Stran 245.
Obrtnija.
Pogoji slovenske obrtnije.
Marljivo delujoče »Trgovsko   in   obrtno društvo za Goriško"   je  izdalo  precej   obširen in jako zanimiv spis
o važnosti obrtnije in trgovine  in  o  sredstvih, kako  jo podpreti. Iz tega spisa posnamemo naslednje:
Vseh narodnih ekonomov, narodnih voditeljev dolžnost je torej, da obrnejo velik del svoje pozornosti napredku naše obrtnije. Še je morda čas, da ne utonejo v valovih germanske konkurence, italijanska ne pride toliko v poštev.
Predno pa pridemo bolj v podrobnosti, oglejmo si glavna načela, na katerih naj sloni bodoči napredek naše obrtnije.
Kadarkoli pade komu med nami z oči mrenica slepote, da jasneje vidi napredek tuje trgovine in obrti ter s to ozko zvezano blagostanje, je navadno prvi izdihljej, ki se nam izvije iz prsi. Med nami ni podjetnosti ni kapitala . . .!
Res je! Podjetnosti ni veliko med nami Slovenci, vsaj take ne, kakoršne si vsi želimo. Za krčmarstvo in kramarijo je med nami še preveč podjetnosti. Tudi srčnosti je dovolj, da gre mnogo naših ljudi po svetu s trebuhom za kruhom. Mnogo jih je, ki so »našli svojo srečo", kakor jo slikajo cesto naše narodne pravljice. Ali to so le posamičniki, ki so znani, da so »bistre glave" ... Že pri teh se je uresničil znani in vedno veljavni francozki rek. „P est la savoir qui fait le courage". Znanje vzbuja pogum, kdor kaj dobro razume, se ničesar ne boji, marveč samozavestno se loti dela, ki mu tudi uspeva.
Znanje je torej prvi pogoj, ki rodi tudi podjetnost in navadno zagotavlja dober uspeh. Skrbeti nam je torej za popolno strokovno izobrazbo svojih rokodelcev in obrtnikov, poleg navadne omike po naprednih zahtevah časa. Delati nam je vstrajno na to, da bomo imeli v deželi dovolj in dobrih strokovnih šol vseh vrst: v hribih za lesno obrt, na Krasu za klesarstvo, vsaj v Solkanu za mizarstvo, v RenČah za zidarstvo in stavbarstvo itd. po razmerah in po potrebi.
Do takih strokovnih šol pa ne pridemo skokoma. Treba je raznih predpogojev, ki se morajo najprej izvršiti. Eden teh je pridobitev strokovno izobraženih učiteljev ... V ta namen bo treba skrbeti v večji meri za to, da se posebno nadarjeni mladeniči, ki so se že izučili kakega rokodelstva, pošiljajo na Dunaj v znane tečaje na tehnološkem muzeju, da marsikoga še potem pošljemo malo po svetu, kjer si ogleda razna obrtna podjetja v večjem obsegu . . . Tak mož bo lahko izvrsten učitelj na strokovnih šolah ali voditelj večjih obrtnih podjetij. Le taki možje nam bodo mogli dvigniti našo malo obrt, naše rokodelstvo, in ustvariti tovarniško obrt med Slovenci. In do take obrti moramo priti, ako nočemo utoniti v tuji konkurenci ter ostati za večne čase le sužnji velikega kapitala, veletrštva in veleobrtstva v rokah sosednih narodov, ako nočemo, da se vse to sicer razvije tudi na naši zemlji, toda vse v tujih rokah, kakor je po večini že dandanašnji.
Stran 246.
Prvi pogoj torej, da se povzdigne na mala in velika obrt, je dovoljna splošna in strokovna izobrazba. Tej bo treba obrniti vso pozornost
Drugi pogoj je — kapital. Mi Slovenci kaj radi zabavljamo proti kapitalistom. Ta bolezen se je precej razširila, ker kapitalisti  med nami so po ogromni večini
—  tujci. Mi Slovenci nismo znali, nabrati si tudi denarnega kapitala iz — kapitala svojih rok in svoje domovine, ki ima preugodno lego blizu morja. Zavist pa ni ena najzadnjih naših slabosti. Zato imenujemo kaj radi za kapitaliste celo take Slovence, ki so morda dobri posestniki, trgovci, obrtniki, ali kapitalisti niso. Takih rojakov, ki bi se smeli šteti med kapitaliste, je prav malo. Žal, da jih nimamo stokrat več, kajti za obrt v velikem obsegu je treba poleg znanja tudi — kapitala. Krščanski socijalisti dunajski so bili ves čas grozni za-bavljači proti velikemu kapitalu, a ko so prišli na krmilo v mestni upravi, so začeli tudi oni iskati zvezo s kapitalisti. Dr. Lueger je potreboval za novo mestno plinarno 60 milijonov; ali ni se obrnil do ljudstva, naj bi podpisalo to svoto v malih svotah, marveč sklenil je pogodbo z velekapitališko družbo.
Za povzdigo naše obrtnije bo treba torej poleg znanja tudi veliko — kapitala. Ne bodimo torej kratko-umni zabavljači proti kapitalu, marveč glejmo, da si ga raje pridobimo za povzdigo dosedanjih in ustanovitev cele vrste novih obrtnih podjetij. Ali bomo mi le zabavljali proti kapitalistom, med tem pa vender čakali, od kod pride kdo, ki ustanovi ob Soči, ob Idriji, ob Vipavi, ob Hublju itd. kako tovarno, mehanično delavnico ali sploh kako večjo obrt, v kateri bodo naši rojaki za težake in delavce. Kes, imamo v deželi ljudi, ki se postavljajo takim  zabavljačem  na  čelo, a hočejo vender-le
—  tako vsaj trde, ako jim hoče kdo verjeti! — osrečiti našega kmeta, trgovca obrtnika in delavca. To so kriv? preroki, ki hočejo le ribariti v motni vodi.
Zato mešajo pojme, hujskajo ljudstvo v obče proti „velekapitalua, delavca proti delodajalcu, sploh sejejo samo nezadovoljnost, sam razpor, samo napetost med stanovi, da v splošni zmešnjavi zraste v klasje pšenica njihove politiške in družabne samovlade. Proč od takih razdiračev! Mi pa premišljujmo raje, kako bi bilo mogoče, pridobiti čim več kapitala v slovenske roke, za mala in velika obrtna, če hočete tudi velekapitališka podjetja v slovenskih rokah. Kako lepo bi pač bilo, gledati ob vsih bregovih naših rek z gonilno silo, vrste tovarn, velikih mlinov, mehaniških delavnic itd. Koliko tisoč ljudij bi dobilo tu dela in dobrega kruha! Koliko trgovcev in drugih obrtnikov v soseščini bi živelo od vsega tega delavstva in uradništva ?! — Kaj takega more vstvariti le veliki kapital! Zaman bo tudi v prihodnjosti vse lajanje proti kapitalistom, kajti bili so takoj od začetka sveta in bodo do konca. Svetopisemski Job je imel nepregledna bogatstva, a koliko je bilo siromakov njegovih sužnjev. — Mi Slovenci pač ne bomo reševali tako velikanskih svetovnih  načrtov, kakor je  preosnova
trgovine in obrti brez velikega kapitala, na podlagi vedno idealnega zadružništva! Zato je pač najbolje, ako se mi pritlikovci, ne spuščamo v take boje, pač pa, da raje oprežemo čim več kapitala v neobhodno potrebna manjša in večja obrtna podjetja, katerih nam nedostaja na vsih krajih in koncih, dasi je naša domovina po svojih naravnih zakladih in po ugodni legi kakor nalašč za prav vesel obrtni razvoj v največjem obsegu.
Marsikedo poroča: Prav lepo bi bilo, ako bi imeli tudi mi Slovenci veliko kapitalistov, ki bi svoj denar zalagali v obrtna podjetja in ne silili ga v denarne zavode, cesto celo tuje, na nizke obresti! Toda, takih kapitalistov nimamo veliko in jih še dolgo ne bomo imeli. Kar jih imamo, nimajo smisla za podobno uporabljanje svojega denarja. Kako torej je mogoče misliti na večja podjetja ob takih razmerah?