Zemljepisje v ljndski šoli. Štirje letni časi. J. Kako se pa to ve, da je zemlja prišla okoli solnca? kako moremo mi na zemlji to vediti, ker še ne čutimo, da bi se zemlja sukala, toliko manj pa moramo vediti, da smo prigli okoli solnca? 0. Ko si se uni dan peljal z mano v kočiji, tudi nisi pppred vedil, da smo tako daleč prišli, dokler nisi pogledal iz kočije, in nisi na drevesih, vaseh in hribih spoznal, da smo že daleč od doma; in ko se k domu obernemo in ko zagledamo hišo, vedili smo, da smo doma. Glej, ravno tako je na zemlji! Tista velika kočija, v kteri se peljemo, je naša zenilja; solnce iu nepremične zvezde so pa tisti hribi, na ktere gledamo, kako daleč smo že v letu. — Visoko na nebeškem obokuje razpostavljenih 12 nebeških znamenj — zverokrog; — v podolgasto okroglem tiru se pomika naša zeralja, ali kakor se nam vidi, solnce od znamenja do znamenja, io ko zadnje znamenje, ribe (ŁŁ), za sabo pušča, stopa zopet v pervega, v ovna(f^). Pot, po kteri se zemlja pomika, se imenuje zemljina draga. tir ali ekliptika (Erdbaho); to pot pa prehodi v 365 dneh, 5 urah, 48 minutah in v 48 trenutkih, in toliko časa se šteje za eno leto. J. Kako se pa to zgodi, da solnce, kakor se nam zdi, poletu višej hodi in ima večjo moč, da zemljo ogreva, nego po zimi, ko se tako rekoč le ob kraji neba plazi. 0. Povedal sem ti, da je zetnlja okrogla. Ko bi zemljina os vodnoravno na ekliptiki ležala, in se zemlja tudi vodaoravno popolnoma v šestilaem krogu (Zirkellinie) okoli solnca pomikala, bi bila noč in dan povsod na zemlji enako dolga. Na sredi zemlje, kjer si mislimo, da je rudeča nit potegnjena, bi bilo vedno polletje, na obeh straneh po krogli bi vročina pojenjevala, kolikor bi solnčni žarki bolj pošer padali; proti te- čajem bi pa bila zima brez konca in kraja. Ko bi pa zemljina os bila navpična, bi imela polovica zemlje polletje, druga pa vedno zimo. Zemljina os pa ne stoji ne vodnoravno, pa tudi ne navpično, ampak nekoliko pošev. In takošna se zasuce vsakih 24 ur okoli svoje osi, in ravno tako obernjena se verti okoli solnca. J. Kako se pa godi, da imamo ob enem, to je, isto in ravno to leto sneg in vročino, Ied in toploto ? 0. Misli si, da sega dolga dolga rudeča nit od solnca na zemljo, in se navija na zemljo, kakor na vreteno; 21. sušca bi bila na tem vretenu zareza, in zemlja bi se ravno po tej zarezi o 24 urah zasukala; drugi dan pa nit ne pojde več po zarezi, ampak nekoliko višje, bližeje nas, ki prebivamo na severni poluti, ali solnce bo nekoliko bolj na severji vzhajalo, in to se bo ponavljalo od dne do dne do 21. junija; tačas nam je solnce naj bližeje; dolgo časa ga vidimo, imamo naj daljše dni in naj krajše noči; sedej pa nekoliko časa postane (SomnierSolstitium); kmali potem se nam pa nit odmikuje, kakorsenam je približevala, in 21. septembra je zopet na tisti zarezi, kakor je bila 21. septembra (Herbst-Aequinoktium); sedej se nam pa odmikuje čedalje bolj proti jugu; solnce nižeje vzhaja, manj časa ga vidimo; o božiču je naj dalje od nas, in tako ostane zopet nekoliko časa (Winter - Solstitium); potem pa se nam zopet prioiikuje, in 21. sušca je ravno zopet tam, kjer je bilo pretečeno leto, in solnce ravno taip vzhaja in zahaja; na zemlji sta zopet noč in dan enako dolga (Fruhlings - Aequinoktium). To vse sam Iahko zapaziš; solnce ti ne bo zmirom pri tistem oknu in na tistem kraji sijalo, in iz tega ali enega kraja prihajalo in se skrivalo, ampak polletu višje, po zimi nižeje; učeni zvezdogledi so prerajtali, koliko se zemlja pošev zaberne, da se zgodi ta sprememba, in da imamo na zemlji 4 letne čase. J. Ali pa je po vsi zemlji pomlad, kedar je pri nas, in tako tudi drugi letni časi? 0. Nikakor! To je ravno na robe. Da boš pa to ložeje razumel, ti moram še enkrat to reč od druge strani pojasniti. Ako bi potisnili iglo pri severji v zemljo tako, da bi na juga iz zemlje pogledala, bi bila to zetnljina os; konca, kjer se ta krogla okoli igle suče, se imeoujeta tečaja, in sicer severniarktičoi, in južni - antarkfični tečaj. Certa enako daleč od tečajev čez sredo krogle potegnjena je ravnik (Aequator), ki zemijo deli v dve poluti — v južno in severno; —ta ravnik je pa tista zareza, kakor sem ti poprej pravil, da se nit ravno 21. sušca in 21 septembra na njo navija. Spomlad se začenja tedaj 21. sušca; solnce stoji enako daleč od obeh tečajev; noč in dan sta si enako dolga. Solnce se nam na videz zmirom primikuje, in čedalje je višeje na nebu. Dan in vročina rasteta. Pollelje se začenja 21. junija, ko je solnce prišlo do tistega kraja, kjer je naj bližeje nas. Kakor hitro se nam pa odmikuje, že bolj pošev gleda na nas, in dan se skrajšuje. Jesen se začenja 21. septembra; noč in dan sta zopet enako dolga; nit se ovija ravno po tej zarezi na vretenu. Bolj pa, ko se od nas odmikuje protijužnemu tečaju, toliko nižeje in bolj na jugu za nas, solnce vzhaja; dan je čedalje krajši, mraz pa čedalje večji. Zima se začenja 20. decembra, ko se je nit naj dalje od nas odmaknila, in solnce nam tačas še le proti 8. uri skozi okno pokuka. Poslednjič, ko se nam poteni nit zopet približuje, so tndi dnevi čedalje dalji, in niesca sušča smo že zopet tam, kjer smo bili o letu osorej. J. Sedaj pa že bolje razumem; na severni poluti imanio leto, ko imajo na južni poluti zimo, in tako se zmirom ponavlja. 0. Da, tako je; ko pri nas zadnje cvetice odcvetd in listjena drevji rumeni, začenja tam vse zeleneti in rasti, in ko imamo mi naj daljše noči, jim tam sveti naj daljši dan. Nikdar se ne moremo božji modrosti dovolj prečuditi, ker shaja z enim solncem po vsi zemlji, in v Iedene in zimske kraje zopet prinaša prijetno pomlad in veselo žetev. Pa še vse drugačne reči bi človek vidil na nebu, ko bi se dogel povzrtigniti do večernice, ktera je naj bližeje iz med vseh zvezd. Leta bi bila čedalje večja, iz pervega kakor mesec, pozneje kakor veliko kolo, na zadnje pa kakor velika krogla, ktere prezreti bi ne mogel. Ko bi še nekoliko bližeje prišel, bi vidil hribe in doline in marsikaj drugega; poslednjič bi pa prišel na novi svet. Ravno v tej meri bi bila pa zemlja manjša; njena svetloba pa večja, ker bi sestrinjala na manjšem prostoru. V nekaki daljavi bi bila zanj kakor kolo, pozneje kakor tarča, potem kakor mesec, in poslednjič ko bi prišel na drugi svet, bi jo zagledal daleč na nebu kakor milo zvezdo, ktera z drugimi zvezdami vzhaja in zahaja. ^Poglej tje", bi rekel pervemu znancu, Bmoj oce in nioja mati živita še tam". To bi bilo kaj čudovito veselje — viditi zemljo med zvezdami na nebu — in ž njimi se pomikati; vender, tako daleč nihče ne pride.