574
Deset stopnic
Janez Ovsec
1     Ti imaš hišo,
moje so stvari med nebom in zemljo. Ti imaš vrt in jablane, moj je potok, ki odteka.
Moj je veter, ki ga ni več.
Vse pride, vse odide. Življenje in smrt in konji in dežela in rojstni kraj.
Ne vem, kje bom obstal, ne kaj bom delal.
Pri srcu mi je čudno,
ko sem se vrnil praznih rok
med brate in sestre.
2    Kako naj ljubim te in te ne zadenem že s samim gibom, te ne izgubim, že z enim dihom
575
Deset stopnic
ne ugasnem tvoje luči. Z dlanjo pobožam in te ne odplaknem kot val z obale. Kako naj za teboj grem in ti ne pohodim kril.
Samo pogled
in vse je tvoje,
tvoje,
kajti moja moč
je tu
odveč.
Bodiva čista angela.
3    Daj mi roko,
čeprav si čisto blizu. Daj, da te objamen, čeprav si čisto v meni.
Ljubiva se!
Saj vidiš,
ne moreva narazen,
niti za hip.
Vse je tako preprosto,
jaz in ti
in ta bližina,
ki jo čutiva
vsak dan.
Kako narašča z dnem
in se oži
v noč.
Skrije me čisto vate.
Veš, včeraj te ni bilo. A tudi jaz sem manjkal.
Povsem sem izginil v tebi.
576
Janez Ovsec
4     Vidim nekaj
in umakne se ta hip.
Širjava je žalostna.
Ne more uiti v noben prostor.
Preveč smo začrtani vase, da bi bili dovolj blizu, prav tu.
Tu
je treba biti ta hip.
Glej na vse strani in ne boš zgrešil kamor moraš.
Navadil sem se biti skupaj, biti ves
in ne manjkati, zlasti ne manjkati.
5     Kakšna misel je to? Gledati karkoli, želeti, imeti.
Sam si mislim
in ne mislim.
Ugodje pustim kar tako,
da vztraja še kakšen čas
in zaznavanje nima ničesar
z očmi,
ne z rokami.
Slišati je nekaj čisto drugega.
-
Globoko v tolmunu svetlega morja je tako čutenje nedoumljenega.
577
Prostor postaja ena sama neresničnost.
6     S to ladjo rad potujem pogosto,
med planeti in zvezdami,
neslišno,
z gotovostjo izračuna,
brez posadke,
s čisto energijo,
z izgorevanjem same svetlobe,
z dogorevanjem samega sebe.
Bil sem daleč in moja pot je dolga. To je moj dom. Samo bivanje
Iti, biti. Stati, spati.
Pri sebi sem neprestano
in ti si moj učitelj
dolga,
dolga
pot.
7     Dobro je izmišljeno, tako je že resnično. Ali še bolj je res, kar sem včeraj gledal.
Slišal sem sladko
in neotipljivo,
globoko v sredino ugreznjeno.
Izbruhnilo je v pojavnost
in kakor bi obstajalo
Deset stopnic
578
ves cas neko drugo vesolje.
Bil sem tu
preden sem se domislil,
preden sem davno
igrivo izsanjal
ta
svet.
8    Zakaj bi mučil se s teboj. Odpuščam ti svobodo. Nasprotna stran je vedno prava. Bližnjice prepolne so zaprek. Ne tvegam več in obvisim na nebu med svetovi.
Zasukan ves, zaprežen v sto poti sem zakopan, kot čer zagnan v nasprotno smer.
Stopala moja obstala vesla skritih globočin.
Zakaj bi šli naprej? Jaz grem nazaj in ravno prav domov.
9    Brez besed in brez dejanj, brez spanja in brez sanj, miren kakor noč stojim opoldan od vseh stran trd in trden, zakopan v dno zvezd, v brezumje kozmosa.
Deset stopnic
V sotočju misli iz pragona znanja silim v vsako stvar in oživim v sočutju.
Človek sem.
10    Ti si brezmejnost nedotaknjena. Jaz odprtina vate zroč. Ti si brezvetrje za vsem. Jaz mir, ki v tebi sem. Ti si tišina in si moč. Nenadno mislim te.
Sem jasno pred teboj. Si glasno za menoj in vidiva se dva v zrcaljenju neba.
In sem in nisem. Kakor ti sem.
Brez meja sem, brez ovir.
Sem mir. Sem mir.
579