Cerkvene zadeve. Janez Kramberger, župnik Vurberški. VII. Pr emišlj e vanje. — »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce«, tako uči Kristus naš Gospod. Mat. 6, 21. Zaklad pobožnega dtdiovnika je trpljenje Kristusovo, s katerim je naš Zveličar poravnal krivico, kalero smo mi s svojiini grebi liogu prizadeli. Sveti križ je znamenje naSega odrošenja; na njem izvirajo iz desne strani Jezusove vse milosti, ki se po daritvi sv. maše in po sedem svetih zakramentih v naSa srca izlivajo. Zato se pa tudi vsak katoliški dubovnik, ki ljubi lioga in išoe izveličanja neumrjočih duš, s posebno Ijubeznijo sv. križa okleplje. Da so si naš rajni gospod na svoji prvi božji poti v Marijino Celje železen križ kupili, ki jih je spremljal po vsem njibovem pozemeljskem potovanju, to sem že preje omenil. Skrbeli so pa tudi za to, da so se kapelice in znamenja sv. križa, postavljena kraj potov, po njibovi fari skrbno popravljala, in o posebnili svečanostib čedno s cvetlicami ovenčala. Na znožju Vurberškega brega proli Grajeni je postavil svoje dni pobožni sosed prav lep križ in ,je dal v farne bukve zapisati, da boče on in njegov rod za njim za to skrbeti, da se bo sveto znamenje vedno dostojno popravljalo. Ko je pa steber strobnel in se je sv. križ podrl, se ni našel nikdo, ki bi bil za popravilo skrbel, dasiravno so gospod opoininjali in prosili. Zato so pa naročili, ko ni vse nič pomagalo. sami na svoje stroške novo podobo Zveličarjevo pri domačem umetniku pri sv. Lenartu, in dali so posekati lep raven brast v svoji hosti in tako so postavili nekaj proč od prejšnjega stališča, na lepem niestu, kjer se srečajo tri eeste, prelep in velikanski križ, ki jih je za vsein stal blizo 70 gld. Povabili so potem milostljivega prošta Ptujskega, naj bi sveti križ blagoslovili, prijatelju svojemu so pa naročili, naj spregovori o sv. križu prinierno besedo. Govoril je pa prijatelj o tem, da naj spoininja znamenje. sv. križa vse inimogredoče, da gleda Bog na vsa naša pota, da vse vidi in vse ve, in da se tore.j greh delati ne sme. Ob nedeljab pa, kedar bodo mimo križa k cerkvi bodili, naj jiin sv. križ pove, da pojdejo sedaj k nekrvavi daritvi sv. maše, ki je živ in resničen spomin in ponovljenje krvave daritve na sv. križu, in da naj tukaj pri teni križu vsi posvetni govori nehajo, da bodo tako lepo zbrani k presveti daritvi pristopili in pobožno moliti zamogli. Sv. križ naj pa tudi vsem niimogredočim oznanjuje, kako svet je Bog, in kako neskončno inu je greh zopern. Če se je namreč nad zelenim lesom, nad nedolžnim Jagnjetoni, jeza božja tako razlila, kaj se bo še le zgodilo z nami, ki smo suhe veje na deblu sv. katoliške cerkve! Sv. križ nam pa tudi pove, kaj je človeška duša vredna, ker jo je odkupil naš Zveličar s svojo rožnato krvjo; pove nain pa tudi, kako lepa so sv. nebesa, ker je hotel Jezus toliko pretrpeti, da bi nam sveti raj odprl; pove nam pa tudi sv. križ bolje kakor vsako popisovanje, kako strašno inora biti peklensko trpljenje, ker je Jezus Kristus rad vse to pretrpel, da bi le nas večnega pogubljenja rešil. Gospodu župniku je pa rekel, naj se tolažijo na svojih težavnih spovednih potih, kedar se vsi utrujeni na strmi hrib vračajo, s pogledom na sv. križ in s spominom na besede Gospodove: »Kdor hoče za menoj priti. naj zatajuje samega sebe, naj svoj križ na svoje ranie zadene, in tako naj hodi za menoj! Kdor svoje življenje izgubi zavoljo mene, ga bo našel.« Mat. 16, 24. Kakor bomo videli, so gospod župnik v resnici dali življenje za svoje ovce in veni, da so čuteč bližnjo snirt, ko so se zadnjo krat mimo križa domu vračali, še enkrat na njega pogledali in rekli: »Gospod, za Tebe sem živel, za Tebe sem trpel; vsprejnii inojo daritev, ki sem Tvoj živ in mrtev. Anien!« Ko so rajni gospod to bogoljubno delo dokončali, se njim je pa veliki križ na pokopališču podrl. Takoj so se poprijeli popravila, ali dognati ga niso mogli več popolnoma. Še enega križa moram omeniti, ki je rajnemn gospodu toliko veselje napravil, da so se posolzili, ko so ga zagledali. Naš milostljivi knezoškof so lansko leto sv. Očeta riinskega papeža Leona XIII., ko so jih v Rimu kot vidnega poglavarja vse katoliške cerkve počastili, za slovo še prosili, naj jim blagoslovijo nekoliko dragoeenib križev za duhovnike lavantinske škoiije, in naj za križe odpustke dovolijo. Sv. Oče so škofovi želji radi ustregli, so križeke blagoslovili in z odpuslki obdarovali za vse umirajoče, katerim duSni pastir križek poljubiti dajo. Tak prelep križek so naš milostljivi knezožkof tudi našemu rajnemu gospodu žup-» niku po prijatelju poslali, naj bi njib tako razveselili, v njihovib težavah potolažili, in v stanovitnosti do konca polrdili. — To znamenje škofovske niilosti in pa pobvalno priznanje višjega pastirja o priliki lanske sv. birme, je bilo rajnemu gospodu menda zadnje posvetno plačilo za njiliov preveliki trud. Ko so mi svoje veselje nad srečnim izidoin škofov(!ga obiskovanja o birmi odkrili, sein jim rekel: »Ljubi prijalelj, kaj še le bode v nebesih, ko ne bodo več samo škof svoje roke zadovoljno na tvojo raino položili, ampak Te bo sain božji Sin pred vsemi svojimi angelji in sveiniki pohvalil, rekoč: Blagor Tebi, zvesti hlapec, ker si bil v inalem zvest, boš črez veliko postavljen! Pojdi v veselje svojega Gospoda!« Mal. 25, 21. Oni so ini pa odgovorili, bolj s pogledom, kakor z besedami: »Hesnično, pri.jatelj, le delajmo, dokler je dan, zakaj hitro pride noč, ko nam delati ne bode moč«. Mili darovi za dmžbo vednega češčenja: Podsreda 67 fl., Sv. Benedikt v slov. gor. 9 11. 70 kr., Ptuj 4 fl. 96 kr., Selnica 12 11., Sv. Marjeta na 1'esnici 5 fl, Gadram 12 11., Sv. .lanž na Dravskem pol.ji 20 fl.