Ma RTI N A PIKO-R U S'f!?H
Etnološka raziskovalna dejavnost in sodobni (družbeni? izzivi na Ko
Jože Bajzek
BOŽIČNO OKNO
Uvodnik
Tomaž Simčič
Frančiškov obrat
Polona Vaupob
Sestri /?a/e<
Mitja Scgina
PESMi
					W
?		f			[h ' W
Igor Pisón
Zasilm izhodj
Dvanajst kratkih zgodb, v katerih se vsakdanjost sooča z absurdom sodobnega časa, a skozi ironično gledišče mladega tržaškega pisatelja.
SLIKA HA PLATNICI: Božič v baziliki Sv. Antona vsevrop skemit predelu Istanbula v Turčiji (foto M. Sušit).
UimdnBtVO h uprava:
ul/vLi Dúnizelli 3, 34133, Irst/Trietíe, Italia íFUI
tel. 040-3490818; fax 040-633307
i¡pni vp® mladika .enm,' redaticija9mladika.com
www.fnladlkM.com
Oblikovan¡/e; ATaie/ Suslč
Izdaja: MtatfjrJfcj z.z O. Z.
Registrirana pri trgovinski zbornici v ÎVrrir dne 21.4. Iddd /kiH številko 114276. Vpisana v seznam ROC dne 15.10.2005 pod številko U721-jfTTV Člon U5PI /Zveze italijanskega IlW*Il pcdocJIčnega tiska)
Vrt] m/ Ret;, na svetišču h.' Prstu S1.19J [im1 5.4.}<3S7 - ISSN 1124 - Ù57X l isk: Grafika Soča d.ci.n. - Nov? Gorica Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v	in po sveht.
KAZALO
Jože Bajzek: Božično okno Ivana llauser: Črepinje in luna Mitja Šegma: Pesmi Nada Lomovšek: Pesmi
Irena Žerjal: Peta Avenija in smrtne zagate (16)
Peter Merku: Moje življenje v Nemčiji (XLVt)
I omaž Simčič: Frančiškov obrat Vladimir Kos: Njegova nepričakovanost Martina Piko-Rustja: Etnološka raziskovalna dejavnost in sodobni (družbeni) Izzivi na Koroškem
Mojca Polona Vaupotič:
Sestri Bajec Antena
Ocene: I. Tavčar, Odselitev (N. Zaghet); Peterlinov zbornik (M, Cendaj
PÚóOJfUh
UÍ¿fiteL¿H}L,1£rt (n>zuz
¿n srtouz tuW(h Ceûh JZ 0 /Z
UREDNIŠKI ODBOR: Daviti Bandelj, Trika je/bar, Ivo Jevnikar, Mari/ Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petams, Nadia Roncelll, Matjaž Rusija, Tomaž Simčič, tfrecla Suslč, jernej Šček, Neva Zaghet, Zori Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE; Lojzka Bratuž, Silvijo Collin, Jadranka Cctgol, Pota Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Dipmira Tatjan Bajc, Lučka Kremžar De Luna, Peter Močnik. Milan iVemac, Adrijan Pahor, Bruna Perici, Marijan Pertot. Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rusija, Ester SEerco, Marko Tavčar, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike slane 4,00 f.
Celoletna naročnina za Hali jo in druge države 30,00 €;
po letalski pošti: Evropa r>t'>,tX) C, Amerika bil,00€, Avstralija 65,Q0€.
Za plačilo lahka uporabite poštni tekoči raču» 11131.13 J - Mladika - Trst. Na banki: Zadružna hruška banka Banca di Crédito C.<iaiX:raliva det Carso (IBAN: TTS8 S0Ô9 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TVOOJ-
/ože Bajzek
BOŽIČNO OKNO
Zadnje desetletje bi lahko poimenovati desetletje strahu. Strah nas j c terorizma, ekonomske depresije, poplav, tajfunov in raznih katastrof. Še bolj nas je strah, da bi odpovedala televizija, internet ali prenosni telefon, ker bi se ob Lem čutili izgubljene v svetu. Ta strah nas nenehno ogroža in razjeda naš mir in nase dobro počutje, Tilko vidimo svet in okolje, v katerem živimo, skozi okno svojega lastnega strahu, ki nas vedno bolj oddaljuje od notranjega miru, ki si ga Lakti želimo v najbogatejših polnili urah svojega življenja.
V neko stanovanjsko naselje se je vselila nova družina. Sosedje so jo z, radovednostjo opazovali, kot je to običajno, kadar se nekdo nekam priseli. Naj bližja soseda jih je še posebno opazovala, predvsem ob sobotah, ko so obešali perilo. Njihovo perilo se ji je vedno zdelo umazano, kljub temu, da naj bi bilo na sveže oprano, O tem je pogosto poročala svojemu možu. Nekega dne pa je bila zelo začudena, ker je pri sosedih zagledala čisto perilo. Rekla je možu: »Poglej, poglej, danes pa ima soseda zelo čisto perilo. Verjetno seje pozanimala, kako se pene pri nas in kakšna sredstva uporabljamo, da dobro operemo perilo«, Mož pa ji je odgovoril; »Veš, danes zjutraj nisem mogel več spati, in ko sem imel veliko časa, sem pomil vsa naša okna, ki so bila že precej umazana«.
Morda bi tudi mi morali oprati tiku a svojega srea, da naš pogled ne bi bil tako zamegljen in bi bili sposobni videti več lepili stvari, ki nas obdajajo, Božič nam prinaša mir, ki ga lahko najdemo tudi v prestrašenem svetu, če najdemo dovolj prostora v svojem očiščenem sren.
Z očiščenim oknom srea lahko spoznamo Stvarnika v jaslih, Odrešenika sveta V hlevu, Neskončnega v materinem telesu, Gospoda vesolja, ki leži na slami,
Neizrekljivega, ki se izgovori v človeški besedi.
Rojeni otrok v betlehemskem hlevu spreminja zgodovino človeškega upanja, ker je Odrešenik, ki nam daje smisel za naše človeško bivanje. On je odrešenik sveta, ki je rojen med nami in želi poslali tudi nas odrešenik. Dovolimo mu, da sc rodi v mašili srcih[ Ne glede na to, kakšno je naše srce, grešno, slabotno, raztrgano, zavrženo, umazano, se On želi roditi v njem, ker sc jc v takem svetu rodil in je zalo prišel na svet, da poslane naš odrešenik.
Prvi, ki so se poklonili Jezusu v Betlehemu, so bili pastirji, takrat najbolj zavržena populacija ljudi na svetu. Pojmovali so jih kot nečiste in nevredne, bili so zadnji in najbolj omalovaževani v celotni družbi. 'Ibda oni so bili prvi, ki so se poklonili Novorojenemu Stvarniku vesolja. Niso mogli pričati na sodišču, ker jih niso priznali kut ljudi, j udje so imeli zakon, da niso pomagali poganom in pastirjem. A Bog je izbral njih, da so bili priča rojstvu njegovega sina.
Jezusovo rojstvo, rojstvo Božjega sina na zemlji, dokazuje veličino človekove vrednosti. Največji dokaz človekove vrednosti j c prav ta, da se je sam Bog rodil na zemlji in je prišel prebivat med nas v Človeški podobi. Prehodil jc vso človeško pot bivanja od rojstva do smrti.
Če ne bi bilo božiča, ne bi vedeli, kdo je Bog, ki ga je oznanil Jezus. Cc ne bi bilo božiča, nam ne bi bili odpuščeni naši grebi, ker nas je Jezus s svojo krvjo odrešil. Če ne bi bilo božiča, bi bile naše molitve neuslišane, ker nas Bog usliši po Jezusu. O ne bi bilo božiča, bi bilo naše upanje neutemeljeno, kajti
v Jezusu jc vse naše upanje, kut pravi sveti Pavel.
Božični prazniki, spomin Jezusovega rojstva, so za nas kristjane in vse ljudi nekaj edinstvenega in veličastnega. Prav zato si tudi danes v našem prestrašenem svetu lahko zaželimo blagoslovljene in miru polne praznike, napolnjene Z upanjem Jezusovega rojstva.
Ivana Hauser
Črepinje in luna
Novela je bila p/"/poročena na 41. literarnem natečaju revije Mladika
Dolgčas pa tak. Spet čakam zaman. Vsi sklepi me že bolijo od poležavanja na tem trdem asfaltnem parkirišča. Tudi glavo mi hoče raznesti, saj avtomobili kar naprej kihajo vame svojo zadušljivo sapo. In ti čudni ljudje tod okoli. Gledajo me kot bi bil okužen, pačijo obraz in se me na da leč izogibajo. Baje naj bi bil nevaren, zato gorje, če se mi približa kak otrok. Mislijo, da sem res tako butast in ne vem, kdaj moram ugrizniti, kdaj biti ponižno vljuden, kdaj brezbrižen. Sploh pa so otroci nam zelo naklonjeni. Ni ga otroka, ki si ne bi želel svojega psa. Otroci niso hudobni, celo zjočejo se včasih nad krivico, Ivi se nam dogaja- Tmam jih rad, ker so zelo iskreni. Kadar se smejejo, je to smeh resnične radosti, Če jočejo, jočejo iz dna duše. Potem ti otroci odraščajo in se od odraslih učijo sovražiti,
Seje prejšnji dan pred menoj ustavil fantič. Prst je držal v ustih, in e nekaj časa zvedavo gledal in vprašali »Zakaj ležiš tukaj? Te bo avto povozil,« Pritekla je njegova mama, ga zgrabila za roko in histerično vpila: »Beži stran od te mrcine! Te bo šavsnil,* Mali pa se je obračal nazaj, mi mahal in rekel; »Pa-pa«, ko ga je ona vlekla proč. Odraslemu človeku grem včasih tako na živce, da me podi in z zmerjavkami bruha svojo jezo name. Tudi brcnil bi me, če ga ne bi bilo strah. Saj ne vem, ali bi se splačalo tvegati in ga ugrizniti. Zato se raje potuhnem in umaknem, čeprav me to silno ujezi in sem besen, da bi trgal. Takemu brez srčnežu tudi moji zobje ne bi zdramili vesti. Kadar pa me dober človek ozmerja, se tudi umaknem, ampak takrat sem žalosten.
Neka olepotičena človekova samica, ki je bila še zadušljivo navonjana, je modrovala, da sem zanemarjen, grd, pa še bolan naj bi bil, ker mi dlaka štrli.
»Ja, ja, kako bi kaj tebi štrlela na mojem mestu,* bi ji najraje zabrusil. A vseh teh neumestnih pripomb in žalitev sem se nakako že navadil. Včasih mi postaja telo zanimivo.
Nekoč sem ležal na pločniku, skrit v senci avtomobila, ko ie na visokih Šircljih mimo pripetkala človeška samica. Ni me videla in spotaknila se je ob mojo taco, ki sem io molil naprej. Prestarašila sc je, po sračje za-vreščala in toliko, da se ni položila na nos. Jaz pa sem počasi vstal, se mirno umaknil, svoj rep potegnil, med
zadnji taci in ga krotil, da ni veselo mahal od same smešil Osti. Čisto drugače pa me vznemirijo tista nemogoča imena, s katerimi me kličejo. Dlaka se mi na-srši, ko slišim bloki, Pipi, Lumpi, Pazi. Nak, na taka cuckasta imena se pa že ne bom odzival! Saj sploh niso primerna za stan, iMoje pravo, edino in časLno ime je Pan, Jaz sem vendar plemeniti pel Pan, Najlepši, nai-bistrejši in najzvestejši hišni prijatelj. Ob, kako dolgo mi že nihče ni rekel: »Pan, sedi! Pan k nogi! Pan išči!« Časovno ne znam povedati. Vem le, da je vmes bil že sneg, potem je po parku lepo dišalo in cvetelo, nato j c bilo grozno vroče, da sem klecal od žeje. Pa je čez. Čas spe L poslalo vražje mrzlo. Ki mi zrasla prava dlaka, ker nisem več dobival vitaminov. Štrlela je, mraz se je zajedal v kožo in grizel moje kosti. Takrat sta se mi zadnji Laci začeli tresti. Kar naprej migljata in se sploh nočeta več umiriti. I .judie pa mislijo, dfi se tresem, ker se jih bojim. Brrr, kar zgrozi me ob misli na tiste dolge prezeble dneve. Dež me tudi spravlja v slabo voljo, Moker kožuh je mrzel in težak. Zato ga večkrat otresem, da se nekoliko znebim mokrote. Toda gorje mi, če sem takrat blizu kakega človeka in kapljice z mojih dlak poskačejo na njega. Naučil sem se že, da moram bežati, kolikor morem, ko zaslišim človeka rjoveti
Nekoč me je nek človek ozmerjal, ker sem se pobila! na gumo njegovega avtomobila. Zavpil je name; »Mrcina potepuška, poberi se,« in je brcnil proti meni. Na srečo sem se še pravi čas umaknil, njegova noga pa je z vso močjo udarila v avto. Zatulil je, skakal po eni nogi in metal kamenje za mano,
To, glede potepuha, priznani, da je imel čisto prav. Že dolgo sem brez gospodarja. Toda nekoč sem ga imel, Oooo, to so bili časi. Bili smo velika družina. Jaz in otroci Luka, Nina in Boro, potem oči, mamica, dedek, babica. Svoje ležišče sem imel kar v hiši, da sem se lahko po celem stanovanj it sprehajal. Samo v shrambo nisem smel, meni pa je prav tam najbolj dišalo, Poležaval sem pred njenimi vrati in bil nenehno v napoto, ko so hodili tja po klobase. Jedel sem same dobrote, lahko sem si jih celo izbiral. iMoja skleda je bila vsak dan umita in čista. Kaj pome ni La lakoLa in mraz, sploh nisem vedel.
Otrokom sem zelo rad nagajal. Posebno še, ko so pisali nalogo. S taeo sem jih praskal po kolenih in
bevskal tako dolgo, da so zvezke skrili v tor®, torbe pa v omare. Potem smo se skupaj šli šolo. Veliko lekcij sem že znal, kot na primer daj Lato, sedi, k nogi ... Moja naj ljubša lekcija pa je bila, išči žogo. Zalučali so jo po travniku, jaz pa sem jo moral nujLi. 1 lilo je tekanja in lovljenja do onemoglosti.
Kadar sem se čohal, so me hitro okopali in me celega zdrgnili z belo peno, da sem dišal. Dišal seveda /.a njihov voh. Za mene pa je bil to neznanski smrad, ki mi ¡e s telesa spral vse odtenke mojih žlahtnih vo njav. Kihal sem in pihal, a niso odnehali, Drugi dan moje vohalo ničesar ni zaznavalo, ker mi je tista bela pena v nosu zmešala vse signale. Takrat sem lahko glodal navadno poleno, prepričan, da glodam kost. Tudi na sprehodu sem bil čisto zbegan in se oboa šal skrajno butasto, Ob ograji sem zaman iskal pozdrave, ki so ml jih puščali moji pasji prijatelji, ko so po curljali robove poti, ograje in grme. Še včeraj popoldan jih je bilo vse polno, zdaj pa moje vohalo ni našlo nobenega.
Vse to je bilo treba potrpeti za naklonjenost in hvalo, ki sem ju bil deležen po takem le melj dem pra nju. Na nek način pa sem ob tem tudi užival, saj so me potem vsi po vrsti trepljali, božali, česali in govo rili: » Mmm, kako dišiš- Kako si lep.« Takrat sem smel skočiti celo na posteljo in se pocarkljati. Vsakega posebej sena imel neznansko rad in do smrLi bi se boril zanje, če bi bili v nevarnosti.
Zdaj Lakaj na parkirišču vsak dan znova ugibam, ali je bilo res ali sem vse to le sanjal. Čakaj, kako je že bilo?
Babice in dedka že dolgo ni bilo več. OLroci Luka, Nina in Boro so postali odrasli ljudje. Odšli so, kdo ve kam. Vedno redkeje so prihajali domov, pa še takrat so me kar tako, mimogrede pogledali. Nič več božali ali se z tnenoj poigrali, čeprav sem jim na vso moč mahal z rep rim. Želel sem^i vsaj malo trepljanja, za tekanje sem postal nekoliko len. Tudi gospodinja mamca je nekega dne izginila. Pri hiši je bil samo še gospodar oči. Postal je godrnjav, tarnal je o nekih nadležnih skrbeh in me grdo gledal. Da bi ga potolažil, sem mu obliznil roko, on pa me je Je nejevoljno odrinil. Nisem bil užaljen, staLo sem s svojim jezikom sočutno podrsal še po njegovi hlačnici. Poli z je moj največji poklon. S Lom izrazno vso predanost, ljubezen in spoštovanje. Zato ga poklonim le izbranim.
Nekega jutra so gospodarja očija odnesli v rumen avto in ga odpeljali. Ostal sejn sam doma. Kmalu za tem se je na dvorišču lis Lav il avta s človekom nagnusnega vonja. Nikdar prej ga še nisem vohal. Odprl je vrata mojega dvorišča in me- naganjal v avlo. Jaz pa
sem se ga bal, Nisem ga hotel ubogaLi, čeprav sem se vedno rad vozil z. avtom in oboževal nedeljske izlete. Takrat sem lahko tekal po prostranem travniku, lovil Nino, Bora in Luko, potom so oni lovili mene. Metali so žogo na vse strani, ta pa seje najraje ko Lab la po bregu navzdol, Zato sem moral kdaj tudi zelo daleč teči, da sem jo našel. Ceniti so mojo sposobnost za iskanje, predvsem pa moje poštenje. Ob košari s s en d vici sem dolgo sedel in jo čuval, da še muha ni upala sesti nanjo. Saj so se mi cedile sline in mi je kapljalo z jezika, ko sem vdihaval slastne vonjave. Toda trdno kot kost sem se zavedal svoje čuvajske dolžnosti, zato se za noben grižljaj ne bi dotaknil malice, /.a vsak dan sem jim bil neznansko hvaležen. Moje spoštovanje in zvestoba do njih sta se krepila, moja ljubezen ¡e bila neizmerljiva, 'toda tisto jutro sem slutil, da ne gremo na izlet. Ta človek je preveč nevarno smrdel in začel sem se tresti. Že sem hotel zbežaLi,da bi se skril, ko me je človek nagnusnega vonja ujel in me stlačil v prtljažnik. Še nikoli se nisem vozil v prtljažniku. Hilo je Lakrr tesno, Ja se globoko vdahnili nisem mogel. Od vseh strani me je tiščalo.
Čez nekaj časa seje avto ustavil ob robu gozda. Hudobni človek je odpri prtljažnik, me grobo kot še nihče doslej zgrabil za tilnik in me povlekel i/ avta. lakrat pa sem se močno zvil, se 7. vsemi štirimi tacami uprl ob njegov trebuh in ugriznil,
»Prekleto!« j c zavpil. Njegov grabež je popustil. Tisti hip sem se mu iztrgal iz rok. Zbežal sem do ceste in ne da bi izbiral smer, stekel po cesti. Od groze sena Cvilil, puščal za sabo pocurljano sled, brezglavo vohljal in iskal pot domov. Tekel sem in tekel, od napora in strahu nisem mogel več lajati in z nemogočimi glasovi iz za krčen ega grla bevskal. Mod so mi pešale, zmanjkovalo mi je sape, s tacami sem samo še nerodno Opletal, okolice nisem več zaznaval. Nenadoma me je močan udarec sunil s ceste, skotalil sem se v jarek ob cesti in negibno obležal, Slišal sem še neke neznan e gl asove in vpitje. Nekdo se je zadrl: »Golazen pasja!« Porinil me je z nogo, jaz pa sem ostal negiben, saj me nobena mišica ni bolela ubogali.
»O ne bi že crknil, bi te jai tresni! po glavi,« sem še slišal. Mislim, da me je napadel avto, Že nekoč me je oplazil, a lakraL ni bilo Lako hudo. Pa vendar si po tistem dogodku nisem nikdar več upal stopiti na av tomobilsko stezo. Toda tokrat sejn v strahu, da me bo nevarni človek spet ujel, pozabil biti oprezen.
Kar naenkrat me je zmanjkalo- Ničesar nisem več slišal in ne čutil. Ko pa sem se zbudil, so me bolele tace, gobec in vsaka kost posebej. Z muko sem se počasi odvlekel na zelenico ob parkirišču. Dalje nisem
zmogel. Bil setn prepričan in modno upal, da nit bo gospodar prav sem prišel iskat. Legel sem v travo in previdno lovil vonjave vsakega, ki je bil dosegljiv. A ec bi slučajno zaznal človeka z nagnusnim vonjem» bi moj strah gotovo nastrgal še toliko moči, da bi lahko spet zbeiai.
Lizal sem si rane» minil je dan, prebedel setn noč. Osamljenosti, bolečinam in strahu se ie sčasoma pridružila še lakota. Prismetkanti sem našel nekaj kruhu podobnega. Ni bilo dobro. FejJ Toda bolečo praznino v želodcu je bilo treba omiliti. Tudi postana deževnica v stari črepinji mi je prav prišla. Po nekaj doječih nočeh na zelenici ob parkirnem prostoru sem začel raziskovati okolico. Kmalu sem v bližini odkril neko drvarniško skladišče. VraLa so bila malo priprta. Previdno, da me ja nihče ne bi opazil, sem se splazil v najbolj temačen kot, Tli je bilo suho in toplo. Komaj sem st udobno namestil, že me je zgrabil tako močan spanec, da zjutraj nisem slišal, kdaj je v kurilnico stopil človek. Sele njegovo godrnjanje meje zbudilo: »A ¿daj si se pa sem v kurilnico zavlekel, ti pritepenec.* Pred menoj je stal zelo velik človek s hudim pogledom. Vsi tod okoli so bili do mene zelo hudi in surovi, zato sem se [judi začel bati. Od strahu, da mi bo storil kaj zlega, sem se v trenutku poki la 1. On pa je le še nekaj pobrkljal po peči, me še enkrat postrani pogledal in zamahnil z roko: »Pa bodi!« Zvlekel se je spet ven skozi tista priprta vrata, ki se niso dala do kraja odpreti in ne zapreti in skozi katera sem tudi sam prilezel. Ta človek je torej drugačen, sem se naposled začudil in si oddahnil, ko je Veliki človek odšel.
Tako sem si našel streho nad glavo in toplo zavetje, kamor sem se lahko zatekel, ko nisem iskal gospodarja. Tukaj sem kmalu spoznal tudi belo kodrasto psičko Ejonjo, ki živi nad kurilnico. Velikega človeka vsak dan spremlja po ulici, Z niiin. prihaja tudi v kurilnico, Zelo ¡e ljubka, čeprav mi njen čop, ki je povezan s pentljo vrh njene glave, ni Čisto tlič všeč. Pri njej pogrešam tisti sanjsko omamni vonj po psički. Mislim, da Ludi njo drgnejo z belo peno. Dolgo jo mo ram vohljati» preden vsaj rahlo začutim vzn emirje uje. Velikemu človeku včasih pobegne in pride v kurilnico ssma. Počasi se priplazi do mene, nagajivo odskoči in se skrije, Ko jo najdem, spet zbeži. Tako se loviva in skrivava, prevračava košare in po celi kurilnici razkopljeva zložene kupe zelenjave. Ko je že utrujena, se umiri in sede. Jaz pa priiezem do nje, jo vohljam in dovoli mi, dajo obliznem. Takrat mi ¡e tako lepo, da bi še svojega gospodarja pustil na cedilu, če bi prišel pome. Poleg vsega hudega sem torej imel Se nekaj pasje sreče, da sem našel Velikega človeka.
Hrano si zdaj iščem po bližnji okolici, Skoraj za gotovo jo najetem za vogalom hiške ob skladovnici drv, kjer živi žena v rožnatem predpasniku. Diši sko raj tako, kot je dišala moja gospodarica. Pod oknom njene hiške me v ponvi čaka kruh, namočen v juhi. Sem kar zadovoljen s tem, ker mi ni treba gristi. Precej zob mi je namreč izbil avto, zato kosti glodam le še v sanjah! Potem tisto brozgo emokljam in mljaikam, žena pa sloni na oknu, me gleda in se smehlja. Jaz hitim mahati z repom, da ji tako izkazujem hvaležnost in jo rotim za malo božanja. Mislilm, da razume, kaj hočem, a je boli plahe narave in se me boji, Uidi zadaj za veliko blagovnico, kjer vsak dan posedajo delavci in malicajo, se najde kaj užitnega. Običajno je to kruh z vonjem po klobasi. Nekoč je stala tam celo skleda z mlekom. Lačen zdaj že dolgo nisem več, Lahko bi naštel še nekaj človekov s toplim srcem. Nekaterim se celo tako smilim, da bi mi pomagali umreti, ker bi me baje tako rešili trpljenja. Ti imajo pa res slabo pečeno pamet. Ali ne vedo, da je tudi naju dodeljeno Je eno življenje in ga želimo o d živeti, pa naj je kakršnokoli že.
Kckoč jc močno deževalo. Veliki človek je pred vrata naloži! polena, da nisem mogel v kurilnico. Takrat me je Julijan povabil k sebi domov.
»Pridi, se boš pri meni posušil,« je rekel. Velikokrat sem ga že srečal. Čeprav me ni nikoli podil ali vpil name, sem bil kljuk temu previden, Nisem mu povsem zaupal, a mu kljub teinu sledil. Toda, ko sem prišel na njegovo dvorišče, sem se na moč začudil. Velik kup plastičnih culic, škatel, zabojev in vsemogočega me je navdušilo. Pravo razkošje skrivnosti za moja poznejša raziskovanja, Julijan je spet rekel:
»Pridi,« Takrat sem pomislil, da j c Lo morda moje novo ime?
Oprezno sem stopil v njegovo izbo in res legel v kot. Prileglo se mi je. Vonj po Julijami je bii v izbi še močnejši. Ko sem se zbudil iz globokega spanja, ga ni bilo nikjer, Vrata so bila zaprta in spet me je bilo strah. Naenkrat sem ga zaslišal prihajati. Pri hoji namreč ne dviguje nog, tako kot drugi človeki, ker ima trda kolena. Svoje prevelike čevlje enostavno povleče za sabo, da se sliši njihovo podrsavanje po cesti. Zato ga lahko že na daleč slišim, Julijan je odprl vraLa in sc brezzobo smejal.
»Priden, priden. Hohoho!« ie govoril in mo trepljal. Jaz pa sem napravil dolg pol iz po njegovi roki in tako Sva sklenila prijateljstvo. Od takrat vsak po poldan spim pri njem, Najine noči so kratke, zato spiva podnevi, ko je zunaj sonce. Kar pokliče me:
»Pridi.« To ime se ne poda najbolje mojemu stanu, a sem se ga naučil in sprejel. Tako sem ostal za Julijana
samo Pridi {Ritem hodim za njim, Julijan pa spoloma še pobira smeti. Ko prideva v njegovo izbo, najprej odloži suknjo. Potem mame klobuk in svaljki zavozlanih las se mu obesijo preko cela, za lil ja in ušes. 1.uk nje na njegovih hlačah pa razkrivaj® da nima na sebi le ene hlače. Nazadnje stopi še iz čevljev in leže na svoj pograd. Spet me pokliče, ko /. roko udari po odeji;
«Pridi, hop!« In že sem pri njem, saj je ležišče čisto na tleh. Zame ravno prav, ker moji zadnji taci ne zmoreta več nobenega odriva, Potem zarijem glavo pod blazino in se tesno zraven njega zleknem po vsej svoji dolžini. Julijan pravi, da sem topel. Tildi on je topel, da se od nosu do repa pogrejem. Celo moji zadnji taci sc takraL nehata tresti.
Mrači se, jaz pa še kar sanjarim tu na asialtnem parkirišču in razmišljam. Spominjam se tudi, kako je bilo takrat, ko me je udaril avto in sem potem trdno spal, ali pa sem morda bil res v pasjih nebesih. Nič me ni bolelo, ničesar me ni bilo strah ,,, Pnav lepo je bilo.
O joj, zdaj moram pa takoj vstati in se umakniti. Bliža se tisti žabje zelen avto, ki se vsak večer postavi prav na to mesto, kjer čakam gospodarja. Zgodaj zjutraj, ko je še tema, pa se spe L odpelje. Zdaj ¡e tudi že čas, da pogledam, kod hodi Julijan, Ob mraku se začne najin pohod. Saj ga ni težko izslediti, ker tako močno diši, da bi ga zavohal, tudi če bi bil dva. metra pod zemljo. Julijan zelo spoštuje red, zato ponoči po ulicah pobere vse karto ne in druge smeti. Vsako za vrženo reč najprej dobro pregleda. Boljše reči shrani na svojem dvorišču, drugo pa nalaga na široke gare, ki jih potem tišči do mestnega odlagališča. Veliki in majhni avtomobili se morajo takrat ustavljati, da imajo Julijan in njegove gare dovoli prostora. Jaz pa hodim za njim tesno ob hiš ah. Slrah me je, da me spet ne napade kak avtomobil, zato sem zelo previden. Na mestnem odlagališču Julijan razloži tovor, vsako reč ponovno oceni in odloži na pravi kup. Potem ves zadihan sede na klop, da se odpočije. Z dlanjo tapka po klopi na mesto poleg sebe in me pokliče:
»Pridi, hop!« Roke se mu vedno močna tresejo, zato me posten o cuka, ko mi pomaga zlesti na klop. Zleknem se poleg njega in giavo položim njemu na itogo.
Boža me in zraven govori:
»Ti si moj najboljši prijatelj, hoboho.« Čutim, da me ima resnično rad, Jaz pa mu dvakrat poližem roko, 7 repom udarjam po klopi, kar tudi pomeni: »Ti si moj najboljši prijatelj.« TakraL sem zadovoljen, da še nisem za vedno poginil.
Ko se vračava domov, Julijan še enkrat pregleda vse smetkante, Nekoč je v njej našel toplo odejo. Od
nesel jo je k Velikemu človeku v kurilnico, da imam tildi tam mehko ležišče. Skoraj vedno najde tndi kaj dobrega za pojest. Prave kose mesa, klobase, kruh pa še kaj. Homa potem sede na prag, vse to razgrne in skupaj večerjava. Na zvezdnatem nebu visi luna in se nama rumeno nasmiha. Od daleč se sliši ženitno mijavkanje mačk, na dvorišču pa med kupom shranjen ih najdb od časa do časa zacvilijo miši.
Proti jutru, po nočnem pospravljanju, greva spat. Julijan v svojo hišo, jaz pa k Velikemu človeku. Saj bi se najraje čisto preselil k Julijami. Ze kar nocoj bi tali ko spal pri njem. Zvesto bi varoval njega in njegovo dvorišče, ga spremljal na vseh poteh in ga branil, Teči res ne morem več, Ludi ugriznil bi težko s svojimi razredčenimi zobmi, a bil bi mu predan. Kaj pa Veliki človek? Saj vendar ne morem kar Luko oditi od njega. Moja častna dolžnost je hvaležnost in čuvajska služba. Velikodušno mi je dovolil vstop v kurilnico, to pa tudi ŠLeje. Zato zdaj oblajam vsake ga, ki pride k Velikemu človeku ali samo gre mimo njegove hiše. Tega se prav dobro zavedam. Tudi on je moj prijatelj, 'tako ljubezniv, kot je Julijan, seveda ni, a gotovo bi bil užaljen, če bi ga zapustil. Sicer pa, če jaz odidem, ostane pri Velikem človeku še psička Donjai Julijan pa nima nikogar. Vedno sam Šlandra po ulicah. Nekoč, ko me je Julijan tako gladil in trepljal, mi je rekel:
»Lep si, lep.« Čudil sem se. Vedno sem mislil, da sem lahko lep le takrat, kadar me prej zdrgnejo z belo peno. Za Julijana pa sem lep tudi, ko šopi puha čepijo med štrlečo dlako in se maj kožuh že dolgo več ne sveti in je ves srbeč. Ra saj je tudi Julijan lep, čeprav se nikoli ne drgne z belo peno. Gotovo je nekoč bil tudi močan, imel je zobe, med hojo je svoje noge dvigoval in tudi teliel je lahko, imel Je prijatelje, sigurno je nekoč tudi njega imel kdo rad. Kdo ve, zakaj se mu je življenje prekucnilo v črepinje, tako kot tudi meni. Julijan je prijazen, vsakemu se nasmehne, še kaj reče. Oni pa se obračajo proč od njega. Zdaj, ko drugače diši in drugače hodi, nihče več ne prihaja k njemu. Pri njem torej niti ne bi imel na koga lajati. To pa pomeni, da mu sploh nisem potreben. A lahko bi mu še kako drugače služil. IDelai bi mu družbo. Biti zavržen in osamljen lahko hudo boii. Če bi bila skupaj, tudi jaz ne bi bil več sam in bi morda pozabil čakati na Svojega gospodarja. Julijan bi za naju v smetliantah iskal dobre večerje, jaz pa bi hodil za njim. Potem bi sedela na pragu njegove hiše, gledala debelo kino in Julijan bi se na široko smejal:
»Hohoho!« Tako bi se najine črepinje lepo počasi zlepile v novo podobo,
Idaije na 10. i Ironij ^
porzijA
Mitja Šegina
Pesmi
Cikel pesmi je prejel drugo nagrado za poezijo na 41. literarnem natečaju revije Mladika
Wellington
Mactan
Hongi!
Dih življenja, dobrodošlica, zaveza. Prislanjam uho na orjaško školjko in poslušam šepetanji morja...
Večer naenkrat v toplo morje zleze, sonce zacvrči in je konec dneva, mir gre v žile, skoz oči... v žleze, bela mivka toploto blago seva.
Vzel sem ti otok dolgega belega oblaka
in ptico, ki jo čuva gospodar gozda Tane Mahuta,
vzel sem li sanje in ti vsilil moč bakrenih novčičev.
Zapit Maor letargično nastavlja prazno dlan in momlja v osnovnošolski angleščini:
»G ime penny, gime, gime..,«
Z južnimi vetrovi bičana jadrniga zapelje ob pomol, bradat kapitan me dobrodušno opazuje.
Skozi rezek zrak poleti vrv in z njo klic:
»moor her; rat.. J?
Lorca bi znorel od zelenega obilja!
Picasso bi znorel od modrega obilja!
Ludvik bi znoret od rumenega sonca!
Hongi... maorski pozdrav Tane Mahuta... drevo kauri
Yokohama
Nebotičniki sekajo žerjavom pot. Brez teme ni zvezd.
Sonce zacvrči in je konec dneva, ponovno izpolnjen je vsakdanji krog, bela mivka toploto blago seva, barve in vonjave tropov sanja bog.
Ponovno izpolnjen je vsakdanji krog, starec miruje, mladenič bi letel, barve in vonjave tropov sanja bog, kar čas je podaril, sem z veseljem vzel.
Starec miruje, mladenič bi letel metulj mi brez strahu znoj s čela pije, kar čas j c podaril, sem z veseljem vzel, (vsaka ura rani, čeprav ne bije),
Metulj mi brez strahu znoj s čela pije, krhka krila ohladijo mi nov dan, (vsaka ura rani, čeprav ne bije), s slano solzo polnim sladek ocean,
Krhka krila ohladijo mi nov dan, zaplavam pod gladino gledat ribe, s slano solzo polnim sladek ocean, koralno dno je živ spomin na hribe.
Zaplavam pod gladino gledat ribe, mir gre v žile, skoz oči... v zleze, koralno dno je živ spomin na hribe, večer naenkrat v toplo morje zleze.
Serf in
Leseni stoli z vrezanimi srci v naslonjalih, surovo obtesane mize,
po tleh kamniti tlakovci> na stropu porumenel macesnov les.
V	roževinastih okvirjih slike brkatih kočijažev; preznojeni konji in vozovi naloženi s hrastovimi sodii
Prsate natakarice v belih predpasnikih, z zardelimi lici in s štirimi vrčki piva v vsaki rokij spretno krmarijo med razposajenimi gosti v lovskih oblačilih.
V	kotu harmonikar, basist in kitarist spremljajo mlado pevko z globokim izrezom Jodl, jodl jodl di...
Ljudje se držijo čez ramena in ubrano prepevajo,
na mizah prevladujejo kislo zelje, klobase in vrčki pšeničnega piva.
Renski rizling, silvanec in namizno rdeče tečejo v potokih.
Nazdravljanje se ponavlja v nedogled.
Mlatimo prazno slamo in se režimo plehkim šalam.
Plastični stoli*
do b&lečem sijaja zloščene mize iz kompozitnih materialov§ svetleče psihadelično pobarvane stene, konceptualno gole in hladne.
V jeklo uokvirjeni izseki post party delirijev.
Koščene natakarice v črnih pajkicah s črno lakiranimi nohti in vijolično obrobljenimi očmi vpisujejo naročila v male dlančnike.
Steklenooki gostje neopredeljivega spola kot golobi premikajo glave:
Nc, nc, nc... baby... nc, nc, nc...
Na odru krorniran drog ob katerem se zvijata zagorel silak in silikonska bejba. Iz dvometerskih zvočnikov ritmični sunki povzročajo valovanje v kozarcih.
Na mizah prevladujejo bde črtice, v posodicah čipsi vseh vrst, oreščki in miniaturni prigrizki, fluorestenčni koktejli, energijske pijače in voda v plastenkah.
Mlatimo prazno slamo in se režimo plehkim šalam
Moskva
Za dobro jutro spijem kvas in Šilce medovuha.
Pojem slivo\ dva kosa slanine, jajce na oko, piraške in blinci za mot.
In vse poplaknem $ pivom Zolptaja Hoška.
Zdravstvuj ravnina... zate rabim gorivo.
Grem v carstvo podzemlja med mozaične stene največjega spomenika, ki so ga zaporniki skopali oblasti v čast in sebi v slast, ko so pod pijanim mestom rili in pili v taborišču zvarjeno vodko samogon... daleč od Sibirije, tako rekoč doma...
Podzemna železnica me navdušuje s svojo raznolikostjo in naborom alkoholnih pijač.
Sopotnik iz male stekleničke pije gruzinsko vino Koteki,
In potem sedijo, vsak s svojo steklenico vodke v roki,
s steklenimi očmi in pogledi uperjenimi v irefio prihodnost na kancu tunela: Moskovskaja, Slolničaja, Pšeničnaja,
Streletskaja, Kubanskaja,
Dovgan, Rodnik, Navigator...
Stara babuška j& kisle kumarice
in ne odstopa od političnega programa Sovjetske zveze... pije Sovietskoje šampanskoje.
Pred hotelom Halčttk bo nesramno bogatim htristom prodajala matrjoškepo tri sto rubljev... lioklerjo ne spodijo trezni varnostniki.
V ponarejeno Armantjevo obleko odet poslovnež nazdravi svojemu voditelju in strese po grlu vsebino male Putinke.
Ni ideologije, ki bi mladini z obzorja zbrisala Stalinove, pivske navade: po prekrokani noči se na poti v šolo zdravijo z izvijačem - vodka s sokom.
Narod, ki vse to spije že na poti do tam kamor nekoč mora priti, je največ ji, nepremagljiv in viden z vesolja...
Na izhodu iz podzemne pustim prazne konzerve Baltika 3,5 in 7.
Tam so še Stari melnik, Bočkarev, Očakovo, Sibirskaja Korona... in drugi.
Če si srečen, udari z glavo v tla...
Zdaj vem, zakaj je Rdeči trg rdeč,..
K
Pariz
Ob kanalu svetega Martina - bolečina. Me že ima, drži se me kat klošar steklenke vina, Me že ima, da izgubljen se vržem v mrzlo vodo in odplavam k tebi... še dobro, da je svet velika okroglina; Me že ima,
Pariz ujetem v vroči peči svojega sveta, kjer Eifflova me je očarala višina. Me že i'mu, pripravljenega za obrok louvrske kulture, a jaz samo želim si biti gladek kakor mokra glina. Me že ima, saj tvoja roka drsi prek mojega telesa v vseh časih:
od Karolingov prek vrste Ludvikov in republik... do mladega vina. Me že ima,
da bi se ljubil s teboj v visoki travi. Daleč stran od Napoleona
bi jedla jagode in zraven bi bila penina. Me že ima,
prav vsako jutro z bageto pod pazduho grem v bistro na prvo kavo,
na vrtiljaku jaham lesenega konjiča, kot iz otroškega spomina. Me že ima,
Rodin v bronu, medtem ko jaz v glavi klešem hude, težke misli:
Se Svoboda z veliko piše... ali je vlsl{; le Rousseau-jcva doktrina? Me že ima,
da preselim predmestja bedna, raznobarvna, raznoverrta
na Elizejske poljane tja do Slavoloka zmage... do rdečega mlina. Me že ima,
Pernod Absinthe in z njim umetniki »zelene vile«,
pošteno me je utrdila montmartovska strmina. AJe že ima
francoščina na ulicah, na trgih in v metroju,
v bolonjskem gozdu slišim ptice peti v tem jeziku - čista milina. ¡Me že ima,
vleče me Sena, da sc prepustim plivka n ju njenih valov
in da pozabim kje najtepša je dolina. Me že ima,
a se ne dam... v tvoj slovanski objem hitim domov,
da ti mi daš strastnega »francoza« in je sladka.rA sladka slina. Me že ima.
Washington
Strah me je cest, ki se kot klobčič kač prepletajo ob robu tega raja.
Rojim se ujetnikov, ki jim ograja v glavi raste kot oné iz hlač.
Temna stran belega ponosa vihra nad mirno vodo in drugi amandma se zdi vsesplošna burka za bedake,
Ob vsaki pravi uri neme ovce hitijo iz dnevne tlake v večer,
za grmovje in holivudske spake, za eminence, ki jih denar prizna... gledam v Potomac ■ reko naroda.
kjer ob blesku luči štejem novce, otroke na ilrogi in iščejo smer.
Amsterdam
Ukradlo me je staro kolo,
svobodno seje odlepilo od ograje
in me zapeljalo po kanalih in pod mostovi.
Kot čoln je plulo po črnih vodah, kot ptica letelo v sivini neba.
Krakajoče sem oponašal najbolj znanega Belgijca: »Amsterdam, Amsterdam, Amsterdam...
Plešejo mornarji... in nazdravljajo kurbam Amstrdama... Amsterdam, Amsterdam, Amsterdam...«
V	drsalni pozi pristanem na trgu »de Dam«; ognjevito, po naše, obidem kačo ljudi pred muzejem in že si zamišljen ogledujem slike starih mojstrov, dokler me čuvaji prijazno ne pospremijo na cesto, osvetljeno od rdečih luči za čipkastimi zavesami,
v omamno meglo domače robe.
Črn Surinamčan mi podari sendvič z govedino in jaz ga zalijem z Amstelom.
Seveda je jezen, sendvič pa mi. še naprej suho čepi v grlu. Naenkrat se svet prestavi v oranžno, kraljičin dan se preliva v kraljičino noč.
Kape, hlače, bunde, lasje, nosovi, nohti,
bicikli, tricikli, čolni. ladje, podmornice.
Psi, ptiči, mačke.
Od hrane sir, majoneza, paprike.
Vsi koktejli so oranžni: od deep bhte pa dopurple ram.
Otroci pijejo oranžado preko oranžnih slamic, morje pomaranč se zliva preko nasipov.
Totalna oranžna manija.
Na nebu sonce ponosno iztiska oranžne žarke iz sebe.
V	prodajalni čudes sem si kupil kolo iz marcipana
in tisto »svobodno« spet priklenil na železno ograjo ob kanalu.
(Novela: dalje s 5. strani)
»Gospa, gospa! Me čujete?« Julijan je po neki nevihti, ki mu je preprečila nočni ulični pohod in je zato zjutraj zarana krenil pobirat smeti, razburjeno trkal na naoknlce hiške ob skladovnici drv, kjer je živela žena v rožnalem predpasniku, Pri tem je nerodno stopil na rob skodele z namočenim kruhom, ki je že bila pripravljena, in prevrnil jutranji pasji obrok. Iz hiške se je slišalo zaspano odlivanje:
»Že grem, že. Ja kai se je pa zgodilo?«
»Ni ga več! Konec je! Na parkirišču, tisti zeleni avto, saj ga poznate, Vsak večer stoji tam, zjutraj pa ga nikoli ni. Tisti avto, povozil ga je!« Roke so se mu tresle še bolj kot kdajkoli prej, zadnje besede so tulile, lulijan si je z rokavom levo in desno po obrazu mazal slino, smrkelj, solze.
Nada LomovŠek
Pesmi
Cikel pesmi je prejel tretjo nagrado za poezijo na 41. literarnem natečaju revije Mladika
POMAGAJMO!
Razorani obrazi topih pogledov. Poteptano dostojanstvo moških z juga.
Umazani čevlji, ki so gazili, po blatnih gradbiščih, komaj krotijo svoj bes,
Z ekrana nas gleda slika razmajane hiše mladeniča brez prihodnosti. Dobrodelnost.
Za koga?
Njih obupance ali našo vest.
SUŠA
Po zbiti, peščeni zemlji so razpoke zgradile mozaik. Neusmiljena žareča krogla je posrkala še zadnje ostanke umazane vode v mlakužah. Zelenila že davno ni več. Apatična nmožka temnopoltih okostnjakov poseda pod redkimi drevesi. Shirana telesca otrok> z napihnjenimi trebuščki, obletavajo predrzne muhe.
Mi pa zdolgočaseno buljimo v ekrane.
In večerjamo.
PEŠEC
Povsod same ceste.
S hitrimi koraki kolovratim po njih.
Morda tja, kamor nočem. Škripajoči podplati na čevljih so že dobro uhojeni.
Kolena včasih klecnejo.
Boleče Sp brce v spregledane ovire.
Vztrajno prestavljam težo bremena, z levega na desno stopalo.
Kot samotni pocestnjak
popotno bisago,
prepolno okrušenih spoznanj.
ZAMAN
Predrzna osvajaika dežela Vasca da Gatne.
Roparico
s širokim razponom kril.
Prosojna modrina nad rtom Cabo da Roča. Prevzetni svetilnik gleda v prazno. Zapuščena palača S 5iniri izvablja samo še vzdihe nadležnih turistov.
Bogastvo je poniknil^ med razsušene špranje ladijskega poda.
Razpenjeni valovi Atlantika mi pršijo slane kaplje v obraz.
POGUM
Galaksije nesmisla spočete s človeško voljo.
Nagibanje v čas obupa in ničevega upa.
Trenutna zmaga paradoksa bahaštva in bedne praznine. Hazardiranje za vse ali nič.
Kam seže naša razdvojenost okrepljena s Sizifovo skalo kotalečo se navzdol pogori?
Gremo v čas izgubljenih iluzij, brezobzirne nestrpnosti in redkih pogumnih prebliskov na temneči strani dneva.
RAZKOŠJE
Izgubljam se v nočnih sprehodih, med množico mestnih luči Mimo hodijo trume postav; velikih in majhnih.
Tam se srečam sama s seboj.
Ko spoznam poniglavost ljudi.
In me mine volja, da bi se borila.
Spre m inj,ala nespremenljivo.
Sedanjost je čudno podobna preteklosti. Zapuščam jo.
Grem v razkošji; samote.
ODLOČITEV
Čepim na hrapavem zidu,
roke objemajo kolena.
Prsti ihtavo brskajo po prodnikih.
Prvi že leti proti gladini.
Pogled na temenu čokate postave. Večja je jeza, manjša postaja. Sprejela sem razdaljo umikanja.
Stopila čez jarek zgovornih besed. Se ozrla v krošnjo tihote.
in odšla s spuščeno zanko na najlonskih nogavicah.
BLEDA LUČ Na cestno svetilko naslonjena moška postava. Udobna obleka, cigaretni ogorek malomarno tiči v kotičku polnih ustnic.
Pogled mu zatava po prazni ulici.
Šopek v desnici je omahnil proti kolenom.
Grem mimo.
V glavi mi odmeva refren pesmi Lili Marlen.
PRIHODNOST
Dan se drobi med prsti svetlobe.
Čez škrbasto kamenje leze plima resnice, ki jo počasi raznaša nasršeni veter.
Med gluha drevesa, sredi noči, se sprehodi vrtinčasti glas.
V zraku visi čudna prihodnosti
Pogled se usmeri v prhko svetlobo.
Vedno z enakim raskavim glasom si postavljam vprašanja: kaj pa prihodnost? Odgovora ni v temini noči. jutranja rosa že leze čez kamenje. Vsakdanje navade se zgubljajo v vetru.
Misli mi tavajo med sunki vetra. Mirno so spale v prebedeni noči. Vendar jih je iz ozadja prebujal glas: kje je sedaj svetla prihodnost? Vprašanje zgubljeno v pozni svethbi. Korak se spotakne ob novo kamenje.
Prihodnost prihaja. Z nekaj svetlobe. Hripavi glas odmeva v noč.
Jn jutranji veter briše s kamenja prah.
Irena Žerjal
Peta Avenija in smrtne zagate
(ali »marmelada newyorških kolačev« -16. del)
Približno soglasje
Morda sem hitreje vstala in »shodila«, kakor so si obetali moji dobri zdravniki, res pa je, da sem jih ubogala in nisem sitnariia. Vsekakor dolgujem Evici bodrilne besede, strežbo, tolažilne vite pa tudi pomoč v hiši. Torej stojim prnd tablo s kredo v roki lil ri šem skoraj matematične izračunane slovnične aksiome. Kričim v tablo, ker upam, da bo razgibana in hitra razlaga vzbudila zanimanje, čeprav je taka metoda zelo stara, a nekdo v klopeh je preveč nadležen!
»Ej, nehaj že razgrajat!«
Dijak, ki mu pravijo Ferdi, verjetno zaradi kakega filmskega junaka, kateremu je podoben, me milo pogleda: »VI pa ste zares naivni! Saj ne razgrajamo, se .samo Igramo!«
»Meni je vseeno, kako ti ta nered imenuješ, zdaj se moramo spopasti s slovenskimi nepravilnimi glagoli, tudi z arhaičnimi, kakor jih vi pojmujete. Ce boste sledili mojim besedam, bo delo doma laže!*
Tokrat ml je uspelo prepričati vsaj enega, nikakor pa ne vem, koliko jim bo razlaga ostala v spominu.
»Vslovenščini se vsaj v literaturi in v gledališču še vedno rabijo d voj inske o bilke. Vsaka sklanjatev ima svoje zakonitosti, kar pa ni težko razpoznavno, a tudi zapomni li se jih bomo laže, če bomo znali na pamet končnice,« zarisujem z modro kredo sufikse in pozivam dijake, naj mi navedejo vsaj nekaj primerov za to ali ono sklanjatev. »Ferdi, povej vsaj en samostalnik tretje d c ki ¡nacije k »Ej, saj te zadeve sploh ne Spadajo v program za višje šole!«
»Morda zato, ker vse to že oddavna znaš na pamet, kajne!«
Medtem je Marjetica Ferdiju že poslaka listek, ki ga ignoriram, s pravilnimi samostalniki.
Ferdi se prikupno nasmeje, potem pa z igralsko veščino, ki jo spontano premore le mladi rod, učeno vazi z vrsto pravilno izbranih samostalnikov, vstane in jasno, bolj prepričljivo kakor jaz, navaja dvojrnske primero, ra zred pa je poslušen, kot bi imeli pred seboj novega filmskega zvezdnika.
Utegnem celo obdelati večino izjem prve dek|¡nacije, Ko je Šolske ure konce, odvihram po dolgem hodniku v zbornico, ujamem sredi hodnika odličnjakinjo, ki mi bo pomagala za naslednjo uro razstaviti v razredu nekaj zemljevidov, pozanimam se za novi urnik, ki ga uvajajo za naslednji dan, a sem dohre volje, saj prav Ilič ne težim nikomur, kor bom :mela dve učni uri ko L je bilo doslej.
Pogledam v redovalnico. Pri zemljepisu je zabeleženih le nekaj ocen. torej bom morala spraševati, oceniti vsaj zvezke, program pa predvideva, da bi morala obravnavati Severno Evropo, medtem ko se še vedno mudimo pri srednjeevropskih državah. Pri zemljepisu je tako, da ga zapišemo med zadnje ure, ki večkrat odpadejo, letos pa se je veliko dijakov odločilo, da bo za referat izbralo s red n j eev ro pski sve L. V tem d m g e m razred u ima m srečo, ker so resni, zemljepis pa jih vedno zanima in se zabavajo, ko presenečajo s svojimi podatki ne samo sošolcev, ampak tudi mene.
V razredu so vsi sklonjeni nad zvezki, nekateri ima jo pred seboj velikanske atlase, prepisujejo, kot bežno o pazi m, sezna me. a so ze lo za skr bij e n i. Ugotov im, dia jim povzroča težave prevod Iz Italijanščine v naš jezi k. Tok ra: se ne prepirajo, če je pravilna raba v italijanščini Monaco di Baviera ali v slovenščini Monakovo, pač pa ne vedo, ka ko n sj na pl šej o I n s ki anja j o Vol i ke i n Ma I c Tatre.
»Torej, takoj povejte, kaj vas zanima in kaj ni jasno!«
Bledijo vprašanja, na katera odgovarjam brez strahu, ker so dvomi o tej ali oni rabi slovenskih Izrazov začuda podobni ali celo enaki že nekaj let. Mali priročnik navaja drugačne predloge, kot sem jih uporabljala doslej, kar si zapišem. Odtrgnine starih zemljepisnih kart lepim z nekim novim lepilom. Jezim se na ves znanstveni svet. ki zna spreminjati dosedanjo rabo predlogov, ne zna pa ponatisniti tako lepih zemljevidov, kot smo jih dobili v šestdesetih letih.
Opozorijo me, da me pred šolo nekdo že dolgo čaka.
Le koga bo zanimala moja oseba v tem delovnem jutru?
Zdenka je, vsa spremenjena, z vidno dragocenim na kitom, urejena kot nf bila nikoli, zlasti ne takrat, ko smo lazili po planinah, skratka, fina gospa.
»Zelo lepo presenečenje!«
»Ker se nismo tako dolgo srečali!«
»Ameriško potepanje je bilo poleti, zdaj me pestijo urn ¡klin neprijetnosti!«
»In meni je družina najpomembnejša na svetu... nikar se ne ustraši, kar te bom vprašala,., če mi lahko posodiš gradivo za neko predavanje. Ni zame, jeza mo jega moža.«
»Me vem, če vsebuje moja knjižnica kaj več kot literarne tekste!«
»Nihče nima več starih političnih revij. Ena od znank mi je rekla, da jih je vse skupaj vrgla v smeti, ker so bile politično zgrešene in vzrok popolne anarhije, Ti zagotovo nisi bila tako bojazljiva!«
n
»Pa le zeakaj bi bifal Nikoli nisem imela ¿asa za politične revije, samo za svojo stroko in tisto, kar sem trenutno poučevala v razredu!«
»Nikar ne zanikaj! Zaliv in Most in se vse drugo seje vedno nahajalo celo v tvojih šolskih torbah, Cdo meno si »naveličala«, naj delam intervjuje zgodovinskim možem!«
Torej mi pripoveduje stvari, ki jih nisem ie nikjer zasledila, ne v domačih listih ne v drugi publicistiki! Da sta tržaški preganjani revijici politična literat ura! To so teorije njenega moža, kar je, jasno, pojav popolnoma skrivnostnega družbenega .sloja, ki ga malokdo pozna in nikoli ne veš, kaj ima za bregom!
»Nimam nobenih političnih glasil, ker se s politiko ne ukvarjam,«
»Sem mislila, da sva prijateljici,«
»Saj to nima s prisrčnimi prijateljskimi vezmi nič skupnega!«
»Si nikoli nebi mislila, da boš tako otopela!«
»Ne bodi huda! Politika ne more biti vsem ljudem na zemlji nekaj svetega in zanimivega, Poučevanje zahteva strokovni in hladnokrvni pristop do novih rodov, ki so občutljivi za drugačne prijeme, kot so privlačevali nas v starih časih.«
»Pa saj ne gre zame, ampak za neko slovensko predavanje, kije bilo naloženo mojemu moiuk
»Žal, saj dobro razumem, a ne morem pomagati«
Potegavščin ne prenesem, poplesavanja v tveganju pa prepuščam svoji preteklosti!
»Če bo tvoj mož dobro preiskal gradivo v številnih knjižnicah, boš videla, da bo našel vse!«
Prijateljske prošnje
Se pojavi Evica, vsa razburjena in s prosečimi očmi!
»Vstopi, vstopi! Le kaj ti je?«
»Vedno se kaj zaplete, človek je včasih hudič in še boij zlodjev in še bolj neumen, kot bi bilo logično! A smo ljudje!«
»Pa seveda! Se ti je pripetilo kaj grdega?«
»Ne grdega, satansko zapletegal Pomisli! Jaz sem Zdenki omenila tvoje čudno dejanje, ko si rekla, da so revije iz pol davni n e tabu in hudo za pl etena stvar!«
»To si ti zblebetala fino poročeni gospe, kajne?«;
»Ampak ravno tedaj, ko je njen mož zares iskal politične članke iz revije Zaliv! Ali, kaj jaz vem, neko gradivo pač!«
»Veš kaj, Zdenka se dobro počuti s svojo družinico, z možem shajata imenitno, bolje kot medve, ki se takore-koč spopadava z novimi pojavi med mladimi in brezbrižnostjo manj mladih. V Zdenkini elitni družbi ne pomeniva nič!«
»To je vsekakor res, ampak, tristo medvedov, zakaj bi moral njen mož po tolikih desetletjih zlorabiti neke stare članke?«
Obmolknem, Ne bom ne oporekala ne opisovala zapletenih prigod. Se ne bom opravičevala, ima pa Evica popolnoma prav, ko omenja,.,
»Imaš popolnoma prav! Se bojim, česar se ni več tre-ha bati! Toda: ne morem do konca mojih dni hrepeneti po neki stratosfersko mili m naklonjeni družbi, kjer je ni En je ne bol«
»Kdo govori o sociologiji!«
»Ti! Nehote! V starih številkah so bili sociološki članki, teorije, a tudi politična težnja, da bi si nekje ubogi narod ustvaril boljše življenje: pravični sveti«
»Kaj je v tem n ame n u narobe?«
»Ime dotičnega, ki je uporabil psevdonim, ker bi sicer z Zalivom ravnali še slabše, kot sok
»To so pretekle vojne in zagate starih časov in ... preživelih pojmov!«
»Kakor kdo misli!«
»Zdenki sem nekaj obljubila!«
»A ne v mojem imenu!«
»Zdenki sem obljubila v svojem imenu,«
»Zavratne pošasti niso tako daleč, kot bi si človek mislil!«
Evica ima obupan pogled, sesedla se je na divan, ki seje, stat kot je, poglobil pod njeno težo, maha z rokami, kot bi hotela splašiti hude besede in me zato spravlja v hudo zadrego.
»Čuj,« skušam biti prijaznejša,»zakajbi se morala prav jaz spet gnjaviti zaradi neke resnično zavratne družbe. Tisti si samo kopičijo denar fn mimogrede tudi čast, slovenska umetnost pa jih prav figo briga! Menjujejo svoje prepričanje kotrokomavhi iz Disneyevih risank, se repenčijo v javnosti, kijih ceni; skratka, zakaj bi morala prav jaz trenutno tvegati, danes navidez nič, jutri pa lahko pride nov pojav ln nove zlodjeve intrige!«
Evica seje končno nekoliko uravnovesila. Z rokami ne odganja več grdih besed, zamišljena je in gleda v tla,
»Tako! Zdaj si ti tista, ki nekaj igraš! Ivana Cankarja! Imaš v mislih enega izmed Hlapcev!«
Se nasmejem! Čeprav gre za resnejše probleme, kot Sva jih reševali rn se ob vsem še pričkali v mlajših dneh, se je čisto najin mehanizem sporazumevanja pojavil tudi v tej zagati.
»Marjana, čuj! Čete je še vedno strah in ti ne pride na misel nobeno pogumno dejanje, si privoščimo čisto prijateljsko igro! Ti zaviješ v anonimen paket sumljivo čtivo iz preLeklosti, jaz pa bom spustila v Zdenkin poštni nabiralnik tako zaželene dragocenosti. Brez podpisa bom omenila, da sem izsledila pri daljnih sorodnikih tudi stare Tevije, potem ko jih pri tebi absolutno nisem dobila!«
»iNaj ti boi Ker je svet tako zapleten!«
Mrki dnevni in vesela družba
Po vseh dobro izpeljanih podvigih Zdenkinega moža, ki se je, kot so pisali v časnikih, smotrno posvetil
proučevanju slovenske tržaške literature,, me je dočakalo razkošno vabilo, s katerim sem bila povabljena na brodarjenjez jahto nekega politika. Podvig si je zamislila ljuba Zdenka, ker &c ji je zdelo, da sva z Evico nekako vpleteni v literarne viške in padce tistih dogodkov, ki jih je trenutno obravnaval njen mož.
»Z lopato na vrt obdelovati lehe, ne po da pogrevajo Že itak propadle zgodbe!« Seje v nas obregnila 'Stara gospa, naša znanka in sicer čisto prijazna oseba.
Evi ca mi je skrivaj zašepetala, da stari niso navajeni ne na jahte ne na letalske lete in bi bilo bolje, da jih ne ubogamo.
Z zelo pestro druščino smo z novimi naočniki, starimi slamniki in udobnimi oblekami radovedno spoznavale take tržaške 5lovente, ki jih doslej nisva poznali. Evi ca ni bila sigurna, če bo krotila svoj kritičen pogled na morebitne žaljive pripombe visoko stri Ih ljudi, Jaz pa sem jo tolažila, češ, saj je Zdenka v teh razmerah doma in zagotovo ne bo povabila vzvišenih domlšfjavcev.
Pravzaprav sva sedli okoli dolge in čudovito obložc ne mize skupaj z Evico kot tuji gostji.Ob naju sta prisedli dve, vsaj na videz manekenki, nasmejani In sproščeni, kot j Ima jo to dovoljeval a njuna m la do st. Vse kakor sta se nama vljudno priklanjali in na lepem sem ugotovila, da nista navadni lepotički, pač pa da hočeta od mene pred vsem kopico podatkov o nekdanjem Trstu, zlasti o gro z n e m let u 1948. Za n I m I vo ob vsem tem pr ¡jaz n e m s pra-ševanju je obupna neobveščenost, kakor jo imenujeta. Nista ob svojem Iskanju prav nikjer izsledili neke točne slike, zakaj so se ljudje tako sporekli in tako razdružill.
»Seveda sem takrat te spore In popolni razkol med nami doživljala celo v tem, da smo po šolah ostali redki učenci, a nekateri zelo osiromašeni člani nekdanje O F so tvegali svojo službo, ta ko pofabrikah kot v ladjedelnici ali celo v uradniških službah. Sicer pa so se takrat spraznile tudi cerkve in razredčili pevski zbori. Tiskarji in časnikarji našega dnevnika so se skrivaj podajaii v službo in iz nje. Po mojem so nekatere skupine Informbirojevcev postale, kot se temu pravi; bolj papeške od papeža.«
»So se pretepali po gostilnah, kot se sedaj nemalokrat dogaja pri bežni ko m s Kosova in Srb: je. kajne?«
»Sedanji politični ekscesi so redki in zadevajo bolj aI kohollke, tedaj pa je, tri leta po vojni, vzdušje prekipevalo od političnih smeri, strank, starih zamer in nemalokrat je šlo za plačane izgrede.-::
Rada bi se Izognjla njuni radoželjnosti, Taje bi se z nji ma pogovarjala o knj'igah, filmih In šolstvu.
»Kje bi po vašem našli najpopolnejše podatke o tistih časih?«
»V knjižnici boste zagotovo našle vse časnike, tednike, biltene, koledarje, morebitne dnevniške zapiske tega ali onega avtorja...«
»Kaj pa vaš osebni vtis?«
»Takrat sem bila še učenka na osnovni šoli, osnovnošolski otrok, b. rekla moja mati, kar mi je ostalo v spominu pa so druge težave...«
» Mii 11 ta, da s e je ta kra t za res svet o brn ¡1 n a s la bše?«
»Za naše ljudi? Seveda, saj so bili vedno v naši vsaj približni enotnosti pod fašizmom, sila, moč in upanjei«
»In seje takrat podrl svet, kot mu pravite, enotnosti in imanentnega upanja?«
»Nekalerim so se razblinile iluzije, drugim je močnejša stranka pomagala do bolj uspešnega materialne ga Življenja, tretji so se oddaljili od »Slovencev«! In teh je bilo največ!«
»Ali so se pridružili neofašistični drhali?«
»Ne, tega ne vem, ker nisem živela med politiki...«
»Ampak iz časopisnih vesti bi lahko vse razbrali, mar ne?«
»Bi bil zanimiv tak pogled nazaj...«
»Gospa,« in ml zares Iskreno dopoveduje, »čas odpuščanja po navadi pride prepozno. Vem, da imate prav, ko pravite, da so nekateri špekulirali v pravem trenutku in na račun drugih, ker vsi dobro vemo za Darwi nov zakon preživetja.«
»Menim, da je surovost Spopada med tedanjimi vi-dalijevci in titovcl blfa zadnja nadaljevanka primitivne mentalitete.«
»Nisem razumela vsega, a nekaj se ml svetlika v tej naši v meglo izginjajoči zgodovini. Zdaj grem plesat, ker me kličejo!«
Je odfrfotala na zgornji krov, kjer je že donela v temno noč neka plesna glasba, ki je nisem poznala.
Da bo na ladji toliko mladih mi Zdenka ni omenila, da me bo tako na videz nečimrna mladenka spraševala po t rza šk i h raz mera h v obd obj u Svnhodncga t rža škeg a ozemlja pa še manj.
Ogledujem sl pare In njihove moderne plesne figure. Nekaj takega smo počeli tudi mi. le da smo verjetno bili nerndnejši. Ko je bil čas učenja in šolskih nalog, smo pošteno garali, vsaj tisti Iz moje bližine, politično prepričanje je bilo večkrat vodilo, h kateri skupini sl se pridružil. Nadaljnl dogodki so bjjl večkrat zmedenost plešočih senc. In to je omenjeno v Rebulovem romanu Senčni ples. Mar bi moja sogovornica mogoče razumela vsa tista čudna dogajanja, ko j‘e nekatere krožke obsedala misel, da je deal moške popolnosti Stalin in bi vsako žalitev njegovim brkom kaznovali enako kot rop.
Pravzaprav sem obsedela sama na robu dolge mize. Evi ca seje znašla z nekimi starimi sošolkami, ki so obogatele in živahno diskutirajo o dolgih oblekah, čevljih, potovanjih In posvetnih stvareh. Ne znam se vključiti v njihove razgovore, še manj me vleče med tiste, ki pre pevajo napitnice ¡n praznijo kozarčke.
Skoraj na skrivaj prosim natakarja, ki me prijazno gleda, naj mi pokaže Izhod, po katerem zlezem, skoraj zlezem na pločnik, zadiham v samotno obrežje, polil tim do avtobusne postaje, kot bi hotda pozah iti na sicer prijazni svet. kateremu pa ne pripadam.
(dalje/
Peter Merkù
Zgoraj: napoti v Sarajevo po zasilno popravljenem marta čez Neretvo. Desno: inž. Mirsada Jamak sredi razvalin sviječnice.
je življenje v Nemči
J?	J	*
XLVL V povojnem Sarajevu
vi meseca po sprejemu daytanskega dogovori za Bosno novembra 1 yy5 je množica diplomatov navalila na Sarajevo. V velikem mednarodnem bazarju so bili najbolj aktivni Evropejci, ki so se čutili izključene iz ameriškega uspeha, kar so dejansko tudi bili, zaradi česar so iskali zadoščenje proti lastni frustraciji. Angleži so hoteli bojkotirati nastavitev čet v Bosni in Hercegovini. Francozi so bili sicer počaščeni, daje daytonski sporazum 14. decembra 1995 bil podpisan v Parizu, niso pa mogli predeči nelagodja zaradi propada lastne balkanske politike.
Užival sem komaj leto dni svoj novi stan upokojenca, ko me zadnji šef prosi, naj ga pridem obiskat v urad, češ da mi mora povedati nekaj, kar me bo gotovo zanimala In res, norvešlui vlada je dala na n?zpo-lago sedem milijonov nemških mark za nujna dela na sarajevski električni mreži, Norvežani so se obrnili za tehnično pomoč na Siemens-Osi0, kjer pa niso imeli izvedencev v tej stroki, zaradi česar so sami nagovorili Siemensovo centralo v trlangmu- Bivši direktor mi je rekel, da sem jaz edini, ki pozna tako tamkajšnje razmere kot tudi ljudi in sarajevsko električno mrežo. Erosi! me je, nai se Pridružim norveško nemški delegaciji v imenu Siemensa, zato da bi določili, za katera
nujna dela in v katerih transformatorskih postajah bi uporabili razpoložljivi denar. Opozoril me ¡e, daje področje še vedno nemirno, a da bi se čete do konca marca morale umakniti za demarkacijske linije, ki jih določa omenjeni sporazum, Če se strinjam, je še pripomnil, se bom znašel na miniranem terenu, kjer ne bom smel zapustiti ozkih označenih prehodov, Modre čelade naj bi skrbele za varen vstop, vendar nesreče ni mogoče a priori absolutno izključiti.
Premišljal sem, kaj nai počnem, ko se mi je v spominu prikazalo brezobzirno početje mnogih evropskih vlad, v prvi vrsti angleške in francoske, v Bosni in Hercegovini. Mnenja sem bil, da niso hoteli natopiti pravično, zato da bi preprečili nov holokavst, nova uničevalna taborišča, iti da jih ni prav nič brigalo, če je prvič v zgodovini človeštva organizirano množično posiljevanje najmanj 20.000 muslimanskih žensk bilo sestavni del vojne taktike. Mislil sem na vse tiste, ki so v obleganem Sarajevu ali v kakšni 'zaščiteni coni1 umrli od lakote in mraza, Naj bi bil jaz zdaj Lako strahopeten, da jim ne bi pomagali Ne bi se tako dolgo pomišljal, ko bi vsaj min ne bilo. Vprašal sem, če mi posel>ei zavarujejo noge. Direktor je v to privolil, torej sem nalogo sprejel.
Štirinajstega aprila 1996 sem torej pristal na spliLskem letališču! Naslednjega dne smo s tremi kolegi iz Siemens Eriangeu, dvema iz Siemens Norge ter tremi iz Statkmft Hovik in Staneti Oslo nadaljevali pot v treh avtih. Iz Splita smo šli preko Makarske do Plod, ne da bi videli vojnih ruševin, Iz Ploč smo zavih levo vzdolž Neretve. Že pred Mostarjem smo zagledali porušene hiše. Prekinjeno cesto so z buldožerji že napolnili, tako da so avti lahko vozili po kakih dvesto me-
trov dolgem povezovalnem preb o du. Most na Neretvi je bil v sredini razstreljen rti vojaki so z jekleno mrežasto konstrukcijo povezali preostale dele nekdanjega mosta. Naenkrat pa lepo urejeno naselje. Med hišami, ki so imele rožice na balkonih, ena sama porušena, ki so jo gotovo razstrelili minerji specialisti, saj je implodriala, ne da bi sosednje hiše bile pri zadete. Na kupu ruševin je plapolala hrvaška zastava, se pravi, da muslimanska družina ni imela več pravice bivati
med hrvaškimi patrioti. Nekdo je v avtu vzkliknil: hitro, naprej!
Pri Mostarju smo se ustavili, da hi motrili razdejanje. Plemeni i v verigi izolatorjev na drogovih vj-sokovoltne napeljave so bili očiLnu namerno sestreljeni, zato da bila škoda totalna. Vozili smo mimo umetnega jezera cenLraie Jablanica. Čim hrti j smo se bližali Sarajevu, tem večje je bilo razdejanje. Vozili smo se praktično med ruševinami. Tudi tiskarna Oslobodenja, ki je v podzemnih prostorih ves čas delo-valil, kljub temu da so jo Srbi stalno granati rali, je bila ena sama ruševina. Na Alipašinovem polju cela vr sta izgorelih tramvajev, s katerimi sem se neštetokrat vozil iz hotela na Uidi do mestnega centra. Levo je bil pogoreli nebotičnik Energo-investa. Takoj za lem smo dosegli hotel Holiday Inn v središču me sta, ki je žalostno zaslovel, ko so streli iz hotela na povorko miru 6. aprila J992 zaznamovali začetek napada na Bosno in Hercegovino.
Tam so me pričakali bosanski prijatelji: Kasim Sabi' ih ati so vic, s
Zgoraj' povrtnina v cvetličnih lončkih (levo); inž. Kasim Sabrihafisovič na enem od tolikih grobišč (desna).
Spodaj: tovarna sekundarne opreme.
Artofj Farrb Imamovič in spremljevalec (levo); desno: neuporabni ostanki merilnih naprav.
katerim sva se objela in ganjena dolgo jokala; Patih Lnamovič, direktor Tovarne sekundarne opreme, ki me je objel, ko L da bi bil njegov brat, in nazadnje ne izmerno hvaležna Mirsada Jamak, kije bila prisotna kot predstavnica Siemensa Istambul.
Naslednjega dne smo se sestali v veliki dvorani Elektroprivrede s priložnostnimi govori pred zbranim obiti n SivO m iz CrlcrgeLičnih podjetij, Energo-investa in univerze. Gospod Ha de n iz Centralnega referata v Erlangenu nas je predstavil in presenetil z informacij Os da bo inženirka Jamak prva na meščanka v obnovljenem uradu Siemensa v Sarajevu, torej 'naša kolegica' v Bosni. To ie bilo Ladi zanjo veliko presenečenje, saj je pomenilo, da se lahko vrne v rodno mesto in da ne bo brezposelna. Gospod Saden ni med vožnjo do Sarajeva črhnil niti besedice o tej možnosti, a iasno mi je bilo, da je pismo mojemu šefu, dr. Grdnefeldu, v katerem sem mu predlagal prav to rešitev, našlo plodna tla.
V manjših dvoranah smo imeli tehnična predavanja samo za speci a lis Le. Zame je bilo še posebno zanimivo, osebno spoznati generalnega direktorja Elektroprivrede Edhema Bičakčiča, ki meje še med Stojno ko n takti ral s prošnjo, da bi Sterneni izdelal ponudbo za 1 LO-idlovoltni kabel, Ob tej priliki so nam tudi predvajali film o polaganju kabla, ki so ga izvedli v skrajno nevarnih razmerah.
Z norveškimi inženirji in gospodom Sabrihafiso-vičcm smo -ž seveda ogleda.: nekatere trans tor m a tonske postaje, V manjši, skoraj y centru, so si sami pomagali in izvršili najnujnejša popravilu a dela, potem ko jim je srbska artilerija povzročila veliko škodo. Na licu mesta smo morali določiti, kaj je nujno Lrcba nabaviti za trajno obnovo, tako da bi Smeli vključiti tudi komande za avtomatično upravljanje mreže. Med Lem ko smo razpravljali o tehničnih po drobnostih, sem opazil na hodniku, ki ga je razsvetljevala naravna svetloba« kar nekaj cvetličnih lončkov, v katerih je ra st la povrtnina. Dva predpogoja za njeno nego, svetloba in toplota, sta omogočala nameščencem transformatorske postaje, da so si s skrajno ljubeznijo vsaj malo olajšali hude okoliščine, v katerih so bili prisiljeni živeti.
Iz druge, večje postaje, so oblegovalci odnesli vse, kar se jim je zdelo kakorkoli vredno. Dragoceni SO bili tokovni in napetostni merni transformatorji in še dragocenejši je bil glavni veliki transformator. Da bi tega odnesli, so gotovo potrebovali Lako vozilo, ki lahko prevaža velike tanke. V normalnih razmerah se taki transformatorji prevažajo brez napetostnih gko z trnkov, ker bi zaradi velikega obsega zavzeli preveč prostora in ne bi šli skozi vrata veli kc stavbe, v kateri so navadno montirani. Tu ni bilo časa za razstavljanje transformatorja. Zato da bi ga L—►
ta
vseeno odnesli, so e nos Lavno razstrelili pročelje večnadstropne stavbe. Zdaj je bilo videti že od daleč tu uskladiščene prazne lesene bobne kablov za linijo preko Igmana,
Med potjo smo sc večkrat ustavili, da si od blizu ogledamo razne objekte. Obstali smo pred nekdanjo ‘viječnico’ - občinsko palačo. Za okajenimi zunanjimi stenami so ostale samo ruševine z ostanki arabesk in poslikanih oken, stopnic iz madžarskega marmorja, stopnišča ¡¿Tirolske in iz črno-rdečega marmorja iz Koševgke doline, Uničenih je bilo 600,000 knjig, publikacije in revije knjižnega sklada narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, Ko so se gasilci bližali, so streljali tudi nanje. (Ob požigu našega Narodnega doma v Trstu leta 1920 so gasilcem vsaj 'samo' prerezali cevi!) Kakšno veljavo je imel naslov 'svetovna kulturna dediščina’, ki ga je knjižnici podelila Unesco? In kakšno vrednost je za Unicef imelo več kot tisoč otrok, ki so jih ubili snaj-ptrri i ? Vsekakor oboi e nezadostno!
Z gospodom Sabrihavisovičem in gospo Mirsada smo obiskali majhen park sredi bič, ki je bil zdaj lepo urejeno pokopališče, kot da bi že od vsega začetka bil to njegov namen. Drugo pokopališče, manj urejeno, je bilo na velikem nogometnem igrišču Koševo. Na desni strani so bili pokopani otroci, drugod so iz kupov zemlje molele lesene S Lele s pol mesece m, a tudi leseni križi. Iz spoštovanja do vseh pokojnih si je gospa Mirsada ob vhodu pokrila glavo % rulo.
Iz bližnje bolnišnice, katere stene so bile preluknjane s topovskimi granatami, so mrliče nosili enostavno
Levo: {tvtcfpfcd ¡astrto stikalno shemo za proizvodnja Zgoraj: primer razdejane odvodne cevi.
:i.: nosilnicami direktno v zemljo. Veliko j ib je tu umrlo, ker je primanjkovalo vsega, tudi živeža in jgorkote.
Sli smo seveda tudi v Tovarno sekundarne opreme na Uidi. Razdejanje ne bi moglo biti večje. Vse dragocene elektronske aparate so napadalci odnesli ali uničili. V delavnicah so bila vraLa, okna. strop, omare, vse razdejano in dokumenti raztreseni po tleli. Med drugimi sej n odkril stikalno shemo, po kateri je stekla proizvodnja ... na isti strani spodaj mOjff ime in moj podpis,
V zgornjem nadstropju isto razdejanje, vsa dokumentacija na tisočerih straneh razpršena po tleh. Notranje odvodne cevi deževnice so bile razbite, zato da bi se voda razlila po uradih in dopolnila uničenje. Težil nas je mučen molk, ki je izviral iz nerazumevanja prizorov, ki so se nam ponujali ob vsakem koraku.
S štiridnevnega obiska sem se vrnil z letalom iz Sarajeva do Splita in nato do Nemčije obtežen z bde čimi spomini na kraje in na številne drage sodelavce, ki jih ni bilo več.
(dalje)
-jr	v *	v » v
Tomaž Simčič
Frančiškov obrat
(ali o tem, zakaj utegnemo »katoličani« ostati brez »obrambe«)
|| z volitev novega papeža je v življenju katoliške Cerkve trenutek zgodovinske zgoščenosti. To je tudi čas, ko je katolištvo za nekaj tednov v središču svetovne medijske pozornosti in ko so srca vernikov na poseben način obrnjena v nebo. Kdo od nas petdesetletnikov se na primer ne spominja vznemirjenosti, ki nas je obšla ob izvolitvi Karola Wojtyte in veselja, ki ji je sledilo? Nič drugače ni bilo niti pred slabim letom dni, ko smo po presenetljivem odstopu Benedikta XVI. pričakovali izvolitev novega Petrovega naslednika. Spet se je razpoloženje vernikov, pa tudi ostalih opazovalcev, gibalo v trikotniku »ugibanje - pričakovanje - upanje* ter se spet zaključilo s presenečenjem, tokrat z izvolitvijo bu-enosaireškega nadškofa Jorge Maria Bergoglia,
Prvi indic d tem, da bg odločitev ko n k lava korenito prevetrila vatikanske palače, seje pojavil že takoj po Bergoglievl izvolitvi, ko je bila namreč čestitka italijanske škofovske konference pomotoma poslana napačnemu naslovniku, Ta pomota, ki je tedaj spodbudila marsikateri ironičen komentar, na katero pa je javnost kmalu pozabila, je nehote pokazala, kako je bilo od vsega začetka vsaj v delu hierarhije podzavestno nav zoče prepričanje, da je izbira kardinalov-volilcev padla na napačnega človeka.
Po slabem letu dni dobiva ta »napaka« jasnejše obrise. Njen najočitnejši pokazatelj je, da pohvale na račun papeža Frančiška še kar naprej prihajajo z »napačne« strani. Sicer so tudi Karola Wojtyio pred petintridesetimi leti na začetku kovali v nebo vsi, -»manj napredni«, a tudi »napredni«. A navdušenje se je pri slednjih nemudoma obrnilo v odločno nasprotovanje, čim se je izkazalo, da je poljski papež nepopustljivo vztrajal pri tradicionalnem, zlasti moralnem cerkvenem nauku in je to poudarjanje celo povzdignil v eno od značilnosti svojega pontifikata. Wojtylovemu nasledniku Josephu Ratzingerju pa »napredna« javnost medenih tednov niti privoščila ni, saj je bil od vsega začetka, takorekoč še predenje prevzel krmilo Cerkve, ožigosan kot nekakšen koncentrat zaprtosti, nazadnjaštva in reakcionarnosti. No, val pohval na račun Jorge Maria Bergoglia pa se po skoraj enem letu od njegovega ustoličenja, potem ko sta izšli že dve njegovi pomenihnejši besedili (pri pr vem je levji delež sicer še pripadal njegovemu p red ho dniku), kar noče in noče unesti. Kaj se torej dogaja?
Ni glavni namen tega članka analizirati Frančiškovo interpretacijo petrinske službe, pač pa le izpostaviti, da nastaja paradoksalna situacija, v kateri katoličani oziroma bolje »katoličani« tvegamo, da se v njej spet ne bomo znašli. Naši miselnosti vsaj od francoske re volucije dalje namreč bolj ustreza ono drugo stanje, v katerem »moderni svet« - od Voltaira do Dawkinsa. od civilne konstitucije duhovnikov iz leta 1790 do duhovniških procesov po letu 1945 - papeža in Cerkev napada ali celo preganja, na drugi strani pa katolištvo s papežem na čelu »moderni svet« in njegove zmote brezkompromisno obsoja. Zadnjih dvesto let odnosov med papeštvom in svetom - izjema je morda le kratko obdobje Janeza XXIII. - se je nedvomno odvijalo pretežno v okviru te paradigme. Da se sedaj ta paradigma nenadoma obme na glavo, utegne marsikaterega is krem eg a katoličana zbegati, Kakega odkritega upora s te strani seveda ne bo, dovolj pa je malce pobrskati po
Vladimir Kos
Njegova
nepričakovanost
Naj zmeraj znova v srenih strunah pojem: kako je Stvarnik naš presenetljiv!
Dekle pridobil je za epos Svoj, in betlehemski hlev, pastirjev njivo.
Njegov je Sin postal - Marije Dete, resnično dete za resnično - smrt.
Det je ljubezen cilj, naj ve ves svet!
Del brez ljubezni Vsi ljudje smo - mrtvi.
O, noč Ljubezni, zmeraj presenečaš! Odhajamo. In vendar nisem sam.
Ko sliko jaslic gledam v so/ti sveč,
sem s Njo, ki Jo izbral si je za - našo Mamo.
5 p letu, p;i vidimo, daje zadreg kar nekaj. Nenazadnje je veni od zadnjih številk »Družine« med pismi bralcev nekdo izrazil pričakovanje (mišljeno je bilo kajpak upanje), da se bodo pohvale nepravih oboževalcev unesle, brž ko jim bo papež Frančišek »nalit čistega vina«. Ni dolgo od tega, ko se je celo briljantni Italijanski ča s nikar Vittorio Messori moral javno zagovarjati pred očitkom, da je on, do pred kratkim takorekoč dežurni katoliški apologet, negativno ocenil papeža Frančiška. To pravzaprav niti ni bilo res, je pa dogodek zanimiv, ker ponazarja svojevrstno klimo, v katerem se je znašlo katolištvo z Bergnglievim nastopom.
V zadnjih dvesto letih je vrhovno cerkveno učiteljstvo kar nekajkrat opredelilo odnos Cerkve do modernega sveta. Najbolj jasno in dokončno pač leta 1864 z okrožnico Pija IX. Curirtiocurdin prliozenlmS/Z/cibusom', seznamom obsojenih modernih zmot. Sicer je branje tega besedila danes zanimivo In poučno, ker vidimo, kako je pred sto petdesetimi leti Pij IX, pravzaprav v marsičem zadel v črno. Ni izključeno, celo zelo verjetno je, da je tega mnenja tudi Mario Bergoglio.Toda kolikor je mogoče do danes razumeti duha njegovega pontifikata, je gotovo eno: papež Frančišek novega Sy(iabusa ne bo izdal. Krogi, ki so v zadnjih desetletjih zagovarjali misel, naj se Izda nov, ažurniranl seznam zmot, nov Syilobus, bodo v tem oziru zato razočarani. Nemara bo razočaran tudi oni bralec, ki pričakuje, da bo papež svojim nepravim častilcem »nalil čistega vina«. Tega pač v obliki, kakršni od njega nekateri pričakujejo, ne bo storil, pa ne zato, ker bi zagovarjat drugačen nauk od svoj i h pred hod n I kov, a m pa k za to, ker za nj p rio nteta
ni afirmacija ali obramba nauka oziroma njegove čisto stir ampak temeljno krščansko oznanilo, kerygma, kije v bistvu oznanilo o »velikem veselju« (Lk2,10), o odrešen osti. Nauk sicer ostaja, in to v vsej svoji neokrnjenosti- »Ne pričakujte, da bo Cerkev spremenila svoje stališče o tej zadevi«, je na primer papež Frančišek napisal v zvezi z obrambo človekovega življenja od spočetja dalje (Evangelii guudium, št. 214). Toda v ospredju je ve dno «■veselo oznanilo«, Nič novega, vedno je bilo tako, a pomembni so poudarki, In ti so pri Frančišku izraziti. Razume se torej, zakaj »moderni svet« rad prisluhne papežu Frančišku, razume pa se tudi, zakaj utegne zgoraj opisani obrat spraviti v zadrego nas »katoličane«; bolj nam gre namreč Dd rok obramba nauka kot oznanjevanje.Toda če bomo še naprej igrali v obrano bi, bodo nasprotniki z lahkoto zabijali gole, saj je naš trener z Igrišča odpoklical našega najpomembnejšega branilca, vratarja. Zanesljiv odgovor na vprašanje, zakaj je trener odpoklical ravno njega, lahko sicer da samo on, smemo pa ugibati, da tudi zato, ker ni več česa braniti. Ko ekipa ¡zgublja s 3:0, nima smisla Igrati v obrambi. !n ta je v nekem smislu realnost sodobne sekuJarlziranostr, ki je dvesto let bleščeče obrambne igre, namreč katoliške apologetike, ni bilo sposobno zaustaviti. Tudi Iz tega Izhaja spoznanje, daje potrebno začeti znova, pri temeljnem krščanskem oznanilu, pri evangeliju. Ob poslušanju in branju papeža Frančiška, zlasti pred kratkim objavljene, z evangelijem nasičene i n brez ovl n ka rj e nja pl sa ne a postol s ke sp od b ud e Evangelij gaudium, ima človek vtis, daje ravno v tem bistvo njegovega obrata.
RAZPIS ŠTUDIJSKE ŠTIPENDIJE ALBINA LOČIČNIKA ZA AKADEMSKO LETO 2013/2014
Slovenska prosveta razpisuje tri študijske štipendije iz Sklada Albina Ločičnika v spomin na dobrotnika in zavednega Slovenca inž. Albina Ločičnika.
Štipendije so namenjene slovenskim univerzitetnim študentom in študentkam inženirstva s stalnim bivališčem v Furlaniji Julijski krajini, ki so se v študijskem letu 2013/14 vpisali na študij omenjene smeri.
Prošnje je treba nasloviti na Slovensko prosvetot Ulica Donizetti 3, 34133 Trst do 15. januarja 2014. Prošnji je treba priložiti:
•	kratek življenjepis (spodatki o dosedanjem šolanju in sodelovanju v slovenskih organizacijah);
•	potrdilo o vpisu v prvi letnik oziroma potrdilo o opravljenih izpitih za naslednje letnike;
•	potrdilo ISEE.
Preti v ¡'¿idili! so: štipendija za 1.000,00 £ za študenta/tko prvega letnika in dve štipendiji pa
1,500,00	€ za študente/tke naslednjih letnikov. Komisija bo ob enakih pogojih dala prednost studim ■ ¡mu gradbene smeri.
Razpis je objavljen tudi na spletni strani Slovenske prosvete: www.slo ve nsku pros veta. im>
Martina Piko-Rustia
Etnološka raziskovalna dejavnost in sodobni (družbeni) izzivi na Koroškem
O delovanju Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu
Začetki delovanja etnološkega oddelku pri krščanski kulturni zvezi in ustanovitev inštituta
Leta 1983 je Krščatiska kulturna zveza (KKZ) med svoja delovna področja sprejela zbiranje in proučevanja narodopisnega blaga na Koroškem. V začetkih delovanja narodopisnega oddelku pri K KZ so bile dejavnosti usmerjene predvsem v terensko delo, težišča delovanja pa so segala na področja arhitekturne dediščine in bivalne kulture, noš in oblačilne kulture, šeg in navad, pripovedništva, ljudskih pesmi, ljudskega zdravilstva in zdravstvene kulture, otroških iger, narečnih dokumentacij in zapisovanja življenjskih zgodb koroških Slovencev.
Ker se je obseg etnološke dejavnosti pri KKZ širil, se je K KZ odločila za novo obliko organizirane etnološke dejavnosti in leta 1992 ustanovila Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Leta 1994 pa je bilo ustanovljeno Narodopisno društvo Urban Jarnik, ki je odtlej pravni nositelj Inštituta Urban Jarnik. inŠLilul j c poimevan po duhovniku, nanodopiscu, jezikoslovcu in pesniku Urbanu Jarniku (1784-
1844). So lis Lanovil gaje narod op isec Pavle Za blatnik (1912-1993), ki je v začetku petdestih let 20. stol. v svoji disertaciji kot prvi ovrgel sporne (nemško-nacionalne) teorije koroškega narod opis ca Georga Gra-berja iti s tem postavil temelj za etnološke raziskave pri koroških Slovencih.
Znanstveno-raziskovalna dejavnost inštituta
Raziskovalna dejavnost
Novoustanovljeni inSLituL je eno leto deloval pod vodstvom Pavla Zablatnika (do njegove smrti maja 1993), nato do leta 4997 pod znanstvenim vodsLvom e Biologinje Marije Makarovič, V tein obdobju so sodelavci nadaljevali raziskovalne dejavnosti na terenu L tl vzpost avli ali arhiv, v program inštituta pa so vključili še pripravo krajevnih monografij j ki so nastale za kraje Vogrče (ob 8UU-letnici prve omembe kraja), Dobrin vas (ob devetdestletnici krajevnega slovenskega kulturnega društva) in za Sele.
Levo: avtorica članka, znanstveni vodja Inštituta Urban Jarnik v Celovcu in prejemnica Murkovega priznanja v Ietu20l2mog. Martina Piko-Rustia ob predstavitvi Iniciative Slovenščino v družini (foto: Rosina Katz Logar).
Zgoraj: znirčiJrM kukuma dediščina: selskiplot (fotu' arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik - 5NIUJ),
1 .etn 1997 je predsedstvo Narodopisnega društva Urban Jarnik prevzel pravnik Pavel Apovnik. Po njegovem prizadevanju je bil Inštitut Urban Jarnik leto navrh sprejet v evidenco raziskovalnih organizacij pri Lakratnem Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS (po spremembi dveh zakonov, ki omogočata vpis raziskovalni!] Organizacij in raziskovalcev v zamejstvu v evidenco raziskovalnih organizacij v Sloveniji),
Na tej osnovi se inšLilut lahko vključuje v znanstvenoraziskovalne projekte, ki jih izvajajo razisko val ne ustanove v Sloveniji. V sodelovanju z Inštitutom za narodopisje ZRC SAZU in inštitutom za narodnostna vprašanja je inštitut izvajal projekte na teme slovstvena folklora, življenjske zgodbe, varovanje in inventarizacija kulturne dediščine, oblikovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora po vstopu Slovenije v F.U, priprava registra nesnovne dediščine in informatizacija nesnovne dediščine,
Od oktobra 2013 inštitut Urban Jarnik skupno z Inštitutom za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Slovenskim znanstvenim inšLi tulom v Celovcu in SLO-RJ-jem v Tivtu izvaja raziskovalni projekt Mladi v slovenskem zamejstvu. Inštitut Urban Jarnik tudi sodeluje z raziskovalnimi ustanovami v Avstriji, Slove ni j i, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem, v Nemčiji in Kanadi. 'Itmdjna dejavnost inštituta pašo vseskozi terenske raziskave in arhivsko delo.
Publikacije
Glavni namen raziskav je priprava publikacij, s katerimi inšLiLut ljudem vrača vedenje in izročilo, ki so ga zaupali ustanovi. Izšle so številne etnološke pu blikadje, ki pokrivajo domala vse etnološke teme in so dostopne pri LnšLiLutu. Z raziskavami in publikiici jami, ki so deloma že prevedene tudi v nemški jezik ali pa vsebujejo povzetke v nemškem jeziku, so v nad tridesetih letih organizirane etnološke dejavnosti na stale temeljne dokumentacije o koroškem kulturnem izročilu na območju južne Koroške, Inštitutske publikacije (npr. raziskava o ziljski noši) se v prevodih kot temeljna dela uveljavljaj o tudi v toinöskih izobraževalnih, kulturnih in raziskovalnih ustanovah (Deželni muzej in Deželni arhiv, Kärntner Bildungswerk .,.).
Posveti
inšLilut Urban Jarnik Ludi organizira lastne po svete in se udeležuje posvetov drugih ustanov, Leta 1996 so stekli vsakoletni Zablatnikovi dnevi v obliki pOsveLov in simpozijev (na njih so bili predstavljeni Urban Jarnik, Matija Majar Ziljski, Pavle Zablatnik, Josip Sašei, Loška cerkvena pesmarica iz leta 1823 ter
druga pomembna etnološka vprašanja), v seriji Koroški etnološki zapiski pa so izšli zborniki s posvetov,
Ker se je močno povečalo število vabil sodelavcev inštituta na posvete in simpozije znanstven o-raziskovalni]! ustanov v Sloveniji in Avstriji, v zadnjih letih lastni posveti (Zablatnikovi dnevi) potekajo manj redno
Arhiv
Tnštitut Urban Jarnik ima tudi manjši arhiv, v katerem so starejši rokopisi in oblačilni kosi iz 19. in prve polovice 20. stol., ierejeni sla tudi inštituiska fototeka in fonoteka (med drugim hrani inštitut pre-snetke slovenskih sporedov avstrijske radiotelevizije OKF). Zanimivost je fototeka s popisom koroških nagrobnih kamnov s slovenskimi napisi.
Skupno s KKZ inštitut skrbi za prejete zapušči ne koroških duhovnikov in kulturnih delavcev, obe ustanovi imata tudi skupno knjižnico, v kateri so tudi etnološke publikacije in serije,
Sppmoisfce plošče
Inštitut Urban Jarnik se trudi tudi za spominska obeležja, koroškim kulturnim delavcem. Najprej jc inštitut leta 2000 obnovi] nagrobni Im me n Urbana Jarnika v Možberku, kjer je bilo s privoljenjem tamkajšnjega duhovnika in župnijskega sveta možno dodati ploščo z Jarnikovimi slovenskimi verzi,
V Prag i j c inšliLut v sodelovanju s koroškimi političnim), kulturnimi in znanstvenimi ustanovami uredil Majarjev grob na Olšanskem pokop ali šču, posvet in blagoslovitev Majarjevega groba v Pragi pa sta bila ob 110-let niči njegove smrti leta 2002. M a jarjevih zaslug se jc inštitut želel spomniti tudi s spominsko ploščo na župnišču v Gorjanah na domači Zilji - zanjo si je močno prizadeval župnik Stanko Trap pa vendar sta ž-upnijski svet in koroški urad za spomeniško varstvo po hudih nasprotovanjih domačinov določila prostor za (skrito) dvojezično tablo v notranjosti župnišča.
Bolje so tablo v spomin skladatelju Antonu Jobstu sprejeli na ziljskem Brdu. Tam je Inštitut Urban Jarnik v sodelovanju s Kluboma koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru ter obči no Žiri in Muzejskim dmšIvom ¿ir: leta 2Q11 ob 3U-letnici smrti Antona Jobsta postavil dvojezično Labi o na njegovi rojstni Kopičevi domačiji. Tako se je na Ziljo spet vrnil pomemben skladaLeij, kije med drugim prejel cerkveno Odlikovanje papeža Janeza Pavla ti. - red viteza Gregorja VI, kot najvišje možno odlikovanje za laike v rimsko-katoliški Cerkvi.
Desno: etnološki muzej Drabosnjakov dom na Kostanjah. Lew: oddelek o miiar SJ vv v muzejski zbirki v Drabosnjakovem domu na Kostanjab (foto: arhiv SNIUJ).
Sodelovanje s slovenskimi kulturnimi ustanovami in krajevnimi društvi
instituí organizira prireditve z etnološkimi vsebinami, vabi na izobraževalne ekskurzije in prireja, predstavitve publikacij z etnološkimi in sorodnimi temami, ki izhajajo v Sloveniji in zamejstvu, pri tem sodeluje z osrednjimi kulturnimi organizacijami in s krajevnimi kulturnimi društvi na Koroškem,
Etnološki muzej rm Kostanjah
Sad sodelovanja s krajevnim društvom SPU D raboso jak je bila postavitev Etnološkega muzeja Dra-bosnjakov dom na Kostanjab, ki je odprl svoja vrata leta 2ÜÜ2, na ogled pa so predmeti s področij kmetijstva, obrti iu dejavnosti v hiši (nosi tel ji projekta so domače krajevno društvo, obe krovni kulturni organizaciji in Inštitut Urban Jarnik). V spremnem (dvojezične m j katalogu so zabeležena tudi narečna poimenovanji za objekte Sz 19, in prve polovice 20. Stol., do muzeja pa vodijo dvojezični kažipoti (informacije o muzeju dobite pri predsedniku društva Ernstu Dragaschnigu, tel. (HM 3 664 2131841).
Dokumentacija slovenskih ledinskih in hišnih imen na Koroškem Zgleden projekL sodelovanji med Inštitutom Urban Jarnik in krajevnimi kulturnimi društvi je projekt dokumetacije slovenskih ledinskih in hišnih imen na Koroškem, ki ga izvajajo društva in posamezniki, inštitut pa jim nudi strokovno pomoč.
Velik premik je bil v letu 2010, ko so bila slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem sprejo La v avstrijski seznam nesnovni kulturne dediščine pri Unescu (b tip: // nat iona lagen tu t. l m esco. at). Prošnja za vpis je bila sprejeta na podlagi zemljevidov, ki sta jih v letu 2008 izdala slovensko kulturno društvo v Kotmari vasi in Interesna skupnost Selških kmetov fwww. goriand.at. www.planina.ath na njih pa so zabeležana (v narečju in poknjiženo) domača ledinska in hišna imena, ki večinoma dotlej še niso bila zapisana.
H.


BrM*


?gorvj: uradno sprejetje slovenskih ledinskih In hišnih imen na Koroškem v avstrijski seznam nesnovne kulturne dediščine pri Unesca leta 20)0. Martina Piko-ftustia drži v rokah za devrto listino (foto: arhiv ijnesto). Levo: Prvi štirje zemljevidi s slovenizmi ledinskimi in hišnimi imeni (foto: arhiv SNIUJ).
Delovanje krajevnih kulturnih društev na tem področju se je po priznanju Unesca močno razširi So. Izšla sta še zemljevida za občini Smarjela v Rožu in Škofiče (www.schiefling.gv.at/kultaryeremedrtmD. ki imata tudi uradni Unescov logotip, gradivo pa zbirajo po celotnem Rožil deloma tudi na Zilji inv Podjuni.
Sodelovanje $ koroškimi in avstrijskimi ustanovami
O priznanju slovenskih ledinskih in hišnih imen kot kulturne dediščine Unesca so poročali mediji v Avstriji in Sloveniji, predvsem pa tudi koroški mediji, ki SO ugotavljali, da so slovenska imena na Koroškem kulturna dediščina in torej tudi vprašanje kulture (dotlej so bila slovenska imena v zavesti predvsem kot politična tema). Sledila so številna vabila za predavanja in predstavitve projekta dokumentacije hišnih in ledi n škili; med drugim smrt projekt le la 2011 predstavili zastopnici Združenih narodov gospe Faridi Shaheed, ko je bila na obisku na Koroškem.
Za projekt se zanimata tudi slovenska in avstrijska komisija za standardizacijo zemljepisnih imen. Tako slovenska (KSZT) in kot avstrijska komisija (A KO -ArbeiLsgemeischaft für Kartographische Ortsnamekunde) sta Inštitut Urban Jarnik povabili, da projekt predstavi na njimi redni seji, avstrijska komisija pa je zastopnika inštituta sprejela kot rednega Člana komisije, v kateri lahko odslej vpliva, vnaša predloge in tudi korekture uradnih koroških zemljevidov,
Zgoraj: Ziljska noša, kija )& Ma ftjij Majas Ziljski leta ! 367 nese! ¡ta slovansko razstavo v Moskva. Hranijo Etnografski muzej v Petrogradu [foto: Teodor Domej). Levo: Majarjeve ziljske noše na razstavi v Bruslju teta 2006 (foto: Našito Križnar).
Z Deželnim muzejem Koroške je sodelovanje začelo potekati še na osnovi osebnega poznanstva, kar je inštituta omogočilo, da so v rastavne programe in prireditve koroškega deželnega muzeja začeli v kiju čevati tudi predmete iz zbirk koroških Slovencev ter muzejev v Sloveniji in jih na razstavah predstavili tudi s slovenskimi poimenovanji; Sodelovanje z deželnim muzejem seje začelo širiti, ko so na institutske zbirke in delo postali pozorni drugi mlajši k us Losi. Tako je v letu 2011 Deželni muzej Koroške - v sklopu razstave, na kaLeri so predstavili tudi dele ziljske noše z ziljskimi slovenskimi narečnimi poimenovanji, - vabil na posebno spremno prireditev z naslovom Ziljska noša - paša za oči in dediščina. Ka prireditvi je zgodo v i nar Teodor Dome j spregovoril tudi o ziljskih nošah v Etnografskem muzeju v Petrogradu, ki jih je Latu odkril leta 2001, To so ohranjene ziljske noše, ki jih je leLa IS57 na veliko slovansko razstavo v Moskvo kot nošo Slovencev ponesel Matija Majah Ziljski. Del te zgodovinske etnografske slovanske razstave - z Majarjevimi ziljskimi nošami v središču - je bi! le La 2DQ8 v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji na ogled v muzeju Cinquantenaire v Bruslju.
Ob pripravah čezmejnih projektov s Slovenijo je do inštituta stopila koroška izbraževaina ustanova Kar n tier Bildungswerk) v kaLeri danes deluj a mlajša generacija koroških izobražencev, Mlajša generacija je vesela novih vsebin v svojih ustanovah in konstruktivnega načina sodelovanja, zato je tudi slovenščino uvedla v delovanje svoje ustanove s tisto „samoumevnostjo“, ki smo si jo ves čas želeli. Pa Ludi v novem 32-č!anskem kulturnem gremiju, ki seje kot svetoval ni organ deželne vlade konstituiral oktobra 201 3, je deželni svetnik Wolfgang Waldner znatno povišal de-
1er članov pripadnikov slovenske narodne skupnosti, zastopani pa smo Ludi v odboru za ljudsko kulturo.
Odkar je ob koncu leta 2012 vodstvo Zveznega urada za spomeniško varstvo na Koroškem prevzel umetnostni zgodovinar Gorazd Živkovič, absolvent Slovenske gimnazije, se je okrepilo strokovno sode 1 o vanje tudi s to ustanovo. Novi način vodenja urada je opazen v tem, da Živkovič svetuje in vodi skupine Ludi v slovenskem jeziku. Ob letošnjem vseavstriiškem Dnevu spomenika je pri uradu izšla informativna brošura, V kateri je bil program prvič predstavljen v obeh deželnih jezikih Koroške fwww.tagdesdcnk-mal s.at/file admi n/med ia/( Ioni en t/Dow n Infid/Kaern ten 2013-pdP.
Čezmejni projekti Avstrija - Slovenija
Inštitut Urban Jarnik se od leta 20ÛÛ naprej vključuje v čezmejne projekte. V začetku so čezmejni, projekti potekali predvsem na območju Podjune in Mežiške doline med občinami Pliberk, Ravne in Prevalje. V projektih so nastale razstave, publikacije in film, ki so ponovno povezali kulturni (in jezikovni) prostor, v katerega, seje na začetku 20. stoletja zarezala méja.
V zadnjem programskem obdobju čezmejnega sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo (program Sl-AT 2ÎHI7-2013) je Inštitut Urban |urnik izvedel projekta dokumentacije manjših spomenikov, in dokumentacije rokodelstva v čezmejnem prostoru, v delu pa je še projekt postavitve čezmejnega kulturnega portala hišnih in ledinskih imen.V projektih so nastale dvojezične spletne sLrani (www.kleinJenkmaelev.at. www.duo-kunsthandwerk.euk dvojezične publikacije in informacijsko gradivo, izpeljali smo dvojezične posvete, okrogle mize in simpozije, s čimer je inštitut prodrl tudi v širšo koroško (nemško) javnost.
Od raziskav do jezikovnih iniciativ - novi izzivi
V Evropskem letu medkulturnega dialoga 2008 sli v farni skupnosti župnije sv. Cirila eh Metoda v Celovcu posebno pozornost namenili dvojezičnim in večjezičnim družinam. Projekt so podprli Katoliška akcija, D ttšnopa st irski urad, Univerza Celovec in Inštitut Urban Jarnik.Nosilci iniciative Dvo- in večjezičnost v družini so leta 2008 izdali brošuro 12 spodbud za sožitje v družini, ki v tematskih poglavjih obravnava življenjske situacije, s katerimi so vsak dan soočene dvo- in večjezične družine. Brošura vabi k pogovoru: posamezne teme v njej naj bi dvo- in večjezične družine spodbujale, da v medsebojnih pogovorih iščejo smernice za različna življenjske situacije. Odkritosrčni pogovori naj krepijo medsebojno razumevanje in družini omogočajo razvijati vse njene potenciale.
Krščanska kulturna zveza pa. je bila leta ZLU ti pobudnica iniciativo Slovenščina v družini. Nosilke iniciative so raziskovalne in izobraževalne ustanove na Koroškem v sodelovanju z mediji. Z raznimi akcijami (plakati in nalepke, informacijski večeri in brošura) iniciativa opozarja na pomen slovenščine kot družinskega jezika. Inštitut Urban Jarnik je pomagal pri izdaji narečnih zgoščenk, ki jih je pripravila iniciativa v sodelovanju s kul turni m društvom S PD Žila (sekcija žila film) v ziljskem narečju (2011), s kulturnim društvom SPD Rož v rožanskem narečju (2012) in s kul turnim društvom K P D v podjunskem narečju (2012),
Sklepno bi lahko ugotovili, da sodobni (družbeni) izzivi na Koroškem delovanju Slovenskega narodopisnega i n št i tu La Urban Jarnik v Celovcu dajejo nove smernice, s katerimi etnološko raziskovalno dejavnost vse bolj aktivno vključuje v družbeni razvoj na Koroškem.
Levo: dvojezični napis na avtobusni postaji v Selah; desno: Table s hišnimi imeni v Selah (foto: Nanti Olip).
M
0/C3
Pol
¡0113
Va

II t
Šolske sestre sv. Frančiščka Kristusa Kralja
SESTRI BAJEC
Zgoraj: Sestri Darinka in Pavlo Bajec. Demo,- dve božični voščilnici.
Provindalka šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, s. Rafaela Glasenčnik, je nekoč dejala: »Ni malo lepote, ki sojo ustvarile šolske sestre. 'Od mafiji nog'je v kongregaciji živo izdelovanje liturgičnih oblo čil kar zahteva navdih, smisel, voljo m ljubezen do dela in namen - za Kristusa Kralja. Začela je ustanoviteljica m, Margareta Puhar. Kasneje so sestre delale po načrtih priznanih umetnikov pa tudi po lastni zamisli ali poročnikovi želji in metodi.
Pri šolskih sestrah seje porajala in razvijala skrb za lepoto domačega ognjišča: ročna dela, ki so krasita domove, kulinarika, odnos do stvari in ljudi, ki traja še danes, Pri tem so še prihajali na dan talenti posameznih sester, se razvijati trt izpopolnjevati.
Ohranjeno je ime s. Rafaele Egger in njenih upodobitev. Sestri Pavla in Darinko Bajec pri visoki starosti še vedno ustvarjata: njuni mozaiki in mnmim, 'krasijo pročelja cerkva, kapele in spomenike; občudujemo njune jaslice, tihožitja, vizitke...
V novejšem časa vznikajo novi talenti, večji rrr manjši. Danes ubirajo sestre pot bolj svobodnega izražanja v slika nju, pisanju ikon in fotografiji- l/se to je znamenje, da ljubezen do lepote pri šolskih sestrah ni ugasnila, da v nas živi, nas navdihuje in povezuje Frančišek - občudovalec vsega lepega.*
Življenjska pot rodnih sester In redovnic Bajec o katerih pravijo, da »jima je Bog dal tolk talentov« sodita med tiste redke redovnice, ki skušata združevati duhovniško z umetniškim ustvarjanjem. Zanju lahko rečemo, da sc je njuna hoja za Kristusom obarvala čisto po svoje. Obe sta članici redovne skupnosti Šolskih sester Kristusa Kralja.
Sestri Bajec sta bili rojeni v 5kriljah pri Ajdovščini. Se stra Pavla (Darinka Vida) je bila rojena leta '1921, njena m I ajša sest ra Da rin ka (Marij a Vis lava) pa Teta 1924. S. Da -rinka je že pri desetih letih doživela prizor redovne preobleke pri šolskih sestrah v Mariboru. Slovesno oblečen Škofje sleherni sestri zagotovil večno življenje, če se bo držala svoje obljubo.
»Doma sem iz papirja naredila enako redovno obleko svoji punčki, a v srcu je zagorel plamenček poklica brez slehernega zakaja,« je dejala s, Darinka.
S. Darinka Bajec je gimnazijo ter šolo za umetno obrt obiskovala v Ljubljani ter leta 19S6 diplomirala na Akademiu za uporabne umetnosti v Beogradu na Oddelku za keramiko pri prof. I. Tabakovicli. Izobraževala se je v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem, v Švici ter v Italiji. Ječlanlca honorls causaTommaso Campanella v Rimu, odlikovana je s številnimi nagradami in priznanji Iz mednarodnih razstav, kot so zlata diploma v Cervii, pa diploma z zlato medaljo v Rimu In vpis v letno enciklopedijo sodobnih umetnikov Arteguida, prav tako v Rimu. V svojih štirih desetletjih ustvarjanja je izdela la obsežen opus umetnin. Od keramičnih izdelkov do klasičnih,na kolovratu vrtenlh in glaziranih vaz okra šenih s figuraliko, preko tehnično izjemno zahtevnih emajlov abstraktne vsebine. Povezuje jih religiozna tematika, vezana na tabernaklje in križev pot. Tukaj so še keramični krožniki, na katerih sta v ustvarjalnem prepletanju upodobljeni figuralna In dekorativna mo
Z7
umetnost na Slovenskem
ti vika, s suvereno rabo različnih in bogatih tehnik, ki jih poznamo v keramiki z žlahtnimi glazurami. Keramika ko L umetnost ognja je njeno izrazno sredstvo s številnimi upodobitvami ptic, simbol teženja iz vidnega sveta v višji duhovni svet. Največ ustvarjal ne svobode pa ji ponuja tehnika engoba, s katero je izdelala najbolj ekspresionistične figuralne kompozicije.
Pri arhitektu Ivanu Vurniku in v ravenski mozaični šoli se je 5- Darinka usposobila tudi za izdelovanje mozaikov in z le-temi okrasila znano pročelje cerkve na Brezjah, v Do-
Zgoraj: primeri mozaikov (KrlittiSOV Obraz, kapela Sv, Jakoba in mozaik na Brezjah). Spodaj: razstava v Radovljici.
slikarskih tehnik in restavriranju slik. Med njenimi najboljšimi tihožitji lahko občudujemo v trompe-1'oeil naslikane steklene in kovinske predmete, v katerih se zgovorno lesketa svetloba. Naredila je prav tako načrte za številne mašne plašče, jaslice, narisala voščilnice in z ilustracijami opremila Frančiškovo Sončno pesem. S. Pavla sama pravi: W Zagrebu so mi predstojnice omogočile študij slikarstva, česar sem bila zelo vesela. Jam je neka slikarka imela privatno solo za redovnice. Našle smo se tri: st Blaženka iz splitske province, uršuiin-ka s, Marija iz Zagreba in jaz. Po štirih letih strokovnega dela sem še večkrat imela priložnost; da sem občasno šla v Zagreb in izpopolnjevala svoje znanje. Bogu sem hvaležna tudi za milost. Nadaljnja leta sem sodelovala z vezllnico v Radovljici, po načrtu slikala portrete, pripravljala načrte za ve-ziiniškepotrebe, se ukvarjala z mladino, vmes skrbela za ostarelo mamo.«
Ustvarjanje sester fiajec je mogoče spremljati na različnih nivojih.
berdobu pa kapelice in pokopališke spomenike. Svoje kiparske težnje je izrazila v monumentalnih reliefnih izdelkih, med katerimi izstopa Likovna oprema kapele v Repinjah, križev pot za škofijsko kapelo v Kopru in mod e lira n;e jaslic s karakternimi figurami iz njenega življenja.
S. Pavla Rajec je leta 1943 maturirala na učilišču pri uršulinkah v Ljubljani. Istega leta je vstopila k šolskim sestram, nato pa dve leti poučevala v Marija n išču v Ljubljani. V taisLem mestu je prav tako naredila prvi letnik $ole za umetno obrt in v obdobju od leta 194B do 1956 študirala violino in klavir. Dve leti je poučevala v glasbeni šoli v Šentvidu nad Ljubljano. Posvetila se je slikarstvu pri akademski slikarki Miri Marocchino v Zagrebu, Znana ¡e po dobrem poznavanju klasičnih
Wa slikah; s lovne jaslice sester Bajec
Od teh nam bo kritiško- teoretski morda še najmanj dal. Pomembno je, da ob njunih sadovih zaslutimo dve človeški usodi, dvoje ranljivih bitij, ki vsakdan po svoje iščeta dopolnitev, da ju dojamemo kot dve posame zrnci, obe obdarjeni z milostjo, pokorni veliki skupnosti tako Cerkve kot samostanske družine, da o svoji ir darovih vedno znova spregovorita, vsaka na sebi lasten način. Žal veliko svojih del nista podpisali, k sreči pa sta jih z dobrim namenom veliko razdelili med ljudi.
Sestri Bajec sla imeli preteklo leto od oktobra do decembra v Radovljici razstavo svojih umetniških del. Med njimi so bili prav tako izdelki jaslic. Mnogi razstavlja ki jih izdelujejo predvsem ljubiteljsko, sestri Bajec pa se s to dejavnostjo že od nekdaj ukvarjata profesionalno. Nekaterim izmed nas je poznan film, ki jo bil leta 2iX)9 predstavljen v uredništvu verskega programa TV Slovenija z naslovom ^Jaslice sester Bajec«. Scenaristka 50 minutnega filma je bila s. Romana Kocjančič, ki že vrsto let ustvarja v uredništvu verskih programov na Televiziji Slovenija. Je prav tako Frančiškova sestra kot sestri Bajec, sicer frančiškanka Marijina misijonarka in je gledalcem poznana. V filmu gre za kratek umetniški portret sester Bajec, na podlagi predloga ljudi, ki živijo z njima v župniji Kamnje, v vasici Skrilje. Pravijo namreč, da so če sam dom sester Bajec prave jaslice, skupaj z vsemi oddaljenimi pastirji vaščani ki jim je kot zvezda pokazala pot v ta topli hlevček, kjer je vsakdo sprejet; in ko odhaja, odnaša s seboj luč upanja za svoje življenje. Sestri namreč živita na rodnem domu, ker sta tukaj negovali bolno mamo. Na tej lokaciji sta nato z dovoljenjem kongregacije tudi ostali, zaradi primernega prostora, ki jima omogoča umetniško ustvarja
Zgoraj: Sv. Frančišek, krožnik. Levo: keramični izdelki.
nje. Njun dom je prav tako namenjen otrokom in dru žinam, kjer se učijo igranja na inštrumente in modeliranja. Sestri sta namreč z otroki naredili že veliko jaslic, še posebej ob božičnem času. Jaslice in božič imajo za Frančiškove brate in sestre poseben pomen, saj je bil ravno sv. Frančišek tisti, kije v Grecciu v Italijj pred BOO leti postavil pr ve žive jaslice,
Ob zaključku kratke predstavitve bogatega življe nja rodnih sester ter redovnic Bajec, kiju njuno u stvar ja nje plemeniti, bogati ter povezuje, sem se spomnila na misel Tomaža Akvinskega, ki ja je izrazil v svojem citatu o Vzajemnem sodelovanju: »Tako kot se kamni prilegajo drug drugemu in zato iz njih nastane hiša In kot se vsi deli vesoljstva ujemajo, da bi pojasniti njegov obstoj, za lepoto veija, da zanjo ne zadostuje, če vsaka stvar ostane zgolj sebi enaka, temveč se morajo vse med seboj povezati v vzajemno skupnost, vsaka v skladu s svojimi iastnostmi.it
Antena
Viljem Černo: Ko polno noči je srce
V Bardu v Tenki dolini jedilu 17. novembra velik? cerkvena slovesnost. Soma sevala sta domači župnik Renzo Calligaro in upokojeni ljubljanski nad Škof Alojz Uran, ki je tudi blagoslovil
270 let stare orgle in novo zunanje stopnišče.
Ob stoletnici smrti so se posebej
spomnili domač ina, duhovnika A rt ura Blasu tla, ki so ga zaradi narodnih in političnih razlogov preganjale tako civilne kot cerkvene oblasti.
Dan pa je povzdignila še krstna predstavitev pesniške zbirke domačega kulturnega in javnega delavca prof. Viljema Černa. Poezije, ki govorijo o domači zemlji in ljudeh, o veri in maternem jeziku,sov glavnem nastajale v terskem naTečju. V knj i g i, ki jo je u redil jezikosl ovce d r. Jako b M u Ilc r, so o b javljene v narečju, knjižni slovenščini, furlanščini in italijanščini. Prepesnitve je ob avtorju oskrbelo več prevajalcev, Knjižni naslov zbirke, ki izraža globoko boleči no za ra d I usode skupnosti, Je (5? poino roči je srce. Skupno sta jo rzdaia Goriška Mohorjeva družba in Kulturno društvo IvanTrinko iz Čedada.
0IMAR ČRMLOOAR -ČLOVEK MNOGIH TALENTOV
V Podragi na Vipavskem so 16. novembra, na god sv, Otmarja, predstavili 433 strani obsežni zbornik z naslovom Otmar Črnilogar človek mnogih talentov, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Uredila sta ga Alojzij Pavel Florjančič in Bogdan Vidmar, Pri njem je sodelovalo 43 avtorjev, ki so prispevali 60zapisov,
Otmar Črni logar (Šebrelje, 1931 - Podraga, 1999) je bil duhovnik in intelektualec, klasični filolog, prevajalec svetega pisma, profesor na vipavski gimnaziji in ljubljanski teološki fakulteti, planin ec. V Podmgr je bil žu p n i k več kot tri desetletja.
Zamisel o zborniku jc nastala leta 2006, ko jc bil postavljen njegov doprsni kip pri podraški cerkvi, oblikoval seje pripravljalni in nato uredniški odbor, kije izbral avtorje, zbral prispevke in tudi s fotografijami uredil knjigo. V desetih tematskih sklopih in v spominih sopotnikov,župljanov, dijakov,kolegov in sobratov lahko spoznamo vso razsežnost Črnilogarje-vega delovanja.
Umrl je predsednik SAZU Jože Trontelj
V	Ljubljani je 9, decembra ne natfno umrl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Jože Trontelj. Bilje doktor nevroro-škib znanosti, velik humanist, borec za človekove pravice in dostojanstvo, strokovnjak za medicinsko etiko in bioetiko ter član več slovenskih ter ■ned na rodnih združenj in komisij s tega področja. Letos je bil med pobudniki ustanovitve inštituta SAZU za etiko. Predsednik Akademije je bil od leta 20(JH.
Umeil je Davorin KhižmainC.c
V	domači Bazovici je 6. decembre t r? g i čn o prem i n i l trza ški fotograf
in fotoreporter Davorin Križmančič, Rodil seje 4. marca 1959 v Trstu. Več kot 30 ie t je b i I f oto g raf Primor? ke-ga dnevnika, najprej kot pomočnik Maria Maganje, pozneje s svojim podjetjem Foto Kroma, zalo je bil prisoten vsepovsod in splošno znan
v naši javnosti. Njegove foto g rafij e so objavljali tudi drugi mediji, med njimi Mladika.
Umrla je nekdanja skavtska voditeljica Alenka Terčič
Po dolgi bolezni jo 10. decembra umrla v Gorici upokojena bolničarka in nekdanja načelnica Slovenskih gori škili skavtinj AlenkaTerčič. Rodila seje 15.oktobra 1939 vSteverjanu,pozneje pa si je dom uredila v Gorici.
Ma Goriškem so se slovenske skavtinje sicer prvič pojavile leta 1963 na Phcuti. Tistega leta so imele tudi obljube na jurje-vanju tržaških skavtinj v Šempolaju, vendar se niso obdržale.
Naslednjega leta je v Gorici nastala prva skupina Slovenskih go riški h skavtov. Skupina, iz katere je potem zrasla dekliška skavtska organizacija na Goriškem, pa je nastala leta 1967 v Števerjanu in se polagoma širila po Goriški. Vodila jo je Alenka Terčič, kije ostala načelnica Slovenskih goriških skavtinj do leta 1973. Pri tem je tesno sodelovala z duhovnim vodjem msgr. Oskarjem Simčičem, ki je bil v tistih letih župnik v Stever-janu. Od leta 1976 so tako goriški kot tržaški skavti in skavtinje povezani v Slovenski zamejski skavtski organizaciji.
ODSTIRANJE ZAMOLČANEGA
TOTALITARIZME |!
vf-kaSajija ih mzm H
3 I
ODSTIRANJE
ZAMOLČANEGA
1101^ Mi 2
Študijski center za narodno spravo je 5. novembra v Ljubljani predstavil svojo najnovejšo publikacijo, zbornik Odstiranje zamolčanega, ki so ga uredili Damjan Hančič, Gregor Jenuš iti Neža Str opiat. Knjiga kot 3. zvezek sodi v zbirko omenjenega centra Totalitarizmi - vprašanja iti izzivi,
V zborniku so objavljeni prispevki, ki so nastali v okviru znanstvenega posveta ob četrti obletnici vstopa v Hudo jamo in pa posveta Občutljivi osebni podatki v arhivskem gradivu tajnih policij. O slovenski polpretekli zgodovini, njeni totalitarnosti in njenih dolgoročnih posledicah razmišljajo zgodovinarji iti drugi raziskovalci ter humanisti iti družboslovci različnih profilov.
Dokumentarci slovenskega ODDELKA RAI
Slovenski programski oddelek deželnega sedežu RAI v Trstu je v zadnjem času premierno predstavil kar tri svoje izvirne dokumentarce.
Marko Sosič je napis ul scenarij z g Hokume nta rn i fi I m, k i ga je tudi režiral. Odsev pesmi in spomina. Posvečen je operni pevki iz fiarknvelj pri Trstu Mori Jurkovič. Predstavitev je bila 30-oktobra.
Tržaška pisateljica, pesnica in urednica prof. Zora Tavčar Rebula je ob svuji 35-letnici dočakala do kumentarni portret V žarenju besede, ki ga je pripravila prof-Tatjana Rojc. Premierno so ga predstavili 1 S. novembru.
Urednik pri slovenskih programih Aleksi Jercog pa je pripravil dokumentarec Spomin - Naših GO let ob Avsenikovih melodijah, ki govori zlasti o stikih Slavka Avsenika in njegovih sodelavcev s Slovenci v Italiji. Predstavitev je bilu 12. decembru.
06 jO-Utnici 7Šč\Lantlceve smttl
Dne 24. novembru jc minilo 70 let, kar je V Grahovem pri Cerknici ob partizanskem napadu na tamkajšnjo domobransko postojanko skupaj s soborci ¿.gorel pesnik France Balantič (L92 J -43). V matični Sloveniji dolgo zamolčanega izjemnega pesnika so se 22. novembra spomnili s kulturnim večerom v Cerknici. Nova slovenska zaveza napoveduje večje spo minsko obeležje za vse grahovske žrtve, Izšli pa sla tudi pomembni knjigi, ki staj sad dol gole tnega dela prof, Franceta Pibernika.
iJri ZftC SAZU je v zbirki Zbrana dela slo venskih pesnikov in pisateljev izšla druga, dopolnjena izdaja Balantičevega Zbranega dela, ki ga je v eni knjigi že leta 2008 uredil France Fibernik. Založba Družina pa je izdala njegov zelo bogati in lepo oblikovan; album slik, dokumentov in zapisov In vendar si za pevca me izvolil, France Balantič, Dokumentarna monografija ob 70. obletnici smrti 1921-1943V okviru »srečanj pod lipami«, ki sicer v hladnih mesecih potekajo v komorni dvorani in jih prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbeno-politična vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice, je bilo 3. decembra srečanje s prof, Pibernikom. V razgovoru s časnikarko Finko Jazbar je predstavil obe knjigi, živahno in poglobljeno pa je obravnaval Balan tičev čas, raziskovanje njegovega Življenja in dela ter odnos do pesnika v zadnjih 7D letih.
prof. France Pibernik in Erika Janbar nagonih predstaviivimonografije o pesniku Francetu itaiantičo fibic Aleš Brecelj).
Ozna v letih 1944-46
Zgodovinarka dr. Ljuba Dornik Šubelj (1949), ki se je od leta 1983 do upokojitve poklicno ukvarjala z zgodovino »organov za notranje zadeven, je pred leti vodila III. dislocirani oddelek Arhiva Republike Slovenije, Osnovali so ga leta 1 998, da bi hranit dotedanji arhiv Ministrstva za notranje zadeve oz. prejšnjega Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Pozneje je doživel še nove reorganizacije.
Leta 1994je Dornik Šubtjeva od delu magistrirala pri prof. Tonetu Ferencu v Ljubljani in nalogo leto I 99? izdala v knjigi z naslovom Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo. V njej je obdelala strukturo In delo Ozne in njenih predhodnikov v Sloveniji od formalne ukinitve Vosa in ustanovitve Odseka za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS 19.-20. februarja 1944 prek ustanovitve Ozne za Slovenijo ju* nija 1944 do 15. maja 1945.
Leta 2009 je doktorirala pri prof. Jeri Vodušek Starič v Mariboru, zdaj pa je predelano doktorsko disertacijo izdala pod naslovom Ozna in prevzem oblasti 1944-46. Trdo vezano in bogato opremljeno knjigo na 472 straneh sta založita založba Modrijan in Arhiv Republike Slovenije.
Študija obravnava najbolj krvava in nasilna slovenska leta, na podlagi arhivskih dokumentov rekonstruira takratno strukturo in početje Ozne ter tako posredno nudi dragocen vpogled v vse sklope ohranjene dokumentacije takratne tajne komunistične politične policije.
V gori podatkov tako mimogrede izvemo, da naj bi 18. nouembrti 1950 v Ljubljani pokončali leta 1947 ugrabljenega časnikarja in predstavnika Slovenske demokratske zveze v Gorici Andreja (Slavka) Uršiča, polk, Mirka Bitenca, Branka Diehla in nekatere uradno že več kot dve teti usmrčene cr&stt/ertce na dachavskih procesih, druge posamezne zapornike in pa gauleiterja Friedricha Rainerja ter druge naciste, ki jo tudi biti uradno že mrtvi.
Dd cenika ta dida ktiko Pe dagoske f aku Itete v Ljubljani v pokoju ib zaslužn i vi se kain liki učitelj Pedagoške f a kuitete tl n i vene na Primorskem v Kopru dr. Mira Cencič (To maj, 193 4) iz is mpetra pri Goriči se ob poklicne m d elci žc dol g d ukva rja tudi s strok ovitimi in zgodovinskimi raziskavami. 0 šolstvu in vzgoji je napisala devet samostojnih del {tri v soavtorstvu), ostale knjige pa je posvetila
primorski ¡godovi ni: organ izaciji T IG ft. Ivanu Rudolfu, Crn i m bratom, beneškim Čedermacem. Znane sta nadalje njena antologija Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora ln pa obsežna študija Primorska sredina v primežu bratomorne vojne.
V okviru letošnjega praznovanja velikega šmarna na Hepentabru je bila 1 i. avgusta na sporedu krstna predstavitev njene nove, obsežne knjige Življenje na Krasu v preteklosti. Izdal a jo jev samozaložbi in vanjo strnila dolgoletne raziskave o rojstnem Tomaju in njegovi okolici. Knjiga obsega 13 poglavij, ki predstavljajo kras k o pokrajino, Tomaj in okoliške vasi ne glede na državno mejo, njihovo prebivalstvo in gospodarske zn ačil n osti, u pravno razdelitev, preteklost ocf ptazgodovi ne do danes s p dsc bnim poglavj em o žalostni h it ra n eh preteklosti od naravnih nesreč d o vojn in vsakovrstnega nasilja, nadalje šolsko, cerkveno in kul turno življenj e, na koncu pa šc razvoj Ivo Mesij tot radioamater.	narodnega gibanja od preporoda do samostojne Slovenije.
^	, X

■SBI
POČIVA
J
T
I ZEMLJI
oni
Tatjano Rojc in Zora Tavčar (levo); pogled v dvorano pred prikazom dokumentarca posvečenega pisateljici (desno),
Edvard Kovat
l)i ušivo slovenskih izobražencev je novembra nadaljevalo s svojimi rednimi kulturnimi večeri v Peterlinovi dvorani, Kroni ko večerov začenjamo z novico o predstavitvi dokumentarnega portreta Zore Tavčar, ki ga je Tatjana Hoje pripravila za tržaški sedež RAI in za nuše televizijske oddaje ob 85. jubileju mladin sire souredniČO in dolgoletne sodelavke Zore Tavčar. Dokumentarec smo si premiersko ogledali v ponedeljek, 18. novembra. Na večeru je poleg avtorice iti jubilantke sodelovala tudi odgovorna za programski oddelek Radia Trst A Martina Repinc. Naslednji večer je bil v ponedeljek, 25, novembra, (co je pisatelj in teolog dr. Edvard Kovač predstavil miselni svet rimskega škofa in papeža Frančiška. Naslednji ponedeljek, 2. decembra, je DS1 posvetilo 50-lctnici ustanovitve Zveze cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem\, o čemer so govorili Dušan Jakomin, Marko iavčar, Janko lian in Tomaž Simčič. V ponedeljek, 9. decembra, je bil v društvu večer na temo Slovenci iji mediji; tokrat RAI. Gostje večera so bili ravnatelj deželnega sveta RAI Guido Corso, glavni urednik slovenskih informativnih sporedov Marij Čuk in ure-
dnica v slovenskem programskem oddelku Martina Repinc, Po uvodnih posegih gostov se je razvila živahna diskusija, v katero so posegli številni poslušalci.
Z leve: Janko &vn, Marko Tavčar, Dušan Jakomin in Tomaž Simčič ob .lO-fetniti ZC.PZ. Deino: Sergij Fabar (stoje), Marij Čuk, Guida Cono in Martina Repinc.
Zgodba fiiavoja fiiautfca
Pisatelj in časnikar Mario La Cava (rojen leta 1908 v Roviiliim pri Reggiu Calabrii, kjer je Jeta 1988 tudi umrl) velja za glasnika ponižanih prebivalcev Kalabrija Diplomira! je na pravni fakulteti v Sieni, V letih 1929-30 je tam prijateljeval s poznejšim tržaškim odvetnikom Slavojem Slavikom (1896-1945),
To je bil sin vodilnega predstavnika tržaške Edinosti odv. Edvarda Slavika (1865-1931). Na JI. tržaškem procesu je hi! Slavoj Šlavik obsojen na 15 let zapora, Ko seje jeseni 1943 vrnil v Trst, se je pridružil demokratičnemu odporu, zalo so ga nacisti jeseni 1944 aretirali in poslali v tabori ste. Umrl je 8, marca 1945 v podružnici Mauthausna v Melku,
La Cavajc v 70, in 80. letih prejšnjega stoletja nekajkrat začel pisati roman o svoji generaciji, o študiju v Sieni, odporu proti fašizmu in prijatelju Slavoju. Stopil jev stik tudi z njegovimi znanci in sorodniki, vendar razen odlomkov tega dela, ki je seveda tudi sad pisateljske fantazije, ni objavil. Izšlo je leta ¡988 v Bordigheri pod naslovom Una stagione a Siena (Sicilsko obdobje).
Literarno društvo Mario La Cava je skupno s Kulturnim združenjem Amid delle Muse predelalo odlomke romana, ki zadevajo Slavika, v dramski monolog v 16 prizorih La storia di Slavoj Slavi k (Zgodba Slavoja Slavika). Posvetiti so jo želeli tržaškemu borcu za človekove pravice, slovenskemu antifašističnemu mučeniku.
Premiera je bila 15, septembra 2012 v Rova Limi. Sledilo je več ponovitev. Založba Citta del Sole iz Reggia Calabrie pa ¡e dramsko delo s števil n čini dokumenti o Slavoju Slavi ku In o La Cavovein iskanju podatkov o njegovi življenjski poti (pisma, dokumenti, fotografije) objavila v knjižici I.a storia di Slavoj Slavi k. Predstavili so jo 16, maja letos na Salonu knjige v Turinu. Uvodno besedo je prispevala Marianna La Cava, risbe pa Giuseppe Strangio.
------——---■-----
Mala Cecilijanka
Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice je v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij tudi letos na dan Brezmadežne 8. decembra priredil pevsko revijo Mala Cecilijanka. V Kulturnem centTu Lojze Bratuž v Gorici je nastopilo 14 otroških in mladinskih zborov, ki delujejo v društvih, rta osnovnih šolah in po župnijah. Na odru se je zvrstilo več kot 300 mladih pevcev in pevk. Nastopili so večinoma sestavi iz Gorice in okolice, a tudi otroški zbor župnije Kristusa Odrešenika iz Nove Gorice in otroški pevski zbor Ladjica iz Devina. Doberdobski Veseljaki, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in pevci društva Sovo-dnje so se predstavili s po dvema skupinama, in sicer z ruaički In večjimi otroki.
Prireditev je potekala popoldne v dveh delih. Spored! so povezovali štirje člani dramske skupine 0'Klapa iz Gorice, uvedel pa ga je nagovor dirigentke otroškega cerkvenega pevskega zbora iz 3tand reža Lucrezle Bo g aro.
Ocene
Ivan Tavčar
Odselitev
V letošnjem letu je na knjižne police prišla nova pesniška zbirka tržaškega pesnika Ivana Tavčarja z naslovom Odselitev. Pesnik je sicer znan po tem, da ustvarja v slovenščini, italijanščini in nemščini, Kot pravi Majda Cibic v spremni besedi h knjigi, Tavčarja odlikujeta tudi kulturna širina in širok razpon zanimanj, saj ob pesmih piše še eseje o glasbi in zgodovinska dela,
Na pragu okrogle obletnice (rojen je namreč leta 1913) je Tavčar objavil novo pesniško zbirko Odselitev pri Goriški Mohorjevi družbi: v njej je zbral skoraj sto pesmi, razvrščenih v osem sklopov z različnim naslovom ali podnaslovom.
Že naslov knjige vzbudi bralčevo zanimanje, saj ga je mogoče brati na različen način: odselitev lahko namreč razumemo kot odmik od prevladujoče miselnosti, od lažnih vrednot in puhlosti »mrkega vsakdana«, kot pravi pesnik, ali pa kot slovo od zemeljskega I n odmik v t ranscen-denco. V Tavčarjevi pesniški zbirki sta možni obe branji. Na eni strani je pesnikovo čedalje težje prenašanje tistega vsakdana, ».kr .ne premo te/ več/ niti kapljice/ hrepenenjskega/ opojaa, kot pravi sam, na drugi pa je pogled, usmerjen v onstranski cilj In v pot, ki ga še ločuje od njega.
Pesnik se zaveda, da živi v materialnem, po pred mete nem Svetu, o katerem pravi, da »vse, kar diši/ po domišljijskih vrtincih/ po duhovnih vzponih/po moralnih vzletih/je takoj črtano/ iz skrbno rn natančno/ izdelanih/potrošniških proračunov,« {str.l 7). Svet se zanj vrti kot mlinski kamen ali kot vrtinec, ki človeku
Knjige
onemogoča, da bi dvignil pogled nad pusto vsakdanjost: v takem okolju ni prostora za globlja vprašanja o smislu lastnega bivanja, kaj šele da bi posameznik sploh našel odgovor na to, kar ga muči. Dnevi se torej vrstijo »brez sonca in brez mere« {str,6 3) in v tem gluhem pro stom se lahko celo zgodi, da posameznik ne ve več, kdo je in kam je namenjen, pa vendar dan za dnem kljubuje resignaciji, ki bi ga lahko privedla do točke skrajnega nihilizma, In skuša drugače odgovoriti »na vse bolj/ zverlžena in zagone tna/ vprašanja« (str. 12). Pesnikova drža ne pomeni bega od sveta; sam namreč pravi, daje v njem še ljubezen do tega sveta, čeprav je »prepreden s sovraštvom«, ker je to pač edini čas, ki mu je bil daro van (str.49), Poleg tega Tavčar vidi v umetniku potencial in celo družbeno odgovornost. Tako piše: »Kaj pričakujejo ljudje/od umetnika?//Da jim nudi to/ česar jim svet r?e more nuditi:/ lepoto, upanje/ uteho, preroštvo, ijirbezen// Jo/ česar včasih sam umetnik/ nima// A pravi umetnik/ je zmožen izoblikovati tudi to/ česar nima sam v posestih prekrasne svetove/ polne nepopisne lepote/ in miline,« (str.Sj. Zdi se mi, da se je vredno zaustaviti ob teh Tavčarjevih besedah, saj gre za dojemanje umetnika kot posrednika lepote, to pa se res ne dogaja pogosto v sodobni literaturi; dovolj, da pomislimo na vrsto umetnikov, ki so samo v teku 2 tl .stoletja de mitizirali vlogo umetnik? samega ali zanikali mo inost, d? bi bil umetnik nosilec pozitivnih vrednot ali odgovorov na temeljna človekova vprašanja; v večini primerov je šlo za priznavanje lastne nemoči ali pa za zanikanje umetnosti kot vzvišene dejavno-
sti. Ivan Tavčar je torej po eni strani vpet v negotovost in dvome sodobnega človeka, po drugi pa priznava obstoj lepote, ki jo umetnik zmore posredovati, čeprav je sam ni deležen: neke vrste novodobni Orfej, torej, Tu bi se rada zaustavila še pri Tavčarjevem poskusu preseganja posameznikove krizne situacije, ki je ravno tako zanimivo: pesnik namreč vidi rešitev pred od tajajoči m svetom predvsem v ljubezni in priznavanju obstoja Roga. V obeh primerih gre za pesnikov odmik od miselnih tokov, ki prevladujejo v dobrem delu sodobne poezije. Ljubezen je za Tavčarja kot »tiha melodija« ali »starodavna mantra«, ki v duši rojeva mir in vedrino (str.SB), edina, ki zmore spremeniti »naše glušne temine/ v blesteče/ jutranje zore«, kot pravi (str. 20). Religioznost pa je pogosto prisotna v Tavčarjevi liriki; tokrat, v zbirki Odselitev, zapi še, da čilo življenje lovi besede In barve, ki bi mu pokazale pravo, večno domovino, kjer ve. da bo našel odgovor na vse dvome. Iz zaupanja se mu rojeva misel na »d oh reg a In usmiljenega Očeta«, kot ga imenuje; ga bo ta še čakal ali se je že naveličal pesnikove oddaljenosti? istr. 69-70), Pesnikova odselitev aJi slovo se prikazuje v nežnih in lepih podobah: je skrivnost, ki se razodene na samotni jasi brez poti nazaj, ali pa je podobna podtalni reki, ki se umiri samo, ko se izlije v *ne izmer no modrino spoznanja« (str.l OS).
Tavčarjeva zbirk? Ocfeetftevje zanimiva tudi zaradi ¡zbranega jezika, ki sodi sicer med značilnosti tega pesnika, V tej zbirki zasledimo vrsto neobičajnih besednih zvez, ki razri-cJevajo pesnikovo željo po čim globljem pomenu izrazov, kar dosega s spretnim povezovanjem izrazov,
ki sodijo na različna čutna območja: temine so na primer glušne (str.20), odmev tišine pa je doneč (str.31); tišina ima pojoči glas (str.35), srce pa jo skisano (str.37); in se: valovanje vsemi rskih širjav je butnošumeče (str.43), izkrivljene ustnice so podob ne lišajem (str.59), besede pa padajo na gole oltarje nemira (str.95).
Tavčarjeva zbirka Odselitev predstavlja zanimivo branje, kjer se posameznikovi dvomi in utrujenost nad puhlimi dnevi sicer rešujejo, vendar ne enkrat za vselej, in kjer iskanje transcendence ne izključuje polnega dojemanja sveta, v katerem je človeku dano ali usojeno živeti- Za sklep naj spregovori pesnik sam, ki pravi tako; »Vsak dan se neprestano srečujem/ s stvarnostjo minevanja. (...) !n prav to neusahljivo minevanje/ dela vsak moj hip/ edinstven in neprecenljiv. (...) Dnevi izginjajo brez vonja in sledu/in vendar jih moj spomin/ vestno čuva in negujeJ/Dokler nebo tudi moja varovalka/ bliskovito pregorela/ in me iz minevanja pregnala/ v snujoči okvir večnostnega diha.«(str. 109).
Neva Zaghet
Peterlinov zbornik
Lani je poteklo sto fet, odkar se je na Dolenjskem rodil Jože Peterim. Po koncu druge svetovne vojne je prišel v Trst kjer je do smrti deloval na šolskem in kulturnem podro čju, ne samo kot profesor slovenščine in zgodovine umetnosti, ampak kot vsestranski kulturni delavec. Bil je ustanovitelj Radijskega odra in Slovenskega kulturnega kluba, gledališki kritik, režiser in igralec, urednik revij Mlada setev in Mladika, pobudnik študijskih dnevnov Draga in eden od ustanoviteljev Društva slovenskih izobražencev. Založba Mladika je v njegov spomin pripravila in izdala Peterlinov zbornik, ki ga je s pozornostjo in okusom uredil Marij Maver,
Kakor je zunanja oprema knjige lepa za oko, tako je dober za dušo Peterlinov sestavek, ki je natisnjen
na zavihkih in ima naslov Valovita Dolenjska. To je prelepa pesem v prozi, polna liričnega navdiha, pesniškega ritma in blagozvočnosti. Tako sta že na notranji strani platnic izopstavljeni umetniška narava profesorja Peterlina in njegova tesna navezanost na srce Slovenije.
Prvi del zbornika prinaša prispevke, ki so bili prebrani na simpoziju, ki gaje Slovenska prosveta priredila leta 2006. ob trideset letnici profesorjeve smrti. Na prvem me stu je življenjepis Jožeta Peterlina, ki so ga za video, kije bi prikazan na simpoziju, sestavile njegove hčerke Matejka, Lučka in Anka. Sledijo referati, ki osvetljujejo Peterlinovo delovanje, predvsem v tržaških le tih. Lica Roth je orisala razmere vTr-stu ob koncu druge svetovne vojne, ki Slovencem niso bile naklonjene,
7.o	begun« pa še posebej bridke, ker so njihovo vnemo za prosvetno delo nekateri odklanjali. Diomira Fabjan Bajc je predstavila odlike prof. Jožeta Peterlina kol šolnika in pedagoga. Ril je njen profesor slovenščine in Dbspominij na njegovo izgovorjavo je zapisala: ^Njegova slovenščina je zvenela kot harfa,« Opisala je tudi, kako je profesor z učenci pripravljal gledališke nastope. Referat prof. Zorka Hareja je obravnaval Peterlina kot radijskega dramaturga, ustanovitelja Radijskega odra in oblikovalca njegovega programa. V sestavku Nepozabni glas mojstra materinščine pa je Na taša Sosič obravnavala Peterlinove radijske režije in igralske vloge. Bolj osebnega značaja je sestavek Spomini na sodelovanje, ki ga je napisala ZoraTavčar. Ona je tudi avtorica pesmi Tvoja zadnja pot, ki je objavljena proti koncu zbornika in je bila napisana na dan profesorjevega pogreba marca 1976.
Magdalena Pahor je pregledala Peterlinova članke v Mladiki: pri tem j e razkri I a njegove psevdon i m e in olajšala delo tistim, ki bi želeli te članke poiskati. Mala Lapornik se je poglobila v njegovo delovanje n ir gledališkem področju. Naslov
njenega tehtnega prispevka je: Igralec, režiser, kritik in mentor, Na simpizijii sta nastopila še Zorko Simčič in Mirko Mahnič. Oba sla kar prosto spregovorila o svojem starem znancu in prijatelju, Simčič o njegovi izjemni osebnosti, Mahnič o Peterlinu kot gledališkem kritiku v Ljubljani, Objava njunih tekstov je prepis z magnetofonskega Lraku, kar še poživlja njuno pričevanje.
Referatom s simpozija so pridruženi še trije sicer pozneje napisani teksti (avtorjev Stanka Janežiča, Janeza Bizjaka in Brune Pertot), ki dodatno osvetljujejo Peterlinovo d oh o, njegov Sik in delovanje.
Drugi del zbornika sestavljata izvirni besedili prof. Peterlina: pre davanje iz leta 1975 Nastanek in rast Slovenskega kulturnega kluba ter dnevnik iz let 1936-1939. Oba sestavka stn izredno zanimiva, tako da predstavljata ta del pravzaprav vrhunec knjige, Sledi jima razmi sijanje Saše Martelanca z naslovom Ob dnevniku mojega profesorja.
Tretji dei obsega ocene Peterlinove knjrgr Slovensko tržaško gledališče 1945-75, ki je izšla leta 1990 pri založbi Mladika, Tudi ta del je zelo zanimiv, ker vsi ocenjevalci soglašajo v mnenju, da je bil Jože Peterlin pravičen kritik, citirajo njegove sodhe o repertoarni politiki v obravnava nem obdobju in priznavajo, da je ta knjiga pomemeben vir za dopolnitev zgodovine tržaškega gledališča. Med ocenami je obja vljeno Ludi pismo, ki gaje po branju knjige poslal Marij tj M.averju pisatelj Pavle Zidar m v svojem barvitem slogu izrazil svoje občudovanje.
Knjigo, k je opremljena s številnimi fotografijami, zaključuje ganjena beseda Peterlinovega dol tj o let n e ga prijatelja Vinka Reličiča, spregovorjena ob poimenovanju Peterlinove dvorane v Ulici DonLret-ti v Trstu. V svojem govoru je Beličič omenil prijateljeve zasluge za rast slovenske kulture na Tržaškem in izrazil prepričanje, da bo »spomin nanj na teh tleh živ m svetal.«
Marija Cenda
Ste poravnali naročnino?
Cel oJetna naročnina 30,00 €,
Letalska postil; Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 C, Avstralija 65,00 €.
Poštni račun: 11131331, uprava Mladike, Ulica Duni-zetti BvTrstu [pon. pet. med 3.in 17, uro}.
Bančni račun: Zadružna k raškabanka - BancadiCre-d ito Cooperativo d el tarso [IBA N: IT5fl S0B9 2302 2010 1000 0016 916 ; SWIFT: CCRTIT2TV00-).
Za smeh in dobro voljo
-	Slišal sem, da naša soseda živita kot golobčka. Alije res?
-	Pa se kako res! Včasih sfrči eden, včasih pa skrčita oba.
Na svetu smo zato, da delamo ljudem dobro. - In zakaj so potem oni na svetu.
*Kako ljubka je ta vaša punčka,« gostoli Soseda, »ali £na že reči mama?«
»O ja, samo črka m ji še dela težave.«
Dolgo moraš živeti, da spoznaš, kako je življenje kratko.
NmmM miMladiki!
_ \

tc:
Primorski Sokoli bodo be leteli
Ur, Mario Šušteršič
Prispevki o vlogi, pomenu in delu neutrudnega športnega in narodnega buditelja na Tržaškem Bojana Pavletiča.
Erika Cunja Erikjn cirkus
Vstopimo v droben Erikin svet, kjer sanje in domišljija poletijo visoko visoko.
SRS®"
".'JA-.! Ibit-1ji : ■
č 67
II 117 986
920131244,10
Mladika
v novem letu 2014
Vsem, ki bodo naročnino 2014 poravnali do 31, januarja 2014, darujemo po iibiri eno od publikacij, ki so tu navedene (po razpoložljivosti zaloge posameznih knjig), Naročnino lahko poravnate po našem postnem računu tl 131331 ali pa tudi osebno na upravi Mladike, Ulica Donizetti 3 v Trstu od ponedeljka do petka med 9, in 17. uro.
Plačniki v tujini lahko plačate s čekom ali po banki na: Zadružna kraška banka -Banca dr Credito Cooperativo del Carso (IBAN: tT58 S089 2802 2010 1000 0016 916 - SWIFT: CCRTIT2TV00).