D P E R A SNG V LJUBLJANI JACQUES OFFENBACH HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE G L E D A LIŠ KI LIST št. 2 — 1956-57 PREMIERA DNE 15. DECEMBRA 1956 Dirigent: Bogo Leskovic Režiser: Ciril Dcbevec scenograf: akad. slikar Maks Kavčič Dsnutki kostumov: Alenka Bartl-SerSa ^odja zbora: Jože Hanc izdelava kostumov: Gledališke krojač-nice pod vodstvon Cvete Galetove in Joleta Novaka nsplclent: Peter Bedjanlč Ddrski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Anton Drčar „asulje in maske: Janez Mirtič in Kmillja Sanclnova Jacques Offenbach: HOFFMflNNOVE PRIPOVEDKE OPERA V TREH DEJANJIH S PROLOGOM IN EPILOGOM PO DRAMI J. BARBIERA IN M. CARREJA Olimpija......................Sonja Hočevarjeva, Nada Vidmarjeva Giulietta.....................Vanda Gerlovičeva, Manja Mlejnikova Antonija......................Vilma Bukovčeva, Nada Vidmarjeva Cochenille i Pitichinaccio , ...........Ljubo Kobal Franz ' Coppelius ) _ . .. I Simeon Car, Dapertutto f..............Zdravko Kovač Mirakel' ) Nikolaj.......................Boža Glavakova, Vanda Ziherlova Glas matere...................Elza Karlovčeva, Bogdana Stritarjeva Hoffmann......................Miro Brajnik, Janez Lipušček Spalanzani....................Svetozar Banovec, Slavko Štrukelj Natanael......................Jože Gašperšič Crespel . . . . . . . . • Ladko Korošec, Friderik Lupša Luther........................Ivo Anžlovar Herman........................Vladimir Dolničar Schlemihl.....................Simeon Car, Anton Prus Študentje, gostje in sluge. Prolog in epilog: V Luthrovi pivnici. I. dejanje: V Spalanzanijevem fizikalnem kabinetu. II. dejanje: V Gluliettinl palači. III. dejanje: V Cresplovi hiši. CIRIL DEBEVEC: »HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE« (Kratki podatki ob novi uprizoritvi) Hoffmann in libreto Ernst Theodor Amadeus Hoffmann je bil rojen 1. 1776 v Konigs-bergu v Vzhodni Prusiji. Čeprav po študiju jurist, je veliko deloval kot glasbeni ravnatelj im dirigent. Od 1. 1816 je bil sodni svetnik v Berlinu, kjer je J. 1822 tudi umrl. Literarna zgodovina ga prišteva k romantični struji. Po bistvu je soroden starejši generaciji »viharnikov«. Izredno darovfiita narava, vendar neuravnovešena, notranje raz-rvana in marsikdaj nejasna. V življenju, v duševnem svetu in v umetniški ustvarjalnosti vidni znaki pretirane, bolestne fantazije in razkrajajočega vpliva alkohola. Glavna značilnost njegovih del: skrajna fantastika, neznanska grozljivost, demonična pošastnost, groteskna komičnost. Mojster v risanju somnambulnih in blaznih razpoloženj. Najbolj znane novele: »Gospodična Scudery« — »Življenjski nazori mačka Murra z biografijo kapelnika Johainnesa Kreisterja«, »Mojster Martin« in druge. Libreto opere je napisan po istoimenski drami francoskih pisateljev Carrčja in Barbiera. Hoffmann je bil namreč pri Francozih zelo spoštovan. Med njegovimi) častilci so bili Balzac, Baudelaire, Musset, Nodier in Saint-Beuve. Dramo so prvikrat uprizorili v Parizu v Odeonu leta 1851. Pisatelja sita napravila Hoffmanna za glavnega junaka svoje igre. Libreto je spretna povezava domišljije libretistov iim snovi iz raznih Hoffmannovih novel (»Don Juan«, »Doživljaji silvestrske noči«, »Serapkmski bratje«, »Peskar«), Nekateire osebe so zamenjane, Sekatere v Hoffmannovem duhu izmišljene (Lindorf, dr. Miirakel, Niklas). OFFENBACH IN GLASBA Offenbach je sin nemškega Žida iz Kolna (roj. 1819). Glasbo je Študiral v Parizu, igral nekaj časa v orkestru Opere comique, koncertiral krajšo dobo kot čelist, pozneje pa prevzel mesto dirigenta v Thč&tre frangais, potem je začel skladati, imel v zabavnih, manjših skladbah velike uspehe, odprl svoje operno gledališče v Champs Ely-s6es, začel uprizarjati svoje učinkovite »Bouffes-Parisiens«, se preselil kmalu nato v TheStre Compte, potem vodil Thš&tre de la Gaitč, od 1- 1876 pa samo še komponiral do svoje smrti 1. 1880 v Parizu. Napisal Je nad 100 gledaliških del, pretežno zabavne persiflaže v žanru operet, °d kaiterih so najbolj znane: »Lepa Helena«, »Orfej v podzemlju«, »Ma-dame Favart« (vse izvajane že tudi pred vojno v Ljubljani), »Pariško življenje«, »Kneginja Gerolstein«, »Blaubart«, »Genovefa Brabant« in druge. Od oper je najznamenitejše delo »Hoffmannove pripovedke«. Offenbacha so smatrali dolgo časa samo za »lahkotnega« glasbenika. Opera comique mu iz teh razlogov ves čas njegovega življenja ni hotela odpreti svojih »vzvišenih« vrat. In ko so končno 1. 1880 »Hoff- 23 mannove pripovedke« sprejeli, so se priprave za uprizoritev nesrečno zavlekle in na smrt bolni komponist je umrl pet mesecev pred premiero. Nesreča je spremljala tudi uprizoritev na dunajski Dvorni operti (7. decembra 1881). Po ogromnem uspehu premiere je pri drugi ponovitvi izbruhnil strahoten požar, pri katerem je Ringtheaiter pogorel do tal ta kjer je izgubilo življenje na stotine ljudi. Od tistega dne se opere nikjer niso upali več igrati, dokler je ni na novo oživil in senzacionalno uprizoril znani ravnatelj dunajske Opere Gustav Mahler. (L. 1902.) Od tistega časa so »Hoffmannove pripovedke« v železnem repertoarju vseh opernih gledališč. Filozof Nietzsche sodi o Offenbachu takole: »Offenbach: to je francoska glasba z duhom Voltairea, preprosta, prešerna, ki se nekoliko sardonsko reži, ki pa je vedra, svetla ter duhovita do banalnosti, in je brez prisiljenega lepotičja bolne in plave dunajske mesenosti. Židje so se v sferi umetnosti dotaknili genialnosti s Heinejem in z Offenbachom, tem duhovitim in prešernim satirom, ki se v glasbi drži velike tradicije, Za vsakogar, ki nima samo ušes, je naravnost odrešenje od čustvenih in v temelju izprijenih komponistov nemške romantike. In kritik Neumann: »Offenbachovo delo ni glasba, temveč čarovnija. Njegov učinek je trance, proti kateremu je vsak odpor zaman. Fakirski pogled prežene zavest — in prebogate slasti vzcvetejo v neznatnem glasbenem prostoru, ognjeni dih preplove nedolžne melodije, rosna kapljica neskončno odseva svet. Samo v tem, se mi zdi, leži židovska komponenta Offenbachove tvorbe, ki jo je sovražno in površno nerazumevanje tolmačilo kot »nespoštljivost« in »židovski dovtip«, ali podobno. Prav v splošnem ima židovski umetnik pri najmanjši realnosti najmočnejšo transcendenco. Njegova perspektiva ima svoje zatočišče naravnost v nadresničnosti. On raztopi realnost v nič, da odpre prostor pogledu v onostranski čudežni svet. Njegova umetnost ni barvni odsev življenja, temveč njegovo mistično čarobno zrcalo. Taka je tudi Offen-bachova umetnost: na dnu glumaško čarovniških reči (ki jih še nikoli nismo videli v tej obilici), prav blizu prijemljivosti, če sežeš po nji, se raztopi in med tvojimi prsti ti ostane nič«. (Po prevodu M. Bravničarja v GL, 1934). In končno še kritik in operni dramaturg Oscar Bie: »Offenbach pa piše »Hoffmannove pripovedke« in jih več ne konča. To delo nam je zamolčal. Zakaj? Bil je njegov »višji genre«, po katerem je hrepenel vse življenje kakor Auber ali Herold. Ali je bilo to samo častihlepje ali je bilo njegovo bistvo, in ali se je samo igral in se laskal, ko je delal vse drugo in je vse drugo branil? Ali je bil tudi ta satirik v najglobljem jedru svoje narave liričen in otožen človek, ki se je moral omamiti, da mu ni bilo treba dvomiti, in ki nam je moral lagati, da mu ni bilo treba samemu sebi priznati resnice? In zdaj mu kane solza z oči in ta solza je zdaj nanj najlepši spomin. Hotel je, da bi mu prepevale punčke in so res zazvenele v najprelestnejših valčkih, dokler se mu niso razbile. In je hotel kurtizane zazibati s čarobno puščobo, pa so ga uničile, ko so mu ukradle njegovo podobo. In virtuozinje je hotel zvabiti v zmagoslavje umetnosti, pa so mu v tem, ko so pele, umrle. In vedno je bil to eden in isti sovražnik, lutkar in ropar senc in življenja ubijalec, vedno isti je bil, ki mu je vsako ljubezen razbil. In zdaj sedi, ko ga muči protin in zdaj fantazira to opero oper in piše to glasbo tako ljubeznivo, iskreno in hrabro, tako premo in pristno, najprej plesno, potem bohotno in nazadnje tako nežno, za kakršno se ne spomni niti, da bi jo tedaj slutil — pa mu stopi njegov doktor Mirakel na pot in mu naredi vseh dejanj prav poslednji zaključek in ga 24 Dr. DANILO ŠVARA skladatelj, dirigent in profesor na Akademiji za glasbo je dne 8. decembra t. I. prevzel mesto direktorja ljubljanske Opere ugrabi, še preden je njega samega mogel spraviti v partituro. Veliko življenje zabavljivca je našlo ta čudežni usodni konec, ki je bilo v svojem otožju prav tako lepo kot v svojem delu.« NAŠA PRIREDBA IN POJMOVANJE Pri naši uprizoritvi smo stremeli v glavnem za tem, da 'bi se čimbolj Približali Hoffmannovemu !im Offenbachovemu bistvu in duhu ter da bi v režiji, igri, sceni in kostumih čimbolj zadeli značaj teh nenavadnih pisateljevih likov in tega posebnega glasbenega sloga. V tem smislu sva delo v dogovoru z dirigentom tudi preudarno črtala, krajšala, na nekaterih mestih glasbene točke nekoliko drugače kot je to v knjigi razporedila, postavo Lindorfa v prologu in epilogu (mislim, da brez škode) sploh izpustila, odprla veliki ansambel v beneški Sliki pri Giu-lietti in konec prikrojila tako, da Hoffmann ne konča izčrpan in od vina omamljen, samoten in od vseh zapuščen, temveč, da po -končanem pripovedovanju izpove še svojio zadnjo, osnovno misel o svoji usodi, 0 življenju, o ljubezni, poezfiji in fantaziji, 'kateri je za vse večne čase izročen in zapisan ... Prvo in zadnjo sliko držimo še kolikor toliko podobno resničnosti, drugo, tretjo An četrto pa skušamo predstavljati bolj kot odsev in Podobo umetnikove fantazije, njegovega duševnega sveta, kjer je vse bolj odmaknjeno od stvarnosti ter daleč od treznih, razumskih, »naravnih« dogodkov in oblik. TRAGEDIJA Osnovna misel: tragedija romantičnega človeka, ki se, gnan po svoji viharni naravi in nebrzdanem čustvu, predaja domišljiji, željam, blodnjam in hrepenenju, ki pa mu demon, ki ga nosi v sebi, sproti uničuje vse, tako, da nikoli ne more doseči sreče in da se mu vse, za čemer hlepi, kot zakleto vedno razblinja v nič. Razbite sanje, izgubljene utvare. .. Laž in prevara. Nič. Ostane le »Muza božanska« im — fantazija... 25 OPERA BUFFA IN OFFENBACH Opereti ali »operi buffi«, katere glavni mojster je Jacques Offenbach (1818—1880), pripada mesto ob romantični operi, tako kot satirična igra ob drami. V 18. stol. so imenovali vsako opero manjšega obsega, zlasti sever-nonemški »Singspiel«, ki je vseboval le odmerjene, skromne glasbene vložke — opereto. Le dunajsko zvrst, kot je Mozartov »Bntfiihrung«, težko imenujemo opereto. V Offenbachovih operetah sledimo karakteristični potezi 18. stol. — parodiji. Spominjajo na Gay in Pepusch »Beggarsove opere«, na italijanske intermezze in še prav posebno na pariški Theatre italien in Theatre de la Foie (francoske glasbene burke, ki so jih izvajali na sejemskih odrih). V začetku 19. stol. pojema romantika, pregnan je vdor sentimentalnosti in pravljična vihravost, parodistične in kritične tendence Opere comique in »Singspiela«. Opereta se vse bolj bliža resni operi. Pot specifične opere 19. stol. pelje od Singspiela (berlinske Hand-werkerkomodiie) preko Opera comique. Poudarjena je gracioznost, pikantnost, le mahoma zdrknejo tudi v frivolnost, manjka pa družbene kritike — velike parodije. Offenbach je iskal podlago svojemu delu. Vedel je, da je častihlepje in zavist ob uspehu velikih oper privedla Opera oomique na stranpot. Njegovo geslo je povrniti se k »genre primifcif et gai« (enostavno in veselo). Ta »genre« so v 18. stol. gojili Philidor, Monsigny, Gossec, Dalayrac in predvsem Gretsy. Zanj so bili Auber, Halevy, Adam in Thomas zastopniki mojstri mešanice, ki »ni niti velika opera niti Opera comique«. Izvzel je samo neka dela: Halevyov »L’eclair« in male »retrospektivne« opere Alberta Grisaiisa (1808—1869) »Les Porche-rons« (1850), »Le chien du jardinier« (1855). Offenbach je želel obnoviti lahkotnost, gracioznost, ne da bi izgubil neizčrpno nit stare francoske vedrine. On je lahko uporabljal samo vedre, živahne tekste. Novi »genre« zahteva glasbene spretnosti, znanja lin domislekov. Toda Offenbach ne bi bil človek 19. stol., če bi se zadovoljil kar s tem, da bi se povrnil v 18. stoletje. Njegova osebnost je miselna. Bdi je sin žida Izaka Jude Ebersta Offenbacha, potujočega muzikanta, ki si je služil denar z igranjem v sinagogah in plesiščih. 1802. 1. se je ustavil in stalno naselil v Deutzu pri Kolnu, a je kasneje spet odrinil v Koln. Tam je prišel na svet Jacob Offenbach, najboljši »pariški« glasbenik. Kot otrok je igral violončelo. Oče ga je že kmalu poslal v Pariz in tam so ga sprejeli na konservatorij. Pričel je skladati valčke in salonska dela za svoj instrument in klavir. Mnogo teh skladb je pisal skupno z Fiotowom. 1833 je napisal glasbo za vaudeville »Pascal et Chambord«. Poučeval je, koncentdiral, komponiral mala instrumentalna dela in pisal buffo — vokalno glasbo (na šest Lafontainovih basni). Vrata Opere comique so ostala zanj zaprta, zato je postaval svoje enodejanke na koncertne odre: »L’ alcove« in v Thčatre des Varietes »Le tresor a Mathurin« (1852), »Popito« (1853). Ta dela so bila podobna nečemu med komično opero in opeireto. Offenbachov stil se še ni polno uveljavil. »Henseler« je šaljivo delo polno gracioznosti, toda še brez satiričnih puš&iic, katerih je bilo že obilno v OffenbaChovi parodiji na Fellicijin Davids Symphonie »Le džsert« (1846). 1855 je po vzoru Florimonda Rongersa (imenovanega Herve, 1825—-1892) organista pri sv. Evstahijl, osnoval svoje malo gledališče »Les Bouffes Pairisiens«. Hervč je pol- 26 Pri premieri Puccinijeve »Tosce« 13. maja t. I. je prvič pela naslovno vlogo Vilma Bukovčeva drugo leto pred njim odprl gledališče »Folies Concentrantes«. V enem pd svojih pisem je Offenbach 1860 zapisal: »Imel sem privilegij, da sem Ovajal ,Saynettes’ (vedre male scene) z dvema ali tremi osebami ... Kupil(?) sem teater 'M. Comtes, da bi ga pretvoril v iBouffes Parisiens. Na program sem dal operete enodejanke. Končno število nastopajočih le nii bilo več omejeno, tako da sem predvajal buffo-opero v dveh dejanjih in tolikih slikah kot sem želel...« Svetovni uspeh je Offenbach doživel z veliko opereto »Orphee aux Enfers« (Orfej v podzemlju, 1858), 1864 je pa sledila »La belle Helene« (Lepa Helena). Po vsebini sta obe deli parodija na antiko. Iz tistega ^asa so znana še dela »Genevifeve de Brabant« 1859, »Barbe-bleue« 1866, »Pont des soupirs« 1861, »GrandenDuchesse de Gerolstein« 1867. 27 Tenorist Miro Brajnik v vlogi Cavaradossija v Puccinijevi »Tosci« Offenbach ni bil moralist. Njegove »žrtve« so se smejale neumnim vladarjem, vojmiim uzurpatorjem, nenaravnim zakonskim družicam iz najvišjih krogov, uglajenim moči željnim »farjem«, a nevede so se smejali sami sebi. Offenbach je razodel vso korupcijo drugega cesarstva pod Napoleonom III. Napoleon je obiskoval njegove predstave in tudd sam ploskal. Njegovo delo »Vie Parisienne« (1866) je dolga leta pomagalo mnenju, da je Pariz eldorado zabave. Njegovo delo je plodno, polno je aktualnega namigovanja, ki je bilo edino v tisti dobi razumljivo. Njegova namigovanja izražajo karakterji, situacije, dovtipi, besedne igre in še prav posebno glasba. Smešil je predvsem nenaraven m votel patos velike Meyerberške opere in stereotipno enostranost italijanske Opere semiserie od Rossinija naprej. Njegova sredstva so pretiravanje in kontrasti. Tako lahko pri njem patetični recitativ izzveni v predrznem plesnem ritmu, finale pa zaključi s triumfalnim cancanom. Kljub vsemu, če izvzamemo nekaj ducatov ne obdelanih baletov din puhlih revij, je Offenbach dramatik in melodik prvega reda. V svoji »Symfonde de 1’Avenir, marche des Rancees« (Simfonija bodočnosti, marž zaročencev) je hotel zasmehovati tudi Wagnerja, to pa mu ni povsem uspelo. Richard Wagner mu ni ostal dolžan, saj tako je bilo pričakovati. Govoril je »o Auberovi cinični mrzloti in 28 V naslovni vlogi Puccinijeve »Tosce« alternira tudi sopranistka Vanda Gerlovičeva opolzkosti«, katerih podlaga ni nič drugega kot »čedno prikriita umazanija«. In v taki glasbil uživa Offenbach. Iz tega gnojišča torej izvira toplota Offenbachove glasbe, iz »gnojišča po katerem lahko plešejo vse svinje Evrope«. Kot kulturni moralist bi lahko tako govoril, nikakor Pa ne kot glasbenik. Dramatik Wagner se ne bti smel spozabiti nad dramatikom Offenbachom. Offenbachova skrivnost je ta, da izumlja ob situaciji. Napisal je nekaij ducaitov vinskih pesmi, naredil dvajset »pisemskih arij«, toda ne da bi jih presajal v svoje opere. Izpolnil je to, za kar je bil poklican. Bdi je »spreten, iznajdljiv, domiseln«. Opera buffa je popačen produkt Popačene dobe, toda Offenbachova glasba je čista, njegove melodije so v vsej preprostosti cvetoče in pristne. Njegovo zadnje resno delo je opera »Les contes d’ Hoffmann« 1881 (Hoffmannove pripovedke). Njegov naslednik je bil skladatelj valčkov Johann Strauss (1825— 1899), ki pa kljub sijajnemu »Netopirju« (1874) ni pomagal k uspešnemu razvoju operete. 29 Prizor iz uprizoritve Puccinijeve »Tosce«: Vanda Gerlovičeva — Tosca in Samo Smerkolj — Scarpia (režija: Ciril Debevec, dirigent: Bogo Leskovic) Nietzsche je pisal enemu svojih prijateljev: ... nekaj sem slišal. .. — tri Offenbachove stvari »La Peniichole«, »La Grande-Duchesse de Gerolstein«, »La fille du tambour-majar« — bilo je zelo zanimivo .. . Dosegel je v teh delih razposajenost, lci pa je v klasični obliki višek, docela je logična in sijajno pariška.. . Imel je srečo, da si je pridobil najbolj duhovite Francoze za libretiste — Hal6vya, Melilhaca in druge. Besedilo je očarljivo in verjetno edino, kii je v operi do tedaj nagibalo k poeziiji. Nietzsche je občutil, da Offenbach nasprotuje »romantiki« in je to odobraval, tako kot je pozdravljal Bizetovo »Carmen«. (Mimogrede: H. Meilhac in L. Halevy sta bila libretista »Carmen«.) Pravi Offenbachov naslednik ni bil Dunajčan in ne Parižan, pač pa Irec Arthur S. Sulliivan (1842—1900), ki je uspel brez Offenbachovega vpliva. Imel je srečo, da je kakor Offenbach našel istorodnega libretista W. S. Gilberta. Tako kot Offenbach je v zadnjih letih svojega življenja poizkusil z romantično opero »Ivanhoe« (1891), žal brez uspeha. Delo je bilo dolgočasno. 30 »HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE« IN SLOVENSKA OPERA Francoski skladatelj Jacques Offenbach Slovenskemu gledališču v Ljubljani ni bil neznanec že tedaj ne, ko se je v slovenskem osrednjem gledališču z velikimi napori začenjalo redno delo z raznih strani zbranega opernega ansambla. Offenbachove kratke spevoigre in operetke je slovensko gledališče uprizarjalo že v prvem 'obdobju svoje stalnosti, ko si je pridržaval vodstvo predstav Josip Nolli. Tako so 1870 peli Offenbachovo operetko »Čarobne gosli« (s poznejšo uprizoritvijo 1876), že leta 1872 zapet operetko »Soprog pred durmi« in še leta 1874 skladateljevi opereti »Dekliča elizondska« in »Roza Saint Flourska«. Za začetek rednih slovenskih odrskih pevskih nastopov se je Offenbach v primeri z zmogljivostjo prvega našega pevskega ansambla kar trdno zasidral v meščanskem repertoarju tega prvega Nollijevega obdobja. Bo letu 1892, ko je začela Opera v sklopu Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani z nepretrganimi nastopi, se je tudi Offenbach vnovič pojavil. Ali mladi operni ansambel je prezrl njegove operetne enodejanke in se je poizkusili z njegovimi obsežnejšimi, ves večer izpolnjujočimi operetami. Morda skladateljeva duhovita operetna per-siflaža »Lepa Helena« ni našla ustrezne oblikovalne igralske duhovitosti, da bi se bila v obdobju do prve svetovne vojne dlje časa obdržala na repertoarju. Več si je podobnih filzraznih možnoiti dovolil operetni ansambel v Offenbachov! opereti »Orfej v podzemlju« tik pred prvo svetovno vojno, ki ga je podprl po tedanjih nujnostih del dramskega ansambla, v katerem so že dozorevale moči, pozneje nosilci serioznega slovenskega dramskega repertoarja med obema vojnama. Več vzrokov in manj repertoarne zahtevnosti je povzročilo, da se je ta Offenbachov operetni repertoar ponovno pojavil v slovenski! Operi v različnih časovnih obdobjih med obema vojnama. Če se je razširil, s tem še ni rečeno, da je kaj izdatno pripomogel k operetni oblikovalnosti in pospešil praktične izpodbude slovenske operetne veselosti. Uprizoritev Offenbachove opere »Hoffmannove pripovedke« ali »Hoffmannove pripovesti« (kaikor se glasi prevod naslova v prvih slovenskih uprizoritvah) pa- je v skladu z evropsko usodo te skladateljeve opere tudi Ljubljana dlje časa odlagala. Znano je, da je pri prvi uprizoritvi opere na Dunaju 1881 neposredno po pariški premieri pogorelo dunajsko gledališče prav na isti večer, ko je opero začelo uprizarjati. To je zavrlo hiter predor opere na razna evropska gledališča. Morda je vražjevernost ovirala tudi naše gledališčnike, da so rajši odlagali uprizoritev, kakor da bii si zamišljali kakršnokoli povezanost med njo in požarom ljubljanskega starega Stanovskega gledališča 1887, ki je bil še vsem v živem spominu. Tak čar umišljene usodne povezanosti drži kajpak le malo časa. Izpuhtel je, brž ko je opero 1902 brez vsakega strahu obnovil na Dunaju znameniti dirigent in operni ravnatelj Gustav Mahler. Ne upal bi si trditi, da so v tem letu Mahlerja, ki je bil dvajset let pred tem dirigent gledališča v Ljubljani, povezovale kakšne intimnejše prijateljske vezi bodisi s slovenskimi bodisi s tukajšnjim nemškim gledališčem. Vsekakor je bil odločilnejši uspeh opere na Dunaju, ki je povzročil takojšnjo uvrstitev tega dela tudi v repertoar slovenskega gledališča. Prav ta mah je preživela slovenska Opera eno svojih hudih stisk in se je obdržala, vsekakor še vedno pod taktirko pri nas udomačenega kapelnika Hilarija Beniška. V ansamblu se mu je pridruževalo tako 31 • ^ < I "tki ' 0, 4 Glavno baritonsko vlogo barona Scarpie je pri premieri Puccinijeve »Tosce« pel Samo Smerkolj izdatno število čeških pevcev in pevk, kolikor jih je preneslo denarno ravnovesje Dramatičnega društva v Ljubljani. Ne glede na to, da so tl izbranii pevci in pevke ansambla vzdrževali operne uprizoritve v Ljubljani Je eno sezono, eo se potrudili do take mere, da so dosegli priznanje domače kritike, češ »boljšega opernega osebja naim ni želeti, sedanja opera je našemu gledališču v čast...« Prva silovenska uprizoritev »Hoffmannovih pripovesti« je bila dne 12. februarja 1903 pod Beniškovo taktirko in v režiji Eda Aschrenbren-nerja, ki je hkrati pel Coppelia, Dapertutta in Miirakla. Hoffmanna je pel tenor Vlček, 01ympijo in Giiiulietto sopranistka za mladostno dramatične in subretne operne partije Marija Prohazkova, Antonijo sopranistka za visokodramatične partije Leopoldina Svobodova-Hanuševa, dijaka Nikolaja mezzosopranistka altistka Mairija GMvarčeva. Nekateri slovenski dramski igralci so bili zaposleni v postranskih vlogah, edini Slovenski pevec Avgust Polašek je nastopil v partiji dijaka Hermana. Zaradi lahkotnih melodij in fantastičnega dejanja se je opera mtšemu gledališkemu občinstvu hitro priljubila, še pri tretji reprizi je bilo gledališče skoraj polno. Bo sodobnih poročilih je k temu pripomoglo dejstvo, da je ibila izvrstno naštudirana ter da je bila prav lepo opremljena. Za 2. din 3. de jam je je namreč gledališki mojster Waldstein naslikal več novih dekoracij, nove kostume pa je izdelal gledališki garderober Vaclav Valenta. Vendar se je pokazalo, da 32 Prizor iz ponovitve Puccinijeve »Tosce«: v vlogi Cavara-dossija — Drago Čuden in Tosca — Vanda Gerlovičeva iaterieur v 2. dejanju nli) ustrezaj, ker mu ge manjkala vsa razkošnost benečanske palače, za smotrenejše dekoracije pa je bdila velika zapreka Pretesno prizorišče — ugotovitev, ki so jo zabeležila že 10 let po zidavi gledališkega poslopja, še danes hiše z odrom, ki omejuje vsak, kakršenkoli izdatnejši inscenaoijski poseg v širino in globino. Ne glede na take ugotovitve je imela uprizoritev »Hoffmannovih pripovesti« ob prvi postavitvi na slovenski oder poleg »Psohlavcev«, ki so jih uprizorili v liisti sezoni, med vsemi opernimi novi/tetami največji uspeh. Postala je ena tistih opernih del, katerih uprizoritve so se nenehno ponavljale v kraitkih obdobjih posameznih sezon in ki so nudlile opernim ansamblom slovenskega osrednjega gledališča ne glede na različnost in kakovost njih osebne sestave o(b vsaki postavitvi dovolj možnosti za uveljavitev. Ko so se izpopolnile določene naloge, pripadajoče režiserjem, inscenatorjem in risarjem kostumov, se je vsebinska bujnost opernega dogajanja prenesla tudi na te odrsko vodtiilne ali izpopolnilne funkcije. Operni ansambel se je hitro menjal ali izpopolnjeval, zato je vsaka nova uprizoritev take priljubljene opere nudila mnogo možnosti za 33 1 primerjavo. Vnovič so »Hoffmannove pripovedke« (vsekakor le dvakrat) uprizorili na začetku sezone 1904/05. Ob starem dirigentu Benišku je opero zdaj postavil dramski režiser Dobrovolny. Hoffmanna je topot pel junaški tenor Stanislav Orželski, Antonijo in Giulietto je pela primadona za prve sopranske partije Marija Skalova, 01ympijo koloraturka Evgenija Klementova, Nikolaja mezzosopranistka Marija Stolzova, vse tri basovske partije basist Josip Peršl. Poleg nekaterih slovenskih dramskih igralcev (med njimi mladi Gradiš) sta pela partiji Hermana poznejši odlični pevec Rudolf Bukšek, Spalanzanija pa poznejši odlični slovenski basist in glasbeni pedagog Julij Betetto. Splošna sodba je bila, da je bila uprizoritev 1904 popolnejša in lepša od prve v letu 1903. Kritika je v glavnem zabeležila svoje zadovoljstvo; ni pa brez posebnosti ugotovitev, da je svetovala n. pr. Betettu »nekoliko diskretnejše pevanje«... »Hoffmannove pripovedke« so peli še pred prvo svetovno vojno v novi zasedbi in jih med obema vojnama ponavljali v različnih zasedbah. V sezoni 1919/20 je doživela 18 predstav, dozdaj najvišje število predstav v eni sezona. Pod taktirko enega izmed najbolj odličnih slovenskih dirigentov Brezovska in v režiji Bučarja je doživela svojevrstno glasbeno postavitev, četudi v morda nekoliko zastarelem režijskem prijemu in inscenacijskem okolju. Glavne partije so v tej se z orni in v naslednjih obnovitvah peli domači in tuji pevci kot Zathey, Zikova, Thalerjeva, Medvedova, Vrhunčeva, Gajeva, Levova itd. Nenehno obnavljanje opere je pripomoglo k temu, da je počasi prevladal v vseh partijah slovenski pevec in slovenska pevka. V teh časovniih razmakih, ki so spremljali zorenje slovenske Opere, se je povzpelo število uprizoritev na 120, številka, ki uvršča »Hoffmannove pripovedke« v obdobju 50 let med najbolj priljubljene opere repertoarja. jt OFFENBACH Skladatelj Offenbach je bil nemškega rodu, toda naturiziran Francoz. Rodil se je leta 1819 v Kolnu. Ze v mladih letih pa je prišel v Pariz, kjer je dovršil konservatorij in dobil mesto v orkestru Opere Comique. Nastopal je tudi kot čelist na samostojnih koncertih. Po neuspeli turneji po Nemčtiji pa je končno dobil mesto kapelnika v Theatre Frangaiis, nakar se je začel naglo uveljavljati kot skladatelj in dirigent. Pozneje se je preselil v pariški Theatre Compte, kjer je deloval nepretrgoma 11 let. Tu je bila uprizorjena večina njegovih del, ki jih je pisal z veliko lahkoto. Leta 1858 je napisal »Orfeja v podzemlju«, ki so ga z velikim uspehom izvajali nad 300-krat. To delo je prodrlo tudi preko francoskih meja in se je ohranilo do danes. Ravno tako je žel uspehe s svojo naslednjo duhovito persiflažo »Lepa Helena«. Nekaj let po teh uspehih je odložil službo gledališkega ravnatelja in se je posvetil izključno komponiranju. »Hoffmannove pripovedke« je komponiral z veseljem in zanosom, toda pet mesecev pred prvo uprizoritvijo je umrl (5. oktobra 1880). Skupno je Offenbach napisal 102 odrski deli. Med operetami sta naj znamenitejši že imenovani »Orfej v podzemlju« in »■Lopa Helena«, poleg njih pa še »Pariško življenje«, »Madame Favart«, »Genovefa Brabant« itd. Njegove opere so: »Barcouf«, »Renske vile« in »Hoffmannove pripovedke«. 34 v vlogi cerkovnika v Puccinijevi »Tosci« je pri premieri nastopil basist Ladko Korošec »HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE« Prolog. Luthrova pivnica. Tajinstveni mestni svetnik Lindorf izvabi od Andreja pismo, ki ga je pisala pevka Stella Hoffmannu in v katerem mu je poslala ključ od svoje sotoe. Ker je Lindorf sam vanjo zaljubljen, pismo obdrži. Vtem vstopi Hoffmann, ki prihaja iz gledališča, kjer je Pravkar pela Stella Donno Anno v »Don Juanu«. Druščina študentov začne piiti. Hoffmann poje veselo študentovsko pesem in prične po nekaj kiticah sanjariti o svoji ljubezni. Ko opazi Limdorfa v ikotu sobe, pove družbi, da ga ta mož vedno zasleduje in da mu vedno prinaša nesrečo v ljubezni. Nato prične pripovedovati svoje ljubezenske dogodivščine. Prvo dejanje. Spalanzanijev fizikalni kabinet. Spalanzani je sestavil lutko, ki jo izdaja za svojo hčer Olimpijo. Pri tem mu je pomagal Coppelius s svojimi čarovniškimi sposobnostmi dn je avtomatu — lutki — napravil oči. Hoffmann se v lutko zaljubi, dasi se mu prijatelj Nikolaj roga. Vstopi Coppelius in proda Hoffmannu očala, skozi katera vidi vse rožnato. Coppelius nato odstopi Spalanzaniju vse izumiteljske Pravice. Ta predstavlja vsem gostom Olimpijo kot svojo hčer. Lutka zapoje arijo, pri čemer jo Spalanzani večkrat navije kot uro. Hoffmann razodene Olimpiji svojo ljubezen, pleše z njo vedno hitreje, dokler se onemogel ne zgrudi. Tudi mehanizem lutke se ustavi. Vtem vstopi besni 35 1 Prizor iz naše uprizoritve Puccinijeve »Tosce«: Miro Brajnik — Cavaradossi, Vilma Bukovčeva — Tosca Coppelius, ki ga je Spalanzani prevaril z ničvredno menico. Iz maščevanja razbije lutko in sedaj šele spozna Hoffmann svojo zablodo. Drugo dejanje. Beneška noč pri Giulietti. Njen mož je Peter Schlemihl, človek brez sence. Hoffmann se zaljubi v Giulietto, prijatelj Nikolaj pa ga spet svari. Skrivnostni Dapertutto pregovori Giulietto, naj odvzame Hoffmannu zrcalno podobo, tako kot je že prej prinesla Dapertuttu Schlemihlovo senco. Giulietta obljubi Hoffmannu ključ svoje sobe, katerega naj odvzame Schlemdhlu. Med Hoffmannom in Schlemihlom pride do dvoboja. Schlemihl pade in Hoffmann ter Nikolaj zbežita. V zadnjem trenutku še ugleda Hoffmann Giulietto, kako odhaja v objemu drugega. Tretje dejanje. Soba pri svetniku Cresplu, čigar hči Antonija, nekdaj slavna pevka, ne sme več peta, ker je na smrt bolna. Vstopi Hoffmann z Nikolajem in se ob srečanju z Antonijo zaljubi v otožno in nedolžno dekle. Pojavi se tajinstveni doktor Mirakel, ki pa ga CrespeJ ne pusti v sobo. Sedaj tudi Hoffmann prosi Antonijo, naj več ne poje, kar mu ona tudi obljubi. Doktor Mirakel pa se zopet pojavi, igra na vražje gosli ter oživi sliko Antonijine matere na steni. Slika z neodoljivo močjo kliče Antonijo k sebi. Tako doktorju uspe, da pripravi Antonijo do petja. Antonija zapoje in se zgrudi mrtva. Ob njenem truplu klečita Hoffmann in obupani oče. Epilog. Zopet v Luthrovi kleti. Študentje so z zanimanjem poslušali Hoffmannovo pripovedovanje. Hoffmann je že močno vinjen, ko vstopi Lrindorf s pevko Stello in ji pokaže onemoglega Hoffmanna. S teli a odide z Lindorfom in študentje še enkrat zapojo svojo pesem. 36 Dr. DANILO ŠVARA: K LETOŠNJIM UPRIZORITVAM MOJE OPERE »KLEOPATRA« Opazke na rob kritike dr. V. Voduška Sedaj, ko so že vsi naši stalni abonenti videli mojo opero, bom skušal osvetliti kritiko, ki jo je napisal dr. V. Volušek. W. »Ne spomnim se po osvoboditvi premiere, ki hi ostala tako hladna in 'brez odmeva v občinstvu.« Ali se W. ne spominja več premier »Borisa Godunova« (z Matači-čem!), »Ifigenije«, »Hovanščine«, »Beraške opere«, da navedem samo nekatere. Razlika je samo ta, da so te opere ostale pri vseh abonmajih brez aplavzov, »Kleopatra« pa, čeprav zaradi modernizma težje dostopna, je imela vedno dober, pri petkovem popoldanskem abonmaju pa celo izreden uspeh. W. »Od modernega dela ne pričakujemo samo novih izraznih, temveč dosledno in v prvi vrsti novih vsebinskih tin oblikovnih prijemov. Modernisti so komponirali opere kot: Saloma, Elektra, Palestrina, Romeo in Julija, Kolumbus, Jearme d’arc, L’aiglon (Honneger), Elizabeta (Britten), Medea in še toliko drugih, da bi lahko napolnil stran. W.-a moti, da teče Kleopatra samo po enem tiru, to je da je premalo oseb za protiigro in najde v tem Sličnost z operami Meyerbeera. Ravno Meyerbeer je rabil vedno obširne ansamble, medtem ko so opere malo (celo z eno ali dvema osebama uvedli Schonberg, Kršnek, Toch, Hindemith in drugi. W. trdi, da oba dela moje opere — 'prvi s Cezarjem, drugi z Anto-nijem — nimata nobene zveze razen Kleopatre (in Apolona!). To je isto, kot če bi trdil, da vsa štiri dejanja »Hoffmannovih pripovedk« nimajo med seboj nobene zveze, ker edino Hoffmann nastopi v vseh dejanjih, vse druge osebe se pa menjajo. Isto je »Butter-fly« — H. dej., v katerem ne nastopa glavni junak Pinkerton. W. »V prvem delu celi dve sliiki nimata nobene zveze s Kleopatro,« ker Kleopatra v njih ne nastopi. Koliko slik »Aide« je brez Aide, v koliko slikah ne nastopi knez Igor itd. Aid misli W., da mora biti glavna oseba ves čas na odru? W. »Sploh o kaki dramaturška zgradbi vse do zadnje slike ni govora, niti v najprimitivnejšem smislu. čudno, da se je slavni filmski režiser Cecille de Mille v filmu »■Kleopatra«, v katerem sem dobil največ pobud za libreto svoje opere, Poslužil tiste dramaturške zgradbe. Čudno je tudi, da je urednik Radio-vestnika 1. 1940 libreto v celoti objavil, čeprav se kritik spotika tudi ob mojo liriko, ki pa tudi po mnenju uglednih literatov ni slaba. Sicer smo pni libretni poeziji bolj obzirni kot sicer, saj je tudi Verdi uglasbil mnogo verzov kot n. pr. v Trubadurju: »Prereži mi žile in pij mojo kri.« W. »Zarotniška scena nima nobenega opravičila in je le v zavoro napoto.« To je peta slika. V četrti se Cezar poslovi od Kleopatre in gre v senat po kraljevsko krono, v šesti se Kleopatra pripravlja, da ga sprejme kot kralja. Medtem so jii samo nadeli druga oblačila. Mesto da pride Cezar, pa ji javijo njegovo smrt. Zarotniška slika je logičen vzrok tega preobrata, je pa tudi časovno nujna in ostro odmerjena. 37 1 W. »Očividno je bil avtor v zadregi za protiigro, ki naj hi gradila dramatično napetost. Ta zadrega izgleda tako: V 1. sliki: Potinos že pregovori Cezarja, da prizna kralja Ptolemeja, ko prinesejo [Kleopatro (po zgodovinskih virih), ki se je po izjavi Potinosa odpovedala prestolu in zbežala. Prihod Kleopatre uniči načrte Potinosa in spremeni usodo egiptske države. V 2. sliki: Potinos namerava ubiti Kleopatro, ta pa ubije njega, prepriča Cezarja, da je hotel ubiti njega. S tem reši Egipt in poveže svojo usodo s Cezarjevo. V 3. sliki: Cezarjev triumf na eni, prerokova napoved Cezarjeve smrti na drugi strani. V 4. 5. in 6. sliki: Cezar gre v senat po kraljevsko krono, najde pa smrt, Kleopatra naj postane kraljica, pa mora zbežati pred suženjstvom. V 7. sliki: Antonij pride v Tarzos, da bi odvedel Keopatro kot sužnjo v Bim, pa se odpove Rimu in postane Kleopatrin suženj. O osmi sliki pa pravi W., da je »izpeljana nelogično in nesmiselno«. Apolodor namreč pregovori Kleopatro naj usmrti Antonija, ker bo sicer Riim napadel in zasužnjil Egipt zaradi njega. Ko hoče Kleopatra to storiti, ji pa Apolodor to prepreči. Kritik pozabi pri tem na malenkost, da je medtem napovedal Rim Kleopatri vojno in da more Kleopatro rešiti samo Antonij s svojim brodovjem in vojaštvom. V 9. sliki: Antonij ije poražen, javijo mu, da ga je tudi Kleopatra izdala in prešla k Oktaviju. Antonij se zabode in ko umira, prihiti Kleopatra, ki je skušala posredovati zanj pri Oktaviju. Ko Antonij umre, se tudi Kleopatra zastrupi. Ali si more operni komponist in tudi gledalec želeti boljšega, 'bolj dramatičnega in bolj pestrega libreta? Ce je na »Kleopatri« kaj dobrega, je to v prvi vrsti libreto. W. primerja tudi Shakespearovo karakterizacijo oseb z mojo. Pozablja pa, da je sama drama o Cezarju dolga 140 strani, operni libreto pa 18 strani. V operi se karaktenizira z glasbo, ne pa z besedilom. Slednje je delal samo Wagner, za to pa trajajo njegove opere od pet do osem ur. W. pravi, da je tekst sam »business« in da državniški pogovori niso osnova za operni libreto. Torej so opere »Boris Godunov«, »Hovanščina«, »Aida«, »Nabucco«, »Knez Igor«, Simone Boccanegra, »Življenje za carja«, »Hugenoti«, »Krištof Kolumb«, »Viljem Tell«, »Dalibor«, »Libuša« in še neštete druge, zgrešene? O glasbi govori W. v svoji 270. vrstic obsegajoči kritiki samo v 20 vrsticah, čeprav je čiste glasbe za 120 minut. To bi si lahko razložili s Prešernovimi verzi: »Ker čevlji so po godu meč se loti« ali pa še bolje: »Le čevlje sodi naj kopitar«, pa so bili še čevlji previsoki. O glasbi sem pa res dobil od cele vrste mednarodnih glasbenikov, ki so opero slišali, še preveč laskaive ocene. Na koncu žali W. tudi interprete opere, češ da ilgralsko niso kreirali likov, »ker niso imeli niti v tekstu niti v muziki niti mrvice opore«. Vsi, ki ste opero videli in slišali ste lahko opazili, kakšne markantne like so ustvarili prav vsi: od največje do najmanjše vloge. Zadnjih se mu niti ni zdelo vredno omenjati kot n. pr. Korošca, Štruklja, Lupše, Hočevarjeve, Glavakove i. dr. Da hi v svojem sovraštvu zadel mene, žali naše odlične umetnike z režiserjem vred, ki mu prizna samo slikovitost grupiranja. To je nepošteno in nikakor ne služi v čast rubriki »Kulturni razgledi«, v kateri je kritika izšla. 38 Čajkovskega balet »Labodje jezero« prvič v Ljubljani 1921 Čajkovskega balet »Labodje jezero«, ki ga je v letošnji sezoni na novo naštudiral balet Opere SNG v Ljubljani, so pni nas v Ljubljani prvič uprizorili 23. novembra 1921 im to skoraj v celoti. Istega leta spomladi so v Ljubljani, prav tako pa v Zagrebu in Beogradu gostujoči baletniki ruskega imperatorskega baleta uipnizordld pri svojih nastopih le posamezne odlomke tega baleta. Zato je bila v naših razmerah ljubljanska uprizoritev nedvomno prva uprizoritev v Jugoslaviji. Balet Narodnega pozorišta v Beogradu je »Labodje jezero« uprizoril šele pozneje; premiera v Beogradu je bila 29. junija 1929. (Popravi zato navedbe v 1. letošnji številki »Gledališkega lista«.) Prva jugoslovanska uprizoritev Čajkovskega baleta v 4 dejanjih »Labodje jezero« iima za slovenski balet v Ljubljani svojo posebno zgodovinsko pomembnost, če pregledamo razvoj slovenskega baleta do dneva prve uprizoritve »Labodjega jezera«. Uprizoritev je pomenila neki vrh v naporih, da se organizira slovenski balet na umetniški podstavi 'in da se hkrati v slovensko dogajanje in umetnost uvede ta umetniška panoga, ki je dosdhmal bila pastorka in za nas domala neupoštevana gledališka svojevrstnost. Znana stvar je danes, da Slovensko deželno gledališče v Ljubljani ni gojilo baleta, da pa je od časa do časa dopuščalo plesne nastope, ne glede na to, da je bil ples tuja zadeva. Morda je to veljalo vsaj za ples na odru: vodstvo gledališča ni čutilo prav nobene potrebe, da bi angažiralo tuje plesalce, nič manj pa ni dmelo ne možnosti in ne skušnjav, da bi odkrilo domače nadarjence. Ce zabeležimo, da se je prva slovenska gledališka plesalka pojavila v Hrv. deželnem gledališču v Zagrebu, naj to, kar smo napisali o brezbrižnosti domačih usmerjevalcev umetniškega življenja glede na ples in balet, le potrjuje. Ivana Cankarja ples Jacinte v »Pohujšanju« in ples tiho vdane Ester v svojevrstnem potopisnem romanu Izidorja Cankarja »S poti« sta morda edina plesna dokumenta iz časa pred prvo svetovno vojno. Ko je prevzelo usodo obnovitve slovenskega gledališča ob koncu vojne v svoje roke slovensko meščanstvo, sicer ni uhajalo iz perspektiv slovenskega življenja, gojilo pa je realne nade o slovenskih možnostih in nemožnostih. Ena teh možnosti je bilo pravo in resnično gledališče meščanskega obzorja, ki mu gredo vse pritikline in ena teh pritiklin je bil slovenski balet. Slovenski balet so začeli organizirati Čehi kot baletno vodstveno osebje hkrati s prvimi baletkami Čehinjami, ki so se jim začeli pridruževati slovenski nadarjenci. S temi močmi je bilo možno dodati vsem opernim uprizoritvam, ki so to zahtevale (mjim na čelu kajpak Smetanova »Prodana nevesta«), tudi baletne nastope ali vložke — vse stvari, ki so slovenskemu gledališču pred prvo vojno nedostajale in so komaj dopuščale misli, da bi najrahlejše zadevne namere kdaj bilo možno uresničita. S temi močmi je bilo mogoče v sezoni 1918/19 postaviti Wednbergerjevo pantomimo »Ugrabljena Evelina«, ne glede na to, da je ta prvi baletni samostojni nastop v zgodovini obnovljenega slovenskega gledališča povzročil hrupne demonstracije, češ da pantomima i po vseibdnd i po izvedbi d po inscenaciji žali moralni čut določene skupine med Slovenca. Toda užaljeni moralni čut ni zavrl nadaljnjih uprizoritev osovražene pantomime. V meščanstvu že odkriti čut za razvojne možnosti baleta je dopuščal ustanovitev prve slovenske baletne šole, ki jo je vodil baletnii mojster Vlček. Učenke te šole so prvič nastopile na samostojnem Baletnem večeru v maju 1919. Ta šola je bila podlaga za nadaljnji razvoj slovenskega baleta v prvih letih po obnovitvi gledališča in iz nje sta izšli med drugim slovenski plesalki Wisiakova in Vavpotičema. Četudi je Vlček naslednjo sezono začasno zapustil slovensko gledališče, je s sezono 1919/20 nameščeni baletni mojster Pohan skušal vzdrževati Vlekov začetek lin je v tej sezoni postavil tri 'balete z domačimi in tujimi močmi. V naslednji sezoni angažirani Jelena Poljakova in Alisa Nikitina sta omogočali hlitrejši razvoj našega baleta. V sezoni 1920/21 so postavili deloma pod vodstvom Pohana deloma pod vodstvom Poljakove pet baletov, medtem ko so številna gostovanja (zlasti baletni večeri ruskega baleta pod vodstvom Fromanovih) pri občinstvu in redkih nadarjencih prebujala zanimanje za balet in sploh gledališki ples. Živahnost teh let, dotok mladih nadarjencev in nadarjenk so omogočili baletnemu vodstvu, da je v sezoni 1921/22 pripravilo ponovno štiri 'baletne nastope. Med njimi izvirno mimično igro Rista Savina »Plesna legendica« in kot višek svojih prizadevanj Čajkovskega balet »Labodje jezero«. Četudi je v nekoliko poznejši postavitvi »Plesne legendice« nastopila Poljakova in jo plesno pripravila, je »Labodje jezero« postavil Pohan, Poljakova v tem baletu ni nastopila. Pač pa so nastopile številne Slovenke našega baletnega podmladka: Moharjeva, Jezerškova, Habičeva, Haberletova, Valenčakova, Vavpotičeva, Voduš-nakova, Japljeva,. Zorčeva, Jančarjeva, Volbenkova itd. TU prvi baletni poizkusi s svojimi javnimi nastopi so -postavili zlasti slovensko kritiko pred neutajljivo dejstvo: ni bila metodično pripravljena na to prvo panogo umetniškega udejstvovanja v okviru slovenskega gledališča in zato domala nii imela nikakih izraznih možnosti za svoje kritične pripombe odnosno tolmačenja v vzgojnem smislu, če je šlo za vdor novih umetniških oblik, izrazov dn izpovedb. Po eni plati so dnevniM enostavno razpuščali poročila o tako važnih gledaliških dogodkih, kakor je bilo porajanje slovenskega baleta, po drugi plati pa so prepuščali svojim poročevalcem zabeležbo narodnega jecljanja kot žive priče o tem, kako brezperspektivno in metodično pomanjkljivo je bilo vse naše poročanje o gledaliških dogodkih bodi v dnevnikih bodi v vseh naših mesečnikih. Izmed poročil o uprizoritvi baleta »Labodje jezero« naj izluščimo le to, da so se le izbrani poročevalci (n. pr. ing. airch. Kregar) spusfcidi v podrobnost obravnave in skušali s skromnimi izraznimi sredstvi ponazoriti širšemu občinstvu pomen postavitve takega baleta na slovenskem opernem odru, ki je nedvomno šla preko razpoložljivih moči. Toda medtem, ko je arch. Kregar skušail svojo Sodbo ponazarjati in izpopolnjevati z modernimi inscenančnimi predlogi, je mladi Stanko Vurnik ugotovil resnični umetniški uspeh, kil ga je v baletu dosegla pilesalka Nikitina, ali pa mlado napoved, ki so jo kazale nadarjene mlade plesalke Vavpotičeva, Chladkova, Spirkova itd. Če je naposled strnil svojo sodbo, da so to nedvomno šele začetki, je po drugi plati zabeležil čudaško opombo, za katero bi komaj verjeli, da je prišla izpod njegovega peresa: »Sploh je tak ogromen baletna aparat za naše razmere več kakor luksus ...« Vurnikovo poznejše delo kot operni kritik nam vsiljuje misel, da je bila ta zabeležka vse bolj ponovitev malomeščanske sodbe kakor pa izraz lastnega prepričanja kot kritika in slovenskega kulturnega delavca. Toda skrivala je v sebi resnico prihodnje sezone 1922/23, ki ni izkazala nobenega baletnega nastopa in ki je skrivala v sebi hladno- 40 / Prizor iz »Tosce«: Samo Smerkolj — Scarpia, Vilma Bukovčeva — Tosca krvno zamoritev nedonošenega baletnega plodu v obnovljenem slovenskem osrednjem gledališču prvih povojnih lexDon Juana«. V Bukarešti so meseca aprila videli premiero opere Georgha Dumitresca »Princ Ion Strašnra«, ki ima za snov zgodbo iz romunske zgodovine v 16. stoletju. Na Praškem pomladnem festivalu je gostovala berlinska Komična Opera s Straussovo »Molčečo ženo« in Webrovim »Carostrelcem«. V Pragi je gostoval tudi francoski dirigent Andr6 Cluytens, ki je dirigiral »Carmen« s poljskim tenoristom Bogdanom Paprockim in z Vero Kirilovo v vlogi Carmen. Praško Centralno lutkovno gledališče pa je 48 uprizorilo Mozartovo zgodnjo opero »Apollo et Hyacinthus«, ki so jo prvič uprizorili v Salzburgu leta 1767. Libreto te Mozartove opere je zgrajen po Ovidovi pesnitvi. Milanska Piccola Scala je meseca septembra gostovala v Johannesburgu v Južni Afriki, kjer je uprizorila opere: Kapljice za ljubezen, Cosi fan tutte, II Matrimonio Segreto. V Baslu v Švici bodo letos uprizorili! (Prokofjeva opero »Ognjeni angel«, nadalje Poulenca »Tiresias« in »Fidelio«, »Lohengrfim«, »Hoffmanove pripovedke« in »Bohfeme« in druge repertoarne opere. Prokofjeva opera je imela premiero že il8. septembra. V Ziirichu imajo letos na sporedu: Schonberg »Mojzes in Aron« in nove uprizoritve: Fidelio, Janko in Metka, Car in tesar, Beg dz Seraja, španska ura, Venus (Schoeck), Arabella, Saloma, Falstaff, Aroldo, Somrak bogov in Tristan in Isolda. Opera Karlsruhe bo v novi sezoni uprizorila svetovno premiero opere Richarda Mohaupta »Komedija dvojčkov«, poleg tega pa bo še kot prva v Nemčiji' vključila v repertoar Rotovo opero »Florentinski slamnik«, dalje pa bo imela še na sporedu Petra Grimesa«, »Nabucca«, »Štiri grobijane«, »Ariadno na Naksu«, »Lohengrina« in še več drugih del. Teatro Donizetti v Bergamu bo po 12 letih uprizoril Donizettijevo opero »Anna Boleyn«. Londonska Covent Garden Opera je imela preteklo sezono na sporedu 21 opernih del, in sicer: Otello, Carmen, Prodana nevesta, Turandot, Kavalir z rožo, Madame Butterfly, Tannhauser, Traviata, Bohčme, Hoffmannove pripovedke, Troilus in Cressida, Čarobna piščal, Zlati peitelin, Figarova svatba, Walkura, Pikova dama, Rensko zlato, Siegfried, Somrak bogo