Lepo je biti mlad, pa tudi … starejši V oktobru praznujemo medna­rodni dan starejših. K ar nekaj dogodkov na to temo se je odvilo tudi v naši občini. Sama sem se odzvala po­vabilu na kulturno prire­ditev, ki so jo organizirali v DU Bukovica-Šinkov Turn. Priznam, da sem preživela res prijetno popoldne v njihovi družbi. Glasno sem izrazila misel, da komaj čakam, da se bom pridružila njihovim vrstam. Po nekaj začudenih pogledih sem pojasnila, zakaj tako mislim. Uvodnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 Občinska uprava sporoča . . . . . . . . . . . . 3 Osrednji članek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Intervju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 Društveni utrip . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Dogodki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Koristno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Obvestila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Še vedno zračite 'peš' ali sploh ne? Vse tesnejša stanovanja povzročajo slab bivalni zrak in bivanje v ‘bolnih’ hišah MATJAŽ ERŽEN Energetski svetovalec Ensvet V zadnjih 10 ali 15 letih so v želji po učinkovitejši rabi energije in zmanjšanju stroškov za ogrevanje številna slovenska gospodinjstva na svojih starejših hišah zamenjala stara okna z novimi. Ta so res bistveno bolj energijsko učinkovita, izguba toplote, ki prehaja skoznje, je bistveno manjša, kot je bila pri starih oknih. Deloma je to posledica zmanjšanja toplotne prehodnosti novih zasteklitev in okvirjev, deloma pa tudi izboljšanja tesnosti. Stara okna so bila dostikrat brez tesnil ali pa je bilo nameščeno le eno – pa še to je zaradi starosti že izgubilo večino svojih tesnilnih lastnosti. Nova okna so bistveno bolj tesna. Praviloma imajo vsaj po dve tesnili, marsikdaj tudi tri. To pomeni, da se z zamenjavo oken močno zmanjša naravno prezračevanje skozi okenske špranje. V določeni meri je bil prav to sicer cilj – da npr. v času ogrevalne sezone preprečimo preveliko izmenjavo zraka, ki ga je pozimi treba vedno znova ogreti. To pa seveda pomeni dodatne stroške pri ogrevanju. Vendar smo tu pogosto šli predaleč. Tesnost sodobnega stavbnega pohištva je tako velika, da se moramo ob njegovi vgradnji na novo (na)učiti prezračevanja svojih domov. Pri starem netesnem stavbnem pohištvu s tem ni bilo težav, saj potreb po aktivnem prezračevanju pravzaprav ni bilo. Stara okna so že sama po sebi v prostor spuščala dovolj (in preveč) svežega zraka. Z novimi je drugače. So tako tesna, da prostoru, v katerem so ljudje, pogosto že v eni uri 'zmanjka' zraka. To pa pomeni, da je treba tedaj okno odpreti in s tem omogočiti zamenjavo zraka. Kako? Odpiranje oken 'na kip' je primerno le v prehodnih obdobjih, ko prostorov ne ogrevamo oz. hladimo. Tak način odpiranja oken je namreč relativno počasen in v smislu zadostne izmenjave zraka seveda zadošča, če je okno vseskozi odprto. To pa ni primerno, kadar npr. prostore ogrevamo, saj je pri takem zračenju izmenjava zraka prevelika, obenem pa hladen svež zrak podhlaja gradbeno konstruk­cijo okrog okna, s čimer nastajajo nepotrebno velike toplotne izgube. Poleg tega so praviloma zaradi optimalnejšega temperaturnega profila v prostorih ravno pod okni nameščeni radiatorji in pri odprtem oknu nad njimi gre toplota zlahka ven. Bolj pravilno je ročno odpiranje oken 'na stežaj', po možnosti celo s prepihom. To pomeni, da okno odpremo 'do konca' in omogočimo svežemu zraku enostaven in hiter vstop v prostor, s prepihom pa ta proces še pospešimo. Tako se soba ali s prepihom celo več sob ali celo stanovanje v ce­loti prezrači v nekaj minutah (največ pet minut, pogosto zadoščata že dve minuti). Zaradi zelo kratkega časa izguba toplote ni velika, zrak pa je zamenjan in s tem cilj dosežen – privarčevali smo energijo in imamo svež zrak. Za eno uro ali največ dve. Kaj po potem? Postopek ponovimo. In čez eno spet in potem še enkrat in … tako dolgo, da se naveličamo in tega ne delamo več. In ko s prezračevanjem prenehamo, smo s tem dokončno povzročili konec dotoka svežega zraka. Zato se v zasedenih prostorih pričneta dvigati vlažnost in raven ogljikovega dioksida, postajamo bolj utrujeni in zaspani, zrak v prostorih postaja izrabljen, slab in zatohel, da sploh ne omenjamo še zastajanja morebitnih drugih škodljivih snovi, ki tudi lahko nastajajo v slabo prezračevanih prostorih (npr. formaldehid, radon ipd.). Najpogostejši pojav in najhitreje vidna posledica slabega prezračevanja (in slabe gradnje s toplo­tnimi mostovi) je plesen. Ta je za človeka zelo škodljiva, saj njene spore potujejo po zraku in v stiku s kožo in dihali pogosto izzovejo različne alergijske reakcije, vnetje kože, pekoče oči, gla­vobol, kašelj, vnetje nosne sluznice ali težave z dihanjem. Za nastanek in obstoj potrebuje plesen vlago, ki jo dobi z izločanjem vodne pare iz preveč vlažnega zraka na najhladnejših delih gradbenih konstrukcij – najpogosteje v kotih pod stropom, na notranji strani balkonov, v težko dostopnih in zato slabo prezračevanih 'žepih', na okenskih zasteklitvah ipd. Nastanek in širjenje plesni rešu­jemo z odpravljanjem vzrokov njenega nastajanja – odpravo toplotnih mostov (kakovostno gradnjo, pravilno namestitev toplotne zaščite) in ustreznim prezračevanjem, ki prepreči previsoko vlažnost v stanovanjih in s tem izločanje vlage na gradbeni konstrukciji. Iz napisanega torej sledi, da s slabim prezračeva­njem delamo škodo sami sebi. Obenem pa izkušnje kažejo, da je pravilno ročno prezračevanje prezah­tevno, da bi ga ljudje izvajali v zadostni meri, zato je smiselno razmisliti o avtomatiziranem sistemu prezračevanja. In to takem, ki bo hkrati zagotavljal oboje: učinkovito rabo energije in zadostno ter nadzorovano količino svežega zraka za kakovosten bivalni zrak. Ugotovili smo namreč, da zastarela ali odprta okna vodijo k preveliki rabi energije, zaprta ali pretesna pa k nezdravemu zraku v prostorih. Najbolj energijsko učinkovit sistem za zagota­vljanje potrebnega prezračevanja je sistem s t. i. rekuperacijo. Gre za sistem, pri katerem odpadni bivalni zrak, preden ga zavržemo, v prenosniku toplote oz. rekuperatorju preda toploto (v dolo­čenih primerih tudi vlago) svežemu zraku in ga pozimi s tem predgreje. Na ta način dosežemo, da svež zrak, ki vstopa v stanovanje, kljub temu, da je zunaj hladno, ni hladen. Obenem s tem močno zmanjšamo prezračevalne toplotne izgube, saj večji delež toplote vseskozi ostaja v stanovanju (izkoristki izmenjane občutene toplote so nad 80 %). Tak sistem spodbuja tudi država, ki zanj ponuja nepovratna sredstva – finančna spodbuda pri Eko skladu (www.ekosklad.si) zanj znaša do 25 % upravičenih stroškov naložbe, oz. največ 2.000 € za centralni sistem prezračevanja. Ker pa je vgradnja takega sistema v obstoječih hišah zahtevna in draga (investicija med 5 in 8 tisoč €), je možna tudi vgradnja enostavnejšega sistema, pri katerem je še vedno zagotovljeno avtomatsko prezračevanje z nadzorovano koli­čino svežega zraka, ki pa ni predgret z odpadnim zrakom – torej brez rekuperacije. Tak sistem je sicer energijsko manj učinkovit kot tisti z vračanjem toplote, obenem pa še vedno zagotavlja boljšo rešitev kot stalno odprta okna, hkrati pa omogoča zadostno prezračevanje. Predvsem pa je bistveno cenejši – okrog 1.000 € na eno stanovanjsko etažo. Gre za sistem, pri katerem vgradimo tudi varčen ventilator, ki v primeru slabega zraka (najpogosteje sistem kakovost zraka ugotavlja glede na stopnjo vlažnosti v referenčnem prostoru) sesa bivalni zrak iz stanovanja, obenem pa skozi nadzorovano velikost odprtin v oknih v prostore vstopa svež zrak. Ventilator torej neprestano deluje, zato je pomembno, da je tih in varčen. Zrak do njega med prostori največkrat potuje kar skozi spodnje vratne pripire. Takšno rešitev pa v skrbi za kakovost bivanja v njihovih domovih finančno spodbuja Občina Vodice, ki za tak sistem namenja po 50 € na vgrajen ventilator. Ker se dostikrat prakticira vgradnja enega ventilatorja v kopalnico (ali stra­nišče) in drugega v kuhinjo (namesto nape), je za iz­vedbo takega prezračevanja možno dobiti do 100 € občinskih nepovratnih sredstev. Podrobnejše informacije in drugi odgovori na vprašanja občanov v zvezi z učinkovito rabo ener­gije, gradnjo, adaptacijami, prenovami ogrevalnih sistemov, rabo obnovljivih virov energije in pre­zračevalnih sistemov so občanom brezplačno na voljo v lokalni izpostavi ENSVET v Vodicah. Za svetovanje se je prehodno treba naročiti v spre­jemni pisarni občine na tel. 01/833 26 10. Evropski teden mobilnosti 2015 TINA BANFI, Občina Vodice Od 16. do 22. septembra se je od­vijal Evropski teden mobilnosti, katerega namen je spremeniti po­tovalne navade ljudi in s tem zman­jšati onesnaženost zraka in hrupa, ki ju povzroča promet. Danes nam­reč največkrat potujemo z avtomo­bili, pa naj gre za kratke ali dolge razdalje. Zato je glavni poudarek projekta promocija trajnostnih ob­lik mobilnosti, kot so skupna raba avtomobila, javni prevoz, storitev »parkiraj in se pelji«, kolesarjenje in podobno. Na ta način preprečimo škodljive posledice prometa, hkrati pa naredimo nekaj koristnega za svoje telo. In prav zdrav slog živl­jenja in gibanje sta bila povod za dogodka, ki sta bila izpeljana v okviru tedna mobilnosti. Občina je v sodelovanju z Osnovno šolo Vodice organizirala tekmovanje v spretnostni vožnji s kolesom, ki se ga je udeležilo 37 učencev. Poligon, ki ga je na igrišču šole postavil Miha Kimovec, je vključeval številne ovire, pri čemer so morali tekmovalci paziti, da so progo prevozili v čim krajšem času s čim manj podrtimi ovirami, saj je to pomenilo dodatne sekunde h končnemu času vožnje. Tekmovalci so bili razdeljeni v skupine po razredih in spolu. V skupini učenk 4. in 5. razreda so pr va tri mesta dosegle Hana Kranjec Žagar (18 sekund), Špela Rakun (22 sekund) in Nina Erce (28 sekund). Med dečki pa so bili naj­boljši Luka Palmer (22 sekund), Luka Lukšič (25 sekund) in Domen Aljaž (25 sekund). V skupini deklic 6. in 7. razreda so bile najhitrejše Pia Celar (24 sekund), Ana Plevel (30 sekund) in Maša Jerman (35 sekund). Med dečki pa sta bila najboljša Jaka Šipka Žun (21 sekund) in Žan Pirc Jeraj (21 sekund), tik za njima pa se je uvrstil Maj Kimovec (22 sekund). V skupini 8. in 9. razreda sta se tekmovanja udeležila Nejc Laharnar (20 sekund) in Žan Lucka Trampuš (27 sekund). Preden pa so se učenci pognali na po­ligon, sta ga preizkusila tudi ravnatelj Jure Grilc in župan Aco Franc Šuštar. Ker ima gibanje pomemben vpliv na zdrav način življenja, je bil drugi dogodek povezan s promocijo zdravja in njegovo preventivo. V ta namen je Občina k sodelovanju povabila Rdeči Križ Slovenije, Območno združenje Ljubljana, ki je skupaj z učenci osnov­nošolske ekipe OŠ Vodice in njiho­vimi mentorji praktično predstavil temeljne postopke oživljanja. Poleg Župan Aco Franc Šuštar Ravnatelj OŠ Vodice Jure Grilc tega so pripravili tudi postajo RK , kjer so opravljali meritve sladkorja in holesterola v krvi ter krvnega tlaka v okviru preventive zdravja. Obisko­valci so se na stojnici lahko seznanili z njihovimi programi, kot so zaščita in reševanje, krvodajalstvo, darovanje organov, medgeneracijsko sodelo­vanje, prostovoljstvo in filantropija, družbena odgovornost in donator­stvo ter drugo. V sklopu gibanja in zdravega načina življenja so članice Društva upokojencev Vodice pred­stavile upokojenskih tisoč gibov v okviru društva Šola zdravja, ki ima po Sloveniji že trideset skupin v različnih krajih. Tudi v Društvu upokojencev Vodice so ustanovili svojo skupino in začeli z vsakodnevno jutranjo vadbo, ki se imenujejo sklepna telovadba. Članice skupine pravijo, da moramo nekaj narediti zase in za svoje telo, če želimo imeti lepo, zdravo in razgi­bano starost. Pomembno je ohranjati zdrave sklepe, s čimer preprečimo bolečine ter ohranimo večjo gibljivost telesa. Ker pa se med seboj razliku­jemo glede na zdravje in telesno kon­dicijo, vsakdo telovadi po svojih zmo­žnostih. Telovadba je prostovoljna in brezplačna, zato vse, ki imajo željo in voljo po gibanju vabijo, da se jim pridružijo. Našim občanom so na voljo nove finančne spodbude za izvedbo ukrepov učinkovite rabe energije MIRAN SIRC, Občina Vodice Nepovratna sredstva odslej na voljo tudi za izvedbo kontroliranega prezračevanja bivanjskih prostorov ter zamenjavo kotla s sodobnim plinskim kondenzacijskim kotlom. Občina Vodice vseskozi sledi globalnim okoljskim izzivom ter izvaja trajnostno razvojno naravnane projekte. Kot ena redkih občin k temu aktivno in finančno spodbujamo tudi naše občane; v kon­kretnem primeru k učinkoviti rabi ener­gije. Nabor ukrepov, ki jih vključuje v letu 2011 sprejet Pravilnik o finančnih spodbudah za izvedbo ukrepov učin­kovite rabe energije v občini Vodice, smo pred kratkim razširili s takšnimi, ki ob dobri energetski učinkovitosti izboljšujejo bivanjski komfort. Poleg dosedanjih subvencioniranih ukrepov (zamenjava zastarele » ter­mopan« ali druge zastarele zasteklitve s sodobno energetsko učinkovito zaste­klitvijo; izboljšanje tesnjenja starejših lesenih oken; vgradnja termostatskih ventilov na radiator je; vgradnja oz. zamenjava obstoječe obtočne črpalke centralnega ogrevanja s sodobno fre­kvenčno regulirano črpalko iz ener­g ijskega razreda A) občani (fizične osebe) po novem lahko prejmejo ne­povratna sredstva še za naslednji dve aktivnosti: -izvedba aktivnega lokalnega sistema za kontrolirano prisilno prezračevanje (z uporabo energij­sko varčnih odvodnih ventilator­jev): v višini 50 €/vgrajen odvodni ventilator oz. največ 150 €; -zamenjava obstoječega toplovod­nega kotla s sodobnim plinskim kondenzacijskim kotlom za ogre­vanje prostorov oziroma pripravo sanitarne tople vode: v višini 150 €. Podrobnejše informacije v povezavi z učinkovito rabo energije so občanom brezplačno na voljo v lokalni izpostavi ENSVET v Vodicah. Za svetovanje se je prehodno treba naročiti v spre­jemni pisarni občine na tel. 01/833 26 10. Dopolnjen Pravilnik o finančnih spodbudah za izvedbo ukrepov učin­kovite rabe energije v občini Vodice ter vloga za pridobitev sredstev pa sta občanom na voljo na občinskih spletnih straneh ter v sprejemni pi­sarni občinske uprave; na nas pa se občani lahko obrnejo tudi za dodatna pojasnila. Projekt tudi po sprejetju novele pra­vilnika ni zasnovan po sistemu »razpis do porabe sredstev«, temveč se vloge konstantno zbirajo, obravnavajo ter odobrijo vse, ki izpolnjujejo pogoje. Izkoristite torej ponujeno možnost .izvedite ukrepe, ki že sami po sebi prinašajo srednje in dolgoročne ener­getske in ekonomske prihranke ter ob tem pridobite še nepovratno občinsko subvencijo. om »Plemiške rodbine v Šenkovem Turnu« ob virih in dejstvih, povezanih z zgodo­vino gradu, na osnovi katere je bila pripravljena vsebina stalne razstave v vrtni uti. Ta je bila ob zadnji prenovi umaknjena iz prostorov paviljona . Srečo Merčun, ki je tudi zbiral gradiva o zgodovini kraja Šinkov Turn, se je odzval vabilu društva in zbral vse na­štete vire v strnjeno obliko. In tako je gradivo nastalo kot sad ljubiteljskega zbirateljstva in zavestne odločitve o ohranjanju kulturne dediščine gradu. Vse skupaj smo strnili v zamisel o zbirki z imenom Sledi preteklosti. V društvu želimo, da bi zbirka postala vedno bolj bogata in zapolnjena. Srečo Merčun o knjigi »Grad v Šinkovem Turnu« »Pred približno 25. leti mi je prišel v roke Funtkov rokopis o preteklosti Šinkovega Turna. Z zanimanjem sem ga prebral. Nekaj kasneje sem naletel na informa­cije, ki so o tem govorile rahlo drugače. Zadeva me je pritegnila, začel sem razi­skovati in si skušal ustvariti kar najbolj verjeten kronološki potek dogajanja tu, na severnih obronkih Rašice, od sredine 13. stoletja naprej. Takšno raziskovanje terja kar precej časa, zato do končnega rezultata seveda še zdaleč nisem prišel. Le počasi odgrinjam tančice s preteklosti in se zavedam, da jih povsem ne bom nikdar mogel, saj se je v vseh teh skoraj osmih stoletjih zgodilo ogromno. Sovaščane in vse ostale sem prosil za pomoč v obliki ustnih, pisnih in fotograf­skih informacij. Vse manj je človeških virov, ki bi lahko obujali spomine na čas tik pred drugo svetovno vojno, kaj šele dlje v preteklost. Spomini na mladost pa naj bodo še tako nostalgični, so pristen in neposreden vir o minulih časih. Preteklost je del naše identitete, naših korenin, na­šega zavedanja. Razumevanje preteklosti pa je eden od temeljev za življenje danes in graditev prihodnosti. Moje ljubiteljsko delo ter neka j objav očitno ni ostalo skrito in konec lanskega novembra me je Kulturno prosvetno dru­štvo Šinkov Turn povabilo k sodelovanju. Po nekaj usklajevalnih srečanjih smo prišli do okvirnega načrta, po katerem bi v čim krajšem času izdali publikacijo o nekda­njem gradu v Šinkovem Turnu. Prevzel sem odgovorno nalogo, da pripravim njeno vsebino. Osnovno vsebinsko ogrodje sem imel pri­pravljeno že dalj časa, vendar pa je bilo treba vseeno opraviti določene dopolnitve, krčenje teksta, pa urediti natančne na­vedbe virov in napisati dodatna pojasnila. Viri in pojasnila obogatijo tekst in mu dajo verodostojnost. Po dobrih dveh te­dnih intenzivnega dela je nastalo to, kar je danes natisnjenega v knjižici »Grad v Šinkovem Turnu«. Knjižica je izšla ob občnem zboru Društva KPD Šinkov Turn v začetku marca. Kaj je zapisanega v njej? Osnovni namen je bila predstavitev »življenja« gradu od njegove izgradnje do tragičnega konca. V letih 1240.1250 je prvi grad postavil dvorni toča j A mulr ich Schenckh, ki je prišel z mogočnega gradu Ostrovica se­verno od Celovca. Valvasor je zapisal, da je Šenk pozidal šest nadstropij visok stolp, ga obdal z močnim obzidjem ter ga imenoval Šenkov turn. Ob gradu je počasi začelo nastajati istoimensko naselje. Tekom stoletij je bil grad sicer dobro vzdrževan in p o gosto obnovl jen, vendar pa novi časi in z njim dodobra spremenjen način življenja prej ko slej vnovični prenovi niso bili več naklon­jeni. V tridesetih letih 17. stoletja se je zato takratni lastnik gradu Schwab odločil srednjeveški stolp podreti in na istem mestu postaviti nov, bolj funkcionalen dvorec. Začetega dela ni dokončal; posestvo je leta 1634 prodal Jožefu Andreju Hrenu. Novi lastnik je gradnjo nadaljeval in jo uspešno zakl­jučil, zato se je nove stavbe oprijelo ime Hrenov grad. Seveda tudi Hrenov grad brez red­nega vzdrževanja ne bi mogel dolgo kot se je sprva imenovala, je s šolskim letom 1921/22 pričelo obiskovati 65 otrok s Sela in z Golega ter iz Kosez, Kota , Potoka in Šenkovega Turna . Grajsko poslopje se je v nekaj letih pokazalo kot povsem primerna trajna rešitev za delovanje osnovne šole, zato so jo 2. junija 1928 tudi preimenovali v Državno osnovno šolo Šenkov Turn. Občina se je lotila temeljite obnove gradu. Po ogledu strokovne komisije 7. oktobra 1931 je šolski upravitelj Alfonz Inkret v šolsko kroniko za­dovoljno zapisal, da »… smo končno dobili lepo popravljeno poslopje, ki ustreza modernim zahtevam sodob­nega šolstva.« Žal je že dobro desetletje kasneje, 9. decembra prošnjo, da na domačih podstrešjih 1943, stavba doživela tragičen konec: parti­ odprete zaprašene škatle in kovčke zanska enota je pod­ ter nam morebitne najdene stare taknila ogenj in zajeli dokumente posodite za nekaj dni, da jih so jo uničujoči zublji. digitalno arhiviramo. Ko z njih obrišemo V knjižici je objavl­ prah, je včasih prav neverjetno, kaj vse jenih tudi več foto­ nam lahko povedo … grafij in kopij raznih kljubovati času. Ko pa je bila leta 1848 sprejeta zemljiška odveza, ki je kmečka posestva osvobodila tlake in desetine, se je za grad pričelo obdobje propadanja. Ne bi mogli reči, da hitro menjajoči lastniki niso imeli dobrih namenov, vendar še tako dobrih želja in načrtov ni mogoče uresničiti brez ustrezne ekonomske osnove. Prav paradoksalno je, da je potem ravno pomanjkanje finančnih sredstev botro­valo vnovični oživitvi turnskega gradu. V začetku 20. stoletja je takratna Ob­čina Vodice načrtovala gradnjo osnovne šole na območju Golega, prazna turnska graščina pa ji je bila prikladna začasna rešitev. Državno osnovno šolo v Golem, dokumentov, ki do­polnjujejo vsebino. Marsikaj od tega je bilo doslej malo poznanega, večina sploh še neobjavljenega. Citate sem ohranil v originalnem za­pisu, v danes nekako starinsko zveneči slovenščini; namenoma, saj sem želel, da tudi po jezikovni plati nekoliko za­čutimo nekdanje čase. Iz sprva zamišljenih približno dvajset strani je na koncu nastala skoraj še enkrat več strani obsegajoča knjižica. In dobro je, da nam je ostalo še mnogo gradiva, ki bi ga bilo vredno zapisati in ohraniti zanamcem. Da ne govorim o vsem tistem, kar bi bilo treba še razis­kati … S to knjižico smo zastavili zbirko, ki nam bo, vsaj upam tako, v prihodnje še večkrat odstrla pogled v preteklost; nadeli smo ji naslov Sledi preteklosti. Predstavljamo si lahko mogočnost gradu in urejene vrtove. Zagotovo se je za temi grajskimi zidovi tudi veliko pre­pevalo in ohranjalo kulturno življenje. Del tega glasbenega razpoloženja nam je skozi mojstra samospevov romantike avstrijskega skladatelja Roberta Schu­manna v nemščini zapela odlična sopra­nistka Anamarija Meglič ob spremljavi Jane Lameberšek Starbek. V zadnjem obdobju se je zanimanje za zgodovino gradu in življenje za graj­skimi zidovi zelo povečalo, kar je zelo pomenljivo. Nekaj tega je pod okriljem Mestne knjižnice Ljubljana skozi svoj pogled ujel ljubiteljski zbiratelj Tomaž Miško, ki je sledil rodbinam skozi čas. In tako se je porodila ideja o postavitvi razstave pod pokroviteljstvom Občine Vodice, koordinacijo je vodil Rado Čuk. Vsebino razstave in predstavitev iskanja podatkov nam je predstavil avtor sam. Tomaž Miško ob odprtju razstave »Ple­miške rodbine v Šenkovem Turnu« »Spoštovani gostje, gospod župan, v Me­stni knjižnici Ljubljana, katere del je Knji­žnica Vodice, smo ob vašem občinskem prazniku tudi letos pripravili priložnostno razstavo. V primerjavi z dobro poznanim Jernejem Kopitarjem iz lanskega leta so bili Šenkov Turn in njegove rodbine veliko večji izziv. Tomaž Miško Če prav je spr va kaz alo, d a je na razpolago malo pisnih virov, sem z vztrajnim iskanjem nabor le-teh znatno povečal in tako zapolnil nekaj vrzeli v dosedanjem poznavanju Šenkovega Turna. Pri tem so mi bili v veliko pomoč dr. Matjaž Bizjak in dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa in dr. Jurij Šilc z Inštituta Jožef Stefan, za kar se jim lepo zahvaljujem. Precej pozornosti namenjam koroški rod­bini točajev ali v nemščini Schenkov z Ostrovice, najverjetnejšim gradite­ljem pr votnega stolpastega dvora pri vasi Selo. Naj najprej razložim od kod ime Schenk . V starih časih, ko so bile zastr upitve pogost pojav na dvoru, je bil der Schenk, po slovensko točaj, slu­žabnik , ki je skrbel za kraljevo kupo. Služba točaja se je sčasoma razvila v enega od uradov dvorne uprave, v času vzpona Ostroviških pa je postala dedna. V slovenski strokovni literaturi se to ­ča j i omen ja jo red k o in v ra zmeroma skopih poročilih. Zato ostaja edini vir podatkov o rodbini knjiga Die Schenken von Oster witz Hermanna Wiessnerja. Šenkov Turn naj bi zgradil točaj Amalrik, ki pa ga v rodovniku v knjig i ni. Zato se pridružujem sicer še neobjavljenemu mnenju dr. Jurija Šilca, da je Šenkov Turn verjetno res postavil točaj z Ostrovice, a ne Amalrik, kot domneva Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. Dr. Šilc je tudi odkril prvo omembo stolpa v listini iz leta 1337. Njeno reprodukcijo je prijazno posredoval tudi za namene te razstave. Prvi dokumentirani lastnik stolpa pri Selu je bil točaj Rajner Ostroviški, ki je imel kar nekaj posesti na Kranjskem, še posebej v Mengšu in okolici. Njegova sinova Herman in Nikolaj Ostroviški sta Stolp pri Selu leta 1356 prodala Viljemu Gallenberškemu in ženi Trauti Slovenj­g raški. Zaradi pomena rodbine v tem kraju in na Kranjskem bi rad omenil še točaja Ulrika in Jurija, ki sta bila deželna upravitelja. Gallenbergi, sledeči lastniki stolpa, so bili eminentna in trdoživa kranjska plemiška družina, ki je bila kasneje pov­zdignjena v državne grofe. Stolp so po­sedovali skoraj neprekinjeno 220 let. V ustnem izročilu krajanov se je do danes ohranilo pomembno dejstvo v pozna­vanju zgodovine Šenkovega Turna, ki pa v strokovni literaturi razen drobne izjeme ni bilo deležno pozornosti: konec 14. stoletja pa vse do izumrtja so namreč gospostvo posedovali grofje Celjski, ki pa so ga redno podeljevali v fevd Gal­lenbergom, svojim tesnim zaveznikom. Na vire iz tega obdobja me je napotil dr. Bizjak. V razstavi posebej izpostavljam Jošta Gallenberga, prijatelja in podpor­nika Primoža Trubarja, ki je opravljal pomembne funkcije na deželni ravni. Njegov sin Janez Gallenberg, ki je prodal stolp upravitelju idrijskega rudnika Ur­banu Ainkhürnu, je študiral v Tübingenu in Padovi in je bil prvi lastnik Šenkovega Turna z univerzitetno izobrazbo. O Ainkhürnih ponuja dosedanja li­teratura pomanjkljive, nasprotujoče si podatke. Na tem mestu se zahvaljujem dr. Mihi Preinfalku z Zgodovinskega in­štituta Milka Kosa, ki je fotografiral in mi poslal Breckerfeldov rodovnik. Po njem sem lahko jasneje določil sorodstvena razmerja članov družine in tudi lastništvo Šenkovega Turna. Kakor predhodnik Jošt Gallenberg so bili tudi Ainkhürni prote­stanti. Opravljali so pomembne deželne službe. Jurij Ainkhürn je z bratom Krištofom od očeta Urbana podedoval Šenkov Turn. Proslavil se je tudi na vojaškem področju. Kot deželni upravitelj je s kranjskimi četami sodeloval pri obleganju utrdbe Petrinja pri Sisku, ki so jo zavzeli pod poveljstvom nemškega cesarja Maksimilijana. Kljub protestantski veri je bil vojni svetovalec katoliškega deželnega kneza v Gradcu in bil pokopan v ljubljanski stolnici, kar priča o njegovem velikem pomenu in vplivu. Posebej zanimiva je zgodba njegovega sina Janeza Jurija. Rojen in vzgojen v protestantski družini je kasneje prestopil med katoličane. Opra­vljal je pomembne deželne funkcije, bil je tudi deželni upravitelj. Nato pa je odšel na romanje v Sveto deželo, pisec rodovnika pa pove, da je bila to zgolj pretveza, saj se je v Siriji spreobrnil v Mohamedovo vero in tam ostal. Dvorec je tedaj v celoti prešel v last strica Krištofa in nato njegove vdove Marte, ki je Šenkov Turn prodala sorodnikom Raspom. Morda je slutila, da se protestantskemu plemstvu na Kranjskem ne obeta nič dobrega in je želela deželo zapustiti, vendar je še pred odhodom umrla. In res, po letu 1628 so po ukazu deželnega kneza morali vsi protestanti prestopiti v katoliške vrste ali pa se izseliti. Raspi so bili v Šenkovem Turnu samo pet let, nato so posest prodali. R azmeroma kratko obdobje med leti 1630 in 1634 je bilo za Šenkov Turn še kako pomembno. Takratni lastnik je bil kranjski stražmojster Franz Krištof Schwab- Lichtenberg, ki mu je cesar Ferdinand ustno ugodil prošnji za podelitev baronstva, a je pisna potrditev zaradi sumljive protestantske preteklosti rodbine prišla šele po njegovi smrti. Franc Krištof se je zanesljivo nameraval ustaliti v tem kraju, saj je stari stolp podrl in na obstoječem obzidju pozidal nov dvorec. Podoba dvorca, ki jo vidimo na Val­vasorjevi grafiki, je torej podoba stavbe, kakor si jo je zamislil Franz Krištof Schwab. Iz neznanega razloga pa se je po štirih letih gradbenih del odločil družinski sedež ustaliti na gradu Strmol in je Šenkov Turn prodal Andreju Hrenu. Po izgonu protestantov iz dežele je nastala večja vrzel v plemiških vrstah. To so izkoristili bogati trgovci, predvsem italijanskega porekla, ki so si z velikim premoženjem lahko privoščili dvig v plemiški stan. Tak primer je rodbina Hren. O pomenu, ki ga je imel za rekatolizacijo naših krajev Tomaž Hren, ne kaže izgu­bljati besed; povem naj le, da je mu je pri njegovem delu precej pomagal brat Andrej, ki je bil ljubljanski župan, cesarski svetnik ter seveda graščak na Šenkovem Turnu. Leta 1634, ko je kupil še nedokončani dvorec, mu je ljubljanski magistrat podaril 3000 obočnih opek za zaključna dela na dvorcu. Odnosi med podložniki in g raščaki na Šenkovem Turnu niso bili zmeraj idealni. Vemo namreč, da je bil Andrejev sin Janez Tomaž, ki je umrl v Šenkovem Turnu, v sporu z okoliškim prebivalstvom, saj je dal na lastno pest narediti in poslikati nov lesen strop v Marijini cerkvi, s tem pa se vikar in občina niso strinjali. Prišlo je tako daleč, da so škofa prosili za dovoljenje, da si drug je postavijo novo cerkev, ker da si Hren obstoječo samovoljno lasti. Andrejev vnuk, Herbert Jožef, zadnji moški predstavnik rodbine Hren, je na Šenkovem Turnu hranil rodbinske por­trete. Te je kasnejši lastnik Gasparini, podaril Deželnemu muzeju v Ljubljani, torej so bili do takrat gotovo hranjeni v dvorcu. Morda lahko iz tega sklepamo, da so Hrenovi vsaj ob izteku rodbine dvorec dojemali kot svoj dom. Po rodbini Hren je dvorec prešel v last pre­možnega Gabrijela Edra, ki je bil tako kot Andrej Hren ljubljanski župan. V času med njegovo smrtjo in nastopom rodbine Gasparini je v zgodovinskih virih do ne­davnega zevala vrzel. Dr. Miha Preinfalk pa je ugotovil, da je Šenkov turn v tem času po dobrih stotridesetih letih znova prišel v roke grofov Gallenberških. Ti so ga prodali škofjeloški rodbini Oblak-Wolkensperg, ki je bila prvi plemiški lastnik slovenskega porekla. Šenkov Turn so pridružili že ob­stoječim gospostvom v okolici Škofje Loke in Litije. Pogoj za pridobitev baronskega naslova je bilo namreč tudi dovolj veliko imetje. To je z leti tako naraslo, da so lahko Šenkov Turn prodali Gasparinijem in baronstvo vseeno dobili. V lasti družine Gasparini je dvorec ostal tri generacije. Leta 1822 sta ga prodala že omenjeni Bernard Gasparini in njegova žena Ana. Zanimiv pa je podatek, da je njegov brat Sigmund Gasparini umrl v Šenkovem Turnu leto po prodaji dvorca, kar bi bilo treba še raziskati. Leta 1832 je dvorec kupil A l ojz M u g e r l e , č i g a r stanu nisem uspel določiti. V Ljubljani je v 17. stoletju resda živel plemič Janez Jožef Mugerle plemeniti Edelhaimb, vendar povezav nisem našel. R avno tako ostaja za zdaj neznana ži­vljenjska zgodba Beti Pe­karek plemenite Peka, ki je dvorec kupila leta 1900. Jošt Gallenberg je božič leta 1565 preživel doma, na Šenkovem Turnu, kar izpričuje pismo prijatelju, ki ga je napisal tega dne. Na silvestrovo istega leta pa zapiše stavek, ki priča o njegovi navezanosti na ta kraj: ‚Grem domov v Šenkov Turn.‘ Zadnji plemiški stanovalci Šenkovega Turna so izhajali iz smledniške veje dru­žine Lazarini. Na posestvu sta slaba tri leta gospodarila brat in sestra Gottfried in Marija Lazarini, ki pa sta morala dvorec zaradi denarne stiske prodati. Gottfried, zadnji plemiški lastnik dvorca, je svojo življenjsko pot zaključil 27. 12. 1943, le osemnajst dni po požigu Šenkovega Turna. Varnostna obveščevalna služba ga je likvidirala nedaleč stran od smledni­škega dvorca, kjer je tedaj živel. Odprtje razstave je bil kulturno, ume­tniško in zgodovinsko zelo bogat do­godek. Poleg lepega števila obiskovalcev sta se vabilu odzvala tudi direktor slovenskega muzeja Stane Okoliš in pra pra nečak zadnjega lastnika iz rodbine Lazarinijev Franci Lazarini. Dogodek so polepšale narodne noše, in kot se za žegnanjsko nedeljo spodobi, smo se še dolgo v mrak, ko so paviljon osve­tljevale bakle in sveče, pogovarjali ob domači potici in bobih, ki so jih pri­pravile gospodinje. Obložene kruhke in pijačo je finančno podprla Občina, da pa so bili gostje dobro postreženi, so pod vodenjem Mire Verbič skrbela dekleta iz DePZ Flora. Razstavo si še vedno lahko ogledate v paviljonu in tudi knjižico je še mo­goče kupiti na sedežu društva. Lepo povabljeni. Ko mlinček ropoče in voda šumlja, srce jim veselo igra, igra … GORAZD DOMINKO Tokrat ne bo govora o drobljenju ali mletju, vonju po kruhu, pač pa o življenju, dobrih sosedskih odnosih in ljubezni do neokrnjene narave. To je zgodba o živahni skupnosti, ki jo druži skupni konjiček, ohranja pa prijateljstvo. Vsi protagonisti vlagajo v prihodnost in se vračajo v preteklost, v središču katere je spomin na brezskrbno otroštvo. Kako malo je potrebno za povratek nazaj, za raj, duhovno oazo, spoznamo šele, ko smo potisnjeni do roba in spoznamo, da je čas za nov začetek, novo pomlad. In nove priložnosti … SOSED SOSEDU PRIJATELJ Že res, da je oaza miru in neokrnjene narave na drugi strani Občine Vodice in je dostop lepši iz Suhadol, čeprav je do tja moč priti tudi po gozdni bu­kovniški poti, a ne gre pozabiti, da jo vseskozi vzdržujejo in plemenitijo kar trije Bukovčani. Franc Kubelj je bil nekoč velik ljubitelj letenja z jadralnim zmajem, a po tragični nesreči je moral pozabiti na svoj osnovni poklic in začel uresničevati mladostniške sanje. »Na­kupil sem si nože in rezbarska dleta in vse, kar sem potreboval za rezbarjenje, prav kmalu pa sem se zaljubil tudi v izdelavo mlinčkov iz hrastovine!« In zakaj ravno hrastovina? »Ker je najbolj trpežen les in ga je relativno lahko oblikovati. Hrast, tako kot kostanj, akacija, macesen in denimo bor, dlje zdrži v pogojih , ki so ugodni za začetek razpadanja, na primer visoka vlažnost lesa, ugodne temperature,« se skoraj sramežljivo oglasi Franc Hočevar,-Ku­bljev sošolec iz osnovne šole, ki sleherni dan obiskuje mlinčke, jih opazuje in pomaga vzdrževati. Takoj pod izvirom Mrzlega studenca, katerega vode se 60 mlinčkov nežno dotika še preden končajo v Pšati, nas pričaka še tretji iz Bukovice, Frančev tast Roman Ur­banija, ki je zaljubljen v to območje in globoko prizadet kadarkoli ga skuša kdo uničiti. In teh ni malo! SREČNI, ČEPRAV Z MLINI NI ZASLUŽKA! Je dela veliko, časa premalo, pravega denar ja pa ni? Povsem nesmiselna vprašanja, pravijo vsi, ki z mlinčki živijo . gre namreč za ljubezen do vsega, kar se tam dogaja. Sinergijo med človekom in naravo denimo, tkanje oziroma po­glabljanje prijateljskih vezi, iskanje mir u, oddih, odmik od vsakdanjih obveznosti. Zares, duhovna oaza, ki jo je v osemdesetih začel oblikovati Franc Repnik, po njegovi smrti Valter Nemec, od leta 2006 naprej pa sta skrb za mlinčke prevzela Peter Podlipnik iz Suhadol in Karel Matuš, ki zanje skrbi še danes. A brez vseh, ki cenijo območje med Bukovico in Suhadolami, ne bi šlo. Pri zadnji obnovi leta 2014 je sodelovalo precej prebivalcev iz obeh vasi in pomagalo ohraniti znameni­tost, o kateri se veliko piše, poroča in obiskuje. Kaj pa trži? »Pri denarju se vse začne in konča. Bolje, da denar pu­stimo pri miru. Ohranimo nedolžnost. Čistost. In ob strani pustimo tiste, ki bi se z mlinčki želeli okoristiti,« pravi Kubelj, ki za izdelavo nadomestnih mlinov, ko se tisti na lokaciji obrabijo, ne potrebuje več toliko časa in energije In kako do mlinčkov? Izhodišče naj bo suhadolska cerkev sv. Klemena, pri kateri nas v pravo smer napotijo smerokazi. Kakih 200 metrov je še asfalta, nato sledi urejena makadamska cesta. Peljite naravnost do odcepa čez mostiček, zapeljite čezenj, nato pa nadaljujte po urejeni gozdni poti. Na prvem križišču v gozdu bodite pozorni na majhno tablo z napisom “Mlinčki”, ki vas bo usmerila desno. kot na začetku, ko mu vprašanje, kako naj bodo videti, skoraj ni pustilo spati. Zdaj gre za obrt. Najbolj so vsi štirje srečni, ko je vse lepo pospravljeno, na svojem mestu, brez odpadkov, a ker je območje idealno za športne aktivnosti, prireditve, krajše izlete z otroki ali domačimi ljubljenčki, za uživanje ob zvoku vodnega kolesa in seveda tudi onemogočili njihovo vrtenje, ostaja pa vprašanje, ki ne bo dobilo odgovora. DO MLADOSTI IN VITALNOSTI Z VODO IZ »ŽEGNANEGA« STUDENCA V suhadolskih gozdovih izvirata dva potočka; prvi iz Mrzlega, drugi pa iz Žegnanega studenca, ki žubori kakšnih dvesto metrov ob gozdni poti naprej. Voda je pitna, še posebno tista iz Že­gnanega studenca, ki jo je moč zajeti s kovinsko čašo in katere učinki so skoraj takoj vidni na obrazu, saj naj bi bil izvir eliksir mladosti s pomla­jevalnimi učinki. Govorice pravijo, da naj bi jo v 18. stoletju na svoji poti iz Komende v Ljubljano zajemal že Peter Pavel Glavar, slovenski rimskokatoliški V suhadolskih gozdovih izvirata dva potočka; prvi iz Mrzlega, drugi pa iz Žegnanega studenca, ki žubori kakšnih dvesto metrov ob gozdni poti naprej. Voda je pitna, še posebno tista iz Žegnanega studenca, ki jo lahko zajamete s kovinsko čašo. Govorice pravijo, da naj bi jo v 18. stoletju na svoji poti iz Komende v Ljubljano zajemal že Peter Pavel Glavar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, gospodarstvenik in mecen Najpomembnejši postaji na njegovi življenjski poti sta bili Komenda na Gorenjskem in Lanšprež na Dolenjskem, kjer je tudi pokopan. ali z velikimi kamni onemogočili njihovo vrtenje, zakaj ostaja pa vprašanje, ki ne bo dobilo odgovora?! za piknike, je ob koncu vikenda včasih pravo razdejanje. In ne, ne krivijo otrok ali hišnih ljubljenčkov, pač pa lastnike in starše, ki so pozabili na vzgojo.Tudi vandali so že bili na delu, mlinčke so povsem uničili ali z velikimi kamni duhovnik, gospodar­stvenik in mecen, ki naj bi studenec tudi »požegnal«. Pozimi, ko so vsi mlinčk i o k o vani v l e d, ta voda ne zamrzne in celo ogreje, poleti prijetno ohladi. Kdo ve, morda je svoj prostor tudi zato našla v starih vojaških specialkah, ki so jih imeli v Jugoslovanski ljudski armadi in bi utegnila reševati vojake v kriznih trenutkih, razmišlja Hočevar. Mednarodni dan starejših v znamenju druženja in veselja Društvo upokojencev Bukovica-Šinkov Turn je v sodelovanju z Občino Vodice priredilo kulturni program ob mednarodnem dnevu starejših. V dvorani Utik se je veselilo, pelo in plesalo prvo soboto v oktobru. NATALIJA RUS Pred dvorano je pozdravljala Godba Vodice, v dvorano pa je goste priva­bljal lajnar Vinko. Gospa Jelka Kren je v vlogi voditeljice pozdravila vse prisotne in nastopajoče: Društvo upo­kojencev Vodice, Društvo narodnih noš in kočijažev, Godbo Vodice, PŠ Utik, Fantovsko pevsko skupino Matici, har­monikarja Matica Jeraja. Posebej lep pozdrav je bil namenjen osrednjemu gostu, predsedniku Zveze dr uštev upokojencev Slovenije, gospodu An­tonu Donku in županu Acu Šuštarju. Pozdravni nagovor je imela tudi prva dama DU Bukovica-Šinkov Turn, pred­sednica Breda Špenko. Pozdravila je vse veseli ga, da je v občini doma toliko to pa je sledilo v naslednji točki. Pe­prisotne in na oder povabila gospoda veselja tudi v tretjem življenjskem ob-tošolec Matic Jeraj, mladi virtuoz, je župana, ki je povedal, da se z veseljem dobju, predvsem pa, da veje tako lepo na harmoniko zaigral skladbo »Čreda odzove vabilom na tovrstne prireditve, medgeneracijsko sodelovanje. Prav v galopu«. Pridružili so se mu učenci PŠ Utik in zapeli dve pesmi. Narodno, »Imam dolino zeleno«, in »Sem vprašal mamico« solo je zapel Florjan Kremžar. Ker pa imamo v naši občini resnično dobro medgeneracijsko sodelovanje, so se vsem na odru pridružili še člani pevske skupine DU Bukovica-Šinkov Turn. Po burnem aplavzu, ki je donel po dvorani, se je z lastno pesmijo pred­stavila Cilka Šuštar. Z avtorskim reci­talom »Naše vasi« je zbrane popeljala na sprehod po občini. Da pa ni ostalo le pri pesmi, je folklorna skupina narodnih noš in kočijažev Vodice zaplesala splet gorenjskih plesov. Veselje, ples in pesem so dodobra ogreli prisotne. Voditeljica je na oder povabila predsednika Zveze društev upokojencev Slovenije gospoda An­tona Donka. V simpatičnem intervjuju Ropotavčki in Korenine smo o gospodu Donku zvedeli veliko. Predvsem se je predstavil kot človek, ki je korajžno zakorakal v prvi mandat funkcije predsednika. Njegove kore­nine izhajajo iz Prekmurja. Velika želja po znanju ga je pripeljala do poklica vojaškega pilota. V prostem času pa najraje vrtnari. Mogočen mož je dober govornik in prijetno ga je bilo poslušati. Sledil je nastop fantovske pevske sku-pine Matici, ki vedno očara. Tokrat so zapeli pesmi » Regiment po cesti gre«, »Da te mogu pismom zvati« in venčkom narodnih. Po zasluženem aplavzu je oder zasedel Ivo Leskovar z recitalom »Ljubi kruhek«. Seveda brez poskočnih žabic ne gre . tokrat so zaplesale »Pancer tanc«. Ana Zadnikar pa je z recitalom ugnala »Prekajenega hudiča«. Da pa bi bil zares pregnan, so pomagali še člani vodiške skupine Korenine. Z izvirnimi inštrumenti so zaigrali in zapeli, da pa je pesem še bolj donela, so se jim pridružili tudi Ropotavčki. Na harmoniki jih je spremljala gospa Mateja. Kulturni program so nastopajoči pripe­ljali do konca, slavje pa se je nadaljevalo še s pogostitvijo, ki so jo pripravili v DU Bukovica-Šinkov Turn. Sobotno popoldne res ne bi moglo miniti bolj prijetno. Občutki, kako lepo je lahko življenje, tudi ko pride jesen, so neprecenljivi, povezanost generacij pa daje zanos in hkrati za­vedanje, da nas, mlajše, ne čaka prav nič hudega! Vesela harmonika Skaručna 2015 DRUŠTVO ZA OHRANITEV KULTURNE DEDIŠČINE IN PODEŽELJA SKARUČNA IGOR MODIC V društvu za ohranitev kulturne dediščine in podeželja Skaručna smo 12. 9. 2015 po dolgih in na­pornih pripravah (postavitev šo­tora, postavitev scene, priprava miz, kuhinje itd.) organizirali že četrto Veselo harmniko zapored. Nasto­pajoči harmonikarji (tekmovalci), ki jih je bilo letos rekordno število, so sobotnemu popoldnevu dodali čaroben pridih glasbe, brez katere bi v svetu vladalo preveč tišine. Pri­reditev je otvorila Godba Vodice z nekaj skladbami, vonj domačnosti pa so nam prinašale narodne noše iz Društva narodnih noš in koči­jažev občine Vodice. Po nagovoru predstavnice Društva za ohranitev kulturne dediščine in podeželja Ska­ručna je nekaj besed vsem zbranim namenil še župan Aco Franc Šuštar. Prireditev je povezoval in popestril Boštjan Meglič - Peška. Tekmovanje je potekalo v štirih ka­tegorijah, in sicer: kategorija: do 14 let kategorija: od 14 do 40 let kategorija: nad 40 let kategorija: harmonikarji pevci S skupino harmonikarji pevci smo prvič poskusili pred tremi leti in je med tekmovalci in tudi poslušalci zelo priljubljena.V komisiji so bili Peter Fink, Jože Skubic in Dominik Krt. Po končanem tekmovalnem delu so vsi harmonikarji skupaj zaigrali še skladbi Golica in V dolini tihi. Medtem ko je komisija odločala o rezultatih, so občinstvo z ubranimi glasovi razvedrili Kvatropirci. Sle­dila je težko pričakovana razglasitev rezultatov. Vsi tekmovalci so po na­stopu dobili priznanje za udeležbo in vrečko s praktičnimi nagradami naših donatorjev, nagrajenci pa so poleg pokalov dobili tudi nagrade, ki so jih prispevali donatorji in naše društvo. Rezultati tekmovanja: Kategorija (do 14 let): 1. Žan Kostanjevec 2. Kevin Poredoš 3. Jan Novak Kategorija (od 14 do 40 let): 1. Grega Skubic 2. Benjamin Krhin 3. Igor Režen Kategorija (nad 40 let): 1. Marijan Rozman 2. Jožef Fajdiga 3. Jože Dolenec Kategorija (harmonikarji pevci): 1. Marcela Barle 2. Gašper Seljak 3. Jožef Rekar Najmlajši tekmovalec: Luka Jenko Najstarejši tekmovalec: Leopold Šalamon Naj harmonikar po izboru občin­stva: Marcela Barle Med občinstvo smo podelili tudi 10 praktičnih nagrad, ki jih je na odru med listki izžrebala vaščanka Laura Žerjav. Nagrade za občinstvo so ravno tako prispevali donatorji in naše društvo. Popoldne se je po­časi prevesilo v večer, zato je bil že skrajni čas za ples ob zvokih an­sambla Marcela IN. ZAHVAL A Za sodelovanje se lepo zahvalju­jemo Občini Vodice, Godbi Vodice, Društvu narodnih noš in koči­jažev občine Vodice, PGD Polje, vsem donatorjem, tekmovalcem in članom našega društva za ne­sebično pomoč. Hvala tudi vsem obiskovalcem prireditve. DONATORJI VESELE HARMO­NIKE SKARUČNA 2015: Občina Vodice Europlakat d.o.o. Restavracija Marjetica Kuči d.o.o. Elektroerozija Marjetič Igor s.p. Zveza sindikatov vseh glasbenikov Slo­venije Avtovleka, avtomehanik Janez Barle s.p. Xlab d.o.o. Stele plesk d.o.o. Mengeš Slaščičarna Barbič,Vukelič Ivan s.p. Laboratorijska tehnika Burnik d.o.o. Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež, Kamnik Ključavničarstvo, servisiranje in montaža Miran Vertačnik s.p. Tiskarna Martin Artelj s.p. Okrepčevalnica Jur Zorman d.o.o. Transport Jerman d. o. o. Pečarstvo Fujan Boštjan s.p. Ribogojnica Povodje, Miran Petrovič s.p. Vrtnarija Skaručna, Boris Pustovrh s.p. Dr Konekt d.o.o. Rent d.o.o. Mizarstvo Stare Tomaž s.p. Sanimar Robert Bergant s.p. transport Tnexd.o.o.šenčur Avtoprevozništvo Marjan Bergant s.p. Vzdrževanje cest in zelenic Podgoršek Marjan s.p. Gradbeništvo Kuhta d.o.o. Gostilna Žagar Slavko s.p. Avtoličarstvo Papež Dušan s.p. Elektro servis Čebašek Jure s.p. Klub gurmanov Skaručna Avtoservis Štunfi d.o.o. Gostilna Jože Grad s.p. Campo d.o.o Zavrh pod Šmarno goro Seršen transport d.o.o. Trgovina Bolero, Mojca Podgoršek s.p. Vrtnarstvo Davor Pustovrh s.p. Štacunca pr Mimi Harmonika Zupan, Mengeš Frizerski salon Nada s.p. Tesatape d.o.o. Vinogradništvo Gramc , Kostanjevica Stahlgruber d.o.o. rezervni deli Zavarovalnica triglav d.d. Mclow d.o.o. Avtohiša d.o.o. Pekarna prest Jagodic SD Strahovica – jubilejni kolesarski praznik – 20. kronometer na Rašico Nika Marenče, SD Strahovica Tretjo septembrsko soboto smo pod Rašico tradicionalno spet slavili kolesarski praznik, tokrat ju­bilejnega. Čeprav se je letos zbralo manj tekmovalcev kot lani, letos sk­upno 24, dobre volje in športnega vzdušja ni manjkalo. V kategor­iji dečki in deklice so tekmovali 4 udeleženci. Te je cilj pričakal »na sedlu«, na nekoliko krajši, zanje nič manj zahtevni progi. Stare­jši tekmovalci so pot nadaljevali proti vrhu Rašice. Zadnji kilometer je preizkušnja za vsakogar. Morda je na mestu pregovor: »V glavi je moč.« Vsaj tekmovalci lahko temu pritrdimo. Tudi to leto med najmlajšimi ni bilo domačega tekmovalca. Morda se do drugega leta opogumi še kdo – vabljeni naslednjič! Kronometer je tudi letos veljal za občinsko prven­stvo, najhitrejša občana na gorskih kolesih sta postala Milena Kepic in Janez Šijanec. Najhitrejši tekmo­valec je rašiško progo premagal v slabih 15 minutah! Vsi tekmovalci so prejeli praktične nagrade naših sponzorjev, najboljši pa tudi pokale. Pri izvedbi tekmovanja so nam letos pomagali: Pulzar, Špica šport, U-L A -L A trgovina , Media Line, Pro Kolo – vsi iz  Kamnika; A2U, Šenčur,  Moto set, Prevoje, Omega Spor t , Ljubljana , Veit in Erdani sport iz Domžal in Občina Vodice. Dobra vol ja , tr ma , nak lonj eno vreme in uspešna organizacija so prispevali, da smo preživeli še en lep kolesarski dan na poteh Rašice. Rezultate in fotografije si lahko ogledate na naši spletni strani. Za­hvaljujemo se tekmovalcem za ude­ležbo in vsem čestitamo za uspešno prevoženo progo. Se vidimo zopet drugo leto! Do ta­krat vam želimo še nekaj varnih kilometrov po asfaltu ali gozdnih poteh. V hladnejši polovici leta bodo kolesa zamenjali zimski špor ti – spremljajte našo spletno in FB­stran, kjer vas bomo sproti obveščali o naših dogodkih. Plesni so odlična hrana za pršice V sredo, 23. 9. 2015, je v vodiški knjižnici v organizaciji društva Planet Zemlja potekalo predavanje Andreje Kofol Seliger, vodje aero-biološkega laboratorija v Nacionalnem laboratoriju za hrano, okolje in zdravje, ki je predstavila vplive cvetnega prahu in spor plesni na naše zdravje. IRENA MRAZ Društvo Planet Zemlja Za Slovenijo je značilna velika pe­strost rastlinskih in živalskih vrst, ekosistemov in krajin na majhni površini, zato morda ne preseneti podatek, da obstaja okrog 3200 višje rastočih rastlin (cvetnice in prapro­tnice). Samo okrog 20 vrst pa v svojih pelodnih zrnih nosi alergene, ki so za pojav sezonskih alergij po­membni. »Najpogosteje zbolevajo za senenim nahodom predvsem mladi med 15. in 25. letom,« pove Seligerjeva in doda, da podnebne spremembe prinašajo porast pro­dukcije peloda zaradi povečane ko­ličine ogljikovega dioksida, višje temperature predvsem pozimi in zgodnji p omladi pa povzroč a jo tudi zgodnejše cvetenje. »Alergij se žal ne da pozdraviti, lahko pa zmanjšamo našo izpostavljenost, tako da se alergenom izognemo oziroma zmanjšamo izpostavlje­nost. V lepem sončnem vremenu z rahlim vetrom lahko pričakujemo visoke obremenitve zraka in od tod tudi prinašamo cvetni prah v naše domove. Dobro je vedeti, da več prepiha pomeni več peloda, enako pa velja tudi za lepe, sončne dneve, ko radi odpremo okna in vnašamo svež zrak v naše domove.« Nacionalni laboratorij je leta 2002 postavil merilno postajo v Hrašah pri Ljubljani, saj je kraj dovolj blizu prestolnice in v istem geografskem področju, obenem pa spet dovolj na podeželju, da se zaznajo razlike, ki jih lahko pripišemo razlikam med mestnim in vaškim okoljem. »Po­kazalo se je, da so bile vrste peloda enake kot v mestu, vendar je bila letna količina vsega peloda v zraku v Hrašah za polovico večja kot v mestu. V Sloveniji je največ ljudi prebčutljivih na cvetni prah trav in breze in obremenitev v Hrašah je bila za skoraj 4-krat višja kot v Ljubljani. Vendar pa obremenitev s cvetnim prahom breze kaže obratno sliko. Breza je v Ljubljani zelo prilju­bljeno okrasno drevo in meritve so pokazale, da je bilo v Ljubljani 3-krat več peloda breze kot v Hrašah.« »Pr vi cvetni prah leske in jelše v celinskem delu Slovenije se začne pojavljati v toplih zimah že januarja, običajno v februarju. Najbolj obre­menjeni meseci so spomladanski, od sredine marca do srede junija. V tem obdobju odcveti večina dreves in najvišje obremenitve s pelodom trav so za nami. V avgustu je v zraku cvetni prah pelina, od srede avgusta do srede septembra pa ambrozije, ki je edina alergena rastlina, vključena v slovensko zakonodajo. Ta se je v Sloveniji razširila nekje po drugi svetovni vojni, avgusta 2010 pa je stopila v veljavo Odredba o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia, ki določa, da mo­rajo lastniki zemljišč, na katerih škodljive rastline rastejo, te tudi odstraniti in preprečiti njihovo po­novno razrast.«* * Ambrozija v Evropi povzroča dodatne stroške v kmetijstvu in veliko gospodarsko škodo zlasti pri ekološki pridelavi in posevkih, kjer ni mogoče njeno kemično zatira­nje. Vpliva pa tudi na zdravje ljudi. Cvetni prah namreč vsebuje alergene z visokim alergijskim potencialom, ki pri preobčutljivih posameznikih izzovejo simptome sezonskega aler­gijskega rinokonjunktivitisa (seneni nahod) in pelodne astme, redkeje alergijskega dermatitisa. Seveda pa v zraku še zdaleč ni le cvetni prah, ki povzroča alergije. Veliko več je spor gliv, ki so v zraku preko celega leta, opazen porast obremeni tve pa je v ma ju. »Te sicer redkeje povzročajo alergije kot cvetni prah, a njihovi vplivi so opazni. Poseben problem so plesni v bivalnih prostorih, saj v ugodnem okolju lahko rastejo preko celega leta.« Doma se zadržujemo veliko časa in tudi spimo. Če prostori niso »zdravi«, smo obremenjenemu zraku izpostavljeni kar veliko ur. Stavbe, v katerih se pojavlja plesen, so lahko nove ali stare, skupno jim je, da so preveč vlažne. Vzrokov je več, od konstrukcijskih napak gradbenikov do puščanja strehe in napeljav, to­plotnih mostov. Tudi navade ljudi vplivajo na vlago. Na primer veliko sopare v zraku (kuhanje, pranje, umivanje ...) in premalo zračenja zvišata vlažnost prostorov. Z obi­lico dežja, ki se pojavlja v zadnjih letih, in posledično s poplavami ter namočenimi zidovi so dodatno zagotovljeni pogoji za rast plesni. Epidemiološke raziskave potr ju­jejo, da vlažne ali plesnive zgradbe predstavljajo povečano tveganje za pojav respiratornih simptomov, respiratornih infekcij, poslabšanje astme, povečano tveganje za aler­gijski rinitis in astmo. Vlaga v pro­storih pa ne omogoča samo rasti plesni, ampak tudi bakterij in poleg pršic tudi naselitev drugih žuželk. Predavanje je potekalo ob pod­pori Občine Vodice in Knjižnice Vodice. Na področjih celinske Slovenije in v Primorju, kjer je rastlina razširjena na manjših površinah, predvsem ob prometnicah, je obremenitev zraka najvišja v drugi polovici avgusta in v pr vi polovici septembra. V pre­delih Slovenije, kjer so z ambrozijo porasle večje površine, ali na obmo­čjih, ki mejijo na taka območja v sosednjih državah, pa obremenitev zraka že konec julija in ves avgust ter pr vo polovico septembra pre­sega vrednost 20 zrn/m3 zraka. Ta obremenitev pri večini oseb, pre­občutljivih na ambrozijo, izzove simptome bolezni. Informacije o obremenjenosti zraka s pelodom so dosegljive na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za zdravje, napovedi so objavljene v okviru biometeoroloških napovedi ARSO. Zainteresiranim je na voljo spletni dnevnik cvetnega prahu, ki omogoča izpis in povezavo simp­tomov in obremenitve zraka s cve­tnim prahom. Prehodili smo krožno pot po mejah treh občin V nedeljo, 4. oktobra 2015, smo izvedli 4. pohod Občine Vodice v organizaciji Športnega društva Repnje - Dobruša. MATJAŽ JARC SREČO MERČUN Po deževni soboti nas je tokrat prebudil jutranji sončni žarek ter nas spodbudil, da nas čaka lep jesenski dan. Gene­racijsko pomešana zbrana družba 35 pohodnikov nas je v rosno jutro pope­ljala v novo traso poti, kjer smo vidno prestrašili tudi številne družine srn in poljskih zajcev. S hojo smo začeli pri domu PGD Šinkov Turn, nato pa se po poljskih poteh po­dali preko Šinkovega Turna do bajerja pri Kosezah. Sledil je vzpon na najvišjo točko poti, na 467 m visoki Koseški hrib (»Klopca«). Koseški hrib leži na robu vodiške občine in je dostopen iz več smeri. Z njega je lep razgled na brniško letališko stezo in Kamniško Savinjske Alpe. Z vrha je tako možno opazovati pristajanje in vzletanje letal na bližnjem letališču, posebej zato, ker na samem vrhu ni ostalo več veliko dreves. Pot je markirana in dokaj lahka ter primerna za krajši izlet. Znamenitost so tudi mlinčki, ki smo jih obiskali ob spustu z Bukovškega hriba in so zanimivi pred­vsem najmlajšim pohodnikom. Takoj pod izvirom Mrzlega studenca, katerega vode končajo kasneje v Pšati, sto ji n a m anjšem potoku prek 60 mlinčkov, eden od njih, najbolj glasen, pa je že skoraj pravi mlin. Tam stojijo že nekaj let (natančneje od leta 1987), postavil pa jih je eden od Suhadolcev. Na izhodišče smo se vrnili po zahodni poti preko tako imenovanega Novega Utika . Krožno pot smo prehodili v slabih treh urah in zbranih okoli 7,8 km. Z nami v korak so se pridružili tudi člani DU in Turističnega društva Šenčur in njihov predsednik gospod Erzin. Za kulturno žilico sta poskrbela gospod Merčun in gospod Jarc ter zbranim predstavila nekaj nepogrešljivih zname­nitih podatkov in besednega izročila. Pohodništvo je dober trening za vzdr­žljivost in uravnavanje telesnih funkcij, če pa to začinite še z dobro družbo, postane vse skupaj pravi užitek dobre volje. Gibanje vam bo v veliko pomoč pri premagovanju razdalj, za odkrivanje novih krajev in naravnih znamenitosti, raziskovanju novih gozdnih poti v vaši okolici ali morebiti le kot priložnost za družbo in klepet. V imenu Športnega društva Repnje - Dobruša se zahvaljujemo vsem za udeležbo in se veselimo srečanja na­slednje leto. Posebna zahvala gre go­spodu Sreču Merčunu za vodenje in ŠD Gams za spremstvo in zagotavljanje varnosti. Zahvaljujemo se tudi Občini Vodice za prispevek promocijskega materiala in vodiških prest. Vodnika: ŠD Repnje - Dobruša Matjaž Jarc in Srečo Merčun. Pohodniki pri mlinčkih Skupinska slika pri klopci Škrat čuvaj pri mlinčkih Kekec v vrtcu Teden otroka HEDVIKA ROSULNIK Že pred tednom otroka so se otroci v vrtcu veselili s Kekcem. Starejši otroci so si v kinu ogledali film Kekec, vsi skupaj s starši pa predstavo Kekec in Pehta na prostem. Ker je bilo vreme še primerno, so se Kekci in Mojce igrali v različnih delavnicah. Najbolj pa je teknila prava pastirska malica. Za­klade narave pa bodo odkrivali tudi z gozdarko in lovci. Novo šolsko leto v vrtcu Škratek Svit Vodice Novosti: zgodnje učenje tujega jezika, NTC učenje HEDVIKA ROSULNIK Tudi v vrtcu smo začeli novo šolsko leto v 13 oddelkih. Enota Zapoge ostaja za­prta, saj so bili na prosta mesta sprejeti vsi otroci, katerih starši so se odločili za vstop v vrtec Škratek Svit Vodice. V šolskem letu 2015/2016 uvajamo novost: zgodnje učenje tujega jezika tudi za mlajše otroke. Učenje bo inte­grirano v redni kurikulum, v življenje in delo posameznega oddelka, saj ga bo izvajala za to usposobljena vzgo­jiteljica Katja Hribar. Do sedaj so bili zgodnjega, brezplačnega učenja angle-ščine deležni predšolski, sedaj v okviru dogovora z ustanoviteljem, Občino Vo­dice, gospodom županom, vključujemo tudi otroke od tretjega leta dalje. Tako bodo imeli vsi otroci možnost, da si v prvih letih življenja pridobijo posluh za tuj jezik, saj učenje pred šestim letom omogoča kasnejše znanje tujega jezika na ravni naravnega govorca. Učenje tujega jezika je uspešno le ob dobrem poznavanju razvoja otroka, ob metodiki zgodnjega učenja, kakovostnem načrto­vanju in izvajanju. Starši so z učenjem v vrtcu razbremenjeni dodatnih stroškov, prevozov, vsi otroci pa imajo na začetku enake možnosti. Zgodnje učenje, torej do sedmega leta starosti je izredno po­membno, saj se v tem obdobju ustvar­jajo sinapse in nevronske poti. Dodatno intelektualno stimulacijo bomo v našem vrtcu izvajali s sistemom NTC učenja. Z didaktičnim pristopom, ki temelji na kreativnem učenju, bomo pripra­vljali otroke na izzive sodobnega časa. Celoten program, katerega avtor je dr. Ranko Rajović, je sestavljen iz več faz, z različnimi fizičnimi in miselnimi vajami. Program razvija funkcionalno (upo­rabno) znanje, ne pa reproduktivnega, ki temelji le na ponavljanju dejstev. Razvoj funkcionalnega razmišljanja je dobra osnova za kasnejše učenje, za vse otroke, tudi nadarjene. Program NTC omogoča dvig intelektualnih sposobnosti, prepre­čuje motnje pozornosti, koncentracije, razvija koordinacijo, motoriko. Seveda bomo poleg kurikula izvajali še druge, stalne projekte. Najpomembneje pa je, da otroci radi prihajajo v vrtec, da se dobro počutijo, kajti le tako se lahko največ naučijo. In vrtec je prostor, kjer se otroci naučijo marsikaj pomembnega: Vse deli z drugimi. Igraj pošteno. Ne prizadeni ljudi. Vedno daj vsako reč tja, kjer si jo našel. Pospravi za seboj. Ne vzemi, kar ni tvoje. Opraviči se, kadar koga prizadeneš. Pred jedjo si umij roke … (Robert Fulghum: Vse kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu) 4. kolesarska dirka za veliko nagrado Občine Vodice Kolesarska dirka za veliko nagrado Občine Vodice se je že dodobra usidrala v koledarju prireditev ob občinskem prazniku, pa tudi v koledarju športnih prireditev v Sloveniji. V soboto, 26 septembra 2015, smo bili priča že njeni četrti izvedbi. SREČO MERČUN Razgibana trasa na relaciji Koseze– Selo–Šinkov Turn–Koseze je priv­abila okrog 170 kolesarjev iz Slo­venije, nekaj pa tudi iz sosednjih držav, iz Avstrije in Hrvaške. Na dirki so nastopili praktično vsi najbol jši slovenski mladi cestni kolesarji. V kategorijah dečkov in deklic je štela za pokal Slovenije in za mednarodni pokal Alpe Adria. Startno-ciljni prostor je bil pri ga­silskem domu v Kosezah. Kolesarji so se pomerili v različnih katego­rijah, glede na to pa so vozili tudi različno število krogov. Dolžina kroga je znašala približno 3 km. Kljub večkrat prevoženim krogom in ravno tolikokrat premaganemu vzponu ob robu rašiškega gozda so bili v ciljni ravnini kolesarji zmožni atraktivnih sprintov. Pokazali so izjemno motiviranost za športni uspeh. Zagotovo pa so jih k temu spodbudili tudi številni gledalci. Dirke za občinsko prvenstvo se je (žal tudi letos) udeležilo skromno število kolesarjev. Vendar nič zato, v zadovoljstvo nam je lahko dejstvo, da nas dejansko kolesari bistveno več in da prav kolesarjenje spada med najbolj množično vrsto rekre­acije. Vsakdo pač v sebi nima tek­movalnega naboja. Občinska prvaka sta znova postala Urša Merčon in Sebastijan Jeraj. V sodelovanju z Občino Vodice je kolesarsko dirko za 4. veliko nagrado Občine Vodice organiziralo Kolesarsko društvo Rog. Za varnost na dirki so poskr­beli člani Prostovoljnega gasilskega društva Šinkov Turn. Medijski po­krovitelj dirke je bil Kopitarjev glas. Organizatorji se zahvaljujejo gasil­ Kaj je dobro, kaj najboljše za predšolskega otroka HEDVIKA ROSULNIK S p rem emb e s o d ob ne ga č a s a s e na različne načine odražajo tudi v dr užinah. Te so raznolike, kot je raznolik tudi položaj posameznega otroka. V zadnjih letih tudi v vrtcu opažamo spremembe, največje pri starših. Posamezni starši ne želijo, da je otrok med mlajšimi otroci, da ne bi nazadoval, kljub argumentom stroke o starostno heterogenih, mešanih skupinah. Drugi želijo že v zgodnjem predšolskem obdobju otroka vključiti v številne dejavnosti. Pestra je tudi ponudba popoldanskih dejavnosti: tuji jezik , ples, telovadba , balet , karate, glasba … Številni starši so v dilemi. Vključiti ali ne, v katero dejav­nost, koliko dejavnosti, da otrok ne bo kaj zamudil, da ne bo prikrajšan, da bo čim več znal, da bo imel os­novo za kasnejše učenje, življenje. Strokovna mnenja so različna. Odlo­čitve včasih niso lahke, ker je izbira velika, mnenja pa različna. Pogosto se začne s prvo dilemo: domače var­stvo, javni ali zasebni vrtec, vrtec v domačem kraju. Kaj je pomembno pri odločitvi: program, materialni pogoji, osebje, dober glas, obogatit­vene dejavnosti? Starše bi želeli opozoriti na tehten premislek, kaj potrebuje otrok in kaj je pomembno. Najprej ljubezen in varnost v dr užini, čas svojih star š e v. Pr i iz b ir i D O DATNIH DEJAVNOSTI sta potrebni »zdrava pamet« in previdnost, saj tudi v vrtcu občutimo pritiske zunanjih izvajalcev. Ti želijo preko vrtca pridobiti otroke z a razli č ne DODATNE DEJAV­NOSTI, ki se odvijajo v popoldan­skem času. Opažamo, da posamezne dodatne dejavnosti izvajajo izvajalci, ki nimajo ustreznih licenc, poslujejo brez ustreznih strokovnih, poslovnih kriterijev. Res lahko uči angleščino nekdo, ki govori angleško, ali je po­membno, da ima ustrezno strokovno izobrazbo, tudi za delo z najmlajšimi? Zadostuje kriterij, da nekdo dobro pleše? Kakšna je kakovost izvedbe? Pomembno je, da pri izbiri upoš­tevajte kriterije, starost, otrokove interese, njegova močna in šibka področja. Predvsem ne pozabite na obremenjenost vašega otroka, čas za igro in druženje z vami, starši. Predvsem pa, otroci se veliko na­učijo v vrtcu. Žal včasih starši ne cenijo stvari, ki niso plačljive, ki po­tekajo znotraj rednega programa, niso medijsko odmevne, za otroka pa so pogosto najboljše. V našem vrtcu Škratek Svit Vodice v okviru rednega programa izvajamo številne OBOGATITVENE DEJAVNOSTI. Dejavnosti izvajajo vzgojiteljice in so za starše brezplačne, razen letovanja, stroškov prevoza na plavalni tečaj, iz­letov in posameznih lutkovnih, glas­benih predstav. Obogatitvene dejav­nosti, ki se izvajajo v našem vrtcu, so primerne za predšolske otroke, potekajo v času bivanja otrok v vrtcu, s primernimi metodami, sredstvi, izvajajo jih usposobljene vzgojiteljice, z dodatnimi znanji. Tako tuji jezik otroke uči vzgojiteljica z doktoratom, ples poklicna balerina, rolanje vaditel­jice rolanja. Tako vsem otrokom glede na starost s pomočjo ustanovitelja, Občine Vodice, zagotavljamo ob­sežen, kakovosten, OBOGATITVENI NADSTANDARDNI program. Starši so se v letošnjem šolskem letu najbolj razveselili zgodnjega učenja angleš­čine, ki poteka v integrirani obliki, za vse otroke. Seveda sodelujemo tudi v številnih projektih, ki predstavljajo obogatitev kurikula. Tako so otroci že v vrtcu deležni številnih dejavnosti, ki so izvedene v času rednega bivanja, primerne razvojni stopnji, z znanimi, kakovostnimi izvajalci. Področje predšolske vzgoje je za­konsko urejeno, kako »zahtevna« so merila, se je pokazalo tudi pri obisku Inšpekcije za varno hrano, veterinar­stvo in varstvo rastlin v našem vrtcu. Inšpekcija ni odkrila pomanjkljivosti pri nabavi, obdelavi hrane, ne pri higieni. Odločba je bila izdana za­radi premajhne kuhinje, problema shranjevanja opreme in nevarnosti križanja čistih in nečistih opravil. Iz tega razloga se je vrtec znašel na objavljenem seznamu. Kljub pretesni kuhinji je prehrana v našem vrtcu kakovostna, obogatena z domačimi izdelki, lokalnimi in eko živili. Zato je včasih treba pogledati širše. Vsi starši za svoje otroke želijo le najboljše. Tega se v našem vrtcu za­vedamo. Izbira in odgovornost sta prepuščeni staršem. Simbioza – medgeneracijski projekt na področju gibanja v Tenis klubu Kubu TENIS KLUB KUBU VODICE Že peto leto zapored je medge-ner­acijski projekt Simbioza med seboj povezal Slovenijo. V tednu od 21. do 27. septembra smo združili moči in različne ge­neracije povezali med seboj z giba­njem. Letos je bil podrt rekord pri številu sodelujočih lokacij, prav tako pri številu udeležencev. V Tenis klubu Kubu smo različne generacije povezali z balinanjem, Pilates fitnesom, pilatesom in krepilnimi vajami s pripomočki. Dokazali smo, da so tudi Vodice občina, ki giba. Saj gibanje je življenje in življenje je gibanje. Krepilne vaje s pripomočki Simbioza je zgodba lepih trenutkov, iskric v očeh in zgodba medgene­racijskega sodelovanja. Je zgodba, ki povezuje Slovenijo, in je zgodba »ljudje za ljudi«. Poročilo o izvedbi varovanja otrok v prvem šolskem tednu Člani Društva upokojencev Vodice so tudi letos pristopili k izvedbi varovanja otrok v prvem šolskem tednu. Opazili so kar nekaj pomanjkljivosti, ki ogrožajo varnost v cestnem prometu. DORE KIMOVEC IN FRANC DURIČ Pri šoli in vrtcu vozniki svoje avtomobile parkirajo na avtobusnih postajališčih, kar ogroža izstopajoče otroke iz avto­busov, saj ti stopajo na vozišče. Oba postajališča sta bila do prihoda policista in člana upokojencev zaparkirana. Osebna vozila so ustavljala tudi vzpo­redno s cesto, na bankini in njivi v smeri Bukovice, kar pomeni, da je bilo izstopanje iz vozil nevarno. Poleg tega pa odprta vrata vozila segajo na voz­išče. Potrebno bi bilo pospraviti del pridelka (koruze) v pasu 4 km, da bi vozniki parkirali pravokotno na njivo in s tem zmanjšali nevarnost izstopanja iz vozila. Po sebno nevar no je na varovanem mestu pri gasilskem domu in Kramarju na Kamniški cesti. Nepreglednost in neustrezna hitrost vozil pomenita naj­večjo nevarnost. Mesto pri PVT je sicer semaforizirano, a žal mnogi vozniki čez prehod peljejo kljub rdeči luči na semaforju. Na prehodu na Brniški cesti pri Jane­žiču je bilo ugotovljeno, da pešci, ki prihajajo po tej cesti proti prehodu, nimajo pločnika in se morajo umikati vozilom na travnato pobočje ob cesti, ki pa ima določen naklon, kar dodatno ogrozi njihovo varnost. Opazili smo, da je umaknjen opozorilni znak pri vrtcu smer Bukovica–Vodice, ki je opozarjal na prehitro vožnjo v coni 30 km/h. Prav tako niso bili nikjer postavljeni triopan znaki, ki bi opozarjali voznike na pot v šolo in podobno. Prometni znak 30 km za tovorna vozila naj bo na začetku naselja. Ob zaključku varovanja smo se vsi zbrali v lokalu pri Marjani. Prisotne je nago­voril gospod župan Aco Šuštar. Zahvalil se je za opravljeno delo in se pozanimal o težavah, ki smo mu jih tudi posredovali. Za prste obliznit! Intervju z Jurjovčevo mamo iz Skaručne LUCIJA LUNDER, TJAŠA BREZNIK IN NINA ERCE, TD VODICE ZUPANČIČ TINA KOSEC Na dež even in rahlo m e g l en av g u st o vsk i d an sm o s e č l ani c e turističnega društva z dežniki v rokah podale na Skar učno h gospe Pepci Podgoršek . Ob domačem jabolčnem soku in pravkar pripra- Podgoršek Pepca vljenem borovničevem pecivu smo se zatopile v precej živahen pogovor o nečem, brez česar ne gre, sploh če je za povrh še okusno – o hrani. Lep dober dan. Zazdelo se nam je, da je za poletni čas, ki postopno prehaja v pisano jesen, primerna kakšna lahko­tnejša tematika – na primer kulinarika. Vsi pa vemo, da je na »ohcet'« hrana zmeraj najbolje opisljiva z znano frazo: »za prste obliznit«. Bili bi počaščeni, če bi nam lahko povedali kaj več o hrani na porokah, ki ste se jih udeležili, morda celo kaj več o jedeh na lastni poroki? Dober dan. Kulinarika je že od nekdaj moja življenjska sopotnica, saj sem ji namenila veliko časa, še posebej pred porokami, ko smo vedno že cel teden prej pekli peciva, zaklali teleta in kure. Na dan dogodka pa je že zjutraj iz kuhinje dišalo po kurji ali goveji »župi«, odvisno od tega, kar je bilo tisti trenutek na razpolago. Gospodinje smo spekle velike potice in pripravile domačo solato. Ker sem se poročila februarja, smo imeli na mizi radičevo solato, saj je bil ta v zimskem času na voljo neposredno z doma­čega vrta. Po opravljenem obredu smo se mastili tudi z zrezki, »pečenimi piškami« in priloženim rižem ali krompirjem. Kot uvod v gostijo smo žlice namočili v telečjo obaro, v kateri je po potrebi lahko pristala tudi kokoš. Iz povedanega sklepamo , da ste »imeli roko« za peko, kuho in pripravo slastnih jedi. Smisel za ustvarjanje pa ni kar padel z neba direktno v vaše naročje … Verjetno sem imela nekaj občutka za obli­kovanje, saj smo imeli doma pečarstvo, za kar sem se tudi sama zanimala. Občasno sem tudi po cele noči izdelovala keramične škratke. Pogosto sem jim dodala še podrob­nosti, kot so korenine in gobe ob nogah, jih pobarvala v različnih barvah … S tem sem pridobila natančnost in potrpežljivost, ki sem jo s pridom izkoristila pri kuhi in peki. Pekla sem tudi za razstavo na Ptuju, kjer je sodelovalo okoli osemsto ljudi, podeljevali pa so celo nagrade. Sama sem prispevala domači jabolčni sok, ki sem ga lastnoročno »sprešava«. Nekaj dni zatem je prispelo na dom pismo o nagradi, kar pomeni, da sem bila tudi jaz ena izmed nagrajencev. Če prav razumem, ste se na Ptuju ob močni podpori svoje družine predsta­vljali samostojno. Vam je kdaj prišlo na misel, da bi svoje znanje in spretnosti združili z drugimi, prav tako delav­nimi vaškimi gospodinjami? Pravzaprav sem že dolgo članica Društva kmečkih žena, v okviru katerega smo se Vodičanke kar nekajkrat izkazale. V Moravčah je potekalo tekmovanje oz. neke vrste predstavitev kuharic določenega kraja skozi domače do­brote na temo »Po starih babičinih receptih«. Vsak kraj je imel določeno svojo mizo, na kateri so bile razvr­ščene estetsko dovršene jedi, ki so jih članice Društva kmečkih žena z ljubeznijo pripravile. Dodelili so mi mesto v komisiji, tako da sem imela polne roke dela z ocenjevanjem ostalih miz, a seveda sem obenem sodelovala tudi pri vodiški mizi, saj drugih deklet nikakor nisem želela pustiti na cedilu v času največje na­petosti in odločanja. K dekoraciji in domačem izgledu smo prispevale tudi prikupno vazo s sončnicami. Moravčanke so imele v lasti kar pet dobro založenih miz in so bile zato tako dobro uvrščene – zasedle so častno prvo mesto! Tudi me nismo dosti zaostale za njimi, saj smo bile zelo solidno ocenjene. Ker pa dober glas seže tudi v deveto vas, je o vaših uspehih odmevalo po širni Sloveniji, saj vas je preko televizijskih ekranov spremljala širša publika zainte­resiranih kulinaričnih navdu­šencev, drži? Tako je, ekipa RTV me je poprosila, če bi sodelovala pri projektu obujanja starih običajev in navad. Velikodušno sem jih sprejela v svoj dom, kjer so posneli tudi večino kadrov. V njih je prikazan postopek peke rožičevih štrukljev, piškotov z vzorčki in par­keljnov ter konjičkov iz medenega testa, zaradi katerih so otroci dobili svetleče oči in širok nasmeh. Ko sem svojo podobo zagledala na televiziji, sem se kar malce prestrašila. Do­bila sem občutek, kot da tako rekoč stojim pred »špeglom«. Gospe Podgoršek smo zelo hvaležne, da si je vzela svoj dragoceni čas in nas tako lepo pogostila. Beseda je tekla še o marsičem drugem in zlepa ni usahnila. Srčno upamo, da nas bo pot še kdaj ponovno združila in nas ob skupni debati ponesla še v kakšne prav tako zanimive teme. Tina Jereb, univ. dipl. kom., specializantka integrativne psihoterapije www.tinajereb.com Postavljanje mej brez kaznovanja in nagrajevanja – 4. del V prejšnjem prispevku sem pisala o vzrokih, zaradi katerih se otroci ob­našajo na nezaželen način. Omenila sem dva, tokrat pa dodajam še tri. Otroci se lahko začnejo »grdo« vesti tudi takrat, ko ni zadovoljena neka njihova osnovna potreba. Zagotovo veste, da postanejo »tečni«, ko so lačni ali zaspani. Poleg fizioloških potreb pa imajo otroci tudi enako pomembne čustvene potrebe, kot je potreba po varnosti, bližini, spreje­tosti, razumljenosti, občutku, da so spoštovani, po raziskovanju in samo­stojnosti in po občutku povezanosti s svojimi najbližjimi. Ko se njihov ču­stveni rezervoar izprazni, ne zmorejo več sodelovati z nami, preizkušajo meje, se oklepajo, jočejo … Včasih imamo lahko občutek, da otroci nalašč prestopajo naše meje. Najpogostejši razlog za takšno vede­nje so v otroku nabran stres in težka čustva, za katera še ni imel prilo­žnosti, da jih odloži. Mogoče imate zadnje dni več dela in je otrok izgubil občutek povezanosti z vami, mogoče je padel in ni imel priložnosti, da z jokom odloži strah in bolečino, ki sta se pojavila ob padcu, mogoče je pred kratkim dobil sestrico … Otroci stres in boleča čustva odlagajo skozi jok, izbruhe jeze in smeh - ko so starejši, pa tudi skozi pogovor. Če nimajo dovolj priložnosti za to, se začnejo moteče obnašati. Otroci se s spremembo vedenja od­zovejo tudi na stres, ki ga doživljajo njihovi starši. Zato je zelo pomemb­no, da poskrbite za lastno sprostitev in polnjenje baterij. Marko Hočevar, univ. dipl. inž. agr. Miši in podgane ponovno – ne, hvala Miši in podgane se vedno nahajajo v človekovi bližini, kjer so zaloge hrane in odpadki. Povzročajo nam veliko mate­rialno škodo, saj pojedo velike količine hrane, še več je onesnažijo s svojimi iztrebki. Bolezenske organizme prena­šajo neposredno z ugrizom ali posredno preko pikov muh, klopov, bolh, pršic ali pa tako, da onesnažijo našo hrano ali vodo z dlakami, urinom ali iztrebki. Prenašajo številne bakterijske, virusne in parazitske bolezni. Večina rodenticidov – sredstev za zatiranje miši in podgan – je narejena na osnovi antikoagulantov, torej zelo nevarnih strupov. Antikoagu­lanti v vabah, ki se trenutno prodajajo, povzročajo pri ljudeh in živalih, če jih zaužijejo, notranje krvavitve. Način delovanja nove generacije naravnih vab za zatiranje glodavcev je popolnoma drugačen od trenutnih za isti namen, saj je narejen na osnovi 100 % naravnih zdrobljenih koruznih storžev in melase. Uporabljamo ga lahko brez bojazni, da bi se katerakoli domača žival ob zaužitju takšne naravne vabe ali poginulih miši in podgan zastrupila, saj se vabe iz koru­znih storžev brez posebnosti izločijo iz prebavnega trakta vseh živali. Vabe so varne za pse in mačke, ki navadno poje­do vse, kar vidijo – tudi nevarne strupe­ne vabe! Nadvse je priporočljivo poiskati biorazgradljivo gotovo vabo za postavlja­nje na lovilna mesta, ki naj bo 100 % na­ravna vaba, brez uporabe agrokemikalij, brez strupenosti za ljudi in domače živali in jo lahko uporabljamo v zaprtih prosto­rih in na prostem. Način postavljanja vabe mora biti enostaven, najbolje v zaprtih vrečkah, ki so že v pripravljenih lovilnih škatlah. Najpomembneje pa je, da jih postavimo, ko se miši in podgane pojavijo, in sicer je to najpogosteje med septembrom in aprilom, ko jim primanj­kuje hrane v zunanjem naravnem okolju. O B V E S T I L O TD Vodice vabi vse ljubitelje hoje v naravi, da se udeležijo »14. jesenskega pohoda Občine Vodice«, ki bo v soboto, 24. 10. 2015. Pohod je prireditev rekreativno-družabnega značaja, trasa pohoda bo potekala na področju štirih občin: Vodice, Ljubljana, Trzin in Mengeš. Tudi za letošnji pohod bo pripravljena krajša pot za manj pripravljene pohodnike, in sicer od koče SD Strahovica do planinskega doma PD Rašica in nazaj. Udeležba je primerna tako za starejše kot mlajše ude­ležence. Za udeležbo ni potrebna vnaprejšnja prijava, pohoda se lahko udeleži vsak. Startnina za krajšo ali daljšo izvedbo pohoda je 5 €. Udeleženci dobijo na startu kontrolni kartonček, v katerega na kontrolnih točkah pridobijo ustrezne žige (dom PD Rašica na Rašici, kmečki turizem »Pri Blažu« na Dobenu, kmečki turizem »Pri Ručigaj« na Sp. Dobenu ter na Mengeški koči na Gobavici, krajša trasa samo na lokaciji PD Rašica). Na cilju bodo člani in članice TD Vodice pripravili za vsakega udeleženca še prigrizek s pijačo. TD Vodice nagradi s praktično nagrado tudi najmlajšega, najmlajšo, najstarejšo in najstarejšega udeleženca oziroma udeleženko za opravljeno daljšo razdaljo! Udeležba pohoda je na lastno odgovornost vsakega udeleženca. Udeležencem pohoda svetujemo uporabo obutve in oblačil, primerne hoji po gozdu in prilagojene vremenskim razmeram. Dolžina pohoda je 15,8 kilometra, krajša izvedba približno 8 kilometrov: celotna trasa gre po urejenih markiranih poteh po grebenu Rašice in vaseh ob njenem vznožju na severnem delu. Vzpon je od starta na Selu pri Vodicah do Planinskega doma PD Rašica, višinska razlika znaša približno 300 metrov, drugi in manjši del vzpona pa je proti Mengeški koči na Gobavici, ostala trasa poteka po ravnini. Celotna proga bo dobro označena. Pohod bo potekal ob vsakem vremenu! Naslednji Kopitarjev glas izide 23. 11. 2015. Prispevke pošljite najkasneje do 6. 11. 2015. Romani Luanne Rice: Zvezdni utrinki [ljubezenski trikotnik, matere in hčere, otroci z motnjami v razvoju, zdravniki] Abbi Glines: Za vedno zaljubljena [sestavljene družine, medosebni odnosi, družinske skrivnosti, erotika] Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje [družina, Norveška, duševno prizadeti otroci, rejništvo, vsakdanje življenje] Guillaume Musso: Klic angela [mobilni telefoni, zamenjave, življenjske spremembe, organizirani kriminal, odnosi med spoloma, San Francisco, Pariz] Biografski romani Eiji Joshikawa: Mijamoto Musaši. Pot meča [Miyamoto, Musashi (1584-1645), samuraji, 16.-17.st.] Otroško leposlovje Slavko Pregl: Pravljice za punce, fante in vse ostale. Izbrane kratke zgodbe Priročniki Peter Amalietti: Sodobna glasbena teorija JoAnn Deak in Terrence Deak: Priročnik za upravljanje odraščajočih možganov Greece : Athens & the Mainland [turistični vodnik] Marko Juhant: Punce, glavo gor! [vzgoja, poučevanje, izobraževanje, pedagoška psihologija] Rasto Snoj: Teleskopi [astronomski instrumenti, optični instrumenti, zgodovinski pregledi]