
SPOMINJANJE
BORIS PAS
Ternovo! kraj nesrečniga imena: Tam meni je gorje bilo rpjeno Od dveh očesov čistiga plamena.
Adama in Evo je Bog izgnal iz raja, ker Bta jedla prepovedan sad; Bog ju je bil po-svaril, vendar Eve to ni zadržalo; skušnjava je bila prevelika, jedla je in bilo je tako nebe-ško, da je zapeljala Adama; Bog jima je za-grozil, da bosta umrla, če bosta jedla, vendar sta vseno jedla — ni ju torej izgnal Bog, am-pak sta se sama.
Drevo, od katerega sta jedla, je bilo drevo spoznanja dobrega in hudega in je raslo sredi vrta — kaj drugega bi potem mogel biti njun greh, ko da sta se zaljubila? Katero drugo drevo je moglo rasti sredi njunega vrta — če ne drevo ljubezni? Katero drugo drevo bi mo-glo biti drevo njunega spoznanja dobrega in hudega — čenenjunodrevo ljubezmi? Kafti kaj moremo spoznati, dokler semu ne približamo, svojemu drevesu ljubezni? Tako sta Adam in Eva živela, dokler se nista zagledala, ne da bi se bila rodila. Bog jima je smrt sicer ome-nil, vendar jima to ni moglo ničesar pomeni-ti. Bila sta otroka, zatopljena v igro, pozab-ljajoč nase in na vse okoli sebe; z njima so živeli rodovi veke in veke; niso se rodili in niso uftirli — ni jih. Zato nam ta pravlica iz-vablja smehljaj: zakaj na vsak način nas sku-ša prepričati, da sta človeški rod začela za-ljubljenca; zato se tej pravljici ne moremo ustavljati: zakaj izsiljuje nas — otroško trmo-glavo — da sta ta dva — Adam in Eva — naša starša, nihče drug; zato nas ta pravljica ne pusti pri miru: zakaj je pravljica in že ne več pravljica — Adam in Eva sta — je spo-minjanje spominjanja.
Spomni nas spominjanja in je zato zapo-ved spominjanja; ražodene nam spominjanje in je zato razodetje sveta; govori nam o uso-di dveh, ki sta bila izgnana iz raja, in je zato vzgled vsem, da, če se bodo zaljubili, zanje ni vrnitve.
Kako bi mogel lepše naslikati zaljubljenost, kakor jo slika ta pravljica? Pred sabo vidimo dva otroka, kako brezskrbno letata v svojem raju; s časom pa se jima kot božja prepoved iz daljave zmeraj določneje oglaša slutnja o nečem prepovedanem, dokler se iznenada v enem samem naključnem spogledu pod jabla-no ne ovesta, da sta zaljubljena. To spozna-nje ju prešine iz njunih korenin, tako da ni več spoznanja, ampak svetloba, ki jima vzame zavest, ko ju imenuje — ta hip sta neimeno-vana Adam in Eva imenovana oče in mati človeških otrok, tako da z razdrto zavestjo v božji grozi, ko se ne moreta ganiti, skrepenita na veke. Kar sledi, je samo. še potrdilo tistega, . kar se je že zgodilo: Eva, ki se prva zbere, ponudi Adamu jabolko, ki ga je jedla — rekli smo: kar sledi, -je samo še potrdilo tistega, kar se je že zgodilo — da bi zadržala ta hip in da bi v resnici postal večen — zakaj ko bi ne napravila te kretnje, s katero mu je priznala ljubezen, bi se, kar se je zgodilo, nikoli ne zgo-dilo, ker bi se bilo zgodilo in se ne bi godilo. Ker pa je ta kretnja, ki je brezumnost sama, izrazila neizrazljivo, da je zadržala v sebi ne-zadržljivo, je začetek in od nje naprej ju šte-jemo za svoja; z njo je ustvarila sebe, Adama in ves človeški rod; z njo nam je razodela, da je umetnina priznanje ljubezni; da sodi ženska, ženska (kakršna nas je rodila pod drevesom) med drevesa, ker je blazna: da bi bila zemlja — kajti brez kače bi se Eva ne spozabila; da je vsak naš gib zločin, ker z njim razkrivamo svojo dokončnost, ki nas dvakrat boli — boli boli — pri ljubljeni ženski, in smo zato, ker smo z njim — zmeraj šele z rtfim — in torej izhaja dokončnost, ki je v nas, iz nas, spomi-njanje in ker kot spominjanje spominjamo, spominjanje spominjanja.
Morem drugače povedati, kaj je ljubezen, kot nam to pove legenda: smrt? (Blaznost —
grenka zemlja, studenec v nas te raznaša.) Morem drugače povedati, kot je iz legende razvidno, kaj je življenje? Smrtnonosni zdaj (zakaj samo to je doživetje — do-živeti: do-konca-živeti, da spoznamo, česar nismo mogli spoznati, ko smo živeli, namreč kaj se pravi živeti v smrti). Morem drugače povedatd, kakor opisuje legenda, kaj smo? Otroci, ki se pozab-ljajo v igri, kakor ribe, ki plavajo v vodi. — Morem: kajti kakor kadar se katera zažene kvišku in obvisi sredi skoka v praznini nad površino, da v preblisku morda uzre pod sabo neizmerno ravan, vodo, se lahko znenada za-gledamo — in kakor lahko ona v njej samo zasluti svoje vrstnice, kako plavajo in ne vedo, kar zdaj ona ^ve (da se pravi plavati biti v tej neizmernosti) in kakor jih ona vse hkrati za-obseže s pogledom, sprejmemo vase vse, tudi tiste, ki si jih ne predstavljamo, saj so vsi v spominjanju živi (tako se jih spominjamo, vseh daljnih mrtvih, ne mrtve, kakor se ima-mo navado spominjati nekaj bližnjih živih, ampak žive, da so v nas živi živi) — in ko se spet vživi-mo mednje, nazaj v igro, okusimo, kakor obeuti ona, šele ko pljuskne nazaj v vodo, da je mokra, kaj je ljubezen — moč, ki je naša popolna nemoč, da bi živeli; tedaj se vprašamo: Zakaj ljubimo, če pa ne ljubimo? — Zakaj ne vemo še, da smo že izgnani iz raja in da smo pravkar zaprli vrata za sabo.
O, tedaj spoznamo resnico stavka: »Poj-dite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve!« — Zakaj življenje ne zasluži darov, s katerimi ga obsipavamo, am-pak je vredno nas samih, da nas hoče. Tedaj spoznamo, kaj smo storili — da smo vonjali vonj, gledali gledanje, poslušali zvok,čutili do-tik. Tedaj se spoznamo; zakaj spominjanje je brezupnejše od pijače, brezupenjše od vlačuge, brezupenjše od laži — ko bi to ne bilo res, bi pijanci, vlačuge in lažniki imeli upanje — ta-ko pa je še brezupnejše od brezupa — brezu-pen up, da si šepnemo: »Saj to ni up, ampak vera!« — Naj obrodi zemlja trnje, nočemo ra-ja! — zbujeni ne moremo več sanjati: veruje-mo, da smo in da je to nekaj največjega, tako velikega, da ne srnemo biti, ker smo nismo — prestajamo, kakor sta Adam in Eva, grozo biti (da nas je groza nas samih, ne smrti, ker bi neskončni nikoli ne mogli nastati): nismo ljudje — da bi bili ljudje, bi morali živeti, mi pa ne-živimo, tako da nas ne odbijajo; ne vemo, kaj smo, čutimo le, da smo to kar smo v izgnanstvu, v vesolju: neznosno izziva nje, ki izziva nevzdržno, da nas hoče razne-sti — in znenada presenečeni opazimo, da odbijamo ljudi, ki začenjajo pod našim pogle-dom lesti narazen, se razblinjati kot baloni v nekaj neznanskega —prepoznamo Preobrazbo.
V svojem izviru smo, dlje nazaj od naj-zgodnejšega otroštva, v njegovem spominja-nju: ko so ponoči pritekli na naše klice in smo začeli odvračati pogled in ga upirati v njihove sklonjene obraze, da smo se jih nava-dili gledati in ne videti, se odbijati od njih v svoji zajamčeni človeški podobi — toda njiho-va pregnanost za strinjanjem je bila zmeraj presilovita, nasilje njihovega reda preokrut-no, občutljivost za vse.kar kdo stori, ali se mu pripet: neobičajnega, prebolestna, prepričanje v nepremakljivost zakonov, po katerih žive in razsojajo, prenapeto, vojne in poniževanja iz zavisti, prezgovorni, da bi ves ta čas ne čutili dvoma, ki jih na skrivnem razjeda in zaradi katerega so nas z zmeraj večjo zaslepljenos!-jo prisiljevali, da smo samim sebi delali silo se zatirali — dokler jih nismo končno spregle-dali, ko smo se zagledali — da so obvladani neobvladanje, v obliki: po nečem — in tako ne morejo biti, da zato ves čas nastopajo iz svo-jega skrivališča, ki je, da jih ni (kar izziva igralce, zakaj ko njih.ki jih ni, ni, da jih ni ni — so): tako smo zagledali — vsakokrat na novo v telesu postopno uresničenje niča; prišli ljudem na sled, da— čeprav bi ne smeli nikogar obsoditi, ker je v vsakem človeku nje-gov preganjalec — jaz (in zato stori vse v samoobrambi) — obsojajo tn torej zahtevajo več, kot razglašajo — naj se nihče ne brani; da so iz vse-enosti vse-nič (razblinjanje samo), ker so iz brezuma (vsega) le prestop v razum (enost), da razumljajo, kakor so brez-umijeni
v sovraštvu enega proti vsemu iz sovraštva vsega proti enemu — brezumno brezumnega: razum (v sebi končna končnost); da pozab-ljajo (kakor svet pozablja), se ubijajo, ko ubi-jajo (kakor se svet ubija) — zapirajo možnost, ki so (kakor se svet zapira): ne-kaj (zakaj uzreti se v svetu pomeni videti se kot nekaj). Kraj je namreč blizu in daleč, da se od-daljui^ ko se bliža (vse od vsega) in razliva v pi jr in čas (od povsod in zmeraj), nas (od nekdaj), ko nas cepitev kromosoma še vedno ni oddelila na življenje in smrt, da se še nismo utrgali iz zdaj v zaključen svet lo-čitve, v katerem smo mi ne mi razcepljeni na razum in brezum, v niču presvetljeni v vsem temni, živi mrtvi — ampak da še traja, brez konca traja tisti hip, v katerem smo mi mi, da moremo vztrajati — iz sebe biti (zakaj iz užit-ka smo v užitek, da smo užitek v užitku: gren-koba — kar je že stara resnica — saj nam bo-govi ne dovolijo biti, ker bi nas ljubili ali so-vražili, ampak zaradi neznanskega sarkazma, ki jim ga vzbujamo: kakor stol na eni nogi, ki ne vzdrži ali vzdrži, so nas postavili, da bi balansirali med blaznostjo in razumom — in izbire ni); ne ubijati in se ne upirati ubijati; vračati se po sledi, ki jo dovršeni zapuščamo
—  iz čistega zla v kvintesenco dobrega, iz ve-soljne  dobrote v gorčično zrno vere;  biti ne-močni — nerazumljivi-barbarski (zakaj človek, zvest svoji krvni zavezi, ne obsoja ničesar huje od tistega, česar   ne   razume   —   svoje   krvi: njena  zločihskost   je   njena   slabotnost,   njena krivda, da kliče nase nasilje); izzvani iz smrti biti  neprestano  izzivanje  smrti   (nikoli  rojeni se nikoli izljubiti) — zakaj, to je vsakdo: po-novitev, ki vpije — življenje je:  je, česar ni-nemožno, da bi se razkrilo možno:  ni, kar je
—  v naših srcih;  zakaj  živo izziva živo in je smrt (ona je nekaj, čemur se živo upira in pod-lega, z njo je torej živo v svoji moči — ognju), in smrtno izziva smrtno in je vera (ona je ne-kaj, čemur se smrtno upira in podlega, z njo je torej smrtno: smo v svoji moči — ljubezni).
—  Kaj pa je vera drugega kakor živo občute-nje smrti? — In je v tebi brezno:
padati vanj
padati vanj
padati vanj
da dojameš ^razdeljenost jazov v zunajosti, ki ti ne dovoli vstopa, in odprtost (iz katere si in v kateri si) svojo nepripadnost ji, v kateri je površnost nuja — njeno pripodobnost; da bi nehal živeti to navadno človeško življenje in začel živeti svoje življenje; da bi zaslišal za prsmi ljudi njihovo zadnje hropenje; da bi za-čutil nevidni meč, kako se zadira; spoznal svojo ne-vednost, dojel svojo ne-prisotnost in bi ti do toplotnega vala v telesu postalo nezno-sno, da si končen, in bi jih zagledal, kako s sklonjenimi tilniki rijejo zase, v ničemer dru-gačni od živali. da bi slepi bili slepi — in dva-krat slepi — slepi slepi — topo sprejemali svojo ničnost za svojo (se sploh ne do-živeli), ker jih pred tem, kar jih čaka (ne pred tem, kar so) obhaja nepopisna groza, da jih zdaj, ko živijo, ne briga, kaj naj bi bilo (kaj so) — in da bi umel, zakaj tako nezaustavljivo hrepenijo po ljubezni, čeprav se telo upira — tedaj si boš morda prišel na jasneje, kakšen smisel ima trmoglavo vztrajanje pri eni ljubezni (Ijubezni ljubezni); od kod strastna stanovitnost ču-stva, ki je ne more omajati niti izguba zad-njega upanja — temveč nasprotno, ki ga more ta izguba v trenutkih malodušja zagnati do vrhunca, do brezupnega upa — ostajanje na eni poti, zanos, ki ga to ostajanje daje, zanos, ki ga daje neusmiljenost, zanos, ki ga daje sa-mota, ki ga vliva prezir, s katerim moreš, oko-rel od mraza, naprej z nasmeškom okoli ust in vlažnimi očmi do konca, — zato, ker najtežji napor ni dovolj težak, največja odpoved do-volj velika, vsaka tožba pa smešna — zakaj, glej, ničesar ne moreš; nekaj je med vami daljnega in neresničnega kakor nikoli pre-magana pregraja — groza za navideznostjo: spominjanje.
življenje: Al serce mi drugo vstvari,
, Al počakaj.de to bit' V persih neha, — Bog te obvari! — Pred ni moč te pozabit'.
UOIE ŽENSKE IN STRIČEK VANJA
Svet Molierovih St žensk pozna trdna, objektivna merila, Aioralna kot estetska, in če v temelju pAio nanje, se je mo-goče dovolj zanesljitientirati tudi kar za-deva^predstavo v lji ski Drami. Vendar je treba povedati, da j m mogoče razmišlja-ti samo o predstavi kot o estetski inkor-poraciji tistih trdni sril, ki jih je rodila Francija sončnega v J kakor jih je posku-šala posneti režija ! t Jana. Ta trdna, ob-jektivna merila teii > v dokaj natančni poučenosti o tem, ] : slabo in kaj je do-bro. Slabo je meši d oponašanje plemi-ških literarnih salos tj jih »učene ženske« pač ne posnemajo ikšnih kulturnih, ozi-roma resnih literari gibov, ampak zgolj iz preciozne potrebe, ] ati se tistemu sloju, ki stoji na čelu legi ga državnega reda — če že ni mogoče pofcvi stvarni vsebini — vsaj po videzu, kakolta red zbuja v strem-ljivi in oholi meščanfcvesti. — Dobro pa je ono, ki ne zapušča m in utrjenih poti nor-malnega, se pravi )«ega« razuma in sred-nje morale, in ki sAizira vedno le v me-jah danih možnostilanega socialnega sta-tusa. Dobro slejkopn aguje, bodisi kot deus ex machina v javni alni zahtevi bodisi ^ obliki zasebnega moi a čuta, in ob njem se slejkoprej izkaže sl< odmik od tega dik-tata za nemogoč, sn in predvsem nerazu-men. Razumno je p janje danemu, zakaj to dano formira čis um oblasti, v podobi kralja ali znotranjeirirojenega, naturnega moralnega občutka Iveku. Svet je tedaj poln in v sebi zakl« saj nosi s seboj vse možnosti za to, da fBporazumi, navzkrižja in deformacije v nfcpet lepo usmerijo v normalni in naravni.tavi razumni tok.
Mogoče je dovblfcno in zanesljivo po-sneti to urejevaje I in če smo v osnovi soglasni z merili, kilmu urejanju v osnovi pogoj, in če verjai), da stvari v svetu potekajo res po taMturnih in samoposebi Limevnih poteh, pot« tej zadnji predstavi Učenih žensk res neltežko prebrati tistih estetskih elementov.kosnetku manjkajo do popolnosti. Ker pa Mledališče pomeni več od spretnega ter imvega posnemanja — tako nekih moralnMril kot njihove stil-ne inkarnacije — imj od absolutnega, ki naj bi bilo v takem plnanju osrednji usmer-jevavnf element, naavzaprav ne more kaj preveč zanimati, ki kako se je Janova predstava pregrešila baročnimi dogovori Molierovega gledali» privlači našo po-zornost zlasti stop»ste intenzivnosti in zmožnosti, kakor jc la gledališčnikov, to-rej interpretov odnc preteklosti, iz katere
je izšla Molierova dramatika, in do njenih objektivnih moralnih ter estetskih meril, saj je jasno, da morejo biti do te popolne mere objektivna predvsem zato, ker so delež pre-teklostiin ker ta preteklost zanje tudi jamči. Di-namični odnos do preteklosti seveda ne more biti edinole v presojanju njenih meril v sodob-nost, sred katere gledališče igra, ampak pred-vsem v spoznavanju zveze med preteklostjo in sodobnostjo, kar pomeni, da odpira preteklost pričujočemu času s tem, da preskuša objektiv-no vrednost njenih moralnih kriterijev. Pri Učenih žeskah vidim to možnost najizraziteje morda v njihovem srečnem finalu, v katerem je z lahkoto premagana deformacija, kijo je raz-krilo prejšnje dejanje. Mislim, da bi bilo treba ta finale že v samem izhodišču igrati manj kot zaresno spreobrnitev ter zaresno možnost razrešitve — s tem pa iz njega preskusiti, ko-liko je stiska »učenih žensk« zdaj, ko je vsa njihova. »učenost«, torej vse, kar so imele, na tleh, vendarle ostala kljub moralnemu posegu v njihov svet, in ali je njihovo preciozništvo moralo že spočetka temeljiti v tehtnih razlo-gih in ali je vrnitev v »zdravi razum« v res-nici tako lahka.
Znašli pa smo se v resnici na čisto drugem bregu, tam, kjer je merilo preteklost in kjer izven spretnosti v posnemanju in rekonstruk-cijskih poskusih ni ničesar, tam torej, kjer je posnetek dovolj varno spravljen v repre-zentančne anale samozadostnega in zato tudi docela nekomunikabilnega baročnega esteticiz-ma, ki pa ga — kot paradoks — najeda ne-zadostna reprezentančna veščina pri igravcih, ne da bi ta seveda mogla resničneje zanikati njegovo temeljno in krčevito potrebo po vra-čanju objektivnih in absolutnih meril v priču-joči svet in po urejanju tega novega sveta po teh merilih, potrebo, ki se razodeva — kakor rečeno — v slepem rekonstrukcijskem idejnem izhodišču režijskega koncepta.
Svet, kakor pa ga odpira drama Antona Pavloviča čehova, Striček Vanja, ki smo jo gledali v režiji Adreja Hienga in v scenski oprerai Matjaža Klopčiča (ki je opremil tudi Moliera), teh absolutnih kriterijev ne pozna, pač pa skoro v celoti črpa svoje pobude iz njihovega manjkanja v sebi. Astrov, zraven Vojnickega in Sonje nemara osrednji junak Strička Vanje, jih sluti in tudi verjame v njih:
»človek je obdarjen z razumom in stvar-niško močjo, da bi množil, kar mu je dano, toda vse doslej ni ustvarjal, temveč rušil. Go-zdov je vedno manj in manj, reke se suše, divjačina je izginila, podnebje je pokvarjeno in zemlja je vsak dan bolj siromašna in grda. (...)   .. kadar   grem   mimo   kmečkih   gozdov,
ki sem jih rešil sekire, ali kadar slišim, kako šumi moj mladi gozd, zasajen z mojimi roka-mi, se zavedam, da je podnebje vsaj nekoliko tudi v moji oblasti, in če bo človek čez tisoč let  srečen, bom  tega  nekoliko  krh   tudi  jaz«
Tragika tega sveta je v njegovem nepre-nehnem propadanju in v spoznanjur kako od-maknjen je pravzaprav že od vsega začetka, od absolutnega in kako se le-to v njem ne-nehno sprevrača v svoje nasprotje — tudi zno-traj 'zasebnih, oziroma intimnih prizadevanj posameznih junakov. Lirska drama Antona Pavloviča čehova je vsaj s svojimi osrednji-mi teksti, s Stričkom Vanjo, Tremi sestrami in češnjevim vrtom, ki v njih nekateri vidijo celo dramsko trilogijo propadajočega ruskega gospostva, drama hrepenenja po absolutnih merilih, hrepenenja, ki pa je že v svojem za-četku zaznamovano z brezizhodnostjo in ne-uresničljivostjo; in ta kriterijski absolutum je vse skoz v bolečem spoznavanju ničevosti in zaprtosti sveta, ki ga žive junaki te dramatur-gije in to »malomeščarfeko« rusko močvirje jih neprenehoma golta in onemogoča; vsa nji-hova aktivnost pa je vendarle tudi usmerje-na v eno samo smer: proti iskanju izhoda iz močvirja ali vsaj proti iskanju iluzij. čehovu gre očitno predvsem za to, da bi svoj svet razodel takšnega, kot je, in ne da bi ga sodil, kakor Ibsen, ali posegal vanj od zunaj ter ga poskušal odreševati. Resnica njegovega sveta je razodeta skoz izredno senzibilno pa skoz in skoz tudi izredno uklenjeno posamezno živ-ljenje; posameznik je sred svojega razpadajo-čega prostora edino — nezanesljivo in spre-menljivo, neodrešno in izvirno — merilo.
Po tej plati se čehov močno bliža najbolj-šim primerkom moderne tragikomične drama-turgije in gledališki interpretaciji načeloma dopušča več različnih odrskih možnosti. Od tod očitno izvira tudi njegov znani nespora-zum s Stanislavskim, ki je v Treh sestrah vi-del tragedijo, medtem ko je bil avtor sam prepričan, da je napisal komedijo (Vladimir Kralj, Pogledi na dramo).
Zdi se mi, da so najnovejši slovenski in-terpreti Strička Vanje pogrešali zanesljivej-ših objektivnih življenjskih meril tudi v teh »prizorih iz vaškega življenja«; kakor je če-hov podnaslovil suojo igro. Najbrž so se tudi zato odločili za stilizirano rekonstrukcijo mi-ljeja in kostuma in se odločno opredelili za karakterno igro — s tega vidika je bila seveda igra atmosfere in podtona, kakor ju pozna cehovljev dramski svet kot celota, postavlje-na v drugi plan, v pretežni večini pa sploh črtana. Potem je kajpa mogla ostati ena sama
stran osnovnega drarnskega navzkrižja: sub-jektiviteca — medfcerri ao je bil proscor, v ka-terem doživlja svojo dranio, zanemarjen, s tem pa je seve postala subjektiviteta kljub svoji avtentičnosti kar nekam poljubna in na-ključna, po svoji usodi pa zreducirana na preprosto trpečnost, ganljivost in melodrama-tičnost. Konfliktno navzkrižje je bilo prestav-ljeno v praprosto naziranje, da je svet slab, tr-peči čustveni človek v njem pa dober, in ker je dober, pač tudi vedno mora trpeti.
Na ta način je prišla predstava tudi do ab-solutnega spoznanja, oziroma do objektivnega kriterija bivanja in njegovega prostora, ki ga je mogla najti edinole zunaj čehova, in si s tem objektiviziranjem vnaprej onemogočila možnost dinamičnega odnosa do tiste brez-perspektivne stvarnosti, ki jo odpira čehov, mogla je postati edinole preprosto in ganljivo melodramatična in s tem si je hkrati tudi za-prla vrata do pričujoče, sodobne eksistencialne problematike. Izrazito s teh pozicij sta obli-kovala svoji vlogi Maks Bajc kot Vojnicki in Iva Zupančičeva kot Sonja dovolj solidno in zanesljivo, vendar brez vsakega smisla za to, da bi razen svoje psihologije in trpljenja od-pirala karkoli drugega in da bi se tudi v svo jem odnosu vsaj nekoliko dvignila nad pre-prosti trpeči patos (zaključni Sonjin monolog je bil zgled za igro na čustveno občutljivost občinstva). Od ostalih igravcev je pravzaprav potrebno omeniti samo še Lojzeta Rozmana kot zdravnika Astrova, ki je bil po svoji igrav-ski fakturi živo nasprotje tradicionalni ro-mantično-glumaški čustveni igri, ki smo jo omenili zgoraj. Lojze Rozman je koncipiral Astrova manj iz nekega melanholičnega vzduš-ja, ki ga poznajo njegovi dialogi,, v literarni predlogi, ampak iz nenavadne pa pretresljive ter avtentične zveze nekakšnega »kmetiškega« intelektualizma in trezne resignacije z ne-ustavljivo propadajočim svetom, sred katere-ga mu je usojeno prebivati ter se skupaj z njim pokončevati. Rozman je gradil iz odnosa im. s tem prinašal s seboj hkrati še usodo svo jih bližnjikov, s tem pa uspel ponazoriti pro-pad nekega kompleksnega sveta. Na žalost je ostal sam.
Predstava v celoti je, mislim, potrdila ne^ kaj tistih spoznanj, ki sem jih skiciral zadnjič in ki zadevajo problem dualitete v strukturi slovenskega repertoarja ter razlogov, ki ne-kemu gledališču narekujejo njegovo temeljno naravnanost — in ki prav v zanikanju objej* tivnih, vnanjih in zunanjih meril opravičujejo gledališko delo le iz njegove neposredne in delovne vsebine. — Moliere je ostal pone&rečen reprezentančni poskus, Striček Vanja neuspe^ lo preseganje brezperspektivnega sveta, ob^-ma pa stoji na poti nerazumno iskanje ide» alitete merila in bivajna po takem merilu.
Andrej Inkret
BKEZ BESED
OB PESNIŠKI ZBiRKI TOMAŽA ŠALAMUNA
POKER
Tomaž šalamun je izdal v samozaložbi pe-sniško zbirko Poker. Knjigo kupujemo, spo-sojamo si jo, beremo jo, beremo jo drugim, pogovarjamo se o njej ali jo vsaj omenjamo. Kdo smo to, kdo so to, na kakšen način, za-kaj in kako, vsa ta vprašanja v zvezi s prisot-nostjo bi bilo treba formulirati pa še priporo-čilo kar naj sledi iz takšnega članka v Tribuni. Prvo pri tem je posredovanje občutka, da si je treba zbirko ogledati, da »spada zraven«, da ima pašredno ali neposredno »razkrivajoče« učinke.
To torej sprejmemo. Potem pa lahko sle-dimo različnim zvezam, različnim povezavam, morda celo konstrukcijam s katerimi osmis-lujemo, uvrščamo pojav šalamun. Lahko zač-nemo z Dumo in Perspektivami, lahko pri-merjamo tedanjo situacijo s tem, kar je da-nes, lahko celo zasledujemo kako se je spre-minjala podoba Tomaža šalamuna od nas do tistega »mladega slovenskega pesnika« iz tu-jega časopisja.
Lahko potem, če nas pri povezovanju ne zadržijo vrzeli, iščemo sorodnosti, navezova-nja. Lahko govorimo o drugih slovenskih pe-snikih; lahko, ker to pač sledi; prelistamo Perspektive zaradj iz in o ameriški poeziji; lahko ne pozabimo ime Lawrence Ferlinghet-ti, poiščemo Perspektive 23—24, pesmi pa še Niko Grafenauerjevo oznako; lahko, kako si-cer ne vem, začnemo tudi z Eliotom; lahko se vprašamo, zakaj imajo v našem glavnem mestu Bečkovica, o razlikah torej. In potem so tu mnenja tistih, ki jih ndkakor ne vključuje zaimek mi, ki ga uporabljam, iz različnih raz-iogov. In potem smo tako ali tako zdrsnili mirao pesniške zbirke Poker, ki se začenja kakor sledi:
Utrga se luč
zdrobi se kamen
skoz tvojo senco steče reka
in tuja sonca vžigajo svetlobo
nihče ne ve kako si prišel tja
toda kjerkoli si
v karkoli so te vpeli
samo to veš
da moraš
in se konča v drugačnem. V tem načinu citi-ram še iz O POEZIJI Tomaža šalamuna (Per-spektive 36—37) in sicer: »Poezija je zato ker človek ni bog, in to je, kar človek najteže prenese.«
»Poezija ni poustvarjanje tega sveta, am-pak borba z njim, večno plavanje proti toku, njena moč pa v tem, da človek v tej zasluti smrt v sebi.
S tem spoznanjem postaja bolj svoboden, bolj uporen in bolj živ.«
In potem beremo npr. gobice III. in IV. in si mislimo, da morda lahko postanejo še me-nartovski popularne. Potem pa beremo dalje in pravimo še, da gre pač za mejni primer in ga ne spravljamo več v nekem pojmu.
Kdo bo in kaj bodo pisali o šalamunu, pač pričakujemo.
N. Čačinovič
NOVI PLAKAT
ZA UREJENOST
SVETA
Najbolj zrela situacija vizuaJnega komuniciranja je lahko ulica. Sodobno urejena ulica vključuje sta-tične in dinamične medije. Statični medij predstav-ljajo gradbeni in arhitektonski elementi in prometni znaki, dinamične izložbe, plakati. Vse te je moč ure-jati in komponirati. slnčajni pa smo — živa bitja, prometJia vozila in vreme.
SHISGAL, (LBEZN) LUV V MESTNEM GLEDALIŠČU
Mestno gledališče izbira v zadnjem času za svoj repertoar dela, ki so bila na zapadnih odrih bravu-rozno izvedena v zaianih gledališčih in z zelo popu-lamimi interpreti. Ta dela so bila največkrat pisana na hrbet igralcem; pisci sami so precenili inte-rpre-tove zanožnosti za kvalitetno interpretacijo. Kapa-citet ansambla Mestnega gledališča, zasedbene po-Idtike tega gledališča td pdsci niso poznali. Zato je morda Shisgalova koinedija »Luv« izzvenela z odra malodane kot gol tekst brez tistega pravega žara in do-miselnosti, ki bi morala bdta morda prva in najzna-čilnejša lastnost izvedbe te ižrednobistre in kome-dijsko groteskne igrice.
To je prvi vtis, ki se porodi, ko se zastor spusti.
Avtor ši je izbral za sujet preprost Tgriv Ijube-zenski trikotnik. Rahlo ostarelo a ljube^ini željno poročeno žensko, njenega lahkoživega moža in nje-govega bivšega sošolca — zaradi takšnih in drugačnih prilik — neuravnovešenega newyorškega clocharja. Ta trikofcnik v začetku popolnoma razkrije, nam razjas-ni značaje, nato pa vse tri osebe požene v drugem delu v neugnan, skorajda klasičen, a vendar neko-liko grotesken situacijski zaplet. Shisgal sam se s to igrivostjo nenavadno brudi, saj v samem tekstu daje režiserju in igralcem napotke, kako naj izvedejo ne-, katere gage, kako naj se pokadi iz Miltovega suk-njiča kako naj se zapičijo noži, ki jih igralec vrže v tla. Avtor je ves v skrbeh. da bi se delo bravuroz-no in lahkotno izvedlo tudi v malenkostnih detajlih, katerim sicer v svojih drugih delih ne posveča toliko pozomosti.
Z razmeroma Optimističnim idejno-psihološkim profilom sp norčuje iz psihoanalize, te — za preneka-terega ameriškega avtorja svete dramaturško psiho-loške zakonitosti (navedem naj samo primer prepi-ranja vseh treh oseb in junačenja o izredno težki zgodnji mladosti, ki so jo preživljali). Igralska tro-jica': Leonova, Eržen in šugman žal tej nalogi očitno ni bila kos. Najoriginalnejši je bil Eržen, vendar mu je zlastd v prvem delu, ko svojemu nekdanjemu pri-jatelju in sošolcu pripoveduje o svojih blodnjah in neuravnavešenostd, ter življenjski smoli, primanjko-valo tiste »zdrave hipohondrske sile«, ki bi naredila to figuro od vseh najbolj izpostavljeno in psiholo-ško najboilj zamotano-groteskno plastično. Naj ome-nim, da so v praški uprizoritvi pomagali tej figuri
do omenjene grotesknosti s tem, da so nevarno pt>-udarjali mesta, kjer mu Helen govori, da nima nt kakršnega smisla za ženske in s tem odpira možnost njegove humoseksualnostd, ki je sicer že iz teksta razvidna, vendar ni tudi tako eksplicitna.
Helen T. Leonove je večkrat prazno histerično kri-čava. Seksualno nepotešenost figure skuša prikazaM z dvomljivo gestiko. Omenim naj tudi - dikcijo, ki je večkrat izrazito afektirana.
šugman je figuro' Milta v marsikakem sladokus-nem momentu psihološko zelo poenostavil (na ško-do predloge). V prvem delu je premalo pod vtisom načrta, ki ga namerava izvesti. Tudi kontrastnost psiholoških stanj je pri njerio^ veokrat po njegavi krivdi ali pa po krivdi režije zanemarjena.
Ni jasno, zakaj se je reziser Pretnar odločdl zs takšen scenski prostor. Onemogoča mu namreč ka kršenkoli izrazitejši mizanscenski poseg v zgornjeit. delu, ki celo omejen je z ograjo, ki gledalcem za kriva pogled. Scenski prostor je neekonomično ia rabljen, poleg tega pa ne daje vtisa, da je nekjt v višini.
Zdi se, da Mestno gledališče ne bo moglo prodajatt Shisgalove »Ljubezni« tako uspešno, kot je to nare dilo z Mikelnovo »Inventuro«, ki očitno pomaga ko-lektivu MG-ja iz finančne stiske, saj je cena za vstopnico pri tej predstavi še vedno premierska.
Za predstave MG-ja je (razen redkih izjem) značilna neka mlačnost. Vsekakor je »Lbezn« — tak naslov so jd nadeli, kljub temu, da so v sami igri dosledno izgovarjali »ljubezen« — ena izined najbolj mlačnih in humornih predstav.                                  š. Z.
Predlagam ocenjevanložb in plakatov kot iz-redno mobilnih sredsteiialnega življenja. Primer estetske (vizualno urlmne) intenzivitete je iz-ložbeni prostor Modne v Ljubljani.
Zanemarjeni so pla eprav je njihova uredi-tev le v minimalni oc sti od družbenega stan-darda. Komunikabilna aplakata je dvojna: lite-rarna in vizualna. Ak( in estetska. Slednja je trajnejša, zato je po bnejša za naš spomin. Uničljiva je samo z e icijo plakata po njegovi substanci.
Pojavil se je rdeče iplakat. UK ZKS prire-ja razpravo — sodeluje rarana Kazine — 20 h — Trg revolucije — ČP»G< iki tisk« Kranj. Vizualna narava tega plakata ni likovna in barvno. Pla-kat je zasnovan na ( nein barvnem konfliktu našega očesa, čeprav rdečebelo-modra stiliza-caja kot danost trobo ni slučajna. Simbolna rdeča ostaja simbolna ikt, ki je na realnem nivoju nepresegljiv, je Bgljiv že v sami substan-cialni ambivalentnosti, o sintetizdra neodkritost substance sarne. Rdeča modra barva predstavlja dve realiteti, zelena ko letična je irealiteta. Sam obstoj konflikta pogojt jegovo izravnanost. Tudi obratno.                       I
LLkovno je plakat dw) stiliziran. Zgornji del je hierarhičen, spodnjiiovit. Srednji situacijsko nekomunikativen, ohralč samega sebe. Status quo.                      j
Plakat je izdelal MaAgačnik. Prireditelji, raz-našalcd, izkoristite varMimožnosti, ki jih obstoj plakata odpira,             1         I. G. Plamen
pavel lužan
nagib dneva in noči
Spomladi zemlja
sinove si v ogrlico nabere,
da se sanje ne bi izrodile,
deklice pa nosijo svit čez goro pticam,*
ki se v gnezdih branijo
pred mrazom blodnih misli in pred smrtjo,
jeseni pa celo brez tihega upora
se vdajo v izgnanstvo.
Mir Mir Mir
je molitev po vsakdanjem vojskovanju
za okopi, na visokem >>ribu,
v mimoidoč! rek-\
ki vediv> *.«?.$,»«. [>iav do roba žrela,
v zadri^Tcu mmju, ki umiri kri,
a v .Tic.ru; vik je brez dna.
I snost pravice je slepa in krhka «er je rojena iz človeka v davnem času za prihodnje čase, ki vsak po svoje jo oslepi.
Sredi belega dne, v pogonu svetlobe in časa, slutiš omračitev uma, namen človeka, da se razbije, a zgodi se, se že kako zgodi, da ne končaš samo v semenih                       .
zahrbtne minljivosti, ampak rasteš vse bolj neobdelan in pod večer ostrejše so poti, neskončne v tem času, ki ogrinja prostor, medlo sonce vseh nas, v dimu in prahu kost
in koža,
kamenita pesem, ki spelje kri in presaja za in proti v pogonu. Za njim drevesa spet nemo vstajajo, brez fanfar ogenj zagori na vekoveke zemlja daruje molk, da modrost in norost sprhnita, ko ni časa, ko ni človeka, ko le ravnina čaka na rojstvo resničnejših bitij
pa jeziki v prihodnosti
sg prav tako glasniki vojne,
zakrknjenih jezdecev brez meča
in ženski boki omahnejo v objokovanju,
votli bobni so za pohod v praznino.
Clovek nikdar ne loči
modrosti in norosti,
ne nižine v gadanju,
na črnem dmi ne velikosti.
Dokler se kri preliva
speljan je vedno mosl
od tu do tja.
V  tem stoletju
po spletu velikih dejanj,
čakali smo izhod
v kreposti, v daljnem cilju,
morda dosegljivem, svet je blizu
pa se izpoveš
Tisto drevo, ki nosi sanje,
je votlo v koreninah.
Podnevi se ne vidi,
podnevi se že kako rešiš,
edini namen je                              x
odkrita beseda človeškega naličja.
Samotna pot je pretrgana s prepadi,
ločena z dolgimi stoletji
od človeka do eloveka.
V večerih pa je razkrito blodno telo, prozorno čelo. Moreče sanje so daritve tega časa.
V  večerih se spomniš vseh burk včerajšnjega dne,
fakirjev jalovih dejanj,
ki skušajo prebosti čas
s svetlimi trenutki.
To je posmeh samemu sebi,
ljudje se mazilijo z lažjo,
da praznina kljuje v telesth,
čas poklanja gnojne čire svetu.
Ležati ni treba na žebljih
brez tega
ostrina te požre prav do kosti.
Skozi noči
ogenj tiho govori sam sebi
o svetlih dneh,
starec misli in brozga,
sključen vase tiha gora,
ob njegovem vznožju   %
mrk, črn oblak nosi misli v sebi,
včasih v sanje se zateče
pa so nepremični kamni,
ker ogenj ga ne razsvetli, ne razjvetli.
Vse to, vse
so sanje
v trenutku brez konca,
vse poti speljane v ta kraj,
vsa bitja, ki so tu
resnično porojena,
rastejo v sanje
in v naslednjem hipu
nagib življenja jih ukrivi v smrt.
Vsi zemlji podelimo svoje roke,
življenje
človeštvu naslednjega dne.
PREDSTAVLJAMO
¦*
LEOPOLD S. SENGHOR
Aprita letos bo v Dakarju, glavnem mestu Sene-gala, Festival črnskih umetnosti, katerega pobudnik in najzavzetejši organizator je senegalski predsed-nik L. S. Senghor. Senghor je ena najaktivnejših in hkrati najbolj vsestranih osebnosti današnje črite Afri-ke: državnik, pesnik, literami teoretik, jezikoslovec Hrnskih narečij, teoretik afriškega socializma in eden redkih državnikov, ki vidijo v kulturi svojega naro-da osnovo in obenem cilj vsakršne politike. Njegovo pesniško izročilo, zbrano v zbirkah Senčni spevi (1945), črne hostije (1948), Etiopske pesmi (1956) in Noktur-ni (1961), sodi v sam vrh umetne črnske poezije.
Pričujoči odlomki so zbrani iz Senghorjevih esejev, govorov in člankov, kjer avtor pojasnjuje zna-no idejo negroizma (la negritude), pojem afriškega socialisma; kjer nam posreduje svoje misli o kulturi, o črnskem Ijudskem in umetnem pesništvu in kjer nam mimogrede predstavi dokaj abstraktni pojem »Vesoljne civilizacije« (Civilisation de L'Universel).
Nedvomno je zanimiv tudi Senghorjev odnos do marksizma — kljub enostranskemu načinu preso-janja.                                                             A. B.
»Vem, da se bodo pokazala nesoglasja in da bodo grajali avtorja zaradi njegove ideje negroizma; tako belci kot črnci. Mislim, da se bo v prepiru iz-kazalo, da je sporna le beseda, ne ideja. V anglešči-ni pravijo negroizmu »african personality« — in res; mar se nismo borili za neodvisnost predvsem zato, da bi izterjali, branili in še razširili svojo »afriško osebnost«? Vendar je treba paziti na besede; negro-izem je, natančneje povedano, le en del te osebnosti, medtem ko predstavlja drugega arabsko-berberska civilizacija.«
»Negroizem je torej skupna črnska osebnost. Za-nimivo je po:,lušati ljudi, ki nam očitajo rasizem pa obenem kot za stavo govorijo o grškolatinski civiliza-ciji, o anglosaksonski civilizaciji, o evropski civiliza-ciji. In ravno eminentni Evropejci — Maurice Dela-fosse, Leo Frobenius — so nam govorili o črnski civi-lizaciji1. Imeli so prav, črnska civilizacijto zares ob-staja in skleniji smo, da jo proučimo in jo, vtem ko jo živimo, imenujemo negroizem. Pravim »mi« in po-zabljam vrniti Cesairu, kar je Cesairejevega: Aime Cesarie je namreč iznašel to besedo v letih 1932 do 1934.«
»Negroizmu očitajo rasizem, to je huda zmota. Negroizem tii rasizem, če pa je nemara v njem le za-slediti rasistične primesi, je to antirasizem, kot je ugotovil Jean-Paul Sartre v eseju črni Orfej. Negro-izem je humanizem.«
»Negroizem je, kot rad poudarjam, skupnost kulturnih vrednot črnega sveta, kot se kažejo v živ-ljenju, v institucijah in v delih afriških črncev. Opo-zarjam, da nismo mi iznašli izrazov: črnska umet-nost, črnska glasba, črnski plesi, niti »zakona partici-pacije«, vse to so že pred nami storili evropski belci. Nam sta ostali samo skrb in naloga, pomembna na-loga, da negroizem prevzamemo in mu, medtem ko ga živimo in ko smo ga še živeli, proučimo in poglo-bimo smisel ter pomen; da ga predstavirao svetu kot enega temeljnih kamnov pri graditvi Vesoljne civili-zacije, ki bo skupno delo vseh ras in civilizacij — ali pa je sploh ne bo.«
»Zato pravim, da je odprti negroizem humani-zem. Vplivi evropskih civilizacij so ga oplajali in j}e-groizem je te civilizacije na novo bogatil. Humefni-zem XX. stoletja, stoletja splošnega zbliževanja do-slej tujih ljudi, se lahko kaže edinole v zblfžanju duha in si^a. In črni ljudje »ne bodo prišli praznih rok k slavju dajanja in sprejemanja«, kot je zapis pesnik z Martiniqua, Aime Cesaire.«
»Zmotno je mišljenje, da borci za negroizem ne poznamo skromnosti. Danes se še bolj kot kdaj prej zavedamo svojih napak, vrzeli v črnski civilizaciji. Zato nismo nikoli odklanjali evropskih, še posebej francoskih vplivov, saj so dopolnjevali našo civiliza-cijo in kulturo. Kot je rekel Pierre Teilhard de Char-din: »Rase ne predstavljajo vsaka zase matematične formule, temveč so med seboj v komplementarni od-visnosti«. In Vesoljna civilizacija bo lahko našla svoj kraj za obstanek edinole na stičišču dopolnju-jočih se vrednot vseh civilizacij.«
»Ne gre za to, da bi razbili in uničili kolonialno tradicijo, gre za to, da jo presežemo.«
»Neodvisnost se rife kaže v odklanjanju, neodvi-snost je v izbiri.-V^zbiri cilja, sredstev — seveda % skladu s trenutnim položajem.«
»Nujno pa se moramo vprašati, kako naj izbere-mo med evropskimi metodami prav tisto, ki bo naj-učinkoviteje in najnatančneje analizirala naš tre-nutni položaj. Vprašati se moramo tudi, kako izbrati med evropskimi institucijami, kulturnimi vrednota-mi in tehničnimi dosežki prav tiste, ki bodo v naj-večji meri pripomogle k nadaljn.iemu razvoju naše dedovane civilizacije. Pravim — naše civilizacije, za-kaj gradimo na trdnih temeljih. Huda napaka, ki vodi v dokončni polom, bi bila misel, da gradimo na ta-buli rasi; vse, kar je naše in je potrebno obdržati, bomo obdržali, da bi iz obojega — dediščine črne Afrike in evropskih prinosov — ustvarili dinamično simbiozo, ki bi ustrezala tako črni Afriki kot XX. sto-letju, irf kar je najvažnejše. predvsem človeku. Go-tovo poznate soninlistično metodo. V njej je neodvi-snost, nikjer drugje.«
»Nismo komunisti zaradi praktičnega razloga. Skrb za človekovo dostojanstvo, zahteva po svobodi' — človekovih in skupnih svoboščinah —, se pravi prav to, kar animira marksistično misel in ji daje revolucionarnost, te skrbi in zahteve komunizem ne upošteva dovolj, tu je storil stalinizem najusodnejšo zmoto. Diktatura proletariata, ki bi ne smela biti nič več ko prehodna etapa, je postala diktatura države in partije. »Sovjetska zveza«, nam je rekel Mamadou Dia, ko se je vrnil iz Moskve, »je uspela v sociali-stični izgradnji, toda na škodo človeškega duha in duše.u«
»človek ne živi samo od kruha«, je naslov ro-mana, ki ga je napisal Rus Vladimir Dudincev in ki so ga v Sovjetski zvezi v trenutku prebrali. Hruščev se ni zmotil, ko je dejal, da sta destalinizacijo v ve-liki meri povzročila sluteni okus po svobodi in lakota po »duševni hrani«.
»Smo za srednjo pot: za demokratični socializem, v katerem b6 dovolj prostora za duhovne vrednote in ki bo vključeval veroizpoved k6t svoj integralni del.«
»Bogastvo evropskih prinosov in najboljše sesta-vine črnske civilizacije nas silijo, da si začrtamo lastni razvojni plan. S tem ne počenjamo drugega, ko da praktičiramo socialistično metodo: Marx je v svoji korespondenci pa tudi v Kapitalu vedno vztra-jal pri tem. Vendar moramo pred tem pregledati naš današnji položaj, uporabljaje pri tem dialektično metodo. Tako moramo pregledati 1) našo dedovano civilizacijo, 2) posledice konfrontacije med našo in francosko civilizacijo, ki jo je povzročil kolonializem, 3) naša ekonomska sredstva z vsemi vrzelmi in zmog-ljivostmi. Razvojni plan ne sme biti zgolj ekonom-ski načrt, biti mora socialen v najširšem pomenu be-sede: politični, ekonomski, socialni in kulturni, da, kulturni, pri tej -besedi vztrajamo. Afriški voditelji vse prečesto zanemarjajo kulturo ali pa jo potiskajo v odvisnost od politike. To je grozotna zmota. Kultu-ra in politika sta tesno povezani, druga na drugo vpli-vata in se bogatita. Toda kultura je, če dobro premi-slimo, hkrati baza in končni cilj vsake prave politike.«
»če je politika, se pravi: umetnost vodenja lju-di k skupni blaginji države, osnovna skrb vsakega na-roda, še posebno naroda, ki se ponovno prebuja, — tu mislim narode črne Afrike —, je kultura alfa in omega politike, ne samo njena osnova, temveč tudi njen končni cilj.«
»Kultura je osnovno tkivo družbe.«
»Treba je poudariti, da v pripovedkah črne Afri-ke ni meje med resničnim in neresničnim, niti med življenjem in smrtjo. Resnično lahko dobi prave raz-sežnosti in postane resnica, samo če razbije vezi lo-gičnega mišljenja, če se razširi v prožne meje nad-resničnega. Ko junak pripovedke sleče svojo kožo, ko pojesta Resnica in Laž hrano, ki bi nasitila štiri može, ko se kip davnega prednika spremeni v mla-deniča in ko naredi mladenič iz belih kosti lepo mla-do dekle, se črni poslušalec ne začudi. Pričakoval je, povsem naravno, nadnaravni razplet.«
»To torej pomeni, da je črnski surrealizem neke vrste kozmični naturalizem — nadnaturalizem. Za črnca so živi ljudje v središču sveta in nikakor niso samo bitja. Vse vidno in nevidno vesolje — od boga do peščenega zrna, mimo duhov, prednikov, živaii, rastlin, kamenin — je sestavljeno iz živih, vzajemnih sil, ki so med seboj tesno povezane in ki vse izvirajo iz boga. človek lahko svojo življenjsko moč veča ali jo izgublja, toda samo v povezanosti z drugimi sila-mi, na katere vpliva ali ki nanj vplivajo.«
»Očitajo mi, da posnemam Saint-John Persa, če-prav sem prebral njegovo prvo pesem šele leta 1938, ko sem že imel v predalu gradivo za prvi zbirki. Prej sem večinorna prebiral, točneje: poslušal, prevajal in komentiral pesmi afriških črncev. — Cesaireu oči-tajo, da se preveč prepušča ritmu tamtama, ko da bi ne bila zebrina lastnost in pravica, da je njeno telo prepreženo s progami. če nam zares hočejo naj-ti vzornikov, naj jih iščejo v Afriki. Divje živali ho-dijo pit k svojemu izviru.«
»V črnskih jezikih so vse/besede opisujoče, tako v fonetiki, morfologiji in semantiki. Tu pomeni be-seda več ko podoba, je^ibenem analogična podoba brez pomoči metafore ali primerjave. Dovolj je, da stvar imenujemo, in že se bo pod znakom pokazal pomen. Kajti za črnce je vsaka stvar znak in po-men obenem — vsako bitje, stvar, vsaka snov, oblika, barva, vonj in gib, zven, glas; barva opasnika, obli-ka glasbila, risbe na nevestinih sandalih, koraki in gibi plesalcev, maska čarovnika in tako dalje.«
»Toda moč analogične podobe se sprosti samo pod ritmičnim učinkom. Samo ritem sproži pesniški »kratek stik« in spremeni baker v zlato, govorjeno v besedo. Tako velja za večino črnskih umetnih pesni-kov oznaka »slušni«, kajti notranja melodija in ritem jih niti za trenutek ne spustita iz klešč. Enako se godi z Ijudskimi pevci, spominjam se pesnikov svoje vasi: niso mogli pesniti in peti, če niso bili omotični od ritma tamtamov, tamtami so jih hranili, vzdigo-vali in navdihovali.«
»Vprašali me boste: »Zakaj pišete v francoščini?« Zato, ker smo kulturni ljudje, ki se, čuteč po črnsko, izražajo v francoščini, ker je francoščina jezik, ki ga berejo po vsem svetu, ker pošiljamo svoje sporočilo tudi Francozom v Franciji in drugim ljudem, ker je francoščina jezik vljudnosti in poštenosti. Francošči-na so velike orgle, iz katerih se da izvabiti kakršen zvok, s katerimi lahko ponazorimo tako najnežnejše sladkosti kot grmeče bliskanje nevihte. Francoščina je obenem flavta, oboa, trobenta, tamtam in celo top. Francoščina nam je dala možnost abstraktnega izra-žanja, tako redkega v naših jezikih. Naše besede so obdane s sijem soka in krvi, francoske besede izža-revajo tisoč ognjev — ko diamanti. Ko bliski, ki raz-svetljujejo našo noč.«
»še vedno mislim, da je pesem lahko dovršena umetnina, samo če je beseda, spev in glasba hkrati. Ekspresivna dikcija, ki ustreza bodisi zahtevam mo-de, gledališča ali ulice, spremeni pesem v anti-pesem. Ko da bi ne bil ravno ritem tisto, kar nam s svojo rpznoličnostjo in z monotonijo pričara skrivno giba-nje kozmičnih sil, vesolja... Skrajni čas je, da ustavimo proces razkrajanja sveta in predvsem raz-krajanja poezije. Poezijo je treba vrniti k njenim iz-virom, v čas, ko so jo peli in plesali. Kot na primer v Grčiji, v Izraelu, predvsem v Egiptu za časa fara-onov. Kot jo dandanašnji pojejo in plešejo v črni Afri-ki. Poezija ne sme umreti. Zak?i — kie bi bilo tedaj upanje sveta?«             izbral in prevedel Aleš Berger
TRDO ŽIVLJENJE UMETNINE
Vsaj trikrat po tisoč načinov je, kako lahko   raziskujema   literarno   dejanje   —
—  pravi Escarpit. Umetnina je neizčrpna, kakor   vsako   človekovo   dejanje,   vredno tega imena.  Vprašanje pa je, koliko teh načdnov zna zdramiti umetnino v dejanju; zakaj umetnina je kakor zakleta kraljična: odpre se le tistemu, ki si utre pot skozi trnje   in   se   skloni   nadnjo   s   poljubom. Drugim je samo bodeče goščavje, kvečje-mu s snom zastrta lepota.              '
Ko se s pesmijo obrnem k ljudem, jo izročim na milost in neiruilost občinstvu: lahko, da se ji sploh ne bodo odzvali in ne bo zaživela kot umetnina, lahko, da ji podelijo delovanje preprostega sporočila, morda zbadljivke, celo psovke lahko. Za pesnika je to tveganje, ki mu ni zmerom kos; pri občinstvu pa to ni samovolja ali celo zloba — tu delujejd* usodnejša gi-bala, zakonitosti družbenega življenja.
če je bralec veren — in v primeru, ki je povod temu spisu, nastopa ta vzmet — bodo pri branju pesmi delovale njegove verske vrednote. Vernik bo nujno meril pesem s svojirni vrednotami, če pa je ne, potem je ne bere kot vernik in je njegova vernost vprašljiva. Religija pa je zaprt vrednosti sklop, zato lahko oživlja umetni-no na zelo omejeni ravni, včasih je sploh ne more doživeti. In ko tako primerjam pesem svojemu vnaprej dognanemu vred-nostnemu sklopu, ne ravnam z njo le kot s stvarjo, predmetom, ampak jo tudi ma-ličim, izdajam kot možnost umetnine. Te-daj ni občevanja, je sarao nestrpno prepi-ranje.                           *
S svojimi vrednostnimi sklopi ljudje ustvarjajo skupine; te skupine skušajo vrednote uresničevati, pa tudi varujejo jih. če razpolagajo z družbeno ustanovo, je njihovo delovanje — tudi varstvo vrednot
—   Tahko  še posebej  uspešno.  Seveda se pojavlja tu  vprašanje odnosov med  sku- ' pino in njeno ustanovo — tej ustanovi čla-ni zaupajo urejeno uresničevanje in varo-vanje vrednot v spletu družbenega življe-nja, lahko pa se zgodi, da hierarhija usta-nove  pod  tem  naslovom postopa prej  v svoj prid kot pa v korist skupine same. Zlorabe so posebej možne pri cerkvenih ustanovah, kj uživajo tako rekoč popolno zaupanje   svoje   skupine   vernikov   in   so pred njimi po določilu nedotakljive.
Verska ustanova ima torej možnost, da v imenu svojih vernikov in v okviru druž-beno priznanih pravic družbeno nastopa kot zastapndk in čuvaj vrednot.
Tako so tudi trije visoki dostojanstve-niki slovenske katoliške cerkve nastopili proti pesnii Sveta družina Vladimirja Gaj-ška in proti njeni objavi v Tribuni. V svoji »ovadbi« ugotavljajo, da je pesem vzbudila veliko ogorčenje, ker predstavlja veliko blasfemijo, saj na prav odvraten način žah najsvetejše resnice krščanskega religioznega prepričanja. V tej prijavi tu-di zavračajo pisanje nekdanjega urednika kulturne strani Tribune Hermana Vogla, ki je branil pesem kot poezijo. — V tem trenutku je jasno, da smo pesem kot umetnino že zgubili. Prfjava temelji na dejstvu, da do uresničenja umetnine pri nekaterih  bralcih ni  prišlo,  ker  je  delo-
vala logika, o kateri sem pisal v začetku spdsa. Prioava zahteva pravnih sankcij in s tem prestavlja vso zadevo na čisto novo raven, ki na njej delujejo tudi druge zako-nitosti. Pri tem sraera zelo načelno pri-pomniti še tole: če ni prišlo do občevanja, sta za to »odgovorna« oba nosdlca: pesem tako kot bralec. Poziv k sankcijam pa očitno zahteva enega samega nosilca obče-vanja — bralca, ki bi pesem utegnila izpa-sti iz njegove vrednostnega šklopa. Ven-dar, če se odločim za neki vrednostni sklop (in krščanski humanizem to odloči-tev poudarja) prevzemam nase tudi vse posledice te odločitve; vprašanje »žalitve« zadobi tedaj očitno druge razsežnosti, ki pa jih na tem mestu ne morem pretresati.
Na temelju ovadbe je vložil javni to-žilec obtožbo pri sodišču; v njej je očitno privzel logiko »zaščite bralca«. Dovolimo si malce nenavadno, a morda upravičeno sklepanje: vsaka moja misel, trditev ali dejanje (tudi umetniško) se utegne križati s kakiiri vrednostnim sklopom. Ta, ki ta sklop priznava, se seveda z mano ne stri-nja — in lahko to izraža na milejši ali ostrejši način; lahko pa se naredi celo »užaljenega«. Zdaj je vprašanje, če je zato upravičen zateči se k avtoriteti države, še večje vprašanje pa je, če mora v vsakem (ali v nekaterih) teh primerov nastopati država s svojo močjo. če je to sklepanje na mestu, potem ne le, da postaja težko karkoli izjaviti ali storiti, težko postaja občevati; — bolj ali manj bi bili potem prisileni občevati le s »sebi enakimi«, saj bd si ne bili gotovi, kdaj bomo koga užaldli in jih potem dobili na svoj rovaš. To bi bila huda nevarnost družbene dez-integracije. Trenutno so take misli še po-sebej neprijetne, saj smo začeli v Tribuni — kot šmo upali — odkrit in iskren dvo-govor z religioznim mišljenjem. Ob tem nas tako državno nastopanje vznemirja, saj nam daje misliti, da izrabljajo cerkve-ne ustanove to razpravljanje za svoje uve-ljavljanje, in tako seveda ta razgovor ne more biti vzpostavljanje primemih in člo-veških odnosov med različnimi pogledi. Neugodno utegne vplivati že zdaj precej razširjena domneva, da je vsa stvar prije-njanje ustanovi in ne skupini vemikov sami; res se zdd, da ta postopek cerkvenih dostojanstvenikov in državnih organov prej utrjuje položaj, veča vpliv in ugled ustanove, kakor pa koristi skupini verni-kov, ki njene poskuse tesnejšega družbe-nega vključevanja speljuje v druge struge.
Z obtožbo je bila torej sprejeta neka logika, ki je tnogla potem nemoteno de-lovati. Besedilo sodbe sicer izrecno ugo-tavlja, da »avtorjev resnično umetniških del ni obsojati in da način pristopa k pes-mi ne sme biti profaniran«. Sodišče tudi poudarja, da obtoženec »ni bil niti obto-žen niti obsojen zaradi svojih napačnih gledanj na umetnost«. Vendar pa meni, »da je v svoji pesmi z načinom izražanja šel tako daleč, da je vzbujal versko ne-strpnost«. Ta logika se je torej uveljavila mimo »umetniškosti« umetnine, pač zato, ker je bila vsa zadeva tudi prestavljena na drugo raven; sodišče je zato poudarilo obe ti ravni — raven umetniškega in tisto
drugo, ki jo je uveljavljala obtožba. Da vprašljivost te druge lavni še enkrat opi-šem, naj mi bo dovoljen majhen odmik.
Obtožba pravi, da je pesnik uporabljal izraze, pojme in simbole, ki jih uporablja v svojem verskem nauku katoliška vera — ter jih tako povezal, da smeši in sra-moti, hkrati pa, žali versko prepričanje. Ta pristop torej izrecno enači delovanje besede v pesmi z njenim delovanjem v re-ligiozni ideologiji — kjer je beseda res uporabljena in to na običajni način kot znamenje. Temeljno nezadostnost takega pristopa utegnejo naznačiti tele Sartrove besede iz Kaj je literatura: »Pesniki so Ljudje, ki se upirajo temu, da bi jezik uporabljali. ... pesnik se je z enim zama-hom osvobodil jezika - orodja; enkrat za vselej je izbral pesniško držo, ki so ji besede stvari, ne pa znamenja.« — V go-voru, prozi, ideologiji, mišljenju, vsak dan uporabljamo besede kot/ znamenja, ne ustavljamo se pri njih, ampak gremo na-ravnost k temu, k čemur nas vodijo — k predmetu, dejanju... Pesniku pa je be-seda to, kar je slikarju barva; pesnik pred nas postavlja cel svet, kl je v bese. dah in ne za njimi (kot če rečem: Od 3. do 13. marca bo v športni hali Tivoli ho-kejsko prvenstvo), svet, ki so besede. Te-mu »neresničnemu« svetu podarjam res-ničnost sam kot bralec s svojo iluzijo. To je seveda moja »dobra volja«: lahko, da si tega sveta ne ustvarim in gledam besede kot znamenja, ki me vodijo prek sebe — na primer k pesniku, ki da psuje. S tem pa sem seveda že posilil pesem; izgovor, da vsaka verzifikacija zame še ni umetnina, ne velja: saj to lahko doženem šele, ko si pesem »odprem« ali ko se to trudim storiti, pa ne uspem. Tu pa sem že^« prvo kretnjo zbrisal pesem, šel prek nje in torej ravnal neustrezno.
Beseda, šele ko je vključena v neki smiselni sklop, dobi svoj pomen, postane bolj ali manj enoznačna. Tako pri Gajško-vi pesmi prvi hip, ko preberemo neko besedo samo, nemara res doživimo pomen, ki ga ima v sklopu krščanstva; seveda, če nas naša življenjska izkušnja napeljuje k temu. Ampak ko beremo naprej, se vsa stvar naenkrat preobrne, krščanski pomen utone, pred nami pa se razodene čisto nov svet, strašnejši in usodnejši, zadene nas neprlčakovano neki drugi pomeh, ta-ko nepričakovano, da nas podre in po tegne v svoj čarobni vrtinec. Odpirajo se nove razsežnosti, pred nami vstaja nova usoda — zmrazi nas, tedaj smo se ponov-no rodili, ponovno se vprašujemo po svo-jem mestu v svetu, po svojem življenju ...
Ce sem vernik, mi je to razodetje ver-jetno zaprto. Ampak da bi bil zato uža-Ijen?
V poeziji pa ne gre samo za taka po-menska razkritja, tu besede tudi zvenijo, se pojavljajo kot grafične prvine, tu ima-jo besede svoj okus, vonj, trdoto ali volj-nost... Paul Eluard je napisal pesem Liberte in spletel okrog te besede cel svet, vdihnil vanjo celo življenje — pre-prosta beseda nas objame, vsrka in raz-krije neznane globočine. Prešeren pravi »Prijazna smrt!« in potem uresničuje po-
tnene: »ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta .. .«, iz besede vrejo skrivnosti, spieta se melodija, iz oddaljenega grmenja se izvije blesteč krik in se razpustd v mračno molčanje obupa. —
Vernika seveda zavezuje njegova vera — in če je resničen vernik, ga obvezuje v vsem. Vernik se je tako odločil za svet, ki v njem neka poezija ne more živeti. Ampak za to podnebje ne gre krivitd pesnika. še manj pa si je upravičen ver-ndk lastiti izključno pravico do slovarja, s katerim zaznamuje svoje vrednote. In če tega ne more vertiik, tudi ustanova, ki uresničuje in varuje te vrednote, no sme nastopatd izključujoče; posebno ker je varovanje lahko le uresničujoče varo-vanje, drugače je golo besedičenje. Zgo-govorno nastopanje v imenu užaljenosti tako diši po zlorabljanju prav teh vred-not in se sumljivo približuje politikant-skemu slepomišenju.
Ampak če razumemo, da v vernikovem svetu neka poezija pač ne more zaživeti, je teže umljivo, zakaj pesnika zaradi tega tožiti. Saj sodobna poezija tudi v neka-terih drugih svetovih ne more živeti (kot smo imeli prdložnost že slišati), pa niso zato še nikogar tožili. (Kar je seveda čisto prav.) — Po drugi strani izključne pravice do nekega slovarja tudl ne more-mo nikomur priznavati, posebno še, če gre za bistveno različno delovanje besede... Torej ni za ta postopek nobenega temelj-nega in načelnega razloga. Ostane mož-nost, da gre za politično dejanje, ki je tesno navezano na trenutni položaj. Pa tudi s tega stališča ravnanja verjetno ne moremo zadostno utemeljiti. Če naj bd namreč s tem izrazili boljše odnose do vernikov in njihove ustanove — potem naj md bo dovoljeno odkrito podvomiti v ustreznost in umestnost takega pokaza.
Na umetnostni ravni je torej ravnanje neustrezno; na politdčni ravni pa je tudi silno dvomljivo. Ne le, da na tak način verjetno ni moč ustanavljati boljših od-nosov; tudi v začetke takih odnosov, ko-likor že obstajajo, na ta način vnašamo nezaupljivost in zadržanost. In končno odpirajo taka dejanja možnostd najraz-ličnejšdm politikantskim špekulacijam, ki si s primerno šdrokosrčnostjo in demo-kratičnostjo kujejo politični kapital iz takih napak.
Skratka — obračajmo tako ali drugače, na vsakem koncu zadeve je luknja, pr% velik^, da bi se nam skoznjo ne prikradll dvomi. Dvomljivost tega ravnanja se mi zdi nespodbitna, ker sem prepričan, da so v naši družbi vendarle resnične možno-sti dejanskega vključevanja ljudd vseh po-gledov v družbene odnose; in resnične možnosti občevanja, ki v njem lahko tudi poezija zaživi.
Jaspersu je pravo abčevanje najvišje hotenje: »Upravičevanje in napadanje sta tedaj le sredstvi, ne da bi zadobili moč, ampak da bd sebi prišli bliže. Borba je ljubeča borba, ki v njej vsakdo izroča drugemu vse orožje...« — Morda je le mogoče? ^ožnost pa se ustvarja in pre-verja v praksd.                    Rastko MočniK
SODBA V IMENU LJUDSTVA!
Okrožno sodišče v Ljubljani je pod predsedstvom s. o. s. Balažica Kolomana, ob sodelovanju sodnikov porotnikov Jusa Kpnrada in Juričiča Franca ter za-pisnikarice Likar Cirile, v kazenski zadevi zoper ob-toženega Gajšek Vlada, zaradi kaznivega dejanja po čl. 119/3 KZ, po obtožnici Okrožnega javnega to-žilca v Ljubljani, z dne 10.11.1965 opr. št. K 1369/65, v navzočnosti obtoženca ter namestnika javnega tožil-ca Vobiča Romana, na javni glavni obravnavi dne 251.1966
RAZSODILO
Obtoženi GAJŠEK VLADO, ki je sin Vlada in Ane Otorepec, roj. 10.7.1946 v Mariboru, stan. Maribor, Kajuhova 1, Slovenec, državljan SFRJ, študent filo-zofske fakultete, samski, dovršil 4. r. osn. šole, razr. klasične gimnazije, vojske še ni služil, vpisan pri VO Maribor-Center, brez premoženja, nekaznovan, na prostosti
je kriv,
da je vzbujal versko nestrpnost na ta način, da je objavil v številki 14—15 lista slovenskih študentov »Tribuna« izšlem 19.5.1965 v Ljubljani na strani 15 svojo pesem z naslovom »Sveta družina«, v kateri so navedeni med drugim naslednji verzi: (verzov ne ob-javljamo)
s čemer je storil kaznivo dejanje vzbujanja verske nestrpnosti po čl. 119/111 KZ v zvezi ^členom 116 Za-kona o tisku ter se po tem določilu KZ
OBSODI
na 14 (štirinajst) dni zap jra
Po 61. 48. KZ se obtoženemu izvršitev izrečene kazni odloži za dobo enega leta s pogojem, da se kazen ne bo izvršila, če v tem času ne stori novega kaznivega dejanja.
Plačila stro&kov kazenskega postopka se obtože-nec oprosti.
OBRAZLOŽITEV
V listu slovenskih študentov »Tribuna« z dne 19.5.1965 je bila na strani 15 objavljena pesem z na-slovom »Sveta družina«. Avtor pesmi je Vlado Gaj-šek. Dne 25. 8. 1965 je bila poslana Okrožnemu javne-nu tožilstvu v Ljubljani zpper obt. Gajšek Vlada ovad-ba, iz katere izhaja, da je omenjena pesem vzbudila ogorčenje pri osebah krščanskega religioznega pre-pričanja. Iz ovadbe je tudi razvidno, da so slušatelji teološke fakultete v Ljubljani uredništvu lista »Tribu-na« poslali pismo, v katerem so nastopili proti avtor-jevemu načinu izražanja s trditvijo, da je pesnikova govorica sprta z osnotnimi načeli naše Ustave, ki je v skladu z osnovnimi človečanskimi pravicami, spoštuje in ceni osebno prepričanje vsakega državlja-na. Po končanih poizvedbah je okrožni javni tožilec v Ljubljani zoper obt. Gajšek Vlada vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja po čl. 119/111KZ.
Obtoženi Gajšek Vlado se je zagovarjal, da s svo-jo pesmijo »Sveta družina« ni imel namena žaliti pri-padnikov katoliške cerkve, niti na drug način vzbu-jati verske nestrpnosti. V svoj zagovor je med dru-gim tudi navedel, da pesnik ni dolžan odgovarjati za svojo pesem, če je pesem umetniško dejanje, ter da način pristppa k pesmi ne sme biti prof aniran. Pesmi ne smemo razlagati kot politični, filozofski, sociolo-ški itd. izraz. V umetnosti mora obvladati svoboden izraz, ki pa mora biti obenem človeški in splošen. Pesem kot umetniško dejanje, pravi Gajšek, ne more žaliti prepričanja študentov teološke fakultete, ško-fa ali vernikov. Gotovo je, da vsak občan glede na njegovo miselnost, njegov odnos do sveta, njegovo versko ali neversko prepričanje, dojema in interpre-tira pesem droga>če. Končno je obtoženi Gajšek pred-lagal, da naj bi sodišče zaslišalo kot izvedenca pro-fesorja za svetovno književnost na filozofski fakul-teti v Ljubljani, Dušana Pirjevca — Ahaca, ki naj bi podal ekspertizo njegove pesmi.
Sodišče ne odklanja zgoraj navedenih obtožen-čevih nazorov o umetnosti in umetniškem ustvarja-nju. Pritrditi mu je namreč, da avtorjev resnično umetniških del ni obsojati in da način pristopa k pe-smi ne sme biti profaniran. Sodišče poudarja, da ob-toženi Gajšek  ni  niti  obtožen,  niti  obsojen zaradi
njegovih napačnih gledanj na umetnost. Obsojen je bil le zato, ker je v svoji pesmi z načinom izraža-nja šel tako daleč, da je z njim vzbujal versko ne-strpnost. V tej pesmi je povezal v stranišču na zarja-velem kavelju visečega moškega s prebodenim vra-tom z imeni, izrazi in pojmi, ki jih uporablja v svo-jem verskem nauku katoliška cerkev in to na takšen način, da s tem nedvoumno smeši in sramoti, pa tudi žali verska čustva in prepričanja, ki temeljijo na ta-kih pojmih. Izrazi: »Gologlavi bog oče«,... »pravi bog — poglej moja brezzoba izžrta usta, gnile dlesni, niti jesti ne morem, samo pijem še lahko,« ... »sve-ti duh leži na Mariji, ne boš rodila sterilizirana si,...« »stari bog oče poskuša pisati pesmi, senilen je in bo-lan«, itd, ki jih uporablja obtoženi Gajšek v svoji pe-smi, zgovorno potrjujejo ta zaključek sodišča. Obto-ženi Gajšek kot študent filozofske fakultete se je po mnenju sodišča dobro zavedal, da bo s takim nači-nom izražanja vzbudil versko nestrpnost in zato nje-gov zagovor, da dejanja ni storil naklepoma, ni pre-pričljiv. Gledano s pravnega vidika so v obtoženče-vem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja po členu 119/111 KZ. Takih zaključkov sodišča ne bi mo-gel omajati po obtožencu predlagani izvedenec in je zafo njegov predlog sodišče zavrnilo.
Za kaznivo dejanje po členu 119/111 KZ je zagro-žena kazen zapora do treh let.
Pri odmeri kazni je sodišče obtožencu upošte-valo kot olaiševalni okoliščini njegovo prejšnje ne-oporečno življenje, zlasti pa okoliščino, da je deja-nje storil kot mlajši polnoletnik, dočim posebnih ob-teževalnih okoliščin ni našlo. Glede na navedeni olaj-ševalni okoliščini je sodišče obtožencu i^reklo ka-zen 14 dni zapora, ki pa mu jo je v smislu člena 48. KZ pogojno odložilo ter meni, da bo p*ri obtožencu namen kaznovanja dosežen že s samo obsodbo.
Ker je obtoženi Gajšek brez zaposlitve in stalnih dohodkov, ga je sodišče oprostilo povračila stroškov kazenskega postopka.
Ljubljana, dne 25.1.1966
Objavljamo sodbo, Id jo je okrožno sodišče v Lju-bljani izreklo Vladimiru Gajšku. Sodbo objavljamo šele danes zato, ker nam prej ni bila dosfopna.
Urednlštvo
Ijudska števila
MOŽNOSTI NAŠEGA OBCANA
1. Leta 1964 smo v Sloveniji zgradili 6655 stanovajn (od-tega posebnih sob: 159, garsonjer in enosobnih stanovanj pa 1313). V istem letu se je poročilo 14.621 parov (torej . 29.242 Ijudi, polovico žensk, polovico moških, če zaupamo statistiki, da so bili individui normalni). Od teh štirinajst tisoč parov ima šariso za nova stanovanja le 6655 parov, če seveda verjamemo, da se ni noben direktor, noben športni ali kak drug funkcionar, mehanik ali obrtnik pre-selil v novo stanovanje. V ta novo zgrajena stanovanja moramo torej naseliti 19.242 odraslih moških in žensk in morda čez leto ali dve okrog 28.183 živorojenih otrok (številka je vsota iz leta 1964). če ne bi v letu 1964 na porodu umrlo 287 otrok in v prvih tednih življenja 821 dojenčkov, bi morali v ta nova stanovanja spraviti še 1.108 Uudi.
2.  V letu .1963 je bilo v SFRJ 54 otroškdh jasli s kapaci-teto 2670 ležišč.
3.  V letu 1964 se je v Sloveniji povpreoje oseb, ki so iska-le zaposliteiv gibalo okrog številke 7276. Januarja 1965 je bilo   oseb,   ki   so   iskale   zaposlitev   8688,   septembra   1965 10.276,  oktobra   11.023,  novembra   11.847.   Od  tega  števila jih je bilo prej zaposlenih (torej odpuščenih) 8.268, tistih pa, ki na novo iščejo zaposlitev je bilo 3579. Največ brez-poselnih je nekvalifieiranih delavcev — v novembru 1965 kar 8.459.
ZAKONSKA ZVEZA
Leta 1963 je bilo v SFRJ sklenjenih 157.909 zakonov. V istem letu je bilo razvezanih 21.328 zakonov ali 13,5 odstot-ka. V SR Slovenriji je bilo leta 1964 14.621 porok in 1671 raz-vez. število razvez v Sloveniji raste: leta 1959 je bilo v Slo-veniji 1454 razvez, leta 1963 — 1546, leta 1964 — 1671, v letu 1965 pa okrog 1800 razvez. Na tisoč prebivalcev je prišlo v letu 1964 9,3 poroke, na tisoč porok — 108,4 razveze. V tem letu se je poročil vsasc 107. Slovenec, razvezal pa vsak deveti zakonski toivariš.
Leta 1960 se je v SFRJ poročilo 168.120 parov. Od teh se je še istega leta skesalo 1140 parov in razvezalo zakon. 1961. leta se je od teh razvezalo 1977, 1962. — 2065, 1963 pa 1897 parov. Leta 1963 je vztrajalo v zakanski zvezi, skle-njeni leta 1960, le 161.041 parov, torej je nad zakonom obupalo 7079 dvojic. Do danes se jun jih je verjetno pri-družilo še enkrat toliko.
Nevihte, ki potresajo zakonski stan pa niso le formalno-sodnega značaja, torej takšne, ki jih je mogoče rešiti z raz-vezo. V SFRJ je bilo leta 1963 2433 samomorov, od tega jih je bilo zaradd družinskih nesoglasij storjenih 193 (Slovenci seveda prednjačimo — tako v družinskih težavah — 53 sa-momorov — kot v samomorilstvu nasploh — skupaj 485 sa-momorov). Od 21.328 raavez je bilo 18.159 razvezarn vzrok nesoglasje. Frav tako je bil 289 od 662 (leta 1963) ubojev kriv prepir.
IZVOZ Jl/GOSLOVANSKIH FILMOV 1964
Leta 1964 smo izvozali: v Avsf.rijo — nobenega, v Belgijo
—  4 filme, v Bolgarijo — 27 (bolgarskih smo k nam uvo-zili 3),  v Češkoslovaško  —  12,  v Grčijo  — nobenega,  v Luksembrug — 3 filme, na Madžarsko — 10 filmov, v DR Nemčijo — 11 filmov, na Norveško — 4 filme, na Poljsko
—  7 filmov, v Romunijo — 5, v ZR Nemčijo — 6, v SZ — 8, v švico — 5, v Burmo — enega, v Indonezijo nobenega, v Izrael enega, na Japonsko 2, v Libanon — 2, v Iran — 3, v ZAR — 22, v Kanado — 2, v Kubo — 7, v ZDA — 2, v Argentino — 2, v Bolivijo — 9, v Brazilijo — enega, v Meksiko — 8, v Čile — nobenega, v Paragvaj — nobenega, v Peru — nobenega, v Urugvaj — nobenega, v Venezuelo
—  7 in v ostale države 39 filmov. Vse to so podatki za dolgometrožne filme.
Naša fiLmska industrija na bogvekaj, zato imamo pa filmsko kritiko.                                                          .dr
KDOJEJAMESBOND?
Izmislil si je sedemnajst zgodb. V dvanajstih zvezkih so jih izdali, leto za letom, redno in enakomerno. Števil-ka 13 je izšla posthumno. Avtor Ian Lancaster Fleming je umrl leta 1964, 56 let star. Umrl je pred svojim junakom Jamesom Bondom. Junak živi dalje:
—   v  prvih  prizorih  najnovejšega  Bond-filma THUN-DERBALL umori Bond svojega nasprotnika  z grebljico;
—   v  GOLDFINGERJU  neko  mlado  žensko  pozlatijo do smrti;
—   v   »Ljubezenskih  pozdravih  iz  Moskve«   se  junak trudi,  da  bi  svojega  nasprotnika kastriral  z mesarskim nožem;
—  v »Casino Royalu« Le Chiffre, komunistični nasprot-nik, obdeluje Bondove genitalije z iztepačem.
Pred komaj dvesto leti je Fričdrich Ludwig Schroder-jeva hamburška sentimentalistična predstava Shakespeare-jevega Othella povzročila omedlevice in prezgodnje porode. Danes občinstvo uživaško sprejema umore, brutalnost in sex-appeal.
Bond-thrillerji so velik uspeh. Teh 13 knjig je ob koncu lanskega leta doseglo naklado 60 milijonov. Prve tri Bond-filme si je ogledalo 100 milijonov plačujočih gle-dalcev in so z njimi prislužili 300 milijonov nemških mark. Četrtega, Thunderball, so začeli predvajati za božič in je tako praznično razveselil še nekaj milijonov.
Navdušenje nad brutalnimi spopadi, zaradi katerega očitajo avtorju sadizem, masohizem in fašizem, se ne ustavi pri branju in gledanju filma. Obsežna produkcija moških potrošniških izdelkov se z dobrohotnostjo Bond-fansov razcveta do upoštevanja vredrie gospodarske raz-sežnosti. številni 007-artikli, h katerim je najbrž treba ra-čunati tudi črne »Golfinger-Dessous«-e, obsegajo tako pre-proste 007-suknjiče (»s 24 skrivnimi žepi, ki jih ne najde niti vaša žena«) in pižame iste številčne kombinacije, ka-kor tudi parfume, pijače in kar je še potrebščin našega
velikega, širnega sveta. Celo za naraščaj navdušenih star-šev je poskrbljeno, s cinastimi figurami si lahko zgradijo na preprogi »Bondov neverjetni svet«.
(Civis, 2, Bonn, Februar 1966)
OSMI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE
IN IZVAJANJE NAŠE GOSPODARSKE REFORME
Teze .za  tribuno  Čas  in  svet  v  Študentskem naseiju v sredo, 2. III. 1966 ob 20.30.
Študentje podpiramo gospodarsko reformo in priza-devanja našega: gospodarstva, da bi prešlo na stabilno in proporcionalno pot razvoja. Ob spremljanju teh procesov čutimo bojazen, da ne bi osnovne intence in ostrina po-stavljenih nalog razvodenela, še zlasti, ker gre za dolgo-trajen proces.
Resolucija VIII. kongresa ZKJ zahteva, da je potrebno zagotoviti svobodnejše delovanje trga, hitrejše opuščanje admihistrativnega reguliranja cen, da bi odpravili dose-danje proporce med cenami, ki povzročajo razlike v pogo-jih za gospodarjenje. Družbena kontrola cen naj temelji na sistematičnih analizah in ekonomskih merilih. Izpolnje-vanje teh nalog je bistvenega pomena za odpravo admini-strativnega tržnega in deviznega režima sploh.
Ti urejeni odnosi pomenijo in zahtevajo resnično de-litev po delu. Vendar pa v praksi opažamo še vedno preii-vanje presežne vrednosti med panogami, ki vodd v nadalj-nje poglabljanje strukturalnih nesorazmerij. Še vedno ve-Ijajo plafonirane cene v nekaterih. panogah, kj onemogo-čajo delovanje trga in implicirajo neskladen razvoj. De-vizna politika je ostala centralizirana in pravice delovnih organizacij za participacijo na deviznih sredstvih se bistve-no niso menjale, kar ima močne posledice na interes pro-izvajalcev za izvoz.
Na področju investicijske potrošnje se intence refor-me kažejo v največji meri, ker opažajo tendence zoževa-nja fronte investiranja. Tudi organizaoija bančnega siste-ma gre približno v isto smer. Odprto pa ostaja vprašanje kako in v kakšni meri lahko pričakujemo investdfanje tujega kapitala.
Planiranje naj bi postalo predvsem možnost za vzkla-jevanje razvoja gospodarstva. Naloga družbeno političnih skupnosti naj ne bo več neposredno razpolaganje sredstev, ampak ocenjevanje možnosti za čimbolj pravično delitev po delu.
Kako naj v pogojih sistema samoupravljanja in tržne-ga gospodarstva postane planiranje sredstvo proizvajalcev in sredstvo skupnosti za usmerjanje razvoja?
Gospodarska reforma pomeni daljši kontinuiran pro-ces družbeno ekonomskih odnosov. Kako se bo ta kva-liteta odražala v družbeni strukturi in zavesti ljudi? Ali bo to pomenilo relativen zastoj v formdranju novih družbenih odnosov?
Ali s tem zanikamo vzvratno delovanje dnzžbene nad-gradnje na družbeno bazo? To vprašanje zavezuje delovne organizacije in posameznike vse večje odgovornosti glede sprejemanja zlasti dolgoročnih poslovnih odločitev, ki se lahko šele po daljšem delovanju sedanjih ukrepov poka-žejo kot negativne. To je še zlasti važno ob prenašanju ekonomskih odločatev v kulturno sfero.
Politika zaposlovanja naj temelji predvsem na odgo-vornosti za delovna mesta. Pogoji gospodarjenja bodo s seboj prinesli tudi problem kadrovske strukture v naših podjetjih, problem odvečne delovne sile in njenega zapo-slovanja na tujem ter zlasti nujno preorientacijo v ter-ciarno dejavnost.
Zato se nam študentom v osnovi postavlja dilema ali ostajamo pri zastavljeni poti in s tem zagotavljamo uspeš-nost izvajanja sklepov VIII. kongresa. Da temu ni tako, nam kaže že nekoliko dejstev iz neposredne politične prakse:
— pred meseoi je bil sprejet zakon o bankah, danes ga že spreminjamo
—  družbeno politična skupnost naj ne bo investitor, da-našnja ocena naj bo —.
—  zadržujejo se regresi v zvezriih proračunih in celo ne slabijo
—  ponovno se javljajo primeri, kot je zadnja odločitev o kreditih   za   izvoz   opreme,   kar   je   popolnoma   izven-sistemski ukrep,
—  uvajajo se beneficije za novozačete investicije v elektra-energetiko,  ni  pa takšnih  beneficij  za dokončanje že začetdh  gradenj, ki bodo  dajale elektricno energijo v čaau največje eriergetske krize
—  nismo sposobni uveljaviti zakona o finansiranju druž-beno-političnih skupnosti in iščemo takšne zadasne re-šitve, kot je zakon o finansiranju šolstva;
—  kljub menjavi kurza dolarja, še vedno dobi na dolar tujec 10 o/o popusta.
UO ZŠJ