O.ŠTAMPILJKAH IN GRAVERSTVU
Pečat času daje plastika
Danes je na svetu na tisoče in tisoče poklicev. Nekateri tonejo v pozabo, drugi se ohranjajo skozi stoletja, tretji se rojeva/o kot posledica novih časov in izumov. Poklic graverja je eden tistih, ki se kar uspešno prilagaja novim zahtevam.
Kaj pravzaprav pomeni beseda graver? Gre za tujko, ki je prišla k nam iz francoščine, pomeni pa tiste-ga, ki vrezuje risbe ali napise v ka-men, kovino, les; vrezovalca, črko-rezca, kamnorezca (obrtnika ali umetnika). Ne smemo pa pozabiti, da je bilo ravno graverstvo ena prvih poklicnih rehabilitacij slušno priza-detih.
Oče oseminštiridesetletne Ljub-ljančanke IVtarije Blejec, s katero smo se pogovarjali v njeni delavnici v Na-zorjevi, je bil gluhonem gcafik. S po-močjo državne štipendije je po ustreznem šolanju odšel še v Gradec in na Dunaj. Leta 1921 je v Ljubljani odprl delavnico, v kateri so izdelovali štampiljke. Kmalu je pritegnil k so-delovanju dobrega ročnega graverja Svetka, ki se je izučil pri gluhone-mem mojstru gravure Črnetu. Danes njegovo delo nadaljuje hči.
»Od treh otrok sva brat in jaz v tem poklicu. Bila sem pri hiši in sem ne-kako zrasla s tem. Žal se poklica ni-sem izučila. Sarno priučila sem se ga pri očetu. Bolj me sicer vleče v pri-merjalno književnost, a mi ni prav nič žal, da sem v tem poklicu. Toda če bi bila še enkrat mlada, bi bila rada strokovno usposobljena. Obču-tek imam, da smo zelo ,avstroogrski'
v tehnologiji in izdelkih. Kot da bi premaio znali.«
»Iz česa sestoji vaše delo?«
»Predvsem iz izdelave štampiljk. Gre za črkostavsko delo iz grafičnih svinčenih črk. To vulkaniziramo in dobimo gumijast odlitek. Ce primer-jam graverstvo z izdelovanjem štam-piljk, se je laže priučiti prvemu. Za gravuro ni treba toliko strokovnega znanja kot ročne spretnosti, občutek za estetiko, oblikovanje, potrebna je praksa. Kar zadeva graviranje, dela-mo samo strojno, v plastiko in kovi-ne; v zlato ne moremo, ker ni ročnih graveijev. Graversko šolo so ukinili, toda z usmerjenim izobraževanjem se je mladim spet odprla možnost za to delo.«
»Se mladi danes zanimajo za ta po-klic?«
»Malo. Ljudje so premalo sezna-njeni s tem. Slovenci nimamo tradi-cije. Premalo donosen poklic, preveč poseben. Nič ne pade iz stroja samo od sebe. Vsako malenkost moraš na-rediti sam. To je drobno, natančno delo, pri katerem trpijo predvsern oči. Pred vojno je še stari mojster Svetek delal z lupo. To je poklic, ki zahteva veliko dela. Da v njem vzdržiš, ga moraš imeti rad.«
»Se je vaše delo s tehnologijo, me-
todami dela kaj spremenilo?«
»Od leta 1963, ko sem začela, se je tehnologija spremenila pri štarnpilj-kah in sicer pri vulkanizaciji. Danes ne delarno več keramičnih matric, ampak so iz bakelita. V graverstvu ni nič drugače, morda le to, da je manj kovine in več plastike, na pohodu je. zlasti pleksi.«   .
»Veliko dela?«
»Ravno prav.«
»Pa konkurenca?«
»Je. Posebno v zadnjem času, ko so se mladi, ki so delali pri kakšnem podjetju, osamosvjjjili.«
»Kolikšna je čakalna doba za izde-lavo, na primer, ene štarnpiljke?«
»Različno. Odvisno od zahtevnosti
dela, od štirinajst dni do treh te-dnov-.«
»Naroči jo lahko vsakdo?«
»Stranka mora za izdelovanje štampiljke pokazati obrtno dovolje-nje, podjetja, zdravniki pa prinesejo s seboj diplomo ali izkaznico zdrav-stvenega društva.«
»Kdo vas bo nasledil?«
»V poklic sem šla pozno in tako irnam pred seboj še najmanj deset let. Ce bi zdaj nehala, bi poklic pogre-šala, a vprašanje je, kaj bo čez deset let. Ce hoče človek voditi delavnico, je pri tem malo poklicnega dela. Kar zadeva naslednike, je za moje otroke prepozno, da bi se usmerili v ta^po-klic, saj so že prestari. Tu je trideset-letni nečak, ki ima grafično šolo. Ra-da pa bi, da bi bil soudeležen tudi kdo iz moje družine, ne le po sestrini strani. Človek ima svoje sanje.«
Milica Gojanović