Španskoameriška poezija
ODSOTNOST
Od tebe, telo moje, odteka kaplja za kapljo. Moj obraz odhaja v nemem olju; moje roke v živem srebru, moje noge v dveh prašnih časih.
Vse odhaja od tebe, vse odhaja od nas! Odhaja moj glas, ki te je spreminjal v zvon, nem za vsakega razen za naju. Odhajajo moje kretnje, ki so se zapredale pred tvojimi očmi kot tkalski čolniček. Odhaja moj pogled, ki je brez moči, ko te gleda, brest in smreka.
Odhajam od tebe s tvojim vzdihom, kot vlaga hlapim iz tvojega telesa. Odhajam od tebe v budnosti in v snu. V tvojem zvestem spominu že izginevam in v tvojem spominu sem že kot tisti, ki se niso rodili na poljih in dobravah.
Če bi bila kri, bi krožila v dlaneh tvojega dela, v tvojih ustih iz mošta. Če bi bila tvoje drobovje, bi izgorela v tvojih korakih, ki jih ne slišim več, v tvoji strasti, ki lomi noč kot bes osamljenega morja.
Vse odhaja od tebe, vse odhaja od nas!
669
Gabriela
Mistral
1889-1957, Čile