List 20.
Politiški oddelek.
Naše deželne finance.
Kranjski deželni zbor je zaključil svoje letošnje zasedanje, in poslanci so se razšli z zavestjo, da so letos mnogo koristnega ukrenili.
Tudi v minolem zasedaju je poslancem provzročal največ skrbij položaj deželnih financ, ki postaja če dalje težavnejši. Pri dotičnih razpravah je vlada ostala popolnoma pasivna, in njen sicer jako zgovorni zastopnik ni izgubil nobene besede o tej stvari, kar pač jasno kaže, da vlada za potrebe dežel nima smisla in nima srca.
Časih se je mislilo in upalo, da prepusti država realne davke deželam S tem bi bilo deželam znatno pomagano, ali to upanje je popolnoma izginilo. Pokazalo se je z vso jasnostjo, da dežele od države nimajo ničesar pričakovati, in zato se je češki deželni zbor odločil za zvišanje doklad.
Kranjski deželni zbor nima resne volje, da se tej eventuvalnosti umakne, in zato je v minolem zasedanju sklenil, ustanoviti „zaklad za melijoracije in javna dela na Kranjskem0, s katerim sklepom je storjen važen korak k vzdravljenju naših financ.
Zaklada za melijoracije in javna dela prvi namen je, omogočiti, da se resnično potrebne investicije čim prej izvedejo, in da se ne bodo zavlačevale, kakor je bilo doslej potrebno vsled tega, ker ni bilo potrebnega kapitala na razpolago. Nadaljni namen pa je, da se napravi v tem oziru tudi red, in da se ne bodo več mogle dovoljevati podpore brez prave potrebe in v namene, za katere deželi ni skrbeti, kar je bila doslej navada.
S tem zakladom se napravi v deželnem bud-getu red. Odpadli bodo razni nepotrebni izdatki, in zagotovila se bode večja štedljivost, toda — in to se
mora brez ovinkov priznati — s tem se dohodki dežele čisto nič ne pomnože, a prav to je potrebno, ako se naj urede finance.
Naloge dežele se množe od leta do leta. Dežela ima vedno večje dolžnosti izpolnjevati, potrebuje vedno več sredstev, dohodki pa se množe le jako malo ali celo nič. Zatorej je treba gledati, da se od-pro deželi novi viri, da dobi novih dohodkov.
S prepustitvijo realnih dohodkov bi jej bilo najbolje pomagano, a ker na to ni upati, da se doseže v doglednem času, je dolžnost, da se poiščejo novi viri.
Ze v zadnjem zasedanju se je naglašalo, da novih vžitninskih davkov, na jesih ali na petrolej, ne bo kazalo nalagati, ali morda bo vender potrebno po tem sredstvu poseči, posebno, ako se ne posreči prizadevanje, da bi država prepustila deželi pobiranje vžitnine na žganje, kar bi moglo dajati deželi 40 do 50.000 gld. na leto čistega dohodka.
Zadrega za nove vire je torej jako velika, in zaman si belijo najbistroumnejši naši možje glave, kako pomagati. V tacih razmerah pade nehote pogled na uradništvo v naši deželi. To uradništvo je deležno vseh dobrot, kar jih dajeti dežela in občina svojim prebivalcem. Uradniški otroci obiskujejo javne šole, kar se stori v prometnem, v zdravstvenem in v kulturnem oziru, vse uživajo tudi uradniki in njih rodbine, pri tem pa so oproščeni vseh deželnih in občinskih doklad.
V najnovejšem času so uradniške plače tako ugodno urejene, da mora vsakdo priznati, da je položaj uradnika najudobnejši, zato pa je očitno krivično, da so uradniki kakor nekaka kasta oproščeni vseh deželnih in občinskih davkov, in da uživajo brezplačno, kar se je napravilo občekoristnega z žulji tistih, ki nimajo zagotovljene eksistence, in se morajo za boren kruhek vse drugače truditi, kakor uradniki.
Uradniški privilegij, da so uradniki oproščeni deželnih in občinskih davkov je anomalija v naših časih
182
je popolnoma utemeljen. Kakor je plemstvo izgubilo pravico biti oproščeno vseh davkov, tako se more narediti konec tudi uradniškemu privilegiju vsled katerega stoji v deželi, kakor kaka posebna višja kasta. Razmere v deželi so prekerne, in ker treba odpreti novih virov, bo treba gledati, da se tudi urad-ništvo pribegne k bremenom v deželne namene.